Begunjščica, 2060 m

14.9.1974, prvič na Begunjščici

22.7.1981, vzpon čez Zelenico in Robleka, spust po Šentancu (družinska)

12.5.1991, iz Drage čez Roblek (+ Boris) Nameravala sva štartati s Poljške planine, vendar moj jugo ni potegnil niti v prvi, zelo položni klanec, zato sva bila prisiljena začeti v Dragi. Ob strahotnem nakladanju sva bila mimogrede na Poljški planini. Borisa je nato začel mučiti žulj, vendar sva bila vseeno hitro pri zaprtem Roblekovem domu, "okrašenem" z ostanki prvomajskega žura. Tu se je začel sneg. Naprej ni bilo nobene gazi, zato sva nekaj časa hodila po občutku, nato pa sva se priključila na greben in po njem - razen, kjer je bil neprehoden - prišla do vrha. Druge možnosti itak ni bilo, saj sva nad kočo prišla v oblak (meglo), tudi snežilo je, zato je bila vidljivost zelo slaba. Ves čas sem gazil jaz, Boris je imel namreč dovolj dela že z žulji, pa še brez gamaš je bil, pa v poletnih gojzarjih, ki so mu premočili. Vendar ni hotel odnehati. Osvojitev vrha sva proslavila vsak s svojo steklenico piva. Na vršni točki je včasih celo malo zasvetilo skozi oblak, to pa je bilo tudi vse. Spust je bil hiter. Borisovo idejo - naravnost dol - sem, na srečo, v kali zatrl. Do Poljške planine je ves čas pršelo, nato pa se je začelo odpirati in spodaj sva potem videla, da je povsod jasno, edino na Begunjščici je čepel oblak... Domov grede sva si ogledala še grad Kamen.

16.6.1996, Bornova pot in južno pobočje (+ Boris, Vojko) Z Ljubelja po Bornovi lovski poti do Prevale, od koder smo nadaljevali proti Robleku. Ko nas je v vpadnici vrha zavedla ovčja stečina, se nam ni dalo vračati do markacij, zato smo južne travnate strmali napadli kar naravnost navzgor. Začuda je šlo brez težav. Vreme je bilo sijajno, zato smo na vrhu uživali uro in pol; Vojc je s kamero spet posnel vse živo. Sledil je spust do Robleka, nato 200 m nazaj gor in prečenje na Zelenico.

17.3.2002, turni smuk: Šentanski plaz (+ MatjažE, Urša) Prvič turno na Begunjščici + prvo srečanje z Uršo ;). Ves vzpon smo opravili s smučmi na nahrbtniku, pri čemer so nas čez Šentanca popeljale utrte stopinje. Ker so stopničke podpirale le pol podplata, mi je 200 vm pod grebenom začelo zmanjkovati moči, korak v trdi strmini ni bil več zanesljiv, zato sem nataknil dereze (oslabljena pripravljenost je bila posledica močne viroze po Jalovčevem ozebniku v začetku februarja). Pogled na trojico Avstrijcev, ki so švignili mimo nas samo s kožami na smučeh, je bil zato še toliko bolj neverjeten. Ni kaj, razlika med maherji in začetniki. Čeprav je bil vršni greben kopen, smo smuči tovorili do vrha - in potem spet nazaj. Zakaj, ne bi vedel... Izstopni žleb je bil mešanica gnilca in klože, se pravi ne preveč užiten, nič boljši pa ni bil niti vrh plazu, ki je od našega vzpona prišel v senco, zato je nastala zoprna skorja. Pod 1750 m pa smo le dočakali dober sneg in smuko končali zelo zadovoljni. Do parkirišča nam je ostalo 9 minutk pešačenja.

22.2.2003, turni smuk: Osrednja grapa Z Ljubelja sem se odpravil šele ob 14:20. Na prečnici nad vrtačo sem s smučko pogosto odrinil pod seboj 30 cm debelo plast težkega pršiča, ko sem potem zavil levo navzgor, pa se je nelagodje hitro razgubilo. Sredi Plazu nad Zelenico se je pas snega, ki je omogočal lahko vzpenjanje s smučmi, preveč zožil, zato sem smuči pritrdil na nahrbtnik in nadaljeval po trdnih stopinjah naravnost navzgor... Več >>

