dnevnik 2017, mali traven - veliki traven - rožnik


Dnevnik 2017, prosinec - svečan - sušec

24.-25.3. T Škrbina za Gradom
21.3. G izvidnica
19.3. T Mala Mojstrovka
17.3. T Tolsta Košuta
12.3. T Četrt
26.2.-3.3. G Gora (nad Mačami)
12.2. G Snežnik
8.2. T Brda
5.2. G Povna peč
28.1. T žleb nad planino Razor
22.1. T Dašnica - Kosmati vrh
21.1. T Španov vrh
15.1. T Španov vrh
8.1. G Apnišče - Štefanja gora
2.1. G Planica (nad Dovjem)



petek - sobota, 24.-25.3.2017: Zavetišče pod Špičkom, 2064 m - Škrbina za Gradom, 2277 m


Kraljevska tura te zime. Zvečer iz Zadnje Trente, po "Zlodejevem" prehodu, do Zavetišča pod "Pičko". Zjutraj na Škrbino za Gradom in spust nazaj v dolino. Prismučali smo vse do višine 1200 m.

S parkirišča v Zadnji Trenti smo uspeli štartati šele ob 16h, tako da je bilo jasno, da bomo zavetišče težko dosegli pred nočjo. S kopnim delom ture smo opravili po hitrem postopku, saj mi je bila pot dobro znana. V Koritu nas je pričakal večerni pobočni veter, kar je pomenilo konec uporabe kratkih rokavov, v zatrepu pa odsek novejšega snega, v katerem se je globoko ugrezalo, zato so se poslovile še kratke hlače. Pred nami je bila glavna uganka ture: kako premagati strmo stopnjo. Jasno je bilo edino to, da je treba iz zatrepa Korita zaviti po plazovini levo gor. No, po slabih sto metrih se je prikazala grapica, ki nam je pokazala osnovno smer prehoda. Prvo kopno stopnico smo obvozili med drevesi, ne preveč prepričljivo zasneženo nadaljevanje grapice pa na srečo ni bilo pomrznjeno, zato je šlo še naprej samo s čevlji in palicami. Več dela nam je povzročil obvoz druge kopne stopnice, saj je gnili sneg nudil zelo slabo oporo. Potapljali smo se do podlage, še najbolj v pomoč so bile pri tem veje grmovja. Na srečo smo se do vrha strme stopnje prebili brez incidentov, če ne računam namočenih rokavic. Nad prelomnico smo z veseljem prestopili na smuči. Ker je ta predel popoldne v senci, je bil sneg dovolj kompakten, da ni bilo nevarnosti plazu, hkrati pa dovolj mehak, da je bilo napredovanje lahko. Idilo je pokvarilo le sonce, ki je medtem zašlo, čeprav smo imeli do zavetišča še dobrih 500 višinskih metrov. Hm, hm. Uro pozneje je pošla zadnja svetloba in padla je trda tema, zato smo oblikovali "konvoj" z žarometom na čelu in začelju. Nastala je tudi pomrznjena skorjica, ki pa se na srečo ni resno strdila. Videlo se ni nič, zato smo naklonino snežnega jezika pod zavetiščem dojeli šele, ko smo se zaleteli vanj. Potem smo pomol, z nekaj malega spusta, rajši obvozili desno naokoli, kjer je prehod netežaven.
Še dobro, da zima ni bila prebogata s snegom, sicer je vprašanje, ali bi našli vhod v zimsko sobo, saj nismo vedeli, kje se nahaja. Tako pa je pol vrat gledalo ven in smo jih, s cepinom in smučo, izkopali v desetih minutah. Prvi pogled v notranjost nas je močno razočaral, saj smo ugledali gole plohe, ampak potem smo opazili pet naslonjenih jogijev in zalogo lepo ohranjenih dek. Odlično! Informacije o kapaciteti, ki jih dobiš na svetovnem spletu, obljubljajo prostor štirim do šestim prenočevalcem, fakt pa je takle: ker sta v zadnjem delu stala dva rezervoarja za vodo, je bilo na tleh prostora le za štiri jogije. Skratka, podatki niso bili čisto lažni, dejansko lahko prespijo tudi več kot štirje gorolazci. Po sistemu "mi se mamo radi", namreč. :)

