dnevnik 2016, vinotok - listopad - gruden
Dnevnik 2016, mali srpan - veliki srpan - kimavec
|
sreda - nedelja, 28.9.-2.10.
Palme in vino na usnama
Elafiti
sreda
marina Dubrovnik - Gornji Molunat
Avtocesta do Ploč se pozna - v primerjavi z 2008., ko smo se še morali cijaziti čez Makarsko, je vožnja kar uro krajša; iz Kranja, z dvema postankoma, točno 8 ur.
Zaradi kolobocij z wi-fijem uspemo izpluti šele opoldne. Razmere so idealne za razkazovanje naših novih majic, degustacijo ladijskih tekočih zalog in štrudla, ki so nam ga doma dali za popotnico. Do Gornjega Molunta, najjužnejše hrvaške vasi, nas popelje avtomatski pilot. Sidro vržemo v povsem praznem zalivu. Skok v čudovito toplo morje - s 23°C zabeležimo najvišjo temperaturo naših oktobrskih jadranj. Pozneje se izkaže, da vendarle nismo sami, z rive se do nas namreč premakne patruljni čoln hrvaške policije in preveri naše dokumente.
Po klasični prvi RJJ-jevski večerji, kaneloni de Siro + fižolova solata z obilo čebule in bučnim oljem, sublimiramo v postelje že pred 10. uro.
četrtek
Gornji Molunat - rt Oštra, polotok Prevlaka - Donje Čelo, otok Koločep
Komaj se v jutru prikazala Zarja je z rožnimi prsti,
že sem prebudil tovariše svoje in vsem jim ukazal,
naj na krov se povzpno in ...
... v toplo skočijo morje. :)
Po tem, ko kapitan uspe preživeti zajtrk s kašo, odmotoriramo naprej proti jugu, proti skrajni hrvaški celinski točki, rtu Oštra na polotoku Prevlaka (geografsko najjužnejšo hr točko, čer Galijula, smo obiskali leta 2014).
Nazaj navzgor nimamo drugega dela kot sončenje in zmanjševanje zaloge vina. Leteče si ogledamo Cavtat (čudovit) in Dubrovnik (slalomiramo med turističnimi plovili in kajaki).
Za prenočevanje izberemo Donje Čelo na Koločepu (alias Kalamoti), prvem večjem otoku Elafitov. Sidro spustimo na 4,5 m, z 20+ m verige. - Nismo še vedeli, da nas je "tehničar" našega čarterista nategnil, da globinomer kaže globino od vodne črte; v resnici jo je pod kobilico, kar pomeni 2 m razlike! Posledično, smo spustili komajda zadostno dolžino verige.
Za večerno zabavo skrbi lokalni avtobus v podobi stare ladje, ki ob drugem prihodu prigoni vsega 3 m mimo nas, ob odhodu pa s potopitvijo grozi jadrnici, zasidrani med nami in plažo.
Prva prava večerja novega RJJ kuharja: kuskus in zrezki + fižolova solata z obilo čebule in bučnim oljem. Mljac. Aplavz.
Tarok: nič novega, kapitanova zmaga.
petek
Donje Čelo- Lopud (Lopud) - Luka Šipanska (Šipan)
Zajtrk je še »hujši« kot prvo jutro, oves! Uspemo ga izboljšati z marmelado, pomagajo pa še medica, štrudl, pašteta, cookieji in kava. :)
Prvega od ta ležernih dni (z malo plovbe) začnemo s tričetrturnim motoriranjem do severnega zaliva sosednjega Lopuda. Zaliv je precej večji od Donjega Čela, sidrišče prostorno; itak pa smo ob 10h prvi prišleki. Po plavanju se upicanimo za odhod v civilizacijo.
Ko pa se v jutru je Zarja prikazala z rožnimi prsti,
polni začudenja otok vsevprek prehodili smo v krogu.
Lopud nas zelo navduši; naselje je zelo lepa mešanica ribiške vasi in dubrovniških "ljetnikovcev", ki skupaj z bujnim sredozemskim rastjem ustvarja tihomorski ali karibski vtis. Zmagovalec, oziroma presenečenje dneva je vrt Đorđić-Mayneri.
