dnevnik 2018, vinotok - listopad - gruden
Dnevnik 2018, mali srpan - veliki srpan - kimavec
nedelja, 30.9.2018: Ovčji vršič, 2282 m - Grdi Vršič, 2340 m - Okno - Vrh Osojnic, 2371 m - Velika Gnila glava, 2114 m
Ker sem hotel končno priti do žiga Prestreljenika, zadnje obvezne točke Razširjene SPP, ki mi je manjkal že "žnj" let, sem štartal z gondolo, kajti TIC Bovec, kjer bloody žig imajo, v tem času odprejo šele ob 9h. Tura: postaja D - Ovčji Vršič - Grdi Vršič - Družinska ferata - Okno - Vrh Osojnic - Velika Gnila glava - postaja B. Kljub temu, da je bila tura "skoraj samo spust", sem do postaje B komaj uspel priti do 16h, ko odpelje zadnja vožnja v dolino.
nedelja, 23.9.2018: M. Škedenj, 2112 m - Prestreljenik, 2499 m - Glave nad Grabnom, 2268 m - M. Gnila glava, 2086 m
Krasen sprehod po ostankih mulovodske poti, speljane od ruševine stare koče proti SV. Smer sem zamenjal šele, ko se prikaže zanimiva razpoka; po njej do spodnje postaje sedežnice Graben. Sledile so osvojitve Malega Škednja in Prestreljenika. Grdi Vršič je odnesla megla, nakopičena na njegovi severni strani, odvrnila pa me je tudi od "Družinske ferate", ki pelje do Okna. V zameno sem skočil na Glave nad Grabnom, čemur je sledila slabo premišljena odločitev za prečenje (beri: bonus 140 višincev) do Skalarjevega doma. Nadaljevanje spusta je potekalo po megli, vendar se je niže toliko odprlo, da sem zavil še na Malo Gnilo glavo. Pod višino 1900 m je bila vidljivost spet v redu, zato pa je občasno pršilo. Pod črto: nepričakovano dobro vreme.
četrtek - nedelja, 13.-16.9.2018: 
Vis
Zmagovalci mojega prvega dne na Visu so bili bizarno oblečeni kvazi "hipiji", udeleženci "Goulash festivala" v Komiži. Po gurmanski večerji v Pojodi v Kutu, je končno padel znameniti viški odprti kino. Žal tisti večer niso vrteli viške Mamma mie 2, ampak - najnovejšega Predatorja. Ha-ha-ha.
Hum, sv. Duh, 564 m - Sv. Andrija, 267 m
Po cestnih serpentinah nad Kutom (krasni pogledi na zaliv) smo začeli zelo ležerno, tako da o kakšnem švicanju sprva ni bilo govora; pri tem nam je bila v pomoč prijetna jutranja temperatura, ki ji je sekundirala koprena na nebu. Pri križu (in angleškem spomeniku) na prelazu smo imeli prvi postanek za razgledovanje, nadaljevali pa smo po makadamu v smeri Sv. Andrije, ki se - ob bogatih razgledih na mesto Vis - zložno dvigne do prve stare cerkvice, sv. Kuzme. Ta je bila še neobnovljena; manjkal ji je celo turnček z zvonom, znotraj pa je na steni visel le lesen križ in pa dve fotografiji papeža - seveda ne trenutnega Frančiška ali prejšnjega Benedikta XIV. (Ratzingerja), temveč "the pape", Janeza Pavla II., hehe. No, nekatere je bolj zanimalo žvečenje rdečih "kroglic", maginj. (Da so užitne, smo vedeli po zaslugi olibske Eve.) Malo naprej smo se mimo odcepa za Sv. Andrijo spustili na Vinopolje, sledil je šodrast vzpon mimo Jurina dolca ter spust na Cojno polje (nasadi fig in oljk), za katerim večjih vzponov ni več. Pri Žena Glavi smo znova zapeljali na asfalt, po katerem je šlo nato skoraj čisto do vrha. Križišče pod Žena Glavo, na katerem smo začeli z vršnim vzponom, je na višini 224 m, torej je do vrha 335 vm. Pri vasici Borovik smo občudovali orjaške gomile in "nasipe" pobranega kamenja, ki kot čipke prekrivajo vsa okoliška pobočja. Nad vasico ob cesti stoji obrambna "kula", na prvi serpentini pa se odcepi stopnišče k Titovi špilji. Zgornji del je malo manj strm, ponuja pa seveda vse širše razglede - žal se je, zaradi neprosojnega zraka, videlo le priobalno morje. Ker je glavni vrh zaradi vojaških objektov nedostopen, moramo civili na sedelcu zaviti desno: razbit kolovoz pripelje na podvrh s kapelico sv. Duha. Od nje se ponuja vrhunski razgled na Komižo.
