|
Jadranje, 12.-16. vinotoka 2011 Po jadralsko manj znanih koncih Hvarsreda Po šesturni nočni vožnji (začuda brez megle) smo v marini Kaštela brez hitenja prevzeli debelo Elanovo prasico Impression 434. Medtem je referent za tehnična vprašanja in nastavitev ure v fotoaparatih MatjažE skočil v trafiko po usb-sim, tako da smo bili med križarjenjem prvič direktno prštekani na svetovni splet. Na koncu smo se odločili izpljuniti še 50 evrčkov za izvenkrmni motor, po domače "zajca". Pol ure pred poldnevom smo v sončnem dnevu z malo vetriča odmotorirali proti Splitskim vratom. Ovinek v braški zaliv Smrk(et)a, katerega namen je bil zgolj ogled nekdanjega bunkerja za vojaške ladje, se je sprevrgel v čofotanje po skorajda poletno toplem morju. Juj, juj, juj. 
Dan se je iztekal, zato smo imeli časa le še za neopazen ovinek mimo Zlatnega rata pri Bolu, ki pa je v živo nekatere razočaral. Po zaslugi Aladinovih prognostičnih kart sem za prenočevanje izbral zaliv Pokrivenik na severni strani Hvara, ki zaradi večdnevnih obetov burje prvotno niti slučajno ni bil v igri, saj ne nudi dobre zaščite za vetrove iz I. in IV. kvadranta. Ob prihodu smo se zasidrali proti vetru s celine, natančneje proti burji, vetrna luknja pa je imela svoje zakonitosti, zato smo se, že v polmraku, raje presidrali proti JV. četrtek Luka je skočil v vodo že pred zajtrkom, po katerem je bil na vrsti prevoz z zajcem na obalo in ogled velike špilje Badan, slavne po snemanju slovenske otroške nadaljevanke Bratovščina Sinjega galeba. Stari domačin nam je zatem razložil vse o arheoloških izkopavanjih v jami, pri katerih je bil tudi sodeloval. 
Do vzhodnega rta Hvara smo spet motorirali, čeprav je pihal idealen vetrič za polna jadra, žal pa ravno v naš premec. Nenačrtovani postanek v mestecu Sućuraj (povod: nakup čebule) je bil zadetek v polno - sončni, brezvetrni dan je ponudil poletno toploto, izboljšano s popolnim mirom neturističnega oktobra. Od kofetkov, ki jih je častil blagajnik, smo se k barki vrnili ravno v pravem trenutku, da smo se umaknili že malce nestrpnemu kapitanu turistične ladje s kolesarji. Med veselim nadaljevanjem ob južni obali otoka smo se začudili barkači, ki je izvajala čudaške rikverc manevre. Ugibali smo, da morda polaga mrežo, zato smo jo obvozili na široko. Pol milje naprej sem poševno pred nami povsem naključno zagledal potapljača, divje mahajoča s plavutkami. Bila sta vodja potopa k bomniku iz 2. svetovne vojne, ležečemu 40 m globoko, in njegov osemletni sin, ki sta izgubila svoje štiri stranke, vse skupaj pa je izgubil njun zbegani ata na oni lunatični barkači. Uspešno smo jih rešili. Svoj dan smo zaključili v zalivčku Kozja, kjer smo se, enako kot prejšnji dan, najprej zasidrali proti odprtemu morju. Kopanje. Presidranje proti burji. Pred večerjo (bolgarski polpeti z okisanim krompirjem) je bila potrebna piratska odprava po kis - in v edini obljudeni hiši smo se spoznali z neuničljivo 82-letno Slovenko. 
