Turnosmučarski vodniček / KARAVANKE

Na podeh (vrh Lubelščice / Triangel), 1704 m

Staro ime 'Na podeh'. Vzpetina, na katero na običajen dan ne pomisli skoraj nihče. Njen trenutek nastopi po obilnejšem sneženju, ko iščemo plazovno varen svet, veliko pa pomeni tudi splužena cesta do izhodišča. A pozor - v vrtači pod zgornjo postajo sedežnice se je 11. januarja 1977 zgodila ena najhujših nesreč v naših gorah, ko je plaz z Begunjščice ugasnil življenja štirih dijakov Iskrinega šolskega središča iz Kranja in dveh njihovih učiteljev. Jeseni 2004 se je z izgradnjo dostavne ceste med srednjo in zgornjo postajo varnost celo poslabšala. Cesta, na katero žičničarji dosledno usmerjajo turne smučarje, namreč preči plazno zelo nevarno pobočje, in 13. januarja 2010 je, žal, že zahtevala prvo žrtev (poročilo GRS).
Glede na to, da večina ture poteka po smučišču, se moramo obnašati tako, da ne oviramo "turistov". Če smučišče obratuje, obvezno hodimo ob smučišču!
PS: Triangel je tudi ena najboljših izbir za nočni turni smuk (ob polnem Mesecu).
Vzpon:
Začnemo po gozdni vlaki levo od potoka ali po robu smučišča. Na začetku položnega odseka pred srednjo postajo sedežnice zavijemo na progo, izsekano v desnem pobočju, in na njenem vrhu nadaljujemo po zeleniški dovozni cesti, ki zložno popelje prek gozdnega pobočja. Na smučišče se vrnemo na vrhu osrednje strmine. Na Zelenici na desni zagledamo lepo smučišče s stebri nekdanje vlečnice - po njem se vzpnemo do mejnega sedelca Čez Pod in desno na neporaščen vršič; to je naš Triangel.
Spust: po smeri vzpona. Ko je pršič ob vlečnici že posmučan, z vrha ne začnemo proti sedelcu, ampak naravnost proti Koči.

_Težavnost
I

_Izhodišče
Mejni prehod Ljubelj
_{Višinska razlika}
650
_{Čas vzpona}
1:30
_{Čas spusta}
0:30

_{Letni čas}
december - marec
_Lega
J, V
_Smučljivost
odlična
_Orientiranje
lahko

_Zemljevidi
Stol, 1:25.000
Karavanke, 1:50.000

_Vodniki
-

Dnevniški zapisi

18.1.2004 (Eva, Aleš, Dejan, Robert, Andrej Po.)
Obilica novega snega, relativno slabo vreme in dolgo ekvatorialno lenarjenje - torej gremo na eno kratko turico. S tem se je nazadnje strinjalo tudi vreme, ki je bilo dopoldne proti pričakovanjem dobro. Pri srednji postaji sedežnice smo se po žičničarjevem nerganju (zgornja proga je bila zaradi nevarnosti plazov uradno zaprta) seznanili s povsem novim obvozom, ki pripelje do vrha strmine po gozdu na desni. Svašta. No, ko smo prišli nazaj na smučišče, smo ugotovili, da do polovice poratrakirani obvoz sploh ni bil napačen, saj se je bilo potrebno na strmi gazi iz konte do zgornje postaje precej bolj pomatrati. Da ne bom pretiraval, hoja s smučmi je bila v primerjavi s pešačenjem (deskarji = luknjači gazi) čisti hec. Za dodatno skrajšanje naporov (hočem reči užitkov) je poskrbel Slovak Robert, ki je bil kot prvi med nami prepričan, da se Suho ruševje nahaja nekje v okolici sedla Čez Pod. Tako smo se torej znašli na Trianglu. Razgled proti Svinji in ostalemu nas je navdušil, kar je bil nov dokaz, da je vsa poanta v izhodišču. Pričakovali smo pač sneženje in meglo.
Smuka, se pravi plovba do kolen v 40 cm svežega pršiča, je bila seveda enkratna ali pa niti ne (kakor za koga), razdevičili smo tudi strmino zgornjega smučišča (plaz se ni javil), med vijuganjem po spodnjem pa so že začele naletavati prve snežinke.

V 2:01

S 0:31

23.3.2008 (+ Urša, Eva, Tomaž Š., Blaž, Aleš)
Daleč najmočnejše sneženje letošnje precej brezzobe zime smo dočakali šele na začetku koledarski pomladi. Vreme se je "zasralo" ravno za tridnevne "počitnice", sredi katerih pa se je vendarle prikazala kratka oblačna luknja. Se razume, da je "udarilo ven" pol slovenske turnosmučarske srenje. Ker je namedlo toliko novega snega, da so prišla v poštev zgolj povsem varna pobočja, pri čemer je bilo potrebno upoštevati tudi to, da v Karavankah in nižjih predelih ni bilo nobene podlage, smo se spet švercali na zeleniškem smučišču.
Z Ljubelja sem štartal ob pol 9h in na Triangel pripujsal ob 9:50. Lokalci so smučišče ob nekdanji vlečnici, kot ponavadi, že dodobra posmučali, zato smo se z vrha tudi tokrat spustili po levi varianti, kjer smo našli pol metra tako dobrega pršiča, da smo samo vriskali. Prek Vrtače je razvajal super smučljiv zratrakiran pas, na desni strani osrednje strmine smučišča pa je bil še vedno na voljo skoraj povsem nedotaknjen pršič...

V 1:20

S 0:34

13.2.2016
Končno začetek smučarske zime. Presenetljivo odličen sneg, vrhunska smuka.

Na Lubelu je bilo toliko ljudi, ven je udarilo pol Gorenjske, da sem po parkirišču križaril deset minut, preden sem našel prostor. Koča na Zelenici je imela večji obisk kot v časih, ko je še obratovala sedežnica.
Ker tečnih žičničarjev ni več, je vzponska gaz držala po robu smučišča, ne po servisni cesti, kjer je itak dosti bolj plazno nevarno. Na sonce sem stopil šele v vznožju smučišča Triangel, kar je bil seveda idealen scenarij za moje oči.
Prvič na vrhu, odkar na njem stoji vremenska postaja. Največ pogledov je pritegovala cikcak špura, potegnjena do višine 50 m pod vstopom v Centralno grapo Begunjščice, od koder se je navzdol risalo nekaj kičastih vijug. Grape in Šentanec so bili še nedotaknjeni.
Vsi smo odsmučali levo, proti Spodnjemu Plotu, kajti razrito in v soncu predelano smučišče pač ni bilo zanimivo, medtem ko je med macesni še vedno čakalo pol metra nedotaknjenega pršiča. Hoho, kot bi rekel doktor Stare. Suvereno sem odprašičil tudi pobočje v vrtačo, na desni strani glavne strmine smučišča, kjer so, presenetljivo, še vedno čakali neposmučani pasovi, pa mi pršičarska sinusoida ni uspela povsem idealno, zato sem se enkrat zvrnil. Bolje mi je šlo na spodnjem smučišču, kjer je bil sneg nekakšen putrček. Tako lahkotnega slalomiranja že dolgo ne.

Za konec sem se zapeljal skozi predor, na ogled stare lubelske ceste z avstrijske strani, pri čemer sem moral Avstrijcu pokazati osebno! Z njo sem mu sicer pomahal kar skozi okno, vseeno pa je bil občutek precej trapast. Bladi migrantska kriza ...

V 1:15

17.12.2017 (+ MatjažE)