|
Jadranje, 9.-13. vinotoka 2014 Najdaljša nepretrgana plovba 
četrtek - petek: marina Kaštela - Pakleni otoki - Palagruža - Galijula - Skrivena luka, Lastovo Če tvoj obraz ni bil bel od soli, 
Iz marine smo izpluli šele ob 12:30. Že sredi Kaštelskega zaliva se je pokazalo, da avtopilot ne dela prav, vendar poskusi preprogramiranja, ki nam jih je po telefonu sugeriral serviser, niso bili uspešni, kar je pomenilo, da bo celotno križarjenje potrebno odkrmariti ročno. Odlično ... Med motoriranjem je sledila še ugotovitev, da ima Elanka 40 precej šibek motor, zato sem načrt poti kmalu predelal; namesto do Komiže smo zavili do Paklenih otokov, kjer smo v poltemi vrgli sidro v zalivu Taršće. To je bil samo postanek za večerjo, ob 21:20 smo namreč že nadaljevali proti Palagruži. 
Plovba čez sredino Jadrana je "presegla vsa naša pričakovanja", kajti namesto 7-urnega motoriranja po gladkem nočnem morju, smo fasali 12-urni safr proti valovom. Vetra je bilo premalo za jadranje, a dovolj za zgago. Za krmarjenje smo se razdelili v izmene, s čimer pa potem ni bilo nikakršnih težav, saj bruhalcu in enemu, ki sem bil na meji teh užitkov, kaj drugega kot biti na krovu itak ni prišlo v poštev. Najzanimivejša izkušnja te noči je bilo krmarjenje proti valovom poševno v premec. Še posebno po 3. uri, ko smo prvič ugledali bliske svetilnika na Palagruži. Poskusi držanja smeri nanj, brez gledanja na kompas, so bili bizarno neuspešni. Praviloma smo že po enem ali dveh valovih pluli za 45 do 90° stran, pa naj si je krmar še tako prizadeval drugače. Naslednjega bliska ponavadi sploh nismo več ujeli, saj smo gledali v napačno smer. -) Proti jutru je našo moralo dodatno zbil globinomer, ki je nehal delovati. Joj, kako pa bomo zdaj sidrali in se nasploh približevali obali?? Na srečo se je čez nekaj ur spet prebudil - in sicer, ko se je morsko dno dvignilo na 150 m. Zmagovalec noči je bil brez konkurence naš James Cook(ie), ki je vse skupaj suvereno prespal v salonu. 
 
Palagružo smo dosegli po dobrih 12 urah plovbe, ob 9:35. Absolutni rekord RJJ! Pod severno obalo nas je pričakalo odlično zavetje z mirnim morjem, kar sta pozneje dva izkoristila za prvo plavanje (morje: toplo!), prvi učinek pa se je pokazal na naju dveh nočnih sirotah, ki sva hitro prišla k sebi. Ker nismo imeli nobenega podrobnega zemljevida morja okoli otoka, smo se mu približali zelo previdno. SZ zalivček Stara vlaka, pod steno, vrh katere stoji svetilnik, nas je zato še toliko pozitivneje presenetil, saj v idealnih pogojih ponuja celo možnost sidranja. Po premisleku smo se vseeno odločili za ziheraško varianto obiska v dveh valovih. Medtem ko so prvi trije raziskovali otok, sva Matjaža otok obplula, pri čemer ni šlo brez psiho trenutkov ob obeh rtih. Nad plažico se dviguje "feratica" iz zarjavelih skob, na srečo pa tetanusa ni treba tvegati, saj desno od tiste pečine pelje na obronek deloma shojen prehod. Na otoku so poleg posebnega rastlinja največ pozornosti pritegnili zeleno-modri endemični martinčki, presenetil pa je tudi velik heliodrom. Na grebenu se je odprl čudovit razgled na vse strani. Svetilničarjev naš prihod začuda ni kaj dosti ganil, pa čeprav smo bili ta dan edini obiskovalci. Nista pa imela nič proti našemu vzponu na vrh svetilnika, kar tabla na vhodu sicer strogo prepoveduje. Posebna zanimivost je tovorna žičnica, speljana dobesedno z morskega dna.
Poleti so imeli oba apartmaja ves čas polna. Turisti so bili že z vseh celin, ampak 80 % gostov je baje Slovencev. Imajo tudi knjižnico za goste. Temperatura na otoku nikoli ne pade pod 1 ali 2°C, svetilničar je povedal, da je doživel le kako posamično snežinko. Da je otok skoraj brez padavin, čemur se je rastlinje prilagodilo tako, da izkorišča močno jutranjo roso, pa smo sami prebrali v literaturi. Mlajšo od dveh nekdanjih cerkvic sv. Mihovila so bili, po svetilničarju, obstreljevali z italijanske torpedovke, majku jim, po Marjanu Bauerju (Slovenske novice) pa naj bi te zasluge pripadale Avstrijcem. S svetilnika se v čistem zraku brez težav vidi italijanska obala, ker pa je bil tokrat premalo prosojen, smo na vse strani lahko opazovali le neskončno morsko planjavo. Brez ene same barke. 
