dnevnik 2019, mali traven - veliki traven - rožnik
Dnevnik 2019, prosinec - svečan - sušec
nedela, 31.3.2019: 
Kameni svati, 482 m - Planinarski dom Glavica
Prvič na Medvednici. Idealne poti za luštno kolesarjenje.
Medvednica.info: Planinarske staze
nedela, 24.3.2019: Županj vrh, 1138 m - Veliki Planík, 1272 m
Hrvaška Čičarija. Planik - naglas je na i-ju!
kolo: Korita - Veliki Planik, 3.6.2017
sobota, 23.3.2019: Vogel - Vrata, 1725 m
Med vzponom je kazalo, da bo smuka zanič, saj je bilo a) predirajoče skorjasto ali b) zelo trdo; za največjo strmino pod sedlom sem moral natakniti celo dereze. Največji hec je bila sicer orientacija, v vogelskem labirintu kucljev in žlebov sem se povsem izgubil. Da sem na sedlu, sem pogruntal šele, ko sem stopil nanj. Pred tem sem bil prepričan, da sem nekje na severnem pobočju Šije - Vrha Dlani, haha. Smer na Vrata je v resnici tako enostavna kot je sploh mogoče: iz velikega kotla za planino Zadnji Vogel ležerno slediš dolinici proti levi ... Čez zadnje metre do sedla me je - od kod pa zdaj to? - porinil tako močan severnik, da me je skoraj vrglo čez. Hitro sem se skril na južno stran, kjer je bilo meter pod robom že zavetrje.
Nadaljevanje na Vrh Dlani sem, zaradi trde flanke, predvsem pa divjega vetra, odpisal in se resignirano podal navzdol. V tistem trenutku se je sreča obrnila. Trdi sneg se je izkazal za vrhunskega (pomagalo je, da ga je medtem obliznilo sonce), nad kotlom sem ujel celo nekaj vrhunskih pršičastih zavojev. Žal je bilo to tudi vse, kajti za zlikano smučišče sem imel smuči prepočasne, na zaprti, nesteptani progi Žagarjev graben je pa novi sneg (30-40 cm izpred petih dni) dovoljeval zgolj spust, ne pa tudi zavijanja. Phe. Ampak niže kot sem bil, manj me je to motilo, hehe. Računal sem bil na smuko do kakšnih 900 m, namesto tega sem pripujsal vse do 700 m! Do avta sem rabil piškavih osem minut pešačenja.
turni smuk: Vrh Krnic, 28.3.2011
sobota, 16.3.2019: Pastirjev plaz, do 1600 m
Največje presenečenje zadnjih let.
Še en smuk, ki se že dolgo valja po načrtih. Znana mi je bila le konta Žalostnica pod vršnim grebenom, vse ostalo je bila uganka. Ker nisem poznal ne prevoznosti ceste, ne spodnje meje snežne odeje, sem smuči pustil doma in šel v peš izvidnico. Izkazalo se je, da sem ga pihnil mimo, vendar, kdo pa bi lahko pričakoval, da bo (spodnja) gozdna cesta kopna točno do mesta, kjer jo prečka označena pot iz Polja, in da mi bodo, poleg smuči, manjkali edino protektorji.
Prvih 200 višincev, do zgornje gozdne ceste, sicer ni bilo smučljivih, za vzpon s smučmi pa je bilo snega dovolj. Na višini 1100 m je odeja stisnjenega snega dobesedno v nekaj korakih narasla na pol metra. Razmera za pešačenje je bila odlična, dereze in cepin sem uporabil šele malo pod pragom. Žal je bila vrhnja plast snega tako vlažna, da sem, zaradi namočenih rokavic, pod vrhom pragu obrnil.
Začuda je navdušil tudi spust. Prvih 60-70 višincev sem odpikal ritensko (zaradi cokel drugače ni šlo), potem pa dereze odpel in - ves preostali plaz idealno odsmučal s čevlji. Nad prvo prelomnico, kjer se plaz najbolj položi, se skozi gozd na desni strani ponuja možnost prečenja proti planini Osredki: v pretežno vodoravni smeri se izide brez vseh težav.
Lisec, 21.11.2004
sobota, 9.3.2019: krnica Pod Srcem, 1380 m
V krnici me ni bilo že petnajst let, zato sem pozabil, kako mogočen je Špik, ko se postaviš v njegovo vznožje.