Zjutraj smo šlafali na polno, zato smo šele ob 7h opazili, da se skozi špranje močno blešči. Zunaj nas je čakalo prijetno presenečenje, o napovedani koprenasti oblačnosti namreč ni bilo ne duha, ne sluha, pač pa je bila nad nami popolna šajba. Čudovito.
Ker je bil sneg, presenetljivo, pomrznjen, se nam ni mudilo; štartali smo šele po osmi uri. Za zajtrk smo odsmučali strmino, ki smo se ji bili zvečer izognili. Na vstopu v krnico, ki jo obkrožajo Špiček, Vrh Zelenic, Mali Ozebnik in Pelc nad Klonicami, nas je pogled proti Škrbini za Gradom spravil v rahle dvome, kajti strmo pobočje pod njo je bilo v senci in - tako je vsaj kazalo - pomrznjeno. Vendar je bilo od blizu lepše: v senci pod Škrbino nas je čakal zelo uporaben suh sneg, ki je obetal varno smuko, ugoden pa je bil tudi za vzpon z derezami. Škrbina nas je, namesto z udobnim sedlom, pričakala z ostrim zametom, ki je na drugo stran ponujal zračen pogled proti Bavšici. Midva z Iztokom sva si nekaj metrov niže s cepinom izkopala poličko za pripenjanje smuči, Klemen in Eva pa sta - ni mi bilo jasno, čemu - s smučmi na nahrbtniku odpikala v smeri vrha Malega Ozebnika.
Strmina ni prehuda, smuka je bila v redu, za moj okus je sneg le malce preveč grabil. Kam sta bila rinila "čudaka", sem dojel šele, ko se mi je 30 m niže odprl pogled na vršni greben Malega Ozebnika - na sonce pod vršno pečevje, kjer se je ponujala strma smučljiva flankica. V bistvu je možno celo smučanje čisto z vrha, vendar pa je bila menda na vmesnem prehodu snežna prevleka sumljivo tanka. Kakorkoli že, najbolj uživaško vijuganje dneva smo doživeli nad dnom krnice, ki je bilo zjutraj osončeno in je postreglo z idealnim veselcem, oziroma putrčkom. Prostrano pobočje 'pod Rokavci' je žal razočaralo. Seveda ne s konfiguracijo, temveč s snegom, ki je bil povsem gnil. Sprva se zaradi tega sicer nismo sekirali - dokler s strmih flank nismo začeli sprožati obsežnih plazov. Le-ti nam sicer niso bili nevarni, saj so se rojevali počasi in za ritjo, vendar pa so požrešno pridobivali maso. Zadeva je bila zaskrbljujoča predvsem za strmo stopnjo nad Koritom. Na srečo se je izkazalo, da je spodnji del snežišč, pod steno Vršaca in Konjem, ob 11h dopoldne že v senci, pa tudi strmejši odsek nad grmovjem je bil kompaktnejši od bojazni. Zadnje dileme je razrešil Klemen, ki je v grmičasto strmino kar zasmučal. Ker je bil osrednji, "poteptani" žlebič prekinjen z dvometrsko kopno stopnico, smo odrudarili skozi strmo grmovje na njegovi levi strani. Začuda je šlo prav v redu, predvsem pa veliko udobneje in zanesljiveje kot peš. V žleb smo se priključili le za tri metre, potem pa desno med drevjem brez težav dosegli odprto plazovino nad Koritom. Njen najbolj razriti srednji del smo obvozili po dobro smučljivem gozdu na desni, niže pa prečili v Korito in po njem prismukali vse do višine 1200 m. Prekrasno turo je zaokrožil kratek peš sestop v toplem zraku.

