dnevnik 2019, mali srpan - veliki srpan - kimavec


Dnevnik 2019, mali traven - veliki traven - rožnik

15.6. G Češka koča
9.6. K Udin boršt
7.6. K Gače
1.6. K Oštri - Skitača - Crna punta
25.5. K Slovenske gorice: Radenci
18.5. K Slovenske gorice: Lenart
11.5. K Krk: Mesečeva planota
2.5. GK Standar - Kamenjak
1.5. G Krvavica
22.4. K Cerje
20.4. T Raskovc
6.4. KG Cres: Sis



sobota, 15.6.2019: Češka koča


Dopoldanski izlet na svež zrak. Načrta, izpod Žrela po prečni zavarovani poti do Češke koče, nisem mogel povsem uresničiti, kajti po zaprtju poti skozi Žrelo (dvomim, da bo še kdaj odprta), so očitno opustili tudi najatraktivnejši del vezne poti med Žrelom in Malim žrelom, ki (je) poteka(l) po dvigajoči se polici čez navpično steno. Danes se pot od Malega žrela spusti k vstopu Slovenske poti na Ledine. Še vedno je torej možen nič manj zanimiv krog: Češka koča - Slovenska pot - Kranjska koča - Lovska pot.
Kako prijetno je bilo gori, sem dojel šele, ko sem iz doline Kokre pripeljal na gorenjsko ravan.


nedelja, 9.6.2019: Udin boršt


Sploh prvič v Udin borštu. Gozd brez resnih klancev, zelo vabljiv za kolesarjenje v poletni vročini.

Vzpon iz Nakla skozi Cegelnico predstavlja praktično najdaljši vzpon cele ture. Sledi eden daljših spustov, ki se konča na širokem križišču. Če bi se odločil desno, za Tenetiše, bi malo naprej prišel do odcepa "glavne" gozdne ceste skozi Udin boršt, ki bi me pripeljala tudi do osrednje točke, Krive jelke. Namesto tega sem na levi najprej debelo pogledal na večje jezero, nato pa nadaljeval po zložni dolini Želinskega potoka, ki napaja oba ribnika. Cesta se nenadoma konča pri partizanskem spomeniku, od koder sem, ne pretirano prepričan, zavil na blatni kolovoz, ki se dviga levo nazaj. Odločitev je bila prava, saj sem v 5 minutah prispel na svetel hrbet, z lepo, gladko vlako, ki se nekaj minut naprej znova prelevi v makadamsko cesto. V valoviti vožnji - malo gor, malo dol - me je dostavila do "ta glavne" ceste. Kriva jelka je od tam ne prav daleč na desni, kar pa sem pustil za naslednjo priložnost in zavil levo. V nadaljevanju sem se peljal mimo kažipotov za Sp. in Zg. Duplje ter sledil imenu Žiganja vas. Na "križišču s tremi drevesi", kjer cesta zavije v desno, sem nadaljeval naravnost po (zvoženem) kolovozu, kar je bilo pravilno ugibanje. Čeprav se vmes nekajkrat cepi, namreč vsi kraki pripeljejo do "okrancljanega križa" (levo Žiganja vas, desno Kranj). Ker je za moje prečenje Udin boršta cest tu zmanjkalo, sem se oprijel deloma shojene vlake. Z nje se cepi več vzporednih poti/stezic, ki pa se na srečo vsakič znova združijo. Tudi podlaga je bila še naprej tako dobra, da z izletniškim kolesom nisem imel nobenih težav. Ko se steza priključi na gladek prečni kolovoz, je na bližnjem sedlu naslednje križišče. Po kratkem obisku razglednega travnika na levi sem se zadegal po vlaki v klanec, ta odsek pa je premogel še najslabšo podlago dneva, zato sem občasno rajši pešačil. Po prihodu na prečni makadam sem prečenje Udin boršta zaključil s spustom v Sebenje. Povratek po lepih stranskih cestah skozi Žiganjo vas, Zadrago, Duplje in Strahinj.
(21 km / 200 m)

Udin boršt je baje najgroznejše področje v Sloveniji kar se tiče klopov. Druga štorija (ena bolj idiotskih), ki sem jo slišal po turi, pravi, da so te klope med drugo svetovno vojno okužili Nemci, da bi s tem uničili tam skrivajoče se partizane.


