31.3.	G	Hajnriharjeva planina
27.3.	T	Cjanovca
25.3.	T	Plešivec
20.3.	G	Kašarski greben
18.3.	T	Licjanovec
17.3.	T	Vobnca - pod Cjanovco
13.3.	G	Koča na Ermanovcu
12.3.	T	Klečica
10.3.	T	Lovska koča nad Dolom
5.3.	T	Vobenca
4.3.	T	iz Dola proti Štegovniku
1.3.	T	iz Medvodja pod Štegovnik
28.2.	T	parkirišče pod Sp. Dolgo njivo
21.2.	T	Vetrh vrh
20.2.	T	Ženiklovec
14.2.	T	Stari Lubel
13.2.	T	Na podeh (Triangel)
27.1.	T	Škrbina pod Prestreljenikom
16.1.	G	Prednje Robičje
10.1.	G	Kuhovnica - Ojstrica
2.1.	G	planina Vodični vrh

četrtek, 31.3.2016: (nekdanja) Hajnriharjeva planina, ok. 1350 m

Na sneg sem stopil na uravnavi pred potokom. Bilo ga je še več kot dovolj za smuško turo, žal pa je bil povsem moker in bilo je jasno, da ob takih temperaturah tura nima smisla. Škoda. Turico sem zaokrožil čez greben planine do vznožja Starca, kjer se mi je prikazalo odkritje dneva: novejša vlaka, iz Vobnce potegnjena tik pod sedelce. Vlaka, ki se odcepi desno na začetku uravnave pred prečkanjem potoka (višina 1150 m), je torej, po novem, najlažji pristop na Starca! Dobra lastnost vlake je tudi, da omogoča razglede, zato sem imel med spustom pogled več čas usmerjen na sosednji Srednji vrh, ki dominira nad dolino. Še posebno na lepo snežno grapo, ki jo bo v naslednjih letih vsekakor treba potacati.

nedelja, 27.3.2016: Cjanovca, 1820 m

Pri lovski koči je bilo povsem kopno, zvezno snežno prevleko smo dosegli šele na ovinku pod prvo plazno grapico. Uf. Jezilo me je tudi vreme, ki je bilo podobno kot leta 2013; nad Slovenijo je visela pokrovka srednje visoke oblačnosti, z bazo na 1500 m. Zato pa je bil sneg lepo predelan in popuščen, tako da smo napredovali kot po maslu. Med tremi žlebovi sem se prvič odločil za levega, katerega strmi levi bok je najširši, zato sva ga midva z Evo prešla kar na smučeh. Sneg je bil namreč izredno uporaben za vzpon na smučeh - mehak, a stabilen. Leni, ki se je odločil za pešačenje, se je pa nagaral. In zaostal ;). Više smo se lahkotno vzpenjali po redkem gozdu levo od žlebu. Pobočje je sicer kar strmo, zato bi šlo v trdem malo drugače. Za dodatno veselje je poskrbela oblačnost, ki se je končno začela razpirati. Nad drevesno mejo smo zavili levo na greben, ki je presenetil s kar solidno strmino, v kateri se je razkril slab oprijem dveh parov psov. V zaključku se je nebo povsem odprlo in na vrhu nas je pričakal totalni ki(n)č.

Greben je postregel z zelo dobrim vijuganjem po odličnem snegu. Večinoma smo smučali na južni strani grebena. Na našo smolo se je v spodnjem delu spet pritepla megla, zato ni veliko manjkalo, pa bi zapeljali v strmino z neznanim iztekom. Zagrnila nas je namreč ravno nad mestom, kjer greben zavije malce v levo. Na srečo sem v zadnjem trenutku pogledal na garmina. Smuka v Vobnco je ponudila malce manj osrenjen, udirajoč sneg, ki pa je bil še vedno povsem uporaben. Ker smo imeli vsi trije široke smuči, smo globje prediranje suvereno obvladovali. Itak je bilo najpomembnejše, da je bilo popolnoma stabilno; brez skrbi sem odpeljal tudi nekatere izjemno strme odseke med žlebovi. Naše navdušenje je na plazni poseki in vlaki še naraslo, tam smo namreč razdevičili idealen, zlikan srenec.
Pomladni peš sestop je lepo zaokrožil vrhunsko turo.