(Tura po sledeh bovške legende turnega smučanja je le teden pozneje dobila šokanten "zaključek": Igor Zlodej je na Višu poslednjič obiskal svoje gore.)


torek, 21.3.2017: izvidnica, do 1260 m


Na vzponu sem potek "Zlodejeve" steze povsem zgrešil (če ne veš, kje je, jo je skoraj nemogoče najti), dol grede pa ni bilo večjih težav. Na srečo, kajti dan se je hitro iztekal.


nedelja, 19.3.2017: Mala Mojstrovka, 2332 m


Dopoldanska turica. Po klasiki gor, na Drevesnico dol. Večinoma prav lepa smuka. Snega je spodaj še precej, tako da smo zlahka posmučali tudi gozdno stezo, nazaj na prelaz pa nismo šli peš po cesti, temveč smo na smuči znova prilepili kože in lepo odpujsali po dolini gor-ven.


petek, 17.3.2017: Tolsta Košuta, 2057 m


Natančno po 16 letih in enem mesecu ponovno na Tolsti Košuti. Hecno je, koliko lažje se mi je zdelo tokrat.
Z avtom sva se pripeljala do višine 1210 m, preostanek ceste do parkirišča pod Sp. Dolgo nivo (10 minut hoje) je bil namreč vodni led. Čeprav bi lahko začela tudi bolj zgodaj, se med vzponom nad uro nisva pritoževala, saj je popuščeni sneg omogočal vzpon do vrha s smučmi. No, jaz sem zadnjih 60 m vseeno rajši odpešačil z derezami.
Z vrha smo se spustili četrt pred enajsto. Smuka po omehčanem snegu je bila zelo dobra. Seveda do avta. Čudovit dan, odlično porabljen dopust.

turni vodniček: Tolsta Košuta


nedelja, 12.3.2017: Čétrt, 1832 m


Ker so tisti, ki so šli v hribe v soboto, poročali, da je zjutraj trdo celo na južnih pobočjih, sneg pa da popusti okoli 11h (ali celo sploh ne), z zgodnjo uro nismo pretiravali, s hojo smo taktično začeli šele ob 9h. Parkirali smo na prvi levi serpentini, 1030 m. Vreme je bilo brezhibno jasno in ravno prav toplo, tako da smo začeli v pulijih (in šli tako oblečeni vse do vrha). Popolna uživancija. Malo smo se tudi muzali: lepo zasnežena pot je namreč držala skozi povsem kopen gozd. Cesti, oz. vlaki smo ležerno sledili do njenega konca, par deset metrov zračne črte od Saneka, od koder smo med drevjem potegnili poševno proti desni. Odprto pobočje me je presenetilo s sprejemljivim naklonom, po katerem smo brez težav napredovali samo s kožami. Neverjetno, tistega strmega žlebu, za katerega sem bil prepričan, da ga bo potrebno premagati z derezami, sploh ni bilo opaziti. Žleb Birgl nad pomolčkom deluje malo resneje, vendar pa v resnici ni nič strmejši. Ker je sneg po zaslugi sončnega in brezvetrnega dneva ravno prav odpustil (v nasprotnem bi bila tura precej resnejša), je ata Babun s srenači potegnil vse do vrha (in nas nascal za četrt ure), dva, ki sva vztrajala samo s kožami, pa sva odnehala na višini 1680 m. V zgornji polovici je bilo namreč, predvsem na desnem boku, vseeno slabše popuščeno. No, tudi z derezami je bilo vzpenjanje pravo uživanje.

Opoldne smo zavijugali po vrhunskem, popuščenem srencu. Vijuganje je bilo nasladno lahkotno. Bolj južno, vendar še naprej lepo smučljivo, je postalo šele pod stenico. Izkazalo se je, da sonce v začetku marca enostavno še vedno sije pod premajhnim kotom, da bi sneg pregnilo. Dobrih 100 m levo od žlebu nam je majhna plazovina omogočila enostaven prehod skozi pas grmovja do vzponske vlake. Od slednje kakšne hude smuke nismo pričakovali, zato nas je lahkotno, ravno prav hitro slalomiranje še toliko bolj navdušilo. Privijugali smo kar do višine 1130 m, 90 višincev nad avtom.

