dnevnik 2017, vinotok - listopad - gruden


Dnevnik 2017, mali srpan - veliki srpan - kimavec

28.9.-2.10. J Korčula
23.9. G Japetić
17.9. G Debeli hrib - Gradišče
9.9. G Lisec (Liška gora)
20.8. G Poldnik / Kopa
15.8. K Staro utro
13.8. K Kropa - Jelovica
7.-8.8. G Jezerska Kočna
6.8. K Gabrška gora
4.8. G Špica v Planji
2.8. K Krma
31.7. K Velika planina
29.7. K Sv. Peter - Veliki Rog
27.7. K Sv. Peter - Padna - Korte
22.-23.7. KV Kolpa
15.7. K Korada - reka Idrija
8.7. K Travna gora - Glažuta
2.7. K Ortneški grad - Kadice
1.7. K Otočec - Trška gora



četrtek - ponedeljek, 28.9.-2.10.
Dva nova mop-a

Korčula (2)

1. dan: marina Trogir - uvala Taršće, Pakleni otoki

2. dan: uvala Taršće - Prigradica, Korčula - uvala Lovište, Pelješac

3. dan: uvala Lovište - marina Lumbarda, Korčula - uvala Pržina, Korčula - Zavalatica, Korčula

4. dan: Zavalatica - laguna Pržnjak - uvala Duga, Hvar

5. dan: uvala Duga - Rogač, Šolta - laguna Krknjaši, Drvenik Veli - Trogir

Naša prva Korčula: 11. RJJ, 2012


sobota, 23.9.2017: Japetić, 879 m


Nekaj novega: Samoborsko gorje, Samoborska obilaznica.
Tura: Šoićeva kuća, 385 m - Lipovec-grad, 582 m - greben Oštrca - Stražnik, 708 m - Velika vrata - Pl. dom Japetić, 815 m - vrh Japetić, 879 m - Šoićeva kuća.

Kako sem sploh zašel v ta konec? Na jadranju občasno odpešačimo tudi kak nižji otoški vrh, še bolj vabljivo se mi je pa vedno slišalo pomladno ali jesensko kolesarjenje po otokih. Kornatske transverzale žal ni več, zato pa sem žige otoških vrhov odkril v dnevniku Hrvatske planinarske obilaznice. Ko sem sčasoma začel raziskovati, kaj vse ta HPO še zajema, sem presenečen odkril cel kup izredno zanimivih ciljev. In tako naprej do lokalnih obhodnic v bližini slovenske meje ...