Turni dnevnik: Cjanovca

petek, 25.3.2016: Plešivec, 1801 m

Nemški direktor nam je za petek določil kolektivni dopust - češ, praznik ima itak cela krščanska Evropa. Svašta.
Avto sem parkiral 200 m za mostičem čez potok Košutnik. Navdušeni začetek na smučeh se je končal za prvim ovinkom. Sledilo je pešačenje do ovinka, s katerega ugledaš hišo Košutnik. Običajnemu pristopu sem sledil do parkirišča pod Sp. Dougo nivo, na ovinku za njim pa sem zapustil še zadnjo sled predhodnikov. Kljub temu je bilo napredovanje, zaradi predelanega snega, še naprej zelo prijetno. Čeprav se gozdna cesta malce vleče, potegnjena je namreč dokaj zložno, sem ji vseeno sledil do konca, saj sem bil v tem koncu prvič, zato sem želel vse skupaj dobro pregledati. Če odštejem srečanje z jelenom, je bila edina poživitev naletavanje drobnih snežink. Po začetku v sončku se je namreč privlekla oblačna pokrovka, skozi katero sem sonce nekajkrat opazil le še kot zabrisan disk. Cesta je speljana točno tako kot kažejo zemljevidi: odcep za Spodnjo Dolgo njivo je na levi "serpentini" (višina 1450 m), na naslednjem obronku, kjer je cesta zelo široka, se odpre širok razgled, malo naprej pa je (na levi) že odcep vlake, ki pelje na vršno pobočje Plešivca. Tudi njen razcep je na zemljevidih vrisan pravilno. Izbral sem levi krak, ki me je v poševnem vzponu dostavil na veliko poseko. Še preden bi me zapeljal proti levemu grebenu, sem odvil na vlako, ki me je desno gor popeljala do vrha poseke. Sledilo je zanimivo slalomiranje skozi gosto smrečje, dokler se ni začelo pojavljati vse več čistin. Končno pa sem na desni, ob robu, s katerim se zložno zahodno pobočje Plešivca strmo prelomi proti jugu, naletel na ozko "poseko", po kateri sem kmalu dosegel veliko ravnico, ki preseneti 100 m pod vrhom. Od tam naprej je svet odprt.
Na vrhu je mrzlo vleklo, zato sem se hitro preoblekel - ter ugotovil, da sem softšel že drugič to zimo pozabil v avtu, grrr!! Še dobro, da sem imel s seboj rezervni puli, tako da sem mokrega uporabil kot zunanji sloj (začuda je bilo to povsem dovolj).
Začetek spusta, zaradi vršnih zastrugov in difuze, ni nakazoval kakega smučarskega presežka, vendar je že bok žlebu pod vrhom ponudil zelo solidne zavoje. Še bolje pa je šlo, ko sem pancarje prestavil iz nastavitve za hojo. Kar je pojasnilo tudi čuden občutek ves čas vzpona ... hahahaha. "Poseka" je povsem presenetila s popuščenim snegom, ki je omogočal lahkotno kristianijo. Da bi zavil v gosto smrečje, mi zato ni padalo na pamet, in tako sem nenadejano zadel idealno smučarsko smer. Kmalu sem prismučal na veliko poseko, ki je gor grede nisem bil niti slutil. Po njej sem vijugal tako uživaško, da se mi je samo smejalo. Razcep vlak sem dosegel po gor grede "neizbranem" kraku. Kljub tem hvalospevov, pa je naslov poteza dneva pripadel šele odločitvi na markiranem odcepu za Sp. Dolgo njivo, kjer sem udaril radikalno bližnjico dol skozi gozd. V navdušujočem vijuganju sem "padel" na cesto na sredi klanca nasproti parkirišča.

