EVTANAZIJA
Zgodovinski pregled, današnji položaj in etična refleksija
(iz navedenega kazala pregledno obravnavamo téme, ki so v bold pisavi)
1. Pojem
1.1 Novo in staro
1.2 Izbira smrti
1.3 Iskanje ustrezne opredelitve
1.4 Predlogi opredelitev
1.4.1 Odpoved pojmu »evtanazija«
1.4.2 Oblikovanje novih pojmov
1.4.3 Etično utemeljene omejitve
1.4.4 Evtanazijo opredeli šele pridevniško določilo
1.4.5 Precizna in ozka definicija »pomoči pri umiranju«
1.5 Vzorčne rešitve
1.6 Vrednotenje in kritika definicij spričo današnjega družbenega položaja
1.7 Disonanca umiranja/smrti
2 Zgodovinski pregled in nazorsko ozadje današnjega pojmovanja evtanazije
2.1 Evtanazija in sorodne téme v antični Grčiji in Rimu
2.1.1 Izvor pojma »evtanazija«
2.1.2 Pravo in evtanazija v antiki
2.1.3 Filozofija in evtanazija v antiki
2.1.4 Medicina in evtanazija v antiki
2.2 Evtanazija in sorodne teme v judovstvu in zgodnjem krščanstvu
2.2.1 Judovstvo
2.2.2 Krščanstvo
2.3 Od renesanse do 19. stoletja in začetek znanstvenih teorij o evtanaziji
2.3.1 Tomaž More (1478-1535)
2.3.2 Francis Bacon (1561-1626)
2.3.3 Michel de Montaigne (1535-1592)
2.3.4 Razsvetljenstvo
2.4 Devetnajsto stoletje
2.5 Dvajseto stoletje
2.5.1 Evtanazija v Nemčiji do leta 1933
2.5.2 Čas nacionalsocializma
2.5.3 Ustanavljanje prvih evtanazijskih društev (družb)
2.5.4 Razvoj po drugi svetovni vojni
2.6 Povzetek
3.1 Politično razpoloženje do leta 1991 in rezultati preiskovalnih komisij
3.2 Kako razumeti in razlagati podatke?
3.3 Kaj so povedali člani komisij?
3.4 Odgovor vlade
3.5 Prvi zakon (1993)
3.6 Sedanji položaj (2002)
3.6.1 Kaj je evtanazija (medicinsko asistirana smrt) in kaj ni?
3.6.2 Nova stara pravila
3.6.3 Nov zakon
3.6.4 Kaj napoveduje legalizacija evtanazije?
4.1 Italija
4.2 Belgija
4.3 Anglija
4.4 Združene države Amerike
4.5 Avstralija
4.5.1 Avstralski Severni teritorij
4.5.2 Peter Singer
4.6 Nemčija (po letu 1980)
4.7 Kolumbija
5.1 Svetost življenja in sorodni pojmi
5.1.1 Kako razumeti svetost in življenje?
5.1.2 Kako razlagati načelo svetosti življenja?
5.1.3 Bogopodobnost in pomen stvarjenjskoteoloških trditev
5.1.4 Današnje razumevanje brezpogojnega spoštovanja življenja
5.1.4.1 Lisa Sowle Cahill in svetost življenja
5.1.4.2 Helga Kuhse in svetost življenja
5.1.4.3 James Rachels in svetost življenja
5.1.5 Sklep
5.2 Razlikovanje med aktivnim in pasivnim ravnanjem
5.2.1 Postavitev vprašanja
5.2.2 Teza o enakovrednosti
5.2.3 Modificirana teza o signifikantnosti (pomembnosti)
5.2.3.1 Smrt je vedno »enaka«
5.2.3.2 Intuicija in kontraintuitivni primeri
5.2.3.3 Povedni značaj (ekspresivnost) dejanj
5.2.3.4 Kaj govori v prid modificirani tezi o signifikantnosti (pomembnosti)?
5.2.4 Sklep
5.3 Razlikovanje med neposrednim in posrednim ravnanjem
5.3.1 Postavitev vprašanja
5.3.2 Razlika med zavestno hoteti in dopuščati
5.3.3 Teološko izročilo DDU in štirje pogoji dopustnosti
5.3.3.1 Dejanje ne sme biti zlo samo v sebi (intrinsece malum)
5.3.3.2 Slab učinek ne sme biti zavestno hoten
5.3.3.3 Dobri nameni ne posvečujejo slabih sredstev
5.3.3.4 Za dopustitev slabih posledic se zahteva sorazmeren razlog
5.3.4 Sklep
5.4 Argument spolzkega nagiba (Slippery Slope Argument)
5.4.1 Pojem in funkcija ASN v sodobni evtanazijski razpravi
5.4.1.1 ASN kot analogija
5.4.1.2 ASN kot zavračanje pogovora in kot zavlačevanje
5.4.2 Analiza ASN
5.4.2.1 Logična analiza ASN
5.4.2.2 Empirična analiza ASN
5.4.3 Doseg in smisel NS-analogije
5.4.4 ASN v sedanjih razmerah na Nizozemskem in verjetnost razširitve
5.4.4.1 Namigi dejanskih podatkov
5.4.4.2 Namigi logičnega ASN
5.4.5 Sklep
6.1 Tipična predstava o osebi
6.2 Struktura pravic osebe in njihova utemeljitev z ozirom na začetek in konec življenja
6.2.1 Pravice zarodka
6.2.2 Človekove pravice in evtanazija
6.2.3 Pravna utemeljitev pravice do življenja
6.3 So vsi ljudje osebe?
6.4 Pravo na meji med življenjem in smrtjo in pravica do smrti
6.5 Značilnost zakonodaje na meji med življenjem in smrtjo
6.6 Priporočilo 1418 Sveta Evrope
6.7 Pojem smrti v pravu
6.8 Proti legalizaciji evtanazije
7.1 Iz časovnega zaporedja
7.2 Pravno in filozofsko-etično ozadje razprav o človeškem življenju
7.3 Mnenje zdravnikov in zdravništva o evtanaziji
7.4 Evtanazija in vloga psihologije
7.5 Stališče Državne komisije za medicinsko etiko o ravnanju z umirajočimi in o evtanaziji
7.6 Slovensko gibanje (in društvo) hospic
7.7 Sklep
9.1 Ozadje razprav o evtanaziji
9.2 Smisel življenja spričo trpljenja
9.3 Krščanski odnos do umirajočega in do smrti
9.4 Oblikovanje življenja in solidarnost smrti
evtanazija
pojem
· pojem je grškega izvora (ευθανασία kot samostalnik, ευθανάτος kot prislov, ευθάνατος kot pridevnik)
· v današnjem kontekstu je evtanazija – bodisi kot pomoč pri umiranju bodisi kot samomor s pomočjo – najbrž povod ali posledica istih razhajanj kot v davni preteklosti in v bistvu κάκο-θανασία, grda smrt
· dileme med vrednoto življenja kot takega in življenjem posamezne osebe ter med javno moralo in osebno svobodo ni mogoče rešiti z eno potezo
· zdravnik Matija Cevc navaja naslednje oblike evtanazije: pasivno, semipasivno, semiaktivno, slučajno in aktivno evtanazijo
· evtanazija pomeni pospešitev smrti neozdravljivo bolnega, »umetno izzvano smrt pri neozdravljivo bolnih, namerno skrajšanje življenja, da bi bolnika razbremenili bolečin in trpljenja«.
