Turni smuki / Kamniško - Savinjsko gorovjeKrnes, 1613 |
|
Dnevniški zapis
6.3.2004 (+ Eva) Krnes je srednji vrh Smrekovškega pogorja.Parkiral sem nad kmetom Vrnivškom v Mačkinem kotu, vzpon pa sva začela ob 11h. Po gozdnih poteh in vmes tudi malo po svoje sva dosegla Ramšakove travnike, pri kmetiji zavila po cesti v levo in kmalu za novo brunarico spet levo na gozdno cesto v smeri proti najvišjemu vrhu Smrekovca, Komnu. Deset minut zatem sva zavila na desni stranski odcep, ki naju je pripeljal do položnega hrbta, ki z južne strani vodi vse do vrha Krnesa. Brezhibno jasno nebo so malo pred najvišjo točko (okoli pol 2h) začeli prekrivati visoki oblaki, na vršnem grebenu pa se jim je pridružil še mrzel veter, zato sva (pre)hitro odsmučala navzdol. Zgornje golo pobočje je bilo zaradi skorje na žalost nesmučljivo, zato sva odpikirala med zasneženimi smrekami po smeri vzpona do slemena nad Ramšakovo planino. Pobočje pod njim je obrnjeno proti vzhodu, zato se je na njem ohranil čudovit pršič, na najino veselje pa se je božanska smuka nadaljevala tudi po gozdu pod planino! Pršič se je namreč ohranil tudi v senci dreves, ki stojijo dovolj narazen, da omogočajo lepo vijuganje ves čas do ceste med Kugovnikom in Ramšakom. Po zasneženi cesti sva se porinila 100 m okoli ovinka do Kugovnika ter se spustila čez njegove travnike proti levi, kjer so nama na koncu kljub skorji uspeli lepi zavoji, zato sva se v navdušenju divje zakadila po pršiču v strmi gozd pod travniki, a tako ni šlo daleč, saj naju je v grapi takoj ustavil visok slap, obkrožen s strmimi pečinami. Čeznje bi šlo le s spustom po vrvi, zato sva poskusila najti izhod na drugi strani potoka. Na srečo sva že po 10 metrih sizifovskega vzpenjanja po globokem pršiču stopila na pot, ki povezuje kmetiji Kugovnik in Rigelnik, ter po komaj 80 metrih prebijanja pod upognjenimi vejami dosegla Rigelnikov travnik. Pod njim sva v gozdu naletela na novo oviro - strmo, deloma tudi skalnato stopnico, pri kateri pa se nisva več ozirala na umetniški vtis, tako da je bilo moč videti drsenje po boku in celo tarzansko visenje z upognjenega drevesca s skokom navzdol v sneg. Tako sva "zašla" do kolovoza, po katerem sva bila dopoldne začela, in potem po najbolj hinavski skorji celega dne končno srečno prišla do avta. Tura se je izkazala za izredno samotno in presenetljivo smučarsko. Predvsem pa - karving smuči so zakon! 
|