nedelja, 20.3.2016: Kašarski greben (*): Gosjaška peč (**), 883 m - Peči (nad Skavalíco), 855 m

*) Kašarija je skupno ime vasi od Most do Rodin, vključno z Bregom in Vrbo.
**) Na zemljevidih napačno Reber.

petek, 18.3.2016: Licjanovec, 1733 m

Za uvodno burlesko sva bila zadolžena Matjaža; prvega pozabljivca je rešila najdba umazanih nogavic v pancarjih, drugi pa sem se po 50 metrih na srečo spomnil, da moj Garmin še vedno lovi satelite na strehi avtomobila. =)
Cesta je bila to zimo še nevožena, videli so se le stari sledovi pešca. S tempom se nismo pretegnili, fotra dveh in treh otrok sta podirala rekorde v počasnosti, zato je nazadnje dvignil roke tudi foter enega, ki se je bil do konca ceste še gnal na čelu. V položnem gozdu pod Praprotnikovo kočo sta se dva lotila voskanja psov, kajti cokle so začele resneje napadati. Ampak, ko smo na drugi strani grabna prišli na prisojno pobočje, se je začel tak masaker, da je tisto mazanje v trenutku odpovedalo. Mega cokle, ajga! V nadaljevanju je bilo slišati nemalo rafalov že pozabljenih psovk ... Tolažil nas je edino pogled na višinomer, ki je - čeprav ob pogledu navzgor tega ne bi verjel - obljubljal, da imamo do vrha samo še 250 m. To bomo pa že, ajga, pa če vse preorjemo! No, više se je sneg celo popravil, zato smo zadnjih 100 vm potegnili v že skoraj odličnih pogojih. Da je bilo vse skupaj še lažje, so skrbeli pravljični prizori okoli nas, zato smo bili "prisiljeni" k pogostim foto postankom.
Vrh smo uspeli doseči ravno še dovolj zgodaj, da smo si lahko na njem privoščili sproščene pol urice.

Pijačo pri Kanonirju je moral častiti gušter Janez.

četrtek, 17.3.2016: Vobnca - pod Cjanovco, do 1540 m

Turni dnevnik: Cjanovca iz Vobnce

nedelja, 13.3.2016: Koča na Ermanovcu, 968 m

V Zakoparski grapi nad Sovodnjem sem začel na križišču s planinskimi smerokazi. Ker me je zavedla brv skušnjavka, sem zastavil po vlaki na desnem bregu potoka, pravilno pa bi bilo še vsaj kakšnih 200 m slediti cesti po dnu dolinice! Čeprav me je malce čudil izostanek markacij, sem vlaki sledil v levi breg. Po daljšem ovinku v levo sem zaslutil, da to ni ravno pot, po kateri sem nameraval, ker pa kakšnega strašnega izgubljanja ni bilo pričakovati, sem vseeno nadaljeval. In dejansko skoraj nisem nič izgubil. Mimo vikenda z veliko slovensko zastavo na steni sem po travniški poti dosegel dovozno cesto zahodno od Burjevca, potem pa do ceste zgoraj na obronku, ki jo je izdajala odbojna ograja, potegnil direktarico po strmem travniku. Do kmetije Jeran pripelje asfalt, naprej je makadam, vmes pa se odpira vse lepši razgled. Na odcepu kolovoza, nekaj minutk za Jeranom, sem zagledal planinsko tablo, in to je bilo to. Do koče sledi zelo zložna gozdna vlaka, ki na koncu mimo Stotnikarja in Žunarja pripelje pod Kočo na Ermanovcu. Vmes je, ravno na pregibu pobočja, tik pod kolovozom zanimiv slapek.
Spustil sem se po cesti mimo Sivkarja, da sem si ogledal možnosti za turno smuko z vrha Ermanovca. Travnati hrbet za Sivkarjem (nad cesto) je prostran in idealnega naklona, le paziti se je treba številnih električnih pastirjev. Na robu gozda nad Makucem sem s ceste zavil na gozdni kolovoz, ki me je pripeljal na vrh naslednjega velikega travnika, odličnega za smučanje. Po njem do Savirja in po asfaltu do izhodišča.

