dnevnik 2017, mali srpan - veliki srpan - kimavec
Dnevnik 2017, mali traven - veliki traven - rožnik
sobota, 24.6.2017: Ribnica - Turn, 1254 m - Rezinski vrh, 1231 m - Bele stene (Okameneli svatje)
Tokrat mi je uspela res dobra izbira ture za vroč in soparen dan, za povrhu z napovedjo dežja že kmalu po poldnevu. Poleg tega, da tura v celoti poteka po gozdni senci, me je v Smrekovem žlebu osvežilo še jezero hladnega zraka.
Ko se takoj za vasico Zadolje konča asfalt, se začne osrednji vzpon, dooolga makadamska stranica, ki pripelje čez rob Velike gore. Naklon ni hud, podlaga gladka. Na višini 920 m sem ostro odvil v levo, proti Smrekovemu žlebu. Na križišču, prepoznavnem po zidovih nekdanje gozdne koče Korita, sem najprej zavil desno in se v šestih minutah pripeljal do Brezna pri Jelenovem žlebu, nad katerim stoji partizanski spomenik, ki je v demokraciji deležen novih pristopov; od obiskov zbiralcev barvnih kovin do drugačnih pogledov na zgodovino.
Od križišča proti JV je cesta bolj kot ne vodoravna. Vmes se v gozdu nad cesto pojavijo atraktivne pečine Velike Bele stene. Proti Turnu pelje prvi odcep, tako da smeri ni težko zadeti. Vzpon ni strm. Zanimivost ob poti je ostanek nekdaj najdebelejše jelke na Kočevskem in Ribniškem ter druge v Sloveniji. Na najvišji točki ceste je desno najprej odcep steze na Rezinski vrh (3 minute peš), 200 m naprej pa na levi še vlaka na Turn, najvišji vrh Velike gore (prvih 20 višincev s prestavo 1-1, potem 5 minut peš).
Po vrnitvi nazaj na »glavno« gozdno cesto je vsega 200 m do naslednjega razcepa, kjer sem zavil levo. Zložen vzpon (20 m) pelje mimo še ene propadle gozdne koče, zraven katere stoji prav tako že zapuščena koča Radio kluba Ribnica. Sledi 60 m spusta do odcepa za Bele stene. Tik pred najvišjo točko ceste se z leve spustijo markacije z Rezinskega vrha, zraven stoji spomenik ponesrečenim v vojaški letalski nesreči, na drugi strani ceste pa se desno dol odcepi tako lepa markirana vlaka proti Grčaricam, da se ji nisem prepustil zgolj zaradi dežne nevarnosti. Na najvišji točki ceste, 100 m naprej, se desno odcepi široka pot do bližnjih Belih sten, 10 m niže. Tako kot že na prejšnjih treh točkah, sta tudi tu v skalo pritrjena skrinjica z vpisno knjigo in žig. Nekaj korakov naprej me je shojena stezica zvabila na teme razglednega turna (dober meter je treba tudi poplezati), pri čemer pa sem šele nazaj grede opazil, da hodim vsega 20 cm od prepadnega roba.
Spust v dolino je zahteven le zaradi svoje nezahtevnosti - ne smeš pretiravati.
Prve debele kaplje so priletele, ko sem v Ribnici kolo spravil v prtljažnik.
(48 km / 980 m)
Ribniška planinska pot
nedelja, 18.6.2017: Cerkno - Črni vrh
Zadnja tura po Idrijsko - cerkljanski planinski poti.
nedelja, 11.6.2017: Šturmovec - Vojsko
Kratka turica, ker sem se na kolesarjenju po Čičariji malo prehladil (ali pa je bila kriva klima v avtu). In kako sem zašel vse do Srednje Kanomlje? - Povabil me je "izviseli" štempl ICPP, hehe. Sicer se je izkazalo, da vzponček niti ni tako kratek; za dobro poldrugo uro ga je bilo. Zelo v redu.