· pojem sledi naslednji razdelitvi
o aktivna evtanazija je uboj težko bolnih ljudi, ki to bodisi zahtevajo sami bodisi o tem odloča tretja oseba (zdravnik, sorodniki, država)
o zgodnja evtanazija je uboj prizadetih ali težko bolnih otrok
o zdravniška pomoč pri samomoru težko bolnih z ozirom na točko a) poudarja, da gre za samomor, a s pomočjo
o pasivna evtanazija izraža prekinitev posebne zdravniške nege/obravnave pri umirajočih, ki niso več sposobni sami privoliti v končanje takega postopka, oziroma pomeni, da se neka (nova) intenzivna nega sploh ne začne, misleč, da z medicinsko nego ni mogoče obnoviti dostojnega življenja, mogoče pa je umirajočega spremljati na prag smrti
o posredna (indirektna) evtanazija pomeni isto kot pasivna evtanazija, le da je tu pozornost namenjena namenu, ne dejavnosti kot taki: gre za nenamerno pospešenje prihoda smrti, ki je posledica sredstev za lajšanje bolečin in pomirjeval
o pomoč pri umiranju kot spremljanje bolnih do praga smrti (npr. hospic) je to, v čemer je pasivna evtanazija v bistvu ‘aktivna’
· izrazi večinoma povedo, da evtanazija posega na področje prepovedi ubijanja, ki je – kot se zdi – temelj civilizacije, ki jo poznamo danes
· ker zagovorniki evtanazije v tem kontekstu govorijo o dobri smrti, danes izstopata predvsem naslednji obliki evtanazije:
o prostovoljna (pomoč pri umiranju in pri samomoru)
o neprostovoljna evtanazija
· v obeh primerih je evtanazija aktivna
· pasivni evtanaziji mogoče reči naslednje: če je zdravnik prepričan, da neka oseba ne more preživeti brez takojšnje, intenzivne in trajne medicinske pomoči – če torej pacient umira –, ni prisiljen začeti zapletenih postopkov oživljanja in podaljševati življenja v nedogled
· specifično zdravnikovo in zdravniško vprašanje v težki terminalni bolezni je lajšanje bolečin
iskanje ustrezne opredelitve
· bistvena razlika med deskriptivnim (quaestio facti) in normativnim vidikom (quaestio juris)
· skupina zdravnikov je leta 1995 v uvodniku v Zdravniški vestnik zapisala: »Majhen, a medijsko zelo odmeven del bolnikov, ki zahteva pravico do samomora, hkrati zahteva tudi pravico, da mu pri tem pomaga zdravnik. … Posledice morebitne legalizacije takih zahtev bi bile daljnosežne, težko predvidljive, možne zlorabe še bolj.«
· Matija Cevc: »Prepričan sem, da evtanazije ni mogoče zlorabiti, zlorabi se lahko izvajalca. … Če pogledamo nekoliko drugače: Evtanazijo lahko prepovemo in najstrožje kodificiramo, ne moremo pa preprečiti, da bi moralno izprijena oseba izkoristila možnost, ki jo daje medicina z usmrtitvami pod krinko evtanazije.«
· Matija Cevc: »Pri številnih boleznih, zaradi katerih bi pred 25 leti umrli, lahko z današnjimi metodami vzdržujemo in podaljšujemo življenje. Žalostna resnica pa je tudi, da mnogo takih bolnikov le životari. … Druga skupina so bolniki, ki zaradi uspešnega zdravljenja sicer živijo dlje, toda cena za tako življenje so hude duševne in telesne muke. … To kaže, da je medicina na nekaterih področjih verjetno presegla meje sprejemljivega …«
predlogi opredelitev
· odpoved pojmu »evtanazija«: dostojanstvena smrt (death with dignity) ali pravica do smrti (right to die)
· oblikovanje novih pojmov: distanazija, adistanazija, ortotanazija, benemortazija
· etično utemeljene omejitve:
o (EV): »Pod evtanazijo v strogem smislu je treba razumeti dejanje ali njegovo opustitev, ki po svoji naravi ali zavestno privede do smrti z namenom, da se konča vsaka bolečina.«
o Bernhard Häring je poleg omenjene moralnoteološke omejitve pojma razlikoval še med pozitivno in negativno evtanazijo; »V obeh primerih gre za resno odločitev proti življenju nekoga drugega, kršenje prepovedi: ‘Ne ubijaj’.«
o zdravniki razlikujejo med agonijo in smrtjo takole: »‘Tragedija’ pomoči pri samomoru ni nič drugega, kot umeten rezultat izgub pravega odnosa med zdravnikom in bolnikom v našem času, ko nam vsem vlada visoka tehnologija.«
o pomoč pri umiranju kot Sterbehilfe (spremljanje umirajočega do praga smrti)
o E. Schockenhoff: »Pomoč pri umiranju je pomoč v umiranju«, ne pa morda odpoved pomoči in »pustiti umreti«
o Volker Eid: »Z aktivno evtanazijo mislimo na neposredno povzročitev smrti, s pasivno dopustitev smrti brez uporabe ukrepov za podaljševanje življenja. O indirektni evtanaziji se govori skupaj s pasivno, če se z uporabo sredstev proti bolečinam doseže glavni namen, namreč blažitev bolečin, hkrati pa se organizem neizogibno obremeni in pospeši proces umiranja, ne da bi to neposredno hoteli.«
o Philippa Foot: »Dejanje evtanazije, bodisi da gre za dejanje ali opustitev nekega dejanja, se pripisuje dejavniku, ki se odloči za smrt nekoga drugega, ker se mu zdi, da je v njegovem primeru življenje prej breme kot dobrina.«
o Ulrich Eibach: »Človeka kot umirajočega v biološkem smislu označimo tedaj, ko je nastopil nepreklicen in napredujoč proces, ki bo po izkušnjah zdravnikov kmalu pripeljal do razpada ene ali več življenjsko pomembnih organskih funkcij. … Sporno pri tej definiciji je, kako hiter je ta proces nasproti smrti, kako natančno je mogoče določiti trenutek smrti in kako blizu mora biti ta trenutek.«
· definicija evtanazije na Nizozemskem se giblje znotraj prostovoljnosti oziroma neprostovoljnosti
· ameriški moralni filozof Marvin Kohl je mnenja, da se sodobni moralni filozofi, pravniki in tudi zdravniki nagibajo k definiciji, ki bi se predvsem omejila do dejanj, ki niso evtanazija; predlaga naslednjo opredelitev: »Ti opredeljujejo evtanazijo kot dejanje ali metodo, ki povzroči smrt s kar najmanjšimi bolečinami, medtem ko telo akutno trpi ali je v neželenem položaju, pri čemer je prvotni ali edini motiv ta, da se odstrani slednje in pri čemer je prepričljivo razvidno, da je smrt, ki je rezultat dejanja/metode, za prejemnika večje dobro oziroma manjše zlo kot če se to ne bi zgodilo.«
· disonanca umiranja/smrti: Johannes G. Meran meni, da je medicina tam, kjer je najbolj usposobljena, obenem najmanj človeška
· Viktor von Weizsäcker: življenja in smrti ni mogoče ločiti
· provokativna trditev, da smrti ni mogoče razumeti, če je ne ljubiš, je druga stran zapovedi: »Ne ubijaj!«
· brezpogojna oblika prepovedi ne more preprečiti ubijanja, razkrinkava in energično pa odklanja tisto sovražno razpoloženje do trpljenja in smrti, ki napravi razmerje med zdravimi in umirajočimi za razglašen orkester.
