dnevnik 2019, prosinec - svečan - sušec


Dnevnik 2018, vinotok - listopad - gruden

26.-28.12 G prednovoletna Dalmacija
23.12 G izvidnica za turni smuk
15.12 G Vrh pri Rovtah - Lavrovec
9.12 G Veli vir - Starca
1.12 G rtič Ronek - rtič Strunjan
17.11 G Blažčeva skala - Bela peč
10.11 G desni prehod v Kotu
4.11 G Matajur
31.10 G Cerk - Loška stena
17.-21.10. J Svetac
13.10 G Veliki vrh (nad Bovcem)
5.10 G Bašelska grapa
4.10. G tm ena grapa



sreda-petek, 26.-28.12.2018: prednovoletna Dalmacija

Rilić, vrh Sv. Ilija, 773 m

Na greben pripelje lahka, vendar atraktivna "građena" pot, na sam vrh pa se, zaradi grobega sveta, povzpnemo bolj po brezpotju kot po stezi. Vse je dobro označeno. Vršič, ki ga iz Gra(d)ca sploh ne vidimo, saj se skriva tik za grebenom, zaključuje greben Rilića, zato navduši z neoviranim razgledom. Vrnil sem se po isti poti. Če bi položaj boljše poznal, bi naredil krogec čez sosedni Paškal.

Rilić, Drveničke stine - vrh Sokolić, 788 m

Drugi dan je bil brez visoke koprene, zato so bile barve veliko lepše. Pri 15°C se ne bi branil niti kratkih hlač. Čudovita tura, ki jo je pogrenila le izguba Garmina..
Na greben Drveničkih stin popelje še ena navdušujoča stara tovorna pot, grebenarjenje naprej do vrha pa postreže s povsem odbitim kršem. Bomba. Vse skupaj dopolnjuje razgled na dve povsem nasprotujoči si pokrajini.

Rujnica, vrh Babina gomila, 735 m

Tura iz Desen na Babino gomilo, najvišji vrh grebena Rujnica, postreže s - kaj pa drugega - staro tovorno potjo, ki vrh povsem obvije. Čeprav je večji del speljana precej položno, to zaradi krasne, kontrastne okolice sploh ni moteče. Povsem hribovski je šele greben nad sedlom. Pogled z vrha seveda priteguje predvsem delta Neretve pod nogami, medtem ko so obzorje na severni strani obrobljali zasneženi hercegovski grebeni. Če sem bil na prejšnjih dveh turah sam, pa sem na Babini gomili srečal kar blizu 15 domačinov!

Zemljevid s točkami HPO.

Nekaj info:
HPS: Kontrolne točke Hrvatske planinarske obilaznice - popis i informacije.
Planinarenje.hr: Sv. Ilija, opis in vris pristopa s pokopališča nad Gradcem.
Zemljevid z vrisano Via Dinarico in drugimi označenimi potmi.
Pohod po Biokovski planinarski stazi.


nedelja, 23.12.2018: izvidnica za turni smuk, do 1520 m


Če že ni pravega snega za smuko, je pa vsaj izvidnica za (alter) turni smuk. :)


sobota, 15.12.2018: Vrh pri Rovtah (Vrh Svetih Treh Kraljev), 884 m - Lavrovec, 890 m

K: Smrečje - Vrh sv. Treh kraljev - Goropeke, 1.7.2006
K: Planina - Medvedje brdo - Vrh nad Rovtami, 25.7.2008


nedelja, 9.12.2018: Veli vir - Starci (*)


Manj znana slovenska Istra.
*) Primorci ne uporabljajo dvojine.

Movraški krog, 30.12.2012
Veliki Gradež, 7.9.2014


sobota, 1.12.2018: Belveder - rtič Ronek - rtič Strunjan


Obala med Izolo in Strunjanom. Vse, kar je treba vedeti zmrzujočim Besnčanom, je temperatura 13°C. :)
Edina točka obale, ki ni bila prehodna po kopnem, je bil rtič Strunjan. Ker pa je bilo morje toplo - imelo je enako temperaturo kot zrak - je bilo bredenje uživaško.


