31.12.	G	Mali Stog - Jezerski Stog
29.12.	G	Primožkovi hribi
26.12.	G	Kladivo - Kofce gora
21.-22.12.	G	Komna - Mohor
18.12.	G	Čemšeniška planina
11.12.	G	Mala Tičarica
10.12.	G	Javornik
4.12.	G	Četrt - Konjski vrh
27.11.	G	Grpišca - Visoka Bavha
20.11.	G	Kriška gora
4.11.	G	Kaninski podi
1.11.	G	Rodica
22.10.	G	Resevna
16.10.	G	Kamen vrh - Grmada pri Ribnici

sobota, 31.12.2016: Mali (Krsteniški) Stog, 1877 m - Jezerski Stog, 2040 m

Tri orientacijske opombe:
1) Steza, ki so jo v zadnjih 10-15 letih utrli po gozdu levo od vlake nad Blatom, je vse boljše shojena. Ker sem v drugo, za spremembo, šibal gor po vlaki, sem pri tem ugotovil, da na starem odcepu steze proti Krstenici ni več možica, pa tudi shojeno skoraj ni več, zato je uporaba nove steze dandanes še toliko bolj priporočljiva.
2) Kje točno je speljana direktna steza s Krstenice na Mali Stog, ki smo jo bili slučajno odkrili leta 2003, se sicer nisem spominjal, vendar sem jo našel povsem zlahka; na sedelcu vrh pašnika se desno odcepi dobro vidna steza, ki preči do sedla med Malim in Jezerskim Stogom prek vzhodnega pobočja, direktna steza pa sicer ni vidna, a je treba zgolj začeti po najlažje prehodnem svetu, levo od ruševja. Čez 30 višinskih metrov sta mi dva velika možica pokazala desno skozi ruševje, do vznožja bližnjih ploščatih pečin. Poseka do vrha, ki je bila pred 13 leti še precej zasilna, je dandanes nezgrešljiva, tudi pot je že dobro shojena.
3) Kot sem razčistil po turi, se prava smer brezpotnega naskoka na Jezerski Stog glasi nekako takole: s sedla po dobro vidni stezi do vznožja stene (plezališče), pod njo pa levo gor, proti cca. 15 m visokemu, skrotastemu žlebu pod zahodnim grebenom, s katerega je do vrha le še nekaj minut. No, ja, bomo videli, je rekel slepec ...

četrtek, 29.12.2016: Primožkovi hribi, 1326 m

Iz Jelendola po cesti proti Kofcam ni bilo treba iti daleč, le do ograjenega vodnega zajetja, za katerim sem zavil v breg. O stezi, ki jo je obljubljal zemljevid, sicer ni bilo niti najmanjše sledi, zato sem se pač vzpenjal po najlažjem svetu, po posekani gozdni "dolini". Razen vej in okleščkov drugih ovir ni bilo, drugače pa je verjetno v času rasti, ko je poseka polna ščavja. "Dolina" po 150 vm zavije proti desni, kjer razen še večje strmine, vsaj kolikor se je videlo, ni ovir, ker pa vrh pobočja praviloma končujejo pečine, nisem želel tvegati, zato sem se držal smeri nekdanje stezice proti levemu grebenčku. Misleč, da bo greben najlažje prehoden, sem kar takoj prečil do strmega hrbta, s katerim se rodi greben. Upanje je bilo prazno, ustavila me je že prva grebenska pečina. Polička v njenem vznožju je omogočila lahek izhod nazaj na "normalno" gozdno strmino, na kateri na srečo nisem takoj vrgel puške v koruzo, ampak najprej še malo pošnofal "gor-ven". Rezultat je bil razveseljiv, saj se je prikazal nepričakovano lahek prehod na greben nad prvo pečino. Tudi nadaljevanje grebena je sicer deloma skalnato, vendar razmeroma položno in široko, zato sem zlahka pripujsal na široko travnato ramo. Ko sem že mislil, da sem "rešen", sem ugledal novo pečino, na kateri se greben zoži z obeh strani (mimogrede, pod pečino je še drugi lahek dostop na greben). Na srečo je prehod presenetljivo lahek; med smrekcami se po vznožju pečine (ne niže po lažjem svetu!) prebiješ do grebenske "rezi", na kateri ti ostaneta vsega dva metra enke, potem pa se že po nekaj korakih greben ponovno razširi in položi. Stopiš na edino razgledno mesto grebena. Idila je kratkotrajna, saj sledi najstrmejši in najožji stolpič, mimo katerega pa sem uspel najti prav lahek obvoz po levi strani, saj se strmal ravno tam priročno položi. Ko sem prešel še zmerno strm odsek z razbito podlago, sem na udobni rami končno dočakal široko, zaobljeno sleme. Do gozdne ceste, speljane tik pod vršnim grebenom Primožkovih hribov, je preostal sprehod po suhih travah. Najvišja točka Primožkovih hribov je vsega par metrčkov nad cesto. Vršni predel ponuja lepe razglede.
Izgubljanja in strmin sem imel za ta dan dovolj, zato sem vzhodno pristopno pot, ki jo kažejo zemljevidi, pustil za kako drugo priložnost in z veseljem sestopil po traktorski vlaki v Zali potok ter se na izhodišče vrnil po dolinski cesti.

