Turnosmučarski vodniček / KARAVANKE

Vajnež, 2104 m

Čeprav travnata Belščica (Vajnež je njena najvišja točka) vabi s prelepim travnatim pobočjem, se drena gori ni bati. Razlog je enak kot pri večini tur v zahodnih Karavankah: spodaj je napoti smučarsko neugoden gozdnat svet. Kar pa ne pomeni, da pravi turni smučar ne more najti česa zase. Nasprotno, na voljo je celo več smeri. Najbolj smučarska je od jezera vodne elektrarne Javorniški rovt čez planino Stamare in Hrašensko planino, najbolj pohodniška skozi Medji dol in Rido, najkrajša pa od studenca Urbasa, če je cesta do le-tega prevozna.

Vzpon: Od HE začnemo po poti skozi Medji dol, po 10 minutah pa zavijemo desno proti planini Stamare. Nad planino je na vrsti nekaj strmih okljukov skozi gozd in ruševje, nato vodoravno levo proti koči na Hrašenski planini. Že pred kočo lahko zavijemo desno navzgor in se povzpnemo čez neporaščeni bok Kamnitnika. Preostala pot je na dlani, poševen vzpon prek pobočja Belščice, do vrha Vajneža povsem na koncu grebena.
Spust: Prečenje Belščice po smeri vzpona ni ravno idealna smer, saj pomeni, da naredimo do Kamnitnika komaj kak zavoj, zato je bolje vzeti v zakup nekaj poznejše hoje ter v območju Malega vrha odvijugati naravnost navzdol, do spodnjega roba travnatega pobočja. Na krajšem strmem odseku v ruševju pod Hrašensko planino gre najlažje peš, gozd pa je dokaj dobro smučljiv.

_Težavnost
II-

_Izhodišče
Dom CŠOD pri HE Javorniški rovt, 940 m
_{Višinska razlika}
1160
_{Čas vzpona}
3:30
_{Čas spusta}
1:30

_{Letni čas}
december - april
_Lega
JZ, SZ
_Smučljivost
zelo dobra
_Orientiranje
zahtevnejše

_Zemljevidi
Stol, 1:25.000
Karavanke, 1:50.000 _Vodniki
Črnivec (62)
Poljanec (83)

Dnevniški zapisi

29.12.2002 od Urbasa (+ Eva, Tomaž C)
Napoved je bila točna, naredil se je čudovit sončen dan. Ker je bila gozdna cesta skoraj povsem kopna (bolj kot zaplate ledu je bilo na nekaj mestih nadležno posuto kamenje) smo se pripeljali povsem do studenca Urbasa. Štartali smo ob 12h in se - uživajoč v toplem soncu in razgledih ter naslajajoč se nad dolinskim meglenim morjem - počasi prikotalili skozi gozd in ruševje na odprto. Debelina in kakovost snežne odeje na travnatih pobočjih Malega vrha in Vajneža sta presegli vse naše skromne upe! Z Evo sva s pomočjo stopinj predhodnika udarila direktarico na vrh, Tomaž pa je uporabil pse in kljub trši skorji v zgornjem delu z napredovanjem prav tako ni imel težav. Na vrhu je za estetske potrebe poskrbel umetniško zapihan križ, vetra pa skoraj ni bilo - tudi Karavanke niso več, kar so bile...
Smuka nas je v zgornji polovici navdušila!! Spodaj se je v zavojih sicer preveč prediralo, vendar - ne bodimo malenkostni, prismučali smo do ruševja! Tudi na polovici spusta skozi ruševje in gozd je pomagal sneg, tako da smo do avta kar padli. Za primeren zaključek čudovitega dneva je poskrbel fantastičen sončni zahod (seveda nad meglenim morjem, hehe).

