dnevnik 2018, mali traven - veliki traven - rožnik


Dnevnik 2018, prosinec - svečan - sušec

28.3. G Kamnek
25.3. G Ostrič - Razsušica
22.3. T Komatevra
18.3. T Mali vrh nad Jezerskim
10.3. T Peca, Bistriška špica
8.3. T Kokovnica, Ta Zad'n pvaz
15.2. T Suha - Mali grintovec
11.2. T Suha - Mali grintovec, do 1660 m
9.2. T Mali Javornik
4.2. T Galetovec
30.1. G Štegovnikovo okno
27.1. T Srednji vrh
20.1. T Ratitovc
18.1. T Škrbina Prednje Špranje
13.1. T Vrh Strmali
6.1. G Jakob



sreda, 28.3.2018: Kamnek, 873 m


Pozno popoldne, prvič na Kamneku. Prelepa pot, enkraten razglednik, le prekratko je vse skupaj (340 višincev).


nedelja, 25.3.2018: Ostrič, 1056 m - Velika Medvižica, 1080 m - Razsušica (Glavičorka), 1083 m


Popoldansko sončece na čičarijskih biserčkih.

Arhiv: Velika Pleševica - Ostrič, 26.5.2013


četrtek, 22.3.2018: Komatevra, do 1230 m


Po službi. Začel sem na višini 960 m, pozneje pa videl, da bi šlo brez verig brez težav do 1000 m, verjetno pa tudi do 1050 m. Ampak nič za to, po bankini sem vseeno prismučal do avta. V glavnem, krasen sprehod skozi povsem neobljuden predel.

Arhiv: Ruš 2005


nedelja, 18.3.2018: Mali vrh (nad Jezerskim), 1306 m


Topli zadnji teden je pobral veliko več snega kot sem mislil.
Od doma sem se spravil šele pozno popoldne, dodatni čas izgubil še z izvidnico v Vobnci, ki sem jo našel kopno, zato sem podobne namene s Komatevro opustil in se zapeljal na Jezersko. Ki je bilo prav tako povsem kopno, na bivšem smučišču pa je na srečo ostalo ravno toliko zadnjega snega, da je bil spust s smučmi še mogoč. Štartal sem ob 17h ... Omembe vreden stari sneg se je pojavil na višini okoli 1000 m, najbolj debela odeja pa se je ohranila na odprtih površinah - na gozdni cesti in Murijevi planini - kjer je ni bila dobila z drevja kapljajoča voda.


sobota, 10.3.2018: Peca, Bistriška špica, 2113 m


Za vzhod napovedano delno jasno vreme je sicer držalo, razen - na Peci. Saj ni res, pa je ...

Cesta do "Združene cerkve vseh ver", ki jo je v sedemdesetih letih zgradil Florjan Zadovnik z bližnje domačije Ripl, je bila kopna, takoj za cerkvico pa splužen prostor za okoli 6-8 avtomobilov (za nekaj samovozov je prostora tudi ob cesti pri Riplu). Turo sva začela po debelo zasneženi cesti, ki se najprej rahlo dviguje (za 10 m), čemur sledi daljši zložni spust (za 50 m) do planine Luže, ležeče ob slovenski meji. Do Zgornje Luže sva nato neumno sledila cesti naokoli, s čimer sva izgubila najmanj četrt ure. Veliko boljše bi bilo na ovinku nad Lužo zaviti v plitev graben, po katerem sva pozneje prismučala dol. Edini plus (ali minus) ceste je bil razgled na osončeni Ovševo in Raduho. Skozi gozd nad Zgornjo Lužo naju je udobno vodila ti. pristopna smučina, ko bi se na odprtem morali začeti največji užitki, sva pa dosegla meglo. Dokler sva uspevala slediti vse bolj zabrisani smučini, se nisva preveč vznemirjala, v zadnjih 50 višincih - kjer naju je zajel tudi zelo močan veter - pa sva ostala brez najmanjše oporne točke. Take izgubljenosti pa še ne. Čeprav nerad, moram priznati, da sva vrh našla le po zaslugi umetnih satelitov in "pametnega" "gedžeta".
V norem vetru sva samo obrnila. Prvih sto višincev je šlo za tipanje, potem pa sva si počasi že privoščila posamezen plužni zavoj. Pravo smučanje se je začelo šele med smrekami. Sprva to ni bil kak presežek, saj je bilo precej skorjasto, ko se je drevje začelo gostiti, pa sva ugotovila, da se je na njih senčni strani ohranil celo pršič. Niže je bilo vse boljše. Je pa gozd dejansko ves čas dobro smučljiv. Na pomolu Zgornje Luže sva takoj zavila na strmo desno pobočje, ki je ponudilo najboljše vijuganje dneva (smer s konca pomola ni bila smučljiva, saj je novembrski vetrolom tisto stran povsem po(ne)čedil). Globoki, težki "pršič" je bil sicer zelo počasen, tako da je bilo zavijanje rahlo smešno.