Prejšnje prednovoletne turice

ponedeljek, 26.12.2016: Kladivo, 2094 m - Malo Kladivo, 2036 m - Kofce gora, 1967 m

Arhiv:
turni smuk: Kladivo, 7.4.2007
Kladivo - Toplar - Veliki vrh, 7.5.2011
Kladivo, 14.11.2015

sreda - četrtek, 21.-22.12.2016: Dom na Komni - Mohor, 1848 m

Časovnico sem, s pomočjo izkušenj izpred dveh let, zastavil tako, da sem skrajšal preganjanje časa v koči, zato sem drugo uro hodil po trdi temi. Uspelo mi je, ne da bi prižgal svetilko. Oskrbničini omembi poledenele poti sem se pa samo čudil, hihi. V domu sem bil edini gost!!
Zjutraj se mi ni mudilo, saj tokrat ni bilo nevarnosti megle. Na srečo mi je potegnilo, da pot čez Govnač pomeni polurni ovinek, zato sem na razcepu pod domom ubral levo bližnjico. Ko se poti v veliki konti Krošnji združita, mi je brada, ki jo je potegnilo skupaj, povedala, da sem dosegel najhladnejši kraj dneva. Radikalno drugačne razmere so me pričakale na osončeni Ražnovi Suhi, kjer je bilo toplo kot poleti.
Na mestu, kjer naj bi se odcepila stara stezica, speljana po severni strani Snežne konte, sem našel neprehodno ruševje, zato sem se vrnil 30 m nazaj, do travnatih čistin, na katerih se je nakazoval obris steze. Žal se je razblinil že po 5 minutah. Po kratki molži sem se znašel na večjem travnatem otoku, ki je izgledal kot dokončna slepa ulica - pregleda ni bilo nikakršnega - a me je strmi travnati žlebič povsem nepričakovano pripeljal na "pravo pot", na široko čistino pod razpotegnjeno steno. Od tam sem brez težav vlekel prečnico proti sedlu med Mohorjem in Podrto goro. Še preden pa sem prišel do stezice, ki pelje nanj, sem si premislil, kajti pristop na Mohor po grebenu, kot se je glasil moj osnovni načrt, je od blizu izgledal samomorilsko (ruševje!). Namesto tega sem rajši zavil proti sredini JV pobočja in se slekel do majice, kajti senca je bila dokončno za menoj. Kako točno naj bi privijugal do osrednjega nezaraščenega območja, mi sicer še ni bilo jasno, saj je bil pregled iz vznožja nemogoč, a so brezpotniške izkušnje nepričakovano hitro pokazale svojo vrednost. Ko sem 200 m desno ugledal strm travnat prehod med dvema stenama, je moj stezosledski občutek takoj vedel, da je to to. Prvi strmejši pas v JV pobočju - zapeskano, stopničasto skrotje nad meliščem - sem malce neumno premagal ravno na njegovem najvišjem delu, pa tudi nad njim sem se po nepotrebnem zapodil naravnost v skrotje, čeprav se na levi ponuja lahek travnik. Kakšne strašne težavnosti sicer ni, zato pa veliko šodra. Čez skalno zaporo pod grebenom sta se mi ponujala dva prehoda: napol rušnati svet na desni, ki je od daleč izgledal najprimernejši, je strmejši od pričakovanj in krušljiv, naravnost navzgor pa drži kratek, a strm kaminček. Ker sem bil sam (nikjer ni bilo žive duše), se za poznejši sestop po tem krušljivem svetu "nekako" nisem uspel navdušiti. Ko sem nato na levi našel lahek prehod na prej omenjeni travnik, se je razpoloženje sicer močno popravilo, zato sem poskusil še po grebenu. Levo, tik pod skalno zaporo sem ga dosegel precej zlahka. Zlezel sem čez prvi grebenski skokec (I), ozko nadaljevanje pa me je odvrnilo. Ne zaradi zračnosti, temveč ker je bila severna stran poledenela. Se pravi, obrnil sem deset višincev pod vrhom, hihi.
Dol grede je šlo veliko lažje, saj sem poznal najlažje prehode. Pogledati sem šel še sedlo pod Podrto goro, čez katerega poteka turnosmučarska Triglavska magistrala, potem pa Snežno konto obkrožil po južni strani, kjer se v melišču nakazuje steza, ki pa je od blizu precej borna. O povratku po označeni poti ni za povedati česa posebno zanimivega, razen da mi je kar naenkrat začelo zmanjkovati (kratkega decembrskega) dneva. Do Savice sem prišel tik pred mrakom.