Večer je poživilo pobliskavanje nad Korčulo, izredno svetla pa je bila tudi noč, saj je bilo nad nami jasno nebo s polno luno. Tarok. Med premorom ob pol polnoči se nam zazdi, da smo bliže obali kot zvečer. Hm? Minuto zatem se znajdemo tik ob "čolnarski garaži" in le strma obala in hiter vžig motorja nas rešita nasedanja! Uhhh, pa je šlo še eno mačje življenje. Sledilo je spuščanje precej daljše sidrne verige in dežuranje do jutra (v zaliv se je spuščal neugoden, vrtinčast severnik - severovzhodnik). 
petek Zbudili smo se v prelepo jutro. Po zajtrku smo se štirje prepeljali na obalo in se najprej sprehodili do zapuščene vasi Zaglav nad zalivom, kjer smo se srečali z atom in mamo iz prenočišča prejšnjega dne, Pokrivenika... Ata se je pred našimi očmi ročno zaletel v zid hiše... Sledil je obisk naše sonarodnjakinje, seveda z darilom, kar pa je povzročilo, da smo se pri njej zataknili za debelo uro. Ob kavi nam je postregla s piškoti in neskončno zalogo zgodbic. Med drugim smo izvedeli, da je bil bližnjo jamo z dvema podzemnima jezeroma večkrat raziskoval znani splitski alpinist Stipe Božić, enkrat tudi v družbi pokojnega Tomaža Humarja, ki je nato naši mamci pustil svojo trenirko. ;) 
Do Šćedra smo na toplem soncu in v brezvetrju motorirali, ogledujoč niz malih samotnih zalivčkov, od katerih pa ni enega brez vsaj ene hiške. Pozdraviti nas je prišla jata letečih rib. Za podlago za pirček pa je poskrbel kukijev namaz z inčuni. Na Šćedru smo izbrali južni zalivček Čarnjeni, idiličen in v tem času popolnoma samoten kraj. Jasno, plavanje in izležavanje na lepi plaži. Kmalu za zahodnim rtom Šćedra se je končno pojavil Veter. Z burjo v bok, moči 12-15 vozlov, smo zelo lepo pojadrali do Paklenih otokov. 
V Vinogradišću smo se troštali brezhibnega zavetja pred burjo, a je le-ta v zaliv nažigala presneto konkretno, zato smo se nazadnje hvaležno odločili za eno od dveh (od poletja ostalih) boj pred restavracijo na vzhodni strani zaliva. Burja je zvečer tudi močno zahladila, tako da sva bila z Luko na koncu privezovanja dodobra prezebla. Kočerja v podobi slastnega, toplega ješprena je zato padla kot ata na mamo. Večer je presenetljivo minil brez taroka, namesto tega smo se zabavali s CD-jem raznoraznih slovenskih megahitov. Nagradi občinstva in strokovne žirije sta šli v roke Klemenu Klemenu s Keš pičkami in Frediju Milerju s simfonijo Na sredi Slovenjega gradca... Ko po obratu ona se šprancira, sobota 
Jutro v zalivu je bilo umirjeno. Po zajtrku smo se sprehodili čez prevalček do marine, kjer nas je pričakalo več slovenskih presenečenj: omizje tržiških jadralk, žirovniška kelnarica in slovenski lastnik restvracije. Pa to ni več res, ejga! Po nekaj odplavanih dolžinah smo šele četrt čez poldne počasi odmotorirali proti mestu Hvar. Sredi dneva je bilo na glavni rivi še nekaj prostora, tako da smo se privezali z muringom. Posadkin načrt o vzponu do trdnjave nad mestom je bil hitro pozabljen in po kratkem obhodu osrednjega trga, med katerim je naš multifunkcionar DeSiro-Uccio navezal obetavne zborovske stike s starim domačinom Vickotom (seveda pa izvedel tudi vse o njegovem zdravstvenem kartonu), smo se samo še posedli na Top spot Abramovič, s katerega smo imeli elitni pregled nad paradirajočim ženstvom. Kelnar je z enim samim pogledom profesionalno dojel situacijo: "Šta če biti - sedam piva!" 
