Moralna teologija z družbenim naukom Cerkve
letni semester 2002/2003
Predstavitev predmeta
V sedanji razdelitvi predmeta Moralne teologije z
Družbenim naukom Cerkve zavzema bioetika vedno pomembnejše mesto.
Bioetika je filozofija življenja in
etična refleksija o vseh stvarnostih, ki se dotikajo človekove
odgovornosti do življenja.
Če vzamemo izraz dobesedno, bioetika poudarja
človekovo odgovornost do vsakršnega življenja in ne le do človekovega
življenja. S tem bioetika presega okvirje klasične medicinske etike
(deontologije) ter vključuje različne vidike psiholoških, psihosocialnih in
ekoloških dilem vse tja do vprašanj klasičnega naravovarstva. Čeprav se v prvi
vrsti nanaša na medicino, biologijo, farmakologijo in deloma tudi na veterinarsko
medicino – v anglosaksonskem svetu je veljalo pravilo »Bioethics is Medical
Ethics« in ko je izraz sprejel tudi evropski prostor, je bioetika pomenila
medicinska etika, ki je posebej pozorna na razvoj biomedicinske znanosti in
možnosti, ki jih izsledki ponujajo v terapiji – , je na drugi strani postajala
vedno bolj družbeno angažirana disciplina.. Klasičnim vprašanjem medicinske
etike: uravnavanju spočetij in rojstev, splavu, pomoči pri umiranju in socialni
medicini, so se pridružila številna nova vprašanja, na primer presaditve,
umetna oploditev, predrojstvena diagnostika , humana genetika in druga, ki so
preraščala strokovne in znanstvene okvirje in postajala pomemben ekonomski,
družbeni in politični dejavnik. Tako sta na primer junija 2000 sklepno dejanje Projekta
človeški genom opravila ameriški predsednik Bill Clinton in angleški prvi
minister Tony Blair.
Z ozirom na to obstajajo različni tipi bioetike. Glede na
teoretično izhodišče govorimo o moralni filozofiji, pri čemer ima vsaka
filozofska smer lasten pogled na vrednote in etiko. V ožjem smislu torej
govorimo o celi pahljači bioetik, ki jih zagovarjajo posamezne filozofske
smeri, pa tudi sociologija, psihologija in nenazadnje teologija. Z ozirom na
praktično področje delimo bioetiko v naslednje podskupine: v klinično bioetiko
(ta je istovetna s tradicionalno medicinsko etiko), legalno bioetiko (ta ni
istovetna s sodno medicino), kulturalno bioetiko (ta v etiki življenja
raziskuje verski, zgodovinski, družbeni, kulturni in ideološki kontekst). V anglosaksonskem
svetu se tudi za bioetiko uveljavlja pojem »applied ethics«, pri čemer moralni
subjekt prevzema polno odgovornost in etika več ni le posvetovalnega značaja.
Prvi jo je v tem pomenu uporabil Van Rensselaer Potter (1970) in mislil na novo
disciplino, ki kombinira biološko in medicinsko znanje ter človekove vrednostne
sisteme. Daniel Callahan jo je opredelil kot pot (metodo) do ‘dobrih odločitev’
v specifičnih moralnih dilemah. Ameriški teoretiki jo v sedemdesetih letih
razumejo kot life science. Že v
sedemdesetih letih prevlada prepričanje, da je bioetika enciklopedična veda. V
ospredje so stopili posamezni primeri, sistematični in načelni vidiki pa so
stopili v ozadje.