smrt in umiranje bi bilo treba »razsovražiti«
· 16. maja 2002 je spodnji dom belgijskega parlamenta (La Chambre) legaliziral evtanazijo po nizozemskem vzoru
· razprava o evtanaziji se je v Belgiji začela leta 1996: vlada je pooblastila novoustanovljeno Posvetovalno komisijo za bioetiko (Belgisch Raadgevend Comité voor Bio-ethiek), naj izdela predlog zakona, ki bi naj bi na neki način dovolil končati življenje terminalno bolnih pacientov na njihovo željo
· predlog zakona je bil vložen v parlament 12. maja 1997
· podobno se je dogajalo leta 1989, ko je razprava o splavu pripeljala do popolnega konflikta med strankami v parlamentu; rezultat je bil zakon, ki je dovolil splav v stiski, sledila pa mu je ustavna kriza, saj zakon je bil zakon neustaven; začasen odstop kralja Baudouina je premostil ustavno krizo in zakon je lahko začel veljati
· belgijski Kazenski zakon (§§ 393.394.397) evtanazijo nedvomno prepoveduje
· Posvetovalna komisija za bioetiko je predlagala, naj bi razprava potekala z namenom dekriminalizirati »namerno ravnanje tretje osebe, ki ima za cilj končati življenje, in sicer na željo prosečega«, spremeniti Kazenski zakonik, predvsem pa razkrinkati »divjo evtanazijo«
· glasovali so o naslednjih možnih variantah razprave:
o noveli kazenskega zakona s ciljem dekriminalizirati evtanazijo
o a posteriori ureditvi primerov faktične evtanazije
o a priori ureditvi vseh odločitev, ki se nanašajo na zadnje (terminalno) obdobje življenja, in sicer z vidika strokovnega dialoga med kolegi
o ohranitvi veljavne prepovedi evtanazije
· parlamentarna razprava (10. in 11. 12. 1997) ni prišla do relevantnega sklepa; edina ugotovitev je bila, naj se ovrednoti paliativno terapijo (tudi njene pasti) in opredeli pravico do ne-vednosti/neobveščenosti
· leta 1998 se je Belgija soočala s pedofilskimi aferami in je razprava o evtanaziji potihnila
· leta 1999 izdelali osnutek zakona, ki je kombiniral drugi in tretji predlog komisije
· Avtorji gledajo na »nizozemski primer« zelo različno; najbolj prepričljiv pristop je tisti, ki razvoj razprave o evtanaziji na Nizozemskem uvršča med iskanje ustrezne nove definicije evtanazije
· poudarek je:
o na odločanju o lastnem življenju,
o na natančni definiciji pojma in
o na dekriminalizaciji zdravniške pomoči pri umiranju oziroma pri samomoru.
· o nizozemskem primeru je napisanih veliko študij
· sedanja zakonodaja je v veljavi od 1. 4. 2002
Preglednica (rezultati Remmelinkove komisije leta 1991, ki so se nanašali na smrtne primere leta 1990).
|
medicinske odločitve, ki so vplivale na konec življenja pacientov oziroma pacientk (tip MDEL[1]), 1990 |
povprečje (v%) |
povprečje (absolutno) |
|
Evtanazija in sorodne MDEL, od tega: – uboj na zahtevo (evtanazija) – pomoč pri samomoru (asistirani samomor) – neprostovoljna evtanazija (LAWER[2])
Protibolečinska terapija, ki bolj ali manj namerno vpliva na skrajšanje življenja (APS[3]), od tega: – z namenom skrajšati življenje – deloma z namenom skrajšati življenje
Prekinitev ali odklonitev medicinskih ukrepov (NTD[4]), od tega: – z namenom, skrajšati življenje – deloma z namenom skrajšati življenje |
2,9% 1,8% 0, 3% 0,8%
17,5% 1,0% 5,2%
17,5% 4,3% 7,0% |
3.700 2.300 400 1.000
22.500 1.350 6.750
22.500 5.508 9.042 |
|
vsi MDEL |
38% |
48.700 |
|
vsi smrtni primeri na Nizozemskem leta 1990 |
100% |
128.786 |
Preglednica: rezultati Remmelinkove komisije leta 1996, ki so se nanašali na smrtne primere leta 1995 (A Second Nationwide Study of Euthanasia and Other Medical Practices Involving the End of Life)
|
Medicinski ukrepi, ki se nanašajo na konec življenja pacientov in pacientk |
povprečje (%) |
povprečje (absolutno) |
|
Aktivna evtanazija in sorodne odločitve, od tega: – uboj na zahtevo (evtanazija) – zdravniška pomoč pri samomoru – neprostovoljna evtanazija (LAWER)
Paliativna terapija z bolj ali manj očitnim namenom skrajšati življenje (APS), od tega: – z izrecnim namenom končati življenje
Prekinitev ukrepov oziroma odpoved nadaljnjim ukrepom (NTD), od tega: – z namenom končati življenje |
3,4% 2,4% 0,3% 0,7%
16,9% 2,6%
20,2% 13,5% |
4.600 3.200 400 1.000
23.000 3.450
27.500 18.000 |
|
Vse MDEL |
40,5% |
55.100 |
|
Vse smrti na Nizozemskem (1995) |
100% |
135.675 |
· Margaret P. Battin je v neki razpravi že leta 1992 nizozemski primer poimenovala kar »naravni laboratorij za naše morebitne raziskave na področju legalizacije pravice do smrti«[5] v drugih državah. Temeljne smernice je strnila v desetkratni »caveas«:
o aktivna evtanazija mora biti prostovoljna. Pacientova zahteva je resna, enoumna in stalna;
o pacient oziroma pacientka je o svojem telesnem stanju, o prognozi in morebitnih terapevtskih ukrepih ustrezno obveščen(a);
o bolečine oziroma trpljenje je neznosno (Battinova ne predvideva, da bi bilo treba zahtevo postaviti v terminalnem stanju);
o ugotoviti je treba, da ni več razumnih možnosti za lajšanje bolečin, ki bi jih lahko naprtili pacientu;
o aktivno evtanazijo sme izpeljati samo zdravnik oziroma zdravnica (zdravstveno osebje sme kvečjemu prisostvovati);
o nujno je treba upoštevati pozitivno mnenje neodvisnega zdravnika/zdravnice;
o zdravnik je dolžan spremljati pacientovo/pacientkino stanje med izvajanjem evtanazije;
o sorodniki imajo pravico vedeti za evtanazijo, razen če tega pacient/ka izrecno noče;
o izvedbi evtanazije je treba sestaviti napisano poročilo;
o izvedene evtanazije v bolniškem listu ni dovoljeno imenovati naravna smrt in jo je treba sporočiti državnemu tožilcu.
