dnevnik 2018, mali srpan - veliki srpan - kimavec
Dnevnik 2018, mali traven - veliki traven - rožnik
nedelja, 24.6.2018: Pokluška soteska
Eno največjih presenečenj doslej - Pokluška soteska je velezanimiva! Čudno, da kot ena od blejskih zanimivosti ni bolj znana. Ker ni turistično urejena, gre za hribovski izlet, zato rabimo vsaj nizko pohodno obutev. Označeno je načeloma v redu, vendar manjka kak zemljevid krožnih poti - sicer težko pogruntaš, da obstajajo vsaj tri pentlje: čez Zatrnik, skozi Lukno in čez planino Pokluko.
nedelja, 17.6.2018: Dobrča, 1634 m
Prvič po poti z Brezij nad Tržičem, po JV grebenu.
PS: Bizarnost dneva: par spominskih posnetkov sem (ne prvič) naredil s pomočjo i-pada, kajti fotoaparat mi je prejšnji dan, ko sem šel preveriti domnevno zavarovano pot od Jame pod Babjim zobom gor na Jelovco (ne obstaja! ...), odfrčal po strmem gozdnem pobočju v zgodovino. -)
Dobrča, 2.10.2011
nedelja, 10.6.2018: 
Istrske toplice - Greben - Mali mlun - Buzet
6. in 7. žig Istrske planinske poti. Dolžino pešačenja sem močno podcenil, namesto lahkotnega triurnega pohoda (in zaključka do poldneva) sem dobil 5-urno znojenje v sopari.
Prva točka ture: nastavil kolo pred stavbo podjetja 'Trend polo', v poslovnem območju Mala Huba pri Buzetu (ob cesti proti Kajinom). S hojo sem začel pri Istrskih toplicah, po ravnem proti desni. Po 350 metrih se končno prikaže odcep kolovoza, označen celo s tablico kolesarske poti št. 18. Zadeva je pred in za prvo serpentino dejansko prevozna s kolesom (čeprav je vmes en grd, gruščnat odsek), pred kamnolomom (*) pa se z nje odcepi steza, za katero sem mislil, da je bližnjica, zato sem zavil nanjo. No, izkazalo se je, da je to tista pot, ki je zarisana na zemljevidih. Po začetku, ki je čisto navadna steza, se počasi širi in više se začne pojavljati vse več utrjenih škarp. V svojih najboljših časih je šlo za spodobno široko tovorno pot! Kako se po njej bičiklira (navkreber), mi sicer ni bilo ravno najbolj jasno, saj je pretežno gruščnata in kamnita. Pokrajinsko je pot izjemno lepa, v prvi vrsti po zaslugi verige atraktivnih stolpov, ki se dvigajo nad toplicami, in obilice rož. V steni, pod katero pelje pot, je bilo včasih plezališče, ki pa je zdaj, zaradi "ogrožanja rastlinskih in živalskih vrst", prepovedano, c c c. Ko se pobočje zelo položi, pot neha vijugati in se usmeri naravnost proti vasi Žnidariči. Vasica v bistvu leži na robu razpotegnjene planote, ki sega vse od Buj, njen skrajni pomol pa je pri sosednji Čabrnici, do katere popelje prečni poljski kolovoz. Tam sem dosegel traso IPP, katere smerokaz me je usmeril na travnat kolovoz desno mimo vasičke. Po 5 minutah se začne spust, med katerim kolovoz postaja vse širši, to pa zato, ker so ga podaljšali kot dostopno pot do stebrov daljnovoda. Na višini 315 m napis na skali - "vidikovac" - povabi na razgledno točko, vendar to še ni kontrolna točka IPP. Nekaj niže markacije zapustijo kolovoz in zavijejo desno na lepo stezo, ob kateri na višini 250 m končno zagledaš skalo z velikim napisom ter značilni valj, z žigom in vpisnim zvezkom. Preostanek spusta postreže z ozko in strmo, pa tudi bolj zaraščeno stezo. Izteče se na cesto ob vodnatem potoku Bračana, nedaleč stran od sotočja z Mirno.
