Debela peč, 2014 m |
|
4.10.1980: iz Krme 
Izlet PD Iskra Elektromehanika, z vodnikoma Meto in Jožetom Šparovcem. Vreme: spodaj še megla, kasneje pa je bilo sončno in odličen razgled. Turo je zaznamoval sošolec Boštjan, ki je v Kranju zašel na napačen avtobus in - namesto, da bi šel na izlet s taborniki - osvojil svojega prvega dvatisočaka. (Iz planinskega dnevnika) Kovinarska koča - Lipanska vrata: pot je na nekaterih mestih malce izpostavljena, sicer pa se ves čas strmo vzpenja, tako da je hoja precej naporna, a tudi zanimiva. Lipanska vrata - Debela peč: steza gre večinoma naravnost in je bolj ali manj položna, le zadnja strmina pod vrhom te lahko dobro utrudi.
Kovinarska koča - Lipanska vrata = 2.45 h
15.11.1992: skupina TNT 
Nedelja. Z Vojcem in Borisom smo bili zmenjeni ob 6h, a mi je ob 6:30 Vojc telefoniral, da ima težave s štromom, tako da je prišel po naju šele ob 7h. Dareta ni bilo doma, zato smo zavili naprej proti Bledu in se med vožnjo odločili za ogled Vintgarja. Vodostaj Radovne je bil sicer nizek, zato pa je bil ogled zastonj. Bilo je tudi precej mrzlo. Okrog pol 10h smo bili že nazaj in iz gostilne v Sp. Grabnu sem telefoniral Vanču, ki pa je bil ravno na fuzbalu. Zdenki sem naročil, da bom poklical še ob pol 11h in res sem ga ravno ujel. Zmenila sva se za 11:30 + pol ure, pri Šport hotelu, no, prišli smo jima nasproti k Mrzlemu studencu. Ko nam je že pohajalo potrpljenje, se je 10 minut pred 12. namesto belega Čifovega golfa prikazala modra Daretova stoenka. To, ejga! Prvič v hribih popolna žur ekipa. Skozi labirint gozdnih cest smo srečno našli do parkirišča in se normalno vzpeli na Lipansko planino. Nato sva z Borisom Vojca zapeljala v plantažo ruševja, Vanč in Kenduh pa sta bila pametnejša, vrnila sta se do koče ter nas po poti toliko prehitela, da smo ju nazadnje videli vrh kotla (na katerem je razpotje), čeprav sva z Daretom kasneje nabijala kolikor sva mogla. Na vrhu nas je zaradi stalnega mrzlega vetra, ki je sicer občasno raztrgal oblak okoli nas, zeblo kot cucke. Zgoraj je bilo tudi nekaj snega. Kendo smo krstili, udaril je tudi svoj prvi štempelj. Videlo se je (kadar se je) v Krmo, na Rjavino in Triglav. Po malici smo se takoj spustili, od Lipance naprej skupaj z nekimi dozami in njihovimi pičkami. Na pirček smo se ustavili v Gorjah.