petek, 7.6.2019: Gače, 920 m


Po dva žiga Trdinove poti (na Gačah sem že drugič izvisel). Dolenjske Toplice - Lukov dom (pod Bazo 20) - partiz. bolnišnica Zgornji Hrastnik - Komarna vas - Gače - Kočevske Poljane.

turni smuk: Mirna gora - Gače, 8.2.2012


sobota, 1.6.2019: Istra: Labin - Oštri, 531 m - Skitača - Crna punta


Spet krasna tura nad vzhodno obalo Istre. (36 km / 750 m)

S parkirišča labinskega pokopališča sem zakolesaril po neprometni cestici skozi Kranjce. Odcep levo za Bartiče, na vrhu strmega klanca pa desno za Goro Glušiči. Za zadnjo samotno hišo končno zapelješ na makadam, ki se kmalu sprevrže v strm, šodrast, "špičasto kamnit" vzpon; še najtežji del ture. Khm, s polnovzmetencem gre tudi po tako fakirski podlagi precej udobno. Ko sem se pod Dropići priključil na "glavno" cesto čez planoto, so bile orientacijske dileme v glavnem končane, kajti v nadaljevanju sem enostavno vozil naravnost. Prvi, razmeroma odprti del planote, ki jo na levi obroblja verižica gričev, zaključena z vrhom Goli (prepoznaven je po oddajniku), je še za silo poseljen, za odcepom k "Haus Marija-Lorena" ("Haus" je pogost naziv turističnih apartmajev v tem predelu), kjer sem zapeljal na makadam, pa preostanejo le še samotne hiše. Vzponi so še naprej asfaltni, te podlage sem se "znebil" šele pri zadnji domačiji Mikaljini, kjer gre levo cesta na Goli. Od tu do Skitače je požarna cesta precej razbita, pravi teren za gorsko kolo. Nedaleč naprej je označeni razcep, kjer sem zavil levo in na vrhu vzpona dosegel najvišjo točko prečenja Labin - Skitača. Tam se levo odcepi široka, položna in za gorsko kolo lahko vozna pot na Oštri. Le čez vršno vzpetinico sem kolo porival (4 minutke). Čeprav je le petstotak, ponuja vrh polno doživetje. Krasno.
Dol grede sem, na kar se še nisem povsem navadil, zlahka odpeljal, hihi. Sledila je navdušujoče razgledna požarna cesta čez planoto, polno rož, do Skitače. V vasi sem planinsko kočo dobil zaprto, na srečo pa je žig pribetoniran v kamniti zid ob dvorišču.
Spust po asfaltni cesti je, poleg prijetne osvežitve, ponudil spektakularen pogled na odprto morje. Na odcepu makadama za Crno punto je presenetila opozorilna tabla, da je vožnja dovoljena le terencem s pogonom na vse štiri. Kmalu sem spoznal, čemu, hehe. S trdakom bi na tem dolgem, strmem in šodrastem spustu "umrl". Še na polnovzmetencu sem imel bremzanja na koncu polhn kufr. Pred svetilnikom me je sprejela rampa s prepovedjo pristopa, kajti Crna punta je eden tistih svetilnikov, ki so spremenjeni v drage počitniške apartmaje. Na srečo turistov še ni bilo, povsem moj je bil tudi pomolček.
V ograji na zahodni strani "dvorišča" so vratca, za katerimi se začne prečna steza proti Brovinju/Koromačnem. Po dobrih 50 m prideš do table nad kamnito obalo, ki oznanja začetek LPP, v skali ob njej pa je tudi žig.
Povratek proti izhodišču ture sem si predstavljal kot precej enostavnega, a ni čisto tako. Najprej je na vrsti steza skozi gost primorski gozd, ki je sicer večinoma dobro vozna, ker pa je medtem postalo precej toplo, sem zašvical. Srbečega drsanja ob veje so me obvarovali rokavčki, ne bi pa škodili niti nogavčki, čeprav je bila steza v bistvu presenetljivo čista. Na splošno kar zanimiv kolesarski odsek. Po 20 minutah sem pri betonirani lokvi dosegel kolovoz, s čimer je bila "soparna" goščava za menoj. Ampak do cilja je bilo še daleč. Asfaltni povratek je bil duhamoren, predvsem zato, ker s kramparicami ne gre nikamor.
Ob vrnitvi sem najprej naredil klukco v rubriki "Saj ni res, pa je", kajti že tretjič to kolesarsko sezono sem nabasal na pogreb, c c c. Manj sem nergal nad dejstvom, da se je dobesedno sekundo za tem, ko sem se preoblekel in robo pospravil v avto, - na polno ulilo, hahaha.

