ključni pojmi 3
anthropos in etos (etika)
· Po čem je človek – človek?
· Po čem je človek le naravno bitje in po čem je bitje odgovornosti?
· Kdo si postavlja to vprašanje?
· predznanstvene podobe o človeku človeka »delijo« na telesno (razvidno) in duševno (skrivnostno) komponento; to otežuje govoriti o bistvu, o enosti
· znanstvene podobe so razpete med empirične podatke in filozofsko refleksijo o njih; na eni strani je mnoštvo antropologij (humana biologija, etnologija, družbena antropologija, psihologija itn.), na drugi abstraktna spekulacija
vodilni pojmi, ki govorijo o človeku so: telo, oseba, odnos
· antične antropologije razlikujejo med človekom kot kozmičnim bitjem, človekom kot individuumom in/oziroma človekom kot družbenim bitjem (etos)
· na vprašanje, kdo je človek, novoveška idealistična filozofija (Kant) neposredno ne odgovori, pač pa vprašanje (vprašujočega) pošlje na tri nadaljnje naslove: na epistemologijo (»Kaj lahko vem?«), etiko (»Kaj moram storiti?«) in verstvo (»Kaj lahko upam?«); Kantu je filozofija zbirateljica znanj o človeku, ki jih integrira glede na delež na celostni podobi
· toda filozofija ni antropologizem: ni le zbiralka heterogenega znanja, ampak veda, ki sintetizira
· ker je bioetika tudi filozofija, gre pri človeku
o za ugotovitev bližine in oddaljenosti do živalskega sveta
o in za razmerje med »človekom« in homo sapiens-om (neizpodbitno je, da bistvo človeka ni zunaj zgodovine, ampak da je posameznik zgodovinsko bitje; ne postavljamo pod vprašaj pojmov, ki nimajo zgodovinske razsežnosti, pač pa le opozarjamo, kako je poleg spekulativnih pojmov (npr. oseba) pomembna biološka antropologija oziroma tiste antropologije, ki spoznavajo človeka v luči notranjega procesa dozorevanja (npr. telesna neposrednost, identiteta, dostojanstvo itn).
· nekateri avtorji (Peter Singer, Helga Kuhse, Mary Anne Warren in somišljeniki) provokativno trdijo, da vsi ljudje niso osebe (duhovno bistvo) in izzivajo formalno razlikovanje med človekom in živaljo (posameznikom in vrsto); kažejo, da tisti, ki vprašuje po človeku-vrsti, odgovarja drugače, kot tisti, ki je spoznan kot človek (prim. 1 Kor 13,12)
· homo sapiens je izjava o človeku-vrsti (personalizem je opozicija kolektivizmom, in sicer tako, da je trdil, da je bistvo človeka v tem, da ne pripada nikomur, niti vrsti, temveč sebi; toda o človeku ni povedal nič bistveno novega)
· oseba je kljub temu še vedno nosilni pojem podob o človeku, in sicer zaradi odnosa
· odnos je najtesnejša bližina in najbolj izrazita oddaljenost
· razlikujemo odnos med osebami in odnos oseb (odnos ima veliko oblik: odnos med zakonci, partnerski odnos, prijateljski odnos, odnos pri delu, sorodstveni odnos, sosedski odnos, odnos med znanci; platonski odnos, odnos med zdravnikom in pacientom, med učiteljem in učencem itn.)
· najtesnejši odnos razpolaga z največjim konfliktnim potencialom
· biološki odnos je zadovoljevanje potreb
problem zanemarjenega odnosa
· Francis Bacon je teleološko strukturo narave imel za nekoristno, »kot je nekoristna devica z zaobljubami«
· Galilei je rekel, da mu je vseeno, kako neka stvar je v naravi, saj zanj cilji narave ne igrajo nobene vloge; odločilna je koristnost
· kakšen je človekov pojem o samem sebi, kaže ta z odnosom do sveta
· nekateri avtorji (Rudolf Kaiser, Carl Amery) so bili kritični do krščanskega odnosa do sveta (dominium terrae), do zahodnih vrednot, češ da gre zgolj za zadovoljevanje potreb in potrošništvo; v svetu, v katerem je skromna menjava dobrin ipso facto minus, je zelo težko govoriti o človeku
· Reinhard Löw to predstavi takole: »Svetost izraža odnos do nečesa nepojmljivega, božanskega. In ker narave ni naredil človek, ampak narava sama kaže na višja bistva, ki jim narava in človek dolgujeta svoj obstoj, se je religio preselila na to, kar je bilo ustvarjeno in biva z nami (in nikakor ne zgolj zaradi nas). Religioznost ni nujno krščanska. Tudi zelo zgodnje in oddaljene kulture in miti so ustvarili naravno pobožnost, in sicer pobožnost kot odnos do narave. To sicer naši razsvetljeni in pluralistični zavesti ni po godu, toda na ta način se lahko izogne prej omenjenim logičnim zožitvam in samoumevnostim pravic do narave.«[1]
človek v naravi in narava v človeku
· svarila pred klavrnim odnosom do sveta kličejo po trojni nalogi:
o po kritični reviziji lastne zgodovine
o po interdisciplinarnem dialogu
o po soočenju s sedanjim pojmom resničnosti (dejanski obstoj sveta)
· Sme človek vnašati v naravo svoja merila in predvidevanja, kakšen je smisel (človeške) narave?