Analiza po turi se je - z rojstnodnevnim "DeSirotom" - začela že med preoblačenjem, nadaljevala za mizo na Petrovem brdu in zaključila s poplaknitvijo na vrtu v Besnci. :)

Jesenska izvidnica: Četrt - Konjski vrh, 4.12.2016


petek, 3.3.2017: Mače - sedlo za Goro, 980 m


Tokrat po kolovozu povsem do sedla. S kolesarskimi očmi je (bo) zgornji del, presenetljivo, najlažji.

četrtek, 2.3.2017: vlake nad Mačami, do 880 m


Nadaljevanje nedeljske turice. Ugotovitev: iz Mač, oziroma doline Suhe je kolesarski vzpon do sedla za Goro dejansko najlažji.

nedelja, 26.2.2017: Gora, 994 m


Gora nad Bašlom ali nad Mačami? Hm, hm, najbolje, da "pripadnost vasi" izpustim iz naslova ... =)
Prvo zračenje po virozi. Ideja: preveriti "bajkabilnosti" kolovoza iz Bašla na sedlo za Goro. - Se da! Med spustom sem zatem sicer odkril, da je s kolesom verjetno najlažje priti gor po novi mreži gozdnih kolovozov nad Mačami.
Posladek dneva: lepa stara pot do cerkve sv. Miklavža.


nedelja, 12.2.2017: Snežnik, 1796 m


ARSO-va 'Računska napoved višinskih vrednosti' je edino sonce nad Slovenijo obljubljala na Snežniku.
V redu, ampak zakaj, zakaj, zakaj s seboj nisem vzel smuči? ... ;)

Arhiv:
Snežnik iz Grde drage, 14.10.2007
kolo: Snežnik, 17.8.2011


sreda, 8.2.2017: Brda, 2008 m


Čudovito vreme in presenetljivo dobra smuka.

Prva večja snežna pošiljka zime je bila še zelo sveža, vreme ni obetalo kaj posebnega, zato smo se hitro uskladili za kratko turo na Lipanco. Ker je ARSO-va 'Računska napoved višinskih vrednosti' kazala sončno luknjo nad Triglavskim gorovjem le za 13. uro, smo imeli štart iz Besnice šele ob 9h. Postanek za kavico: bar Petač v Spodnih Gorjah.

Na Pokluki je najprej pozitivno presenetila odlično splužena cesta do spomenika pri Rupah, nato pa še debelina snega, ki ga je bilo 40-50 cm. Gaz je bila že dobro utrjena, še posebno na glavni poti, zato smo napredovali nadvse lahkotno. Ko smo tik pred kočami prebili oblačni sloj in se je nad nami odprlo brezhibno modro nebo, nam je bilo za smer nadaljevanja popolnoma vseeno :). Prvotno določene Mrežce smo - niti ne vem, zakaj - zamenjali z Brdi. Med macesni smo sledili idilični gazi v pršiču, ki pa je imela nekam čudno smer; tistega, ki jo je potegnil, je zaneslo veliko preveč v levo, zaradi česar je potem proti strmini nad Lipanco držala dolga prečnica. Ker se je "poznavalec smeri" "izkazal" tudi v labirintu pod Brdi (tam je udaril dolg, močno zvijugan desni ovinek), smo nepričakovano spoznali še nekaj brezen, brrr, hehe. Seveda pa v čudovitem vremenu nič ni moglo zbrisati naših nasmehov do ušes. Na vrhu je sledilo naslajanje nad zimskim paradižem nad meglenim oceanom ...