sedanji zakon
· nov zakonodajni ciklus se je začel leta 1999
· spodnji dom parlamenta je zakon sprejel z relativno večino 28. novembra 2000
· zgornji dom je zakon potrdil 10. aprila 2001
· zakon je začel veljati 1. aprila 2002
· besedilo zakona sestavljajo:
o preambula (1. poglavje)
o opredelitev pojmov (§ 1)
o zdravnikova dolžnost pomagati (§ 2)
o v §§ 3-19 zakon govori o pokrajinskih komisijah, o kontroli in o reviziji postopkov pri zdravniško nadzorovanem končanju življenja na zahtevo ter pri tako imenovanem asistiranem samomoru
o amandmaji k drugim zakonskim besedilom, predvsem k §§ 293 in 294 Kazenskega zakona (1886), in precizirane spremembe v dosedanjem zakonu o pogrebu oziroma sežigu trupel
· zakon ne govori o neprostovoljni evtanaziji
· v novem zakonu predvsem za opredelitve pojmov; evtanazija je opredeljena:
o kot medicinska pomoč pri umiranju (zavestno končanje življenja pacientu, ki je za to prosil; v mednarodnih razpravah pacientova želja ni nujno sestavni del definicije)
o kot medicinska pomoč pri samomoru (asistirani samomor)[6]
o kot predmet intimnega odnosa med zdravnikom in pacientom
· glede na to definicijo ne gre za evtanazijo pri naslednjih ukrepih:
o če pacient odkloni zdravniško oskrbo (končanje neke obravnave, ki je nujna za preživetje, pa je pacient noče nadaljevati oziroma jo odkloni, še preden se začne)
o če zdravnik prekine neko terapijo ali jo odkloni (NTD), če ni nobenih izgledov, da bo terapija uspešna, in se pacient strinja s tem, da bo umrl
o če gre za ukrepe, ki lajšajo bolečine in pomenijo morebitno skrajšanje življenja (APS)
· po splošnem mnenju izraz pasivna evtanazija vnaša zmedo, ker hoče zakriti dejstvo, da tudi opustitev zdravljenja ali njegova prekinitev predstavlja neko dejavnost
· Novi zakon je legaliziral dosedanjo prakso, ki ji kontrolni ukrepi in organi pregona niso bili kos. Novosti zakona je mogoče strniti v pet točk:
o Zdravnik mora biti ne le prepričan, da je pacient izrecno želel, da mu pomaga umreti (pisna privolitev), ampak mora imeti za to tudi strokovne razloge
o Vsak primer evtanazije je treba sporočiti regionalni komisiji, ki jo sestavljajo trije člani: pravnik, zdravnik in etik. Komisija mora revidirati in ovrednotiti javljen primer.
o Pomoč pri umiranju in pomoč pri samomoru nista kaznivi, če ju izvede zdravnik. Ta se mora ravnati po predpisih in svoje ukrepe sporočiti mrliškemu ogledniku na priloženem listu.
o Mrliški oglednik mora zdravnikovo poročilo in svoje mnenje poslati regionalni komisiji. Poročilo mora ustrezati protokolu. Poleg tega mrliški oglednik pošlje svoje poročilo tudi državnemu pravobranilcu, ki da dovoljenje za pokop oziroma pokop/kremiranje zadrži, če je prišlo do kršenja pravil.
o Tudi mladostniki (12-16 let) lahko izrazijo željo po evtanaziji, če to odobrijo njihovi starši. Zaradi protestov nekaterih parlamentarcev je vlada črtala tisti del zakona, ki zahteva odobritev staršev, ter ga dopolnila, da v izjemnih primerih privolitev staršev ni nujna.
· novi zakon je tudi podlaga za vnaprejšnjo izjavo (advance directive)
· zakon ne uvaja/legalizira nobenih novih oblik pomoči pri umiranju, toda mnenje je, da odpira vrata sprejemljivosti drugih oblik evtanazije in da tako rekoč institucionalizira pomoč pri umiranju
· preden je s 1. aprilom 2002 začel veljati novi zakon, je tiskovni urad ministrstva za pravosodje 26. marca 2002 objavil, da je z objavo izvedbenega zakona, tako imenovanega Euthanasia and Assisted Suicide Cotrol Act, na Nizozemskem prvič stopila v veljavo legalna struktura dovoljene evtanazije oziroma samomora z zdravniško pomočjo
· Zakon o evtanaziji in samomoru s pomočjo (Euthanasia and Assisted Suicide Act) se je – preden je bil sprejet – imenoval Termination of Life on Request and Assisted Suicide Act, ima evtanazijo še naprej za kaznivo, kazensko pravo pa odslej predvideva dve okoliščini, v katerih se zdravnika ne preganja in ne kaznuje
o on ali ona mora ravnati v skladu z zahtevami o skrbni negi, ki so predmet posebnega zakona, in sicer Zakona o evtanaziji in samomoru s pomočjo
o on ali ona mora poročati o posegu lokalnemu mrliškemu ogledniku v skladu z Zakonom o sežigu in pokopu
· nizozemski legalizaciji dosedanje prakse ni težko navesti resnih pomislekov: navajam naslednje:
a) V sedanjem zakonu je javnost tako rekoč povsem izključena. Že v dosedanji praksi so zdravniki velikokrat ravnali proti avtonomiji pacientov, ne da bi za to odgovarjali. Mnogim je vprašljiva vloga področnih komisij, ki odločajo o tem, ali je bilo ravnanje zdravnikov zakonito ali ne. Zdravnikovo poročilo namreč dobijo v roke komisije, te pa oddajo naprej tožilcu le lastno pisno mnenje. Tako organi pregona nimajo možnosti nadzorovati zdravnikov. Poleg tega je treba pričakovati, da zdravniki nedovoljenih pomoči tudi poslej najbrž ne bodo prijavljali, saj je to le pobožna želja novega zakona. Podatki naj bi namreč služili le ugotavljanju, da je bila izvedena evtanazija. To pa najprej pomeni, da je mogoče vplivati na podatke in jih prikrojiti, pomeni pa tudi, da ustrezne kontrole na tem področju ni mogoče doseči z zakonom, ki evtanazijo le tolerira. Ciljev zdravnikovih dejanj ni mogoče nadzorovati. Nizozemska praksa je dokazala, da ima legalizacija gotovo predvsem eno posledico: rahljanje zdravnikovih drž in dejanj (slippery slope). Velike večine zdravnikovih dejanj ni mogoče nadzorovati, posebno ne tistih, v katerih je potrebna strokovna temeljna preiskava. V vsakem takem primeru je javnost izključena, to pa zakonu jemlje verodostojnost.
b) Čim je pomoč pri umiranju postala ena od zakonsko »dovoljenih« možnosti, mora pacient, ki je na smrt bolan in trpi neznosne bolečine, računati s tem, da se bo moral zagovarjati, če ne bo prosil za to »pomoč«. Poleg tega se morajo na to pripraviti tudi pacienti, ki še niso na smrt bolni, pa bi jih zdravniki utegnili prepričati, da je njihovo nadaljnje življenje nesmiselno.[7] Kaj so »neznosne« bolečine? Kaj je »bolezen za smrt«? Mar v tem ni družbenega pritiska na ljudi, ki že tako ali tako trpijo? Legalizacija evtanazije grozi, da bo pokopala prizadevanja tistih, ki nameravajo bolnikom pomagati s paliativnimi sredstvi. Zdi se, da je evtanazija – na glavo obrnjen splav – resna grožnja sedanjemu sistemu zdravstva. Neredko se navajajo cene novih zdravil. Mnogih stvari tu ni mogoče predvideti.
c) Legalizacija evtanazije bo nedvomno vodila k povečevanju števila dovoljenih in nedovoljenih primerov pomoči pri umiranju oziroma jih ne bo zmanjšala. Legalizacija bo bistveno vplivala na vsebino odnosa med zdravnikom in pacientom kakor tudi na značaj paliativne terapije. O sprejemljivosti evtanazije ni več mogoče govoriti, saj se je ta nasip že podrl. Sprejemljivost je namreč diametralno nasprotna z vlogo zdravnika kot zdravnika, ki se je brezpogojno zavezal služiti življenju. Zaradi spremenjene zakonodaje se spreminjata tudi zdravnikov družbeni položaj in okvir njegovih pristojnosti. V razmerje med zdravnikom in pacientom odslej neposredno vstopajo interesi javnosti. To je najbrž vzorčen primer, kako sodobni človek razume razmerje med pravicami in svobodo. Če je svoboda brezmejna in pravice niso omejene s svobodo drugega, pride do nasprotja med pravicami in totalitarnimi teženjami posameznikov ali skupin.
