25.6.	K	Matavun - Markovščina
18.6.	K	Bohor
11.6.	K	Grmada nad Krškim
4.6.	K	Rudnica - Tinska gora
28.5.	K	Bevkov vrh - Ermanovec
22.5.	K	Smuk - Jugorje
21.5.	G	Velika Poljana
7.5.	G	Srednji in Mali Golak
23.4.	G	Štefanja gora
16.4.	G	Starec
10.4.	G	Lajnar - Slatnik - Možic
7.4.	T	grapa pod Ledinskim vrhom
3.4.	T	Potoški Stol

sobota, 25.6.2016: Matavun - Brkini - Markovščina

Pregarje - Artviže, 28.7.2015

sobota, 18.6.2016: Bohor

Da ne bi ponavljal ture iz 2006, sem vzpon zaokrožil malo bolj na široko. Začel sem po zložni dolini potokov Brestanica in Koprivnica ter nadaljeval po dolini Topliškega potoka nad Velikim Kamnom. Prvi resen klanec (najstrmejši del ture) je bilo zadnjih 150 m pod razglednim grebenom Vetrnik. Na makadam sem zapeljal šele nad kmetijo Kajšek, na sedlu pri Jevškem vrhu. Oslico sem obvozil po vzhodni strani, po travniškem kolovozu, na katerem so za dodatno poživitev poskrbeli blato in luže. S prevala Brest je sledilo 90 m spusta po gozdni cesti in zaključnih 180 m vzpona po asfaltu do Koče na Bohorju.

Vrh sem zapustil po direktni stezi, s katero dol grede pač ni bilo težav. Ko sem se vrnil na glavni kolovoz, me je čakalo še zadnjih 10 m zložnega vzpona, ki mu sledi strm spust po šodrasti vlaki. Na gozdni cesti se je začela "prvenstvena" smer, zavil sem namreč levo in se v blagem spustu zapeljal do velikega obračališča na sedlu pri Grmadi. Začetek steze proti partizanski bolnišnici, ki je slabo označen in precej strm, je še okrepil moje bojazni, da sem se s to smerjo ustrelil v koleno. Vendar se že 15 m niže, kjer se steza obrne v desno, začne krasno kolesarsko prečenje. Podlaga je gladka, tako da se samo nagneš nazaj in uživaš. Do bolnišnice je par minutk. Tudi nadaljevanje spusta, glede katerega sem bil pripravljen celo na sto ali dvesto višincev pešačenja, je razveseljevalo še naprej. Pot je idealna za gorsko kolo. Čez usad in tri zagruščene grapice je treba za kratko peš, vse ostalo je lepo vozno. Široka steza se počasi razširi v vlako, ta pa v kolovoz, ki se na višini 560 m priključi na asfaltno cesto nad Jablancami.
(46 km / 1030 m)

sobota, 11.6.2016: Grmada nad Krškim, 488 m

sobota, 4.6.2016: Rudnica, Plešivec, 686 m - Tinska gora, 409 m

Razdalja: 53 km Seštevek vzponov: 860 m Psi: 3 Pot: Rogaška Slatina - Podčetrtek - Olimje - Plešivec - Zg. Tinsko - Tinska gora - Zibika - Pristava pri Mestinju - Brezovec - R. Slatina

sobota, 28.5.2016: Bevkov vrh - Koča na Ermanovcu

Razdalja: 26,4 km Seštevek vzponov: 780 m Psi: 6 (na srečo nobenega napada) Klopi: 0 Pot: Koprivnik - Sovodenj - Laniše - Lisjak - Mrzlikar - Pleč - kapelica pri Slabetu - Kladje - Koča na Ermanovcu - Makuc - Sovodenj - Koprivnik

