dnevnik 2018, prosinec - svečan - sušec
Dnevnik 2017, vinotok - listopad - gruden
nedelja, 31.12.2017: 
Kresišče, 1839 m
Rekordni, dvanajsti turni smuk pred novim letom!
sobota, 30.12.2017: Peč (Tromeja), 1508 m
Še en lep dan v zasneženih gričih. Globok, stabilen pršič. Škoda, da je bilo ravno na največji strmini (pričakala nas je skoraj deviška) že malce skorje, ki je preprečila naj-najboljšo plovbo. Po drugi strani je pa navdušilo vijuganje po lahnem pršičku v gozdu, pa tudi po cesti je šlo odlično.
Turni vodniček: Peč
petek, 29.12.2017: Mavrinc, 1272 m
Ker je okoli Krajnske gore napadlo veliko novega snega, sem šel previdno potipati razmere v dolino Za Kumlehom. Po dobrih 400 višincih gaženja 40 cm deviškega pršiča me je gozdna vlaka varno pripeljala na vrh Mavrinca. Smuka je bila bolj kot ne naravnost po vzponski gazi, saj po globokem celcu ni šlo nikamor.
ponedeljek, 25.12.2017: Porezen, 1630 m
Še zadnji prelep dan pred poslabšanjem vremena, ki ga je napovedoval tudi močan veter čez vršni greben. Snežne razmere presenetljivo dobre.
Turni dnevnik: Porezen
sobota, 23.12.2017: Bašelsk vrh, 1744 m - Dom na Kališu
Enkraten dan. Neverjetne razmere na začetku letošnje turne sezone še kar trajajo. Tokrat smo jih izkoristili za odkljukanje nove podvariante s seznama 'Storžičeva skupina'; njeno bistvo je spust do koče. -)
Skozi dolino Reke smo se z avtom brez težav pripeljali do višine 940 m (in skidali prostor za dva samovoza). Do Bašelskega sedla vzpon po deviškem svetu. Z vrha smo uživaško odsmučali do Doma na Kališu, kjer sta nas pogostili legendi kranjskega ferajna, Zdena & Tone. Še dobro, da je bilo pred spustom v dolino najprej na vrsti sto metrčkov vzpona nad Bašelsko sedlo. ;) Smuka dol v Podstoržič je bila za desetko, po pršičku na trdni podlagi.
Turni vodniček: Bašeljski vrh
torek, 19.12.2017: Cjanovca, 1820 m - Zaplata
Turni smuk, ki se je morda najdlje od vseh valjal po mojih turnosmučarskih seznamih želja. Ko sem na TK Gora ugledal poročilo Metoda Škarje, sem se takoj odločil, "zdaj ali nikoli"! Razmere so bile namreč redko varne: sneg je bil zaradi mraza zelo suh, pa še premalo ga je bilo za plaz ali kložo. Za razliko od Škarje, ki je bruhnil kar naravnost gor do JZ grebena, sem si vzpon zamislil čez Dolgo njivo, kar je dosti manj naporno, pa še lepše.
Na parkirišču nad Mačami smo začeli po kopnem, prvi snegec se je pojavil šele na odcepu peš steze, na višini 850 m. Po prvi bližnjici ga je bilo na cesti že za silo dovolj za prestop na smuči, vendar smo se rajši odločili posekati tudi naslednjo dolgo serpentino. Sredi te "bližnjice" se je sneg začel konkretneje debeliti, tako da ob naslednjem prihodu na cesto ni bilo več dileme. Nadvse lahkotno nadaljevanje po cesti je pokazalo, da ne bi zgrešili niti, če bi s smučmi začeli že prej. Dan je bil krasen in hoja nadvse uživaška, zato smo bili ob prihodu na greben nad Kozjekom, kar je približno polovica vzpona, precej navdušeni nad lastno pripravljenostjo. No, na markirani stezi, po kateri nas je vodila peš gaz, smo to kmalu nehali omenjati, hehe. Še posebno potem, ko smo zavili proti Dolgi njivi, saj se je pojavil trd, star sneg, prekrit z 10 cm puhca, na čemer nam je zaradi zdrsavanja začelo pospešeno pobirati moči. Sto metrov pod Dolgo njivo smo imeli tega dovolj in se, pametno, odločili za pešačenje. Dolga njiva nas je sprejela s pravljično zapihanimi smrekami pod modrim nebom in pa z opazno debelejšim snegom, lepo hodnim s smučmi. Čeprav smo med prej omenjenim zdrsavanjem soglašali, da bo takoj na začetku Dolge njive potreben postanek za malico, smo zaradi vetra, ki nas je sprejel v njej, rajši potegnili do Fabulove koče. Ta je, poleg zavetja pred vetrom, ponudila tudi gretje hrbta ob topli leseni steni. Polurna malica je bila odlična poteza, saj smo se lahko na preostanku vzpona prepustili popolnemu uživanju. Zasneženost vršnega predela je bila izdatna, zato smo šli lahko prav povsod, kjer smo želeli; ruševnati kraški svet je bil povsem zalit. Okoli nas se je odpiral čudovit razgled nad dolinskim meglenim morjem, navduševali pa so tudi umetniško zafrajhani borovci in smrečice. Vrh smo nazadnje dosegli po JZ grebenu, na katerem smo se srečali s sledmi Metoda Škarje.
