4 Konvencija o bioetiki in pomen etičnih komisij
Konvencija o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine je nastala na pobudo Sveta Evrope
zgodovina Konvencije
· leta 1991 je SE ustanovil začasno Komisijo ekspertov v bioetiki (Comité ad hoc d’experts sur la bioéthique, CAHBI); pobuda je prišla s 17. Konference ministrov za pravosodje (Istanbul 1990)
· junija 1991 je parlamentarna skupščina Sveta Evrope naročila Ministrski komisiji, naj izdela okvirno besedilo, ki bo obsegalo temeljna načela in zajemalo tudi nekatere dodatne protokole s specifičnimi vsebinami
· septembra leta 1991 je Ministrska komisija Sveta Evrope to naročilo prenesla na CAHBI in ji naročila izdelati okviren dokument z namenom, naj priporočila in izjave, ki se tičejo uporabe spoznanj biologije in medicine, dosežejo večjo stabilnost in dinamičnost ne le znotraj članic Sveta Evrope, ampak tudi za nečlanice (na evropskem Vzhodu)
· leta 1992 je CAHBI dobila status ‘direktorja’ (Comité Directeur de
· prvi osnutek besedila je izšel leta 1994
· sedanje besedilo Konvencije je bilo sprejeto 19. novembra 1996; besedilo je doživelo zelo veliko zelo različnih komentarjev v javnosti
· Konvencija je bila podpisana 4. 4. 1997 v Oviedu (zato Oviedska konvencija)
· leta 1998 ji je sledil Protokol o prepovedi kloniranja človeških bitij in osnutek Protokola o transplantaciji organov in tkiv človeškega izvora
· slovenski parlament je Konvencijo in dodatni Protokol o prepovedi kloniranja ratificiral s posebnim zakonom dne 24. 9. 1998
· s tem se je Slovenija zavezala, da bo Konvencijo popolnoma upoštevala in zakonodajo prilagodila etičnim in pravnim standardom
vsebina Konvencije
· preambula
· pravni okvir Konvencije je v marsičem pomanjkljiv
· »Vsaka pogodbenica sprejme v svojo notranjo zakonodajo ukrepe, potrebne za uresničitev določb te konvencije« (1. člen)
· »Pogodbenice ob upoštevanju zdravstvenih potreb in razpoložljivih virov sprejmejo ustrezne ukrepe, da v okviru svoje jurisdikcije zagotovijo pravično dostopnost zdravstvenega varstva ustrezne kakovosti« (3. člen)
· nekatere članice SE so bile razočarane, ker Konvencija ni zavzela stališča do splava in evtanazije; toda dogovarjanje o tem bi sprejem besedila potisnilo v nedoločljivo prihodnost
· Konvencija obsega 14 poglavij in 38 členov; po preambuli in splošnih določilih (1. pogl.) govori o privolitvi (consent, 2. pogl.), o zasebnosti in pravici do obveščenosti (3. pogl.), o zaščiti človeškega genoma (4. pogl.), o znanstvenem raziskovanju (5. pogl.), o odvzemu organov in živih tkiv darovalcem zaradi presaditve (6. pogl.), o prepovedi pridobivanja premoženjske koristi in razpolaganja z deli človeškega telesa (7. pogl.); poglavja 8–14 pa govorijo o obveznosti in o sankcijah
· temeljno načelo – varovanje dostojanstva, integritete in identitete človeka – je v 1. členu: »Pogodbenice te konvencije varujejo dostojanstvo in identiteto vseh človeških bitij in vsakemu brez razlikovanja jamčijo spoštovanje njegove duševne in telesne nedotakljivosti in drugih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z uporabo biologije in medicine.«
· 2. člen poudari: »Koristi in skrb za človeka morajo prevladati nad izključno koristjo družbe in znanosti.«
· členi 5-10 govorijo o načelu obveščenosti in o pristanku
· členi 11-14 govorijo o varovanju človeškega genoma
