Turni smuki / Triglavsko gorovje / severna stran

Glave, 1760 m

Dnevniški zapis

12.3.2011 (+ Eva)

Aladin je napovedoval sončni pas le na severni strani Julijcev, kar me je spomnilo na že nekaj let načrtovano alter turo na Malo Ponco, za katero sem dobil zamisel v Avčinovi 'Kjer tišina šepeta' (1).

Od drugega cestnega vhoda v Rateče sva se napotila proti travniškem jeziku ob ograjeni parceli (rateško smučišče je kakšnih 200 m desno) in na iskano gozdno cesto stopila na njegovem vrhu. Bila je dobro zasnežena, tako kot sem naročil. Srednje brdo objame z dolgim levim ovinkom in pripelje do neznanega Planinskega zavetišča Slatna, kar je bila svoje čase zagotovo mejna stražnica. Na nekaj malega kopnine sva naletela edino na vrhu klanca nad kočo in na ravnini malo naprej, potem pa se je začela snežna odeja debeliti. (Verjetni) odcep k letalnici se je prikazal šele nekaj metrov pod višino 1200 m, oziroma 8 minut pred širokim cestnim razcepom nad Belim potokom, s katerega se prvič prikažejo Glave in Visoka Ponca. Tu sva bila pred glavno dilemo ture, kje nadaljevati. Levi kolovoz prečka Beli potok, drugi zavije ostro proti desni, naravnost (nad desnim bregom grabna, gledano navzgor) pa poteka še tretja možnost, vlaka. Ker je v smer slednje namigoval tudi moj Adria Topo, sva nadaljevala po njej. Izbira je bila prava, saj naju je - če ne upoštevam prečkanja grapice, kjer je Eva spustila svoj mobilnik v snežno luknjo - povsem enostavno pripeljala v vznožje osrednjega pobočja dolinice. Zavila sva levo, na odprt svet pod Glavami, ki je za dol grede obetal precejšnje smučarske užitke. Na pomrznjeni podlagi je bilo namreč dobrih 20 cm pršiča, ki se je iz metra v meter debelil. Za vzpon to sicer ni bilo ravno ugodno, saj so psi precej spodrsavali. Tudi Evina "otroka" nista mogla več skakati povsod naokoli, ampak sta se samo še šlepala po najinih gazeh. V zgornjem delu sva malo prehitro zavila v žleb, zaradi česar sva po nepotrebnem fasala naporno obračanje vsakih nekaj korakov. Pod strmo zožitvijo sva končno odvila desno, kjer sva iz sence Glav spet prišla na sonce. Posledično so se globokemu gaženju pridružile še debele cokle. Napredovanje je prehajalo v rudarjenje, hitrost v polževo. Prihod na Spodnji grunt je pomenil kratek predah, med katerim so nama pogledi uhajali predvsem na lepe vršiče (kucerje) v mejnem grebenu pod Malo Ponco. Sledil je še zadnji pravi vzpon, med katerim sva rila že po polmetrskem pršiču. Nato pa samo še vodoravni sprehod levo proti sedlu in kratek dvig na vrh zgornje Glave, katere vršni pomolček preseneti z zračnostjo.

Naskok na Vratca sva zaradi prenapornega gaženja opustila, za drugič pa nama je padla v oči tudi smučljiva gredina, ki prereže Malo Ponco z leve proti desni in ponuja lahek dostop na greben desno od vrha. Morda bi se od blizu pokazal celo kak prehod vse do vršne točke?
Vremenska situacija je navduševala, saj je ena fronta z zahoda ves čas pljuskala po Mojstrovkah, druga se je vlekla čez Koroško, nad nama pa je bilo (razen nekaj malega jutranje koprene) ves dan popolnoma jasno.

Zasmučala sva naravnost v žleb, kar se je izkazalo za slabo izbiro, saj sva se skozi njegov zgornji, ozki del bolj kot ne pobijala. Pršič ni bil tako odličen, kot sva pričakovala, pa še spodrsavalo je na pomrznjeni osnovi. Predvsem pa je zelo motila difuzna svetloba. Niže je šlo bolje in spodnja polovica pobočja je bila že blizu želja. Spust po gozdu je bil presenetljivo lahkoten, ko sva dosegla cesto, pa sva si mislila, da je to - to. Ampak tu je bil še besniški faktor in - zavila sva v graben. Ki je navdušil, še posebno do prvega prečnega kolovoza. Pod njim se začne ožiti, vse manj je bilo tudi snega, a sva zaplate še vedno povezovala presenetljivo gladko. Pod drugim prečnim kolovozom (desno se dvigne proti koči) po grabnu vendarle ni šlo več, zato sva 200 dolžinskih metrov besničarila po, bolj kot ne kopni, položni vlaki na desnem pobočju. Ko se prekobali na senčno severno stran, se je spet pojavila debela snežna odeja, po kateri sva v minuti privijugala do uvodne serpentine gozdne ceste. Zakon!