18.1.2003 z Javorniškega rovta čez Stamare (+ Anže, Grega, Matjaž E)
Že spet ta Vajnež, že tretjič v enem mesecu. No, vsaj izhodišče je bilo novo, Dom Trilobit (CŠOD) na Javorniškem rovtu, za dodatno unikatnost pa je poskrbel moj otekli zob, zaradi katerega sem prvo uro hodil s šalom okoli glave... Sredi vzpona do planine Stamare so se v suhem snegu nazorno pokazale prednosti hoje s smučmi pred pešačenjem, čeprav je bila gaz zelo dobra - ko sta Anže in Matjaž začela natikati pse, sva se z Grego poslovila od njiju z besedami "Vidimo se na vrhu!", čez 10 minut pa sva samo debelo gledala, ko sta odbrzela mimo naju. Seveda sva ju hitro posnemala. Spodaj smo po mrazu hodili rahlo otrpli, ko nas je na pl. Stamare obsijalo sonce, pa smo oživeli. In zmetali s sebe nekaj kosov obleke, tudi moj šal. V naslednje pol ure smo po cik-cak gazi skozi strm gozd in po strmi poti skozi ruševje dosegli samotno kočico na Hrašenski planini. Nebo povsem jasno, razgled vse lepši. Nad kočico smo po odprtem pobočju zavili proti desni in poševno prečili zaobljeni hrib Kamnitnik do sedla med njim in Belščico. Pobočje Belščice je bilo trdo, zato smo se oprijeli nakazane stopnice poti, srenače smo pa itak nataknili (kdor jih je imel) že nad kočo, takoj ko se je ruševje razredčilo - med grmovjem so bili globoki zameti suhca, na čistini pa trdo spihano. Do Vajneža so se našli tudi pasovi pomrznjenega snega, zato je bloški smučar Anže, ki je pozabljene palice nadomeščal s suhima vejama, odnehal, Matjaž je že prej zavil na Mali vrh, na Vajnež je za menoj prištorkljal z derezami le Grega, ki je bil brez srenačev. Ter bentil nad, v primerjavi s hojo s smučmi, počasnim pešačenjem (da ne omenjamo vdiranja). Ja, kar je res, je res, hehehe.
Od smučanja nisva imela veliko, saj se je ves čas menjavala kloža s trdim snegom, pa še ta je bil tako hudo suh, da ni dovoljeval oddrsavanja, kar mi ni čisto nič ustrezalo. V bistvu je šlo za dober kilometer prečne vožnje, oz. četrturno vajo blage preže. Ampak, ni bilo slabo. Tik nad ruševjem sem celo izpeljal 5 ali 6 odličnih kratkih zavojev. In se potem v kloži skoraj postavil na glavo. Sledilo je zasluženo tričetrturno sončenje na zavetrni klopci pred kočico. Spust skozi ruševje smo začeli na smučeh, pred najhujšima strminama pa smo se le spametovali in ju prepešačili. Po gozdu do planine Stamare je bil pršič za zares dobro smuko že malo pretežak, pela pa vseeno zanimiva. Tudi pod planino, kjer je dosti bolj položno, je bil sneg enako težak. Grega (boleči nart) je tu že pešačil, Anže in Matjaž sta suvereno odsmučala naprej, mene, previdneža, pa je posebej razbesnelo razno vejevje in debla, skrita pod snegom. Že tako sem bil najpočasnejši, ko me je še desetič nepričakovano zavrlo, pa sem imel dovolj in dva najbolj neumna odseka raje prepešačil.

3.3.2021 Stamare - Mali vrh - Medji dol
Vrhunska popoldanska. Vzpon čez planino Stamare je potekal po ravno prav odpuščenem snegu. Vseeno sem na začetku povsem zalite prečnice proti koči na Hrašenski planini, ob pogledu na rob stene 10 m niže, cviknil; le nekaj metrov trdega, pa bi bilo veselja konec. Ko so sledi predhodnikov čez 50 m odvile desno gor, med redko grmovje in smreke, sem bil nad zame novim prehodom precej navdušen. :)
Vijuganje po osončeni Belščici je bilo nadvse uživaško, zato je bilo presenečenje pri Kamnitniku veliko: nenadoma sem se znašel na trdo pomrznjenem. Strmi žleb v Rido je izgledal kot najtežje mesto spusta, a je bil, zaradi obupne difuze, res zoprn le vstop. Hujši je bil beton skozi Medji dol; zaradi tresenja me je celo začelo boleti levo koleno. Šele v gozdu, pod 1400 m, se je spet pojavil omehčan sneg, v katerem je bilo slalomiranje po posmučanem "trailu" zelo zabavno. Z dvema polminutnima presledkoma sem prismučal vse do konca jezera.