FILOZOFSKI TEMELJI ETIKE ŽIVLJENJA
teleologija in teleologizem
biocentrizem
ekocentrizem
antropocentrizem
temeljni pojmi: oseba, telo, odnos
nesporazum glede teleologije
· teleologija (telos in logos) izvira iz domneve, da ima svet (stvari) cilj sam v sebi oziroma da nima nobenega (posebnega) cilja zunaj sebe (npr. v Bogu)
· predsokratiki so (zato) menili, da mora biti svet večen
· Aristotel (v Metafiziki) povzame njihovo izročilo in ga dopolni
o telos je pojmoval kot relativno dovršenost (popolnost) stvari/bitij, ne pa kot temeljni vzrok bivajočega
o popolnost je zanj stvar izpopolnjevanja in dovršitve, toda »popolne so tiste stvari, v katerih je dragoceni smoter že prisoten«
o možnosti teleološkega razumevanja in razlaganja narave danes
· Peter Rohs:
o naravni procesi, ki jih označuje telos (teleologija), so kompleksni in notranji
o vse, kar zmoremo spoznati o njih in je za nas teleološko relevantno, je povsem zunanje
o to ponazarja naslednje: »Kaj pomaga izmeriti (previsoko) temperaturo glave, če je ne znamo znižati?«
· teleološki proces ni nevtralen, toda ni kibernetični ciljni pojem ali proces
· ni zgolj ontološki proces (ontološke kategorije so v teleologiji nesmiselne, zlasti ko je govor o subjektu, osebi)
· Rohs meni: »Naravo je treba misliti tako, da je subjektivnost v njej mogoča.«
· Rohs trdi, da se je kartezijanski človek odpovedal stvarnosti, ki je ni mogoče zaznati s čuti, se nehal učiti in začel nastopati z avtoritarno (materializem)
· Kant je zaznal, da subjekt(subjektiviteta) ni le ontološki faktum, ampak tudi proces z notranjo nečutno komponento, se pravi proces identitete s kontinuiteto, ki ne nastopa zoper materializem, ampak deluje z njim in v njem (korelati, spremljanje)
· teleologija ne meri le na stvarnost, ampak jo zanima subjekt, ki to stvarnost opazuje in ji priznava možnost subjektivitete
· duševnost (mišljenje itn.) ni le značilnost duhovne resničnosti (duše), ampak je temelj vsakršne resničnosti (substance kot take)
· duhovna substanca je okvirni pogoj, da čutno dostopno stvarnost sploh opazimo, to je, da priznamo proces čutom nedostopne stvarnosti (oseba, identiteta, subjekt, individuum) in njene korelativnosti (dinamičnega razmerja) s stvarnostjo
· dejavnost duhovne substance je torej temeljni atribut resničnosti: resničnost je dinamična, ni le statična (tu in sedaj); duša je način obstajanja (modus) prostoru in času in proces
· zato
o teleologije ne razumemo kot načina razlaganja narave, ampak kot priznavanje subjektivitete naravi; to pomeni, da je
o teleologija proces, v katerem vsako življenje in vsako živo bitje pojmujemo analogno subjektu (osebi, individuumu itn.)
o ker je teleološko razumevanje sveta od zgoraj, lahko nastopi problem, kako razumeti preproste organske funkcije v telesu, ki so na vzročni črti in so posledice
o zato je I. Kant teleologijo razumel kot posebno obliko vzročnosti
teleološko razumevanje življenja
· bistvo Darwinove teorije ni naključnost razvoja, ampak so štiri načela (variacija, boj za obstanek,preživetje boljših, dednost; zaradi njih naravna selekcija ni več povsem slepa)
· teorija o razvoju se je pod vplivom teorije o dednosti (genetika) morala posvetiti teleonomični strukturi živega stvarstva (Mendel)
· zgodovinsko-sistematična, dinamična in ontološka razlaga ugotavlja, da je uresničitev razvoja individualno življenje (bios); individuum obsega oboje: ontološki in dinamični vidik
· Aristotel je med seboj povezal načeli lastnega gibanja in uresničitev cilja, ki ga ima bitje v sebi (korelativnost duše in telesa)
o Aristotel je razumel življenje kot samostojno uresničenje nekega načrta in kot dovršenost (enteleheia)
o ki je pri človeku tudi predmet duhovne duše (psyché) oziroma odgovornosti (Jonas)
· človeško življenje je podobno življenju drugih bitij, le da človek svojega telosa ne doseže v odnosu s celotno naravo, ampak kot um, homo noumenon, kot razumno bitje; človek je zoon logon echon (animal rationale)
o temu rečemo oseba
o razvoj človeku ni vgrajen, ampak mu je naložen kot dolžnost
o šele pri človeku je razločno, kaj pomeni nositi cilj sam v sebi
· Aristotelova metafizika je kljub temu ohranila prvotni pomen (temeljni vprašanji sta naslednji: kako lahko naravno bitje sprejme nadnaravno stvarnost in kakšen je odnos med njima) in šele posredno postala nosilka ideje o človekovem dostojanstvu
· v naravoslovno-znanstvenem pojmovanju življenja je vsako gibanje mogoče razložiti mehanično; zato se naravoslovne znanosti se niso vrnile k prvotni teleologiji