Klanec od Laniš do Lisjaka, kjer me je sprejel pogumen pes na verigi, je manj strm od tistega proti Jaznam. Takoj za kmetijo se začne najlepši del ture; najprej krasen, razgleden travniški kolovoz do Mrzlikarja, kjer gorenjščino zamenja primorščina. Prvi primorski pes se je na srečo oglasil iz pesjaka -). Do domačije Pleč sem se tokrat zapeljal po dovozni cesti, ki je občutno položnejša od bližnjega kolovoza, po katerem sva bila z Gregom sopihala pred desetimi leti. Pes, ki me je "pozdravljal" že od daleč, se je na srečo izkazal za mladinca, prepirajočega se s cunjo v svojem gobcu :). Malo naprej kolovoz pripelje na travniški obronek, s katerega se odpre širok razgled na številne grebene na drugi strani Idrijce. Ob prvem obisku sva bila na tem mestu zavila po travniški poti naravnost proti vrhu (na koncu dolgo porivanje ...), tokrat pa sem vedel bolje in mirno nadaljeval po stari vojaški cesti. Le-ta se sprva zložno spusti za 25 m, nato enako umirjeno dvigne do asfalta nad kmetijo Na Hmenici. Do vršne travniške doline na Bevkovem vrhu sledi uživaška asfaltna cestica. Najviše ležeča kmetija, Slabe, ki je že dolgo zapuščena, me je presenetila z novo podobo - bager in buldožer sta namreč pilila še zadnje podrobnosti splanirane okolice. Lega skrite kapelice, pri kateri se nahajata žig in vpisna knjiga, mi je bila na srečo že znana - 100 m levo za travnatim grebenom nad hišo.
Ker pri kapelici ni bilo sence, se nisem dolgo zadržal. Zasilno shojena stezička skozi nepokošeno travo me je povedla naravnost dol po travniku, pred električnim pastirjem pa vodoravno levo do gozda, kjer sem zapeljal na vlako. Ko prideš do ceste, je najprej na vrsti 50-metrski vzpon, šele po tem sledi uživaški spust do Kladja, kjer se nas je pri pipi z vodo v hipu nabralo pet kolesarjev.
Vzpon proti Ermanovcu mi je bil že dobro znan, edina "novost" je bila turistična tabla na najvišji točki ceste, pri Vrhovcu, zraven katere stoji obnovljen rapalski mejnik. Do konca ture mi je ostal še radler v koči in nažig v dolino.

Bevkov vrh - Ermanovec - Slajka, 2.7.2006
Bevkov vrh, 5.8.2006

Prva zaključena akcija 4LČ:
Gora Oljka v štirih letnih časih (2012-2013)

nedelja, 22.5.2016: Smuk - Jugorje

Razdalja: 46,2 km Seštevek vzponov: 820 m Psi, klopi: 0 Pot: Birčna vas - Uršna sela - Pribišje - Smuk - Brezova reber - Jugorje - Vahta - Vinja vas - Mihovec - Birčna vas

Štartal sem na železniški postaji Birčna vas. Med uvodnim kolesarjenjem skozi Uršna sela je največ pozornosti pritegnil izstopajoči hrib Ljuben, prekrit z vinogradi in zidanicami. Edini omembe vredni vzpon na cesti je za Lazami (90 višincev). Odcep proti Pribišju je pri železniški postaji Rožni dol, solidno napeti vzpon pa "krajša" razgled proti Mirni gori. Za zaselkom treh domačij se začne makadamska gozdna cesta, ki poteka pretežno vodoravno. Po priključku na asfaltno cesto z belokranjske strani, je do vrha Smuka le še par minut.
Za šankom, kjer se dobi žig Trdinove poti, me je zabavala četverica izkušenih mačkov, ki so oblegali kelnarsko lepotičko. -)
Turo sem nadaljeval s poldrugim kilometrom povratka po smeri prihoda, do prve desne gozdne ceste. Čeprav ni nobenih oznak, orientacijskih dilem ni, saj je to edini odcep. Dvigu za 60 m sledi daljši spust do Brezove rebri, kjer cesta pride iz gozda in odpre se razgled na vzhodni rob Bele krajine. Pod vasjo Maline sem zapeljal na glavno cesto iz Semiča, ki pa ni prometna.
Tudi v gostilni Badovinac v Jugorju se žig dobi za šankom.
Preostali vzpon do prelaza Vahta je lahek, saj je naklon zmeren, da je za kolesarja razmeroma varno, pa poskrbi asfaltirana bankina. Na dolenjski strani sem po trikilometrskem nažigu zavil skozi Podgrad do Mihovca, od koder je sledil samo še spust po gozdnem kolovozu/cesti do Birčne vasi.