Mejo je najboljše prečkati na prehodu Slovenska vas. Mesto Samobor me je prijetno presenetilo z zanimivimi, lepo urejenimi starimi ulicami, po katerih sem se prebijal do vstopa v dolino potokov Rudarska in Lipovačka Gradna. Solidna asfaltna cesta me je nato brez težav pripeljala do planinske koče Šoićeva kuća, pred katero je precej parkirnega prostora.
Steza na Lipovec grad je, enako kot ostale na turi, dobro označena in uhojena. Od ruševin gradu razgleda ni veliko; z zidu na desni se pokaže travnati greben sosednjega Oštrca. Na 50 m niže ležeče sedlo se spusti lepa steza, vzpon proti Oštrcu pa se začne po široki, zložni pot, idealni za gorsko kolo. Ko markacije odvijejo naravnost gor na strmo stezo, sem tri kolesarje dejansko tudi srečal. Na vršnem grebenu Oštrca raste drugačno rastlinstvo, borovci in brinje, navduši pa tudi krasna stezička, ki teče po bolj ali manj vodoravnem grebenu. Ko doseže travnik, se odpre lep razgled na Japetić (zadaj), spredaj desno pa se vidi vrh Oštrca, ki ga oznanja visok križ. Čeprav do slednjega ni bilo več daleč, sem imel ta dan drugačen načrt, zato sem ob priključku na peščen kolovoz zavil nazaj - sprva namreč pelje vsega nekaj metrov pod prehojenim grebenom. Na sedlu Preseka sem zavil po kolovozu desno dol, smer Japetić čez Stražnik. Pot v nadaljevanju ves čas valovi malo gor, malo dol, po kolovozu ali vlaki, večinoma pa po stezi. Še naprej se menja tudi rastlinstvo, zato je bilo v sončnem dnevu ves čas zanimivo in lepo. Naslednji pravi razgled se odpre na severnem grebenu Stražnika, od koder je Japetić kot na dlani. Vrh Stražnika je nezanimiv, lepša je steza, ki se spusti na prelaz Velika vrata, čez katerega pelje asfaltna cestica iz doline Lipovečke Gradne v Jastrebarsko. Čez precej senčnato gozdnato pobočje popelje široka pešpot, ki na grebenu izstopi v "drug svet", na osončen makadam. Po njem sem proti levi v 5 minutah prišel do planinskega doma Žitnica. Parkirišče nad njim je bilo povsem polno, vse pa mi je bilo jasno pri sami koči, kjer je potekala velikoserijska peka na žaru, ljudi pa je bilo kot na kakšni praznični proslavi. V koči sem zato samo poštempljal, kajti piknik scena je bila res malo prehuda za moj okus.
Šele med vračanjem po makadamu sem dojel, da antenski stolpič nad krošnjami ne označuje položaja glavnega vrha. Smerokazi na križišču usmerijo na levo cesto, po kateri v lahnem spustu prideš do večje travnate jase, kjer pa začuda ni bilo nobenega smerokaza za vrh. Se je pa na desni jasno videl vstop v gozd, kjer pod drevjem stoji velika tabla 'Japetić, posebni rezervat šumske vegetacije'. Od nje je do vrha še slabih deset minut hoje po markantnem gozdu. Vrh je velika čistina s kovinskim razglednim stolpom, ki pa kljub svoji višini komaj seže čez okoliško drevje - kar je pojasnilo, kako da stolpa od daleč ni bilo opaziti.
Na križišču planinskih poti pod vrhom sem zavil desno in se spustil do Šoićeve kuće. Za ves krog sem porabil 4 ure in tričetrt.

Samoborsko hribovje je izredno dobro planinsko obdelano; poti so odlično označene in utrte. Priporočljivo tudi za gorsko kolesarjenje.
Nekaj uporabnih povezav:
Arkod
HPD Japetić Samobor: Samoborska obilaznica
HPS: Samoborska obilaznica


nedelja, 17.9.2017: Debeli hrib, 540 m - Gradišče, 530 m


Gozdnati hrbet nad Brezovico je bil popoldne najbližji sončen predel; južni rob deževnih oblakov je bil sredi Polhograjskega hribovja.
Greben Debelega hriba med Barjem in Horjulko je prepreden s potmi za pohodnike in gorske kolesarje. Za nedomačina je najlažje začeti pri vrtcu v Brezovici, od koder sta speljana dva označena pristopa. Poti so položne in široke, zelo primerne za tekače in gorske kolesarje.

Odprtje krožne poti okoli Brezovškega hriba


sobota, 9.9.2017: Lisec (Liška gora), 565 m


nedelja, 20.8.2017: Poldnik / Kopa, 2063 m


Popoldanski dvatisočak.

Turni smuk: Plazje, 17.5.2009.


torek, 15.8.2017: Staro utro, 1590 m


Končno je prišla na vrsto "Berebica", ena naših najbolj legendarnih gorskokolesarskih tur.
Na Logu - Staro utro - Na Logu (22,5 km / 1140 m).