Med plovbo proti Šipanu se novi RJJ kuki izkaže z nadgradnjo slavnega kokpit namaza RJJ kukija št. 1: maslu z inčuni doda olive. Ker v Luko Šipansko pridemo pred 15. uro, jo dobimo še prazno, zato zaspano popoldne izkoristimo za plavanje po zalivu. Tudi naselje Luka nas navduši s podobo mirnega sredozemskega mesteca, s palmami ob rivi in mešanico ribiških hiš z bogataškimi palačami. Pred večerom gremo razgibati noge na bližnji hrib, ki pa ga, kljub smernim tablam, uspemo ne-osvojiti. Zaradi tega se ne sekiramo, okolica je za kaj takega preveč lepa.
sobota
Luka Šipanska - Veli Jakljan (Jakljan) - Sobra (Mljet) - Okuklje (Mljet) - Veli Jakljan
Kadar pa v tretje nov dan lepolasa je Zarja spočela,
veter tedaj se poleže, na morju zavlada tišina.
... Pontónoos sladkega vina je zmešal,
vsem ga razdélil in vsem po vrsti ga v čaše natočil.
Dar so odlili in pili, kot kdo si je v srcu poželel.
nedelja
Veli Jakljan - Donje Čelo - marina Dubrovnik
Petega dne ga z otoka je spremila nimfa božanska,
skópala najprej lepó ga, oblekla v dišeče perilo,
dala na krov dva mehova in v manjšega črnega vina,
v večjega vodo nalila, prinesla mu torbo usnjeno,
polno različnih jedi, prijetno mamljivih prigrizkov;
veter prijazen nato mu poslala, ki ni prenaporen.
Vetra vesel je jadra razpel Odisej bogorodni,
sam ob krmilu sedel in splav svoj spretno krmaril,
sen mu na veke ni padel, oziral se skozi je k nebu,
gledal samo v Gostosevce, v Volarja, ki pozno zahaja,
in pa v Medvedko, ki Véliki voz ji tudi ime je,
ta se z mesta ne gane in zmerom v Oríona gleda,
sama se níkdar ne zmoči, ne koplje v vodah Okeana.
Znamenje to naj ima - tako je Kalipso velela -
vedno na levi, ko plul po morjá širokih bo cestah.
In potem se je začel čas novega sanjarjenja, do naslednje jeseni.
(Homer - Odiseja)
|
sobota, 24.9.2016: Raduha, 2062 m - Lanež, 1924 m
Vzpon po zavarovani poti, ki mi je bila še neznana, spust čez Durce, s kratkim ovinkom do Laneža, na katerem prav tako še nisem bil. Prvotni načrt, z Laneža direktno proti prelazu Spodnje Sleme, kjer je bila svoje čase speljana markirana pot, je odpadel, ker sem pravočasno odkril, da je tam danes zahtevno brezpotje, primerno predvsem za vzpon.
Kar dveurna vožnja do Bukovnika me je spomnila, zakaj sem v tistem koncu tako redko, hehe. Glavni žmoht ture, "lahka" zavarovana pot, se začne s prečenjem strmih trav med redkimi macesni. Tudi ko se steza začne vzpenjati po zelo strmem pobočju, ni nobenih varoval, tako da lahko rečem, da pot nikakor ni za podcenjevati. Sploh, če so tla vlažna in mastna, kot so bila ob tej priložnosti. Vso pot sem prehodil kar s palicami, čeprav so mi na kakšnem mestu hodile malo narobe. Najbolj strmo pečevje, kjer je napeta jeklenica, dosežeš sto višincev pod izstopom iz stene, zahtevni del pa ni dolg. Više sicer sledi še precej zajl in klinov, ki pa niso ne vem kako nujni (verjetno pridejo bolj prav za spust).
Glede prečenja do Laneža in preostalega spusta ni veliko za povedati. Presenetil me je le spust z Durc, ki je bil v mojih otroških letih speljan čez kratko pečevje (prehod je še vedno viden in tudi brez posebnih težav prehoden), nato pa čez melišče pod steno - kar je verjetno pravi razlog za novo smer poti, ki so jo speljali (in dodobra utrdili z lesenimi stopnicami in debelci) skozi ruševje, vsaj 100 m bolj desno. Morda še to, da sta me pod odcepom zavarovane poti, ena za drugo in povsem neizzvani, pičili dve "osi". Smrt golazni!
Raduha - Mala Raduha, 7.2.2004
20., 22., 25.9.2016: Koseški hrib (ali Klopca), 467 m - Debeli vrh, 446 m
Popoldanska, poslužbena zračenja sem izkoristil za odkrivanje presenetljivo zanimivih steza na nizkem gozdnem hrbtu med Utikom in Topolami. Precej jih je celo označenih. Modre markacije, knafelčeve markacije, pogled na pristajajoča letala, mlinčki ...