Butca, na polnovzmetencih, sta se odločila za spust po označeni stezi proti Žena Glavi (ter po znanem kolovozu nazaj proti Andriji), kar meni na srečo ni prišlo na misel. Nataknil sem spustaška očala in nažgal po asfaltu do vasi Podšpilje, kjer sem se odžejal v bifeju na vogalu zadružnega doma. Sledila je lahkotna vožnja po neopazno spuščajoči se cesti čez osrednja otoška polja, Dračevo, Plisko in Velo, ki so pozorno obdelana; večinoma s trto. Vzpon na sedlo z znanim križem je tako zložen, da sploh nisem zašvical, enako velja za znani makadam do sv. Kuzme. Drugače je s cesto proti planinski koči na sv. Andriji, ki je zelo groba, vendar pa gre v bistvu le za klanec dolžine 150 m, tako da vse skupaj predstavlja bolj kot ne samo poživitev. Na veliko presenečenje sem Butca celo za nekaj minut prehitel. Ker so se oblaki medtem končno razkrojili, ura pa je bila malo čez poldne, je prvič postalo vroče, zato smo se hvaležno posedli pod senčno uto in z ogromnim užitkom zlili po grlu vsak svojo pollitrsko limonado. In Ožujsko. :)
Za spust v mesto Vis sta soborca izbrala staro tovorno pot, ki se z makadama odcepi slabih 400 m od cestnega razcepa pod vrhom Andrije (možic, markirano). Začetek je bil obetaven tudi zame, kar pa žal ni trajalo dolgo, saj je pot že predolgo zapuščena. Če je Lesi kar oddrvel, je bilo za mojega poltrdaka vse skupaj na meji prebavljivosti. Vendar ta ocena velja le za kolesarsko vožnjo, pokrajinsko je pot sicer prelepa.
(31,7 km, 820 m)
Oključna
Naslednji dan smo odkolesarili samo na "plavalni izlet", ki pa je nepričakovano navdušil. Odcep z glavne ceste nas je peljal mimo zanimivega lokalčka Stone garden, za katerim je bil na vrsti edini pravi klanec dneva. Ker je asfaltiran, ni bil ne vem kaj. Na vrhu, pri manjši razstavi neregistriranih avtomobilov, se odpre pogled na presenetljivo obsežno planotico na severni strani otoka, ki je z glavne ceste niti ne slutiš. Soliden makadam nas je v pretežno vodoravni vožnji popeljal proti zapuščeni vasici Oključna, ki pa jo počasi obnavljajo. Pri križišču s transformatorjem smo si pobliže ogledali nasad oljk in fig, pri čemer smo občudovali neverjetne skladovnice kamenja, nedvomno večstoletno delo, zatem pa potegnili še kilometer naprej, do osrednje gručice hiš. Krasna miniatura. Medtem ko sta "vzmetena oklepnika" nameravala do uvale Oključna pikirati naravnost po stari poti, sem se jaz rajši vrnil do križišča in proti obali zavil po presenetljivo dobri cesti, urejeni do sedla med dvema uvalama, levo Oključno in desno Tiho. Zalivček Oključna je bil povsem naš, morje uživaško toplo, manj sreče pa smo imeli s sončenjem. Vzrok: tečne ose. Ko smo jih imeli dovolj, smo se prestavili v sosednji zaliv, ki premore štiri idilično urejene ribiške hiše, nedvomno namenjene oddajanju, ki pa so bile v tem času prazne, zato smo po "češko" zasedli eno od teras. Tam smo taborili tako dolgo, da je sonce začelo izgubljati svojo moč in smo lahko vzpon nazaj na planotico opravili v prijetni temperaturi. Za konec smo, nad tistim asfaltnim klancem, zavili po makadamu čez lepo obdelano Donjo poljico - poznopopoldanska svetloba je pri tem poskrbela za prekrasne prizore - ter se po strmi in ozki ulici spustili točno k piceriji, v kateri jedo tudi domačini. Njammm ...