|
14.4.2001: turni smuk
Zaradi aprilskega spremenljivega vremena smo začeli "že" ob 7h (da je to za ta konec zgodnja ura, je na parkirišču dokazovala osamljena oskrbnikova Niva). Ker je bila poseka kopna, smo seveda začeli peš - in tako nadaljevali vse do vrha, saj je bil sneg krasno hoden. Strnjena snežna odeja se je začela na serpentini v gozdu, na odprtem nas je pričakalo čudovito sonce, na Lipanci pa tudi veter, zato smo brez odlašanja nadaljevali proti vrhu. Na srečo nas je takoj med macesni pričakalo zavetrje. Ob vse širših razgledih smo navdušeno nažgali do grebena, kjer pa nas je malo ohladila trda SZ stran Okrogleža, ki se strmo preveša proti Krmi. Po nekaj korakih smo raje zavili nazaj na greben Okrogleža in za zdrs nevarno prečnico izvedli dosti varneje 10 m više. Za razvedritev je pred zaključnim vzponom poskrbel Tomažev spektakularen padec, s katerim si je skrajšal povratek z zgrešene bližnjice. Izvrstno predelan trd sneg nas je pričakal tudi na vršni strmini, zato rezervna smer po grebenu ni bila potrebna, ampak smo odpikali naravnost proti vrhu. Odlične razmere za vijuganje so nas zvabile povsem do vznožja vršnega pobočja, kar je posledično sicer pomenilo nekaj več stopničenja do Okrogleža, a nas to v čudovitem okolju pač ni motilo. Pirček v koči se je ob zanimivem pogovoru raztegnil na dobre pol ure, ko smo znova pogledali na plano, pa nas je presenetil manjši snežni metež. Smučanja ni oviral, kar pa ne bi mogli reči za pivo (oziroma encijan, s katerim si je Tomaž zdravil vznemirjeni želodec), zato smo na gozdni serpentini smuči rade volje preselili na nahrbtnike. ;)
|
20.8.2005: smer Jesih - Potočnik, IV/III, 500 m
V Krmo smo se pripeljali ob pol 6h, ko je bilo še precej temno. Prezgodaj, sem si mislil (khm). Po dostopni stezi za kočo smo jo dobro šibali, zato smo že par minutk čez 7. na malem razu na levi vstopili v "steno", ki v uvodnih 200 višinskih metrih postreže s strmim, to jutro tudi mokrim pečevjem in skrotjem. V večji gruščnati kotanji, okoli 100 m nad vstopom, je razcep smeri SV raz in Jesih - Potočnik. Bilo nas je pet, SV raz (naš cilj) pa je v spodnjem delu zelo krušljiv, zato sva midva z Milanom po krajšem premisleku odvila v J-P. Oba sva bila prvič v tej steni, tako da nama je bilo vseeno, katero splezava. Zavila sva desno in se po lahkem pečevju povzpela mimo izrazitega vitkega stolpa, potem pa naju je poličast prehod povedel bolj levo, proti sredini vse bolj strmega (izpostavljenega) pečevja, aranžiranega s travo. Kak prehod je že dišal po slabi trojki. Resnega lezenja je bilo za dobrega pol raztežaja, nato pa sva se oddahnila na vodoravni prečnici proti desni in lahkem nadaljevanju do vznožja črnega kamina (III, en klin). Milan ga je (mokrega!) splezal kar v supergah. Nad njim po položnejši grapi splezaš do nove kotanje, nad katero se v levo odcepi velika grapa, spredaj je široka strma stena, midva pa sva se povzpela čez skok v desnem kotu in nato čez lepo prehodne gladke plošče proti levi prišla v grapo ter kmalu pod osrednji kamin smeri. Kamin je črn, masten, navpičen in ne pušča dvoma, da bo šlo v njem zares. Za prvega so psihični predvsem zaključni metri, kjer ni nobenega vmesnega varovanja, medtem ko so za drugega še najbolj negotovi začetni algasti metri (ko lahko še vedno zakucaš ob tla), višje pa (predvsem na desni) najdeš prav lepe oprimke in tudi nekaj stopov, tako da je plezanje skoraj uživaško (IV, trije klini). Tudi zračno, seveda, saj ves čas plezaš zunaj, v razkoraku, v mastni notranjosti namreč nimaš kaj iskati. Iz zglajenega žlebu nad kaminom kmalu zaviješ na "steber" na desni, ki je bolj zaguljen, kot kaže na prvi pogled, raztežaj pa končaš na tako idiličnem pomolu, da komaj verjameš lastnim očem. Nekaj metrov nad pomolom nadaljuješ v desnem loku in raztežaj s 60-metrsko vrvjo končaš na lepi polički pod strmo steno. Sledi eno najlepših mest v smeri, 10-metrska prečnica po laštici v levo (dobri prijemi, ki pa jih je treba preveriti!), nato pa - navzgor - priplezaš nazaj v žleb, katerega ožji vršni del zavije v desno. Nadaljevanje tu ni takoj jasno; žleb se nekaj metrov više konča na temenu stolpa, na levi pa imaš strmo steno, ki ne izgleda lahka, vendar prvi vtis znova prevara. Pri klinu za sidrišče se povzpneš dva metra iz žleba in brez večjih težav prečiš levo prek gladke plošče. Navzgor pomagajo dobri prijemi (III, lepo plezanje, dva klina), nato prestopiš levo čez razek ter plezaš po zajedici (IV-). Smer prvopristopnikov nad njo zavije proti položnejšim ploščam na levi, direktni izstop pa izkoristi strmo gladko laštico navzgor, nad katero stopiš na lepo travnato poličko (stojišče). Ostane samo še za tretjino raztežaja po kratki zajedici (IV); zahteven je le prestop v levo čez rob, takoj nato pa izstopiš v položen svet. Takoj, ko sva prišla iz stene, so padle prve kaplje, na vrhu (4 minute od izstopa) pa se je po nekaj minutkah praznega upanja ulilo kot iz škafa. Pomagala je tudi sodra. Kolegi v SV razu so bili še cele tri raztežaje pod izstopom (...), zato sva se takoj odpravila navzdol. Ker v megli po lovskem prehodu, ki ga nisva poznala, nisva nameravala tvegati, sva šla pač po Kovinarski poti. V koči sva jih pričakala po uri in tričetrt. Lepa je predvsem zgornja polovica smeri, ki ima več mest, vrednih spomina. Orientacija ni čisto lahka, oprimke je potrebno preverjati, še posebno dokler je naokoli kaj zelenjave.