č) Priznavanje pravice do evtanazije mladoletnim osebam (12-16 let) močno precenjuje njihovo sposobnost presojanja o pomenu in posledicah želje po evtanaziji (uboju). Pomeni tudi nedopustno obremenitev mladih, saj nakazuje, da so razmerja med starši in otroki ter med člani družbe in zdravniki začela nevarno razpadati. Vezi skrbi in zaupanja ni več. Če starši mladim ne omogočijo tega, kar kot otroci smejo delati in kar jim omogoča zdrav razvoj, so jim praktično priznali pravico, da končajo svoje življenje. Na ta način postaja evtanazija diagnoza družbe, ki je povsem izpostavljena merilom družbene, ekonomske in politične uspešnosti.
d) Če bodo legalizirane tudi tako imenovane vnaprejšnje izjave o želji po evtanaziji (v smislu advance directive), se bo raven »neznosnega trpljenja« gotovo spremenila ne le za tistega, ki trpi, ampak tudi za tiste, ki zanj skrbijo. V bistvu gre za izgubo dostojanstva. Vedno številnejši menijo, da bi morali sem prišteti tudi paciente v dementnem stanju, če željo izrazi družina, ki skrbi za take osebe. To pomeni skorajšnje pomešanje med prostovoljno in neprostovoljno evtanazijo. Nekateri niti niso začudeni, da so zdravniki na Nizozemskem glede tega nezadovoljni s sedanjim zakonom.
e) Na Nizozemskem nekateri opozarjajo, da lahko že sedanja legalizirana praksa privede do tega, da se bodo zdravniki čutili prisiljene v opravljanje evtanazij. Kdor ne bo hotel opravljati evtanazij, bo moral računati s tem, da morda država ne bo podprla njegovega dela. Ne sme namreč odkloniti običajnega zdravljenja, če ni pripravljen opraviti evtanazije. Toda kako bo opravljal to delo, če hoče družba pri na smrt bolnih varčevati in ni pripravljena na večje izdatke? Če bi zdravnik zaradi izrecne želje po evtanaziji odklonil zdravljenje oziroma nadaljnjo pomoč, bi naletel na večje težave, kot če bi opravil (zahtevano) evtanazijo. Sicer pa tudi odklonitev evtanazije po sedanjem zakonu pomeni odklonitev pomoči (zakon evtanazijo definira kot pomoč pri umiranju). Zdravniški poklic je torej na podobnem križišču kot pri splavu.
sedanji položaj v javnih razpravah o evtanaziji je podoben občutku, ki ga ima voznik, ki z avtomobilom zapelje z veliko hitrostjo z lepe in gladke asfaltirane ceste na grob tlak ali na makadam; vprašanje je, kako trdni so temelji (podvozje) sedanje družbe, je današnja družba »narejena« le za dobre poti in ali je mogoče testirati stabilnost družbe na tak način, kot ga predlagajo evtanazijske pobude
1 svetost življenja in sorodni pojmi
· življenje ni določena, ampak je določujoča oblika obstajanja; zato življenja ne moremo opredeliti drugače kot z življenjem
· življenje ima pozitiven predznak praktično v vseh pomenih
· svetost življenja je temeljni miselni vzorec, s katerim človek/človeštvo izbira, na kakšen način hoče poznati in spoznati življenje
· življenja torej nimamo za predmet hladnega raziskovanja; svetost življenja je rezultat izbire življenja kot skrivnosti
· normativna vsebina svetosti življenja je mnogo težje vprašanje; norme lahko prebudijo visoka pričakovanja, ne morejo jih pa uresničiti
· priporočilo Nemške družbe za medicinsko pravo (Deutsche Gesellschaft für Medizinrecht) se glasi: »V našem pravnem in moralnem sistemu je človeško življenje vrednota najvišjega reda. Zaščita življenja je dolžnost države, ohranitev življenja je prednostna zdravniška naloga. Razvrščanje varovanja življenja glede na družbeno vrednost, koristnost, glede na telesno ali na duševno stanje nasprotuje moralnemu zakonu in ustavi.«
· od tod je pojem nedotakljivosti človeškega življenja
· na prvi pogled se zdi, da je svetost življenja verski pojem; nedvomno je tudi verski pojem, toda verska etika predvsem razkrinkava zgrešene dileme med znanjem in obvladovanjem; Iura et bona (1981): krščanstvo vidi vrhunec svetosti življenja v učlovečenju Besede (prim. Jn 1, 14), ki je bistveni del programa odrešenja (prim. Heb 10,5-7) in razodetja
Kako razumemo svetost in življenje?
· zmedo vnaša domneva, da je svetost življenja verski (judovsko-krščanski) pojem in da ga to izročilo nekritično pripisuje posameznim bitjem (telesu) od začetka do konca življenja
· drugi si prizadevajo dokazati, da svetost življenja ni primarno judovsko-krščanskega izvora, pač pa da je bila v tem izročilu le izraziteje poudarjena
· splošna težnja je razlikovati med versko in etično vsebino svetosti
· Gerhard Schurz: dostojanstvo osebe in svetost življenja sta del evropske dediščine
· današnja moralna filozofija hoče povezati deskriptivni (vsebinski) in normativni (formalni) vidik svetosti življenja
· kvaliteta življenja
· v normativnem smislu gre za respect for life; toda mnogim je le izvedeno, ne pa temeljno načelo (derivate ethical principle)
današnje razumevanje brezpogojnega spoštovanja življenja
· Lisa Sowle Cahill in svetost življenja
o svetost formuliramo na dva načina: negativno (neposredno ubiti nedolžnega človeka je vedno in v vsakršnih okoliščinah zločin) in pozitivno (principium totalitatis)
o Cahill se vpraša, če je to opredelitev integralne celote – osebe – že mogoče razumeti kot absolutno prepoved evtanazije; po njenem nekatere oblike trpljenja utemeljujejo razmislek, da (telesna) smrt za človeka ni najhujše zlo
o uboj nedolžnega je vedno in povsod intrinsece malum, vendar se svetost in integriteta ne pokrivata povsod
· Helga Kuhse in svetost življenja
o Helga Kuhse se je téme svetosti življenja dotaknila na bolj radikalen način: oblikovala je sklep o »omejenem načelu svetosti življenja« (qualified Sanctity-of-Life-Principle)
o po njenem ni mogoče govoriti o svetosti, če to merilo preprečuje ali izključuje razpravo o kvaliteti življenja
o svetost življenja je pri njej vse manj pomemben argument
· James Rachels in svetost življenja
o James Rachels se kritično soočil z načelom svetosti
o meni, da je glavni razlog neuravnoteženosti v pomanjkljivih definicijah življenja; nujno bi bilo treba razlikovati med biološkim in biografskim življenjem
o takoi je mogoče običajen pojem svetosti razglasiti za nepomemben: »Svetost življenja bi morali interpretirati kot zaščito življenj v biografskem smislu in ne zgolj v smislu življenja kot dejstva.«
o kjer se biografsko življenje konča mnogo pred biološkim (komatozni bolniki), je prepoved evtanazije nesmiselna
o James Rachels de facto uveljavlja avtonomnost in sekularnost odločitev
literatura: R. Dworkin, Life’s Dominion. An Argument about Abortion, Euthanasia, and Individual Freedom, New York 1993: Prim. M. Kocjan, Moč življenja, prevlada smrti: Dworkin o abortusu, evtanaziji in osebni svobodi, v: Dignitas 10 (2001) 33-43; W. K. Frankena, The Ethics for Respect of Life, v: O. Temkin in drugi (izd.), Respect for Life in Medicine, Baltimore – London 1977, 24-62; H. Kuhse, The Sanctity-of-Life Doctrine in Medicine. A Critique, Oxford 1987; J. Rachels, Pravica do smrti. Evtanazija in morala, Ljubljana 1987; isti, Active und Passive Euthanasia, v: NEJM 292 (1975) 78-80.