Na izhodišču stare vojaške ceste me je razveselil pogled na stebriček TNP, na katerem ni več znaka s prepovedjo za kolesarje. Začetek poti postreže z najslabšo podlago celotnega vzpona, zato sem takoj prestavil v 1-1 in s to prestavo tudi odbrcal celoten vzpon. Neverjetno, če pomislim, da dotlej v desetih letih te prestave nisem uporabil več kot petkrat, kaj šele za vso turo! Zato pa ta podatek tudi najbolje predstavi turo, ki v 1000 metrih praktično sploh ne popusti. Taužent metrov moraš ves čas pritiskati. Klanec je, nič manj kot fizično, naporen psihično, saj se višina nabira zelo počasi. Tehnično v bistvu ni nič posebnega, predvsem gre za pripravljenost. Kakovost ceste je bila presenetljivo dobra (na starejših slikah na spletu je moč opaziti bolj grobo cesto), moteča visoka trava v zgornjem delu pa je bila pokošena. Vzpon me je navdušil tudi s senco, ki je skoraj nepretrgana. To sicer pomeni, da razgleda ni (razen nekaj malega spodaj), kar pa več kot nadomesti navdušujoča zaključna prečnica. Vodo dobiš na dveh mestih; prva, resda počasi curljajoča, je na višini 740 m, druga, malce izdatnejša, pa na 1230 m, na 19. serpentini. Vseh serpentin je 24. Na zadnji je konec ceste za štirikolesnike, do sedla pa ostane dolga prečnica, ki predstavlja najlepši del vzpona. Mulatjeri se na tem delu zob časa bolj pozna, zožana je, vendar za kolo še vedno več kot dovolj široka. Nekaj izpostavljenih odsekov je treba vzeti previdno, saj je od nekdanje betonske ograje ostalo le par "spominskih" kosov, sama vožnja pa je sicer lahka. Edinih 10 m, ki sem jih opravil peš, je na zaključnem vzponu pod sedlom, in sicer tik pred vstopom v gozd, kjer se je mulovodska pot že pred leti posula v prepaden žleb (baje, da so bili morali tam paziti celo pešci), na srečo pa je dandanes narejena več kot meter široka polica, izkopana v breg, ki jo je načeloma moč celo odkolesariti. Ciljni šprint poteka po strmi travnati stezi, ki jo zmažeš z ritjo na kljunu sedeža.

Spust je na tej turi nekaj posebnega, saj se odvija, z izjemo zložnega vzpončka sredi vršne prečnice (20 višincev), neprekinjeno navzdol. Podlaga je tako dobra, da gre večinoma odlično tudi s poltrdakom, s polnovzmetencem pa je to gotovo čisti turizem. Da se med polurno nepretrgano zlorabo zavorne gumice mojega Elana, letnik 2005, ne bi skurile, sem jim vmes privoščil tri kratke "ohlajevalne" postanke, hehe.

Sovaščana Vanja in Rozi: Z glavo čez balanco, Berebica
Katka copatka: Go-outdoor.si, Berebica
Peš: Trentski Pelc - Srebrnjak, 29.9.1999


nedelja, 13.8.2017: Kropa - Jelovica


Prvič s kolesom na Jelovco po gozdni cesti z Jamnka. Na Vodiško planino na štrukle. Spust (prvič s kolesom) po strmi stezi do cestnega prevala med Kropo in Jamnkom, ki je po novem označena, z nadaljevanjem po čarobnem grebenu čez Bariglo in Kuglo.
(29,7 km/950 m)

Arhiv:
Kroparski krog, 26.3.2011
Jamnk - Vodiška planina, 31.10.2009


ponedeljek - torek, 7.-8.8.2017: Jezerska Kočna, 2540 m


nedelja, 6.8.2017: Gabrška gora, 964 m


Brode - Sopotniška grapa - Gabrška gora - Poljane - Hotovlja - Visoko - Brode (25,8 km / 660 m).

Arhiv: Poljane - Gabrška gora, 1.11.2015
Urbe: Gabrška gora mtb III, 19.5.2017


petek, 4.8.2017: Špica v Planji, 2198 m


Nov dvatisočak.
Tuma: Špica v Planji (Ratečanje) ali Špica v Ponci (Koritničanje).


sreda, 2.8.2017: Krma


Prvi od ta vročih dni. Na svež zrak v Krmo, z bonus ohladitvijo v jezeru Kreda. Podprl sem se v Kovinarski koči, ki je poleti bolj kolesarska kot gorniška točka, saj je, odkar je kolesarska steza potegnjena vse do Jesenic, cesta skozi Radovno pa v celoti asfaltirana, res odličen cilj za kolesarjenje iz Kranjske gore ali z Bleda.


ponedeljek, 31.7.2017: Velika planina, 1610 m


Krivčevo - Kranjski Rak - Velika planina, Za Gradiščem - Domžalski dom - nad planino Kisovec - Kranjski Rak - pod Črnivcem (31 km / 1040 m).


sobota, 29.7.2017: Sv. Peter, 888 m - Veliki Rog, 1099 m


Soteska - Sv. Peter - Podstenice - V. Rog - Žaga Rog - Podturn (50 km / 1140 m).