Vojsko - svet zase, ki me vsakič navduši.
kolo: Vojsko - Hudournik, 27.7.2016
sobota, 3.6.2017: 
Korita - Brajkov vrh, 1091 m - Veliki Planik, 1272 m - Mali Planik, 1259 m
Druga tura po Istrski planinski poti. Mejo sem prečkal na prehodu Podgorje, ki je bil tudi tokrat popolnoma prazen. Enako je bilo s cestami v hrvaški Čičariji; do Lanišča nisem srečal živega človeka.
Kolo sem pognal slab kilometer pred vasjo Brest pod Učko. Kilometer nazaj je odcep gozdne ceste, ki po 100 metrih vzpona pripelje na planoto; tam je treba na cestnem razcepu zaviti levo (Lupoglav). Naprej proti Brgudcu, kljub razgibanemu svetu in različnim potem, ni orientacijskih težav, saj zanesljivo vodijo kolesarski smerokazi. Vasica me je presenetila z velikim številom partizansko - revolucionarnih pomnikov. Na njenem koncu je, nasproti "Spominskemu domu prvega partijskega posvetovanja za Istro", parkirišče za planince.
Kolovoz/cesto proti Koritom označuje (odprta) rampa. Uvodnemu grobemu klancu sledi položen makadam. Z njega sta dva odcepa peš poti proti Koritom; ta strma in ta lažja (Konjska pot). Predah se konča z dolgim, šodrastim klancem, ki mu sledi nov počivalni odsek, na ovinku, na katerem se desno odcepi kolovoz za Planik in Vodičko grižo, pa se začne kolesarsko najtežji klanec, na zemljevidih označen še kot vlaka. Danes je to močno šodrasta in zato zelo naporna cesta. Na sedlu je bilo glavno delo opravljeno in v par minutah sem prispel do travnika s koriti, po katerih je kraj dobil ime. Čeznje se preliva voda iz izvira pod Brajkovo st(ij)eno, v kateri so se ravno obešali člani domače plezalne šole. Kolo sem položil v senco ter se po strmi stezi, speljani levo od stene, hitro vzpel na čudovito razgledno teme Brajkove stene (skrinjica z vpisno knjigo in žigom IPP). Spustil sem se po manj strmi vzhodni stezi, ki z vršnega grebena zavije minuto od vrha Brajkove stene. Po prečni stezi v vznožju si v dveh-treh minutah nazaj pri koritih.
V koči, ki se skriva v bližnjem gozdiču, poleti dežurajo ob koncih tedna. Nekaj članov PD Glas Istre iz Pulja, ki so pripravljali pogostitev za nedeljsko srečanje njihovega društva, me je počastilo s pirčkom in popečenimi kruhki z odličnim namazom.
Po polurnem čveku sem se vrnil po cesti 300 m nazaj, do odcepa za Vodičko grižo, Gomilo in južni pristop na Županj vrh. Ta pot je sprva širok gozdni kolovoz, s katerega se najprej odcepita severna pot h koči (sam kolovoz je "južna pot") in severna pot na Županj vrh. Ob prihodu iz gozda je na travniku drugo križišče: levo južna steza na Županj vrh, desno gozdni kolovoz proti Vodički griži (to je verjetno najkrajša pot s kolesom proti Bončića kući), jaz pa sem nadaljeval po kolovozu naravnost, smer Gomila. To je eden najlepših odsekov, čez travnike, polne rož. Po ponovnem vstopu v gozd sem se v blagem spustu kmalu pripeljal do tretjega razcepa, kjer sem se odločil malo tvegati in zavil desno, na z listjem nastlano vlako proti Vodički griži. Lepa pot se po edinem kratkem vzpončku zoži v stezo, po kateri pa se še naprej pelješ prav zlahka. Za poseko se markacije priključijo na širok traktorski kolovoz, ki se čez približno 700 m spusti na gozdno cesto. Tu me je presenetil nov planinski smerokaz za Planik, ki usmerja na s travo zaraščeno traktorsko vlako. Ker Garmin in moja papirnata zemljevida večine teh poti sploh niso poznali, nisem bil več povsem prepričan, kje se nahajam, zato sem se odločil za ziheraško sledenje markacijam. Prvih pet minut je bilo lepo vozno, potem pa se vlaka požene tako strmo, da ni druge kot porivati. Za priboljšek so začele padati prve kaplje. 60 m više sem zadel na markirano prečno vlako, po kateri bi prišel, če bi se bil na travniku pod Županj vrhom odločil za smer Vodička griža. Pa nič za to, čez minuto sem bil že na doma načrtovani poti - na gozdni cesti. Do Bončičeve hiše mi je ostalo še dobrih 50 višincev, na katerih sem moral zaradi grobe podlage spet malce resnejše pritisniti. Da mi sreče še ni povsem zmanjkalo, je dokazal prihod do edine hiše na celi turi - v zadnjem trenutku preden se je ulilo na polno. Pred vrati sem vedril dobro uro in pol ...
