Turni smuki / Italija, Julijske Alpe

Curtissons, 2240 m

Dnevniški zapis

11.4.2004 (Robert, Andrej Po.)

Kot je to zimo že v navadi, je med tednom spet padlo kup novega snega, celo do 80 cm, tako da si še enkrat več nismo bili na jasnem, za kakšno turo se odločiti. Nazadnje smo se znašli na Nevejskem prevalu (slovensko V žlebeh), kjer nas je pričakalo tako fantastično vreme, da smo zadnjo izbiro - sedlo Vršič ali planina Pecol - razrešili popolnoma netravmatično. Po dobro zasneženi cesti smo se odpravili na planoto pod Poliškimi Špiki. Naneslo je, da sem 500 m pred prihodom na plano na razcepu sledil levi progi po cesti, Roberta in Andreja pa je desna vodila po najkrajši smeri pod kočo Brazzá proti škrbini Vrh Strmali (Forca dei Disteis), zato smo "visoki" del ture opravili ločeno. Medtem sem se namreč odločil, da (pre)lahko in zelo obljudeno turo na škrbino zamenjam z vrhom zahodno nad njo, ki mi je padel v oči že prejšnje poletje. Curtissons (Mihelič pravi, da ime pomeni klavni noži) je presenetljivo malo obiskan, čeprav ponuja idealno smučanje (verjetno zaradi strmega travnatega pobočja, na katerem je snežna odeja redko stabilna). S parkirišča sem potegnil položno prečnico, tako da sem prešel Curtissonov bok pod strnjenim skalnim pasom, potem pa me je čakalo le še 500 m travnatega osrednjega pobočja. Razmere so bile za vzpenjanje skoraj idealne - sprva srenec z nekaj milimetri kristalčkov po vrhu, z naraščanjem strmine pa se je sneg pod vplivom sonca mehčal. Nič dosti bolje ni bilo z menoj, znoj je kar tekel iz mene. Še sreča, da sem imel za razliko od prejšnjega tedna zaščitno kremo tokrat s seboj, saj je združeni učinek močnega spomladanskega sonca in snega okrepilo tudi izprano ozračje. Zmehčani sneg mi je omogočil, da sem se s smučmi vzpel na vrh kar po direktni liniji, ki se mi je prej sicer zdela prestrma - zares odbito varianto pa je potegnil Robert, ki je izpod Vrha Strmali zavil na vršni greben Curtissonsa po izpostavljeni prečnici.
Za dobro smučarijo sva bila, žal, dve uri prepozna. Ob 10h, ko sem bil šele v spodnjem delu vršnega pobočja, je skorja še držala, ob 12h pa se je prediralo... Še najboljše je bilo prvih 100 višinskih metrov, ki so z okoli 35 stopinjami naklona tudi najstrmejši - dobro je šlo ravno zaradi strmine, pa še sneg je bil enakomerneje mehak, saj ga je bilo zaradi spihanosti manj kot nižje, kjer je bila razlika med skorjasto plastjo in spodnjim suhim snegom izrazitejša. Vse te vrste snega so bile vseeno že toliko predelane in sprijete, da nevarnosti plazu ni bilo. Po snidenju na Pecolu je za konec sledila izredno prijetna vožnja po cesti (ki bo brez večjih prekinitev smučljiva vsaj še kakšna dva tedna).