Jadranje, september - oktober 2005 S premajhno barko Vis

Beneteaujeva Oceanis 311, ta konec tedna z naskokom najmanjša jadrnička v viškem akvatoriju, nas je od četrtka do nedelje popeljala skozi nove bitke do končne zmage: Avtocesta je zakon! Dobrih 5 ur, pa si s postankom ali dvema že v Trogirju. Domače testenine z dagnjami (klapavicami), poplaknjene z Laškim, imajo seveda sposobnost uspešnega zaključka poznopoletnega večera v utrjenem obmorskem mestecu. Vsem načrtom navkljub smo v četrtek - tako kot vedno - izpluli šele ob pol 10h. Jadra smo dvignili v Splitskem kanalu in v južnem vetru rezali vodo nekam proti Svetcu, skritem v sumaglici. Ker je veter pihal točno iz smeri našega cilja, barčica pa zaradi majhnosti ni zmogla večje hitrosti, ob 14h ni bilo druge kot vžgati motor in v zadnji uri dneva priprdeti v zavetje Komiže. Sredi noči, ob 2h, se je izkazal mehur, ki me je spomnil na napovedani obrat vetra. Barko sem odmaknil na primerno razdaljo in ob 4h smo se samo prezirljivo ozirali po sosednjih tankerjih z brezglavimi češkimi in italijanskimi posadkami, ki so jih prvi udarci burje pribijali v pomol... Petek se je prikazal z izpranim in spihanim ozračjem. Vidljivost do konca. Po preživetem napadu prsate blond Čehinje smo se ob divje zgodnji uri (čez palec: ob pol 11h) z burjo v krmo prestavili do Modre špilje, kjer pa se je posadka ustrašila visokih valov, ki so sicer poskrbeli za odsotnost lokalnih ravbarjev (pobiralcev vstopnine). Jedi jedi kekec, kakšni kilavi Gorenjci! Pa nič. Dvignemo jadro z drugo krajšavo in primerno odvijemo genovo ter se zapodimo v dvo do trimetrske valčke. Začetni juhuhuji so se kmalu pomešali s klicanjem košut in zeleno oblečeni član posadke se je počasi v celoti prelil v to varovalno barvo... Ob južni strani Visa smo enkratno jadrali v burji 22-28 vozlov, samo škoda, da kurs proti Lastovu ni bil naš kurs. Ko je ob 16h zadnji orci na JV strani Visa manjkalo samo še kakšnih 5 stopinj do kontre v prejšnjo stranico, se je bilo spet treba poslužiti motorja. Ampak podkupnina je podkupnina, tako da je Neptun malce popustil in prej kot v dveh uricah smo se prigugali do zaliva Rogačić, SZ od mesta Vis. Privez v bunker rajnke JLA je bil šarmanten, blagajniku pa je narisala nasmeh na obraz predvsem brezplačnost. Zeleno-prozorni benjamin se je takoj zaljubil v trdni pomol. Ostali smo po skoku v morje napadli puranove zrezke v nekakšni umetniški omaki (eh, vemo, da je najpomembnejša začimba šilce rujnega) in ob spodbujanju Slakov vrgli tarokarce. Do 1h, ko smo presodili, da bo pred pustolovščinami novega dne vendarle pametno nabrati malce spanca. Sobota se je začela z ogledom sistema rovov v vietnamskem arhitekturnem slogu (opaženi so bili napisi "Sitno 400") in polaganjem vab po grmovju. Po zajtrku in osvežilnem čofotanju smo ležerno odbrzeli v Vis, kjer smo na črpalki spoznali nepravično prevaro, prizadejano ob prevzemanju barke. Poved v enem stavku: "Nema problema", uporabljena s strani predstavnice Generalturista (model "kršna Dalmatinka"), je zadobila novo pomensko nianso. Za umiritev po strašnem šoku - predvsem blagajnika, a i ostale posade - je kapitan velikodušno predpisal polurno šetnjo po rivi, z inkludid ogledom prelestnih 60-pomladnih domačih manekenk. Še vedno tresoče se blagajnikove roke so žal botrovale trku v kamnito obalo, ki je vzbudil veselo zanimanje zdolgočasenih domorodcev. Iz Visa proti Paklenim otokom smo se končno ujeli tudi z Eolom ter v eni sami stranici idealno odjadrali (burja 10-18 vozlov, prva krajšava, hitrost do 7,1 vozla) do zaliva Taršče na Sv. Klementu. Legende si med seboj nasprotujejo, tako da ugotovitve o povezavi z imenom člana naše posadke ne moremo zanesljivo potrditi. Kakorkoli, znašli smo se v neokusno idiličnem zalivčku, v katerem nam ni preostalo drugega kot sončenje, namakanje, kulinarjenje, gašenje žeje, ipd. Zadnjeomenjene dejavnosti se je ob vzpodbudi dvanajsterice Kamničanov na 51-čeveljski prasici neki izkušenejši član posadke lotil preveč goreče, zato ekscesi niso izostali. (Ker je šlo očitno predvsem za opoj po navdušujočem jadranju, ga kapitan - pričakujoč primerno oddolžitev - zaenkrat pušča neimenovanega / Rumeni tisk) Kar se tiče blagajnika, ta je spet blaženo zaspal z ohranjeno denarnico. Nedelja: športniki smo se zjutraj sprehodili do marine na drugi strani otoka ter se po povratku pridružili ostali trojici pri plavanju. Juj, juj, kakšna voda!!! Po motoriranju skozi skorajda brezvetrn sončen dan smo se zahodno od Šolte zasidrali med metrskimi granatami pred otočkom Kamičićem in si z masko ogledali bližnji rob, kjer morsko dno rahlo klavstrofobično izginja v temno prepadno globino. Zadnje sline so se nam pocedile ob tortelinih v sirovi omaki, pirini solati in neizogibnem kozarčku rujnega. Ob pol 5h popoldne smo barko pripeljali domov. Veliki šef je prevzem opravil bliskovito, s poznavalskim ogledom kazalca za gorivo. Jasno, vse je bilo v redu, saj smo tankali "že" v Visu, ccc... Četrt čez 17. uro smo trem Baldrickovim bratrancem na kapiji podarili 140 kun za parkiranje brez računa, potem pa samo še gas do daske. Nekaj je jasno že sedaj: naslednje leto za smer proti Lastovu ne vzamemo krajše od 40-ke.