sobota, 17.11.2018: Blažčeva (Bvaščeva) skala, 1091 m - Bela peč, 1460 m


Izlet, ko v višjih legah razsaja veter. "Osvojil" sem zahodni turn Bvaščeve skale, na katerem so v zvežčiču maloštevilni, a izbrani vpisi. S turico sem začel pri MHE Mlinca, po označeni poti za Babo, ki sem ji sledil do vrha travnika nad prvim vikendom. Tam markacije zavijejo levo, jaz pa sem na desni prestopil potok ter na pravljičnem rovtu z vikendom ujel vlako, zarisano na zemljevidih. Na zahodni turn me je (za)peljala prečna vlaka do gozdnega sedelca, za katerim je moje brezpotniško oko prepoznalo šibke shojene sledove, vodoravno vodeče proti škrbini med Bvaščevima turnoma.
V nadaljevanju me je vlaka privedla do ceste Ravne - Dovška Rožca, po njej sem prikorakal do sedla za Belo pečjo, tam pa me je razveselil pogled na neoznačeno stezičko, ki v slabih desetih minutkah popelje na vrh. Dol grede sem se prepustil oznakam s št. 1, ki so me vrnile k avtu.


sobota, 10.11.2018: izvidnica: desni prehod v Kotu


Nepričakovano zanimiv izlet. Mimo dvostopenjskega, 20 m visokega slapu se po grapi ne da, zato pa je levo nad njo, gledano navzgor, lahko prehodna, široka gozdna terasa. Spust nazaj v grapo zahteva previden korak, hujšega pa ni. Zgornji del grape premore izredno lepo, prav tako dvodelno drseče slapišče, zatrepna stena pa nenavadna slapička, ki dobivata vodo iz srede stene. "Desni prehod" se dejansko nahaja na desni strani zatrepa, ni pa ravno za vsakogar; to je svet za izkušene "trentarje".
Nazaj grede sem bil preveč pameten, po desnem boku grabna (gledano navzdol) sem namreč začel prečiti že precej nad drsnikom. Zamisel se mi ni izšla, znašel sem se visoko nad strmino. Da pa me vsa brezpotniška umetnost še ni zapustila, dokazuje dejstvo, da sem zadel točno na shojen prehod skozi ruševje (nejasno, ali od ljudi ali živali). Vodoravna stezica/stečina me je nato v pol minute pripeljala na - markirano pot. Ajaj-jajaj-jajaj ...


nedelja, 4.11.2018: Matajur, 1642 m


Krompirjeve počitnice so bile, razen srede, večinoma deževne in oblačne, šele v nedeljo se je na Primorskem spet prikazalo nekaj uporabnega.
Lahka pot iz Avse, od katere nisem pričakoval veliko, me je navdušila s pokrajinsko pestrostjo in razgledi. Zložno vzpenjanje zato ni bilo niti najmanj dolgočasno. Razveselila me je tudi makadamska cesta, ki na dobrih 1300 metrih prečka mejo in se po italijanski strani nadaljuje kot gladek kolovoz, kot naročen za prijeten gorskokolesarski vzpon. Na ostrem ovinku na višini 1470 m, kjer začne kolovoz prečiti na južno, vršno travnato pobočje Matajurja, se desno odcepi označena steza št. 736, ki se 50 m više na grebenu združi s slovensko potjo.


Matajur, 7.11.1998:

Prva babunska tura!
Začetek v vasi Svino pri Kobaridu je bil presneto mrzel, ker pa se pot v gozdu takoj postavi pokonci, smo se kmalu ogreli. Precej enolična strmina do Svinške planine nam je minila relativno hitro po zaslugi nepretrganega goflanja. Edina manjša popestritev prvih dveh ur so bili ostanki stanov in žičnice pod planino. Napor je več kot poplačal razgled s planine. Nadaljevanje do poti iz Livka: na pol brezpotno, zanimivo gaženje skozi nekakšno kombinacijo suhega trsja, trave in grmičja, ves čas po vrsti dolcev. Pri razpotju it. in slovenske variante je stala lična hiška na kolu, z žigom in vpisno knjigo. Čez strmo 100-metrsko stopnjo pod vrhom smo se povzpeli po naši, desni smeri, ki jo tik pred izstopom na sleme poživi neroden 3-metrski prag.
Na vrhu smo dobili kup Italijanov, v glavnem izletnikov, ki imajo od asfalta do vrha le 300m. Za vsaj polovico se je izkazalo, da znajo slovensko - potem ko so ugotovili, da se mi trije italijanščini ne damo motiti. Nazadnje smo bili, z na tleh razgrnjenim zemljevidom, daljnogledom in fotoaparati, že glavni razlagalci okolice, eden od Italijanov pa je nam pokazal glavne vrhove Dolomitov. Razgled je bil res fantastičen, obsegal je Visoke Ture, Dolomite, Jadransko morje do Savudrije in skoraj do Benetk, pa notranjske planote in sp. boh. gore, največ pa smo strmeli v Krnovo in Kaninovo skupino ter Polovnik, Stol in Breginjski kot.
Vožnja proti domu: prostor smo uspeli dobiti šele v Bači pri Modreju (Slo-Fra = 1-0), druga runda pa je padla v Cerknem (ob vstopu je bilo 2-0, ob odhodu 2-5, grrr).