sobota, 12.3.2016: Klečica, 1889 m

Eva in Leni sta organizirala Porezen, na srečo pa sem imel zjutraj, zaradi poznega štarta, čas za pregled Aladina - in Porezen takoj črtal, saj je tam čez vleklo na polno; puščice z najmanj tremi zastavicami, ejga! Nadomestni predlog: zgornja Gorenjska, kjer se je obetal klasični zavetrni žep. Na črpalki pred Radolco je bila po nekaj minutah izbrana moja stara alter tura, kljub temu da je je za dva Porezna. V Radovni je bil odcep za Pokluko, enako kot prvič, splužen do Gozdarske hiše.
Gozdna cesta je bila lepo zasnežena, ni pa bila povsem nedotaknjena, po njej je bila namreč že zarisana gaz dveh turnih smučarjev. V sončku in idealni temperaturi smo začeli v slogu: lahkotno. Smer pristopa smo s pomočjo predhodnikov še izboljšali, skrajšali smo namreč "tolčenje" ceste. Takole: na drugem levem ovinku zaviješ levo na široko vlako, vendar le za par 10 m, kajti potem jo ubereš gor po dnu Stresene doline. Ko smo cesto prečkali zadnjič (ko le-ta dokončno zavije levo gor proti robu Pokluke), smo se začudili sledem predhodnikov, ki so se oddaljevale po cesti. Mi smo vztrajali na moji originalni trasi, naravnost gor po strmi poseki. Le-ta je še najbolj smrdela po plazu; na njej je bil sneg namreč "najtežji". Po redkem gozdu desno zgoraj je šlo spet lažje, z daljšimi okljuki. Z ravnice, na kateri smo občudovali debele snežne kape na balvanih, smo tokrat vlekli gaz dlje proti levi. Tam so nas presenetile dve-tri vijuge, ki smo jih prisodili tistim, ki so bili vzpon vlekli po cesti. Po še nekaj malega matranja po razgibanem svetu med macesni se je pred nami končno odprl pogled na osrednje pobočje ture. Prvič sva ga videla tudi "prvopristopnika" :). Na strmini je bil pršič povsem stabilen, s čimer je bila odstranjena zadnja morebitna ovira za osvojitev vrha. S kondicijo in majhnimi zalogami pijače Matjaža namreč sploh nisva imela težav. Da je bilo še bolje, naklon pobočja sploh ni tako hud kot se nam je bilo zdelo prvič, v megli. To pa še ni vse, ko smo prišli bliže, se je izkazalo, da smo bili leta 2005 zadeli ravno najstrmejši možni prehod, hahahaha. Sedlo na sredi je dosti položnejše, zato tura sploh ne sega v alpinistične vode.

turni smuk: Stresena dolina - Klečica, 18.3.2006
kolo: Radovna - Klek, 23.7.2006
peš: Klečica, 18.7.2004
peš: Klečica - Debela peč, 2.8.2009

četrtek, 10.3.2016: Lovska koča nad Dolom, 1150 m

Po preverjanju (ne)prevoznosti ceste v Podstoržič sem obrnil v znano smer proti Štegovniku. Zvožene kolesnice so tokrat že peljale tudi od krmišča naprej, nek fantast se je prikopal do drugega mostiča čez potok ... Nadaljevanje je bilo še vedno nedotaknjeno. Na cestnem razcepu na višini 1000 m je meritev s palico pokazala, da se je snežna odeja sesedla za več kot 20 cm, s 60 cm na 40. Hitrost vzpenjanja je bila veliko večja kot v globokem pršiču prejšnjega tedna, poznal se je tudi daljši dan, zato sem uspel potegniti vse do lovske koče.
Spust sem zastavil par minutk prej, preden je izginila zadnja rdečica na oblaku nad Kočno. Smuka je bila nepričakovano hitra in lahkotna. Med sekanjem markirane vlake sem ujel celo nekaj pršičastih vijug.
(vzpon 1:05/380 m, spust 0:13)