2 razlikovanje med aktivnim in pasivnim ravnanjem
· aktiven-pasiven je v poglavju o svetosti življenja nastopa kot pospešek nekega procesa, ki normativno še ni obdelan
· v ozadju je čutiti ostro nasprotje med konsekvencializmom in striktno etiko dolžnosti
· Paul Ramsey: »Z opustitvijo noben človeški dejavnik niti neposredno niti posredno ne povzroči pacientove smrti. Ta umre svojo lastno smrt, in sicer zaradi razlogov, proti katerim se je nerazumno bojevati s posebnimi zdravniškimi ukrepi, boj proti njim pa tudi ne bi bil izraz usmiljenja. Dejansko ni pravilno reči, da z opustitvijo oziroma s tem, da neposredno ali posredno ničesar ne ukrenemo, skrbimo le za umiranje. Dejansko smo prenehali delati, kar se je nekoč zahtevalo, in smo pričeli delati, kar se zahteva zdaj. Poskušamo ga spremljati v njegovem lastnem umiranju, in sicer tako, da bi bilo umiranje čim bolj udobno in dostojanstveno.«
teza o enakovrednosti
· Markus von Lutterotti: moralni filozofi zaradi pomanjkanja konkretnih izkustev z umirajočimi neupravičeno menijo, da so s podporo aktivni evtanaziji naklonjeni umirajočim bolnikom; ti filozofi namreč menijo, da je pasivna evtanazija enaka aktivni (oziroma hujša, če gre za pustiti umreti)
· ekvivalentno tezo lahko utemeljimo le, če lahko dokažemo, da ima opustitev podobno vzročno učinkovanje kot dejanje oziroma da so merila odgovornosti pri opustitvi ista kot pri dejanju
modificirana teza o signifikantnosti (pomembnosti) odločitev
· teza o enakovrednosti na neki način pretirano poudarja deontološko razlikovanje med dejanjem in opustitvijo
· modificirana teza o signifikantnosti razlikovanja: če je glavni argument teze o enakovrednosti, da so posledice storitve in opustitve enake (smrt) in da bi torej lahko prestopili neposredno k aktivni evtanaziji, pa zdravniki n šravniki svarijo, da aktivna evtanazija ni združljiva z zdravniškim poklicem
3 razlikovanje med neposrednim in posrednim ravnanjem
· medtem ko je razlikovanje med storitvijo in opustitvijo pozorno na dejanje, je razlikovanje med posrednim in neposrednim ravnanjem pozorno na dejavno osebo
· če zdravnik neposredno hoče pacientovo smrt, je to neposredna (direktna) evtanazija, če jo le dopušča kot posledico paliativne terapije, je to posredna (indirektna) evtanazija
· prvič se vprašujemo, kaj nameni sploh so; drugič, kakšno težo imajo v evtanazijski problematiki, in tretjič, kaj o tem pove navidez tradicionalno načelo dejanja z dvojnim učinkom (DDU)
· cerkveni dokumenti (npr. Iura et bona) povzemajo tradicionalni nauk DDU
· moralni priročniki so z DDU opredeljevali v sebi zlo dejanje (actus intrinsece malus), se pravi dejanja, ki jih ni nikoli dovoljeno hoteti neposredno
· podrobnejša analiza namena pokaže, da je srčika DDU neka predhodna deontološka norma, ki v dilemah, ki sledijo, zanesljivo izključi verjetnost dejanja, ki bo slabo samo v sebi (intrinsece malum) in sicer ex defectu iuris in agente
· to lahko pomeni, da katoliško razumevanje DDU prispeva k nejasnosti, kaj nameni sploh so (vokolju dolžnosti DDU niti ne more priti v poštev, saj je svoboda podrejena dolžnosti)
· pokoncilska razlaga DDU se naslanja tudi na sodobno razumevanje teleologije, in sicer da odgovornost za posledice postaja vedno pomembnejše vprašanje
razlikovati je treba med zavestno hoteti in dopuščati
· DDU pozna štiri pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da smemo govoriti o posrednem dejanju
o dejanje ne sme biti zlo samo v sebi (intrinsece malum)
o slab učinek ne sme biti zavestno hoten
o dobri nameni ne posvečujejo slabih sredstev
o za dopustitev slabih posledic se zahteva sorazmeren razlog
· nauk DDU govori o treh virih nravnosti (fontes moralitatis) govori o cilju (finis operis), o namenu moralnega dejavnika (finis operantis) in o okoliščinah (circumstantiae)
4 argument spolzkega nagiba (Slippery Slope Argument)
· neposrednega in posrednega ravnanja v normativni etiki ni mogoče formalizirati
· načelo DDU je v katoliški moralni refleksiji igralo vlogo »trde roke« v obravnavanju skrajnih primerov
· medicina s človeškim obrazom se ne more izogniti teleološkim argumentom, zlasti ne argumentu spolzkega nagiba (ASN)
· argument spolzkega nagiba je naslednji: Če dopustimo dejanje A in nadaljnje korake, bo to neobhodno vodilo do nezaželenih posledic B. Četudi dejanje A ne predstavlja nič posebno nevarnega, ga je treba preprečiti, če ne želimo posledic oziroma neželene prakse B.