nedelja, 18.12.2016: Čemšeniška planina, Črni vrh, 1204 m

Arhiv:
Čemšeniška planina, Črni vrh, 25.12.2011
kolo: Limovce - Vrhe, 21.6.2014

nedelja, 11.12.2016: Mala Tičarica, 2071 m

Temperaturne razmere niso razočarale: dopoldne je bilo v Bohinju - 6°C, na parkirišču pred Blatom pa + 4°C. Po senčnih dolinicah od Pungrata do planine Viševnik sem hodil po 2-3 cm snega, na osončeni travnati prečnici pod Grivo pa sem mraz dokončno pustil za seboj. Nadaljevanje je bilo čisti užitek. Na planini Ovčariji sem si prvič uspel ogledati vse njene stanove, katerih večine s poti Dedno polje - Prodi sploh ne slutiš.
V ruševju nad Dednim poljem sem se slekel celo do majice. Osončeno pobočje nad Štapcami me je presenetilo s strmino, ki ni od muh, za lažje smučljivo sem zato ocenil vzhodno pobočje, proti Beli glavi. Malce me je razočaral ozki, pečevnati vršni grebenček, zaradi katerega v smučanje s samega vrha nisem povsem prepričan.
Nazaj grede sem se z Ovčarije vračal čez Dedno polje, kar je skoraj pol ure krajše kot čez planino Viševnik!

sobota, 10.12.2016: Javornik, 1240 m

Arhiv:
kolo: Čelkov vrh - Javornik, 15.8.2012

nedelja, 4.12.2016: Čétrt, 1832 m - Konjski vrh, 1879 m

Na sedlu severno od Vidizka sem prvič zavil desno, na gozdno cesto, ki pelje do sedla Kalarsko brdo. Na mestu, kjer se dotlej vodoravna cesta začne spuščati (100 m naprej jo prečka tovorna žičnica za Črno prst), se navzgor odcepi ožji krak, ki je za avto pogojno vozen do višine 1250 m, naprej pa drži traktorska vlaka, ki se konča 30 m zračne črte od travnatega sedla na Saneku. S konca vlake proti vzhodu teče vodoravna lovska steza, ki preči vse do južne travnate strmali Črne prsti. Sledil sem ji le do odprtega, kjer sem zavil navzgor, proti Birglu. Po začetnem lomastenju skozi dokolensko "grmičje" se izoblikuje kratek travnat žleb, ki je najstrmejši del vzpona (okoli 40°), na pomolu vrh stenice pa je strmine konec, kajti osrednji žleb je položnejši kot se zdi od daleč.
Na vrhu je bil najzanimivejši pogled na piramidno senco, ki jo je Četrt metal na Bohinjsko Bistrico, proti osončenemu Triglavu se mi je pa zdelo precej zamalo gledati, kajti sam sem bil ravno pod robom oblačnosti. Pih.
S Četrta sem prečil do Konjskega vrha in spust zastavil prek širnega travnatega pobočja Poljanskega vrha. Na vrhu ruševnatega pasu, kakšnih 30 m pred žlebom, spuščajočim se s sedla med Poljanskim in Matajurskim vrhom, palica in možic označujeta začetek lovske steze, ki se 140 m niže priključi na prečno stezo, po kateri je do Saneka še deset minutk.