Trdinova pot
Arhiv: Kočevski Rog, 18.7.1998


četrtek, 27.7.2017: Sv. Peter - Padna - Korte


Po notranji Istri, prelepem podeželju v neposrednem zaledju turistične Obale. Končno mi je uspelo zapolniti dnevnik Poti MDO primorsko-notranjskih PD. (39 km / 720 m)

Začel sem v Šmarju. Spust skozi Grintovec v dolino Drnice in po poljski poti do vasi Dragonja. Vroč vzpon po lepi cesti do Svetega Petra, kjer sem srečno zadel odprto Tonino hišo. Kar impresivna, več kot 500 let stara torkla. Po dodatnih 100 m vzpona do sosednje Nove vasi je bil na vrsti najlepši (in tudi edini pravi) gorskokolesarski odsek dneva, po označeni poti do Padne. Tam je že vse kazalo na nov izvis, potem pa sem v drugem poskusu uspel ujeti gospodarja gostilne Istranova, ta dan sicer zaprte, ki mi je ponudil radler in podpis namesto žiga. Sprejeto oboje. ;)
Z žigi sem tako opravil, da pa tura ne bi bila prekratka, sem udaril še krog čez Korte. Spust na glavo me je še drugič pripeljal v dolino Drnice, čemur je sledil malo manj strm vzpon do še ene lepe vasi, Korte. V nadaljevanju je sledilo čudovito prečenje po razglednih slemenih skozi Šared do Gažona.

Arhiv iskanja žigov Tonine hiše in Padne:
kolo: Pomjan - Padna - Gažon, 24.8.2014
peš: Sv. Peter - Padna, 12.8.2016


sobota-nedelja, 22.-23.7.2017: Kolpa


Prvi dan z gorskim kolesom po obkolpski pešpoti Radenci - Damelj ter naprej po mlinarski poti do Vinice. Izredno lepo. Vmes ogled jame Kobiljače, skok (ali tudi več) v vodo, najjužnejša točka Slovenije, pirovski postanek pri luštkanem kampu Damelj ... (45 km / 550 m)
Po dveurnem žvečenju pice, s čimer smo premagali najbolj vroči del popoldneva, smo se iz Vinice vrnili po cesti skozi Sinjo goro. Prespali smo v še enem luštnem kampku, Muhvič, pri vasici Dol.


Drugi dan čudovito veslanje z malim raftom od Žleb do Dola. Na tem odseku je bila voda kakšni dve stopinji manj topla kot pod Radenci, kar smo s pridom izkoriščali za ohlajanje. Glavna zanimivost so bili seveda spusti čez jezove.


sobota, 15.7.2017: Kobališče ("Korada"), 811 m - reka Idrija


Solkan - Plave - Kobališče - cerkev Marijino Celje - Lig - Britof - dolina reke Idrije - Jenkovo - Dobrovo - Jazbine - Bukovje - Gorica - Solkan (77 km / 1080 m).

Iz Solkana najprej po krasni kolesarski stezi do Plav, potem pa 720 m vzpona do Koče na Kobališču (it. spačenka Korada). Radiesteziste, ki so merili po vrhu, sem ravno zgrešil, nadomestil jih je oskrbnik z "malhico domačih"; vrh Kobališča menda leži točno na energijski črti med Sveto in Staro goro, ki skupaj z vzpetino, na kateri stoji cerkev Marijino Celje, tvorita velik tročan.
Dež, ki so ga prinesli temni oblaki iz smeri predgorja Karnijcev, sem idealno prevedril pod strehico pri cerkvi Marijino Celje. Sledila je druga glavna točka dneva, dolina mejne reke Idrije. Iz popolno obdelanega vinogradniškega območja Dolenje sem v Jenkovem drugič prečkal mejo, ubral bližnjico čez Dobrovo ter se pod Vipolžami še enkrat vrnil v Italijo. Namesto dolgega ravninskega ovinka skozi Mošo, kot sva bila z Gregom naredila leta 2008, sem tokrat rajši izbral vzpon do Bukovja, od koder sem se spustil na obrobje Gorice.

