Turnosmučarski vodniček / KARAVANKE

Plešivec, 1801 m

Plešivec je poleti neopazen ruševnat kucelj pod Tolsto Košuto, za katerega ne bi nihče rekel, da ima kar veliko turnosmučarskega obiska. Njegov čas nastopi, ko je na zahtevnejših turah prenevarno ali ko se želimo samo za kratko prezračiti. Po zasneženi cesti lahko sicer začnemo že v Medvodju, vendar na obisk običajno pomislimo takrat, ko je gozdna cesta prevozna vsaj do Košutnika. Govorimo torej o zimah, ko sneži samo v višinah (nad 1000 m), oziroma o začetku zime, predvsem pa o pomladi, ko cesta že skopni, severozahodna lega turnega smuka pa zagotavlja dober sneg kljub pomladno toplemu soncu. Zahtevnost ture je zelo zmerna, tako da je primerna za vsakogar.
Vzpon: Od Košutnika po cesti do parkirišča, nato po kolovozu do Spodnje Dolge njive. Ko postane pašnik malo strmejši, se spet pojavi obris kolovoza, ki nas popelje nad kratko grapico do začetka Zgornje Dolge njive. Prehod do vrha Plešivca lahko izbiramo po želji; navzgor lahko zavijemo takoj, ko se na desni odpre gladki travnati bok planine, ali pa dnu planine sledimo skoraj do njenega zatrepa in se poslužimo mejne poseke. Ali pač kjerkoli vmes. Če izberemo prvo možnost, je treba med nepreglednim ruševjem držati smer proti levi.
Spust: Po smeri vzpona. Smučarsko najlepša odseka sta travnati bok zgornje planine in pa spodnja planina.

_Težavnost
I

_Izhodišče
parkirišče pod
Sp. Dolgo njivo, 1280 m
(Košutnik, 1080 m)
_{Višinska razlika}
520 m (720)
_{Čas vzpona}
1:30 (2:00)
_{Čas spusta}
0:45

_{Letni čas}
december - marec
_Lega
S, Z
_Smučljivost
zelo dobra
_Orientiranje
lahko

_Zemljevidi
Storžič in Košuta, 1:25.000
Karavanke, 1:50.000 _Vodniki
Poljanec (91)

Dnevniški zapisi

12.3.2000 (+ Matjaž E)
Z avtom sva se pripeljala do Košutnika. Prvi klanec je bil kopen, po 300 metrih pa sva že hodila po zasneženi cesti. Ko se je vzporedno s pastirsko kočo na Spodnji Dolgi njivi začelo prepogosto predirati, sva prestopila na smuči. Kolovoz naju je popeljal mimo grapice, na odprti Zgornji Dolgi njivi pa sva že na začetku, takoj za velikim balvanom, zavila desno navzgor v strmino. Nad prvo prelomnico poteka zanimiv sprehod med vse redkejšimi macesni in grmičevjem., na sam vrh pa se povzpneš po čistini ob mejni črti, ki je, razen kadar je snega zelo veliko, edini prehod skozi ruševje.
Sneg je bil v zgornjem delu za smuko idealen, zmrznjen, z odtaljenim zgornjim centimetrom, tako da sva do Zg. Dolge njive vozila pravi veleslalom med ruševjem in macesni. Po zaliti grapi je ovirala skorja, čez spodnjo planino sva smučala po še smučljivem južnem snegu, na strmem kolovozu je občasno pomagalo pluženje, za konec pa je bila na vrsti še lepa vožnja po cesti do 300 m pred Košutnikom.

19.3.2000 (+ Grega)
Od Košutnika sva s smučmi na nahrbtniku začela pešačiti v jasnem vremenu, že pred pastirsko kočo na Sp. Dolgi njivi pa se je pooblačilo in začel je naletavati sneg. Nalepila sva pse in v pravem snežnem metežu nadaljevala proti zgornjemu delu planine. Vreme se je izboljšalo tako hitro kot se je poslabšalo, tako da sva na vrhu imela vsaj približno lep razgled.
Spust je potekal med rušjem, iskaje najboljše prehode in čim boljši sneg. Pri slednjem nisva imela veliko sreče, saj je bil ponekod napihan, zato nikoli nisva vedela, kaj naju čaka v naslednjem zavoju. Smuka je postala prijetnejša šele na spodnji planini, na žalost pa je trajala le nekaj minut. Vseeno sva s smuči stopila samo nekaj minut od avtomobila.

16.3.2002
Napovedan je bil dež, gledal pa sem v jasno nebo. Hm... Opoldne sem začel 5 minut pod parkiriščem, kjer me je ustavil led. V gozdu je bilo zasneženo, Spodnja Dolga njiva pa skoraj povsem kopna, zato sem do Zgornje pešačil. Tam me je pričakal gnilež, zato sem bil prisiljen prestopiti na smuči. Do ruševja me je pripeljal strm, plitev žleb na desnem robu travnatega pobočja, ki je bilo 10 m levo že kopno. Nad prelomnico je bilo snega sicer veliko, vendar je ruševje gledalo ven, zato je bilo treba ves čas slalomirati. Dobro, da je vsaj vreme držalo.
Začetek spusta ni izpolnil mojih optimističnih pričakovanj, saj sem se v prvem zavoju v gnilcu skoraj postavil na glavo in do prve prelomnice na mejni poseki zato polplužil, pod njo pa so me zavoji že bolj navdušili. Po zanimivem prebijanju skozi goščo je bil na vrsti vrhunec ture, idealno omehčan sneg v travnatem žlebu. Iz gnilca v dnu grabna sem takoj, ko se se je dalo, zavil v levo pobočje, kar se mi je na koncu daljše prečnice obrestovalo z izvrstno strmino nad grapo. V nadaljevanju je bilo na vrsti nekaj improvizacije, izkoristil sem vse, gnilobo in led, ter se pripeljal povsem do avta.