sobota, 5.3.2016: Vobenca, do lovske koče, 1000 m

Vreme je bilo bedno, za silo uporabno je bilo le dopoldne. Primerno za ogled razmer v Vobenci.
Čeprav sem se z avtom prebil samo do mostiča, saj je bilo naprej preveč snega, je bil začetek vlake v desnem bregu, ki predstavlja peš bližnjico do obračališča na koncu ceste, skoraj kopen. Ključno mesto vzpona je bilo prečkanje tokrat zelo vodnatega potoka. Zato pa je za obračališčem presenetila novost, brv za pešce. Za lovsko kočo sem samo na hitro vrgel pogled na začetek vlake v pobočju Cjanovce, potem sem se spravil pod napušč, kajti začelo je rositi.
Do ceste sem sestopil peš, prvo polovico spusta na smučeh pa odpeljal kar z odpetimi petami. Začuda je šlo po deviški cesti dokaj hitro. Proti koncu je sicer že kar solidno deževalo, kar pa sploh ni bilo moteče. Bolj mi je šlo na jetra kopičenje snega pred čevlji in na smučeh. Kakor koli, prismučal sem, spet, do avta, hehe.
(vzpon 1:08/230 m, spust 0:30)

Turni dnevnik: Cjanovca iz Vobnce, mali traven 2013

petek, 4.3.2016: iz Dola proti Štegovniku, do 1030 m

Ko se mi je ob 15h končal genijalni sestanek o "menadžeriranju efortov", sem šel samo domov po opremo in se odpeljal na prepotrebno praznenje glave. Pri Kanonirju me je sprejelo dobrih 15, v Dolu pa že 30 cm snega. Cesta je bila splužena do domačije Lindav.
Zaradi debele snežne odeje - do razcepa na višini 1000 m je narasla na dobrih 60 cm - je bilo vse nedotaknjeno. Gaženje je bilo temu primerno počasno. Ko sem dosegel razcep, je svetloba že počasi pohajala, zato sem zarinil samo še v levi klanec, ki je obetal neoviran razgled na Štegovnik, ter vzponček končal na ovinku z razgledom na Kočno in Krvavec.
Spust se je sprva odvijal počasi, do razcepa sem puščal za seboj pravi jarek (zelo estetskega sicer, hehe). Brez porivanja s palicami se nisem mogel zapeljati niti 10 m. Na srečo je bilo nadaljevanje mnogo boljše, enkrat ali dvakrat sem "celo" zapeljal iz gazi, in kar mimogrede sem bil pri avtu, na katerem me je zvesto čakal moj garmin :).
(vzpon 1:06/250 m, spust 0:12)

Štegovnik, 1.5.2011

torek, 1.3.2016: iz Medvodja pod Štegovnik, do 1160 m

nedelja, 28.2.2016: parkirišče pod Sp. Dolgo njivo, 1270 m

Z avtom sem se brez težav pripeljal slab kilometer in pol naprej od Medvodja, do izogibališča, 300 m pred ovinkom čez potok (višina 930 m). Za nadaljevanje bi moral imeti višji avto, kajti sneg je narasel na 30+ cm.
Do Košutnika sem imel lušten pohod, tik pred njim pa se je ulilo in v naslednje pol ure sem lahko podrobno naštudiral stare "grafite" jugoslovanskih graničarjev. Ko je dež ponehal, sem nadaljeval z vzponom. Do prve serpentine so še vodile globoke, zasnežene kolesnice neke velike gozdarske mašine, više pa je bilo še vse nedotaknjeno. Če ne štejem zabrisanih sledov dveh smučarjev. S prve serpentine sem prvič uporabil markirano bližnjico po gozdni vlaki, ki močno skrajša razdaljo do parkirišča pod Dolgo njivo. Optimizem, ki ga je spodbujala izboljšana vidljivost, se je razblinil tik pred parkirišče, kjer se je znova ulilo (škoda - da bi snežilo, je manjkala vsega ena stopinja manj!). To je bilo to - čeprav ni bilo moč zanikati, da je dež delal ravno prave premore za etapno pomikanje naprej, sem imel vlage za ta dan dovolj.
Sneg je bil, pričakovano, prepočasen za kako vijuganje. Večinoma je šlo naravnost po vzponski sledi, na položnejših odsekih pa so pomagale razne tekaške tehnike.
Fino popoldne!