20.9. Martink - Koseški hrib: začel po prvem gozdnem kolovozu, ki se s ceste proti Mengšu odcepi manj kot 100 m za Martinkom. Na prvi jasi sem zavil na vlako, ki se dviguje poševno v levo; po njej ves čas naravnost. Na grebenu presenečenje v podobi modrih markacij.
22.9. Martink - Debeli vrh - Topole: po znani vlaki do prvega križišča nad Martinkom. Tam po lepi vlaki vodoravno desno ter po lepi stezi, označeni z modrimi markacijami čez Debeli vrh do Topol.
25.9. gozdna cesta iz Suhadol - Koseški hrib - po grebenu proti Utiku - gozdni kolovoz po severnem vznožju.
kolo: Koseški hrib, 30.7.2009
nedelja, 18.9.2016: Slavnik, 1028 m
Kratko švicanje v (uspešno zadeti) deževni luknji. Ko se napotiš po ta strmi poti in zadaneš še bolj strmo, hehe. Po stari navadi sem ubral eno od neoznačenih direktaric, ki pa se je izkazala za precej lepšo od markirane poti.
kolo: Slavnik, 12.6.2011
četrtek, 15.9.2016: Jetrbenk, 773 m
Popoldansko zračenje pred dežjem. Od Slavkovega doma.
kolo: Jetrbenk - Jakob - (Polhograjska) Grmada, 4.8.2010
nedelja, 11.9.2016: Rašica, 647 m
Popoldansko zračenje.
kolo: Šmarna gora - Rašica - Mengeška koča, 23.7.2008
sobota, 10.9.2016: Ovča koča - Povšnarjeva planina
Nadaljevanje odkrivanja "neznanega" področja.
plezanje: Veliki vrh, Črni metulj, 14.6.2003
nedelja, 4.9.2016: Planina nad Vrhniko, Špica, 736 m
V izogib najbolj obleganim pristopom sem začel 300 m pred parkiriščem pred Starim malnom, od koder sem se v desetih minutah (malo gor, malo dol) priključil poti čez Blatni dol. Turico sem zaokrožil s spustom proti Starmu malnu, med katerim sem skočil do tri minute oddaljenega Lintverna.
kolo: Planina - Medvedje brdo - Vrh nad Rovtami, 25.7.2008
sobota, 3.9.2016: Povšnarjeva planina
Raziskovanje neznanega kotička. Iz Spodnjih Fužin sem se po strmi gozdni cesti (*) zapeljal do velikega peskokopa. Na njegovem levem robu se začne traktorska vlaka, ki se na zgornjo gozdno cesto, potegnjeno z Jezerskega, povzpne vsega nekaj metrov od odcepa kolovoza za Povšnarjevo planino. Orientacija na vlaki ni posebno zahtevna; na obeh enakovrednih razcepih je prava izbira levi krak.
Spust s planine sem začel pri mravljišču pod krmilnico. Komaj opazno shojena steza, bolje rečeno čistina v gostem smrekovem gozdu, štarta proti desni, vendar kmalu zavije proti levi. Na zgornjo gozdno cesto se spusti nekaj metrov pred njenim koncem. S prehodom naprej do spodnje gozdne ceste žal ni bilo nič, saj nisem opazil nobene poti, zato sem po cesti prečil do znanega traktorskega kolovoza.
*) Ta gozdna cesta je ena od šestih v tem predelu, na katerih med 20.7. in 20.10. velja popolna zapora.
nedelja, 28.8.2016: Kašarski greben: Lipje - Mali vrh, 863 m
Spet uč, pa kaplce ... tko da je prišlo v poštev le kaj kratkega. Spomnil sem se rova skozi Kašarski greben, katerega lega mi je bila še vedno uganka.
S parkirišča v Završnici čez jez in desno (obe desni stezi se čez 30 m združita). Pot nad grabnom potoka Završnica je speljana praktično popolnoma vodoravno, saj je višinska razlika do rova vsega pet metrov. Vmes opazimo zazidan rudniški rov in odcep Poti čez štengce, za katerim postane steza celo malce izpostavljena. Iskani rov skozi greben je dolg vsega 15 m, pa vendar lepa popestritev. Od vhoda v rov se lahko v nekaj korakih takoj vzpnemo na greben ali pa na južni strani proti vzhodu sledimo še naprej vodoravni stezi, ki nas pripelje do vodnega zbiralnika HE Završnica nad Žirovnico. Od zbiralnika se stezica vzpne na bližnji greben, ki ga nato do Malega vrha nisem več zapustil. Na tem delu grebena je eno samo zahtevnejše mesto - prvi metri prvega pečevja.