(23,7 km, 410 m)
Pod črto: bilo je noro dobro. Vis je za kolesarski dopust dobesedno idealen; uporabna so vsa, od cestnih do gorskih koles, največji izplen tur pa je možen s polnovzmetencem.
torek, 11.9.2018: Kamnek - Veliki vrh
Gor po JV grebenu in čez Pirmance, dol po prečnici in čez Ride v Slap.
nedelja, 9.9.2018: Krn, 2245 m
sobota, 8.9.2018: Dovžanova soteska
sreda, četrtek, 29., 30.8.2018: Kamnek, 873 m
Poznopopoldanskih zračenj na severni strani Rovnika, ki so se ob polmraku končevala v svežem zraku, sem imel končno dovolj. Sončna, južna stran Kamneka je, ob temperaturah pod 30°C, ponujala vse kaj drugega. Idealno! V sredo sem špricnil po prelepem JV grebenu, v četrtek pa sem si ogledal še "kolesarsko" stezo.
Kamnek, 28.3.2018
Kamnek - Samuha, 2.4.2018
sobota - nedelja, 18.-19.8.2018: 
Praprot - izvir Kolpe
Juhej, čarobna Kolpa je spet tu. Dve kolesarski po hrvaški strani, do točk Goranske planinske poti.
Praprot
Od mejnega prehoda Osilnica je po hrvaški strani slaba 2 km navzdol do vznožja pobočja z ustreznim imenom Strma reber. Tam je odcep ozke asfaltne ceste za Razloge, po kateri je vožnja dovoljena le za domačine in uslužbence narodnega parka (upravičeno, kajti srečevanje ni možno). Po strmem pobočju nad Kolpo se sprva vleče položno, nato pa kar strmo. Presenetile so me kar tri označene poti k izviru Kolpe; zadnja je na koncu Razlog, od koder je do izvira tudi najbliže: 25 minut.
(Priimki na razloškem pokopališču: Bukovac, Krulić, Lautar, Malnar, Markovčić, Mauhar, Merle, Mrle, Osmak, Pajnić, Šafar, Štimac, Tomac, Volf.)
Za vasjo ni daleč do velikega makadamskega parkirišča, kjer sem prvič opazil napis o nekakšni vstopnini za NP Risnjak, hihi. Cesta v nadaljevanju pripravi neljubo presenečenje v podobi 80 m spusta. Bolj sem bil zadovoljen, ko se začne znova vzpenjati, saj je naklon zmeren, tako da sem uživaško brcal s prestavo 2-3. Iskanje gozdne ceste za Praprot mi ni delalo težav, saj je dobro označena. Vzponi so tudi v nadaljevanju zmerni. Vmes je le en nebodigatreba spust; za 45 m.
Lugarnica Praprot stoji ob cesti, tako da je ne moreš spregledati. Na travniku ob njej sta mi najprej padla v oči nogometna gola, brez tega na Hrvaškem pač ne gre :), zatem pa list z obvestilom "Pridem v 5 minutah. V koči ni hrane!" in nadzorna kamera nad vrati. Po nekaj minutah se je dejansko pripeljal oskrbnik, ki je imel veliko za povedati o težavah z nezakonitimi migranti, ki da so v zadnjem času - ker belokrajnski prehod naša policija močneje nadzoruje - začeli množično hoditi čez Kotar proti Osilnici. Samo v zadnjem tednu da so dvakrat vdrli v lugarnico, enkrat pa tudi v vikend v sosednji vasi, ter mu oba povsem razsuli in posvinjali. Ko sem omenil, da bi bilo očitno manj škode, če bi imel kar odklenjeno, se je strinjal - če ne bi bilo "cigičev" iz sosednjih Brod Moravic, ki menda oplenijo vse, kar vidijo; tako je bil neregistrirani avto za vožnjo po gozdni cesti do lugarnice, parkiran pri odcepu z asfalta, že po prvem tednu popolnoma oskubljen. Prijave na njihovo policijo so menda nesmiselne, saj dobiš odgovor, da nič ne morejo. Sliši se znano ...