nedelja, 21.2.2016: Vetrh vrh, 1268 m

Začel sem na desnem odcepu, 500 m pred Medvodjem. Ravno tam se je tudi začela resna snežna odeja. Vetra ni bilo, nad menoj jasno nebo, temperatura idealna ... Gozdna cesta je bila nedotaknjena, z izjemo stopinj krplarja, ki so me za skalnim ovinkom popeljale v bližnjico po vlaki, enako tudi pred dolgim levim ovinkom pod planino Vetrh - pred potokom na gozdno vlako, ki se proti desni zložno priključi na gozdni grebenček, potem pa se ob njem proti levi dvigne do planine. Pašnik je bil deviški, ustavil me ni niti slabše zasneženi vršni gozdič in tako sem na smučeh pripujsal vse do grebena, par metrov pod najvišjo točko.
Med drevjem sem se oddrajsal brez incidentov, pašnika pa je bilo zelo hitro konec. Skozi gozd pod planino sem, zaradi skorje, večinoma plužil. Na cesti je sledila komedija dneva: "prdeči" sneg (med zavirajočim popuščanjem pod smučmi je bilo slišati značilen zvok) je na položnem delu omogočal zgolj pelo naravnost po gazi, po klancu navzdol pa sem uporabljal kar odrivni korak.

Vetrh vrh - Pečica, 31.12.2007
kolo: Jelendol - planina Javornik, 29.6.2008

sobota, 20.2.2016: Ženiklovec, 1715 m

Turni vodniček: Ženiklovec (Veliki Javornik)

nedelja, 14.2.2016: Stari Lubel, 1369 m

Za nedeljo je Aladin obetal le kakšno uro ali dve jutranje jasnine na severnem robu Gorenjske. Ravno prav za turico na stari 'Lbel z avstrijske strani, ki je že nekaj let čakala na podobno priložnost.
Za avstrijskega mejnega policaja je bilo očitno še prezgodaj, tudi spluženi prostor na odcepu stare ceste je bil še prazen. Ker je bila po cesti speljana široka gaz, mi bližnjice niso prišle niti na misel; v globokem pršiču bi šlo kvečjemu za podaljške. Glede na to, da sem bil v tem kotičku prvič, mi je bila itak zanimiva tudi cesta.
Koča odprta.
Dol grede sem s ceste zavil na polovici poti do prvega ovinka. Začetek je zelo strm, kar je za globoki pršič, ki me je čakal, idealno. V grabnu se je "razmera" naenkrat poslabšala, za kar je bil kriv z drevja padli sneg, ko sem se malo nad sotočjem zbasal čez grapico na desni breg, pa sem spet zapeljal v pršič. Po dolinici do izhodišča sledi večinoma smuka po travnikih, ki jih z 'lbelske ceste sploh ne slutiš. Žal se naklon zelo umiri, zato sem se lahko peljal samo naravnost. Za vijuganje bi moral biti globoki pršič povsem suh. Malo pred koncem spodnjega travnika sem prestopil potok in se mimo zapuščene hiše po kratki vlaki spustil do parkirišča.