· Jonasovo načelo odgovornosti (1979) je verjetno najbolj znan sodobni poskus, kako obnoviti teleološki miselni vzorec o življenju in živem svetu
o predlagal je imperativ obstoječega
o človekovo življenje je dolžnost živetega življenja
normativni in (ali) ciljni dejavniki v teleološkem miselnem vzorcu
· najbolj splošna je normativna etika
· najbolj splošna normativna etika je deontologija
· med teleologijo in deontologijo obstaja globoka vez (zaradi telosa živih bitij je deontologija etika vrednot)
· Grki so svet pojmovali kot kozmos, umetniško stvaritev; izraz se je ohranil v mikrokozmosu (svet je nekakšen makroanthropos, živ organizem); po analogiji telesa je svet pomenil skrivnostno celoto
· kriza teleologije v novem veku ni nova stvar; nanjo je vplivalo novo gledanje na svet oziroma na naravo (narava ni več edini vir normativnosti, ampak družba in družbeni cilji)
· zaradi prevlade znanstvenih, družbenih in političnih ciljev (družbenoetične in političnoetične teorije) je naravoslovec prisiljen odkloniti podobo sveta s telosom
· korak nazaj/naprej se je zgodil že v antiki
o grški (stoični) misleci se niso zadovoljili s tem, da so človeku pripisali prvenstvo v svetu
o ne le da so stvari ustvarjene zaradi človeka, ampak imajo v človeku nekakšno ‘možnost’ nadaljnje izpopolnitve
o z današnjega zornega kota je bil ta premik usoden za teleološko mišljenje: bitja namreč niso več imela cilja sama v sebi, ampak so njihovo vrednost določala njemu nadrejene ravni življenja
o teleologija je postala način univerzalističnega tolmačenja sveta, ki je videla v vseh stvareh jasen cilj, namreč človeka (epigenizem)
o v tej obliki je teleološki miselni vzorec vstopil v krščanstvo (Avguštin)
o teleologija je postala etična teorija (teleologizem)
zapostavljanje teleološkega miselnega vzorca v novem veku
· tomistična stvarjenjska teologija in njen teleološki svetovni nazor je v središče sveta postavil človeka (antropocentrizem)
· sprememba tako imenovane protiteleološke miselnosti je bila dovolj velika, da ni povzročila le sesutja splošne namembnosti stvari oziroma izničenja predstave, da nosijo stvari smisel same v sebi ter da so notranje podrejene višjim namenom, ampak da je do skrajnosti izkoristila stoično predstavo o piramidi – podrejenosti nižjih oblik bivanja (življenja) višjim
· ukinjanje tradicionalnega teleološkega mišljenja seveda ni ostalo pri tem: zajelo je svet življenja in stvari
· zgodovina novodobne znanosti je tudi vzročno povezana z izginjanjem teleološkega mišljenja in z vzpostavitvijo vladanja nad naravo (René Descartes, Francis Bacon)
Je teleološki miselni vzorec mogoče obnoviti?
· nekateri sodobni misleci (Nikolai Hartmann, Henri Bergson so imeli model razvoja, ki bi ga vodil nek cilj (telos) v prihodnosti ali cilj zunaj bitij, za nesprejemljivega; po Bergsonu ga presega élan vital; po njegovem je teleologizem na glavo postavljena teleologija
· drugi avtorji z različnih področij (Jonas, Rawls, MacIntyre, Habermas, Apel) se prav tako zavzemajo za obnovitev teleološkega miselnega vzorca grških mislecev
biocentrizem
· skupno vsem poskusom obnovitve teleološkega mišljenja je preseči dualistični svetovni nazor, ki je posledica novoveške antropocentričnosti (utilitarizma), in morda uvesti nov pojem dualnosti, na primer korelativnost, sopotništvo, spremljanje
· biocetrizem Alberta Schweitzerja: človeka je treba ponovno »udomačiti« v naravi (življenju)
· biocentrizem temelji na romantičnem pojmu narave in življenja in je lahko tudi bojni pojem (argument zadnjega človeka, Abadona)
· deep ecology
· kjučni predstavniki biocentrizma:
o Albert Schweitzer (1875-1965) in spoštovanje življenja
§ v svoji moralni filozofiji je ponudil različne vzorce obnovitve morale, ki so se navdihovali pri Schopenhauerjevi etiki sočutja, Nietzschejevi volji do življenja in različnih evropskih, bližnjevzhodnih, azijskih (budizem, džanaizem) in afriških izročilih o neposrednem verskem izkustvu, zlasti ahimsi (prepoved škodovanja vsaki obliki življenja)
§ življenje je meta-pojem
§ obnovitev etike je zaupal živi in praktični razlagi zapovedi ljubezni (zlato pravilo)
§ Descartesov »Mislim, torej sem« je imel za reven in prevzeten začetek nazora, ki je človeka speljal v mrtev rokav reke
o Paul Taylor (Etika in spoštovanje narave /1981/, Spoštovanje narave /1986/)
§ jedro Taylorjevega sporočila je: vsa živa bitja imajo svojo lastno vrednost in zaslužijo moralno spoštovanje, ker je življenje samo po sebi neprimerljivo dobro
§ spoštovanje življenja je biocentric outlook
o Robin Attfield, The Ethics of Environmental concern, Athens/Georgia 1991.