Cesta, ki je bila sredi naliva videti kot potoček, na srečo ni bila blatna, zato je nadaljevanje vzpona proti Planiku potekalo čisto kulturno. V pomoč je bila boljša kakovost podlage kot pod Bončičevo hišo, kar me je še toliko bolj razveselilo zato, ker so zemljevidi za vršni del obljubljali vlako. No, danes čez sedlo med Planikoma pelje gozdna cesta (s tem, da je moja smer za kolesarjenje precej bolj primerna, kajti prvih 100 višincev na južni strani je zelo strmih, za povrhu pa so bili tokrat še šodrasti zaradi vleke lesa). S sedla sem peš skočil na Veliki Planik, na katerem je skrinjica, podobno kot na Brajkovem vrhu, postavljena na razglednem mestu malo pod (zaraščeno) vršno točko. Izpustil nisem niti Malega Planika, na katerega je s sedla prav tako samo 7 minutk hoje. V primerjavi z Velikim ponuja še malo bolj neoviran razgled.
Zatem mi je ostal samo še spust do izhodišča. Cesti proti prelazu Poklon je enostavno slediti, zato pa več pozornosti zahtevajo klanci, ki so precej šodrasti. Približno na polovici razdalje do Poklona sem odvil na direktno cesto proti Brestu (označeno).
-----
Pot: Brest pod Učko(m) - Brgudac - Korita - Brajkov vrh - Bončića kuća - Veliki in Mali Planik - Brest.
Razdalja: 33 km, seštevek vzponov: 890 m (kolo) + 210 m (peš).
Planinske poti so v hrvaški Čičariji označene naravnost vrhunsko. Pokrajina je kot naročena za gorsko (in cestno) kolesarjenje.
Gomila - Orljak, 22.4.2017
nedelja, 28.5.2017: Idrijski Log - Zagodov vrh, 730 m - Gore, 851 m
Po sobotnem Vajnežu v nedeljo lažja kolesarska tura. Cestna trasa, zato izletniško kolo. Dva žiga Idrijsko - cerkljanske planinske poti.
Kar takoj na začetku me je sprejela tabla s prepovedjo prometa (napeljevanje plinovoda). Ignore! Vzpon po makadamskih serpentinah "francoske" ceste se je izkazal za točno takega, kot sem bil predvideval ob spustu po njih leta 2014: idealen! Brez napora, ravno prav za ogrevanje. Svoje je dodalo še drevje nad cesto, ki je priskrbelo senco. Žal me je pri Koševniku (žig) čakalo razočaranje, saj tudi v drugo nisem našel nikogar doma.