sobota, 13.2.2016: Na podeh (Triangel), 1704 m

Na Lubelu je bilo toliko ljudi, ven je udarilo pol Gorenjske, da sem po parkirišču križaril deset minut, preden sem našel prostor. Koča na Zelenici je imela večji obisk kot v časih, ko je še obratovala sedežnica.
Ker tečnih žičničarjev ni več, je vzponska gaz držala po robu smučišča, ne po servisni cesti, kjer je itak dosti bolj plazno nevarno. Na sonce sem stopil šele v vznožju smučišča Triangel, kar je bil seveda idealen scenarij za moje oči.
Prvič na vrhu, odkar na njem stoji vremenska postaja. Največ pogledov je pritegovala cikcak špura, potegnjena do višine 50 m pod vstopom v Centralno grapo Begunjščice, od koder se je navzdol risalo nekaj kičastih vijug. Grape in Šentanec so bili še nedotaknjeni.
Vsi smo odsmučali levo, proti Spodnjemu Plotu, kajti razrito in v soncu predelano smučišče pač ni bilo zanimivo, medtem ko je med macesni še vedno čakalo pol metra nedotaknjenega pršiča. Hoho, kot bi rekel doktor Stare. Suvereno sem odprašičil tudi pobočje v vrtačo, na desni strani glavne strmine smučišča, kjer so, presenetljivo, še vedno čakali neposmučani pasovi, pa mi pršičarska sinusoida ni uspela povsem idealno, zato sem se enkrat zvrnil. Bolje mi je šlo na spodnjem smučišču, kjer je bil sneg nekakšen putrček. Tako lahkotnega slalomiranja že dolgo ne.

Turni vodniček: Na podeh (Triangel)
Spodnji Plot, 20.5.2012

sreda, 27.1.2016: Škrbina pod Prestreljenikom, 2292 m

Gondola naju je mimogrede dostavila na višino 1850 m, od koder sva odsmučala do 50 m niže ležeče Prevalske ravni. Tam sva nalepila kože in desno od proge počasi odpeketala proti Prevali. Drugo polovico vzpona sva sicer hodila kar po robu smučišča, saj so ga uporabljali skupno štirje smučarji ... Na sedlu sva zagledala delavce Kaskaderja, ki so ravno postavljali obračalno kolo naše sedežnice, še bolj pa naju je presenetil pogled na progo proti Škrbini pod Prestreljenikom, katere polovica je bila splužena do kopnega. "Kaskaderji" so namreč po njej dostopali do Prevale. Preostanek proge je bil na srečo še vedno dovolj širok za udobno slalomiranje.
Na Škrbini sva se razšla, saj se je Janez opredelil za peš naskok vrha, jaz pa za smučanje v Veliki Graben, do konca smučišča Tiha dolina. Smučišče proti zgornji postaji kaninske gondole je bilo, enako kot tisto proti Prevali, prepolovljeno s spluženo cesto, sneg pa precej razrit, a vseeno dobro smučljiv, saj zaradi visokih temperatur ni bil trd. Glavna veselica se je zato začela v Velikem Grabnu, v katerem je gladko smučišče ponudilo malodane pomladanski putrček. Nadvse lahkotno vijuganje, na dnu sem imel usta do ušes.
Povratek na Škrbino je bil hiter, saj sem - zgrešeno - pričakoval, da bo Janez itak nazaj pred menoj.
Proti dolini sva odsmučala prepričljivo zadnja. Na Prevali sva imela smolo, da sva se ravno srečala z italijanskim ratrakistom, ki naju je opozoril, da ne smeva odsmučati po poratrakirani progi. Janezu je menda grozil tudi s policijo, zato sem moral v nadaljevanju poslušati njegovo pizdenje čez Italijane in kup teorij zarote. :) Po levem pobočju se je sicer dalo presenetljivo dobro odpeljati, moteča je bila le slaba, nekontrastna svetloba, v kateri podlaga ni bila dobro vidna. Med vzponom do koče, oz. zgornjih postaj sedežnice in dveh gondol, sva premlevala, kaj naju čaka na začetku proge proti dolini, kajti tam je svojega ratraka zaparkiral najin (ne)prijatelj s Prevale. Janez je imel pripravljenih več negativnih scenarijev. :) A se je izkazalo, da so ratrakisti enostavno čakali, da se kot zadnja smučarja pospraviva v dolino. 1200 višincev smuke (+ vmesnih 50 m vzpona), ki sva jih zaradi pozne ure oddelala v enem kosu, se je seveda odražalo v pekočih nogah, zato sva počivala na koncu vsake strmine. Smučišče, ki je bilo sicer trdo (na poratrakiranih žlebičkih je fino treslo), je bilo na srečo povsem gladko, zato, kljub slabi svetlobi, nisva imela drugih težav.