Spust sem potegnil čez še nekaj neznanih zanimivih kotičkov. Steza proti sv. Lovrencu (lep pogled proti Blejskemu jezeru) se z grebena odcepi na zahodni strani Malega vrha. Od cerkvice do travnikov na Rebri se spustiš po poti, ki jo skoraj po vsej dolžini spremlja ograja, na prvem travniku (na robu gozda stoji lesena koča) pa zaviješ po kolovozu proti desni in mu slediš do uravnave pod križem. Od tam nadaljuješ po shojeni poti, ki po vrhu pašnikov še naprej preči proti zahodu. Oznak sicer ni, vendar je položaj kljub temu povsem jasen. Pri pašniški ograji stopiš na staro stezo, ki na desni vstopi v gozd in v komaj opaznem vzponu popelje do grebenskega prehoda z imenom Vrh, s katerega se na drugo stran spustiš po starodavni Poti čez štengce. Štenge so deloma vklesane, deloma pa vstavljeni kamni. Na prehodu Vrh je sicer križišče štirih poti: z zahoda pride grebenska steza z Lipja, z južne strani se povzpne steza iz Žirovnice, če hočeš po grebenu na Mali vrh, pa se moraš za nekaj metrov povzpeti gor na greben (ta odcep zlahka spregledaš!). Po Štengcah je le 20 m spusta do znane vodoravne steze nad potokom Završnico.
Kašarski greben ponuja veliko število zanimivih podrobnosti.
Arhiv:
Gosjaška peč - Peči nad Skavalíco, 20.3.2016
Lipje - Vrh Peči, 10.7.2005
sobota, 13.8.2016: 
sedlo Prašnik (iz Zajzere v Mrzlo vodo)
Ovčja ves - sedlo Prašnik - Mrzla voda - Trbiž (33 km / 840 m). Sokolesarji: Breda, Eva, Dušan, Iztok.
Parkirali smo nasproti vojaškega pokopališča iz 1. svetovne vojne, na višini 830 m, kar pa ni bila najboljša izbira, saj se do klancev nismo mogli dovolj ogreti. Tura je orientacijsko zelo enostavna, zgrešiti je moč kvečjemu začetek v dolini. Cesto zapustiš pred mostičem čeznjo (planinski smerokaz za kočo Pellarini!), na bližnjem razcepu pa greš desno (levo, čez mostišče, prideš k Ojcingerju) in prodišče prečkaš šele čez 200 m, kjer planinske table usmerile na drugi most. Na desnem bregu je uporabno korito z vodo, na razcepu za njim pa je pravo nadaljevanje desno, oziroma vodoravno. Prvi strmi klanec v dolini potoka Zapraha nas je, ne dovolj ogrete, s svojo dolžino dobro zabil. Sledi še nekaj zahtevnih, vendar krajših klancev, po tem pa do razcepa Prašnik/Pelarini prideš malo k sebi. Tudi prva polovica nadaljevanja ceste proti Prašniku je potegnjena zelo "neitalijansko", beri: strmo. Čez najhujša klanca sem celo porival. Zgornja polovica je na srečo malo bolj usmiljena, še posebno, ker lahko postanke za lovljenje kisika suvereno upravičiš s škljocanjem vrhunskega razgleda. :)
Spust s sedla se začne z nekaj vzpončki, izkaže se namreč, da je najvišja točka ture šele nekdanja planina nad Mrzlo vodo (30 m višja od sedla). Z nje se odprejo novi prekrasni razgledi. Potem gre pa takoj zares, klanec navzdol namreč prvih dvesto ali tristo višincev komaj kdaj popusti. Težavnost sicer ni posledica strmine, temveč močne zagruščenosti. V takem je bil vrstni red dokaj predvidljiv: trdakarja sva bila gladko zadaj. Niže se podlaga počasi izboljšuje in gozdna cesta po dnu dolge doline je že normalno gladka.
V Trbižu sem, na srečo, pri prvem krožišču opazil, da most čez cesto na desni ni železniški, temveč kolesarski. Ker kakega priključka na kolesarsko stezo ni bilo videti, smo sledili zgledu mnogih predhodnikov in kolesa porinili čez strmo brežino. Na vrhu so v ograji vrata.