Pritrjujem mnenjem, da je tura s svojo konfiguracijo res idealna izbira za plazno nevarne razmere.


četrtek, 8.3.2018: Kokovnica, Ta Zad'n pvaz, do 1200 m


Turnosmučarski raj: snega, da lahko smučaš vse živo, dan dovolj dolg za popoldanske, poslužbene turice, pa še konec mraza.


četrtek, 15.2.2018: Suha - Mali grintovec, 1813 m


Uspešno opravljen popravni izpit, nagrajen z odličnim vremenom in solidno smuko.

Po nedeljskem poskusu je v ponedeljek padlo 20 cm novega snega. Čeprav je bil prvotni načrt vzpon čez Dolgo njivo, sva se na razcepu brez pomislekov odločila nadaljevati po Suhi (= ponovitev moje nedeljske ture), saj je skoznjo vodila dobra smuška gaz, medtem ko je bilo proti Dolgi njivi nedotaknjeno. Glede na to, da sva imela na razpolago le popoldan, je bil hitri vzpon skozi strmo Suho še toliko lažja izbira. Ko so se v zgornjem, položnem podnu doline začeli odpirati pogledi na zaliti pobočji Laneža in Bašeljskega vrha, se nama je samo smejalo; možnih smeri spusta je bilo cel kup. Še posebno naju je privlačilo strmo pobočje na začetku (oz. na sredi) Laneža, s širokima, lepo zalitima žlebovoma. Sedlo naju je sprejelo s pomrznjenim snegom, ki pa ob pomoči "serenačev" ni bil nobena ovira. Slabši občutek sva imela malo više, na mehkih in trdnih kložah. Čeprav ni nikjer postalo kritično, sva z veseljem zavila med smrekce. Prečenje dveh žlebov za njimi je bilo še zadnje potencialno nevarno mesto, vendar se je izkazalo, da do tja vpliv vetra ni bil segel (očitno je vleklo samo čez sedlo in grebene), zato je bila nova snežna plast tam precej kompaktna. Zgornji del pobočja je potem položnejši, tako da je finiš vzpona minil v navdušenju nad širokimi razgledi.

Čez pol ure je, zaradi prihoda visoke koprene, občutno zahladilo. Gremo dol! Zaradi neprijetnih klož, čez katere sva se bila vzpenjala z Mačenskega sedla, sva se odločila za najmanj strmo možnost spusta z grebena Laneža - za prvo, razpotegnjeno grebensko glavo, kjer se odpre široko in nenevarno pobočje (paziti je treba le v izteku, kjer je na levi strani stena). Našla sva povsem varno razmero, čeprav je bil sneg na žalost precej spremenljiv, kar je preprečilo povsem vrhunsko vijuganje; globoki zavoji v kompaktnem pršiču so se izmenjevali z "zaskorjeno" kložo. Tudi po zgornjem podnu Suhe je bilo za odtenek premočno skorjasto, boljše pa se je spet izkazal gozd - sneg je bil povsod, kjer ga je pred soncem ščitilo drevje, dovolj mehak za enostavno plovbo. Povsem druga zgodba so bile poseke, z nesmučljivo, predirajočo se skorjo. Ampak tega je bilo malo, saj sva se večini zlahka izognila. Za lep zaključek spusta je pa spet poskrbela "steptana" cesta.