sobota, 21.5.2016: Velika Poljana

Na gozdni cesti, takoj za Slaparsko vasjo, sem se opisu v vodniku že prvič čudil; cesta pač ni speljana ob travniku, temveč po gozdu na levi. Na plano pride šele vrh travnika, kjer je razcep - desno nadaljevanje mi je bilo znano s ture na Kriško goro in smuke z Vrat, na levo pa sem zavil prvič. Nadaljni potek vzpona lahko enostavno opišem takole: glavni gozdni cesti (traktorskemu kolovozu) slediš do konca. Tiste "bravurozne" leve in desne odcepe, ki jih navaja vodnik, lahko mirno odpravim z gesto "naših izkušenih fantov": zamah, zamah. Nekaj podrobnosti, ki jih je vredno poudariti: edini enakovredni razcep se mi je zdel tisti na desni serpentini - tam nadaljuješ levo. Pripelje te do šumečega potoka, za katerim je majhen gozdni rovt, in to sta edini orientacijski točki, ki ju v gozdu lahko opišem nedvoumno. Pred potokom zaviješ po kolovozu ostro desno. Za obronkom se vlaka položi (ob poti stoji nizka lovska preža) in brez sprememb smeri pripelje do ruševja, ki prerašča spodnji del Krivega plazu. Desno pod vlako stoji visoka lovska opazovalnica. O kaki jasno vidni poti, izsekani skozi ruševje, ni bilo sledu, vendar je prava smer enostavna: po dnu "dolinice" med melišči in stranskim gozdnim hrbtom. Potka je sicer že zelo zabrisana, vendar vseeno nezaraščena in zlahka sledljiva. Katero pot lovci uporabljajo dandanes, ugotovimo 40 m više, kjer iz gozda pripelje vlaka (od spodnjega kolovoza se, levo gor, odcepi 50 m pred melišči); od tam naprej je steza dosti boljše shojena. "Idila" se konča nekaj pred koncem melišč, ko se na robu gozda prikaže zadnja lovska opazovalnica ... Na koncu melišč je konec še zadnjih sledov, do prvega obronka v gozdu pa je najboljše držati nespremenjeno smer. Na njem stopiš na zelo zabrisano prečno stezo, ob kateri obljubljenih belih pik sicer nisem opazil, vseeno pa gre za edino točko opisa iz vodnika, ki mi je prišla prav - zavil sem vodoravno levo, po nekaj korakih stopil na že malo manj dvoumen obris vlake ter nadaljeval desno, po udobnem vodoravnem grebenčku, spominjajočem na umeten nasip. Udobni sprehod je bil kratke sape, saj me je s srede "nasipa" vlaka popeljala v desno. Po nekaj metrih je izdihnila, zato sem nadaljeval "na divje". Na srečo do končnega razpleta ni bilo več daleč. Vodoravno prečenje je itak logična odločitev, saj je zgoraj strmo in pečevnato. Po nekaj minutkah sem dosegel novejšo traktorsko vlako in ji v udobnem vzponu sledil okoli gozdnega rebra, za katerim sem končno dosegel pobočje, obrnjeno proti Mali Poljani. Ker sem bil že nad višino planine, sem dvigujočo se vlako hitro zapustil - 50 m za rebrom sem se oprijel šibke prečne stezice. Po nekaj deset metrih je prešla v široko vlako, ki me je mimo ogromne luže pripeljala do križišča vlak. Šele na tem, zaključnem delu pristopa, sem izbral edino neoptimalno odločitev, saj sem vlaki, ki se spušča levo dol, sledil vse do priključka na dovozno "cesto" za Malo Poljano. Ki je 30 višincev pod sedlom. Pravilno bi bilo, torej, sredi spusta po svoje prečiti proti desni. Ampak to so že malenkosti.
Končna ocena: pristop je zanimiv predvsem zaradi samotnosti in možnosti krožne ture. In še kakega skrivnega načrta. =)