Po skomigu z rameni sem nadaljeval z užitkarskim kolesarjenjem. Najprej 1,5 km nazaj, do odcepa gozdne ceste za Godovič. Le-ta, z izjemo kratkega, položnega vzpona na začetku, teče vodoravno ali se blago spušča, kar skupaj z gladko podlago seveda pomeni popolnoma ležerno kotaljenje. Na glavno cesto Godovič - Črni vrh sem zapeljal le za kratko, pred predorom sem namreč odvil levo in se po bližnjici čez hribček zapeljal do glavne ceste Godovič - Idrija. Spust po njej do odcepa Jelični vrh. Drugi vzpon dneva je sicer malo strmejši od francoskih serpentin, ker pa je asfaltiran, je šlo tudi tu užitkarsko. Ko sem zavil levo proti Zagodovemu vrhu, me je najprej čakal kratek spust, nato pa položnejši vzpon skozi idilično travnato dolinico mimo Govekarja (nalajala sta me dva baterijca) do zadnje domačije Zagoda, kjer sem na srečo naletel na staro mamo in ata (žig). Med drugim sem izvedel, da čez njihovo dvorišče s kombijem vozijo downhillarje na Zagodov vrh, s katerega imajo speljano progo proti Idriji. Do 30 vm pod vrhom, kjer se zaključi z velikim obračališčem (lep pogled na Idrijo), je namreč speljan dober makadamski kolovoz. Tam sem položil kolo v senco in se preostalih 30 višincev do vršne točke sprehodil peš (vlaka in stezica). Na vrhu stoji stebriček, na katerem je nek bedak G.L. obnovil kar italijansko spačenko Monte Govedari in italijanske oznake strani neba. Primorec, ki mu je žal, da ga Italijani niso dokončno poitalijančiti? Razumi, kdor moreš.
Mimogrede, bidon s pijačo sem pozabil v avtu ...
Sledil je povratek do ceste proti Goram. Razgledna cesta čez travnike do slemena je ponudila dober klanec, nadaljevanje pa je bolj umirjeno, s počasnim pridobivanjem višine. Potegnil sem še do cerkve v Gorah, pri kateri me je razveselil pogled na vodno pipo, s katero sem se dodobra okoristil.
Spust v Idrijo je pravi padec"; leti k svina.
-----
Pot: Idrija - Idrijski Log - Godovič - Jelični vrh - Gore - Idrija.
Razdalja: 38 km, seštevek vzponov: 900 m.
kolo: Špičasti vrh - Idrijski Log, 24.7.2014
sobota, 27.5.2017: Skalaška pot - Mali vrh - Vajnež, 2104 m
HE Javorniški rovt (CŠOD Trilobit) - planina Seča - Skalaška pot - Mali vrh - Vajnež - Kamnitnik - Hrašenska planina - planina Stamare.
peš: Mali vrh - Vajnež, 23.11.2002
turnosmučarski vodniček: Vajnež
nedelja, 21.5.2017: Šmarna gora, Pot svobode
Krožna pot okoli Šmarne gore in Grmade.
Šmarna gora, prvi poskus po Poti svobode, 29.4.2014
četrtek, 18.5.2017: Smrekovc: Komen, 1684 m - Krnes, 1613 m - Smrekovc, 1577 m
turna smuka: Krnes, 6.3.2004
nedelja, 14.5.2017: Trebni vrh - Frata
Prva tura kolesarskega leta 2017; ustrezno kratka in lahka. Prvič z novim izletniškim (t.i. trekinškim) kolesom *). Do Frate, točke Trdinove poti.
V aprilskem vremenu se je bilo težko odločiti, v katerem koncu Slovenije bo vreme sredi dneva, ko je najtopleje, zdržalo - Aladin je namigoval na Dolenjsko. Začetek v Trebnjem je bil odličen; topel in pod jasnim nebom. Vzpon na Trebni vrh (s kolesom je dostopen brez težav) je zato ponudil skoraj povsem neoviran razgled (skoraj zato, ker so bili Grintovci že v oblakih), za katerega sem bil ob prvem obisku, leta 2013, prikrajšan. V Vrhtrebnjem je treba slediti oznakam Baragove poti, ki od cerkve popeljejo do obeležja 15. poldnevniku, od bližnjega lovskega doma, kjer se asfaltna cesta konča, pa ostane do vrha zgolj še dobra minuta po gozdnem kolovozu.