Tudi zgodovina bioetike ni enoumna. Napisanih jih je bila že
cela vrsta. Obstajata predvsem dve zgodovini. Prva je pozorna na krizo
medicinske znanosti, ki je dosegla svoj vrh v poskusih na ljudeh v Tretjem
Rajhu; sledil ji je Nürnberški kodeks
(1947), ki je spomenik prizadevanja zdravnikov, kako preprečiti, da se
(človekovo) življenje ne spremeni v bojno polje znanosti. Sledila sta mu
Helsinška in Tokijska deklaracija in druge. Druga je pozorna na časovno
zaporedje zaznavnih prelomov v medicini šestdesetih let dvajsetega stoletja. Ta
leta so na medicinskem področju najbolj po uvedbi kontracepcijske pilule
(1960), po prvi presaditvi srca (Capetown 1967) in po Harvardski definiciji
možganske smrti (1968). Na znanstveno-tehničnem področju je prišlo do uvedbe
dialize, uspešnih presaditev organov, medicinsko neškodljivega splava, predrojstvene
diagnostike ter do široke uporabe intenzivne medicine ter tehnik umetnega
dihanja. Leta 1962 sta dobila Nobelovo nagrado F. H. Crick in J. D. Watson, ki
sta devet let prej pojasnila strukturo DNK. V Angliji je skupina zdravnikov
leta 1963 ustanovila revijo Journal of
Medical Ethics. Leta 1969 je bil ustanovljen Hastings Center v New Yorku, ki je bil sploh prvi Inštitut za
bioetiko.[1]
Dve leti kasneje (1971) je bil v okviru Georgetown
University ustanovljen The Jopseph
and Rose Kennedy Institute of Ethics, v okviru katerega je bil ustanovljen Center for Human Reproduction and Bioethics.
Ta inštitut je razvijal akademsko in teoretično bioetiko ter se povezal in
sodeloval pri ustanovitvi podobnih inštitutov na univerzitetni ravni ali na
ravni zasebnih ustanov. Center je kasneje izdal prvo enciklopedijo bioetike, ki
bi morala iziti že leta 1971.[2]
Tako nenaden in močan nastop novega načina obravnavanja
etičnih dilem je nepredstavljiv brez družbenih in kulturnih sprememb. Splošna
deklaracija človekovih pravic je močno zaznamovala sodobno demokracijo in
kulturo individualizma. To je pomenilo konec etike, ki se ji je prilagajal
človek in začetek etike, ki se je začela prilagajati človeku. Odslej je
zdravnik dolžan upoštevati pacienta, ga usposobiti za odločitev in spoštovati
njegovo odločitev. Na prvo obdobje bioetike je močno vplivala tudi
protestantska teologija (Joseph Fletcher), ki se je naslonila na filozofijo
človekovih pravic. Neposreden rezultat je bila tako imenovana etična analiza
na temelju štirih etičnih načel (avtonomije, neškodovanja, dobrodelnosti in
pravičnosti). Nov veter je prinesla še pravica do čistega okolja.
Če začetek bioetike na eni strani predstavlja Harvardska
definicija možganske smrti (1968), potem ga na drugi strani zaznamuje
Fletcherjev članek The Patient’s Right to
Die (1969). Fletcher je bil
prepričan, da lahko mejna področja jasneje opredelimo s pacientovimi pravicami
kot z zdravnikovimi dolžnostmi. Smo torej na pragu globokih moralnih sprememb.
Izraz »bioetika« je leta 1970 prvi uporabil protestantski
teolog Paul Ramsey. Njegovo delo The
Patient as Person: Explorations in Medical Ethics je pomenila vrh
spekulativne medicinske etike, pri čemer je težišče bioetike postavil na
človekove pravice druge generacije (1966), to je pravice do udeležbe.
Prizadeval si je, da bi medicinsko-etična vprašanja dosegla čim širšo publiko.
Razumljivo torej, da je največjo pozornost posvetil obveščenemu pristanku (informed
consent), ki ga je Fletcher razumel le kot del načela avtonomije. Daniel
Callahan[3]
in Alasdair MacIntyre[4]
sta kasneje predlagala, naj bi se interdisciplinarnosti moralnih problemov
čimprej lotili tudi v katoliški teologiji.
Leta 1973 je bioetika postala nova – enciklopedična in
interdisciplinarna – disciplina.[5]
Leta 1978 je Encyclopedia of Bioethics
obsegala 315 členov, v drugi izdaji (1995) že preko 500. Nemški Lexikon der Bioethik (1998) po številu
členov ne zaostaja. Danes nastajajo nove enciklopedije – na primer Encyclopedia
fo Applied Ethics (1998) – in novi pristopi. Enciklopedičen pristop k
bioetiki je najprej prebuditi splošno zanimanje za interdisciplinarni in timski
značaj dela v znanosti in nenazadnje za ustanavljanje neodvisnih etičnih
komisij. Danes deluje po svetu preko 200 centrov za bioetiko.