Pod bližnjim akvaduktom sem stopil do glavne ceste in po njej prečkal Bračano. Na drugem bregu velik napis na drevesu opozori na odcep peš steze, ki je zaradi zaraščenega "vstopa" sicer niti slučajno ne bi opazil. Gre za bližnjico do ceste za Mali Mlun, po kateri sem, ignorirajoč naslednji dve divje zaraščeni bližnjici, v 14 minutah prikorakal do table Mali Mlun. Tam IPP zavije po široki travnati poti navzgor. Pot se dviga čez položno, travniško planoto, ki je sicer odprta, vendar ne posebno razgledna, kajti vse sosednje planote so višje. Pred Pruhari oznake končno zavijejo na gozdno pot. Beri: senca! Pot se sprva niti ne dviguje, niti ne spušča veliko, dokler ne doseže gozdne ceste, po kateri zavije levo dol. Pozneje počasi spet preide v bolj blatne gozdne kolovoze in vlake. V področju borov, kjer je podlaga suha in pot izprana do ploščatih skal, je na grebenčku levo od poti postavljen valj s 7. žigom IPP (točka "Buzet"). Nekaj naprej oznake zavijejo drugače kot sta kazali gps sledi s Kibubinega zemljevida in druga, ki sem jo našel na spletu, namesto naravnost dol se po novem namreč zadegaš levo, v vzpon po lepem gozdnem kolovozu v smeri vasi Kajini, pot pa dol v gozd zavije šele malo za najvišjo točko kolovoza. Pozneje mi je bilo žal, da nisem potegnil naprej do Kajinov, saj me je steza zapeljala skozi največjo goščavo dneva, v kateri pa na srečo nisem pobral nobenega klopa (edinega sem frcnil z noge že nad Istrskimi toplicami). Glede na to, da se oznake pod Kajini priključijo na asfaltno cesto, ovinek skozi vas v bistvu sploh ne bi bil ovinek. Kakor koli, po lepi cesti, na kateri nisem srečal žive duše, sem v desetih minutah sproščeno pripeketal do svojega kolesa. Kolesarjenje do avta mi je vzelo dobre pol ure (11,6 km).
Časi hoje:
Istrske toplice - Greben = 2:15
Greben - žig Buzet = 1:47
žig Buzet - Mala Huba = 0:37
Notranja Istra - prelepa pokrajina.
*) Dan po turi sem na istra-mtb.net: Kje so tiste stezice nad Istrskimi toplicami odkril posnetke presenetljivih "dvoran" v kamnolomu. Dober izgovor, da pridem še enkrat.
sobota, 2.6.2018: Gorski botanični vrt Julijana
Alpski botanični vrt Juliana je super - če ga obiščemo v času javnega vodenja.
sobota, 26.5.2018: Prekmurje: Dolinsko
Beltinci - Veržej - brod na Muri - kolonija Petišovci - Lendavske gorice - Velika Polana - Turnišče (91 km).
Meja med Ravenskim in Dolinskim: črta Bogojina – Lipovci – Dokležovje.
Prekmurje: Goričko, 27.7.2011
sobota - nedelja, 19.-20.5.2018: Istra: Grožnjan - Savudrija
1. dan: Grožnjan - Sv. Juraj - Šterna - Kaštel - Bužin - Porečanka/Parenzana - Markovac - Porečanka - Buje - Grožnjan. Spanje: sobe in konoba Pintur.
2. dan: krog čez Savudrijo.
Damijan blog: Parenzana kot simbol avstrijskega razvojnega modela
sobota - nedelja, 12.-13.5.2018: Krk, Obzova, 568 m - Lošinj, Osorščica, sv. Mikula, 557 m
Ponovitev uspešne prvomajske formule. -)
Prvi dan na najvišji vrh Krka, Obzovo. Avto sem pustil v Jurandvoru in odkolesaril nazaj do sosednje Drage Baščanske, kjer pred cerkvijo, ki zožuje cesto, zaviješ k bregu Suve ričine, baje edine reke na jadranskih otokih. Tam je parkirišče za naskakovalce Obzove. Do višine 300 m steza poteka večinoma po senci, zgornji del pa je odprt in povsem gorski. Svet zase je vršna planjava s svojo "fakirsko" podobo; tla so na nekaterih delih prav smešno nasekljana. Ko pot izstopi na vršno plan, je najbližji vrh Brestovica, na katero sem se podal kar povprek, z nje proti sosednji Obzovi pa je označeno. Ker odsekoma, zaradi nemogoče podlage, steze ni moč utreti, je potrebno pozorno spremljati (sicer zelo goste) oznake.