Resna snežna odeja se je začela na višini 1050 - 1100 m. Vlažen, mehak sneg je v gornjih 300 višincih poskrbel za naporno luknanje ...
Pod Srcem, 17.4.2004
Misteriji: Dimitrij Kebe - Slovensko sončno svetišče
nedelja, 3.3.2019: Sovna glava, 1750 m
V nedeljo pa eno kratko, da ne bo šlo lepo vreme čisto v nič. Načrt: neznani spust pod Prisankom, s Sovne glave do Koče na Gozdu. Logično, da sem pri KnG-ju tudi začel. Skrb, ali bo na tej višini sploh dovolj snega (za senčno vznožje Prisanka me ni skrbelo), je bila odveč, kajti severna stran Triglavskega pogorja le ni isto kot južna (= Krasji vrh).
S popolnoma ledenega parkirišča sem odpešačil kratko nazaj, čez most, za katerim sem takoj stopil na smuči. Za vzpon je bilo v gozdu snega povsem dovolj, prvi kopni obronek sem obvozil po žlebu na desni, se nato priključil na dobro zasneženo poseko daljnovoda, ... ter končno po shojeni gazi prečil na pašnik pod Tonkino kočo. Do Poštarce je sledil kičasti pohod po stari vojaški cesti, seveda z nekaj bližnjicami, za konec pa še prav lep greben do vrha Sovne glave, ki je dovolj širok, da ni nevarno, in hkrati dovolj ozek, da je zanimivo. Čez greben je sicer nemarno vleklo, tako da na vrhu nisem čakal starosti.
Potem pa glavna jed: do sedla pod Prisankom ščepec motoviljenja med rušnato solato, nato malenkost porivanja, položni začetek smučišča pod Prisankom pa je ponudil prve konkretne zavoje. Do prelomnice so kristalčki prijetno hrskali, kar pa se je končalo v trenutku, ko sem pogledal v vesino. Brrr, po taki trdoti pa tegale jaz ne bom tvegal! ... Onda nič, kot bi rekel sodelavec Tibor. Smuči v roke in peš nazaj na vrh. Ter po poti prihoda v dolino. Ko sem pod Tonkino kočo prestopil cesto, sem dobil novo idejo: kaj pa če bi do konca posmučal vsaj tale pašnik in preostanek odpešačil po cesti? Dejmo! In kaj se izcimi? - Večino sem kar odsmučal, snega pa je bilo tod celo precej več kot tam, kjer sem se bil zjutraj vzpenjal. Vključene so bile razne bližnjice, med drugim po robu globokega meteornega jaška, vrhunec pa je predstavljal zaključni preboj skozi šibje, iz katerega sem se zegnarsko izvalil - točno za KnG-jem.
turni smuk: Vršič, 21.2.2015
sobota, 2.3.2019: Krasji vrh, 1773 m
Upal sem, da se bom pripeljal do 1000 m, realnost pa je bila povsem drugačna: ne samo, da je bila cesta do Zapleča popolnoma kopna, taka je bila tudi južna plat Krasjega vrha, c c c.
Na pobočju pod Lopatnikom je bilo do snega kakšnih dvesto višincev, ker pa se je z Zapleča odprl dokaj spodbuden pogled proti Krasjemu vrhu, rezervni scenarij ni bil potreben. Začel sem z napako, ki je bila posledica malomarnega branja turnosmučarskega vodnika; na levi greben se namreč ne smeš vzpeti za hlevom planine Zapleč, temveč 100 m pred stanovi planine Zaprikraj!... Po zaslugi vojaške mulovodske poti izguba časa sicer ni bila velika. Malo na smučeh, malo peš sem markacije zadel pol minute pred lovsko kočo. V nadaljevanju sem še trikrat menjal način napredovanja, kajti vsakič, ko pot zavije na južno stran, me je pričakala kopnina. Pri razcepu Koluji / Snežna jama je zato v takih razmerah priporočljivo zaviti proti Snežni jami, kjer te pot pelje po dolinici med Krasjim vrhom in Debeljakom. Kar pa sem seveda spoznal šele po storjeni napaki. Nad gozdom sem imel zvodništva steze dovolj, nemudoma zavil čez greben in do osrednjega smuškega pobočja povijugal mimo dveh vrtač. Vzpon se zaključi z 10 minutami širokega, zložno dvigujočega se grebena.