· 26. člen govori o razmerju med besedilom Konvencije in drugimi predpisi in je precej nejasen: »Uresničevanje pravic in zaščitnih določb, ki jih vsebuje ta konvencija, se sme omejevati samo s takimi omejitvami, ki so predpisane z zakonom in so v demokratični družbi potrebne za javno varnost, preprečevanje kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ljudi ali za varstvo pravic in svoboščin drugih.«
posebni cilji:
· zaščita oseb, ki niso sposobne dati svojega pristanka
· varovanje (zgodnjih) zarodkov, ki preostanejo
· prepoved poseganja v samo zarodno pot (germ line)
· 17. člen: raziskovanje mora potekati pod budnim očesom etičnih komisij
· Konvencija obsega minimalne pravne standarde
· EK niso enostavno proizvod Konvencije o bioetiki
· prve komisije so nastale v Ameriki sredi sedemdesetih let; v Evropi so prve EK ustanovljene konec sedemdesetih let; v Sloveniji je bila EK na državni ravni oziroma na ravni sodne medicine ustanovljena že sredi sedemdesetih let, toda do leta 1994 ni imela ustanovnega akta; po letu 1998 se je njena vloga spremenila
· véliko vprašanje zadnjih let je, kako neodvisne so EK: zaradi zmanjšanih državnih sredstev in zaradi velikega interesa raznih farmacevtskih družb bi potrebovali formalna merila za neodvisno delovanje komisij
· EK delujejo na podlagi priporočil revidirane Helsinške deklaracije, t. i. Tokijske revizije (1975); sestavlja jo najmanj pet članov, od katerih so štirje zdravniki (vsaj dva visoko kvalificirana in izkušena klinika), eden je pravnik; komisija mora imeti tudi zunanje sodelavce, strokovnjake z različnih področij
· status EK v posameznih državah je različen; v Ameriki je kljub njihovi dokaj dolgi tradiciji malo medicinskih ustanov s stalno etično komisijo; znane so ad hoc EK; v Nemčiji je posvetovanje o »konfliktnih« vprašanjih obvezno
· dejavnost EK na medicinskem področju:
· Aleksander Mitscherlich in Fred Mielke sta s pooblastilom sindikata zdravnikov dokumentirala proces in ga izdala pod naslovom Znanost brez človečnosti, ki je bilo prvotno namenjeno samo zdravnikom
· Viktor von Weizsäcker je menil, da ni bilo dovolj obsoditi zločine zdravnikov, ampak bi morali do neke mere obsoditi tudi znanje; dejstvo je, da znanje, pridobljeno v poskusih na ljudeh v Tretjem Rajhu, skoraj ni (bilo) uporabno
· Helsinška izjava (1964), njena revizija v Tokiu (1975), Benetkah (1983), Hong Kongu (1989) in Somersetu (1996) v naslovu govori o »neterapevtskem raziskovanju na človeku«; poudarek je na avtorizaciji neterapevtskih poskusov
· Danes veljajo standardi, ki sta jih izdala Svetovno zdravniško združenje (Helsinki, 2000) ter Svet mednarodnih organizacij za medicinsko znanost (2002) v izjavi Mednarodna etična navodila za biomedicinsko raziskovanje, ki vključuje raziskave na človeških osebah
· dejavnost EK zunaj medicisnkega področja:
o obveščenost
o pravno in etično varstvo oseb, ki ne morejo pristati na poskus
o ustvarjati pogoje za sprejem zakonodaje na osnovi meril Konvenicje
· v ZDA je National Comission for the Protection of Human Subejcts of Biomedical and Behavioral Research leta 1978 izdala merila za oblikovanje novega prava, katerih osnova so štiri načela iz preambule Nürnberškega kodeksa (Belmont Report); na tej osnovi se je hitro razvila tako imenovana four-principle-way, ki je tudi temelj novega humanitarnega prava
Konvencija o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine, v: Mirovni inštitut, Dokumenti človekovih pravic, Ljubljana 2002, 653-679.
Encyclopedia of Bioethics (2003), IV, 2311-2379.