|
21.2.2009
Ko po daljšem času znova odkriješ, da se solo tura enkrat na sezono prav prileže. Pršivec sem imel na razširjenem spisku ciljev že zelo dolgo, predvsem po zaslugi peš vzpona, bolje rečeno potapljanja, ki sva ga bila s prijateljem Marjanom opravila leta 91. Zelenca, kot sva bila, sva se bila takrat do vrha borila cele štiri ure in pol, od tokratnega vzpona na smučeh pa sem si obetal enourno izboljšavo časa. Predvsem pa se mi je Pršivec zdel nenevaren in s tem povsem primeren za solo turo (med brezni pod vrhom sem potem mnenje malce spremenil).
Ker je bil cestni klanec nad mitnico normalno prevozen, sem štartal malo pred odcepom vlake na Vogar. Snežna odeja je bila že v dolini tako debela, da za takojšen začetek na smučeh ni bilo najmanjše ovire. Enako tudi za spust; zgornji dve serpentini bi se dalo lepo sekati, edino čez spodnjo bi bilo treba minuto-dve peš, saj je gledalo ven preveč skal. Kosijev dom na Vogarju je po oskrbnikovih besedah čez zimo odprt ob lepih koncih tedna.
Na razcepu, 5 minut nad kočo, so skoraj vse sledi zavile desno, levo proti Pršivcu so ostale le stopinje dveh pešcev, ki so mi pozneje kar koristile. Do višine 1200 m - kjer sem, mimogrede, naredil triminutni ovinek in si končno ogledal skrito planino Hebat (Hebed?) - je bil sneg utrjen, stisnjen, nato se je začel pršič, ki pa do vršne vzpetine napredovanja ni resno oviral. Na par odsekih sem bentil le zaradi gošče, ki pešcev ni ovirala, mene pa pač je. Do razcepa označenih poti je vsekakor lažje napredovati po cesti. V nadaljevanju postane orientacija zahtevnejša, enostavno sledljive vlake namreč ni več, markacije bolj ali manj izginejo, gozd je nepregleden. Do kakšne panika vseeno ne more priti - če ne drugega, je treba samo slediti robu nad jezerom...
V vznožju vršne vzpetine je debelina pršiča začela naraščati in napredovanje je postajalo vse bolj naporno in počasno. S pomočjo GPS-ja sem se držal v območju označene poti, kjer pa bi se vzpenjal tudi sicer, saj nisem imel druge izbire kot slediti najlažjim prehodom. Že tako sem imel v globokem pršiču dovolj dela. Na uravnavi sredi pobočja, kjer se macesni razredčijo in odprejo prvi razgledi, sem nad seboj zagledal steno. Pešca sta bila tu zavila levo in se do vrha povzpela po odprtem robu nad jezerom, mene pa so smuči odpeljale najprej na vrh odprte flanke. Ko sem hotel začeti prečiti v desno, sem zagledal prvo strašljivo jamo, zato nisem mogel drugam, kot naprej navzgor, proti strmi stopnji pod robom vršne planote. Če bi bilo treba, bi se nekako zbasal tudi tam čez, a je bilo lažje tvegati s prečenjem nad globeljo v desno, kjer se je nato končno prikazal lažji prehod čez rob. Brez zadnjega boja s pršičasto strmino pa seveda ni šlo. Na valoviti planoti me je presenetil labirint grozečih jam, ki jih gamsi, kot kaže, izkoriščajo za igro "Kdo upa teči bolj po robu". Med njimi sem na srečo zadel najlažji in najkrajši prehod, "glavno" sleme pa me je nato v vsega nekaj minutah pripeljalo do vrha. Mimogrede, s hitrostnim rekordom na koncu ni bilo nič, kajti vršnih 300 m me je stalo celo uro in pol...
Spust sem začel po SZ slemenčku, nato pa odplul desno dol, v dolinico severno od vrha. Žal je bil to skoraj najboljši del celotnega spusta. Ker dolinico niže obroblja pas pečin, sem izkoristil stopinje predhodnikov in se peš povzpel iz nje v okviru označene poti. Nič boljše ni bilo nadaljevanje, saj je bil sneg tako počasen, da nisem uspel držati dovolj visoke linije, zato sem moral pred planino Viševnik še enkrat peš nabrati višino. Na planini sem 10 minut samo fotografiral, saj česa takega še nisem videl; stanovi so bili dobesedno zapihani v snežne kopice.
Na planini Viševnik sem naletel na prvo smučino ta dan in ji hvaležno sledil po uvodni dolgi prečnici proti planini Pri jezeru. Žal sem bil prepameten in ji nisem sledil do konca, zato sem fasal še tretje nenačrtovano nabiranje višine; tokrat sem, sočno preklinjajoč, stopničil. Avtocesta Blato - Dedno polje me je pričakala že kar dobro zgažena, vseeno pa je - v primerjavi z običajnim pomladnim stanjem - izgledala malodane neobiskana. Bistvena razlika je bila tudi v tem, da je bilo moč med spustom proti Blatu brez težav smučati zelo široko, tudi sekati ovinke. Gozdna cesta je bila do razcepa Vogar/Blato celo še bolj nedotaknjena, videle so se le posamezne sledi smuči, skozi Suho pa je bila splužena že vsaj eno sneženje nazaj in je izgledala kot bob steza, široka za avto in s polmetrsko bando na obeh straneh. Bila bi odlično smučljiva, če ne bi bil po sredi potegnjen še 10-centimetrski jarek, ki je ostal za motornimi sanmi. Z nekaj inovativnimi tehnikami je šlo kar hitro tudi po ravnem, na planem pa sem stisnil še nekaj zaključnih zavojev do avta.
|