Prijetna gorskokolesarska tura, z vrhunskimi razgledi. Vzpon po gozdni cesti na sedlo Prašnik je sicer naporen, vendar gre samo za 600 m višinske razlike po dobri podlagi.
Svetovni splet: MTB-ITD: sedlo Prašnik
petek, 12.8.2016: Sv. Peter - Padna
Dopoldanski triinpolurni sprehod pred skokom v morje. Krasne označene tovorne poti, enostavno vozne tudi za gorska kolesa.
Svetovni splet: Zaplana.net: Od Padne do Sv. Petra
torek, 9.8.2016: Vremščica, 1026 m - (Šilen)Tabor, 751 m
Pivka - Senožeče - Vremščica - Gorenja Košana - Narin - Šilentabor - Pivka (54,5 km / 1100 m).
Zadnja tura po Primorsko-notranjski planinski poti.
Vremščica, 24.8.2008
Velika Milanja - Šilentabor, 15.6.2010
nedelja, 7.8.2016: Košutnikov turn, 2134 m
Nedeljski sprehod. Gor po direktni, dol - v družbi sošolke Alenke - na Zgornjo Dolgo njivo. Na planšariji kislo mleko in másovnek.
lovska steza - Macesje - Košutnikov turn, 21.6.2011
Tolsta Košuta - Košutnikov turn, 6.7.2003
četrtek, 4.8.2016: (Kobariški) Stol, 1673 m
Prelepa tura. Pot: Žaga - mejni prehod Učja - planina Božca - Kobariški Stol - bivak Hlek - Trnovo. (42 km / 1200 m)
Zaradi dolge vožnje, smo iz Kranja štartali "že" ob 6:20. Potem smo se še v Možnici dobili z nesojenima sokolesarkama in se v B'cu ustavili na jutranji kavici, tako da smo iz Žage zakolesarili ob 9:10.
Cestni vzpon do bivšega mejnega prehoda Učja ni strm, pa še avtomobilov smo srečali manj kot pet. Odcepa gozdne ceste na Stol ni mogoče zgrešiti. Navdušila nas je z zmernim naklonom in senco na skoraj celotni dolžini, zato je bil vzpon še naprej izredno prijeten. Začudil nas je manjši konvoj francoskih džipov, ki so nam pripeljali nasproti, navzgor pa je šlo mimo nas tudi kakšnih deset agencijskih kombijev, ki so "šatlali" jadralne padalce. Prvi postanek smo naredili šele po skorajda 900 m vzpona, pri lovski kočici ob cesti, zraven katere je na voljo pipa z vodo. Takoj za vogalom se nahaja planina Pri starih hramih, oziroma Spodnja Božca, do grebena pri "glavni" Božci pa je še dodatne četrt ure in 140 višincev.
Na grebenu so nas pozdravili krasen razgled in čreda koz s polnimi vimeni. Bili smo edini kolesarji, ki smo se odpravili na vrh Stola. Cesta se najprej prevali za nekaj metrov na breginjsko stran, kjer se ostro v levo odcepi grebenski kolovoz v smeri Kobarida (smer našega poznejšega spusta), proti desni pa drži ne pretirano strm klanec. Odpeljati je moč še 80 višincev, od tega večino po grobem makadamu, na katerega koncu je padalsko vzletišče. Naprej drži lušten travnat kolovoz, po katerem smo se lepo peljali, dokler nas ni ustavila pašna ograja iz bodeče žice. Le-ta žal seka vse leve ovinke travnate "mulatjere", ki se v cikcaku dviguje proti grebenu. Mi smo bili seveda dovolj prtegnjeni, da smo ob ograji kolesa porivali peš. Sprva je kazalo, da bo daljše desne ovinke možno odkolesariti, iz česar pa ni bilo kaj dosti. Vendar se nismo predajali. Pririnili smo na greben, za katerim smo stopili na markirano stezo, po bovški strani speljano veliko bolj položno. Žal je odsekoma dokaj skalnata, zato je najprej odnehala Breda, potem pa še jaz. Zdelo se je pač, da se dol grede ne bo dalo kaj dosti peljati. Do vrha je prigurala edino novopečena ultra gorska kolesarka Eva. Svet je uničen! :) Ura je bila pol dveh, zato smo se hvaležno posedli v oddajnikovo senco.
