|
7.6.1998 
Po 18 km kolesarjenja sem pri sotočju Dragonje in Pinjevca prebodel zračnico. Ker s seboj nikoli ne tovorim rezerve, sem lahko kolo samo priklenil k drevesu, vrgel prtljažno torbo čez ramo in zakorakal nazaj. Sonce v zenitu, vročina, prašna cesta in, razen mulca na mopedu, nobenega vozila za poštopati = dve uri pešačenja za 8,5 km do vasi Dragonja. Tam mi je končno ustavila mlada domačinka in me dostavila do mojega avta v Seči. 13.6.1999 
Drugi poskus. Ob 10:20 s Pešnce, ob 12:20 v Seči, ob 12:30 zakolesaril. Proti Sečovljam sem imel mokro cesto, nad zgornjim delom doline Dragonje se je bliskalo in enkrat zagrmelo, jaz pa sem le sem in tja ujel kako kapljico. Po dolini sem imel močan tempo (prestava 3-4). Višje je bila po kolesnicah še voda, slab kilometer pred slapom Rokave pa sem dež ujel, a vztrajal do slapu, kjer sem nekaj minut vedril pod drevjem. Ko so izginile še zadnje kapljice, sem pofotografiral slap, nato pa se previdno zapeljal (tu mi je prejšnje leto presekalo zračnico) do mostu čez Dragonjo. Med mojim slikanjem so prišli dve bejbi in tip, nato sem stopil v vodo, kar pa je bilo pozabljeno, ko si je ena od onih dveh pred mojimi očmi zavihala navzdol zgornji del kopalk. Po menjavi nogavic sem se zato zelo neodločno odpravil naprej po dolini Rokave, kjer sem kmalu zapeljal na asfalt. Med vožnjo mi je poglede pritegovala zanimiva struga Rokave. V klanec proti Glemu sem dobro zakuhal, zato je slikanje cerkvice prišlo kot naročeno. Pri tem je en ata prišel preveriti, ali nimam morda kakšnih drugih namenov. Nadaljevanje najprej malo dol, pa kratek, ne prestrm vzpon do Boršta, nato nekaj časa po grebenu (vmes en strm spust in potem nekaj vzpona). Pred križiščem sem med lomastenjem čez zaraščeno njivo (jasno, zaradi lovljenja posnetkov) izgubil za hlače zataknjena očala, ki sem jih potem slučajno našel pri koncu tretjega, zadnjega obhoda svojih sledi. Skozi križišče še kar naravnost, na Loparski Vardi pa spet super pogled na Slavnik in hribe Čičarije. Sledil je prijetno dolg spust skozi vas Lopar in krajši vzpon na sosednji hrbet. Po njem v levo do Marezig, kjer sem poslikal cerkev in razgled. Spustu do križišča pri Babičih je sledil dolg in strm vzpon po ozki cesti do Pomjana. Zelo lepa starinska vas. Pri odcepu kolovoza proti Koštaboni sem se preoblekel v suho perilo in kolesarski dres, na kolovozu pa sem nato izbral napačni krak, ki me je pripeljal na križišče pred vasjo, kamor bi lahko čisto lepo prišel po asfaltu. Koštabona je ena najlepših vasi, kar sem jih videl; no, k lepem vtisu je pomagalo tudi sončno in ravno prav toplo vreme (deževni oblaki so se umaknili v celino). Zaradi prejšnje napačne izbire je sledil vzpon po grobem makadamu nazaj na Gradišče, kjer pa megalita, kljub dvakratnemu spustu do in mimo samotne kmetije, nisem našel (verjetno je bil ravno takrat na "remontu"). Malce čudno doživetje sem imel nato pri gostilni na križišču, kjer mi gostilničar ni dovolil, da bi kolo naslonil znotraj ograje. Zadnje na spisku za ogled so bile še Krkavče. Pod vasjo se mi je zgodil eden mojih najbizarnejših kolesarskih incidentov; ustavil sem se ob cesti in iz bidona spil zadnje požirke. Ko sem glavo nagnil nazaj, sem izgubil ravnotežje in se počasi prevrnil po strmem bregu. Na srečo je ravno tam raslo zelo gosto bodičevo grmovje, ki me je zadržalo...
|