omejitev vprašanja in tematski sklopi
· iatrogena in sociogena bolezen
· patocentričnost (V. v. Weizsäcker)
· sentientizem (telo /bolečina/, speciecizem; Singer)
· medicina in zdravje v (post)industrijski družbi
· medikamentalizacija
· umetnost mogočega
· kriza (nemesis, maščevanje) in kritika sodobne medicine (I. Illich)
· uvajanje merila življenja vrednega življenja
· zavarovalnštvo in življenjsko pričakovanje
· kopičenje bolezni (klinična iatrogeneza)
· problema razosebljanja (Viktor von Weizsäcker, utemeljitelj evropske psihosomatike in/antropološke medicine, Alexander Mitscherlich, Viktor von Gebsattel, Paul Christian, Arthur Jores, H. Schäfer, W. Schulte, P. Tournier, A. Görres, V. Frankl in drugi)
· sociogena bolezen
· pravica do bolezni
· socialna smrt
· definicija zdravja kot odsotnosti fizičnih, psihičnih in socialnih motenj je preozka
· socialno varstvo je preobremenjeno
· 70% ljudi umre v bolnicah (pol stoletja nazaj 20%)
· zdravstveni sistem se bori proti boleznim
· medicina je hkrati motor in ujetnik napredka
· problem preživete podobe o človeku (homo faber)
psihosomatika (psyhe, sôma)
· pojem povezuje vse znane oblike zdravljenja na temelju razmerja med zdravnikom in pacientom
· kot metoda je psihosomatika posebna oblika osveščanja o nastanku bolezni, njenem razvoju in smislu
· izraz je prvi uporabil Christian August Heinroth (+1843)
· značilna poteza psihosomatike je uvedba subjekta (v bolezen)
· semiotski model nasproti mehanističnemu
· gre za konceptualizacijo sistemske teorije, kjer posamezni dejavniki nastopajo enakopravno
· z vidika psihosomatike je slika bolezni naslednja: funkcionalne in vegetativne motnje pri približno 10% ljudi ‘povzročajo’ netipični dejavniki, nekatere motnje pa je mogoče v 25% ali več razumeti kot psihosomatske (bitje srca, želodčne težave, impotenca itn.); nekatere somatske (trajne) poškodbe in bolezni, na primer ulkus, astma, visok pritisk, revmatični artritis, sladkorna bolezen, nevrotično srbenje imajo svoj ‘vzrok’ v duševnih motnjah
· sem sodita tudi anorexia nervosa in bulimija
· bolj kot metoda je psihosomatika pomemben element zdravniške izobrazbe ter širšega razumevanja človekove bolezni oziroma bolnega človeka
· kritika monokavzalnosti
· teamsko multidisciplinarno delo (multikavzalnost)
· vključitev bližnjih v poces zdravljenja
· psihosomatika ima človeka v bistvu za zdravo bitje
· tem govori tudi vsebina medicine (znanost-strokovnost-zdravnik-zdravilo): sredina, mederi (zdraviti/pomagati), physis (physician), nemški izraz Arzt ohranja povezavo s srcem (Herz); najboljše ‘zdravilo’ je ljubezen).
nevroza
· nevroza je prvi obraz bolezni in njena druga stran ( druga bolezen)
· Medicinska enciklopedija jo opredeli kot »živčno bolezen brez dokazljive okvare živčevja«
· Viktor von Weizsäcker bolezni deli na nevroze, bioze, skleroze
· nevroza je ‘konfliktni model’ bolezni
· nevrozo je odkrila globinska psihologija
· poznamo tesnobne nevroze, depresivne nevroze, fobije, konverzijske nevroze in prisilne nevroze
· teža neživetega življenja
smeri pristopa k nevrozi
· pristopi k nevrozi: psihoanaliza, logoterapija, pogovorna, vedenjska in družinska terapija (in še nekateri drugi
· ujetost v ‘dozdevne religije’
· psihoanaliza
o Sigmund Freud: nevroze izvirajo iz neobvladanega izkustva iz otroštva, ki je bilo porinjeno v podzavest in (še) ni postalo predmet zavesti; v podzavesti se kuha konfliktni položaj
o psihoanaliza (pomoč) obsega štiri stvari: a) metodo preiskave; b) teorijo o osebnosti in o razvoju (meta-psihologija); c) nauk (teorijo) o bolezni in č) lastno terapevtsko metodo
o transfert
o Freudovo ortodoksno psihoanalitično metodo sta dopolnila Carl Gustav Jung (analitična psihologija) in Alfred Adler (individualno-psihološka terapija)
o strukturni model osebnosti (konfliktni model)
o psihoanaliza ima svojo teorijo o bolezni, in sicer duševne bolezni
o psa. kot terapevtska metoda gradi na tem, da bi pacient čimprej opazil pomen nepredelanega konflikta iz preteklosti ali sedanjosti; bistvena sestavina je pogovor (konceptualizacija; talking cure)
· logoterapija
o bistven korak naprej je naredila logoterapija, ki jo je osnoval Viktor Frankl
o logoterapija ni običajna psihoanalitična metoda, ampak je nov pristop k nevrozi: odsotnost motiva pri zdravniku in nujnost hotenja cilja pri pacientu
o logoterapija domneva, da je nevroza izraz eksistenčnega vakuuma (noogena nevroza)
o logoterapija in praktičen prevod transcendence (navtočnost; pomaga, da je tam)
o logoterapija in terapevtova osebnost
· pogovorna terapija (Carl Rogers): nedirektivno terapevtovo obnašanje; ubesedenje (verbalizacija)
· vedenjska terapija (Pavlov: klasični pogojni refleks; Skinner: namerna pogojenost
· skupinska in družinska terapija (ethical communities v okviru t.i. komunitarne etike /comunitarian ethics/)
· homoseksualnost kot bolezen
o poseben problem predstavlja terapija homoseksualnosti
o homoseksualnost je opredeljena dokaj nejasno: včasih – posebno pri ženski istospolni usmerjenosti – je poudarek na spolni nevtralnosti, včasih na okoliščinah, na primer v zaporniški homoseksualnosti
o naravni h. prevladuje prepričanje, da je z osebnostjo (identiteto) povezana na podoben način kot heteroseksualnost, le da proces identitete ni isti, ker se lahko homoseksualna oseba predstavi kot homoseksualna le v ozkih družbenih kontekstih in ima spolna usmeritev nenavadno močno identifikacijsko vlogo v samopredstavitvi
o v današnjem procesu dekonstrukcije h. se (posebno ameriški) psihiatri prizadevajo, da bi h. depatologizirali[1] oziroma desubstancializirali; po njihovem spolna usmeritev ne prispeva bistveno k osebnostnim lastnostim in potezam
o h. večinoma razumemo kot negativno družbeno lastnost
o subjektivizacija spolnosti in spolnih odnosov pa je močan dejavnik negotovosti tako na homoseksualnem kot na heteroseksualnem področju
o ameriški psihiater W. H. Masters[2] svari pred neterapevtsko (proti človeku) zahtevo, če terapevt od pacienta v teku terapije zahteva spolno vzdržnost; če terapijo povezuje z moralnimi zahtevami, izčrpava žrtev v areni
Encyclopedia of Bioethics (2003), II, 1057-1087.
Encyclopedia of Bioethics (2003), II, 1157-1179 (homoseksualnost)
Frankl V., Zdravnik in duša, Celje 1994.