9.3.2003, turni smuk: Osrednja grapa in Šentanski plaz (+ Andrej Po, Matjaž E) Do vrtače smo šli v res flegma tempu, medtem pa sem se toliko ogrel, da sem se odločil za popestritev - smer Osrednja grapa - Andrej in Matjaž pa sta, ker je bil Andrej brez derez, zavila na Šentanski plaz. Na prečnici nad vrtačo sem nataknil srenače, na višini 1720 m so se smuči preselile na nahrbtnik, 100 m višje pa so me mimo mene drveče trde kepe, ki sta jih prožila smučarja v Osrednji grapi, prepričale, da sem nataknil še dereze... Več >>

26.7.2005, vzhodni greben - Begunjska Vrtača, 1997 m Načeloma tura spada med krajše, vendar se na koncu izkaže, da jo je treba uvrstiti med "bližnje trening ture višjega razreda"! Poglejmo ponudbo: napornemu vzponu po strmem melišču sledi lahko, vendar previdno poplezavanje po krušljivem svetu, za utrditev nekaterih povsem "pozabljenih" mišic poskrbi dolgotrajno (a ne zelo težko) pretepanje z ruševjem, nekaj zaspanih nožnih mišic pa nazadnje ogreje še ne preveč kakovostno melišče za spust... Več >>

10.1.2009, turni smuk: J pobočje (+ Urša, Blaž) Dokončan poskus prejšnjega konca tedna (J pobočje, do 1650 m), redko dobre razmere na strmih južnih pobočjih je bilo pač treba izkoristiti. Zaradi temperaturnega obrata so bili snežni pogoji tokrat še boljši. Na izhodišče sta prišla z nami tudi 'Butec in Butec'. Ko smo začeli iz avtomobilov vleči smučarsko robo, sta se spogledala: "Kje pa so najini pancarji?"... Več >>

4.9.2011, vzpon čez Kalvarijo, spust po Smokuškem melišču Po Bornovi poti do Prevale ter čez Kalvarijo na vrh. Dol po Smokuškem melu. Skozi Bornov predor je šlo brez težav tudi brez svetilke, k čemur je gotovo pripomoglo svetlo sonce (s svojega prvega prehoda se bežno spominjam, da takrat ni bilo vse tako gladko). Kolone družin z majhnimi otroki in upokojencev sem se otresel takoj, ko sem zavil proti vrhu. Kalvarija je povsem upravičila svoje ime; ne samo da je pot res strma (kar mi je običajno všeč, saj omogoča hitro pridobivanje višine), pač pa "ova noč nije bila moj dan" - nikakor nisem mogel ujeti pravega ritma hoje, mučil sem se čez vso strmino. Za spust sem imel v načrtu Šentanski plaz, a je vskočil Smokuški. Na pomolček, severno pod vrhom, sem sicer skočil samo na ogled SZ grebena, zagledal pa tudi krasno možnost za lahek sestop. Sicer sem bil vedno mislil, da bom ta plaz smučal, ampak tudi peš je v redu :). Več kot polovica mela je odlična!

18.4.2013, turni smuk: Smokušk plaz Vzpon na vrh po Šentancu, v celoti in brez najmanjših težav na smučeh. Za spust smo Smokuški plaz izbrali samo zato, ker ga trije še nismo bili smučali. Ker pa je eden na vrhu še pravočasno preračunal, da je Centralec (ki ga, resda, prav tako še ni bil nikoli potacal) najkrajša pot v dolino, smo lahko na koncu ugotovili še to, da je bil Smokuški tudi najbolje smučljiv (no, v bistvu Šentanec ni veliko zaostajal), kajti Centralec je bil pregnit. "Smokuščani" se nismo branili niti trditve, da je vzponček od izteka plazu nazaj gor na Zelenico prav prisrčen :-). Smuka po osončenem smučišču je bila nepričakovano užitna, z izjemo odseka pri srednji postaji, kjer je sneg čudaško cukal. Bili smo med zadnjimi, ki so to sezono smuči sneli pri avtomobilih.

7.8.2018, južno pobočje in Roblek Po senci in jutranjem zraku, naravnost po južnem pobočju na vrh. "Spominska" ponovitev direktarice iz leta 1996 ... Smer poteka od studenca Roža (napajalna korita za ovce) zelo enostavno: naravnost proti vrhu.

22.7.2019, Završnica - Roblek Presenetljivo dokaj zanimiv krog, k čemur je pripomoglo odkritje "ta rumene" steze in izgubljanje na začetku markirane poti s Poljške planine v Završnico.