nedelja, 27.11.2016: Grpišca, 1676 m - Nizka Bavha, 1642 m - Visoka Bavha, 1650 m

Ker je bilo več kot pol dneva že mimo, sem se zapeljal vse do odcepa srednje gozdne ceste na višini 1310 m. V dobrih 5 minutah sem po glavni gozdni cesti prikorakal do rampe na odcepu k oddajniku na Brvogu, nasproti katerega se vije navkreber luštna lovska steza (mimogrede, možnost zelo lepega, netežavnega kolesarskega spusta). Žal je njenih samotnih časov konec, saj so me pričakale tablice "Hike & fly" (gnusno, da nekateri celo v hribih zatajijo materni jezik) + oznake v obliki rdeče pike z belim "padalom". Stezi zatorej slediš še lažje kot včasih. Na zgornji cesti me je premamil firbec, zato sem, namesto po vlaki proti Nizki Bavhi, zavil po cesti desno, preveriti, kam pelje hajkendflaj. Čez štiri minute sem ugledal veliko poseko jadralskega vzletišča, ki načeloma ponuja odličen razgled. Tokrat sem se moral zadovoljiti z zanimivo predstavo navzgor podečih se meglic.
Z zaletišča sem se nato, poševno proti desni, po poležani suhi travi in skozi redek gozd povzpel skoraj naravnost na vrh Grpišce.

nedelja, 20.11.2016: Koča na Kriški gori, 1471 m

Ohranjeni časi vzponov po Strmi poti (690 m višinske razlike): 0:55 in 0:50 (leta 2000), 0:47 (2001), 0:48 (2002, s prehladom), 0:52 (2002, v novih gojzarjih), 1:05 (2006, v snegu), 0:57 (2008), 1:00 (2016). Zanimivo, da so le trije najhitrejši potekali v topli polovici leta.

petek, 4.11.2016: Kačarjeva glava, 2034 m - Visoka glava, 2311 m - Veliki Talir, 2281 m - Mali Talir, 2178 m

V petek se je obetal zadnji lep dan pred prihajajočo zimo, zato smo si hitro organizirali dopust. Hojo smo zastavili na gozdni cesti pod Gozdcem, 1070 m. Začetek vzpona zaznamuje navpična stena Velikega Škednja, v kateri smo nazaj grede opazili tudi eno (redko) nasvedrano smer. Na višini 1220 m se na levo odcepi neoznačena pot za planino Baban, okoli višine 1500 m pa oznaka opozarja na vodo. Vremenski pogoji so bili odlični in hoja nam je lepo tekla, tako da smo do ruševine stare koče prišli kar mimogrede. Četrt ure za odcepom poti proti Skalarjevi koči smo prišli vzporedno ob vrh Kačarjeve glave ter jo napadli po prvem možnem prehodu, vrh katerega smo ugotovili, da nas od vršne točke sicer loči dokaj majhna zračna razdalja, vendar čez značilen svet, ki smo ga v nadaljevanju ture še dodobra spoznali: globoke jame in škraplje, med katerimi je treba vijugati nadvse previdno.
Vrh je ponudil tako lep razgled, da smo si, čeprav je bil šele prvi od štirih, vzeli polurni premor. Naši fotoaparati so delali nadure, s skupnimi močmi pa smo izsušili tudi prvega Matjaževega Zlatega bažanta. :)
Spust proti Velikemu dolu, ki je tehnično sicer precej lažji od naše pristopne smeri, je bil tokrat nevarnejši, kajti apnenec, ki je obljubljal pakleniški oprijem, je bil v senci zahrbtno (nevidno!) pomrznjen. Do dna travnatega Velikega dola izgubiš 80 višincev, kar pa nas ni niti malo prizadelo, kajti nadaljevanje skozi Zadnji dol je zelo zložno. V sončnem vremenu s sledenjem nismo imeli dela, v slabši vidljivosti pa zna biti drugače, kajti markacije so močno obledele, poti pa v skalnem svetu občasno niti ni. Možici, ki mi gredo na označenih poteh sicer na jetra, so zato tukaj dobrodošli. Vrhunec ture smo doživeli na severni strani Visoke glave, kjer je koncentracija kraških pojavov - brezen, škrapelj in ploščadi - največja. Vršna glava je presenetila z zahtevnostjo pristopa, saj sem bil mislil, da je to turnosmučarski vrh.
Na vrhu nam je hotel pokvariti razpoloženje hladen veter, a mu, po zaslugi 2 m globoke razpoke, ni uspelo. Glavna malica in drugi Matjažev Bažant :).