sreda, 31.10.2018: Cerk, 1192 m - Loška stena, 876 m


Iz Borovške doline po gozdnih vlakah na Cerk. Nato krajši pohod po gozdnih cestah in spust mimo Firštovega repa do vrha Loške stene; ta del je čudovit. Do nove ceste čez Strmo reber sem spet sledil označenim vlakam, ki razočarajo s tem, da pohodnika vodijo stran od navdušujočega prepadnega robu nad dolino Kolpe. Krog sem zaključil z 10-minutnim kolesarskim spustom do izhodišča.

Praprot - izvir Kolpe, 18.-19.8.2018
Veliki Drgomalj, 4.11.2017


sreda - nedelja, 17.10.-21.10.
Mladi kapitan Luka

Svetac

Prvi dan je bil, tako kot je treba, sončen in z malo vetriča, tako da smo jadrali le kakšno uro. V viški Parji smo srečno zasedli zadnji prostor na vhodu v JLA-jevski bunker; prenočevanje je bilo s tem zavarovano, zato smo sproščeno poskakali v morje, si ogledali JLA-jevske rove, Janez pa potegnil na svitlo svojo ribiško palico.


Drugi dan je bil edini, ko smo samo motorirali. Začeli smo s kapitanskim kofetkom v Kutu in nadaljevali z namakanjem v "zasebnem" zalivu Oključna. Sledilo je ležerno motoriranje do biševskega Porata, kjer smo vrgli sidro za drugo noč. Tudi ta zaliv je bil samo naš. Novo čofotanje. Gostilna bratov Dalton je tokrat delovala, zato smo jima pustili nekaj penezov.


Tretji dan smo, pod slovensko zastavo, odjadrali v naskok na Svetac, glavni cilj odprave. Svetac je bil namreč še zadnji večji srednjedalmatinski otok, ki ga še nismo obiskali. Ker pred njim ni nikakršne možnosti sidranja, kaj šele priveza, smo desant izvedli v dveh valovih. Obisk gostoljubnih Zankijev, lastnikov otoka, in vzpon do vršne planotice. Smer: od zgornje hiše prečiti desno, mimo vinograda, do stare hiše (za njo jama). Od tam po stezi, ki se sprva vzpenja po grabnu. Krasen dan.

Za dodatek je padel še bližnji Brusnik, eden od le dveh vulkanskih otokov v Jadranu (drugi je Jabuka). Brez konkurence najbolj fascinanten jadranski otok! Tokratna posebnost je bilo izginotje zajcev; Zanki je bil povedal, da jih ni videl že tri leta. K trendu smo prispevali tudi mi, saj smo nehote na Vis odpeljali eno od endemnih crnih gušteric, slepo potnico v eni od torb.

Do Komiže smo veleuživaško prijadrali skozi sončni zahod. Za privez na pomol so nas oropali: 542 kun! Za primerjavo, leta 2005 smo bili za taisti pomol plačali 135 kun, pred tremi leti je boja pred Komižo koštala 250 kun, rekord prvih 16 let RJJ pa je do letos držala marina Palmižana, s 326 kunami iz leta 2006.
Po kočerji je barba MČ uresničil dolgoletne grožnje z večerno šolo.


Četrti dan se je začel z motoristično turnejo po treh špiljah: Modri (za "padalce" prepovedano), Medvidini (edina, v kateri so padalci še vedno v prednosti pred turisti) in Zeleni (colajo, zato samo mimo). Vmes se je pripetil surov meduzarski napad na našega kapitana, ki so ga rešile rezine čebule, dokončno potolažilo pa šele nepričakovano konkretno jadranje od Visa do Paklenih; malo je manjkalo, da ni jader pospravil šele pri (zastojnski) boji v Vinogradišču.
Dan je zaokrožil njegov LGBT buddy Janez, z manjšim genocidom nad oradami.