V Sloveniji se medicinsko-etična vprašanja obravnavajo
bodisi v okviru sodne medicine bodisi v okviru etičnih komisij. Posebno vlogo
ima Državna etična komisija, ki je več let delovala neformalno v okviru
sodnomedicinskega inštituta. Po letu 1994, ko je Slovenija postala članica
Sveta Evrope, je Državna komisija za medicinsko etiko začela delovati formalno
in avtonomno. Po podpisu tako imenovane Konvencije o bioetiki (1997) in
njeni ratifikaciji (oktober 1998) se je formalno spremenil obseg in značaj dela
Komisije na ravni oblikovanja in sprejemanja zakonov s tega področja. V
Sloveniji niti medicinska etika ni bioetika nista avtonomni del rednega
medicinskega izobraževanja, vendar ta tematika v študijskem procesu ni (bila)
nikoli neznana. V zadnjih letih je veliko zanimanje za bioetiko pokazalo, da je
zaostanek v obravnavanju etičnih vprašanj v primerjavi z družbami razvitega
sveta relativno velik.
Okvirno kazalo
1.1 Narava kot stvarstvo in
umetnina
1.2 Narava kot notranje bistvo stvari
1.3 Narava kot nespremenljiva
nujnost
1.4 Narava kot ‘naravno’
2.1
Pojem
2.2
Naloge etike
2.3
Moralna epistemologija
2.4
Etične teorije
3.1
Etika življenja in sekularna bioetika
3.2
Zgodovina bioetike
3.3
Etična načela v bioetiki
3.4
Bioetika in medicina
4 Konvencija
o bioetiki (1997) in pomen etičnih komisij
5
Filozofski temelji etike življenja
5.1
Nesporazum glede teleologije
5.2
Biocentrizem
5.3
Ekocentrizem
5.4
Enakopravnost (enakovrednost) narave in človeka
5.5
Antropocentrizem
5.6
Dostojanstvo osebe in lastna vrednost življenja zunaj človeka
5.7
Premagovanje zgrešene alternative
5.8
Naravne predpostavke človekove človeškosti
5.9
Sklep: Odnos med osebo in naravo
6 Teološki temelji etike življenja
6.1 Svet kot simbol
6.2 Obojestranskost (kategorija odnosa)
6.3 Nepotrebna alternativa med
zgodovino in stvarstvom
6.4 Pojem življenja v stari
zavezi
6.5 Pojem življenja v Novi
zavezi
6.6 Biblični temelji prepovedi
ubijanja
6.7 Človek – božja podoba
6.8 Svet kot božja pripoved
7 Etični temelji etike življenja
7.1 Kakšna je garancija človeškega dostojanstva?
7.2 Teža prepovedi ubijanja
7.3 Nekatera vrednostna merila v medosebnem prostoru
7.4 Manipulacija
7.5 Zdravniško stališče in zdravnikov etos
7.6 Zdravnikova odgovornost:
Hipokrat in Paracelsus
II. ZAČETEK ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA
8 Moralni status zgodnjega zarodka
8.1 Spoznanja sodobne humane biologije
8.2 Teorije o začetku človeškega življenja
8.3
Antropološki pomen človeškega embrionalnega razvoja
8.4 Moralni status embrija z
vidika raziskovanja, diagnoze in terapije
8.5 Moralni status embrija v
kontekstu reproduktivne medicine
8.6 Je moralni status
embrija vprašanje konteksta?