S to turo sem zaključil Labinsko planinsko pot (prvi dve turi: Sisol, 13.1.2019, in Standar, 2.5.2019), kot prvo hrvaško obhodnico.

Labinski planinarski put
1.Crna punta
2.Pl. kuća Skitača (425 m)
3.Oštri - vrh (531 m)
4.Labin (291 m)
5.Standar - vrh (474 m)
6.Plomin (171 m)
7.Sisol - vrh (835 m)


Lep predel, za dejaven obisk še posebno zanimiv v hladnejši polovici leta.
Ludens media: Arhiva Plomin



sobota, 25.5.2019: Slovenske gorice: Radenci


Obisk kolesarske trgovine v MB + novih šest točk Pomurske (planinske) poti. Radenci - Kapelski vrh - Apače - kolesarska brv čez Muro - kolesarska pot Murradweg - Gornja Radgona - Pot ob Muri - Tišina - Krog - brod čez Muro. (75 km)


sobota, 18.5.2019: Slovenske gorice: Lenart


Nadaljevanje "mega" vremena. Na srečo se je tudi tokrat našel kotiček brez dežja: severovzhod Slovenije. Do 13h je bilo turobno oblačno in kar sveže (15°C), potem pa se je nebo začelo odpirati in postalo je solidno toplo.
Krog čez štiri točke Pomurske planinske poti: Lenart - Zavrh - Sv. Trojica - Negova - Sv. Ana (52 km). Področje je idealno za cestno kolesarjenje.


sobota, 11.5.2019: Krk: Mesečeva planota


Po sprejemljive pogoje za kolesarjenje sem moral kar na Krk. Obetala se je delna oblačnost, šibak J-JV veter in temperatura do 20°C.
Začel sem na izhodišču za peš naskok Obzove v Dragi Baščanski, ki ga prečka tudi kolesarska pot št. 2. Čeprav sem pokrajinski presežek pričakoval šele od Mesečeve planote, me je navdušilo že kolesarjenje skozi dolino; pot je speljana po izredno idilični stezici in raznoliki okolici.
Z obvoznice nad Baško se asfaltna cestica dvigne do zanimivega pokopališča (vredno ogleda), pri katerem se začne osrednji vzpon dneva. Prvi metri "mulatjere" so me spravili v dvome, saj je podlaga daleč najslabša na celotnem vzponu, po nekaj minutah pa pot postane tako lepa, da se ti samo smeji. Vzpon se konča z vrati v suhozidu, ki obroblja borov gozd; skoznja izstopiš v drug svet, na golo "Mesečevo" planjavo. Pešpot od tam drži naravnost proti vrhu Hlama, kolesarja pa modra tablica usmeri desno ob zidu. Do 50 m oddaljenega kolovoza je najboljše odpešačiti.
Pretežno vodoravni kolovoz, ki vodi čez Mesečevo planoto, je trden in dovolj "gladek", da imaš s polnovzmetencem praktično sprehajalno vožnjo, med katero se lahko mirno razgleduješ po nenavadni pokrajini. Tudi orientacija je skrajno enostavna. Da s seboj nisem imel niti plonk listka s številkama kolesarskih poti, se mi je zato maščevalo šele na koncu planote, na makadamskem razcepu pri prvi opazovalnici. Kolesarska pot št. 2 tam zavije levo, proti robu planote, št. 3 pa gre naravnost (smer Vrbnik). Ker sem imel namen prevoziti nekaj daljši krog, sem - pravilno - nadaljeval po trojki. Žal mi je za obronkom, kjer se začne spust s pogledom na Vinodolski kanal, spomina povsem zmanjkalo, vse skupaj se mi je zazdelo preveč sumljivo, zato sem obrnil. (Moral bi nadaljevati do bližnje doline pod Hlamom - to ni isti Hlam kot nad Baško - ter po njej levo proti Baški dolini.)
Kolesarska pot št. 2 se s planote spusti po asfaltu, glavni cesti skozi Baško dolino pa se priključi pri samotni konobi (rampa).
(prevoženo: 35,5 km / seštevek vzponov: 550-600 m)

Milo rečeno čudovita tura.

