Jadranje, 17.-21. vinotoka 2012 Poletje konec oktobra Korčula sreda Ob prihodu v marino smo prejeli klasično dalmatinsko dobrodošlico: "Barka bo nared šele čez 2-3 ure, šele danes smo ugotovili, da bow-thruster ne dela." Verjel bi jim le popoln naivec... Ker smo itak vedeli, da bo nekaj šlo zagotovo narobe, se sploh nismo sekirali, malo pa so se odkupili z zastonjskim najemom izvenkrmnega motorja. Ob pijači smo se zaposlili z najnovejšo redno opremo barke, mobilnim Wi-Fi ruterjem. V glavnem, izpluli smo šele ob pol 1h, kar je pomenilo, da s preskokom vse do Korčule prvi dan ne bo nič. Motoriranje skozi brezvetrni dan nam je poživila delfinja družina, drugače pa so izležavanje prekinjale samo pokušnje domačih dobrot in degustacija prvina. Zaradi kratkega dneva smo opustili tudi prvo rezervo za prenočitev, Ščedro, in končali že kar na južni strani Paklenih otokov, v zalivu Taršće, že znanem z ekspedicije Vis 2005. Mirne razmere smo izkoristili za prvi poskus sidranja s krmno privezno vrvjo. Sledil je nagradni skok v morje, ki je navdušilo s temperaturo 23°C. Za uspavanko je poskrbel Koreninc. četrtek Dopoldne je pihljal dovolj soliden vetrič za jadranje s polnimi jadri, ker pa je prihajal ravno iz nasprotne smeri, smo morali motorirati, sicer ne bi prišli nikamor. Obiskalo nas je več delfinov, srečali smo tudi morsko želvo. Za postanek sredi dneva je bil kot naročen otoček Pločica z avstroogrskim svetilnikom (1, 2). Zasidrali smo se v plitvini pred pomolom in se - nekateri s plavanjem, drugi s čolnom - vsi skupaj izkrcali. Neobljudeni otoček je navdušil s tišino, razgledom, vonjavami sredozemskega rastlinstva. Popoldne se je naredil že prav kičast poletni dan; brezvetrje, brez valov, šajba. Ker, za razliko od prejšnjega dne, celinski oblaki na nas niso imeli več vpliva, je bilo zelo toplo. Ležerno so se menjavali kokpitovski pogovori, kontempliranje na premcu, prigrizki in vinček, kavica, pirček ... Glede na povsem umirjene razmere smo se za prenočevanje zasidrali kar na peščeni plitvini pred frančiškanskim samostanom na otočku Badija, vzhodno od mesta Korčula. Po kopanju je v kafiču na otočku padla runda za god Lorda Treasurerja. Tarok je bil izjemno razgiban, za priokus nelegitimnosti je kriv le podatek, da je bil kapitan šele drugi. petek Zjutraj smo se prestavili do mesta Korčula. Poskus bočnega priveza na vzhodni rivi nam, kljub izvensezoni, ni uspel, podobno je bilo tudi na zahodni rivi. Na koncu smo se morali privezati tam, kjer nam je mesto - na privezu za jahte. Ker muringov nimajo, smo četverovez izvedli s sidrom. Staro mesto je vredno ogleda, o tem že po nekaj minutah ni dvomil nihče od nas. Vrhunec je predstavljal vzpon na zvonik osrednje cerkve, od koder se odpre fantastičen ptičji pogled na mesto in okoliški akvatorij. Sledilo je motoriranje skozi mirujoč poletni dan okoli vzhodnega rta otoka in pod južno obalo nazaj proti zahodu. Za kopanje smo izbrali najlepši zaliv otoka, Pupnatsko luko, ki nas je pričakala povsem prazna. Čudovito! Plavanje, dremanje na krasni prodnati plaži, narezek v kokpitu, ... Za prenočevanje smo se ustavili na najmanj pričakovanem mestu, v Veli Prižbi, vzhodnem zalivčku naselja Prižba. Razmere so bile pač prave. Večer je zaznamoval reaktivni gumenjak s posadko štirih zbegancev, ki so zastonj obletavali domače ribiče v čolnih na morju ter gostilničarja na kopnem. sobota Proti jutru je zapihljal malo konkretnejši vetrič, tako da smo izpluli s trdno vero, da bomo prvič zajadrali. Pri otočku Kosor (poimenovanem po Pahorjevi Jadranki) smo šli v akcijo. Že dvig glavnega jadra ni kaj preveč navdušil, saj se ga sploh ni dalo pošteno natrimati. Prekleto turistično sranje. V tistem trenutku še nismo vedeli, da to sploh še nič ni. Ko smo odvili meter genove s "self-tacking" sistemom, je namreč odtrgalo omejilec na "travellerju" in vse skupaj je odneslo ven. (Kot smo po preučitvi fotk dognali teden pozneje, omejilca v resnici sploh ni bilo - lopovi dalmatinski so nam bili mirno predali jadralsko neuporabno barko!) Preostalo nam je motoriranje. Okoli svetilnika na rtu Velo Dance, kjer smo srečali drugo želvo, smo se prebili čez dvometrske valove, pri čemer se je ozeleneli "Mali od palube" le za las izognil "izmetu", potem pa smo na njegovo srečo zavili v Velo luko, tankati. Postanek smo izkoristili tudi za pijačo pred enim od znanih kafičev (Lastovo 2006), odkrivanje hiše Dragojevičevega Oliverja pa našemu fanu na srečo ni uspelo, saj nam je že zmanjkovalo dneva. Težava je bila v tem, da je motoriranje proti valovom in vetru počasnejše od jadranja, zato smo do Paklenih otokov lovili dobesedno minute. V Vinogradišće smo pripluli točno ob sončnem zahodu. "Naša" boja (Hvar 2011) je bila žal zasedena, prostora za sidranje pa je bilo dovolj. Toplo morje sta Luka in Mare izkoristila za nočno kopanje, nekateri pa smo raje zavili k restavraciji Meneghello. Poleg kelnarce, blagodejne za naše oči, smo lahko opazovali tudi podgano, ki je trimčkala po veji nad našimi glavami. nedelja Izpluli smo pred sončnim vzhodom in že pred 10. vrgli sidro v šoltanski Gornji Krušici. Po treh urah in pol zaključnega martinčkanja smo odprdeli proti Splitu, zmrdujoč se nad zaostajajočo čredo jadrnic Viške regate. No, v Splitu smo še enkrat več popenili, saj smo ponovno naleteli na zaprto črpalko, vsem podatkom na spletu navkljub. Ma, naj grejo v ... Ampak tokrat se nam je prikazala Marija, saj se je neprepričljiva omemba našega čarterista začuda izkazala za resnično - zraven marine so na začetku poletja odprli zasebno črpalko. Ki je odprta 24 ur na dan, vse leto. Smrt Ini, svoboda zasebnikom!