Smuka: osrednje pobočje ni razočaralo, brez prekinitve pa sem odsmučal tudi prvih 200 višincev skozi gozd; prvo bližnjico sem potegnil od zadnje odprte vrtače proti razcepu poti, drugo pa pod ravno jaso. Pod lovsko kočo sem se seveda držal markacij, ki najprej prečkajo bližnji pašnik, nato pa se po široki gozdni vlaki, ki je bila - presenečenje - lepo smučljiva, spustijo do dna planine Zaprikraj. Pod črto, spust niti ni bil slab. ;)
nedelja, 24.2.2019: Bavšica - Prevala, ogledniška, do 1650 m
Ogled snežnih razmer; odkar ni več Igorja, iz primorskega konca nimamo nobenih obvestil.
Prvih 450 višincev je bilo kopnih, ostalo pa zelo v redu. Če zjutraj niso mogli brez derez, sem pa sredi dneva zlahka hodil brez njih.
nedelja, 17.2.2019: Učka: Perun, 881 m - Brgud, 907 m - Kremenjak, 827 m
Po sobotni turni smuki sem vzel snežni premor in pomladno vreme izkoristil še za hojo v kratkih hlačah.
Začel sem v Moščenicah, lepi gručasti vasi na pomolu 170 m nad morjem. Dobro označena pot najprej pelje skozi par manjših zaselkov, nato skozi primorski gozd, ki je v zimskem času nadvse prijeten. Narava je navdušujoče drugačna od naše na Gorenjskem. Po kratkem ovinku na vrh starodavnega imena Perun me je pot pripeljala na glavni greben Učke, na odprti travnati svet, v katerem pa so tla dejansko tako skalnata, da prave poti ni moč utreti, zato je treba pozorno spremljati (pogoste) oznake. Smer za Brgud je sicer enostavna: naravnost po širokem hrbtu. Grebenski sprehod čez prvi goli vrh pripelje do makadama na prelazu Bodaj (kolesarski smerokazi!), nedaleč stran od katerega stoji kočica "Zemaljski raj" ... Kot pove info tabla, je v bližini tudi krmišče beloglavih jastrebov. Dve minuti naprej je ravni vrh Brguda, s kamnito mizo in bizarnim kipom Marije na veliki skali (žig IPP).
Med zložnim spustom po širokem južnem hrbtu Brguda se odpre pogled na znani greben Sisola. Ko se pot spusti v dolinico na levi, sledi kratek vzpon na vzporedni grebenček, spust po drugi strani pa pripelje do križišča poti, kjer se z leve dvigne pot iz Moščenic. Preden sem jo uporabil sem zavil še na Kremenjak (žig IPP), do koder je vsega 10 minut. Vrh je zelo lepo razgleden, saj se, za razliko od Brguda, dviga neposredno nad morjem.
Krasni kraji za zimsko pešačenje.
sobota, 16.2.2019: Hladnik - Mojstrovica, 1816 m
Dolgo zamerkan turni smuk. Tura se je začela "zares" pri Koči za Lepim vrhom, kjer smo zavili v "neznano". Čez potok Hladnik na veliko čistino in po vlaki v nekaj minutah do stranskega potoka, ki se rojeva v dolini pod Mojstrovico. Nekaj više se izoblikuje grapa (možnost obvoza čez levo poseko), ki pa v snegu ne predstavlja ovire. Masivna plazovina v dnu doline nas ni ravno navdušila, bolj smo bili zadovoljni z razmerami na osrednjem pobočju. Na njegovi desni strani, gledano navzgor, je namreč kompaktni pršič omogočal precej lahko vzpenjanje na smučeh. Pod premcem skalne "ladje", kraljujoče nad dolino, smo se ločili na prvogazečega Blaža, ki je nadaljeval s prodorom po desni, medtem ko smo ostali rajši zavili na levo stran, z zagotovljenim izstopom. Razlika: na vrhu desnega kraka je treba 20 m peš, levi pa je sredi dneva osončen, zato je premogel nekaj pomrznjene skorje. Zbrali smo se na sedelcu, od koder je levo po grebenu še deset minut do vrha Mojstrovice.
Vrh je navdušil s fantastično panoramo, planina Ravne na sončni strani Bavh pa z deviško podobo (kar, z ozirom na neprehodno cesto v dolino Belce, ni bilo nepričakovano). "Brezmiselni" defloracijski veleslalom je težko opisati s primernimi besedami ...