Turo naj bi zaključili za obloženo mizo v B'cu, v katerem pa so bile, zaradi mrtve sezone, čisto vse gostilne zaprte. Naš denar je zato pobral kranjskogorski Kotnik, kjer sta naše brbončice osrečila pica Antiskleroza in nefiltrirani Union.

torek, 1.11.2016: Suha Rodica, 1944 m - Rodica, 1966 m - Mala Rodica, 1901 m

Na planini Suhi sem se menda prvič znašel v kopnem, zato me je presenetila številčnost ostankov nekdanjih stanov in oborov - v starih časih je bilo tam pravo naselje. Ko sem zavil v dolinico pod Špikom, sem čez nekaj minut, ko se na levi pokaže strmo zahodno pobočje Vrha Okroglice, ugledal obris lovske steze proti Polani, ki ga v ruševju ni moč spregledati. Za SZ vogalom se odpre pogled na široko teraso proti Gradovcu, takoj pa v oči pade tudi lovska koča na Glinu, stoječa na krasnem kraju. Prečna steza je izredno prijetna, saj s svojim pretežno vodoravnim potekom ponuja sproščen, razgleden sprehod. Če hočemo do lovske koče, se je treba, malo preden pridemo vzporedno z njo, za 40 m spustiti v dol (odcep steze je jasno viden), čemur sledi še 20 m vzpona na razgledni holmček.
Prečna steza se v nadaljevanju počasi spušča. Zanimivo, da se še pred začetkom stometrskega vzpona na sedlo južno od Gradovca tako razširi, da spominja na mulatjero. Ne manjka niti kak podporni zid. Povsem do sedla nisem prišel, kajti kakšnih 10 višincev pod njim, oziroma na sredi med desno serpentino in sedlom, sem zavil na divje. Pristop mimo konte pod Raskovcem mi je bil pač že znan, zato sem rajši poskusil kaj novega. Pod manjšo pečino sem zavil v neizrazit žleb, ki popelje mimo ruševja. 40 m više pa veliko presenečenje: ugledal sem obris stare, vodoravno speljane steze. Prave steze sprva pravzaprav nisem videl, neporaščeni pas skozi ruševje pa ni puščal dvoma. V glavnem, brez najmanjše težave me je popeljala do odprtega mela pod nizko severno stenico Malega Raskovca, s katerega sem pociljal pod desni vogal stenice in tam še zadnjič ujel shojene sledi. Za vogalom se je odprl pogled na prostrani kontasti svet pod Rodico, v katerem je sicer veliko ruševja, a tudi dovolj prehodov. Med nadaljevanjem prečenja sem stezičko sicer kmalu izgubil, prebiti se je bilo treba tudi čez nekaj metrov ruševja, hudega pa ni bilo. Izjema je bilo nekajminutno vijuganje skozi labirint kraških brezen pod grobim meliščem v vpadnici vrha Malega Raskovca, kjer sem moral pošteno paziti. Na sedelcu v stranskem grebenčku Malega Raskovca, ki sem ga ves čas gledal pred seboj, je orientacijskih dvomov konec - do sedla med Raskovcem in Suho Rodico teče korak čez odprto travnato pobočje in kak ščepec grobega mela.
Suhe Rodice nisem napadel po grebenu, temveč sem markirani poti, ki preči njegovo severno pobočje, sledil do njene najvišje točke, od koder sem se na vršni greben brez posebnih težav povzpel po strmem, kamnitem skrotju.
Grebenarjenje proti zahodu sem opustil že po nekaj korakih, saj se greben hitro zoži in postrmi. Rajši sem se po prvem obetavnem prehodu spustil nazaj do označene poti in ji ubogljivo sledil do glavnega vrha.
Med spustom sem mimogrede osvojil še bližnjo Malo Rodico, pod sedlom Čez Suho pa sem si ogledal turnosmučarske variante. Pri tem me je presenetila neoznačena stezička proti Rodici, katere odcep - na višini 1630 m - označuje velik možic.

sobota, 22.10.2016: Resevna, 641 m

kolo: Resevna - Rifnik, 27.6.2014

nedelja, 16.10.2016: Kamen vrh - Grmada pri Ribnici, 887 m

Stene Svete Ane, 12.12.2015