Arhiv:
Suha - M. grintavec - Dolga njiva, 11.11.2007


nedelja, 11.2.2018: Suha - Mali grintovec, do 1660 m


Kljub ne ravno najbolj obetavnemu vremenu, je kazalo izkoristiti sneg do nižin za odkljukanje še enega od smukov v Storžičevi skupini (ostajajo mi samo še trije?). Zanimiva tura, nad odcepom za Kališče povsem deviški svet. Zaradi nemogoče difuze in klož sem vzpon sicer končal že 150 m pod vrhom. Smuka do avta, sneg vseh (večinoma solidno smučljivih) vrst, največ pa pove podatek, da sem smuči odpel 3 m od avta, ne da bi bil povozil en sam kamenček.

Turni dnevnik: Mali grintovec - iz Podstoržiča


petek, 9.2.2018: Mali Javornik, 1685 m


Vrhunsko dričanje v gosti megli, na povsem neznanem turnem smuku.

Vožnja od Jelendola do Medvodja se je odvila pravzaprav lepše kot v kopnem; cesta je bila sicer zasnežena, a gladko splužena.
Po cesti ob potoku Štegovniku sva začela utirati gaz v kakšnih 15-20 cm zadnjega snega, pod katerim je bila še podlaga predzadnjega snega. Do slapu sem zaostal, saj me je "samoobračajoča se peta" Dynafita tlt radical za spremembo začela jebati že na ravnem. Na srečo se je v nadaljevanju zelo umirila in se javila samo še kakšnih desetkrat ... Za lovsko kočo sva prečkala potok, se povzpela gor do gozdne ceste in po njenem levem odcepu dosegla veliko odlagališče hlodov, s katerega zaviješ na novo vlako, ki odpira lep pristop na Mali Javornik s te strani. Žal sva na veliki poseki dosegla megleni sloj; pol minute sva še lahko opazovala obris Štegovnika, nato pa sva se od razgleda dokončno poslovila. Ko sva na višini 1410 m zapustila meni znano vlako in zavila na desni krak v smeri Malega Javornika, naju je le-ta razvajal zgolj še tri minute, kajti na višini 1430 m se konča. V gosti megli sva se lahko naprej orientirala le s pomočjo gps-ja. Na srečo se naklon umiri, zlahka se povzpneš do glavnega grebena, ki mu nato pač slediš do vrha. Midva sva na greben stopila na sedlu, saj se nama je pobočje na desni v megli zdelo zelo strmo, vendar pa je verjetno možno uporabiti bolj direktno smer. Za spust zagotovo, saj se s tem izogneš vodoravni rami nad sedlom. Kakorkoli, pritoževala se nisva, saj je greben prav prijazen; (pre)strmih vložkov nima, kmalu nad sedlom se drevje začne redčiti, vse več je macesnov, čistine pa vse širše. Edina želja, ki se nama ni uresničila, je bila, da bi se megla končno pretrgala. Ob prihodu na vrh sva sicer imela vidljivost v krogu 100 m, pred spustom pa naju je žal zagrnilo še gostejše mleko kot med vzponom.
Pršič je dol-v'n navdušil; bilo ga je ravno prav, pa tudi dovolj suh je bil še. Vijuganje po grebenu je bilo romantično, tudi skozi gosto smrečje pod sedlom je šlo brez slepe ulice, nato pa je bilo že na vrsti najlepše smučišče, ta strmo pobočje; sprva med redkim listnatim drevjem, niže po poseki. Fantastična plovba, gosti megli navkljub! Ko sva padla na ta strmo stranico vlake, se pa v difuzi res ni videlo čisto nič več, zato sva se morala oprijeti svoje pristopne gazi. A ne za dolgo, saj nama je bilo bližnjice po poseki preveč škoda. Na cesti se je začela stoječa vožnja po vzponski smučini, oziroma, ko se je cesta položila, poganjanje. Slednjega sem imel nekje na sredi dovolj in predlagal smuko skozi gozd do spodnje ceste ter desno čez most na desni breg potoka Štegovnika, kjer sem se bil spuščal že na peš izvidnici. Izbira ni bila pretirano posrečena, saj sva se morala vmes porivati, ko se je grapa zožila, pa, tako kot na izvidnici, potok prečkati na levo stran. Pri lovski koči pa seveda spet nazaj na desni breg. Veliko bolj je zadovoljil spust pod kočo, ki se je bil med vzponom zdel preslabo zasnežen, a sva po in ob traktorski vlaki uspela odsmučati brez ruženja po kamenju.