Smuka nazaj v dolino Hladnika je postregla z mešanim snegom, v kakršnem se pokažejo razlike v telesni pripravljenosti. Neuporabno ni bilo nič, najboljše vijuganje pa je ponujal že omenjeni gosti pršič. Skozi grapo je šlo presenetljivo hitro in zlahka (večinoma po boku), enako po gozdni cesti in njenih ravninah.
Kam smo padv' - pomladne ture se po novem začenjajo že sredi februarja. Z analizo na Firerjevi sončni terasi.
Gurujsko prekletstvo ne popušča; slabe (alter) ture ni moč organizirati.
Turni vodniček: Mojstrovica iz Belce
sobota, 9.2.2019: Srenjski preval, 1959 m - Draški rob, 1979 m
Če Gorenjka v hribih pozabi termovko, gre naslednji dan pač še enkrat na isto turo. :) Odločitev je olajšalo dejstvo, da je predel, za razliko od nekaterih okoliških kucljev, ponujal še precej pršiča in mehkega snega. Skorje skorajda nismo srečali. Še najzahtevnejši je bil gozdni rodeo.
Na Zlati vodi, kjer smo zapustili viševniško procesijo, je Breda malo vrgla oči naokoli, če bi po čudežu še kje stala njena termovka, iz česar pa seveda ni bilo nič. Prekobalili smo se desno čez Kačji rob in se za Viševnikom vzpeli na Srenjski preval. Potem odsmučali nazaj dol: na desni, bolj senčni strani je prevladoval težji pršič, v plitvem žlebu na sredi pa se je našlo tudi utrjen, zapihan suh sneg, ki se ni prediral. Po ponovnem napopanju kož smo se - tudi tu po že potegnjeni špuri - podali še na Draški rob. Koprena, ki nam je bila pred tem pobrala vse barve, se je hitro umaknila, zato smo lahko ponovno uživali v vrhunskih prizorih.
V Blejsko konto smo, enako kot leta 2011, odsmučali direktno. Sneg je bil varen, za povrhu pa tudi skorje ni bilo veliko, tako da je bila smuka kar v redu. Konto smo obšli različno, souživača sta se držala sonca, jaz pa prečil po desni, pod Selišnikovo steno, kjer sem lahko do konca konte prismučal brez stopničenja, ki ti na levi strani ne uide. Debeli vrh smo zaradi skorje odpisali, tako da nam je preostal le še "kitajski smuk" med kuceljčki, macesni in smrekami proti Krucmanovim kontam. Odvil se je nadpovprečno dobro, kajti sneg je bil presenetljivo uporaben; skorje skoraj ni bilo, še najbolj nevaren je bil težak sneg. Na SV bokih smo našli celo nekaj pršičastih zavojev. Za konec samo še beseda o smučišču - ne zaradi odličnega snega, temveč ograje okoli njega, ki se iz leta v leto vse bolj širi. Če jim je slučajno zmanjkalo idej, predlagam električnega pastirja. :) Pih.
petek, 8.2.2019: 
Kosmatica, 1659 m
"Kul turna" smuka. Veliko snega, lepo vreme in razgledi, le vijuganje je bilo, zaradi skorje, bolj tako-tako. Spust je rešila posmučana cesta.
Poden je bližnja dolina, katere slabost je, da moraš na meji Esterajharjem kazati osebno.
Po Podnarjevih tekaških progah se je potikalo vsega par tekačev, zato se napredujočemu turnemu smučarju sploh ni bilo treba umikati. Ko ceste za Ogrizovo planino po pol ure hoje še vedno ni bilo na spregled, so se mi začeli postavljati prvi vprašajčki, vendar je bil strah odveč. Razen trojice, ki mi je prismučala nasproti na začetku vzpona po cesti, sem med vzponom srečal le še eno turno smučarko - našo Jano, ki je pojamrala, da zaradi počenega meniskusa ne more čisto zares zavijati in da naj naslednji dan nanjo ne računamo. - Ja, gotovo; kdor je ne pozna, bi jo "skupo platio"! :)) V nadaljevanju me je presenetilo, da se cesta z najbolj levim ovinkom povsem približa (turni) poti, ki pelje proti sedlu Vrtača; zračne razdalje je vsega kakšnih 20 m. Nekaj više sem označeno pot uporabil kot bližnjico do robu planine, kjer mi sprva ni bilo jasno, kam naprej. Sledeč smučinam predhodnikov sem se vzpel desno gor na prelomnico, tam pa sem samo še izustil "Aa-haaa". Do vrha se sprehodiš po odprtem svetu in mimo redkih macesnov.