Ker vnosa energije še nismo potrebovali, smo le poslikali (mms-ja za šihtarja Janeza N. seveda nismo pozabili, hehehe), jaz pa, po izkušnjah s predhodnih smukov te zime, tokrat nisem pozabil na odstranjevanje ostankov "lepila" mojih utrujenih gekotov, z drsne površine smuči.
Kam odsmučati, ni bilo vprašanje, saj smo lahko sledili Škarjevim sledovom. Med smrečicami pod vrhom je bila predirajoča se kloža, na kateri je imel nekaj težav le soimenjak na starih carving smučeh, ostala dva, na širokih dilah, pa niti ne. Dokončno uživanje se je začelo okoli 20 m pod smrečicami, ko je skorjice zmanjkalo, najstrmejši del Zaplate je zato ponudil tako dobro vijuganje po kompaktnem pršiču, da sem vriskal v vsakem zavoju. Noro! V srednjem delu, kjer se pobočje položi na 30°, je bilo žal spet skorjasto, tako da povsem brezskrbnega zavijanja ni bilo več, še vedno pa je bilo daleč od tega, da bi se pritoževal. Ob Hudičkovem borštu se je sneg znova začel popravljati in je vijuganje ponovno postalo lahkotnejše. Čeprav se je debelina snežne prevleke na spodnjem robu Zaplate že precej stanjšala, tako da smo v zavojih občasno odkrivali travo, to smuke ni motilo. Začuda je bilo enako tudi v grabnu, v katerem nisem povozil niti enega kamna, pa čeprav sem pod skokom nekaj časa drajsal bolj po travi kot po snegu. Prehod v žleb je občutno lažji kot pa sem bil mislil, edino zahtevnejše mesto zna biti nekajmetrski skok. Vsega skupaj je dobrih 10 višincev strme ožine, ki pa je bila ob našem obisku ravno toliko zasnežena, da ni bilo nobenih težav. Hecno je bilo v spodnji polovici grabna, kjer se je, zaradi debele plazovine, smuka občutno izboljšala, prismučali pa smo povsem do vstopa v gozd. Pravzaprav sva dva izkoristila še listje in se ustavila šele pred kamenjem, manj kot deset višincev nad gozdno cesto. Neverjetno, ajga.
Na cesti smo smuči pritrdili na nahrbtnike in ležerno odpeketali v dolino, naslajajoč se ob pogledu na dolinsko megleno morje v večernem soncu. Fantastičnemu dnevu je postavil piko na i nefiltrirani pirček v piceriji Urša v Preddvoru.
Naslednje dni je bilo iz Kranja in Besnce lepo gledati osončeno Zaplato, na kateri so se naše vijuge dobro videle kar z golim očesom. Vrhunec vsega je bil pa, ko je Klemen dobil prošnjo iz Preddvora, naj opiše našo turo za njihovo občinsko glasilo, c c c:
www.mojaobcina.si/preddvor ...
Arhiv:
Mačevska pot - Cjanovca, 27.12.2011
Turni dnevnik: Srednji vrh
Turni dnevnik: Cjanovca iz Vobnce
nedelja, 17.12.2017: Na podeh / vrh Lubelščice, 1704 m
Turni vodniček: Na podeh
nedelja, 10.12.2017: Zatrnik - zg. postaja sedežnice Berjanca, ok. 1265 m
Nedeljsko popoldansko zračenje na bivšem smučišču Zatrnik. Po ta položni progi z Berjance. Vzpon je bil, med zamedenimi smrekami in naletujočimi snežinkami, čaroben. Spust je pa, žal, razkril, da je za nesteptani pršič proga enostavno prepoložna, c c c (verjetno bi bilo boljše na ta strmi). Kakorkoli, užitek.
nedelja, 3.12.2017: Planjava (pri Kamniškem vrhu), 1243 m
Vremenarji so obetali sonce in jasno nebo. Ampak ne za Kamniški vrh, ki me je pričakal zavit v gosto meglo, v kateri nisem videl 10 m pred nosom. Strma steza ob Slevški roži je bila že tako zglajena, da je bila hoja brez derez(ic) že zelo na meji.
Začetek smuke je bil kljub "mleku vsenaokrog" odličen, široki greben je namreč ponudil prvorazredno vijuganje po suhem pršiču. Veselje žal ni trajalo dolgo, saj je na vzhodnem predvrhu sledila četrturna vaja v potrpežljivosti (s telovadbo proti ohladitvi), da se je vidljivost vsaj toliko popravila, da sem se sploh lahko pognal v žleb. Na srečo se je 50 m niže odprlo (ko sem se v vznožju obrnil nazaj in ugledal cel hrib, sem bil sicer vseeno slabe volje - lahko bi pač vztrajal še deset minutk ...). Žal je bil sneg v žlebu že malo skorjast, zato smuka ni bila tako odlična, kot bi lahko bila. Po drugi strani so pa pozitivno presenetili pašniki, katerih 10 cm snega je ponudilo krasno slalomiranje. Smuči sem odpel minuto od avtomobila.