Besnški oklepnici sprva ni kazalo, da se bo kaj dosti peljala, a je na koncu izpadlo kar v redu, čeprav ni bila veliko hitrejša od naju dveh, pešcev. Ko sem se na kolo usedel tudi sam, se je dejansko potrdilo, da steza za kolo sploh ni tako napačna. Namesto po tistih presekanih serpentinah, smo nadaljevali naravnost po markirani stezi. Strmina nad planjavo z lovsko prežo je sicer nevozna, pod njo pa sta na voljo dobro vozni izbiri. Jaz sem zavil pravokotno desno, kjer sem se po ravni, široki stezi zapeljal do travnatega kolovoza, s katerim se zaključi cesta, ostali dve pa sta se držali steze proti cestnemu prevalu. Po cesti sem bil sicer hitrejši, a ne veliko.
Na planšariji sta ženski vklopili gumb za šoping in svoja nahrbtnička obtežili z nekaj kilami kozjega sira. Mene je šef planšarije prepričal s pirom. :)
Izjemno razgledni in lahkotno vozni grebenski kolovoz, ki kar traja in traja, nas je totalno navdušil. Vrhunsko! Za povrhu so nas v travnatem dolu, kjer je treba poiskati stezo proti Trnovemu (vsi opisi so govorili, da ni označeno), pričakali planinski smerokazi. Stezo v gozdu sem do prvega ovinka suvereno odpeljal, vendar pa je bilo to tudi vse, hihi. Ampak ker gre samo za dobrih 100 višincev, se zaradi pešačenja nismo sekirali. Pri starem seniku dosežeš vlako, ki je spet vozna, čeprav je začetek zelo kuglast. Ko smo najslabšo podlago pustili za seboj, se je moje vodstvo hitro spremenilo v zaostanek, kajti sokolesarki na polnovzmetencih sta me nascali kot otroka. S trdakom nisem imel za burek! V tem slogu je šlo vse do doline, saj se je podlaga izboljševala zelo počasi, res gladka je postala šele v zadnjih 100 višincih, kjer je tudi nekaj betoniranih klancev.
Na glavni cesti nas je, za Trnovim, čakalo še zadnjih 75 m vzpona, ki pa ni posebno strm. Zadnji postanek smo naredili sredi dolge ravnice pred Srpenico, kjer je ob cesti betonsko korito s pipo s tekočo vodo. Ob vrnitvi v Žago je bila ura 18:15.
V B'cu smo večerjali v Letnem vrtu (njoki z divjačinskim ragujem), se dobili s Tino in Brigito ... in domov sem prispel ob pol polnoči.
Kobariški Stol na spletu:
www.mtbture.com (Jirži)
Istra mtb forum
Marko Paternu - Strme kolesnice
torek, 2.8.2016: Vitranc, 1636 m - Ciprnik, 1746 m
Po smučišču na Vitranc + skok na sosednji Ciprnik. Spust od Mojčinega doma po (nekoč lovski) stezi proti Jasni, vendar samo do razcepa Jasna / Bedanc - tam naravnost dol, po ostankih stare stezice, do smučišča ob sedežnici Kekec.
Ciprnik - Visoka peč, 13.8.2007
Ciprnik, 24.12.2014
sobota, 30.7.2016: Mrzla rupa - Hleviška planina
Razdalja: 59 km
Seštevek vzponov: 1300 m
Psi: 2, klopi: 0
Pot: Idrija - Idrijska Bela - Putrihove klavže - Mrzla rupa - Tratnik - Čekovnik - Koča na Hleviški planini - Idrija
|
Idrijsko-cerkljanska planinska pot
sreda, 27.7.2016: Vojsko, Hudournik, 1148 m
Sp. Idrija - Šturmovec - partiz. tiskarna Slovenija - Vojsko - Hudournik - Oblakov vrh - Sp. Idrija.
(49 km / 1210 m)
Idrijsko-cerkljanska planinska pot
sobota, 23.7.2016: 
Peč, 1508 m
Moja smer vzpona + Evina smer spusta. Kranjska gora - Fužine - Kavalarka - Peč - Koren - Kg. Zelo lepa, raznovrstna gorskokolesarska tura. (39,7 km / 990 m)
Nastopila je prava poletna vročina, 32°C, zato se je bilo najpametneje odpraviti v SZ konec Gorenjske, kjer naj bi bilo nekaj stopinj manj.