|
2.8.2009: Klečica - Debela peč
Opoldne je bilo treba biti že doma, zato kratka tura, zaradi dolinske soparne vročine (31°C) pa so prišla v konkurenco zgolj najvišja izhodišča (cesta pred planino Klek = 1540 m). Za planino Klek sva sledila markacijam skozi lep macesnov gozd do razcepa Debela peč/Lipanca in tam odvila desno navzgor. Ko steza 100 m pod grebenom Klečice zavije levo, v smeri Debele peči, sva nadaljevala desno proti Vrhu Sedla, po čistini prek dveh zaporednih dolcev. Povsem do sedla nisva hodila, temveč sva že pred vmesnim sedelcem med dolcema zavila levo in se na vršni greben Klečice povzpela po očitnem prehodu skozi ruševje. Namesto do z ruševjem obkroženega desnega vrha, ki je na zemljevidih označen kot najvišji, sva zavila na prijaznejšo levo najvišjo točko. Sledil je spust po travah do markirane steze, ki teče vsega 30 m niže, in v pol ure sva se znašla na Debeli peči. (Vmes sem si s turnosmučarskimi očmi ogledoval strmino nad škrbino, ki pa ne bo čisto lahek zalogaj. Verjetno je za smuko varna samo v odličnih razmerah.) Spust sva zastavila mimo Okrogleža do Spodnjih Brd, kjer sva se poslovila od festivala nedeljskih planincev in zavila na malo uporabljano povezovalno pot Lipanca - planina Klek. S položnim, lagodnim spustom in popolno samoto je povsem upravičila najina pričakovanja. Brenčeči oblaček, ki naju je spremljal, sem uspešno ignoriral s pomočjo klobuka.
|
19.10.2014: Debela peč - Brda - Lipanski vrh - Mrežce
Nekaj krajšega za prvi sprehod po Palagruži. Po dolgem času v gojzarjih, kar je že pred prvim vrhom rezultiralo v žuljih; na srečo ne hudih. Obljudenost (prevladovali so upokojenci in majhni otroci) me začuda niti ni preveč motila. No, vsaj dokler nisem bil prisiljen poslušati preimenovanja Hochalmspitze v Grosglokner in iskanja Jalovca in Špika po obzorju ... V ta konec me je zvabil predvsem zavarovani prehod z Lipanskega vrha na Mrežce, ki me je dražil že dolgo - na turnih smukih, seveda. V kopnem je čisto kratek, 5 minut, težavnost pa je nizka, tako da ni ovir niti za otroke. Zanimivejši je vmesni vršič med Brdi in Lipanskim vrhom; spust z njega postreže z zelo strmo jeklenico. Možen je sicer lažji obvoz po severni, krmarski strani, ki me je na križišču na Lipanskih vratcih precej zmedel. Če tabli za Mrežce kažeta levo in desno ... Omeniti velja še direktni naskok na vrh Brd iz smeri Okrogleža. Markirana pot namreč preči južno pobočje, zato vzhodni grebenček ponuja ščepec brezpotja. Sam greben na prvi pogled izgleda težko prehoden, saj je zaraščen z rušjem, potem pa korak na krmarsko stran odkrije zlahka prehoden svet. |