11.3.2007 (+ Eva, Aleš)
Zaradi močnega vetra smo najprej prestavili pohod po Triglavski magistrali, pa tudi s tole kratko turico sem raje počakal do nedelje, ko je bilo najhujše že mimo. Cesta je bila prevozna do zadnjih 300 m pred parkiriščem, do kamor pa smo - nepričakovano - tudi prismučali. Sneg je bil povsem predelan, pravi srenec, le zgoraj, med ruševjem, je bilo čezenj precej mehkega napihanca. Skratka, smuka je bila odlična. Turo sta klasično popestrila slavna Butec in Butec, ki sta tokrat pozabila doma en par smuči...

25.3.2016
Direktni pristop z zahoda. Fantastična smuka.

Nemški direktor nam je za petek določil kolektivni dopust - češ, praznik ima itak cela krščanska Evropa. Svašta.
Avto sem parkiral 200 m za mostičem čez potok Košutnik. Navdušeni začetek na smučeh se je končal za prvim ovinkom. Sledilo je pešačenje do ovinka, s katerega ugledaš hišo Košutnik. Običajnemu pristopu sem sledil do parkirišča pod Sp. Dougo nivo, na ovinku za njim pa sem zapustil še zadnjo sled predhodnikov. Kljub temu je bilo napredovanje, zaradi predelanega snega, še naprej zelo prijetno. Čeprav se gozdna cesta malce vleče, potegnjena je namreč dokaj zložno, sem ji vseeno sledil do konca, saj sem bil v tem koncu prvič, zato sem želel vse skupaj dobro pregledati. Če odštejem srečanje z jelenom, je bila edina poživitev naletavanje drobnih snežink. Po začetku v sončku se je namreč privlekla oblačna pokrovka, skozi katero sem sonce nekajkrat opazil le še kot zabrisan disk. Cesta je speljana točno tako kot kažejo zemljevidi: odcep za Spodnjo Dolgo njivo je na levi "serpentini" (višina 1450 m), na naslednjem obronku, kjer je cesta zelo široka, se odpre širok razgled, malo naprej pa je (na levi) že odcep vlake, ki pelje na vršno pobočje Plešivca. Tudi njen razcep je na zemljevidih vrisan pravilno. Izbral sem levi krak, ki me je v poševnem vzponu dostavil na veliko poseko. Še preden bi me zapeljal proti levemu grebenu, sem odvil na vlako, ki me je desno gor popeljala do vrha poseke. Sledilo je zanimivo slalomiranje skozi gosto smrečje, dokler se ni začelo pojavljati vse več čistin. Končno pa sem na desni, ob robu, s katerim se zložno zahodno pobočje Plešivca strmo prelomi proti jugu, naletel na ozko "poseko", po kateri sem kmalu dosegel veliko ravnico, ki preseneti 100 m pod vrhom. Od tam naprej je svet odprt.
Na vrhu je mrzlo vleklo, zato sem se hitro preoblekel - ter ugotovil, da sem softšel že drugič to zimo pozabil v avtu, grrr!! Še dobro, da sem imel s seboj rezervni puli, tako da sem mokrega uporabil kot zunanji sloj (začuda je bilo to povsem dovolj).
Začetek spusta, zaradi zastrugov in difuze, ni nakazoval kakega smučarskega presežka, vendar je že bok žlebu pod vrhom ponudil zelo solidne zavoje. Še boljše pa je šlo, ko sem pancarje prestavil iz nastavitve za hojo. Kar je pojasnilo tudi čuden občutek ves čas vzpona - ko sem jih imel v načinu smučanje ... hahahaha. "Poseka" je povsem presenetila s popuščenim snegom, ki je omogočal lahkotno kristianijo. Da bi zavil v gosto smrečje, mi zato ni padalo na pamet, in tako sem nenadejano zadel idealno smučarsko smer. Kmalu sem prismučal na veliko poseko, ki je gor grede nisem bil niti slutil. Po njej sem vijugal tako uživaško, da se mi je samo smejalo. Razcep vlak sem dosegel po gor grede "neizbranem" kraku. Kljub tem hvalospevom, pa je naslov 'poteza dneva' pripadel šele odločitvi na markiranem odcepu za Sp. Dolgo njivo, kjer sem udaril radikalno bližnjico dol skozi gozd. Smer je, kljub nepreglednemu gozdu, enostavno določljiva - po zaslugi globokega grabna na desni. V navdušujočem vijuganju sem "padel" na cesto na sredi klanca nasproti parkirišča.

7.1.2023
Za vsak slučaj sem s seboj vzel opremo za turno smuko IN za pešačenje. -) Cesta je bila kopna do višine 1140 m (ne pa tudi suha; avto je bil temeljito usran ...), prvi ledni odsek se je pojavil šele na prvi serpentini nad Košutnikom. Smuči sem položil na sneg ob prihodu na Spodno pvanino. Do usada jih je bilo treba trikrat še prijeti v roke, čez Zgorno pvanino in do vrha je bilo pa to to. Uživancija na soncu nad meglenim morjem.