9 Posredovanje človeškega
življenja
9.1 Resnica o človeškem
posredovanju življenja
9.2 Odgovornost posredovanja
in v posredovanju
9.3 Posredovanje zdravega
življenja
9.4 Odgovornost za otrokovo
zdravje med nosečnostjo in po rojstvu
9.5. Populacijska
problematika
9.6 Sterilizacija
9.7 Umeten poseg v
posredovanje človeškega življenja
9.8 Genetika, njene možnosti
in meje
9.9 Nespolno razmnoževanje
in/ali kloniranje
10.1 Sedanji položaj z
medicinskega vidika
10.2 Pravni problem in
problem zakonodaje
10.3 Obstoječa pravna
ureditev pri nas
10.4 Problem vesti
10.5 Etični in moralni
problem splava
10.6 Gledanje Cerkve na
splav
10.7 Svetovanje v
konfliktnih primerih (prenatal care)
10.8 Ne proti zakonu, ampak
proti splavu
10.9 Zdravnikova vest in
splav
10.10 Spontani splav
10.11 ‘Selektivni’ splav
10.12 Splav kot ‘urejanje’
rojstev
10.13 Splav kot rešitev
življenja (terapevtski splav)
10.14 ‘Terapevtski’ splav v
širšem pomenu besede
10.15 Krščansko občestvo: odprtost do nerojenega
življenja
11.1 Medicina in zdravje v (post)industrijski družbi
11.2 Psihosomatika
11.3. Vsebina pojma medicina
z vidika bolezni
11.4 Nevroza
11.5 Smeri pristopa k nevrozi
11.6 Svoboda in manipulacija v psihoterapiji
11.7 Terapija alkoholikov in narkomanov
11.8 Terapija seksualnih motenj
12.1 Človek je iskalec in raziskovalec
12.2 Poskus v podporo terapiji
12.3 Neposredno in posredno terapevtsko-klinično
raziskovanje
12.4 Poskus na zgodnjem zarodku
12.5 Poseg na zarodku
12.6 Raziskovalna svoboda in etika raziskovanja
13 Presaditve organov in tkiv (transplantacije)
13.1 Novost presaditev
13.2 Človekovo telo in pojmovanje telesnosti
13.3 Etična problematika presaditev
13.4 Možganska smrt
13.5 Pravna problematika presaditev in zakonska ureditev
pridobivanja organov s trupel
13.6 Presaditev srca
13.7 Družbene strukture in zdravstveni programi
14.1 AIDS in problem krivde
14.2 AIDS in odgovornost do (človeške) narave
14.3 AIDS in morala
14.4 AIDS in politična
odgovornost
14.5 AIDS - medicinski fenomen
14.6 AIDS in spolno obnašanje
mladih
14.7 Simptom bolne družbe
14.8 Biološka in kulturna
preobrazba
14.9 Nihče nima pravice
obsojati
14.10 Bodite usmiljeni, kakor
je usmiljen vaš Oče
14.11 Etika odgovornosti in
AIDS
14.12 Integralna spolna vzgoja
14.13 Občutek za ranjene osebne
odnose
15.1 Enciklopedični pristop k
smrti
15.2 Smisel smrti
15.3. Življenje in smrt oropana svojega smisla
15.4. Grehi proti človeškemu
življenju
16.1 Pogled v zgodovino
16.2 Ali sem dolžan preprečiti
samomor?
16.3 Evtanazija kot miselnost v
sodobni družbi in kulturi
16.4 Evtanazija na Nizozemskem
16.5. Razprava o evtanaziji v
ZDA, Avstraliji in Belgiji
16.6. Razprava o evtanaziji v
Sloveniji
16.7 Proti zakonski uvedbi
evtanazije
17 Zdravniški poklic in umirajoči bolniki
17.1 Umreti s človeškim dostojanstvom
17.2 Trpljenje
17.3 Redna in izredna sredstva
17.4. Prednost zavesti, svobode
in komunikacije
17.5 Pravica umirajočega do
resnice
17.6 Sodelovanje vseh
udeleženih
17.7 Kakšna naj bo skrb, ko
zdravniška pomoč odpove?
1
Seznam virov in
literature (spodaj) se nanaša ločeno na snov, ki jo obravnavamo v letnem
semestru. Obvezna literatura (3) se nanaša le na cerkvene dokumente.
2
Namesto običajnih vaj
bodo predavatelji-gostje predstavili posamezna vprašanja iz bioetike.
3
Izpitna snov je tudi na
spletu. Sicer pa priporočam naslednjo literaturo (vsa dela so dostopna bodisi v
knjižnici bodisi pri meni):
-
leksikografska dela:
Lexikon der Bioethik, Gütersloh 1998.
Kuhse Helga – Singer Peter (izd.), A Companion to
Bioethics, Oxford 1998.