Turni dnevnik: Škrbina pod Prestreljenikom
Reklov blog: Prestreljenik

sobota, 16.1.2016: Prednje Robičje, 1941 m

Začel sem na parkirišču pri Ruski kapelici, kjer je bilo snega vsega dva centimetrčka. Malo resnejša snežna odeja se je začela pri (odprti) Erjavčevi koči, od katere proti Slemenu pred menoj ni hodil še nihče. Shojena je bila šele pot z Vršiča. Na Vratcih sem smer na deviško Prednje Robičje ujel brez težav, saj je logična, najbolj pa je pomagalo, da je bil obris steze čez strmo stopnjo dobro prepoznaven (začne se pod pečevjem). Še dobro, kajti brez potke bi bila ruševnata strmina zelo težko premagljiva, saj rušje še ni bilo povsem pod snegom. Zgoraj je bilo drugače, veje so bile večinoma zalite. Nad strmo stopnjo je svet miroljuben, greben se malce "zoži" le v zadnjih metrih pod vrhom, kar pa je bilo na žalost dovolj, da sem obrnil. V trdem snegu, pod desetimi centimetri pršička, so namreč gojzarji prijemali samo par centimetrov, do sestopanja v takem mi pa nekako ni bilo. Izkušnja iz 1998, ko sem, neopremljen, letel s sedla Čez Suho, mi zadošča ... Če bi imel dereze, bi šel do vrha sicer lahko v miže.
Prvih 20 m spusta je potrdilo pravilnost mojega odstopa od vrha, niže pa je šlo celo lažje od pričakovanj; brez enega samega vpada v kako luknjo.

nedelja, 10.1.2016: Kuhovnica, 714 m - Ojstrica, 611 m

Arhiv šnofanja okoli Bleda:
Hom in Dobra gora, 31.10.2015
Straža, 22.10.2015
Osojnica, 27.10.2013

sobota, 2.1.2016: planina Vodični vrh

Ko sem s parkirišča nad Staro Fužino posekal cestni ovinek, sem pričakoval, da bo treba odcep lovske steze čez Klanico - iskati. Predstavljaj si mojo nejevoljo, ko sta me pričakala kažipota za markirano in nemarkirano pot na Vogar. :)) Sicer pa je lovska steza res prava izbira, saj ponuja mnogo lepšo podlago od kamnite vlake, ki ti prešteje vse kosti v telesu. Po priključku na markirano vlako sem le-tej sledil okoli leve serpentine, 150 m za njo pa naslednjo serpentino sekal po še eni lepi bližnjici. Ob prihodu na planoto sem prvič zavil do spomenika padlim železničarjem, od katerega se odpre izreden razgled. Glede na to, da je oddaljen vsega 50 m, se mi je zdelo nadvse neumno, da se do njega nisem potrudil že kdaj prej. Danes je sicer verjetno najbolj znan kot vzletišče za jadralne padalce. Po rovtih planine, kjer je bilo ravno, se je začel pojavljati sneg, više pa je bilo spet povsem kopno. Na zgornjem koncu Vogarja me je presenetila tabla za bližnjo "Domačijo Dolenc", planšarski stan "s" domačo hrano in spanjem na seniku.

Arhiv: turni smuk: Pršivec, 21.2.2009
Splet: Vodična presenečenja, MMC RTV Slo