Peč, 1508 m

_Izhodišče
Rateče, 860 m
_{Višinska razlika}
650 m
_{Čas vzpona}
2:00
_{Čas spusta}
0:45
_{Letni čas}
december - februar
_Lega
J
_Smučljivost
položen cestni spust
_Orientiranje
lahko (z zemljevidom)

10.11.2001
Zgodnji novembrski sneg me je zalotil na poletnih gumah. Sredi dopoldneva sem se domislil nekega garažista in tako je popoldne kljub vsemu padel prvi turni smuk sezone.
V Ratečah so imeli 38 cm novozapadlega snega, zato sem lahko začel na smučkah takoj, ko sem stopil iz avta in to je bilo na obmejni bencinski črpalki, saj drugje ni bilo mogoče parkirati; v vasi so dotlej uspeli splužiti šele glavne ceste. Med bližnjico čez pašnike sem moral preplezati tri ograje iz bodeče žice, sicer pa je šlo v globokem snegu, v katerem so se smuči zarivale globoko pod površino, za neprostovoljni trening z utežmi. Ko so se pojavile še 10-centimetrske cokle, je postalo tako naporno, da sem imel 200 dolžinskih metrov pred cesto vsega dovolj in smuči spakiral na nahrbtnik. Prvih 100 višincev je požrlo kar pol ure.
Peketanje po cesti (spluženi do bivše karavle) so mi poživili zgodnejši somišljeniki, ki so prismučali nasproti, pri tem pa se je zadnji, velikonožec, tik pred menoj "splašil" in se spektakularno razsul, hhehhe. Kratkočasno, a manj zabavno, je postalo po slovesu od ceste, na stezi, ki cik - caka ob mejni poseki. Široka pot pogleda na poseko le na levih ovinkih, drugače je videti kot tunelček skozi drevje - in ker so bile veje pod novim snegom močno povešene, sem precejšen del prehodil kot kakšna upognjena ženička, ki je vse svoje življenje preživela na njivi. Na vrhu me je sprejel mrzel veter, zato sem se takoj skril za RTV-jevsko kočo.
Meneč, da na preorani poseki, na kateri je iz pršiča gledalo tudi precej "plevela", nimam kaj iskati, sem spust zastavil po cesti. V prvih metrih, ko je naklon bolj konkreten, je prav počasi še šlo, nato pa sem se - vozeč naravnost! - enostavno ustavil. Moj obraz bi v tistem trenutku zasenčil tudi Bennyja Hilla. Porinem, konec poriva - stojim. Naslednji poriv energičnejši - učinek enak. Po 30 metrih se pririnem do večjega naklona - nič, nobenega učinka. Hm, če nadaljujem po cesti, bom spluženi odsek dosegel ponoči, in to napol mrtev... Ni druge, gremo na poseko! Zavil sem desno v gozd, v katerem je bilo snega nekaj manj, zato je nekako šlo. Ampak za veselje je bilo še prezgodaj, 50 m pred poseko me je ustavil neprebojen zid mladih smrek. V upanju na kak prehod sem začel z napornim stopničenjem navzdol (drugače ni šlo). Nenadoma sem se znašel v globokem pršiču v ozkem in strmem žlebiču, smrdečem po plazu. Prehoda nikjer. Končno sem dojel, zapel vse zadrge in kapuco ter pikiral v smrečje... Steza. Pluženje, ljubim te! Smučanje v slogu stare mame, ki prvič stopi na smuči. No, vedno se najde kaj pozitivnega: humus, ki sem ga občasno posnel skupaj s snegom, ni prav nič oviral. :)
Ko sem - gumijastih nog - dosegel spluženo cesto, se je spust končno začel odvijati z normalno hitrostjo. Pravzaprav je bil zaradi pozne ure sneg na cesti že malo pomrznjen, zato sem večinoma vozil po celcu ob robu. Končalo se je v slogu: ker je imel na klančku nad avtom celec že skorjico, ki je preveč zavirala, so se mi ponesrečili tudi zadnji trije zavoji, zato sem pri avtu s smučko besno tlesknil v tla in - v obraz pokasiral sneg s špice. :)))

V 2:31

S 1:05