Shannon Thomas A.,
Bioethics, Paulist Press, Mahwah 1987.
Singer Peter (izd.), A Companion to
Ethics, Blackwell, Oxford 1995.
- dela o
posameznih vprašanjih v bioetiki
Beauchamp Tom L. – Childress James F., Principles
of Biomedical Ethics, Oxford 2001 (načela).
Dolenc Anton, Medicinska
etika in deontologija, Ljubljana 1993 (deklaracije).
Frankl Viktor, Zdravnik
in duša, MD, Celje 1994 (pojmovanje zdravja).
Oduncu Fuat S. – Schroth Ulrich – Vossenkuhl (Hg.), Stammzellenforschung
und therapeutisches Klonen, Vandenhoeck Ruprecht, Göttingen 2002 (matične
celice).
Mitscherlich Aleksander – Mielke Fred, Medicina brez človečnosti, Ljubljana
1961 (poskus na človeku)
Häring Bernhard, Svobodni
v Kristusu, III, Celje 2001.
Prodanov Vassil, Bioethics in Eastern Europe: A
Difficult Birth, v: CQ 10 (2001) 53-61.
4
Obvezna literatura v
zimskem semestru je naslednja:
Pavel VI., okrožnica o pravilnem urejanju rojstev Humanae vitae (25.7.1968): AAS 60 (1968) 481-503 (slov. prevod:
Ljubljana 1968).
Janez Pavel II., okrožnica o vrednosti in
nedotakljivosti človeškega življenja Evangelium
vitae (25.3.1995), slov. prevod: CD
60, 1995.
Kongregacija za nauk vere, navodilo o spoštovanju
porajajočega se življenja in posredovanja človeškega življenja Donum vitae (22.2.1987): AAS 80 (1988) 70-102 (CD 36).
Komisija Pravičnost in mir, Etična vprašanja
genskega inženiringa, Ljubljana 2002.
Literatura
Pavel VI., okrožnica o pravilnem urejanju rojstev Humanae vitae (25.7.1968): AAS 60 (1968) 481-503 (slov. prevod: Ljubljana
1968).
Janez Pavel II., okrožnica o vrednosti in
nedotakljivosti človeškega življenja Evangelium
vitae (25.3.1995), slov. prevod: CD
60, 1995.
- apostolsko
pismo o krščanskem osmišljanju človeškega trpljenja Salvifici doloris (11.2.1984): AAS
76 (1984) 201-250.
- apostolska
posinodalna spodbuda o poslanstvu laikov v Cerkvi in v svetu Christifideles laici (30.12.1988): AAS 81 (1989) 393-521, (CD 41).
Kongregacija za nauk vere, deklaracija o
prostovoljnem splavu Quaestio de abortu
(18.11.1974): AAS 66 (1974) 730-747.
- odgovor
na vprašanje Ameriške škofovske konference o sterilizaciji v katoliških
bolnicah Quaecumque sterilisatio
(13.3.1975): AAS 68 (1976) 738-740.
- izjava
o nekaterih vprašanjih iz seksualne etike Persona
humana (19.12.1975): AAS 68
(1976) 77-96.
- izjava
o evtanaziji Iura et bona (5.5.1980):
AAS 72 (1980) 1542-1552 (slov. prevod
v CD 28,1985).
- pismo
o pastoralni skrbi za homoseksualce Homosexualitas
problema (1.10.1986): AAS 79
(1987) 543-554.
- navodilo
o spoštovanju porajajočega se življenja in posredovanja človeškega življenja Donum vitae (22.2.1987): AAS 80 (1988) 70-102 (CD 36).
- pojasnilo
k moralni normi v ‘Humanae vitae’ Non
sono mancate (16.12.1989): Enchiridion
Vaticanum 11, 2142-2159.
Papežki svet ‘Cor unum’, Nekatera etična vprašanja v
zvezi s težko bolnimi in umirajočimi Dans
le cadre (27.6.1981): Enchiridion
Vaticanum 7, 1234-1282.
Papežki svet za družino, pojasnilo k naravnemu
uravnavanju rojstev in k diagnostičnim metodam za ugotavljanje rodovitnosti Un des domaines (28.2.1989): Enchiridion Vaticanum 11, 2191-2196.