Praprotna vrata, tri minute naprej od lugarnice, so najvišja točka ceste, od koder sem imel pred seboj le še spust (z eno izjemo, 40-metrskim vzponom do Čopovega laza, ki pa je tako zložen, da sem ga vozil s srednjim zobnikom). Z orientacijo še naprej nisem imel nobenega pravega dela, saj je glavna gozdna cesta nedvoumna, povsod pa so tudi kolesarske table. Razgledi se začnejo odpirati šele nad vasjo Požar: bolj ko se bližaš dnu doline Kolpe, bolj impresivno delujejo stene na slovenski strani. Turo sem zaokrožil po novi, široki cesti na hrvaškem bregu, ki jo je čakalo še asfaltiranje, zato je bila uradno še zaprta za promet. Za konec sem pri naselju Hrvatsko udaril bližnjico čez enosmerni most, prek katerega je prehod uradno dovoljen le domačinom z dovolilnicami (in ključem za rampo). V smislu: če ne moreš nič proti ilegalcem, ki vdirajo čez mejo, se jim pridruži ...
(41,5 km / 820 m)
Dol
Kamp Muhvič, gostilna Madronič, turistična kmetija Majerle (pogača).
Izvir Kolpe
Začel sem enako kot prvi dan, s to razliko, da sem v desno odvil že pred mostom čez Kolpo, kjer smerokazi usmerjajo na gozdni kolovoz. Dve minuti zatem sem zapeljal na obrečno stezo, ki je turo iz kratke in lahke spremenila v "dolgo" in pravo gorskokolesarsko, hihi. Čeprav je steza večji del lepo vozna ("kolesljiva") in vodoravna, sem se totalno našvical, kajti jutro je bilo nepričakovano toplo. Je pa pot tako zanimiva, da me znojenje ni preveč motilo. Nekaj je odsekov s stopnicami, pa tudi kak strm odsek z ograjo. Gorsko kolesarjenje se je končalo na začetku Kuparov, kjer se steza priključi na cesto. Na koncu velikega loga, na katerega začetku desno pod gozdom stoji hiša NP Risnjak, je konec tudi "navadnega" kolesarjenja, preostanek poti namreč ponuja le malo voznih odsekov. Sam sem, na srečo, odnehal kmalu po prečkanju brvi. Steza se kmalu zatem strmo vzpne v breg in se, po daljši ograjeni prečnici, spusti do reke po strmih in ozkih betonskih stopnicah. Sifonsko jezerce, ki se nahaja 100 m naprej od mize s klopema, je navdušilo s prelepimi barvami.
Če sem bil "gor grede" užival v samoti, sem nazaj grede začel srečevati presenetljivo številne turiste. Hec dneva se je pripetil na koncu Kuparov, kjer sem od hiše nad cesto zaslišal: "Halo, ... hej!" Preden mi je potegnilo, da je glas morda namenjen meni, sem bil že mimo ter ujel samo še oddaljeni "Eh ... jebi ga ..." - Pa ne, da se tam plača vstopnina za NP? :):)
Obkolpska steza me je dolvodno navdušila s krasno, tekočo vožnjo.
Kolpa, 22.-23.7.2017
sreda, 15.8.2018: Slaparska vas - Koča na Kriški gori, 1471 m
Na izhodišču, na parkirišču v peskokopu, sem imel prvič to poletje občutek, da je rahlo hladno. Po kolovozu do rovta je šlo seveda bp, saj sem smer že dobro poznal, balvan na vrhu travnika pa ni bil popolnoma prepričljiv. Vzrok sem odkril, ko sem prišel bliže: ogromno markacijo, ki bi morala biti vidna že od spodaj, je zakrivalo v zadnjem desetletju zraslo drevesce. Tudi začetek lovske steze je precej neprepričljiv, vendar sem se iz leta 2007 še spominjal, da je na cesti nad rovtom njen začetek nad zgornjim desnim vogalom rovta. Nekaj deset metrov više pa pot itak postane odlično utrta (na veliko mestih podprta z debelci), zato kljub obledelim oznakam sledenje ni več vprašanje. Gre za šolski primer lovske steze, ki udobno in varno popelje čez ponekod nepričakovano strmo pobočje. Še najbolj me je presenetil travnato-ruševnati "žleb" okoli višine 1300 m, ki se ga od prvič sploh nisem spominjal. Ko se nad njim spet potopiš v gozd, je vredno narediti kratek ovinkec po levi stezici, ki popelje na bližnji skalni zob s pogledom na Vrata in Storžič. Proti desni je od tam le še par minutk do lovske kočice na prelepem, skritem pomolčku. Sledila je največja novost dneva: ko dobro vidna steza prečka travnati žleb in vstopi v gozd, nad turnčkom nisem zavil po rebru naravnost navzgor, kamor vabijo bele pike, temveč sem sledil (novi?) stezi, ki v položnem prečenju proti desni ležerno pripelje na vršni greben Kokovnice/Kriške gore vsega par minut od koče. Mesto prihoda te steze na greben je (od kdaj?) na enem od dreves celo označeno z zelenim napisom Lom, na bližnjo rogovilo pa je bila zataknjena še rdeča tablica. Oboje je ravno toliko od poti, pa še skrito v senci, da ju verjetno velika večina sploh ne opazi. Za pomoč pri orientaciji: kakšnih 30 m naprej je manjši peskokop. (Mimogrede, na križišču na temenu turnčka obstaja še četrta steza - očitno dol proti Lomu. Kar itak potrjuje že zeleni napis zgoraj na grebenu. Bo treba enkrat preveriti.)