· drugi izrazi: wedge-argument (argument zagozde), the thin edge of the wedge (klinasta stran zagozde), the foot in the door (čevelj med vrati), the genie in the bottle (duh v steklenici), the snowball-argument (argument snežene kepe), the camel’s nose in the tent (kamelji nos pod šotorom); v nemškem prostoru je ta argument znan kot Dammbrucheffekt (učinek podrtega jezu), Dominoeffekt, Lawineneffekt (učinek plazu), Spirale der Gewalt (spirala nasilja), Vergiftung der Atmosphäre (zastrupljanje zraka), Abstumpfen (skrhanost)
· Douglas Walton:
o argument igra vlogo neposredno v etični razpravi in v položajih, v katerih se je treba (hitro) odločiti
o njegov temelj je dialog: pošteno soočenje razlogov med zagovorniki in nasprotniki nekega dejanja, upoštevajoč tudi retorične sposobnosti
o je argument prepričevanja o morebitnih ali zelo verjetnih negativnih posledicah (argument predvsem opozarja)
o kot argument je provizoričen, približen, domneven in v glavnem tak; nima zadnje besede in ga je mogoče revidirati
o argument je včasih močnejši, včasih šibkejši, nikoli povsem varljiv ali zavajajoč
o njegov cilj je (tudi glede na točko c) prevaliti dolžnost dokazovanja (the burden of proof) na nasprotno stran
funkcija ASN v sodobni evtanazijski razpravi
· ASN kot analogija, zlasti NS-analogija
· ASN kot zavračanje pogovora in kot zavlačevanje
· ASN kot pragmatična varianta (potrpežljivega) prepričevanja in vzgoje za dialog
· ASN v sedanjih razmerah na Nizozemskem in možnost (verjetnost) razširitve
· ASN in namigi dejanskih podatkov (empirični slippery slope na Nizozemskem)
· ena od ugotovitev ASN je, da se jezik etičnih načel in jezik pravnih in sodnih odločitev vse bolj razhajata
· od začetka 19. stoletja je opaziti vse več glasnih zahtev, da se moralna/etična vprašanja opredeli tudi s pravnim jezikom
· če se izognemo absurdnemu poseganju prava na področje etike v NS-režimu, se je v sodobnem svetu ta proces odprl z definicijo možganske smrti (1968)
· ASN je kot miselni model primer šibkosti obrambnega zidu pred samovoljo posameznikov
tipična predstava o osebi v pravu
· med osebami in pravicami obstaja tesna vez: »Osebe razumemo kot bitja, ki imajo pravice, in pravice kot sredstva, s katerimi zaščitimo interese oseb.«
· pojem osebe je večplasten in kompleksen in vsebuje tako deskriptivne kot preskriptivne (normativne) komponente
· deskriptivne se nanašajo na izkušnje z bitji, ki jih imamo za osebe; prehod na normativnost je neposreden
· na preskriptivni ravni osebe gre bistvu za to, da gre za normalne odrasle osebe, da se od osebe nekaj zahteva in da se ji priznava neka zahtevnost; večina moralnih filozofov se strinja s tem, da enakosti oseb prima facie ni potrebno utemeljevati posebej, pač pa da iz nje izhajajo druge zahteve, zlasti zahteva, da se isti status osebe prizna tudi tistim, ki še niso ali niso več sposobni zadostiti pogojem empirične osebe
struktura pravic osebe in njihova utemeljitev
· struktura pravic je naslednja:
o zahteve (Claim Rights)
o svoboščine (Liberties)
o pristojnosti (Powers)
o nedotakljivost (Immunities)
· po Jürgenu Habermasu temelji univerzalizacija pravic na dveh korakih:
o na dolžnosti vsake osebe, da se do druge osebe obnaša kot oseba
o na pravici osebe, da izpolnitev pravic izposluje oziroma izsili
človekove pravice in evtanazija
· tem, pod kakšnimi pogoji bi lahko bil uboj dovoljen, ne govori pravica do življenja, ampak pravica so smrti; kaj je pravica do smrti?
· do odgovora pomaga pravica do življenja: če ta pravica pravi, da je vsak človek dolžan izogibati se vsem dejanjem, ki bi ogrožala njegovo in tuje življenje, ter da je na neki način odgovoren za vse ljudi (za bližnjega), in da pri zdravniku to pomeni še nekaj več, potem pravica do smrti obstoji v svobodi vsake človeške osebe, ki je pri zavesti in pozna okoliščine svojega življenja, da konča svoje življenje, posebno takrat, ko bi ugotovila, da bi bilo nadaljnje življenje – na primer zaradi neznosnega trpljenja – zanjo brez vrednosti
· ta pravica vključuje pravico do samomora
· vprašanje je, v kolikšni meri se ta pravica dotika dolžnosti drugih oseb
· na ravni dolžnosti sklepamo, da nihče ni dolžan nekomu pomagati umreti, dolžan pa mu je pustiti umreti naravne smrti, če je to jasna in popolnoma premišljena odločitev
· glede pomena pravice do smrti je odločilno razlikovanje med prostovoljno in neprostovoljno (ne-prostovoljno) evtanazijo:
|
|
prostovoljna |
neprostovoljna |
ne-prostovoljna |
|
aktivna |
1 uboj osebe, ki je sposobna odločati, in sicer na njeno željo |
2 uboj osebe, ki je sposobna odločati se, in sicer proti njeni volji |
3 uboj neke osebe, ki ni sposobna odločati in je brez možnosti ozdravljenja |
|
pasivna |
4 pustiti umreti osebo, ki je sposobna odločati in si želi umreti |
5 pustiti umreti osebo, ki je sposobna odločati se, in sicer proti njeni volji |
6 pustiti umreti neko osebo, ki ni sposobna odločati in je brez možnosti ozdravljenja |
pravna utemeljitev pravice do življenja
· Splošna deklaracija človekovih pravic v 3. členu razglaša: »Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.« (naravno pravo)
· formalizacija naravnega – neizrekljivega – zakona nujno privzame nekatere kulturne značilnosti. Pri tem naj bi prva (prvotna) formulacija naravnega zakona imela legitimacijsko vlogo pri pozitivnih zakonih in skupaj z njimi tvorila nekakšen dom (oikeosis): človekov dom ne zasluži le zaščite, ampak cel človek zasluži radikalno spreobrnitev.
· mnogo sodobnih pravnih filozofov zavrača tesno povezanost med fizičnim, moralnim in pravnim redom in razume naravni zakon kot nekaj nevtralnega
· prispevek je dala tudi znanost, ki je moralne elemente naravnega zakona povsem izrinila na rob
· teorija človekovih pravic je sicer povsem jasna: »Najbolj temeljna od vseh pravic, ki jih ima človek, preden pride na svet – namreč pravica do življenja – , je sveta in brez izjeme ne le v vojni, ampak vedno tudi takrat, ko bi menili, da bi jo oblast zaradi interesov družbe oziroma zaradi prevladujočih ali pomembnejših razlogov lahko omejila.«
· drugo izročilo izhaja iz avtonomije (Kant) in poudarja, da je človek izvor in cilj dejanj; v kategoričnem imperativu – »Ravnaj tako, da bo tvoje ravnanje postalo univerzalno pravilo!« – je prisotno razmerje med zakonitostjo in moralnostjo
· glede na legitimacijsko, omejevalno in normativno vlogo naravnega prava pravna utemeljitev pravice do življenja ni potrebna; je namreč temelj prava
So vsi ljudje osebe?