Papežka akademija za znanosti, izjava o umetnem
podaljšanju življenja in o natančni določitvi smrti (1.10.1985): Enchiridion Vaticanum 9, 1766-1769.
Papeški svet za pastoralo zdravstvenih delavcev, Aids - živeti čemu? (CD 43, 1990).
Mednarodna teološka komisija, Načela krščanske morale (sprejeta 21.12.1974): Enchiridion
Vaticanum 5, 1009-1087.
- teze o
dostojanstvu in pravicah človeške osebe Missio
Ecclesiae (6.10.1984): CD 28,
1985.
Škofje ZDA, Poklicani
k sočutju: CD 43, 1990.
Komisija Pravičnost in mir, Etična vprašanja
genskega inženiringa, Ljubljana 2002.
2 Priročna literatura
Lexikon der Bioethik, Gutersloh 1998.
Ahmann Martina, Was Bleibt vom menschlichen Leben
unantastbar?, LIT, Münster 2001.
Ankeny Rachel A., The moral status of preferences
for directed donation: Who should decide who gets transplantable organs?,
v: CQ 10 (2001) 387-398.
Aichinger Josef, Würde
des Lebens - Würde des Sterbens, v: ThPQ
143 (1995) 21-29.
Beauchamp Tom L. – Childress James F., Principles
of Biomedical Ethics, Oxford 2001.
Bernat Erwin (izd.), Ethik und Recht an der Grenze zwischen Leben und Tod, Leykam
Verlag, Graz 1993.
Billings Evelyn – Westmore Ann, Načrtovanje družine z ovulacijsko metodo, MD, Celje 1988.
Böckle Franz, Verantwortlich
leben, menschlich sterben, Benzinger, Zürich 1992.
- Ja zum Menschen, München 1995.
Bondolfi A.– Grottefeld S. (izd.), Ethik und
Gesetzgebung, Kohlhammer, Stuttgart 2000.
Cahill Lisa Sowle, Feminist Ethics, v: ThSt
51 (1990) 49-63.
Capron Alexander M., Legalizing Physician-Aided Death, v: CQ 5 (1996) 10-23
Cattorini Paolo - Reichlin Massimo, Euthanasie in Italien. Einführende
Beobachtungen, v: ZME 39 (1993)
55-62.
Christiansen Andrew, Ecology, Justice und Developement, v: ThSt 51 (1990) 64-80.
O’Connel Laurence J., Die Diskussion um aktive Euthanasie in den USA, ZME 39 (1993), 79-82.
Demel Sabine, Was
heißt staflose Abtreibung? v: ZME
41 (1995) 29-42.
Dillmann R.J. M., Euthanasia
in The Netherlands: The Role of the Dutch Medical Profession, v: CQ 5 (1996) 100-106.
Dolenc Anton, Medicinska
etika in deontologija, Ljubljana 1993.
Eibach Ulrich, Fikiton Patientenautonomie?, v:
ZEE 46 (2002) 109-123.
Foster Claire, Bentham on the slippery slope?,
v: ZEE 46 (2002) 61-65.
Frankl Viktor, Zdravnik
in duša, MD, Celje 1994.
- Volja do smisla, MD, Celje 1994.
- Der unbedingte Mensch, Wien 1949.
- Homo patiens, Versuch einer Pathodizee,
Wien 1950.
- Theorie und Therapie der Neurosen, Einführung
in die Logotherapie und Existenzanalyse, Wien 1956.
Guinn David E., Mental competence, caregivers, and
the process of consent: Research involving Alzheimer's patients or others with
decreasing mental capacity, v: CQ 11 (2002) 230-245.
Hallett Garth, Infallibility
and Contraception: The Debate Continues, v: ThSt 49 (1988) 517-520.
Häring Bernhard, Svobodni
v Kristusu, III, Celje 2001.
- Medicina e manipolazione, Roma 1976.
- Etica medica, Roma 1979.
- Vom Glauben, der gesund macht,
Ermutigung der heilender Berufe, Herder, Freiburg 1984.