Tura se je izkazala z dobro smučljivimi vršnimi 400 višinci, veliko vrednost pa ima tudi popolna samota. Od 825 višincev sva sicer pričakovala le dobri dve uri dolgo, lahko turico, ki pa je, po zaslugi gaženja ne tako tankega sloja novega snega, prerasla v nadvse konkretno švicarijo.


nedelja, 4.2.2018: Galetovec, 1265 m


Bohinjska Bela: 22. Tradicionalni pohod in turni smuk na Galetovec
Mučos snegos in medalja.

Arhiv: Galetovec, 4.12.2011


torek, 30.1.2018: Štegovnikovo okno


Popoldanska. Ko si smučarije že rahlo nažrt ...

Štegovnik, 30.4.2017


sobota, 27.1.2018: Srednji vrh (nad Završnico), 1797 m


Napovedana oblačnost nas je zavedla v kratek turni smukec.

Parkirali smo pod ledenim zadnjim klancem, 1010 m, tako da nam je do Tinčkove koče ostalo šest minutk hoje, potem pa po traktorskem kolovozu še 100 višinskih metrov do lese, pri kateri se je začel zvezni sneg. Sonce smo (ob 11h) dosegli na zgornjem delu Smokuške planine, v višini planinske koče. Po zložno dvigujoči se dolinici smo brez težav pripujsali do sedla Šija, s katerega je do vrha še zadnjih 100 vm. Severno pobočje Srednjega vrha me je presenetilo z lepo smučljivo podobo, zadnjih 40 višincev pa tudi s trdim snegom, ki je spomnil, da pozimi ne gre podcenjevati nobene ture.
Vrh je razmeroma ozek in z zanimivim razgledom, tako da je gori prav dober občutek. Med malico so nam pogledi največkrat uhajali na južno pobočje Vrtače, ki ga je v spomladanskem veselcu veleuživaško defloriralo kakšnih deset "kolegov" ... (Grrr.)
Senčno severno pobočje nam je postreglo s trdim, le rahlo predirajočim se snegom, na osončenem vznožju Vrtače smo za kratko okusili, kaj smo uspeli zamuditi zaradi neopremljenosti, dolinica je ponudila mehko kložo in v senčnih predelih celo nekakšen pršič, najboljše zavoje dneva pa smo urezali na osončeni planini. Karving! Skozi gozd je šlo netravmatično, pridrajsali pa smo vse do lese, tako da nam je do avta ostalo manj kot četrt ure peš.

Tura se nam je zdela kratka, čeprav gre za solidnih 800 višincev. Presenetljivo lep turni smuk, lepše smučljiv od pričakovanj.


sobota, 20.1.2018: Ratitovc: Gladki vrh, 1667 m - Kosmati vrh, 1643 m


Današnji Ratitovc je močno presenetil z več kot dobro smučarijo. Z Gladkega vrha proti Vratcem je bilo na odprtem potrebno odločno pritiskanje in razbremenjevanje, v gozdu je razveseljeval pršič, najboljšo smuko pa je ponudil Kosmati vrh. Nad Razorjem smo posmučali trdo melišče, v gozdu pod njim trd sneg, posut s puhcem, smuči pa sneli vsega 5 minut nad lovsko kočo. Cesta od Prtovča do lovske koče je sicer zasnežena/poledenela, vendar vozna brez težav.

