17 ZDRAVNIŠKI POKLIC IN UMIRAJOČI BOLNIKI

smrti v medicini

§ sledi iskanje vzrokov za »izgubljeno« bitko; zmagala je smrt; toda smrt ni posledica

§ D. Tettamanzi: skušnjava t.i. terapevtske zagrizenosti (cinizma)

§ EV 64: dvojno stališče sodobne kulture do življenja

o življenje kot ugodje in polno možnosti

o življenje kot breme, ki ga ni smiselno nadaljevati

§ odklanjanje smrtne kazni in sprejemljivost evtanazije

§ kaj pomeni: umreti s človeškim dostojanstvom; J. Trontelj: »Vedel sem, kako bom ukrepal – da njegovi želji ne bom ugodil – bil pa sem v dilemi, kako mu odgovoriti. Dolgo časa sva se pogajala. … Nazadnje sva se pogodila, da bo napisal izjavo o poslednji volji, s katero je prepovedal izvajanje terapije, ki bi mu podaljšala življenje tudi onkraj točke, ko bi njegova bolezen postala smrtna. Tako se je tudi zgodilo. Njegovo voljo so zdravniki na intenzivnem oddelku spoštovali in bolnik je nazadnje mirno umrl.«

§ človek je človek tudi v umiranju in v smrti; smrt nikomur ne prizanese in je neizogibna

§ živeti svojo smrt (evharistično), podobno kot živeti življenje

§ paliativna terapija

§ usmiljenje ni merilo skrbi za bolnika in umirajočega, ampak je orodje skrbi; usmiljenje je nevarna oblika izogibanja dejanskemu položaju, če ni nekaj določenega, ampak določujočega

§ ars moriendi (po Pavlovo): »Zakaj nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; če pa umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi« (Rim 14,7-8)

§ vrhunec življenja je umreti kakor Kristus

§ umiranje ni isto kot obvladovanje trpljenja

§ trpljenje samo po sebi ni razlog, da bi se borili proti njemu; pač pa se upiramo trpljenju, ki prinaša zlo ali ki ga prinaša zlo

§ trpljenje prebudi drugačno »dejavnost«, tako imenovano patično ne-dejavnost; v trpljenju ni prostora za obup in evtanazijo, ampak za zadnje spoznanje

trpljenje

§ Kristus je s trpljenjem »izpolnil« praznino nesmiselnega trpljenja

§ pri Kristusu nismo vajeni govoriti o trpljenju, ki ni sestavni del velikonočne skrivnosti, npr.: Mr 2,1-12; 3,20-30; 3,31-35; 5,1-20; 6,1-6; 7,1-23; 8,11-21; 9,42-50; 10,35-45; 11,15-19; 11,27-33; 12,38-40; posredno tudi 6,14-29 (da omenim le Mr)

§ Jezus se je ljudem, zlasti trpečim, približal na nenavadno osebni način

§ Bernanosov lik duhovnika Donissana (Pod satanovim soncem)

§ trpljenje je orodje avtentičnega verskega doživljanja (nekatere oblike dolorizma so trpljenje imele za cilj, ne za orodje)

§ teologija trpljenja: ap. pismo Salvifici doloris (1984) temelji na Kol 1,24: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas. S svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.«

§ evharistična zgodovina Cerkve in sveta: človek ne more zahtevati idealnih razmer, da bi lahko bil človek, kajti idealne razmere same po sebi človeku ne zagotavljajo, da bo res človek

§ škandal trpljenja nedolžnega (nedolžnih); kljub temu, da se sodobnik rad postavi na stran žrtve (Girard), najbolj kaotične slike trpljenja povzroča prav človek (opravičevanje nasilja)

§ evangelij gleda na trpljenje z vidika odrešenjskega reda: trpljenje razume samo ljubezen, in obratno: ljubezen razume prav trpljenje

§ Jezus zavrača poenostavljanja (prim. Jn 9,2; Lk 13,1-5)

§ Leibniz in teodiceja (teodiceja je globok nesporazum glede izvora in smisla trpljenja)

§ Dostojevski in Bratje Karamazovi: trpljenje obremenjuje nesmisel

§ postkrščanski svet: proti trpljenju se treba boriti z vsemi sredstvi, kajti trpljenje je nesmiselno; pri tem ne mislimo na paliativno terapijo