Heilig St.– Jamison St., Physician Aid-in-Dying: Toward a ‘Harm Reduction’ Approach, v. CQ 5 (1996) 113-120.
Heimbach-Steins Marianne, Todesstraffe? v: ThG 38
(1995) 200-210.
Herdt Jennifer A., The Rise of sympathy and the
question of divine suffering, v: JRE 30.2 (2002) 367-399.
Hribar Tine, Najvišji
zakon življenja, v: Nova revija
15 (1996), št. 170/171, 173-185; št. 172/173, str. 155-160; št. 174/175, str.
138-151.
Jonas Hans, Das
Prinzip Verantwortung. Versuch einer Ethik für die technologische Zivilisation,
Frankfurt 1984.
- Technik, Medizin und Ethik, Frankfurt
1985.
- Philosophische Betrachtungen über Versuche
an menschlichen Subjekten, v: H. Piechoviak (izd.), Ethische Probleme der modernen Medizin, Mainz 1985, 105-119.
Kaiser Jochen-Chistoph - Nowak Kurt - Schwartz
Michael, Eugenik Sterilisation
‘Euthanasie’, Politische Biologie in Deutschland 1895-1945, Eine
Dokumentation, Union, Berlin 1992.
Kimsma Gerrit K. – Van Duin B.J., Teaching Euthanasia, The Integration of the
Practice of Euthanasia Into teh Grief, Death and Dying Curricula of Postgraduate
Family Medicine Training, v: CQ 5
(1996) 107.
Kimsma Gerrit K - Van Leeuwen Evert, Comparing Tow Euthanasia Protocols: The Free
University of Amsterdam Academic Hospital and the Medical Center of Alkmaar,
v: CQ 5 (1996) 145-156.
- From a Dutch Perspective: Response to ‘Rigts
of the Terminally Ill Act of the Australian Northern Territory, v: CQ 5 (1996) 278-280.
Kinlaw Kathy, Georgia
Ethics Committee Consortium: A Statewide Dialogue, v: CQ 5 (1996) 17-168.
Koch Tom, Living
versus Dying ‘With Dignity’: A New Perspective on the Euthanasia Debate, v:
CQ 5 (1996) 50-61.
Kuhse Helga – Singer Peter (izd.), A Companion to
Bioethics, Oxford 1998.
Kurjak Asim (in drugi), Pravo na život i pravo na smrt, Jug. med. naklada, Zagreb 1982.
Liss B., Leben
mit Sterbeprognose, v: ThPQ 143
(1995) 5-10.
Locker Alfred, Evolution
- kritisch gesehen, Anton Pustet, Salzburg 1983.
Long Susan Orpett, Ancestors, computers, and other
mixed messages: Ambiguity and euthanasia in Japan, v: CQ 10 (2001)
62-71.
Löw Richard, Bioethik,
Köln 1990.
- Die ethische Problematik von AIDS aus
philosophischer Sicht, Zürich 1992.
- in
Richard Schenk (izd.), Natur in der Krise.
Phylosophische Essays zur Naturtheorie und Bioethik, Bernward, Hildesheim 1994.
Lutterotti M. von, Grenzen ärztlicher Behandlungspflicht und passive Sterbehilfe, v: ZME 39 (1993) 3-14.
MacIntyre A., After
Virtue, Univ. of Notre Dame Press, Notre Dame 1981.
Milčinski J., Medicinska
etika in deontologija, Universum, Ljubljana 1982.
Mitscherlich Aleksander – Mielke Fred, Medicina brez človečnosti, Ljubljana
1961.
Narratives
from The Netherlands, v: CQ 5 (1996) 77-92.
Oduncu Fuat S. – Schroth Ulrich – Vossenkuhl (Hg.), Stammzellenforschung
und therapeutisches Klonen, Vandenhoeck Ruprecht, Göttingen 2002.
Platon, Poslednji
dnevi Sokrata, Slovenska matica, Ljubljana 1988.
Prodanov Vassil, Bioethics in Eastern Europe: A
difficult birth, v: CQ 10 (2001) 53-61.
Reich Warren T. (izd.), Encyclopedia of Bioethics, Prentice Macmillan Reference,
Hertfordshire 1994.