· Peter Rohs: človek je odgovoren za to, da v naravo vpelje subjektiviteto, ki bo ratio cognoscendi narave; na naravo naj misli tako, da bo v njej možna subjektivnost
· Hans Jonas: stopiti je treba na učno pot, in sicer tako, da se bo človek učil od narave v človeku
· s subjektiviteto smo se vrnili h klasičnemu vprašanju o razmerju telo-duša v človeku oziroma o človeku kot enoti telesa in duha
· odnos (duh) je oblikovalno načelo živega bitja
· v zadnjih stoletjih se je uveljavilo mnenje, da si telo in duša v človeku nasprotujeta in da sta v bistvu nezdružljiva (konj in jezdec)
· Viktor von Weizsäcker: neobčutljivost za to vprašanje (za patičnost narave) je vir bolezni; predlagal je naslednjo trditev: razmerje med dušo in telesom je na vsak način rešitev, ne pa problem
· Po Rohsu je to ratio cognoscendi narave; tako zavrača pojem o naravi kot zgolj objektu
· ta miselni vzorec naj nam bi pomagal izraziti tisti »več« človeške narave, po katerem človek ni le edino bitje, ki deleži na absolutni substanci in svet pozna kot »predmet«, temveč je človek, kolikor svetu »dopušča« subjekt
· subjektiviteta sveta (narave v človeku in človeka v naravi) je tisto nekaj, kar ni dosegljivo eksperimentu
človekova identiteta
(človek kot narava: Hille Haker, Erzählen und Moral
· človek je po naravi oseba
· po Ricoeurju je oseba
o »biti sam sebi enak« (idem): zavest, samozavest, spominjanje
o in »koncept o sebi«: prepričanje, življenjski cilji, značaj (ipse)
· nadaljnje določitve identitete sledijo tej temeljni delitvi; vsaka od zožitev osebe izraža isti model celote, hkrati pa pomembnost, da se celota izrazi na tej ravni
· telesna neposrednost: komunikacija, bolečina, čutenje (sem namesto imam telo)
· refleksivnost: omogoča kritično distanco in tematizira telesnost kot nekaj edinstvenega, ne le kot identifikacijo (ugotovitev, da sem danes isti kot včeraj), ampak kot pot naprej (konceptualizacija osebe)
· dialoškost in intersubjektivnost: identiteta raste s soočenjem z drugimi, z jezikovno konvencijo; jezik ni fizična, ampak je dialoška zveza, polna pomenov (kolikor bolj je drugi zame ti in jaz zanj ti /Buber/)
· kontekstualnost: ne morem gledati nase, ne da bi gledal na druge; toda identiteta je integrativni pojem: bolj kot gledam nase, večji je nesporazum o tem, kdo sem
· individualnost: individualnost je meja, razlika in razlikovanje; ni fiksiranje osebe, ampak je rast
· zgodba (pripoved, neposredna izkušnja) povezuje vse pojme, in sicer kot artikulacija osebe v telesu; zgodba/pripoved je edina ustrezna oblika prehoda od objektivnega k subjektivnemu doživljanju časa (od gole narave k osebi)
· lahko sklenemo: oseba (identiteta) raste iz zgodovine, ki jo oseba pripoveduje in spreminja glede na nova izkustva
· na videz lovimo lastni rep (oseba je zgodovina, ki jo pripoveduje oseba …)
· Viktor von Veizsäcker: »Težava (…) je v tem, ker bi radi tu nekaj pokazali (…) slepcu.« Weizsäcker se je lotil patičnih kategorij: človek je od začetka nepopoln, nedokončan, potreben dopolnitve, željan spremembe, nedoločen, prizadet, nemočen, na vsak način ne samo bit-kot-taka, ampak časovno pogojen, vsekakor nekdo, ki šele nastaja oziroma sme, mora, hoče, more (ne sme, noče, ne zmore) postati
· ko je antropologija pokazala na človekovo nedokončanost in patičnost (patološkost), človeka še ni razglasila za bolnega, pač pa pokazala na nenavadno prepletenost med spoznanjem in ravnanjem: človek je in statu nascendi; zato spoznanje ne vodi nujno v ravnanje, pač pa je povabilo, rešitev, osvoboditev
· Weizsäcker: »Dokler se ne vrnem domov, nikomur ne morem povedati, kje sem bil.«
· znanstveni čas je absoluten in nujen: obstaja samo sedaj; tega časa ni mogoče izbrati, ampak smo vanj vrženi; glede na to je znanstveni pojem sveta in človeka (v času) zgrešen
· to ponazori preprost vzklik: Nemogoče!