§ to posredno vpliva na visoko ceno zdravja; sodobnik zavrača trpljenje, ne razume po-trpljenja, žrtve, poravnave itn. in se iz trpljenja ni pripravljen učiti

§ evangelij pokaže na razmerje med trpljenjem in odrešenjskim redom (v Mr 1,24 hudobni duh trdi, da ga hoče Jezus pogubiti; to je oblika strahu in izraz »hotene nevednosti«; Jezus je hudobijo izvabil iz teme, jo postavil na luč in pokazal na njeno brezizhodnost; Jezusov izhod pa ni pobeg ali izgon)

§ Jezus je trpljenje sprejel z zlom vred; uprl se je nesmiselnemu trpljenju; passio izraža načelno ne-sodelovanje s pobudo zla, ki človeka poriva v vrtinec neodrešenosti

redna in izredna sredstva

§ redna sredstva so vsa sredstva, ki v nobenem obdobju zdravljenja niso pomembnejša od nujnosti odgovorov, ki se nanašajo na človekov resničen položaj; izredna so vsa sredstva, ki jih človek ne more zahtevati

§ medicina je s tehničnimi pripomočki razširila meje redne terapije

§ to je velikokrat pomenilo oddaljitev procesa umiranja

§ U. Eibach: smrt ni le meja življenja, ampak tudi meja medicinskega dela

§ razlikovanje med rednimi in izrednimi sredstvi je pomembno, ker ne dela razlik med ljudmi in ker je stvar poklicne zdravniške prakse

§ Papež Pij XII. je redna sredstva opredelil takole: »To, da se v resni bolezni začne s tistimi ukrepi, ki so nujni za rešitev življenja in ohranitev zdravja, spada k dolžnosti, ki izvira iz urejene ljubezni do sebe, poslušnosti do Stvarnika, socialne pravičnosti, splošne pravilnosti in iz spoštovanja sorodnikov. Ta dolžnost velja le za redna (navadna) sredstva (glede na okoliščine, kraj, čas in kulturo), se pravi tista, ki ne predstavljajo nobene posebne obremenitve za bolnika ali za njegove bližnje.«

§ onkraj rednih sredstev gre neredko za nedoumljiva nesorazmerja med človeškimi in tehnološkimi dejavniki

§ merila nujne pomoči so naslednja:

o najprej je treba pomagati tistemu, ki najbolj potrebuje pomoč in je verjetno, da bo rešen;

o prednost ima tisti, pri katerem je rešitev življenja verjetnejša;

o prednost ima tisti, pri katerem obstaja realno upanje, da bo bolnik prišel k zavesti in k zmožnosti za komunikacijo;

o med tistimi, ki pomagajo, je treba vedeti za vrstni red, kdo je za koga dolžan poskrbeti

§ nekateri predlagajo, da bi razlikovali med koristnimi in nekoristnimi sredstvi

§ H. Thielicke opozarja: »Do kdaj je pomoč res pomoč in kdaj ni več pomoč?«

§ nekateri govorijo o »proporcionalni pomoči«; ta upošteva naslednja merila:

o bolečine ni dovoljeno povečati, če za to ni sorazmernega razloga (zdravje);

o bolečino je treba lajšati;

o odstraniti je potrebno vir bolečine;

o treba je delati dobro in k dobremu spodbujati

§ kvaliteta življenja

§ prednost zavesti, svobode in komunikacije (sin-pathein)

§ pravica umirajočega do resnice: zdravniki psihosomatske usmeritve potrjujejo, da so težki bolniki in umirajoči izredno razpoloženi tudi za resnico o zadnji bolezni

§ paternalistična drža ni utemeljena

§ M. Bowers: »Resnica ob bolniški postelji je večji problem za tiste, ki naj bi resnico posredovali, kot za tiste, ki naj bi resnico izvedeli.«

§ biti v resnici pomeni biti v ljubezni

§ sodelovanje vseh udeleženih in uvedba subjekta

§ skrb, ko zdravniška pomoč odpove: hranjenje in higiena

Literatura:

Encyclopedia of Bioethics (2003), IV, 1969-1975 (paliativna terapija)

Encyclopedia of Bioethics (2003), III, 1718-1721 (medical futility)

Encyclopedia of Bioethics (2003), II, 546-624