Krk: Obzova, 12.5.2018


četrtek, 2.5.2019: Istra: Standar, 474 m - polotok Kamenjak


Kratka, a tako raznolika tura, da sem bil na koncu povsem navdušen. Namesto poldruge, kot napovedujejo na HPS (pot št. 703), sem za vzpon porabil kar poltretjo uro. Veliko časa je šlo za slikanje in razglede.

Plomin Luko je treba, za začetek, pohvaliti glede parkirišč; imajo jih za izvoz. Začel sem za nogometnim igriščem, pri mostu čez kanal, po katerem (skupaj z Boljunščico, ki priteka skozi predor s Cepičkega polja) v morje odteka hladilna voda iz TE. "Kolovoz", naravnost v breg, pripelje do betonskega kanala, po katerem v elektrarno voda doteka, nad njim pa se vije še škatlasta konstrukcija, ki se jo vidi na daleč in v kateri se skriva tekoči trak za premog. Prečkaš mostič za pešce ter nadaljuješ po gozdni cesti. Na prvem razcepu zaviješ levo, skupaj s kolesarsko potjo št. 402. Na serpentini, na koncu dolge, gruščnate stranice, je težko opazen razcep planinskih poti, treba je res dobro pogledati. Začne se z 10-minutnim vzponom skozi nizek primorski gozd, v katerem se, začuda, praktično nisem drajsal po rastju, pa čeprav je steza dokaj slabo utrta. Še preden se naveličaš, izstopiš na grobo melišče, po katerem hoja ni težavna. Po njem se vzpneš do skalnega, pravega gorskega grebena, ki ga je ravno toliko, da odlično popestri vzpon. Na sam greben pomaga vrv, viseča čez pošteno strm kaminček. Zaradi zelo grobe kamnine je treba paziti, da si ne porežeš kože! Hoja po razglednem grebenu (navdušuje svetlo modri plominski zaliv pod nogami) se izteče na vršiču Kuk. Tu sem bil nad turo že povsem navdušen. Sledi sprehod po travniku, polnem rož, in drugi vstop v gmajno. Ta je bila še bolj cvetoča kot vse dotlej. Je pa pot skoznjo treba spremljati pozorno, saj slabo uhojena steza precej spreminja smer. Na srečo gre za manj kot 10 minut. Nad gozdičem stopiš na vršne, prepihane travnike, ki so bili – polni rož, kaj pa drugega. Oznake sledijo levemu, razglednemu robu planote. Po nekaj vijuganja dosežeš vrh Munac. Z njega je na vrsti sprehod prek ravnih travnikov, med nizkimi drevesci pa se steza spusti do kolovoza (označen razcep). Po njem gor čez travnati obronek in po širokem slemenu do vršnega gozdiča, pred katerim se kolovoz konča. Do vrha pripelje lepa steza skozi borov gozd, na kateri so mi prišli nasproti edini planinci dneva: slovenska družina z majhnima otrokoma. Vršna točka je, v primerjavi s pristopom, kar malo neugledna. Označuje jo kamnita gromada z nekaj možici in vpisno skrinjico, razgled pa je bornejši od pričakovanj.
Dol grede sem od označenega razcepa sledil kolovozu, ki je tako strm in gruščnat, da za kolesarski vzpon ni primeren. Niže se naklon sicer malo umiri, podlaga pa je še naprej groba. Na desnem ovinku nad Veseliči me je presenetila lepa stezica, speljana vodoravno v gozd. Ker je tudi sprintani zemljevid tam kazal neko potko, makadama pa sem bil že pošteno naveličan, sem si rekel, zakaj ne. Zadeva je namreč dišala po bližnjici. Razmislek je bil pravilen, pa ne samo to, steza, ki izgleda kot udoben predor skozi nizek primorski gozd, je po vsej dolžini zelo gladka, po sledovih sodeč pa jo pogosto uporabljajo gorski kolesarji! Izteče se pri samotni domačiji Jurašini (v obnovi), od koder sem se levo v dobri minuti priključil nazaj na makadam. Po njem sem v dolgem loku prikorakal do serpentine, na kateri sem se bil gor grede odcepil na stezo.
(vzpon 2:24, spust 1:06)