Smuka po spihanem grebenu je bila možna le po napihanih zametih. Na osrednjem pobočju o tem seveda ni bilo govora, vsakdo od nas se je podpisal na svoj nedotaknjen celec (malo težji pršič). Juhuhu. Skozi labirint v vznožju smo seveda udarili direktarico, pri čemer smo občasno odsmučali po vrhovih ruševja, saj snega še ni bilo toliko, da bi ga povsem zalil. Na srečo nam je uspelo brez "potopov".
Po rundi encijana v koči so prvi zavoji postregli z neverjetno dobrim, posmučanim putrčkom in se nadaljevali s težkim pršičem. Na koncu ravnice smo ubrali povsem novo varianto: s triminutnim štamfanjem in porivanjem proti desni smo dosegli veliko poseko (posledico velikega žledoloma pred leti), po kateri smo prismučali na vrh znane poseke daljnovoda.

Zadnja točka izleta: v zatrniškem gostišču Pr Anžku imajo nefiltrirani pir.

turni vodiček: Brda


nedelja, 5.2.2017: Povna peč, 1503 m


Preizkus novih gojzarjev.

'Lbelšca, 26.4.2003
turna smuka: Stari 'Lbel


sobota, 28.1.2017: sedlo med Vrhom Planje in Rušnatim vrhom, 1820 m


Fenomenalna smuka nad planino Razor. Koča odprta, prismučali do avta ...

Snega v naših hribih še vedno ni bilo, za silo smučljivih je bilo le nekaj travnatih kucljev in gozdnih cest. Na srečo sem dobil namig o nekem žlebu nad planino Razor.
Ozka cestica proti Ravnam, po kateri sem bil nazadnje nažigal še z legendarnim Roverjem - Pečico, nas je pošteno impresionirala, saj je speljana čez res strma pobočja. Dobro, da je bila povsem kopna. Na planotici Tolminskih Raven je vseeno iz nič zrasla nepričakovano debela snežna odeja. Po kratkem spustu do planine Plazje smo v neprekinjeno smučanje sicer začeli dvomiti, kajti tam je bila snežna prevleka čisto tanka. Na srečo se je že nad višino 960 m sneg začela pospešeno debeliti. Na višini 1100 m smo prebili oblačni sloj in prikazala se je totalna zimska idila. Pravzaprav pravi kič! Da je naš cilj strmi žleb, ki se pne točno nad planino, smo pogruntali šele, ko se je odprl pogled proti Krnici pod Voglom, predel pod njo je namreč gosto zaraščen in je zato za smučanje potrebnega precej več snega.
Zgornji, najstrmejši del osrednjega žlebu je bil malce premalo popuščen, zato smo morali natakniti dereze. Nad njim je sledil prestop nazaj na smuči. Čez deset minut sem v zgornjem žlebu že dodajal srenače, pet minut zatem pa, hočeš-nočeš, še drugič preselil smuči na nahrbtnik in se oborožil z derezami, c c c.
Ker je na grebenu pihalo, smo se (pre)hitro pobrali dol. Sneg je bil v vršnem žlebu vrhunski, skoraj ta najboljši putrček. Na položnejši vmesni stopnji je bil bolj suho kložast, tako da je bilo tam potrebne malenkost pazljivosti, osrednji žleb pa je bil spet idealen. Tudi njegovo nadaljevanje ni veliko zaostajalo. Skratka, neverjetna smuka za brezsnežni prosinec, ejga! Na planini smo končno ugotovili, čigavi so bili glasovi in ruzaki, ki smo jih bili ujeli ob mimohodu gor grede - pripadali so zimskemu gorniškemu tečaju. Slišati je bilo nekaj zavistnih komentarjev na naše filmsko vijuganje :), izvedeli pa smo tudi, da je koča odprta. Beri: zavili smo na pir, hehe.
Preostanek spusta žal ni omogočal resnega vijuganja, kajti sneg ni bil več mehak, temveč pomrznjen "grabljivec", zato smo bližnjico s slalomom med drevesi rajši opustili. Zato pa smo v spodnjem delu mirno odsmučali po tisti tanki prevlekici. Pomrznjene površine smo bili veseli tudi na dolgi ravnini mimo planine Plazje, kjer smo prakticirali odrivni korak Majdič. Smuči smo odpeli pri avtu, haha. -)