sobota, 7.5.2016: Srednji Golak, 1480 m - Mali Golak, 1495 m

Na gozdni cesti proti Mali Lazni me je presenetil tako hud naliv, da sem za nekaj minut kar ustavil. Pod kočo naj bi po načrtu pustil kolo, od česar pa sem zaradi obetov novega dežja odstopil in se odločil samo za (domnevno kratek) peš vzpon in spust po isti poti - z idrske strani Golakov.
Transverzalna pot na Golake se začne nad križiščem, na katerem se konča asfaltna cestica od Mrzle rupe. Vsi trije Golaki so presenetljivo zanimive vzpetine, ki s svojimi rušnatimi glavami zelo izstopajo iz okolice. Prvega, Veliki Golak, pot obide po desni, dostop nanj pa je verjetno najlažji s sedelca s Srednjim Golakom, kjer sem opazil odcep nemarkirane grebenske stezice. Srednji Golak štrli iznad gozda vsega nekaj metrov in je zelo razgleden. Čeprav je zračna razdalja med Srednjim in Malim Golakom večja od razdalje med Velikim in Srednjim, sem bil na Malem kar mimogrede. Vzrok: med njima steza končno neha vijugati.
Ker sem do Malega Golaka porabil veliko več časa od predvidevanj, kar 1:45, sem presodil, da je 6,4 km marša po cesti še vedno bolje kot povratek po poti vzpona. Plus točki te izbire sta bili tudi pijača v koči ter udobnejša hoja v morebitnem dežju. Potem ko je bil vzpon začuda potekal v čudovitem vremenu, se je namreč spet začelo temniti. Nisem še bil 100 m pod vrhom, ko je prvič zagrmelo, resno pa je na srečo začelo padati šele, ko sem napadel njoke z golažem iz divjega prašiča.
Ko sem se odpravil naprej, je prvih 10 minut še deževalo. Hoja se je žal izkazala za časovno precej daljšo od mojih izračunov; trajala je kar uro in pol. Edina prava prekinitev meditacije je bil fotoshooting pri lovski koči =) ... Čez vreme na koncu nisem imel pripomb, saj se je, čeprav je skoraj ves čas grmelo, ponovno uscalo šele nekaj minut pred avtom.

turni smuk: Mali Golak, 6.3.2010

sobota, 23.4.2016: Štefanja gora, 748 m

Štefanja gora, 1.5.2013
Apnišče - Štefanja gora, 13.6.2013

sobota, 16.4.2016: Starec, 1423 m

Odkritje novega pristopa: Hajnriharjeva planina, 31.3.2016
Prvi pristop: Starec, 27.5.2006
Na severni strani Starca: Koritarica, 3.6.2006

nedelja, 10.4.2016: Lajnar - Slatnik - Možic

četrtek, 7.4.2016: grapa pod Ledinskim vrhom

S seboj sem imel opremo in oblačila za smuko in za pešačenje, saj nisem vedel, kakšne razmere me bodo pričakale v Ravenski Kočni. Cesta je bila do parkirišča (1000 m) povsem kopna, naprej pa zasneženo. Torej smuči.
Cesti sem sledil do mesta, kjer se približa glavnemu meliščnemu jeziku, ki se steguje ravno iz grape, v katero sem bil namenjen. Špure dveh-treh predhodnikov so me desno od mela peljale do vznožja pobočja pod Teranovo, kjer sem zavil po svoje, v levo. Drugače kot je bilo videti od spodaj, je bilo snega med ruševjem še veliko in prehodov na pretek, zato sem zlahka pripujsal do vznožja grape. Sneg je bil ravno prav mehak za uživaško napredovanje, edino pod vrhom strmine sem se previdneje zvijugal skozi zožitev med krajno zevjo na desni in "ledeniškimi" razpokami na levi. Po ovinku v desno se grapa pravzaprav šele zares izoblikuje. Odlomljena stena rdeče barve, s previsno glavo na vrhu, je poskrbela za nekaj dodatnega adrenalinčka, ki, po šodru v snegu sodeč, ni bil čisto brez osnove. Med kamenjem, plazovino (ki je bila še najmanj moteča), izpodjedami ob stenah in razpokami sem moral malo manevrirati, resne ovire pa ni bilo. Vzpon sem zaključil v udobnem zatrepu pod steno Ledinskega vrha, kjer se pravokotno v levo odcepi grapa proti Sedlu pod Babo (v njen začetek pada Ledinski, oziroma Vadinski slap, ki je bil tokrat samo močnejši prš), desno gor se dviga strmejša grapica, ki se konča s ploščato steno, pravokotno na desni pa leži prehod k Lovski poti, ki je bil videti dokaj lahek.
Smuka se je odvila presenetljivo enostavno. Obe prečni razpoki sem si med vzponom dobro vtisnil v spomin, kamenje ni resno motilo, sneg pa je bil mehak, tako da sem delal, kar sem hotel. Najlepšo sinusoido sem, pričakovano, potegnil v spodnjem delu. Za najprijetnejše presenečenje dneva sem vseeno proglasil pas ruševja, levo od meliščne struge, skozi katerega sem se z lahkoto in brez enega samega povoženega kamna pripeljal do ceste. Potem pa še po cesti do avta. Ne moreš, da verjameš. =)

