|
Dnevniški zapisi
16.2.2013 izvidnica v Podstoržič, do 1340 m
Popoldansko izvidništvo. Gozdna cesta v Vobenco je bila neprevozna (razen, morda, za kakega visokega terenca), cesta v Podstoržič pa - ohoho - splužena do konca. Preostanek dneva sem zato izkoristil za skok do čistine pod vzhodno steno Storžiča. Svet je bil popolnoma deviški, globoki pršič (kot je za to severno dolino pod Storžičem običajno) povsem suh, gaženje temu primerno naporno. Seveda ga je prekrasna plovba navzdol več kot poplačala :).
19.2.2013 (+ Klemen)
Pornič. Deviški, suhi pršič od vrha do avtomobila. Smuka to aMaze. Ich bin el mechor ficador del mundo! %-)))
Na sobotni izvidnici sem v Podstoržiču odkril popolnoma nedotaknjen svet, od konca ceste naprej ni bilo niti ene človeške sledi. Ker sem šel v nedeljo na Porezen, za torek pa je bilo napovedano edino lepo vreme prihajajočega tedna, sem razpis za Licjanovec objavil v ponedeljek. Medtem ko se je več osebkov le nemočno posipalo s pepelom, pa se je na veliko presenečenje javil ata Klemen, ki je bil iz upravičenih razlogov zadnje čase redko viden v akciji. ;)
Kot je bilo za delovni dan pričakovati, sva sredi doline Reke nabasala na gozdarski tovornjak. Po umiku do prvega izogibališča sva se začela ogrevati z lopatanjem, sledil je trening nameščanja novih verig, ravno ko sva bila gotova, pa je Postojnčan že pripeljal mimo. Njegovi kolegi na koncu doline so bili še prijaznejši; parkirala sva tako, da sem kar sam umaknil njihov džip. Jap, lepa beseda lepo mesto najde! Za konec uvoda v turo se je zaslišal še Klemenov "Neeeeeee..." - ko je ugotovil, da mu na pancarju manjka en zatič. :))
Kljub mrazu je bil zrak čudovit. Do Praprotnikove koče sva, po zaslugi urezane gazi, prišla nezašvicana. Tu so sledovi dveh turnih smučarjev, ki sta v vmesnem času izkoristila mojo sobotno smučino, zavili proti Bašeljskemu sedlu, zato naju je predel pod Malim grintovcem čakal še povsem nedotaknjen. Itak. Od koče sva potegnila položno prečnico do grabna pod Mačenskim sedlom, ga takoj prečkala in se na drugi strani začela vzpenjati med redkim grmovjem, z veliko čistinami za nemoteno vijuganje. Odprti svet pod Malim grintovcem, katerega spodnjega dela se s smučanja leta 2010 nisem zapomnil kot posebno strmega, je takoj presenetil s kar solidnim naklonom. Na varnostno vprašanje so naju posebej opozorili tudi plazovi, ki so po 11. uri začeli leteti iz osončene vzhodne stene Storžiča. Na srečo je bila pršičarska odeja v senci Grintovčeve stene mnogo bolj stabilna. Vmes se je zaslišal še en Klemenov krik - tokrat mu je odpovedala ena od krpljic. :)) Na sonce sva stopila šele 50 m pod grebenom, ko sva zavila čez levo rebro. Prestop iz sence je potrdila tudi, na srečo čisto rahla skorjica, za popolnost prizora pa je poskrbel centimeter površinskega sreža, katerega kristali so se v soncu biserno bleščali. Na razglednem vršnem grebenu nama je ostal samo še kratek sprehod do vrha Licjanovca na levi.
Spust. Že s prvim zavojem se je začel pornič. (Jaka) Hvala za ušesa! :)) Čeprav so proti dnu noge že precej pekle, je bilo vijuganje tako navdušujoče, da se, razen za fotografiranje, sploh nisva mogla ustaviti.
18.3.2016 (+ JanezR, Klemen, MatjažE)
Načrt: uživaška "fotrovska" turica s 700 metri višinske. Vreme super. Opoldne iz službe (med čakanjem na voznika je padel foto-sešn z vratarko, hehe) in s širokimi nasmehi skozi Kokro. Potem pa smo 300 m od vstopa v dolino Reke zagledali debelo zasneženo cesto. Pa smo spet "tam" ... :)
Za uvodno burlesko sva bila zadolžena Matjaža; prvega pozabljivca je rešila najdba umazanih nogavic v pancarjih, drugi pa sem se po 50 metrih na srečo spomnil, da moj Garmin še vedno lovi satelite na strehi avtomobila. =)
Cesta je bila to zimo še nevožena, videli so se le stari sledovi pešca. S tempom se nismo pretegnili, fotra dveh in treh otrok sta podirala rekorde v počasnosti, zato je nazadnje dvignil roke tudi foter enega, ki se je bil do konca ceste še gnal na čelu. V položnem gozdu pod Praprotnikovo kočo sta se dva lotila voskanja psov, kajti cokle so začele resneje napadati. Ampak, ko smo na drugi strani grabna prišli na prisojno pobočje, se je začel tak masaker, da je tisto mazanje v trenutku odpovedalo. Mega cokle, ajga! V nadaljevanju je bilo slišati nemalo rafalov že pozabljenih psovk ... Tolažil nas je edino pogled na višinomer, ki je - čeprav ob pogledu navzgor tega ne bi verjel - obljubljal, da imamo do vrha samo še 250 m. To bomo pa že, ajga, pa če vse preorjemo! No, više se je sneg celo popravil, zato smo zadnjih 100 vm potegnili v že skoraj odličnih pogojih. Da je bilo vse skupaj še lažje, so skrbeli pravljični prizori okoli nas, zato smo bili "prisiljeni" k pogostim foto postankom.
Vrh smo uspeli doseči ravno še dovolj zgodaj, da smo si lahko na njem privoščili sproščene pol urice.
Za ta predel klasična orgazmatronična smuka nam je v hipu izbrisala vse spomine na idiotske cokle. Neverjetno, moja tretja tura pod severno steno Malega grintovca in hkrati tretja prašičarska perverzija. Ekstatično kruljenje, ki je obvezna zvočna kulisa take pele, seveda ni izostalo. Da je bil kič v poznopopoldanskem soncu še hujši, je v ozadju vzšla še luna.
Izkupiček 10/10 je preprečila zgolj pozna ura (na osrednjem pobočju smo sonce ujeli za rep), zaradi katere smo smer po širokem grabnu opustili, saj bi vsak nepričakovan zaplet lahko pomenil zaključek v temi, ter se rajši držali običajne smeri. Skorjo smo povozili edino na jasi pod Storžičevo steno. V gozdu pod njo je bil sneg spet solidno uporaben, ker pa smo bili že vsi malo "šibki" v noge, smo vijugali samo toliko, da smo prišli varno dol. Zato pa je bila smuka po cesti spet izredno lahka, odličen zaključek vrhunske ture!
Pijačo pri Kanonirju je moral častiti gušter Janez.
|