Medtem se je končno razkrojila oblačna pokrovka na Vrtači, ki je dotlej, zaradi nizkega zimskega sonca, metala senco tudi po Kosmatici. Okolica je zablestela v vsem zimskem sijaju.
Spust sprva ni potekal po željah, saj skorja ni dovoljevala resnega zavijanja. Da je bilo še nedolgo nazaj precej drugače, je pokazalo par zavojev pod desnim robom planine, kjer se je ohranil pršič. Spodnja terasa planine je bila daleč najbolj zanič od vsega, zato sem bil široko posmučane ceste res vesel. Ponudila je lahkotno slalomiranje vse do doline. Vmes je presenetilo nekaj poznopopoldanskih posnemovalcev.
Luštna turica, primerna za dneve, ko se ti ne da pretiravati. Najbolj navduši prelepa kulisa, glede samotnosti pa ni tako prepričljiva kot sem bil mislil.
sreda, 6.2.2019: Dom na Kriški gori, 1471 m
Pomlad je že tu? Ko trije hardveraši ob pol 1h bruhnejo iz službe na sonce.
Spet sem bil brez derezic, ki so za zimsko Kriško goro obvezna oprema. Ampak res obvezna! ...
nedelja, 3.2.2019: Mirna gora, 1047 m
Ko v iskanju sončnih predelov kapitalno udariš mimo.
četrtek, 31.1.2019: Dom pod Storžičem - vrh Senožeti, 1140 m
Pošihtno zračenje. Zakon.
Za Grahovšami smo zapeljali na dobro prevozno zasneženo cesto, idealno ne samo za sankanje, ampak tudi za smučanje, zato smo začeli že na enem od prvih spluženih parkirišč. Do doma smo imeli približno 260 višincev, ki so bili, ob spodobnem tempu, čisto dovolj za prijetno prešvicanje. Jedilnica je bila polna, s tem, da so se gostje dokaj hitro menjavali - nevarnost tako velikega obiska je, da srečaš kakšnega znanca, kar se lahko konča z neželeno rundo viljamovke ... Kot smučarji smo bili sicer manjšina, saj so, pričakovano, prevladovali sankači, več kot nas pa je bilo celo kolesarjev.
Spusta nismo zastavili od koče, temveč smo, po cesti za Polano, najprej odpujsali še četrt urice naprej, do vrha Senožeti. Smuka? - 10 cm pršička na trdni podlagi ...
sobota, 26.1.2019: Rudnik, 1052 m - Sokolske stijene, 961 m
Prvič v Čabru, kjer me je presenetila prava zimska pravlica. Rudnik je točka GPP in HPO.
Register hrv. planinskih poti: 805, 806, 807.
Rejč damača - Čabrani na rođendanu Gorskog Kotara
Čabarski rječnik
nedelja, 13.1.2019: Učka: Šikovac, 780 m - Sisol, 835 m - Plomin
Še ena obmorska tura, ki jo je najboljše obiskati pozimi. Vreme ni bilo čisto popolno, bila pa je izpolnjena najpomembnejša postavka: za višino 700 m je Aladin napovedoval brezvetrje, pihalo naj bi šele na 1500 m.
Začel sem v vasi Kožljak, razpotegnjeni ob robu Čepičkega polja, oz. v vznožju južnega repa Učke. Parkirni prostor: pred gasilsko garažo, oz. nad asfaltiranim športnim igriščem. Po cesti 150 m naprej planinski smerokazi usmerijo na kolovoz, ki se v nekaj minutah vzpne do železniške proge, malo nad njo pa zaviješ na stezo. Prečna gozdna cesta v 10 minutah vodoravne hoje proti levi pripelje do kamnitega stopnišča, ki drži na vzpetino z ostanki gradu Kožljak. Prvi razgled! S travnika za ruševino steza odvijuga proti desni, nad značilno istrsko peščino, nad katero je napeta celo jeklenica, pa zavije levo ter za betonskim stolpom nekdanjega daljnovoda ponovno vstopi v primorski gozd. Skozenj nato uživaško odvijuga do grebena. Više kot greš, bolj se nizko drevje redči, povsem odpre pa se malo pod grebenom.