Zastavila sva zelo uživaško, med drugim s polurnim kofetkanjem. Z ležernega bičikliranja po kolesarski stezi proti Trbižu velja omeniti zadovoljstvo ob pogledu na obnovo ceste v Planico in na povezavo slovenske in italijanske kolesarske steze, ki je leta 2009 še ni bilo. Odcep s kolesarske steze v Fužine (točneje Belo peč) je enostavno prepoznati, saj gre za prvo prečkanje ceste (ki navzgor pelje v Ahlete).
Vzpon okoli hriba Bela peč je potekal čisto drugače kot 2009., ko sem bil, po iritisu, zelo švohoten. Za razliko od takrat, sem izbral odcep čez Kavalarko, ki ga prepoznaš po skeletih velikih stavb. Vršna prečnica na Kavalarki je kar dolga, vmes je tudi en spust, orientacija pa enostavna - voziš samo naravnost. Ob cesti je na voljo korito s tekočo vodo. Sledi spust do znanega križišča pod Marijo Snežno, s še drugim vodnim koritom. Vršnega vzpona se sicer nisem kaj dosti spominjal, vendar je bila skrb povsem odveč. Za odcepom markirane poti na Peč ni več daleč do cestnega razcepa, na katerem seveda izbereš desno mulatjero. Le-ta se mi je v začetnem delu zdela lepša kot prvič in do zanimive kočice "Senza confini" (Brez meja), ki ima vrata pobarvana v barvah treh narodov, sva prišla mimogrede. Nad kočo je bila podlaga malce razrita, pa spet lepa, po tem pa pride na vrsto znani tlakovani odsek. Čeprav je precej znoja pobral tudi tokrat, sva ga zvozila zelo suvereno. Na njem naju je šokirala pred tem že prehitena Italijanka, ki je nenadoma odbrzela mimo. WTF?? - Tako sem prvič v živo videl na delu električno kolo, hahaha. Nad fakirskim delom je še nekaj lepe podlage, zaključni klanček pa je v resnici dosti manj zahteven kot se mi je bilo zdelo leta 2009.
Spust sva začela po travniku do sedla pod avstrijsko kočo, kjer sva kolesi dvignila čez pašniško ograjo na slovensko stran in se priključila na bližnjo gozdno cesto. Po njej je samo 100 m do razcepa, kjer sva zavila na levo cesto, ki se z dolgo zanko ovije okoli grebena Petelinjeka. Na vzhodni strani je vzpona še za 40 m, glavna točka pa je prepoznava odcepa steze proti Korenu. Zadeva ni kar tako, odcepa namreč sploh ni, haha. Steza se dejansko pojavi šele 20 m pod gozdno cesto, za povrhu je pa z nje sploh ne vidiš. Zato ni slabo poznati sledeča podatka: lovska preža ob cesti je 250 m pred odcepom, nekaj metrov pred njim pa se, ostro z leve, na cesto spusti edina vlaka. V nasprotju s svojim začetkom, je steza zelo enostavno vozna, saj je potegnjena položno, večinoma je tudi udobno široka. Tehnično zahtevni so skoraj samo ovinki, ki sva jih midva brez slabe vesti polovico obrnila peš, hihi. Pretirano sproščanje vseeno ni dovoljeno, kajti nekajkrat se znajdeš na strmem pobočju, za dodatno popestritev pa so poskrbeli tudi blatni potočki. Ostalo je bilo na srečo suho, sicer bi imel s svojo zlizano zadnjo gumo lahko težave. Da ostaja steza malo znana, prispeva tudi njen spodnji zaključek, saj je bil tako močno zaraščen, da sva plužila nad pasom. Iz šavja padeš na asfalt pred bivšo karavlo.
Na serpentini nad Podkorenom sva zavila levo, na kolovoz, po katerem proti Kranjski gori vodi ena od označenih sprehajalnih poti. Za koritom hudournika je najprej sicer na vrsti kratek vzponček, v nadaljevanju pa gre samo navzdol. Zanimiva smer, ki pelje čez povsem neznane kotičke, skozi vzporedno dolinico, ki je z glavne ceste sploh ne slutiš.
Peč, 8.8.2009
nedelja, 17.7.2016: Grižnik - Trstelj, 643 m - Cerje
Prekrasna gorskokolesarska turica po grebenčku na severnem robu Krasa. Jiržijevo turo sem malce izboljšal z izbiro razglednega kolovoza na južni strani Šumka, Ovčjaka in Lipnika. Turo povsem na koncu grebena vrhunsko zaokroži spomenik braniteljem slovenske zemlje na Cerju, ki ga v času, ko je turo zapisal Jirži, še ni bilo. Na spustu s Cerja je boljša izbira od asfalta skozi Lokvico kolovoz do Borojevičevega prestola in gozdna cesta naprej do Kostanjevice.