Spust me je najprej vodil skozi razgledni vasi Repče in Gorenji vrh, sledila je šmavrska ulica zidanic, v Globodol, skriti "svet zase", pa sem se zapeljal po gozdnem kolovozu. Do Doma Frata me je nato čakalo 150 metrčkov vzpona po gozdnem makadamu. Po štemplanju in radlerčku sem odbrcal še preostalih 100 m vzpona do Ajdovca, kjer pa sem se že zelo približal vse temnejšim oblakom z jugozahoda, pod katerimi je postalo hladneje, zato sem si za spust nadel softšel in kapo. Ravninska vožnja proti Dobrniču zaradi vse bolj sumljivega ozračja ni nudila posebnega zadovoljstva, sploh pa ne potem, ko me je pred Artmanjo vasjo dež dejansko ujel. Ker je pogled v nebo pričal, da sem povsem na robu oblaka, sem vztrajal in dežju pri Železnem uspel uiti. Po valoviti vožnji skozi Knežjo vas, okoli katere se je nastavljalo vse polno zoranih njiv z rdečo zemljo, me je - pred zaključnim spustkom - v Občinah spet obsijalo sonce in takoj je postalo toplo.
*) Kaj sem ugotovil na prvi vožnji z novim kolesom:
- amater, kupil sem bicikel, katerega sedež ni nastavljiv po višini (razen, seveda, z orodjem)
- desni čevelj se mi je zadeval ob (pre)široke zadnje "vilice". Zelo iritantno!
- nujno kupiti torbico za kolo, v izogib za vratom bingljajočemu fotoaparatu ...
- neudoben, nekakovosten sedež (no, kaj je na tem, bo pokazala uporaba, pritoževanje riti na prvi turi pač ni čisto resno merilo, hehe)
- rogov na krmilu začuda sploh nisem pogrešal.
peš: Trebni vrh, 10.11.2013
kolo: Frata - Trška gora, 5.7.2008
sobota, 6.5.2017: Biščkova glava, 1351 m - Srednja gora, 1369 m - Trta, 1491 m
Jerebikovec iz Radovne, 17.9.2011
torek, 2.5., in nedelja, 7.5.2017: Šmarna gora, 669 m
Torek: popoldansko zračenje. Prvič po severnem pristopu, ki je eden najmanj obleganih. Pohvalna lastnost je tudi široka steza, zaradi česar se pohodnik ne drgne po podrasti (in z nje pobira klopov). Spust po ta strmi poti proti Šmartnu in po Poti svobode proti izhodišču.
Nedelja: tokrat sem od grebenske kapelce nadaljeval po obhodni Poti svobode, prečkal pašnika pod sedlom in nato dostopil na vrh po najbolj oblegani poti.
Arhiv:
Šmarna gora, 29.4.2014
kolo: Stari grad - Mengeška koča, 23.6.2010
kolo: Šmarna gora - Rašica - Mengeška koča, 23.7.2008
Zanimivost:
(Facebook) Megalitska Slovenija: biopolje na Šmarni gori
nedelja, 30.4.2017: Štegovnik, 1692 m
Iznad Medvodja. Vzpon po vlakah ob potoku Štegovniku do označene poti pod steno Malega Javornika ter skozi okno na vršni greben. Spust na SV sedlo in po označeni vlaki (smer Medvodje, novost) do gozdne ceste.
Štegovnik, 1.5.2011
sobota, 29.4.2017: Kamniški vrh, 1259 m
Kamniški vrh, 30.8.2009
sobota, 22.4.2017: Gomila, 1026 m - Orljak, 1106 m
Prvič v hrvaškem delu Čičarije, prva žiga Istrske planinske poti. Turi bi lahko dodal še Žbevnico, ker pa nisem imel prave predstave o razdaljah, sem se odločil za ziheraško varianto.
Povod za moje sploh prvo prečkanje meje na majhnem prehodu Podgorje (prej sem bil celo mislil, da je maloobmejni) so bili zastoji zaradi ponovne uvedbe strožjega nadzora na šengenski meji (islamski teroristi, pa to). Na precejšnje presenečenje se je izkazal za zelo uporabnega, za ture v Čičariji je sploh edini smiseln.