Pred odhodom so kameradi opustošili zaloge ravenskega sira, kočerjo pa smo dočakali v Cerknem, kjer so nas v gostilni Pr Štruklu navdušili žlikrofi z ocvirki in solata Cesar.


nedelja, 22.1.2017: Dašnica - Kosmati vrh, 1643 m


Štart v Dašnici, na višini 520 m. Ne moreš, da verjameš: edini nesmučljivi del ture je bilo zadnjih 20 m pod vrhom. 1100 višinskih metrov smuke, ajga!

V Dašnici me je, za začetek, presenetilo, da ni bilo nikjer nikogar; očitno objavi na TK Gora ni nihče verjel, hehe. No, saj sem tudi sam kar težko verjel svojim očem, ko sem se začel vzpenjati po gozdni vlaki, na kateri je bilo do 5 cm snega, pa je bila vseeno odlično zalita; sneg je tako dobro stisnilo skupaj, da je gledalo ven vsega kakšnih deset kamnov. Ko sem se čez osrednje podlonške travnike vzpel do "glavne" podlonške ceste, sem bil že v bolj znanem svetu (na izhodišču zadnje ture na Ratitovec). Rovti nad vasjo so bili, presenetljivo, praktično nedotaknjeni - morda zato, ker je bil sneg ravno na njih najbolj skorjast. Nekaj metrov nad zgornjim rovtom je prečni kolovoz, po katerem imaš v levo 100 m do gozdne ceste Prtovč - Jelovca. Nad njo se odpre lep rovt, po katerem pelje smer proti Krekovi koči, oziroma Gladkemu vrhu, jaz pa sem tokrat zavil po cesti, ki je v borni snežni odeji edina omogočala "zdravo" smučanje. Zdravo za smuči, seveda. Da pohod ni bil prenaporen, so poskrbele špure predhodnikov, za lep ambient pa sonček. Ko sem na robu Jelovce stopil na markirano pot na Ratitovec, je bilo vzpenjanje sprva lažje, gaz je bila namreč dobro utrjena, kar pa je trajalo samo do priključka na gozdno cesto, ki pelje na planino Klom, saj sem z nje že po nekaj metrih odvil levo na vlako, ki zavije višje v pobočje Kosmatega vrha. Nekaj časa po solidni smuški gazi, nato po celcu (bilo ga je 40 cm) sem priborbal do zadnjih dreves. Prehod na vršno plešo je bil zelo zanimiv, saj je snega zmanjkalo kot bi ga odrezal. Vseeno sem do 25 m pod vrhom brez težav povezal vetrne klože, samo preostanek sem odpešačil.
Ko sem se z vrha ozrl po obzorju, me je presenetila "meglena plima", ki je vzniknila "iz nič"; za mojim hrbtom se je plazila že čez Jelovco. Na srečo ji je zatem zmanjkalo sape.
Spust po zapihancu mi je uspel povsem brez min, česar pa ne morem trditi za prvih petdeset višincev gozdne vlake, čeprav je bila tam snežna odeja najdebelejša; očitno je vlaka zelo kamnita. Dvakrat ali trikrat je "cuknilo" ;). Niže je šlo povsem gladko. Rovti nad Podlonkom zaradi skorje niso bili kak presežek, veliko lepše vijuganje so ponudili travniki v Podlonku, ki sem jih delil z domačo mularijo. Na zaključni gozdni vlaki sem pa povozil kvečjemu dva kamna. Smuči sem snel zraven avta.