(49 km / 1050 m)
Svetovni splet: www.mtbture.com: Grižnik in Trstelj.
Arhiv: Trstelj, 2.5.2007
sobota, 2.7.2016: Kokoš - Socerb
Razdalja: 48 km
Seštevek vzponov: 1000 m
Psi: 6 privezanih baterijcev
Pot: Klanec - Draga - spomenik Bazoviškim junakom - nekdanji mejni prehod Lipica - Kokoš - Krvavi potok - Mihele - Draga - Botač - Boršt - Boljunec - Dolina - Socerb - Beka - Klanec
|
S Primorsko-notranjsko planinsko potjo v še neznan kotiček Slovenije.
Nekaj metrov preden se cesta iz Klanca proti Kozini priključi na bivšo glavno cesto, se proti SZ odcepi makadam, ki pomeni (današnji) začetek nekdanje železniške proge Kozina - Trst. Zakaj je pot na naši strani neoznačena, nevzdrževana in pretežno neznana, mi nikakor ni jasno, saj je fantastična.
Za začetek sva "železnici" sledila do zamejske Drage, kjer sva odvila na cesto (le-te so na italijanski strani tako lepe, da naše izgledajo kot navadna beračija). Glavno cesto od Krvavega potoka sva samo prečkala in z bližnjico po kolovozu dosegla cestico, po kateri do spomenika Bazoviškim junakom ni več daleč (TIGR 1, 2, 3). Pri bližnjem vesoljskem opazovališču, kjer se cestica konča, sva zavila na poljsko pot, ki čez kraške pašnike pod Kokošjo pripelje točno do nekdanjega mejnega prehoda Lipica. Makadamska cestica na Kokoš, ki se začne tik ob meji, je ponudila prvi pravi klanec dneva. Podlaga je kar dobra, sence ne manjka. Skratka, uživancija.
Po odžejanju pri koči sva turo nadaljevala po makadamskem kolovozu proti vzhodu. Prijetna in hitra vožnja. Na razcepu pred Goličem sva izbrala desno, obmejno pot, ki takoj zatem pelje mimo košarkarskega igrišča, nekdanje mejne stražnice in porušene cerkvije, nekaj metrom vzpona pa sledi vse bolj razgleden spust do Krvavega potoka. Glavno cesto sva tudi drugič samo prečkala ter se iz sosednje vasice Mihele spustila na znano železniško traso. Vendar do Drage nisva prišla enako kot v prvo, saj naju je vmes zvabil odcep neoznačene "bližnjice". Na srečo je bilo to celo res, hehe. Pod vasjo se začne najspektakularnejši del kolesarske steze, s predori in razgledom na presenetljivo dolino Glinščico (oz. Klinščico) ter proti Trstu. Enkratno!
Da tura ne bi bila prelahka, je poskrbel ovinek po drugi žig dneva, Botač, majcen zaselek v zatrepu doline, 100 m pod kolesarsko stezo. Do njega vodi ozka in strma, vendar zelo lepo urejena cestica.
Železniško traso sva dokončno zapustila nad vasjo Boršt in do Boljunca nažgala po asfaltni cesti. Izredno lepi in urejeni kraji so povsem slovenski, čeprav moram priznati, da mi, Kranjcu, ta primorska krajina deluje zelo nenavadno.
Drugi daljši vzpon ture, skozi Kroglje in Dolino na Socerb, se dviguje zložno, precej pa je tudi sence, zato je vročina zavdala šele v zadnji stranici pod gradom. Po počasni ohladitvi na notranjem grajskem dvorišču nama je ostal še zaključek kroga. Asfaltno cesto sva zapustila na ovinku, s katerim le-ta zapusti planoto, in zapeljala na poljski makadam. Na razcepu čez 200 m je pravi levi krak, ki popelje prek krasne, odprte kraške planote in vmesne dolinice do vasi Beka.
Kolesarska steza Kozina - Trst je, zame, nedvomno največje presenečenje zadnjih let. Ker je še ni dosegla "modernizacija" v podobi asfalta, ostaja privilegij gorskih in izletniških kolesarjev ter tekačev. Možne so razne zanimive kombinacije; npr. s tramvajem Trst - Opčine, s kolesarsko stezo Porečanko, itd.
dnevnik 2016, mali traven - veliki traven - rožnik