Kratka tura (680 višincev), ki ponuja presenetljivo veliko; vrhunsko smučljiv svet od vrha do izhodišča (odcep za Slevo), z 200-metrskim strmim bonbončkom.
sobota, 2.12.2017: predvrh Planjave (pri Kamniškem vrhu), ok. 1200 m
Peš, ogledni vzponček.
Kamniški vrh, 29.4.2017
sreda, 22.11.2017: Mačevska pot - Zavetišče v Hudičevem borštu, 1328 m
Ob pol 1h iz službe, uživancija. Tokrat sem uporabil pešpot, ki je precej hitrejša, in po cesti prehodil le manjkajoči zaključni del. Zaenkrat se konča na višini 1230 m. Od tam me je zasilno shojena stezica pripeljala do 55 m više potekajoče označene poti Kališče - Jakob. Po njej sprehod do Zavetišča v Hudičkovem borštu.
nedelja, 19.11.2017: Mačevska pot, do 1160 m
Ogled cestnega podaljška Mačevske poti, opaženega z Jakoba. Podaljšek je daljši kot sem si bil mislil, pripeljal me je vse do grebena nad Kozjekom. Pravzaprav se od tam še nadaljuje, vendar mi je za to zmanjkalo dneva.
Odlična zadeva za vzpon z gorskim kolesom ...
sobota, 18.11.2017: Murnovec, 1864 m
Čudovit turnosmučarski dan v deviških zahodnih Karavankah. Prismučal sem do višine 1190 m.
Turni vodniček: planina Grajšca
torek, sreda, 14., 15.11.2017: Jakob nad Preddvorom, 960 m
Torek. Načrt je bil genialen: po službi v poznopopoldanskem soncu špricniti na rahlo zasneženi hrib. Če - ne bi prišel na izhodišče šele ob 16:10 ... in čez deset minut, škripajoč z zobmi, nemočno spremljal, kako se sonce poslavlja od mojega vršiča. Grrr, čivša gruja, čivša tezen, čivša nona, hamš kare pašazot!!!
Na vrh sem še prišel lepo po svetlem, dol pa sem se vrnil v popolni temi, sledeč cesti. Mimogrede, med spustom sem srečal tudi vzpenjajočega se fantasta na gorskem kolesu. :)
V sredo sem bil zgodnejši. Žal sem, zaradi oblačnosti, videl še manj sonca kot prejšnji dan.
sobota, 11.11.2017: 
Lepi vršič (Cima bella), 1911 m
Prvi turni smuk v začetku listopada? Ni slabo.
Smuka je bila dokaj dobra; vršni del je bil zapihan, tako da se skoraj ni prediralo, gornji del pašnikov je ob robu, v drevesni senci, še ohranil pršič, niže je bila precej zoprna skorja, za konec pa spodaj še popuščen pomladni predelanec. S smučmi sem stiščal povsem do parkirišča.
Najbolj pa so hvalili nedotaknjeni pršič na severni strani Lepega vršiča in zahodni strani Konjščice.
sobota, 4.11.2017: 
Veliki Drgomalj, 1154 m
Dve točki Goranske planinske poti.
Od kasarne nad Delnicami je na Veliki Drgomalj dobra ura hoje. Na vrh pripelje zmerno strma gozdna vlaka, primerna tudi za vzpon z gorskim kolesom. Vrh se ponaša z lepim razgledom na stene na slovenski strani Kolpe.
Do izvira Kolpice (Kupice) je od rampe pri vasi Mala Lešnica vsega 12 minut hoje po ravnem kolovozu.
sreda, 1.11.2017: Gradovec, 1692 m
Čez Ventije na planino Polano. Na Gradovec pripelje izseka po južnem grebenu.
Arhiv: Lovska steza med planinama Suha in Polana - Suha Rodica - Rodica, 1.11.2016
ponedeljek, 30.10.2017: Okrugljak, 886 m - Špičasti vrh, 702 m
Gorski kotar: Goranska planinska pot.
Na Okrugljak iz vasi Male Drage, po odlično označeni poti. Spust proti Razdrtemu je, nasprotno, v zgornjem delu postregel z bolj kot ne zabrisanimi ostanki označene steze.
Iz Moravičkega Sela do Špičastega vrha je pot dobro označena in sledljiva, vrh pa postreže z zelo lepim pogledom na kolpsko dolino okoli Fare in Petrine.
nedelja, 8.10.2017: Špehovše, 1355 m
Leskovica - Zavetišče Gorske straže na Jelencih - Špehovše - Kovk - Leskovica.
dnevnik 2017, mali srpan - veliki srpan - kimavec