Rose H. J., Euthanasia,
v: Enzyclopedia of Religion and Bioethics,
Edinburg 1955, zv. 5, 598-601.
Schlögel H., Der
erneute Streit um die Euthanasie, v: ZKTh
114 (1992) 425-439.
Schmitz Philipp, ‘Euthanasie’
- verschiedene Wege ethischer Orientierung in einem christlichen Umfeld, v:
ZME 39 (1993) 27-40.
Schockenhoff Eberhart, Ethik des Lebens, Grünewald, Mainz 1993.
- Sterbehilfe und Menschenwürde. Begleitung zu
eienm eigenen Tod, F. Pustet, Regensburg 1991.
Schwartz Robert L - Kuschner Tomasine, The Role of Institutional and Community
Based Ethics Committees in the Debate on Euthanasia and Physician-Assisted
Suicide, v: CQ 5 (1996) 121-130.
Schwartz Robert L, Rights of the Terminally Ill Act of the Australian Northern Territory,
v: CQ 5 (1996) 157-166.
Schwartzenberg Dana, Margaret Battin, Howard Brody, Patricia Marschall, and Robyn Shapiro on
Physician-Aided Death, Intervju, v: CQ
5 (1996) 1, 131-137.
Shannon Thomas A.,
Bioethics, Paulist Press, Mahwah 1987.
Shannon Thomas A. – Walter James J., The PVS Patient and the Forgoing Withdrawing
of Medical Nutrition and Hydration, v: ThSt
49 (1988) 623-648.
Singer Peter, Praktische
Ethik, Stuttgart 1984.
- Befreiung der Tiere, München 1982.
- Rethinking Life and Death. Collapse of
our traditional ethics, Oxford UP, Oxford 1995.
- How Are We to Life? Ethics in an Age of
Self-Interest, Prometheus Books, New York 1995.
Spaemann Robert, Die
Aktualität des Naturrechtes, v: F Böckle - Böckenförde, Naturrecht in Kritik, Mainz 1973,
261-276.
Sporken Paul, Medicinska
etika, Ljubljana 1984 (skript).
Švob Tvrdko, Čovjek
i njegova naslednost, Jug. med. naklada, Zagreb 1977.
Ten Have Henk
A. M. J. – Welle Jos W. M., Euthanasie
- eine gängige medizinische Praxis? Zur Situation in den Niederlanden, v:
ZME 39 (1993) 63-72.
Tettamanzi Dionigi, Bioetica, Nuove frontiere per
l’uomo, Piemme, Casale Monferrato 1991.
Thielicke Helmut, Leben
mit dem Tod, Tübingen 1980.
- Wer darf leben? Tübingen 1968.
- Wer darf sterben? Freiburg 1979.
Thomasma David C., An Analysis of Arguments for and Against Euthanasia and Assisted
Suicide: Part One, v: CQ 5 (1996) 1, 62-76.
Thorn Petra, Die Gesetzgebung im Bereich der Reproduktionsmedizin –
internationale Enwicklung und Diskussionen, v: Ethik in der medizin
14 (2002) 103-109.
Utzschneider Helmut, Der Beginn des Lebens, v:
ZEE 46 (2002) 135-143.
Vacek Edvard V., Vatican
Instruction on Reproductive Tecnology, v: ThSt 49 (1988) 111-130.
Weizsäcker Carl Friedrich von, Der Garten des Menschlichen, Frankfurt 1986.
- Wahrnehmung der Neuzeit, München 1985.
Willigenburg Theo van, Inside the ethical expert, KOK- Pfaros, Kampen 1991.
Zoloth Laurie, Resonable magic and the nature of
alchemy: Jewish reflexions on human embrionic stem cell research, v: Kennedy
Institute of Ethics Journal 12.1 (2002) 65-93.
[1] Leta 1970 spremeni ime v Institute of Society Ethics and the Life Sciences. 1971 je ta Institut začel izdajati letno poročilo Hasting Center Report.
[2] Encyclopedia of Bioethics, 4. zv., New York 1978 (prim op. 17).
[3] D. Callahan, Bioethics as a Discipline, n. d.
[4] A. MacIntyre, After Virtue, Notre Dame 1981.
[5] D. Callahan, n. d.