Turni dnevnik: Ratitovec


sobota, 21.1.2017: Španov vrh


Pri nas nikjer nič pametnega, zato kar ponovitev nedelje. Travnato smučišče je pač varna izbira. Sneg se je v vmesnem času že malo preobrazil (malo skorjice, malo klož), vršno pobočje je postalo bolj kot ne spihano, se je pa v zavetnih delih še vedno našel tudi pas pršiča.
Kočica na Španovem vrhu je ob petkih odprta 11 -16, sob in ned 9 -16, okrepčevalnica Žičnica pa vsak dan od 10. ure naprej (ned od 9.).


nedelja, 15.1.2017: Španov vrh


Kam smo padv', da se nam začetek turne sezone sredi prosinca zdi zgoden. Vsekakor pa se nihče ne brani začetka s pršičem. =)

Dan je bil krasen; načeloma je bilo sicer mrzlo, vendar na soncu izredno prijetno. Debelina snežne odeje je s 30-40 cm pozitivno presenetila. Tretji dan po sneženju je bilo seveda že precej zvoženo, zato smo lahko zavoje po nedotaknjenem pršiču ujeli le še v spodnjem delu. Navdušila je gostinska ponudba: na vrhu me je šokirala koča (odprta je ob petkih popoldne in sob-ned čez dan), za katero sploh nisem vedel, da obstaja, pri spodnji postaji sedežnice pa smo se okoristili z okrepčevalnico Žičnica.

Turni dnevnik: Španov vrh
Zjutranja kronika: žičnica Španov vrh


nedelja, 8.1.2017: Apniše - Štefana gora


V mrazu se mi na daljšo turo ni dalo, kratko zračenje je bilo pa užitkarsko. Z izjemo premrlih rok, ki so se, kljub rokavicam, ogrele šele do vrha Apniša. Itak me zatem sploh ni več zeblo, ne glede na to, kako dolgo sem imel snete rokavice ...
Spet me je presenetilo nekaj novih potk. Predvsem sta zanimivi sveže shojeni stezi, ki se po strmem zahodnem pobočju povzpneta na razgledišče, 50 m za cerkvijo. Le-tega ob prejšnjih obiskih nisem bil niti slutil. Skratka, gor grede sem se s sedla povzpel naravnost na vrh, med spustom pa sem uzrl še odcep, ki se strmo spusti naravnost do razcepa Oušeuk / Adergas.

Štefanja gora, 1.5.2013
Apnišče, Štefanja gora, 28.5. - 13.6.2013
Štefanja gora, 23.4.2016


ponedeljek, 2.1.2017: Planica (Pvaničca), 1508 m


Kratko na zrak. Luštna turica. Če bi imel več časa, bi potegnil krogec od Borovja do Na Šiji.

Nad ovinkom, s katerim cesta zavije k veliki hiši na rovtu Vrse, pade v oko brv čez globoki jarek. Vzporedno s tem jarkom pelje navzgor obris steze. Ker me je na vzponu brv zvabila na drugo stran, sem idealno nadaljevanje odkril šele dol grede: brv ignoriraš, pač pa 50 dolžinskih metrov nad njo (ali slabih 100 od kolovoza), ko se desni krak jarka povsem zoži in poplitvi, le-tega prečkaš in nadaljuješ navzgor po smeri steze (presekal jo je bil jarek, ki je, domnevam, nastal z izkopavanjem peska). Kmalu se znajdeš na vlaki, ki z vsakim metrom postaja bolj izrazita, dokler se ne izteče v grabnu, ki pada s sedla med Borovjem in Planico. Na drugi strani sem že po minuti opazil obris steze, ki pride z desne (tam nekje jo tudi kažejo zemljevidi). Po zaobljenem koritu brez težav do sedla, kjer se na levo odcepita dve stezi. Na Planico pelje leva, ki se oprime prijaznega gozdnega grebena (desna gre čez Kurjeke proti Plevelnikom). Vrhunec turice je razgibani vršni greben.
Na vrhu sem našel dobro ohranjeno vpisno knjigo, v kateri pa je bilo presenetljivo malo vpisov; celotno leto 2016 je zasedlo vsega šest (ali osem?) strani. Krasen razgled.


dnevnik 2016, vinotok - listopad - gruden