Proti Lastovu smo odpluli malo po 13. uri. Najprej smo odmotorirali še do čeri Galijula, najjužnejše hrvaške kopne točke. Nekaj manjših čeri in plitvin, ki jo obkrožajo, je poskrbelo za nov psiho trenutek, potem pa je bilo pred nami spet odprto morje. Ko smo poskusno dvignili jadra, smo doživeli krasno presenečenje; v vetru do največ 11 vozlov smo dve uri leteli tudi več kot 7 vozlov. Kolikor je bila barka slaba z motorjem, je bila boljša pod jadri. Noč nas je ujela uro in pol pred Lastovim. Svetilnika Struga, presenetljivo, ni bilo videti. Nič nam ni bilo jasno. Ker je tudi Mesec vzšel šele ob pol 9h, je bilo povsem temno. V takem je mimovozeča, noro osvetljena turistična pošast izgledala kot novoletna jelka. No, čez kakšno uro je svetilnik nenadoma zasvetil. Zakaj tako pozno, je še nejasno. Pri vplutju v Skriveno luko smo si sicer pomagali z gps-jem, ker pa je bilo res temno, smo še najbolj zaupali svetilniku na vhodu v zaliv. Notri potem ni bilo nobenih težav, saj je hiš na obali ravno dovolj, da lepo osvetljujejo, sidrišče pa je bilo povsem naše. Ura: četrt pred deveto. Dogovorjena večerja nas je že čakala. Predjed solata iz koščkov tune, s čebulo, glavna jed zrezki gofa, škarpena in "mastna" murena. Zraven je bila domača solata z zeljem in kumarami. Vina nismo spili omembe vredne količine, saj smo bili za karkoli konkretnega preveč utrujeni. Ko smo se opolnoči vrnili na barko, smo samo popadali v postelje in zaspali kot zaklani. sobota: Lastovo Za vse luke sveta vemo le mi,Dan počitka. Vstali smo ob pol 9h. Najprej razkuževanje s travarico in skok v vodo. Težka uživancija! Ko je Kapitan ugotovil, da je napetost akumulatorja zaradi neprekinjenega polnjenja brezštevilnih posadkinih gedžetov - navigacijska mizica se je celo preimenovala v "gedžetišče" :-))) - padla pod vse sprejemljive meje, je ostro prepovedal nadaljevanje te prakse pri ugasnjenem motorju. Po zajtrku je prišlo na vrsto degustiranje portovca, ki ga je Klemen posebej za potrebe RJJ pritrogal s službene poti na Portugalsko. Mljask. Zatem je čisto po prodajniško zorganiziral "taksi" do mesteca Lastovo. Eden od voznikov je bil Nevenin fant, pomorski policaj, od čigar zgodb nam je najbolj ostalo v spominu reševanje jadrnice, velikosti naše, s 65 begunci na krovu. Paluba je bila vsega 10 cm nad gladino. Namenjeni so bili seveda iz Albanije v Italijo, v hrvaške vode pa jih je zaneslo, ko sem jim je pokvaril motor in se raztrgala jadra. 
V mestu smo seveda najprej zavili na pivo. Kelnarjev priljubljeni izrek se je glasil: "Karlovačko ne vredi!" Na srečo smo skoraj vsi naročili Ožujsko - razen Lorda The Miserable-ja, katerega naročeno Karlovačko je ob veselih opazkah konobara postajalo čedalje bolj postano. -)) Ogled smo zastavili po uličicah v smeri trdnjavice na vrhu hriba. Znameniti dimniki nikakor niso vse, kar je za videti. Zelo lepo naselje. Svoje je seveda dodal izvensezonski mir; edina turista, ki smo ju srečali, sta bila upokojena Novozelandka in Južnoafričan, ki sta svojo jadrnico pripeljala na prezimovanje v Skriveno luko (menda je najcenejše na Jadranu).
Na povratku smo se zataknili v pogovoru z domačinko, ki je pometala svoj "maslinjak": 
Ostala dva, ki sta nam pri oljkarki ušla naprej in zato tolkla marševski korak po asfaltu, sta nas čakala pol ure. Ker sta vmes pomislila, da smo ju prehiteli s štopom, sta nam iz maščevanja spila zadnji pir iz hladilnika naših gostiteljev. :) Potolažili smo se z gemištom (pelješac z vodo). Marinela nam je postregla s podobnim repertoarjem kot zvečer, se pravi z gofom in škarpeno, edino "mastne murene" ni bilo več. Ocena: pomazano. Ko smo se končno vrnili na barko, je bilo že precej pozno, zato smo brez odlašanja odmotorirali v Ubli, kjer smo tankali, prenočili pa v bližnjem bunkerju, ki zaradi visokih bokov zahteva kar nekaj plezalnih spretnosti. 