nedelja, 12.8.2018: Prednje Robičje, 1941 m
Prednje Robičje, 16.1.2016
sobota, 11.8.2018: Vrh(j)e - dolina Raše
VRHJE - ŠVICA
Vrhjé rječemo kjetni hribov, ki se vlečejo ud Rəzdrtega du Branice jen luočijo Krəs uod Vipavske dəline. Nə teh Vrhjeh je duosti majhnih vəsic, okuli dvajsti. Te spadəjo pəd dvej krəjevni skupnosti, Vrabče jen Štjak. Hiš jen vəsic je zmjeri mənj. Par zəselkov je tudi samu z dvemi hišəmi. Ena taka vəsica se kliče Hribi.
Ker suo təku nə samem, lepem jen visuokem, rječemo Vrhjem Švica.
četrtek, 9.8.2018: Jakob, 961 m
Jutranja uživancija. Prvič s kolesom na Jakobu; vzpon je presenetljivo lahek.
peš: Jakob, 14. in 15.11.2017
torek, 7.8.2018: Veliki vrh Begunšce, 2060 m
Po senci in jutranjem zraku, naravnost po južnem pobočju na vrh. "Spominska" ponovitev direktarice iz leta 1996 ... Smer poteka od studenca Roža (napajalna korita za ovce) zelo enostavno: naravnost proti vrhu.
turni smuk: Begunjščica, J pobočje, 10.1.2009
vsi pristopi: Begunjščica
nedelja, 5.8.2018: Mala Boncla, 1131 m - pl. Stamare, ok. 1415 m
Še ena v jutranjem svežem zraku.
sobota, 28.7.2018: Lubelščica - Čez Pod, 1704 m
Ne vem, zakaj sem na ponovitev tega prelepega grebena čakal petnajst let. Zoprni usad na začetku odprtega grebena, najzahtevnejše mesto prvega prečenja, je bil tokrat, po zaslugi ozke stezičke in izostanka ledu, enostavno prehoden. Tudi sicer je mejna stezica zdaj veliko bolj shojena kot je bila včasih. Na izpostavljenem turnu na koncu, ki je dandanes zavarovan z jeklenico, sem se pa samo čudil, kakšen "psiho" sem bil nekoč. Druga velika novost zame je bila zavarovana pot, ki vrh Lubelščice obide po levi, slovenski strani.
Lubelščica, 26.4.2003
petek, 27.7.2018: Smolnik, 1075 m - Valvasorjev dom, 1181 m
Na obisk k oskrbniku, sošolcu Alešu. Gor-v'n po Ta strmi čez Smolnik, dol-v'n pa sem z normalke zavil še na Kabelsko.
četrtek, 26.7.2018: Koča v Krnici, 1113 m - Koča na Gozdu, 1226 m
Vredno omembe: TNP-jevci so še enkrat več spremenili mnenje; po novem je parkiranje nad planino V Klinu (pod Ruskim križem) spet dovoljeno.
torek, 24.7.2018: Mala Košuta, 1740 m
Lep krogec čez grebenček Male Košute, ki ponuja neobičajne razglede. Stezica po robu je dokaj enostavno sledljiva; občasno je potrebno le odgrniti kakšno rušnato vejo.
sobota, 14.7.2018: izvir bohinjske Bistrice
dnevnik 2018, mali traven - veliki traven - rožnik