Pred izplutjem smo v kokpitu - pred očmi turističnega plebejstva - plemiško popikali kolutke salamce in kocke sira. Privezi so se bili medtem že povsem napolnili (ura je bila 15), tako kot se za Hvar tudi spodobi, in "privezni mojster", ki je začel operirati pred njimi, je malo špegal že tudi proti nam. Ampak Gorencem seveda ne pade na pamet, da bi plačevali najdražji privez na vzhodnem Jadranu, zato smo se prestavili okoli zahodnega rta otoka v Stari Grad. No, ker pa brdski mornarici zamenjava dragega z manj dragim ni dovolj, sem si tik pred vstopom v luko pozorno ogledoval hotel Arkada in ko sem bil prepričan, da je že zaprt, posadki namignil možnost zastonjskega priveza ob hotelskem pomolu... Čofotanje. Po kočerji v podobi puranovih zrezkov s sirom smo se na večerno pivce sprehodili v mesto, kjer smo našli zelo prijetno domačo gostilnico. 
nedelja Jutro smo začeli s tradicionalnim zajtrkom referenta za tehnična vprašanja, z jajci na pašteti. Izpluli smo bolj zgodaj kot prejšnje dni, kajti barko je bilo treba vrniti do 15. ure. Na izhodu iz Starogradskega zaliva smo dvignili jadra v močnejši burji od napovedi, zato smo odvili le pol glavnega jadra in podobno velikost genove. Do sredine Hvarskega kanala je 30-35 vozlov burje 14-tonska Elanka zlahka obvladovala, ko se je veter okrepil na 38-40 (sunki 42), pa sta nas refetanje robov jader in poslabšana vodljivost barke prisilila k dodatnemu krajšanju. Kljub vsega četrtini jader smo valove še naprej rezali s hitrostjo nad 5 vozlov. 
Nato pa je bil že skrajni čas za "pravi" adrenalin. Na vstopu v Splitska vrata, v katerih je bilo razmeroma zatišno, smo rahlo zaspali ob opazovanju ogromnega italijanskega trajekta (še pred njim sta s polnimi jadri leteli mimo vodeči jadrnici Viške regate, na kateri je na koncu spet zmagal Puh z Velikim Viharnikom). Predvsem krmar je imel svoje zasanjane minute in kar naenkrat smo se znašli zelo blizu obale Šolte. Pred križanjem smo ugotovili, da imamo čez levo škotino privezan gumenjak - in že sva Matjaža bezljala po premcu. Medtem smo na srečo odpluli mimo najbolj izbočenega dela Šolte, kajti krmar je nenadoma oznanil, da krmilo ne deluje več. Na srečo sem se čez nekaj sekund spomnil pogledati na displej, ki je premogel prikaz položaja krmilnega lista. Nismo si še dolgo oddihovali, ko smo ugledali nasproti motorirajočo jadrnico z nekaj odprte genove, plovečo točno na nas. Šele dvajset metrov pred nami, ko smo bili že prepričani v katastrofo, je agresor vendarle zavil ostro v svojo desno. Pospremili smo ga s pestmi in kletvicami. Ko smo končno zavili desno proti Milni, je kazalo, da so razburljivosti končane. Vendar, ko smo odvrnili pogled od čolna vodstva regate, smo se spet zagledali čisto blizu obale, tokrat Bračeve, krmilo pa je ponovno "nehalo delovati". Žal tokrat moje reševanje ni uspelo. Enostavno, dvignjenih smo imeli čisto premalo jader (še vedno isto kot v 40 vozlih), ki našega zaustavljenega tankerja niso bila sposobna poriniti proti močni burji in valovom, ki so nas porivali proti obali. Za povrhu prvo vžiganje motorja ni uspelo, hehe. V drugo, na srečo, je. Odmotorirali smo na bencinsko črpalko v Milno. Tu pa se je začela kriminalna komedija. Črpalka je bila zaprta (nategnili so me že drugič zapored), kar je pomenilo, da smo morali gorivo doplačati v v marini. In pazi zdaj: čarterist nam je za gorivo hotel zaračunati reci in piši 450 €! Po pravilniku namreč zaračunajo trojno ceno. Vse v redu, če nam ne bi bili ravno oni zagotovili, da bo črpalka v Milni zagotovo odprta tudi na nedeljo. V glavnem, na koncu smo se s sposojenima sodoma sami odpeljali do prve cestne črpalke in gorivo tudi prečrpali v barko. Prihranek: 300 €... 
|