Nočni vzhodni vetrček je povzročil majhne valčke, ki so povzročali katastrofalno plunkanje pod krmo, beri pod blazino, grrr ... nedelja: Sušac - Vinogradišće, Pakleni otoki Veter se večkrat obrne čez noč,Za zajtrk se je eko-Klemen lotil kaše na moštu, ki je po zaslugi kuharjeve težke roke sprva izgledala kot "lonček kuhaj" :). Ker je zaradi prevelike doze mošta zadeva že malce spominjala na čežano, smo jo v celoti pomlatili. Celo kapitan, ki je kašo poskusil prvič spljoh. 
Ozračje in morje sta bila mirna, motoriranje do Sušca temu ustrezno ležerno. Žal se je valovanje opazno okrepilo ravno pred otokom, zato sidranje pred južno obalo ni prišlo v poštev. Na srečo nas je pod zahodno obalo, enako kot pri Palagruži, pričakalo zavetrje z mirnim morjem. Škoda le, da je enako tudi z globinami, tako da smo morali ponoviti izkrcanje v dveh izmenah. Nekateri so tudi počofotali v toplem morju.
Na Sušcu najprej padejo v oči ogromna polja rožmarina. Svetilničarji na Sušcu in Palagruži so iz iste korčulanske vasi, zato jih gliser ob menjavi pobere v eni turi. Njihov turnus je en mesec na svetilniku - en mesec doma. Na otoku sicer živi tudi pastir, ki skrbi za 500 ovac, vendar ga nismo srečali. Za svetilnikom smo videli temelje za radar, ki bo skupaj z video nadzorom v prihodnje skrbel za schengensko mejo. Vodo dovažajo z "vodonoscem" (tankerjem). Presenetil je podatek, da med počitnikovalci v svetilniškem apartmaju prevladuje mladina 20-30 let. A šta rade? Pa, feštaju. Za naše demoraliziranje je poskrbela zgodba o kajakašu Belgijcu, ki je bil priveslal iz Italije na Palagružo - Sušac - Lastovo - Dubrovnik ter se potem še vrnil nazaj v Italijo. Ob podatku, da je bil nekaj let starejši od nas, smo si mislili: "Ah, očitno imamo tudi mi za norosti še čas."Po dveh urah smo odpluli naprej. Ko smo nad severnim rtom prišli iz zavetja, smo takoj dvignili jadra. Vetra je bilo sicer največ 9 vozlov, ker pa smo Elanko 40 zdaj že dovolj poznali, smo izcuzali poldrugo uro lepega jadranja z vetrom v bok. Veter je z 9 kn počasi padal proti 6, naša hitrost s 5,5 na 4 kn. Motor smo vžgali, ko je hitrost padla pod 3,5 kn. Na nafto nam je šlo tokrat bolje, hitrost je bila 5,5 kn - nedvomno se je poznala plovba s tokom in valovi. Povsem umirjene razmere so bile seveda idealne za degustacijo pirčkov. Jasno, oglasil se je tudi Gunsov Axl. 
Na cilju smo doživeli šok, saj smo prispeli cele pol ure pred sončnim zahodom, hehe. Po večernem skoku v morje smo se malo skregali zaradi (nenakupljenih sestavin) hrane. Improvizirana priloga špagetov je zato izgledala nekako takole: "Popražena čebula, sledi paprika, paradižnik, česen, na koncu primešana še jajca in tuna. Seveda piko na i dodajo začimbe, za katerih količino je poskrbel chef. Da bi bila zadeva še malo mistična, je pa zamrmral še nek urok in zakrilil z rokami nad jedjo." (Urok se, poenostavljeno, glasi: "Daj Bog, umiri valove in pa kapitanovo jezo in naj tale ragu izpade odlično ...") ponedeljek: Bobovišća (Brač) - marina Kaštela Mi otroci morja poznamo pot ...Zadnji dan smo jadrali od Hvara do Splitskih vrat, za kaj več so bile razmere spet preveč miroljubne. V Bobovišću smo se privezali na bojo in še zadnjič skočili v morje, v marino pa primotorirali malodane po bonaci. 
Skupaj prepluto: 195 NM. V vseh petih dneh ni zapihalo več kot 14 vozlov, naša rekordna hitrost pa je bila vseeno 7,8 kn. Naredili nismo niti enega samega manevra z jadri, saj smo imeli veter vedno v bok. Če ne štejem, da smo enkrat, med slabljenjem vetra, popustili genovo, da smo dobili večji balon. Nebo je bilo praktično ves čas brez oblačka, nekaj malega se jih je prikazalo le zadnji dan. To je bilo še toliko bolj nenavadno, saj smo imeli v resnici južno vreme. Vse noči so bile tople, zrak vlažen, v spalkah in pižamah nam je zato hajcalo. Izrek križarjenja: 'Si pač nižje na verigi božjih bitij.' (Edvin Fliser - Otroci morja) |