· Robert Spaemann se je z razpravo s tem naslovom odzval na Singerjev in Hoersterjev poskus fiksirati pomen osebe z razlogi zunaj človeka, na primer s človekovimi pravicami in interesi družbe (to bi lahko razumeli tudi kot poskus, kako nadomestiti ius naturalis z ius civile)
· če bi postal status osebe delovni pojem neke skupnosti, bi bilo utemeljeno vprašati se, kako sploh vstopiti v tako skupnost
· Spaemannovo vprašanje je mogoče razumeti kot kritiko liberalizma v etiki (utilitarizma)
pravo na meji med življenjem in smrtjo in pravica do smrti
· Emmanuel Levinas je k razpravam o evtanaziji pikro pripomnil, da je to kâp moralne filozofije
· zdi se, da je ostalo edino vprašanje, kako evtanazijo institucionalizirati
· v utilitarnem kontekstu se vprašanje o samomoru postavlja celo takole: samomor bi lahko bil odličen prispevek posameznika družbi
· s to dilemo Erwin Bernat predstavi to vprašanje v ZDA (E. Bernat, Das Recht an der Grenze zwischen Leben und Tod. Zum Stand der Diskussion in den Vereingten Staaten von Amerika, v: E. Bernat (izd.), Ethik und Recht zwischen Leben und Tod, Graz 1993, 141-195)
· Andraž Teršek je na podoben način pokazal, kako se je v času razprav o evtanaziji razvijalo razumevanje 14. amandmaja v ameriški ustavi (A. Teršek, Pravica do življenja in pravica umreti: ameriška in evropska ureditev, v: Dignitas, št. 10 (2001) 178-219)
· na medicinski ravni pravica do smrti ni konceptualne narave: zdravnik je pač dolžan poskrbeti za dostojanstveno smrt
· vsebina pravice do smrti zbuja asociacijo na pomoč pri samomoru
· v ZDA se pojavljata vsaj dve načelni vprašanji: »Zakaj so postale tako pomembne odločitve sodišč?« in »Kako poleg zvezne ustave (14. amandmaja) najti še kak drug vir pravice do smrti?«; veliko držav v ZDA je zato uzakonilo tako imenovano voljo do življenja (living will) oziroma nekakšen zdravniški testament, katere predmet so (lahko) tudi opis dejanj ali sprejemljivosti teh dejanj, ki bi pomenila pomoč pri smrti (samomoru); tako imenovani Living Will zakoni so le eden od korakov, ki to stališče formalno potrjuje
Priporočilo 1418 Sveta Evrope
· Priporočilo 1418 je sprejela Parlamentarna skupščina Sveta Evrope na 24. zasedanju v Strassbourgu (21.-25. junija 1999)
· v začetku drugega zakonodajnega ciklusa o legalizaciji evtanazije na Nizozemskem se je odzval Svet Evrope, vendar je bil rezultat tega »protesta« le Priporočilo 1418
· pravni strokovnjaki menijo, da je nemogoče pričakovati, da se bo Svet Evrope oziroma Evropsko sodišče za človekove pravice izražalo o splavu in evtanaziji, češ da se glede teh vprašanj posamezne članice preveč razhajajo, na drugi strani pa tak način odzivanja na pravno-etične dileme jasno kaže, da je v temeljnih dokumentih Sveta Evrope pravica do življenja brezpogojno zagotovljena in da gre oblikovanje skupnega evropskega prava v smer, v kateri se posamezniku ni treba bati, da bo postal žrtev navzkrižnih interesov države in pravic
· Priporočilo 1418 Sveta Evrope povzema v glavnem tri poglavitna vprašanja
· paliativna medicina (nega)
· neodvisnost terminalnih bolnikov in umirajočih
· zaščita življenja
· več o tem v Dignitas 10 (2001)
pojem smrti v pravu
· možganska smrt je specifično znamenje prisotnosti prava v medicini; vprašanju: »Kako človek postane član človeške družine?«, se je pridružilo novo: »Kako človek neha biti član človeške družine?«
· Robert Spaemann energično zavrača misel, da bi možganska smrt pomenila smrt osebe oziroma smrt človeka oziroma da bi pravo lahko določilo, kdaj kdo preneha biti nosilec pravic
· zdravniki ne napišejo, da je kdo umrl, ampak da je odšel (exitus)
· SE je z dodatnim Protokolom št. 6 (28. aprila 1983) ukinil smrtno kazen
proti legalizaciji evtanazije
· čeprav je aktivna evtanazija primer na videz razumnega ravnanja brez pomena za medčloveške odnose, pa skriva razsežnosti nesporazuma glede posameznega primera in začasnosti take rešitve
ASN v bistvu dvomi v možnost vsakršne začasne rešitve in sprejemljivosti »izjem«
gledanje Katoliške cerkve na evtanazijo
kronološko:
prvo eksplicitno obsodbo evtanazije najdemo v okrožnici Pija XII. Mystici corporis (29.6.1943), v: AAS 35 (1943) 238
Kongregacija za nauk vere, izjava Iura et bona (5.5.1980)
KKC 2276-2279.
Janez Pavel II, Evangelij življenja (1995)
Literatura (zlasti tudi za pogl. Razprava o evtanaziji v Sloveniji):
Encyclopedia of Bioethics (2003), III, 1410-1432.
Bohak Janko, Evtanazija - odprt problem, v: Znamenje 30 (2000/1-2)138-158.
Cevc Matija, Evtanazija in zdravnik, v: ZV 64 (1995/3), str. 155-160.
Dolenc Anton, Oregonska pobuda je v nasprotju s temeljnimi etičnimi izhodišči zdravniškega poslanstva, v: ZV 64 (1995/3) 170-171.
Drionvec J. – Cevc M. – Fras Z., Oregonska iniciativa – priložnost za razmislek, v: ZV 64 (1995) 133.
Emanuel E. J., Evtanazija. Zgodovinski, etični in empirični pogledi, v: JAMA 3 (1995/2) 20-27.
Emanuel Ezekiel J. - Fairclough Diane L. - Emanuel Linda L., Evtanazija in samomor z zdravniško pomočjo - odnos in želje bolnikov v terminalni fazi bolezni in njihovih negovalcev (Attitudes and desires related to euthanasia and physician-assisted suicide among terminally ill patients and their caregivers), v: JAMA 9 (april 2001/2) 83-91.
Flis Vojko, Evtanazija in zdravnik, v: ZV 64 (1995/3)161-165.
Klevišar Metka, Nekaj misli ob Oregonski pobudi za legalizacijo evtanazije, v: ZV 64 (1995/3) 171-172.
Mlinar Anton, Razprava o evtanaziji v Sloveniji, v: BV 63 (2003), 41-66.
Planinšec Viktor, Nekaj pravniških pogledov na "dobro smrt", v: ZV 64 (1995/3) 172-173.
Stres Anton, Moralna moč in nemoč ideje človekovega dostojanstva, v: BV 61 (2001) 129-151.
Zajc D., Evtanazija na obzorju, v: Ampak 3 (2002/1) 3.
[1] Medical Decision Concerning the End of Life (MDEL).
[2] Life-Termination Act Without Explicit and Persistent Request (LAWER).
[3] Alleviation of Pain and Symptom (APS).
[4] Non Treatment Decision (NTD).
[5] M. P. Battin, Assistide Suicide. Can We Learn from Germany?, v: HCR 22 (1992/2) 44-51.
[6] Glede na podatke je zastopanost pomoči pri samomoru majhna (6:1). Dejstvo, da gre za medicinsko pomoč (»samo zdravniku je dovoljeno izvesti evtanazijo … «), pomeni, da gre za neznosno in brezupno trpljenje, pri katerem so izčrpane vse možnosti ustreznega zdravljenja, in torej za zahteve, ki jih postavlja careful practice.
[7] Tako je na primer gospod Brongersma (86 let) menil, da je njegovo življenje postalo nesmiselno. Zdravnik mu je pomagal pri samomoru. Sodišče ga je oprostilo. Prim. BMJ 321 (2000) 1174.