Trentski Pelc, 2109 m - Srebrnjak, 2100 m

29.9.1999 Čez Vršič se peljemo še v temi, ko ob 6:50 štartamo nasproti cerkvice v Zg. Trenti, pa je že ravno prav svetlo. Čez brv in okoli 300 m po dobri poti ob Soči navzdol, do travnika nasproti pokopališča, kjer nas najprej zavede dobro shojena steza navzgor do stene, kjer čez kakšnih 30 m visoko steno prši slap, desno pa je ob ne preveč vabljivi polički napeta vrv (kam??). Nazaj na travnik in diagonalno desno po stezici v grmovje. Prečkamo potoček (30 m višje pada čez previsno steno markanten slap) in se levo od slapu čez kratko strmino povzpnemo na odprto pobočje. Orientacijskih težav čez lahko pečevje ni več, ovirajo pravzaprav le veliki pajki s svojimi čez pot napetimi velikimi mrežami (na podobni višini smo pozneje naleteli nanje tudi pod planino Berebico). Nekaj metrov pred robom atraktivnih tesni in žlebov nad slapom se lovska pot razcepi: naravnost čez vodo gre steza na pobočje Ušja, mi pa zavijemo levo. Naslednjih 200 m je v gozdu steza slabo vidna, zato je potrebne precej pozornosti, pravo smer potrjujejo redki možici. Okrog višine 1.200 m steza preči desno, prečka razdrapano suho strugo ter nekaj časa vodi po njeni desni strani, gledano navzgor. Više nadaljuje po strugici ali ob njej, vse do ceste na Starem Utru. Minuto zatem smo na prevalu pri lovski koči. Božanski razgled! Po kratkem postanku se od koče usmerimo približno naravnost navzgor - ne po nekakšnem slemencu levo ali širšem travniku desno, ampak po sredi, po ožjem travnatem pasu, kjer se kmalu prikaže slabo vidna stezica, ki v bolj ali manj direktnem vzponu skozi goščavo pripelje do večjega travnika v pobočju, vidnega že od lovske koče. Nekako sredi travnika Grega, ki hodi zadnji, opazi sledi vodoravne steze - po njej nekaj minut levo skozi ruševje do travnatega dolka in po njem navzgor do melišča pod vršnim pobočjem Pelca. Z najvišje točke melišča zlezemo po dveh žlebovih proti desni. Sledi lažji svet, šele zadnjih 80 m pod grebenom je spet malo težjih (sem in tja malo za prijeti). Malo pod grebenom potelovadimo čez skalni skok, sledi spet lažje pobočje in le na njegovem vrhu čaka zadnji, precej neroden prehod. Na najvišji točki si sledijo razgledovanje, slikanje, razgledovanje, slikanje ... Spust proti Ribežnom je sprva lahek, počasi pa začne greben postajati vse bolj zaraščen in ožji. Prvo ruševje obidemo levo, naslednjega pa ne, čeprav nadaljevanje po samem grebenu ne izgleda obetajoče (skalni skok v grebenu) - za rušjem pogledamo desno čez rob stene (izjemna globina) in 10 m nižje zagledamo široko travnato polico, ki pripelje nazaj na greben pod skokom. Prehod Ribežnov je kar naporen (precej prebijanja skozi rušje - prav pridejo v dolge hlače), tudi izpostavljen (ozka grebenska rez, dve čudoviti polički nad severnim prepadom), strmi hrbet do vršnega grebena Srebrnjaka, ki od daleč izgleda hud, pa se izkaže za presenetljivo lahkega in neizpostavljenega - edino mesto, kjer delamo tudi z rokami, je navpičen prag v začetnem delu. Že takoj ob prihodu na vršni greben nam pade v oči žleb, ki skoraj točno z vrha pada proti Trenti in je videti lepo prehoden (vsaj na vidnem delu), medtem ko na Ribežnih, kljub pozornemu opazovanju, nismo opazili prehoda navzdol. Po krajši neodločnosti se odločimo za žleb. Sicer je še kar strm, a brez težav, nekaj mestom, kjer je po skalovju preveč grušča in kamenja, se izognemo večinoma po levi strani. Po 300 višinskih metrih smo nad prvim skokom. Prečimo na desno stran in se nekaj časa lepo spuščamo po travnatem pobočju, ki pa za neko prelomnico postane zelo strmo, zato poskusimo na drugi strani žlebu. Najprej nas čaka 20 m prebijanja skozi gosto rušje, nekaj metrov gre tudi še po žlebu, pred novim skokom pa se znova umaknemo na levo stran, v precejšnjo strmino. Na srečo je dobro poraščena: sprva se spet malo potapljamo skozi rušje, nato zaviramo od macesna do macesna, nad novim skokom pa zavijemo čez grapo na desno stran. Travnata strmina je sprva še užitna, pod skokom pa se ločimo - Matjaž in Grega nadaljujeta po vse strmejših travah (a so, za razliko od zgoraj, tukaj po pobočju posejana drevesa, nižje pa se sploh začne goščava), jaz pa se s svojimi zdrsanimi podplati raje spustim v grapo in se po njej spuščam do naslednjega skoka. Izognem se mu po gostem in strmem rušju na levi, pod njim se še kakšnih 30 m spustim po strmi travi, nato prečim nazaj v grapo. Naslednjih 100 m gre po grapi, sicer precej polni kamenja in prekinjani z več nizkimi stopnjami, a prav lepo prehodni. Le 50 m nad iztekom moram obiti še zadnji skok, spet levo po travi. Grapa se izteče na melišče, kjer se srečata tudi naši smeri, tako da po melu odšodramo odlične volje. Pod njim takoj zavijemo v gozd, kjer na naše veliko presenečenje stopimo naravnost na široko stezo, ki se čez 100 korakov razširi v zapuščeno gozdno cesto, ta pa nas v blagem spustu pripelje do italijanske vojaške ceste Trenta - Staro Utro. Proti koncu se nam sicer precej dolgočasno vleče, saj je cesta speljana in tudi ohranjena kar prelepo (idealno za gorsko kolo). V dolini je prometa tako malo, da v 20 minutah štopanja pripeljeta mimo vsega dva avtomobila. Tretjemu se postavim na sredo ceste in me pač mora pobrati...