torek - sreda, 1.-2.5.2018: Pag, Sv. Vid, 348 m - Rab, Kamenjak, 408 m
Na najvišji vrh Paga so speljane tri označene poti (četrta, iz mesta Pag, ki je bila najdaljša, je opuščena). Najbolj obiskana je najlažja, ki se začne na cestnem ovinku pri vasi Kolan, jaz pa sem povezal preostali dve, tako da sem kolo pustil pri kampu Šimuni, nato pa se z avtom zapeljal do mesta Pag ter ob obali Paškega zaliva do vznožja vrha. Označena steza se začne točno na koncu zadnjega ostanka paških hrastovih gozdov (Dubrave), parkirni prostor pa je na razpolago pri obeležju 15. vzporedniku, 400 m naprej.
Vzpon sicer traja manj kot uro (dobrih 300 višinskih metrov), vendar ponuja nadvse lepo doživetje. Gorsko okolje, ki se dviga naravnost iz morja, dopolnjuje neobičajno rastlinje in še bolj neobičajen razgled. Spodnji del je meliščnat, zgornji povsem skalnat. Označeno je brezhibno. Z vrha se na drugi strani odpre drugačna pokrajina: prostrana, gola planota. Tla so večinoma tako močno nasekljana, da na več odsekih steze sploh ni, vodijo nas le gosto posejane oznake. Pot se konča/začne nasproti vhoda v kamp.
Do prelaza nad mestom Pag sem kolesaril po glavni cesti, tam - da ne bi bilo prekratko - zavil desno in se spustil do morja v vasi Košljun, se nato s kratkim vzpončkom prekobalil do paških solin, ob njih do mesta ter nazadnje po že znani cesti do izhodišča.
Po prenočevanju v novaljskem hotelu Loža (prvič uporabil Booking.com) sem se dopoldne vrnil na celino, v sosednji Stinici parkiral avto ter se na trajekt za Rab vkrcal s kolesom. Otok me je, podobno kot Pag, sprejel z impresivno golo podobo in velikanskim ležečim križem. No, za prvim prevalom se podoba močno spremeni, Rab je precej bolj zelen kot Pag.
Ker sem avtomobile s trajekta spustil naprej, sem kolesaril po popolnoma prazni cesti, hehe. Z rive mesta Rab sem vzpon zastavil po ubijalsko strmi ulici Palit, ki se dvigne do cerkve sv. Ilije na robu strmega pobočja nad mestom. Do vasi Barčići, v kateri se odcepi cesta proti vrhu Kamenjaka, je vsekakor mnogo lažje priti po glavni cesti ... No, tudi sam vršni vzpon ni od muh. Do zadnjih hiš je cesta asfaltirana, makadamsko nadaljevanje pa kmalu zamenja beton. Ker se za vsakim naslednjim ovinkom odpre drugačen prizor, je vzpon nadvse doživljajski, pa čeprav je od glavne ceste do vrha le dobrih 300 višincev. K temu spada tudi močno razbit zaključek, prevozen le za gorska kolesa. Oddajniki na vršni točki so ograjeni z visoko ograjo, zato moramo za celovit razgled zaokrožiti okoli nje. Žig HPO se nahaja na betonskem stebru na zahodnem vogalu, v piramidi na vzhodni strani pa najdemo tudi gumenega.
Summa summarum, vrhunski pomladni izlet. Medtem ko se je na celini nadaljevalo z oblačnostjo in plohami, je bilo na otokih idealno vreme za športanje - sončno in ravno prav toplo.
sobota, 28.4.2018: Oštrc, 752 m - Veliki Črnec, 607 m
Samoborska obilaznica.
nedelja, 22.4.2018: Plešivica, 779 m - Gajev kamen, 630 m - Okič grad, 499 m
Samoborska obilaznica. Zelo lepi kraji in poti.