ekocentrizem
· K. Rawles navaja naslednja imena: Kenneth Goodpaster, Lawrence Johnson, Rolston Holmes (Environmental Ethics, Philadelphia 1988), Aldo Leopold (1887-1948), P. Singer (Osvoboditev živali)
· enakopravnost (enakovrednost) narave in človeka
antropocentrizem
· predstavlja človekovo odbijajočo samovoljo v svetu (Herrschaftswissen)
o človeški ekspanzionizem
o tehnična kultura
o specifično pojmovanje blagostanja kot naraščanja kapitala
o zanemarjanje družbenega, intelektualnega, kulturnega in simbolnega kapitala
· antropocentrizem ni povezan s sorodnimi pojmi v teologiji
· zareza med antropocentrizmom in antropocentričnostjo je terminološka, slednji je šibki antropocentrizem (weak antropocentrism)
· šibki antropocentrizem je pozoren na neopravičljive človeške prednosti in na nesprejemljive oblike podrejanja sveta človeku
· pomen »grobega« antropocentrizma za etiko in bioetiko:
o etika je in mora biti ekskluzivno človeška zadeva
o moralno občestvo ni zaželeno ne vključuje drugih živih bitij)
o povzroča radikalno asimetrijo med moralnimi subjekti
o poraja redukcionizme (npr. nevrofilozofija)
o antropocentrizmu manjkajo vsaj tri moralne sestavine: krivda, usmiljenje, odpuščanje (dopuščanje)
· rešitve:
o antropološko razsvetljen ekocentrizem in druge utilitarne alternative antropocentrizmu, ki se vprašujejo o lastni vrednosti življenja zunaj človeka
o Hans Jonas in načelo odgovornosti (do njega je prišel z opazovanjem človekove sistematične neodgovornosti)
o R. Löw je Jonasovo kritiko neodgovornosti razumel kot možnost preobrazbe tehničnega gledanja na svet ter opozoril, da se etike ne da preobraziti s tem, da bi jo funkcionalizirali
prednost antropocentričnosti (npr. Schellingova naravna filozofija)
· anamnesis nastanka sveta (brez spomina sem na pol poti)
· specifični pojem je živeto oziroma neživeto življenje: na eni strani je živo »spominjanje« na to, česar še nisem živel, na drugi strani je nevredno življenje; neživeto življenje razkrinkava antropocentrizem
· Schelling je optimistično menil, da človekova inteligentnost in svoboda (odgovornost) nista le novi orodji, ki ju uporablja človek, ampak resničen napredek celotnega stvarstva, ki ima svoje začetke v magnetizmu, gravitaciji, samoorganiziranosti življenja itn.; v tem je Schelling duhovni oče sodobnih mislecev Teilharda de Chardina, Rudolfa Ehrenberga, Viktorja von Weizsäckerja in drugih, ki govorijo o korelatih in korelativnosti
· in-in namesto ali-ali
človekova človečnost: oseba, telo, odnos
· oseba je:
o identiteta
o kontinuiteta zavestnih dejanj in s sposobnostjo načrtovanja prihodnosti
o bitje z individualno zgodovino, za katero je odgovorno
· telo in telesnost:
o neposredno izkustvo samega sebe in govorica organov
o intersubjektivnost in izkustvo drugih (z drugimi)
· odnos med osebo in naravo
o okrožnica Veritatis splendor uporablja formulo »narava človeške osebe«
o personalizem je opozoril na problem odnosa kot podrejenosti in ga hotel rehabilitirati kot enakovrednost (enakorodnost)
o človekov poseben položaj v svetu določa odgovornost za dejanja; tega položaja ne določajo niti biološka zgradba niti nadnaravni značaj duše niti pripadnost vrsti (species), ampak neposredna zavest, neposredno doživetje vesti (individualnosti)
o človek neposredno razlikuje med manj in bolj pomembnimi stvarmi v konkretnem položaju
literatura:
Mlinar Anton, Teleologija in etika : znana in neznana sorodnost med moralno filozofijo in življenjem, v: BV 61 (2001), 179-202. [COBISS.SI-ID 2718554]
Encyclopedia of Bioethics (2003), I, 320-334 (telo)