Turni dnevnik: Ratitovec


četrtek, 18.1.2018: Jezerska dolina - Škrbina Prednje Špranje, do 2030 m


Prava zimska tura. Za uvod prijeten pohod po cesti do Viške planine, nad katero pa me je pričakal kar precej močan veter. Na srečo ni bil posebno mrzel, pihal pa je v močnih sunkih, ki so prenašali velike snežne zavese, za katere je bila edina užitna taktika "priklon od vetra". Zadeva je bila prej zanimiva kot nadležna, kar pa ne velja za debelo plast napihanca, ki se je nabral v žlebu. V najstrmejšem delu ga je bilo pol metra, zato sem izvedel strateški umik 15 m nazaj in po priročnem prehodu zavil iz žlebu na položnejše pobočje na desni. Tam ni bilo težav. Veter je z višino žal postajal vse bolj "razigran", kar v globoki konti pod škrbino sploh ni bilo več smešno. Vejavica je bila tako močna in bodeča, da sem na sedelcu pred zadnjo kotanjo rajši kar končal.
Smuka je bila zelo dobra; klože so bile še mehke, gladke spihane plošče pa (še) ne tako trde, da bi bile nadležne. Najboljša je bila spodnja polovica žlebu z enakomerno, mehko kložo, pa tudi nadaljevanje, žlebič med macesni, ni zaostajalo. Nizko zimsko sonce, ki so mi ga v zgornjem delu zastrle stene, sem spet ujel na Viški planini, kjer je tudi zmanjkalo vetra, zato seveda ni bilo dileme: postanek z malico. Spust po cesti v dolino je s trdim snegom, posutim s pol centimetra svežega puhca, postregel s prvovrstnim lahkotnim slalomom.

Škrbina Prednje Špranje - iz Zajzere, 17.1.2009


sobota, 13.1.2018: Vrh Strmali, 2201 m


Ogreval sem se za Nockberge, a nisem dobil nobenega sovlagatelja za prevozne stroške, zato sem se pridružil odpravi na Škrbino nad Cijanerico, saj je Aladin tudi za južno stran Poliških Špikov šlogal sonce.

V Žlebeh smo začeli pri kasarni gorske finančne straže, za katero sem (v zadnji izdaji Jenčičevega vodnika) šele nedavno prebral, da je najboljše izhodišče za Pecol. In rejs je taku. Cesto proti planoti je prekrivala presenetljivo debela prevleka stisnjenega snega, kar seveda obeta dolgo sezono. Na točki, ko cesta doseže nivo planine, pa spet nekaj novega zame: desno se je odcepila pasja smučina, ki je v nekaj minutah privijugala iz gozda. Koristnost te smeri se je pokazala predvsem ob spustu, saj nam je prihranila nebodigatreba porivanje po ravni cesti. Malo više smo stopili na prečno travniško pot, šli po njej levo ter se kratko povzpeli do prvega hleva, od katerega je ostanek vzpona na dlani. Žal se obljubljeno sonce ni prikazalo, posledično pa je sneg, namesto pričakovanega mehkega, da ne rečem celo mokrega, ostal trd, zato smo ŠnC zamenjali s položnejšo Strmaljo. Bili smo namreč brez cepinov in derez. Da je bila odločitev pametna, se je videlo na edinem strmem prehodu sredi Strmali, čez katerega brez serenačev ne bi šlo. Zaključek je bil vendarle veselejši, za kar sta poskrbeli sončna luknja in lahkotna pasja gaz v suhi kložici.

Ko smo pogruntali, da četverica, ki je zadnja ostala z nami na škrbini, prihaja z lublanskega konca, smo jih vljudno zaprosili, naj se poberejo dol in "svojo" meglo odvlečejo s seboj. Okno modrine se je odprlo manj kot minuto po njihovem odhodu.


Sneg je bil odličen, trd z dobrim oprijemom. Če bi imeli sonce do planine, bi spust dobil oceno najmanj +4, a je spodnjo polovico žal zmasakrirala morilska difuza.

Curtissons, 11.4.2004


sobota, 6.1.2018: Jakob


Iz Bistriške doline po novi vlaki proti Jakobu.


dnevnik 2017, vinotok - listopad - gruden