Samovoz sem pustil v Račji vasi in odkolesaril po dolini nazaj do vasice Trstenik, v kateri sem začel s peš vzponom na Gomilo. Že pol minute za zadnjo hišo mi je prišla nasproti kolonica planincev - penzionerjev, ki seveda niso bili nihče drug kot Slovenci, hihi (zatem do Orljaka nisem več srečal nikogar). Navdušilo je že prvo pobočje nad vasjo, z značilnim kraškim travniškim rastlinstvom, med katerim so izstopale klučavnice. Za cvetni vrhunec sem bil verjetno prezgoden kakšna dva tedna! Kar se tiče poti: čeprav steza ni povsem shojena, z orientacijo ni težav, saj je označenost odlična; na travnikih, kjer ni nobenega debla ali skale, so postavili celo palice. Malo smešno so izračunani le časi hoje, saj sem z zmernim tempom prišel na Gomilo v slabi uri, namesto v 1:30. Razgled: na vse strani neba.
Na vzhodni strani se Gomila dviguje nad vznožjem za vsega 40 m, tako da je spust kratek. Pot nato vodi skozi svetel borov gozd, v katerem so tla gosto poraščena s travo, sem in tja pa jo poživijo apnenčaste skale. Čez dobre pol ure sem prišel do lepega kolovoza, kjer je križišče poti: naravnost (dol) gre steza v Račjo vas, IPP pa zavije levo po kolovozu, po katerem sem v 25 minutah prikorakal do gozdne ceste iz Račje vasi. Naslednjih 20 minut sem tolkel makadam, kar pa niti ni bilo dolgočasno, saj se je okolica znova spremenila - pojavilo se je svetlo zeleno bukovje. Na veliki razširitvi (ostanki "gozdarske dejavnosti") IPP zapusti glavni makadam in zavije na desno, ožjo traktorsko cesto, ki pa ji sledi le dobrih 100 m, potem se oprime vlake, ki se požene v pobočje Orljaka. Za gorsko kolo vozna vlaka pelje do višine okoli 970 m, tako da mora nadobudni kolesar odpešačiti le zadnjih 130 višincev. Pod vrhom sem prehitel dva Tržačana, na vrhu pa me je pričakala hrvaška družbica, tako da je bilo že skoraj "dren". Vrh je vrhunski razglednik, dvignjen visoko nad istrsko ploščo.
Steza proti jugovzhodu je, razen vršnih grobo meliščnih metrov, idealna za spust z gorskim kolesom. Na križišču sem zavil navzdol proti Lanišču, po idilični stezički, ki se na višini 900 m izteče na makadam. Sledi dolg spust pod stenami Orljaka proti izhodišču ture, Račji vasi. Nekje vmes je odcep levo dol proti Lanišču.
Časovnica: Trstenik - Gomila = 1h, Gomila - Orljak = 2h, Orljak - Račja vas = 1h.
"Neodkrita" hrvaška Čičarija me je navdušila. Čudovita pokrajina, ki (še) ne pozna turističnih množic. Ceste so sicer ozke, a brez prometa, kar je Tržačanom očitno dobro znano, saj sem srečeval skupine cestnih kolesarjev in motoriste.
Priimki na pokopališču v Trsteniku: Poropat, Rotar (ta dva sta prevladujoča), Muncevi, Pavlinovi.
Slovenska Čičarija: Velika Pleševica - Ostrič, 26.5.2013
nedelja, 16.4.2017: Križna gora, 1162 m - "sveti Duh" - Srednja gora, 1275 m
Zelo bogi izplen tridnevnih "počitnic": hribi nad Podkrajem.
nedelja, 9.4.2017: Kašarski greben: Gosjaška peč, 886 m
Ogled ceste na preval (Gosjaški) Vrh: s severne strani je čisto lahko vozno!
Kašarski greben:
Lipje - Mali vrh, 28.8.2016
Gosjaška peč - Peči nad Skavalico, 20.3.2016
Lipje - Vrh Peči, 10.7.2005
sobota, 8.4.2017: Črni vrh, 961 m
Usrana februarska viroza je še enkrat pomigala z repom in tako sem se odpravil na mega odpravo v Ribniško dolino. Črni vrh, točka Ribniške planinske poti. No, na koncu je bila turica pravi užitek, prva letošnja v kratkih hlačah.
Ribniška planinska pot:
Kamen vrh - Grmada pri Ribnici, 16.10.2016
Stene Svete Ane, 12.12.2015
dnevnik 2017, prosinec - svečan - sušec