Kičasti popoldanski krogec po Kamenjaku.
Kamenjak: Biciklističke staze


sreda, 1.5.2019: Krvavica, 909 m - Zajčeva koča, 742 m


Na mestu, kjer se steza zelo neprepričljivo povzpne v strmino nad JV steno, me je divja stezica zapeljala desno gor. Žal se na označeno stezo vrne šele nad oknom, tako da sem izpustil celotni strmi del.
Po ovinku do koče sem za spust zavil na neoznačeno stezico pod zahodno steno Krvavice. S sledljivostjo ni bilo težav, saj je steza ravno dovolj shojena, poleg tega je orientacija pod steno popolnoma enostavna. Navdušenje nad nezaraščenostjo me je minilo v zadnjih 100 m pred priključkom na označeno pot, kjer sem ornk ružil.

Krvavica, 27.5.2012


ponedeljek, 22.4.2019: Cerje, 343 m


Preizkus novega bičija.
Izhodišče: Miren. Za ogrevanje je poskrbel vzponček do Mirenskega gradu. Ki pa ni nikakršen grad, ampak samostan z veliko cerkvijo. S spustom sem imel nekaj malega težav, zaradi "neuvoženih" zavor ga namreč nisem upal odvoziti v enem sunku.
Vzpon na Kras ni zahteven, cestne serpentine so zelo udobne. Tudi družbe ni manjkalo, kolegov kolesarjev je bilo vse polno. Na planoti je na levi najprej odcep gozdne ceste, speljane prek severnega pobočja Krasa, označeni odcep za Cerje pa je 400 m naprej. Da nisem celotnega vzpona podelal po asfaltu, ima zasluge travnat kolovoz v Srčandol, ki se najprej prelevi v razbito vlako, nato pa v stezo. Se pravi, priložnost za prvo obutanje pedal.
Od spomenika, ki je tokrat ponudil obširen razgled proti (Novi) Gorici, sem nadaljeval po planinski poti v smeri Fajtjega hriba. Ko se steza za prvo vzpetinico spusti do travnate vlake, le-ta popelje na severno stran, kjer je označeno križišče. Tam sem se odločil za stezičko proti Vrtočam, potegnjeno naravnost dol po pobočju. Idealno za uživaški spust s polnovzmetencem, kar so potrjevali tudi sledovi gum. Žal so se že po 30 višincih oglasile "neuvožene" zavore, zato sem preostanek direktarice rajši odpešačil. Na prečni gozdni cesti sem zavil levo. Na njeni najnižji točki so me zeleno-beli trikotniki, z rdečo piko v središču, zavedli na širok gozdni kolovoz, ki pa se 50 m niže konča pri stebru daljnovoda. Ker zajeba še nisem imel dovolj, sem se pustil zapeljati še "predoru" skozi grmovje. Zadeva se je končala nikjer drugje kot pri sosednjem stebru, haha. No, to pa je bilo bolj ali manj že skoraj vse za ta dan, po povratku nazaj gor sem makadamu ubogljivo sledil do znane glavne ceste. Med spustom v dolino so zavore že delovale brez "pritožb".

Grižnik - Trstelj - Cerje, 17.7.2016


sobota, 20.4.2019: Raskovc, 1967 m


sobota, 6.4.2019: Cres: Sis, 639 m


Dobr to, letos začetek otoške kolesarske sezone že v začetku malega travna.
Kolesarski vzpon od trajektnega pristana Porozina do sedla Križič, od tam peš na vrh, na katerem so me od blizu preletavali veličastni beloglavi jastrebi. Potem ko sem bil zamudil že trajekt na Cres in mi je enak dosežek uspel tudi v nasprotni smeri, je vzpon na drugi načrtovani vrh, na celini, dokončno propadel ...
Lepo vreme za kolesarjenje, ki je bilo ravno dovolj kratko (skupaj 26 km), da najpomembnejši telesni organ še ni mogel začeti resno najedati. ;)


dnevnik 2019, prosinec - svečan - sušec