nedelja, 3.4.2016: Potoški Stol, 2014 m

S parkirišča pri Stouhuette smo šli peš do vrha prvega klanca, nadaljevanje pa je bilo še dobro zasneženo. V prijetnem pohodu (zaradi toplega vetriča je bil občutek povsem pomladni) smo med debatiranjem kar mimogrede dosegli odprti svet pod Stolom. Ker sem bil v dolini sploh prvič, sem imel kaj videti: pobočja nad zatrepom Medvedjega dola ponujajo veliko uporabnih prehodov na mejni greben, s čimer me je še posebno presenetil greben zahodno od Stola. Ob pogledu na naš cilj, Vajneževo sedlo, ki je bilo osončeno že od jutra, sta se soborca premislila in glasovala za sedelce na zahodni strani Stola (to je v bistvu normalni prehod na Stol z zahodne strani), pod katerim je bilo pobočje v celoti v senci. In tako smo domnevni gnilec zamenjali s trdo špuro čez Široko rižo, na kateri so mi psi kmalu začeli zdrsavati. Sredi spodnje strmine sem se zato raje začel vzpenjati po svoje. Dokler je bila skorja dovolj mehka, je delovalo, ko je postalo trše in so prijemali samo še robniki, pa se je moje vodstvo spremenilo v zaostanek. Na uravnavi sredi pobočja sva Matjaža dodala srenače. Ampak, ko so stopile na sceno še palice s togimi krpljicami, ki praviloma spodletijo na najbolj neprimernih mestih (za naslednjo zimo jih moram obvezno zamenjati!), mi je prebilo. A sem se za to boril, da bom do grebena hodil kot po jajcih? ;)
Pospravil sem pse in odsmučal pod Vajnež. Smuka po gladkem pasu, med pomrznjenimi pasovi manjših plazovin, je bila dobra, na osončeni prečnici pa je šlo v gnilcu počasi in z veliko izgubo višine. Geckoti so tudi v drugo prijeli povsem normalno. No, za vzpenjanje je bil mehki sneg odličen. Po nekaj minutah sem dosegel normalno špuro iz Medvedjega dola in hitro sem bil pod najnižjim repom pečevja. Predhodniki so večinoma zavili v direktni žleb v Vajnežu (na vršno pobočje izstopi približno na sredi med Vajneževim sedlom in vrhom), jaz pa sem potegnil v bližnjo grapico pod Vajneževim sedlom. Sneg je bil tako dober, da sem se skoznjo brez najmanjše težave povzpel s smučmi. V trdem pa verjetno pridejo prav dereze. Do vrha Potoškega Stola je potem samo še par minutk. Na planotastem grebenu me je zajel zelo močan jugozahodni veter, ki pa mu je bilo moč zelo enostavno uiti; počep nekaj metrov na avstrijski strani, pa sem bil v zavetrju.

Prizorišče analize je bila Stara angleška beznica. Naši kelnarci ni ime Mi..la, kot je natolceval soimenjak, temveč ... :)