Arhiv:
kolo: Sveta gora - Sabotin, 16.8.2008
peš: Sabotin, 14.9.2014


sobota, 8.7.2017: Travna gora - Glažuta


Dolenja vas - Ribnica - Sodražica - Kržeti - Dom na Travni gori - Ogenca - Glažuta - Grčarice (55 km / 830 m).

Kolesarska tura po senčnih gozdnih cestah Velike gore - odlična izbira za vroč dan. Edina kritika gre zaprtima Domu na Travni gori in gostilni v Grčaricah ... ;)

Ribniška planinska pot


nedelja, 2.7.2017: Ortneški stari grad - Sv. Gregor - Kadice


Sodražica - Zapotok - Hudi Konec - Žrnovec (Ortneški grad) - Sv. Gregor - Vintarji - Novi Pot - Runarsko - soteska Kadice - Sodražica (39 km / 830 m).


sobota, 1.7.2017: Novo mesto - Otočec - Trška gora, 428 m


Novo mesto - Dolenja vas - Ratež - grad Struga - Otočec - Trška gora - Novo mesto (31 km / 470 m).

Temperatura naj bi bila okoli 25°C, popoldne naj bi se nabrali le redki dežni oblaki, pa še malo pihalo naj bi. Za zdravega povsem v redu pogoji, za nekoga, ki ga že ves mali srpan nadlegujejo taki ali drugačni "klimatski" prehladi, pa ne povsem, grrr. Zato mini tura.
Izhodišče ture: parkirišče Policijske uprave v Bršlinu, hehe. Začetek skozi Novo mesto je bil turističen, saj sem vsakih 50 m zagledal kak znan, a močno zbledel prizor iz otroških let.

Tiha in nema
se vije krog mesta
in ga objema
kot ljubica zvesta.
Zadnja luč sije
še tam izmed vej,
Krka se vije
počasi naprej ... (Dragotin Kette - Na Krki)
V hotelu Krka je receptorko moj poskus najema predsedniškega apartmaja precej zbegal, zato sem se zadovoljil z žigom Trdinove poti. Naprej me je pot vodila proti idilični vasi Krka, kjer sem za gozdičem zapeljal na sprva poljski, nato gozdni kolovoz. V sprehajalnem slogu - vmes so se pojavile celo oznake nekakšne kolesarske poti - me je popeljal do Žihovega sela. V Ratežu sem se za 2 km pridružil cesti NM - Šentjernej, naslednji postanek pa je bil prigradu Struga, za katerega sem šele naknadno ugotovil, da ni tisti, na katerem sta bila žurala Smole in Prešeren (pravi je nekaj km oddaljeni Prežek, pri Cerovem logu pod Gorjanci!). Pri sosednjem, pravljičnem gradu Otočec sta mi "stevarda" povedala, da bom žig Tp verjetno dobil v hotelu Šport nad staro glavno cesto. Res je taku. Po tem je prišel na vrsto edini pravi klanec dneva, visok maestralnih 250 višincev. Cesta, ki vodi med lepo urejenimi zidanicami in vinogradi, je resda gladko asfaltirana, vendar pa tudi tako strma, da sem nekajkrat kar vijugal od roba do roba.
Na vrhu začuda ni bilo nikogar, klopce pod orjaškimi lipami (ta debela je najdebelejša na Dalejnskem, z obsegom 810 cm), so bile samo moje. Presenetil me je spomenik Lojzetu Slaku, ki ga ob prejšnjem obisku pač še ni moglo biti. Glede žiga sem imel informacijo, da ga hranijo na prvi kmetiji pod vrhom, vendar se po novem nahaja na kozolčku ob križišču, 200 m zahodno od vršne točke.
V dolino sem se spustil slab km od vrha Trške gore, kjer sem zavil na znano "navpično" cesto. Dol grede sploh ni nič posebnega. =)

Trdinova pot


dnevnik 2017, mali traven - veliki traven - rožnik