|
26.2.2005 neuspešen poskus Kaninskega smuka, spust skozi Krnico (+ Eva, Aleš)
Vožnja z gondolo, spust po zaprti progi Graben, v spodnjem delu le-te kože na smuči ter skozi globok pršič in meglo v smer, kjer naj bi bila koča. Za prvih 80 višinskih metrov smo porabili 35 minut, vse manj nam je bilo jasno, kje smo, izgubljali smo občutek za gor ali dol, ko so se pred nami zarisali še obrisi plazovine, pa smo imeli "Kaninskega smuka" dovolj. Poleg tega smo presodili, da bo pametno počakati na dodatni sneg, saj je bilo pod novim snegom še premalo podlage za tako ekstremno razgiban kraški svet.
Vrnili smo se na smučišče, ki smo ga sicer imeli čez glavo že po drugi vožnji, vendar smo zdržali skoraj dve uri, tako da dolga avtomobilska vožnja ne bi šla povsem v prazno. (Turni smučarji, ki kupijo samo povratno gondolsko karto (2600 SIT) ali celo prištorkljajo z Nevejskega prevala, si na Kaninu lahko privoščijo tudi kakšno dodatno vožnjo, saj so žičničarji povsem flegma...)
Za zaključek smo s Škrbine pod Prestreljenikom odsmučali v Krnico - ki nam je pripravila popolno presenečenje. Enemu ali dvema lokalcema smo pomagali razdevičiti do pol metra fantastičnega pršiča! Norooo! V strminah je puhec pršel do pasu... Po pršiču smo pluli vse do izteka doline, celo skozi gozd je šlo lepo in šele v zadnjih 50 metrih pred cesto je bilo treba dobro popaziti na skrite skale. Tudi cesta do postaje B je bila 1A.
27.1.2016 od koče Gilberti, dodaten spust v Veliki Graben (+ Janez R.)
"Team building" projekta CT predevelopment. :) Ker je nova vodstvena klika postavila nova pravila za porabo plus ur, sva šla iz službe šele ob 11h, v Žlebe pa sva prispela ob pol 1h. Parkirala nisva na parkiriščih, temveč ob makadamski cesti, ki pelje k spodnji postaji gondole. Kar sicer prepoveduje prometni znak, vendar itak ni bilo nikjer nikogar (po celotnem smučišču se je kotalilo max 10 smučarjev). Na ovinku vrh klanca je prostora za par vozil.
Do blagajne sva torej imela le minuto hoda. Pri nakupu enosmerne vozovnice (8 €) se je Janez hotel pobahati s svojo lahovščino, pa neslavno pogorel - bejba mu je namreč odgovorila: "Šestnajst evrov". :):)
Gondola naju je mimogrede dostavila na višino 1850 m, od koder sva odsmučala do 50 m niže ležeče Prevalske ravni. Tam sva nalepila kože in desno od proge počasi odpeketala proti Prevali. Drugo polovico vzpona sva sicer hodila kar po robu smučišča, saj so ga uporabljali skupno štirje smučarji ... Na sedlu sva zagledala delavce Kaskaderja, ki so ravno postavljali obračalno kolo naše sedežnice, še bolj pa naju je presenetil pogled na progo proti Škrbini pod Prestreljenikom, katere polovica je bila splužena do kopnega. "Kaskaderji" so namreč po njej dostopali do Prevale. Preostanek proge je bil na srečo še vedno dovolj širok za poznejše udobno slalomiranje.
Na Škrbini sva se razšla, saj se je Janez opredelil za peš naskok vrha, jaz pa za smučanje v Veliki Graben, do konca smučišča Tiha dolina. Smučišče proti zgornji postaji kaninske gondole je bilo, enako kot tisto proti Prevali, prepolovljeno s spluženo cesto, sneg pa precej razrit, a vseeno dobro smučljiv, saj zaradi visokih temperatur ni bil trd. Glavna veselica se je začela v Velikem Grabnu, v katerem je gladko smučišče ponudilo malodane pomladanski putrček. Nadvse lahkotno vijuganje, na dnu sem imel usta do ušes.
Povratek na Škrbino je bil hiter, saj sem - zgrešeno - pričakoval, da bo Janez itak nazaj pred menoj.
Proti dolini sva odsmučala prepričljivo zadnja. Na Prevali sva imela smolo, da sva se ravno srečala z italijanskim ratrakistom, ki naju je opozoril, da ne smeva odsmučati po poratrakirani progi. Janezu je menda grozil tudi s policijo, zato sem moral v nadaljevanju poslušati njegovo pizdenje čez Italijane in kup teorij zarote. :) Po levem pobočju se je sicer dalo presenetljivo dobro odpeljati, moteča je bila le slaba, nekontrastna svetloba, v kateri podlaga ni bila dobro vidna. Med vzponom do koče, oz. zgornjih postaj sedežnice in dveh gondol, sva premlevala, kaj naju čaka na začetku proge proti dolini, kajti tam je svojega ratraka zaparkiral najin (ne)prijatelj s Prevale. Janez je imel pripravljenih več negativnih scenarijev. :) A se je izkazalo, da so ratrakisti enostavno čakali, da se kot zadnja smučarja pospraviva v dolino.
1200 višincev smuke (+ vmesnih 50 m vzpona), ki sva jih zaradi pozne ure oddelala v enem kosu, se je odražalo v pekočih nogah, zato sva počivala na koncu vsake strmine. Smučišče, ki je bilo sicer trdo (na poratrakiranih žlebičkih je fino treslo), je bilo na srečo povsem gladko (sliši se čudno), zato, kljub slabi svetlobi, nisva imela drugih težav.
Kdo bi si bil mislil, da je lahko popoldanska tura, ko se skoraj na dva jurja pripelješ z gondolo, tako naporna. :)
Reklov blog: Prestreljenik
|