Zadnji dan je bil sicer oblačen, vendar pa je ponudil daleč najboljše jadranje, zato si ni prislužil prav nič nižje ocene kot prvi štirje. Pihalo je okoli 22 (s sunki do 28), letelo čez 8 vozlov. S kakšnim valom celo 9. Postanek za kosilo smo imeli v šoltski Šešuli, na boji restavracije Šišmiš ("Ništa nečemo kupiti!").
Zadnji del, do marine, je poskusilo sabotirati navijalno glavno jadro, ki ni hotelo iz jambora, vendar smo z genovo in motorjem še vedno iztisnili hitrost čez 6 vozlov (samo na motor bi težko presegli 4 vozle, da ne omenjam poskakovanja in zibanja v valovih).

Hita odprave:
Ko bre finansira pedere?
Neče nam pêdêri i lêzbêjke vaspitavati decu!


sobota, 13.10.2018: Veliki vrh nad B'cem, 2208 m


Aleluja, zadnji žig Razširjene Slovenske planinske poti.
Kluže - Veliki Dolič - Veliki vrh ("Rombon") - pl. Goričica - Visna - kolo: Kluže.

Nekaj minut po izhodu iz gozda je levo od poti pomol, ki ga je zelo priporočljivo obiskati, saj se z njega lahko odlično orientiramo za vzpon skozi Veliki Dolič. Označeno pot sem sicer izkoristil do konca (dodatnih 60 višincev) ter v dolino zavil šele v vznožju levega (zahodnega) od dveh grebenov, ki jo oklepata. Od vojaških poti praktično ni več nobenih sledi, zato je hoja, čeprav je svet načeloma enostavno prehoden, naporna in počasna. V širokem travnatem žlebu so mi izjemoma pomagali ostanki gredic stare mulatjere, ki pa sem jih sredi pobočja zapustil, pičilo me je namreč zaviti desno, kjer vabi prehod čez sredinski greben. Nameraval sem nadaljevati po njem, a me je namesto tega položno v desno povedel neporaščen prehod, ki pa se je čez nekaj minut začel zapirati. Na srečo so se prehodi med stenico in rušnato plantažo lepo odpirali, tako da sem začuda brez težav izstopil v dno, pokrito z velikimi skalami in balvani. Više ni več težav, saj je med ruševjem na voljo veliko travnatih prehodov. Ubral sem jo skozi kratek, strm travnat žlebič. Nad njim tehničnih težav ni več, dolina je široka in položna. Veliki vrh med približevanjem zatrepu doline ne izgleda pretirano impresiven, kar pa lepo nadomestita oba stranska grebena; levo Ubljek z dolgo steno, desno Rob s travnatimi vesinami. Melišče na koncu ni sipko, zato prav tako ni naporno. Na prve, omembe vredne ostanke vojaških poti sem stopil šele na prehodu čez prvi stenski pas. Z orientacijo ni nobenih težav, saj je to edini, več kot očiten prehod. Na široki, nagnjeni travnati gredini nad njim zaviješ desno (levo dol se kaže lahek pristop na Ubljek) in z le rahlim vzponom prečiš skoraj povsem do grebena nad Možnico. Travnata gredina bi bila enostavno prehodna - če me ne bi stopnica stare poti vodila tik nad steno. Kar samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, če je ne bi na nekaj mestih sekali gruščati jeziki. Zato je v prvi polovici gredine skoraj boljše hoditi malo više, khe, khe. Tik pred grebenom povedejo navzgor kratke serpentinice ostankov poti, zatem se naklon omili, končni prehod čez vršno stensko stopnjico, ki od daleč ni jasen, pa se izkaže za lahkega, saj se na vršnem grebenčku priključiš označeni poti s Prevale.
Glavno dejanje na vrhu: odtis žiga. Juhuhu, 39 let stara knjižica SPP in Razširjene SPP končno polna!
Spustil sem se po označeni poti do Zavrzelna, kjer me je čakalo kolo.

Igor Zlodej: "Ime Veliki vrh je še kako živo med domačini, nekateri za potujčeni Rombon še slišati nočejo."


petek, 5.10.2018: Bašelska grapa - Bašelski vrh, 1744 m


Šmentana reč, turnih smeri v Storžičevi skupinici noče in noče zmanjkati ... Na Kališu sta naju pričakala Zdena in Tone, ki sta bila ravno prvi dan nazaj kot oskrbnika.


četrtek, 4.10.2018: ena grapa


Nekje v bližini. ;) Popoldansko zračenje, s primesjo vohljanja po neznanem, je najprej šokiralo z novo gozdno cesto, potegnjeno do višine 1120 m, nadaljevanje po grapi pa je bonbonček, ki me je živo spomnil na legendarno "soteskanje" po potoku Hladniku.


dnevnik 2018, mali srpan - veliki srpan - kimavec