· uresniči se le nekaj nemogočega; celo takrat, ko so naša predvidevanja najbolj gotova, ne moremo z gotovostjo napovedati, kaj se bo zgodilo
· ta antropologija telesa (neposrednosti izkušnje) naroča razdejati determinizem (Herrschaftswissen)
· patična antropologija se steguje za zaveso logične vzročne vrste, ki hoče le obvladovati
· žal je večina antropologij kulturno-zgodovinskih konstruktov, ki hočejo človeka skrčiti na tukaj in sedaj in mu pripirajo vrata v prihodnost
· nemogoče je na hitro ugotoviti, kako velike napore je človek vložil v razvoj vzročnih modelov in rekonstrukcijo zgodovine; to so mogočne projekcije podob v prihodnost, ki so hotele nekaj obnoviti, kar je nekoč že bilo; toda iluzija je pričakovati, da bodo te antropologije lahko karkoli povedale o resničnem človeku (in človeku kot enoti telesa, duše in duha)
Kakšne možnosti ima narava s človekom?
· Klaus-Michael Meyer-Abich pravi: »Po mojem mnenju so napake industrijskega obremenjevanja naravnega okolja (sosveta) tako nore in predrzne, da se ne bi smel nihče izgovarjati, da nismo zmožni storiti kaj boljšega.«[2]
· narave ni mogoče izpopolniti, pač pa se narava izpopolnjuje sama
· narava in kultura
· Pavel: »…stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19)
· avtomobili, pesticidi, atomske bombe itn. spadajo k »razodetju« zaradi kontrasta; namesto da bi človek spoznal naravo zunaj sebe in v sebi, je hotel naravo le obvladovati in se svetu ni razodel kot človek; napačno sklepanje o naravi in o človeku gre tako daleč, da je tudi Bog, ki ga časti tak človek, v bistvu vzvišen in prevzeten, ki si vse podreja; ta bog sveta ne ljubi; Nietzsche je govoril o smrti tega boga
· Reinhard Löw je imel ciklus predavanj z naslovom Bioetika – narava, ki smo jo spregledali; po njegovem mnenju je moderni evolucionizem postal največja biološko-scientistična kampanja samoopravičevanja; ta ideja pojmuje človeško moralo kot živalsko obnašanje plus X (zavest), oziroma živalsko obnašanje kot človeško moralo minus X; predstavlja individualistično legitimacijsko možnost imperializma, socialnega darvinizma in biologizma; preprosta izkušnja pa pove, da resničnosti ne moremo razumeti le kot nezanimivega obstajanja, ampak tudi kot nalogo in odgovornost; če pada otrok z balkona, se ne bom najprej ukvarjal s fizikalnim opisom položaja in ne videl, kaj to pomeni zame
· Na stavek: »Kdor vse ve, ne vidi ničesar« (C. S. Lewis), je H. Jonas napisal: »Poglej, in boš videl, kaj ti je storiti! …Ne potrebujemo nobene nove znanosti, pač pa potrebujemo novo razmerje znanosti in znanstvenikov do resničnosti.«
Encyclopedia of Bioethics (2003), II, 1208-1227
Encyclopedia of Bioethics (2003), I, 320-334