Samoborsko gorje: Japetič, 23.9.2017
sobota, 14.4.2018: Škarjov rob, 1804 m
Škarjov rob je ravno prava aprilska tura za moje oči, malo pa je k ponovitvi prispeval tudi firbec, kakšen neki je pristop v okviru označene poti, s priključkom na osrednje smučarsko pobočje čim bolj na njegovem začetku. Ker je cesta od prejšnjega tedna povsem skopnela, sem začel pri Domu pod Storžičem, tako da je ostalo vsega 680 višincev. S spustom z vrha ob 11h sem bil tudi tokrat malo prezgoden. Ni bilo sicer tako trdo kot pred tednom, zato pa je dež poskrbel za ponvičasto površino, ki me je malo pretresla. Smuka po hrustljavcu je bila vseeno zelo dobra. Z enominutno prekinitvijo pred vikendom, sem prismučal do avta.
sreda, 11.4.2018: izvidnica v Vobnco, do 1350 m
Popoldne. Vobnco sem za letos zamudil, saj je sneg že močno pobralo. Mnogo več ga je v Koritu.
sobota, 7.4.2018: Škarjev (Škarjov) rob, 1804 m
Sneg je bil trši od pričakovanj, zato sem za vršni greben dodal srenače, odpovedal pa sem se tudi spustu po direktnem žlebu in, ob pol poldne, odsmučal "le" normalko.
Precej jih je z avtom stiščalo vse do Doma pod Storžičem, drugi pa smo parkirali pod klancem pod prvo serpentino. S smučmi v rokah sem začel po vlaki, ki se vzpenja proti razpadajočemu seniku, ter levo skozi smrekovo goščavico v treh minutah od avta dosegel najnižji zasneženi travnik. Stopinje množice naskakovalcev Kramarjeve in Petega žrela sem zapustil na višini 1310 m, kjer pa nisem sledil markacijam, ki tam ponovno vstopijo v gozd, temveč plitvemu žlebu desno od njih, v katerega se zberejo vsi grabni in žlebovi Stare planje (pvajne). Po približno 70 m vzpona sem pred čelom večje plazovine odvil levo med nizka drevesca, 100 m više pa se svet že razširi in odpre. Zgoraj sem ugledal lep žleb, po katerem sem se imel namen spustiti, pa tudi svet bolj na desni je smučarsko zanimiv. Ker je bil sneg na odprtem nepričakovano trd, sem seveda izbral najlažjo smer pristopa, kar pomeni, da sem med redkimi macesni zavil položno proti levi, do "glavnega smučišča" pod Škarjevim robom. Vmes sem, na 1600 m, končno stopil na sonce, ki pa je sijalo vzporedno s pobočjem, zato na sneg ni vplivalo. Oprijem je bil sicer dober, zato sem do grebena prišel le s kožami, za poševni vzpon proti vršni točki pa sem rajši pritrdil še srenače.
Strmi žleb je zaradi trdega snega odpadel, saj je bila celo za drsenje pod grebenom potrebna previdnost; robniki so komaj kaj prijemali. Glavno smučišče je na srečo ravno toliko manj strmo, da sem lahko odvijugal na polno; pobočje je bilo gladko zlikano, s smučmi pa sem v zavojih odrival samo kak milimetrček. Izjemno lahkotna smuka. Najboljše bi bilo po tej flanki odsmučati vse do njenega dna, ker pa nisem poznal prehoda skozi gozd, sem se rajši držal vzponske smeri. Malo je k temu pripomogel tudi firbec, kaj pomeni kamnita skleda, ki sem jo bil na grebenčku nad plazno strugo opazil med vzponom; čez dva dneva sem izvedel, da gre za spomenik umrlim v plazu iz leta 1937 (križ, ki spada zraven, pospravijo pred zimo, da tega ne stori kak plaz). Vijuganje skozi goščavo mladih drevesc je bilo zabavno, zaključil pa sem z nekaj veleslalomskimi zavoji na planini Jesenje (Jesejne). Na sončku pred kočo je ob hribovski debati seveda padel zdravilni napitek.
Smuka ob cesti je šla gladko, zadnji travnik je s popuščenim snegom ponudil najbolj sproščene zavoje dneva, do avta pa je ostalo še tri minute peš.
Ledinska imena v občini Tržič
Gorenjec, 3.4.1937: Nesreča pod Storžcem
ponedeljek, 2.4.2018: Kamnek, 873 m - Veliki vrh, 968 m - Samuha, 1172 m
S Kamneka čez Pirmance na Veliki vrh, nato še na Samuho. Da je zadeva prekratka za popoldansko turico, jemljem nazaj. :) Same prečudovite steze, ki so kulminirale s spustom po JV grebenu Kamneka - tam sem, v več pomenih, enostavno 'dol padu'.
dnevnik 2018, prosinec - svečan - sušec