Na vrsti je glavni, grebenski del ture. Kako bo to izgledalo, pokaže že teme prve vzpetine, s simpatičnim, naježenim grebenskim skalovjem in steno na zahodni strani. Sedlo predstavlja kratek predah, na preostali poti do vrha Šikovca pa prevladuje krš, v katerem je le malo lahke hoje. Čez zanimivost sicer ne morem reči nič, saj se je razgledom na istrsko stran pridružil tudi pogled na morje. Greben je tudi od Šikovca naprej zelo razgiban in zanimiv. Nek odsek spominja na širok, raven pločnik, na vmesnem grebenskem vršiču pa preseneti prostran, s suhozidi ograjen raven travnik. Po kratkem spustu pod greben pridemo na razcep, kjer se z leve pridruži pot iz Brseča, nekaj metrov naprej pa se nahaja grebensko okno. Sledi zaključni vzpon na Sisol, ki spet postreže z raznolikim, ekstremnim kršem. Vrh je, v primerjavi s Šikovcem, slabše razgleden.
Že po nekaj minutah naprej od vrha je divjega krša konec, zamenja ga steza prek odprtih, zelo razglednih travnatih pobočij. Ta predel mora biti v soncu zelo lep, kar pa sem si tokrat - zaradi visoke oblačnosti, ki je zaprla nebo in poskrbela za izginotje barv - lahko zgolj predstavljal. Med spustom proti sedlu steza preide v strm travniški kolovoz, ki se na sedlu spremeni v požarno cesto. Po njej sem se tudi spustil v dolino, kajti za četrt ure daljšo planinsko stezo, ki proti Plominu odvije šele v bližini vršiča Sitodraža, mi je zmanjkalo dneva.
Požarna cesta se spusti v stari Plomin točno nasproti parkirišča, na katerem me je čakalo kolo. Do avta sem prikolesaril še po svetlem.
Krasna tura. Edino pripombico sem imel čez nizko januarsko sonce, ki mi je skoraj ves greben svetilo naravnost v oči. Pozimi je za to turo torej boljša obratna smer.
Istrska planinska pot
nedelja, 6.1.2019: Mali Muzec, 1612 m - Veliki Muzec, 1630 m
Povsod je pihalo, še najmanj pa v ozkem pasu vzdolž zahodne meje. Prvič v Breginju.
V vasi je odcep gozdne ceste dobro označen. Parkiral sem na razcepu pod Marijo Snežno, sicer pa je dobra izbira tudi vožnja naprej, do izvira Bele, kjer je veliko parkirnega prostora; tam se začne ta zgornja varianta pristopa na Muzec. V tem predelu poglede pritegujejo ogromni protihudourniški jezovi.
Cesto sem zapustil že po nekaj minutah, ko se odcepi ta spodnja varianta na Muzec. Povzpne se levo gor na gozdni greben, po katerem se kmalu dvigne iz gozda na zanimiv, ozek skalnato-peščen grebenček. Nekaj minut nad njim je stična točka obeh uvodnih različic. Malo više steza dokončno izpleza na odprto travnato strmal, po kateri gre do vrha bolj ali manj naravnost navkreber. Pristop je atraktiven, kajti pobočje je res strmo. Ker je postavljeno pravokotno na sonce, sem verjetno zadel idealen čas za obisk. V višini sedla med Muzcema je še zadnji razcep, s katerega leva pot preči proti bivaku, Čadonova direktarica pa odcikcaka po največjem naklonu na vrh Malega Muzca.
Zgoraj me je sprejel močan veter, ki me je nekajkrat skoraj prestavil, vendar na srečo ni bil stalen, še boljše pa je bilo to, da je bilo meter na južno stran že zavetrje. Razgled je bil nekaj posebnega, saj s take točke naših gora še nisem bil gledal. Še posebno nova je bila zame zahodna stran. Rezija, prihajam! -)
Bivak, ki stoji tik nad sedlom med Muzcema, prepriča s preprosto uporabnostjo. Z Velikega Muzca je na dlani greben do Breškega Jalovca na zahodu.
Dol grede sem seveda zavil po "ta zgornji varianti", ki pelje mimo izvira Klatnica. Začetek steze me je spravil v dvom, saj se prvo minuto ali dve počasi dviga. Izvir, (betoniran) bazenček v jamici pod steno, sem odkril 10 m navzgor po suhi strugi.
kolo: (Kobariški) Stol, 4.8.2016
dnevnik 2018, vinotok - listopad - gruden