ključni pojmi 2

Nomos in praxis

ključni pojem narave – zakon (nomos) – pomeni stalnost

stalnost = življenje (ni statika, ampak dinamika = praxis)

ekologija in zakon narave

· ekologija: znanost, ki raziskuje odnose med živo in neživo naravo ter človekov odnos z naravo; gre za paradigmo aplikativne in interdisciplinarne etike, katere cilj je predračun za človekov odnos s planetom zemljo (Hans Jonas)

· zavestno se moramo distancirati od predstave, da je ekologija preprosto etika; krizo zaznamuje pretirano pričakovanje, da bo etika pokazala pravo pot iz nastale situacije in človeka po njej tudi vodila

· Zakaj?

o ekologija ni dokončan miselni proces, ampak je odraz stvarnih znanosti, njihovega pojmovanja narave (stvarstva) in njihovega soglasja o vrednosti živega in neživega sveta

o pričakovanja o etiki, utemeljene na avtonomiji oziroma neodvisnosti, so pretirane in nespravljive z dejanskim stanjem

o pozivanje k moralnosti je »pesek v oči«

· predhodnica današnje ekologije je romantična spekulativna fizika, ki se je po vzoru Tomaža Akvinskega sklicevala na razlikovanje med natura naturans (Stvarnik) in natura naturata (stvarstvo); to je bila podlaga spekulativne naravne filozofije (G. W. Schelling), ki je razlikovala med produkti narave (objektivna narava) in produktivnostjo narave (subjektivna narava)

· naravna filozofija produktivnosti ne pripisuje transcendentnemu (navzočemu) božanstvu, ampak jo ima za naravno premoženje in moč

· atraktivnost narave, etika in podobno niso garant večje občutljivosti do naravnega okolja (Hans Jonas, Robert Spaemann), ker manjka dejansko pojmovanje navzočnosti (trascendence)

· zgolj s človeškega vidika je navzočnost vedno moteča, ker ni prešinjanja

· to pomeni, da si s človeškimi predstavami o navzočnosti ni mogoče pojasniti, v čem Bog ne ovira človekove svobode

· ekologija = deskriptivna veda

o autekologija (Jakob von Uexküll)

o demekologija (Eugene Odum)

o sinekologija

o ekosistem (biotop in »topična« razsežnost »oikije«)

o gaia teorija (James Lovelock)

· Niklas Luhmann si je na osnovi ekologije prizadeval izdelati znanstveno sprejemljivo sistemsko teorijo, ki bi jo lahko uporabljati v gospodarstvu, družbenih in političnih vedah in celo v verstvih

· Fritz Schwerdtfeger je ekologijo izrazil takole: »Pojem življenjskega prostora izgubi vsak smisel, če v njem ni življenja; življenjskega občestva pa si brez tega prostora ni mogoče misliti.«

· Alexander von Humboldt: naravna krajina ima individualni značaj

· ekološke analize v večini primerov kličejo k človekovi »človeški« dejavnosti (humana ekologija; deep ecology)

· ideje o čistem in nedotaknjenem okolju danes ni več mogoče zastopati, saj je človek že povsod posegel vmes; govoriti je treba tudi o zdravljenju; toda brezizhodno je na človeka gledati zgolj kot na krivca

· ideja narodnih parkov (19. stol.)

· sonaravnost

naturalistično napačno sklepanje (naturalistic fallacy)

· je zmota o odnosu med naravo in n(a)ravnimi zakoni, ki je posledica esencializma;

· z naturalistic fallacy opredeljujemo vsa (prehitra) sklepanja (redukcionizmi), pri katerih spregledamo pomembne malenkosti

· značilen primer je preprosto hitro sklepanje z biti na treba je (zaporedje je obratno)

· nasprotna trditev, ki pravi, da je norme, pridobljene z vzgojo, odnosi, kulturo in vero mogoče enostavno nadomestiti (individualizem); ta izhaja iz predpostavke, da med naravo in normo ni nobene povezave, da človek ni del narave in je kot posameznik tekmec narave; priznava sicer relativni pomen naravnih (tudi moralnih) norm, toda le zaradi preživetja (vrste)

za razumevanje redukcionizma kot načina razmišljanja je treba odgovoriti na naslednja vprašanja:

· Kaj pomeni, da so naravoslovne znanosti (ponovno) odkrile normativni značaj narave?

o znanost se danes pojmuje kot vrhunska kultura

o znanstvena reprodukcija resničnosti je kavzalna (taka, da jo je mogoče pojasniti)

· Kaj pomeni normativnost narave (phisiologoi pred 6 stol. pr. Kr.: narava je zgolj pedmet občudovanja; philosopfoi: narava je zakon)?

· Je normativnost narave v tem, da zgolj deskriptivnost (opis: phisiologoi) ne zadošča?

· Kaj je človekova narava?

o s pojmom narava začne filozofija

o filozofija se prvotno ukvarja z vprašanjem odnosa med naravo in zakonom

o zato je zanjo normativni značaj narave v tem, kako se izogniti življenju proti naravi (kako živeti v skladu z naravo)

· Toda kaj pomeni živeti v skladu z naravo oziroma živeti proti naravi?

Gre predvsem za dve antropologiji:

· če je človek zgolj naravno bitje …

o vse je mogoče pojasniti genetsko

o ne le norme, tudi njihovo veljavnost je mogoče pojasniti genetsko

o razvoj moralnih norm je le del biološke evolucije

o sklepanje z »biti« na »treba je« je nepotrebno, ker so norme potrebne le za preživetje

· … imajo norme veljavo le, če pripomorejo k preživetju

· če je človek odgovorno bitje …

o bitje, ki je prepojeno s »treba je« in »ne smeš«

o »moraš« vključuje naravo

o človek je odprt prihodnosti

o človek je na poti od instinkta k odgovornosti

o »živeti proti naravi« pomeni »živeti nesvobodno«

o jeziček na tehtnici je svoboda, moralnost pa temelji na predrefleksivni bazi (otrok na verandi)

· … potem je norma nekakšna »druga narava«: odgovornost, svoboda, solidarnost

naravni zakon

· naravni zakon je najstarejši in zgodovinsko najbolj stalen pojem v zahodnem etičnem izročilu

· Aristotel je imel naravo za vir pravičnosti

· Tomaž Akvinski je razlikoval med naravnim zakonom in nadnaravnimi viri nravnosti

· Martin Luther King je z njim utemeljeval civilno nepokorščino

· Thomas Jefferson je z naravnim zakonom utemeljil pravico do revolucije in njeno krivičnost

· filozofi so na njem gradili teorije o izvoru in mejah civilne države in družbe

· pravnika Hugo Grotius (1583-1645) in Samuel Pufendorf (1632-1694) sta na njem gradili mednarodno pravo (ius gentium, Volksrecht, danes v ES znan kot ius commune ali common law)

· naravni zakon je nenapisan vir pravic

· v ameriški ustavi je Naravni zakon temelj 13. (1865) in 14. (1868) amandmaja, s katerima je Amerika prepovedala suženjstvo in izrazila pravice državljanov vpričo državnih zakonov

· naravni zakon je lahko metoda pravne interpretacije, s katero sodnik pogleda prek napisanega zakona, ga razbremeni »absolutnosti« in tako identificira pravice posameznika pred družbo

· danes razprave o naravnem zakonu potekajo na ravni pravice do zasebnosti (razlikovanje med javnim in zasebnim) in do osebne avtonomije

· medicinska etika se nanj sklicuje v najtežjih biomedicinskih dilemah

Naravni zakon je ozadje človeških navad in predpisov; noben predpis ni popoln; vprašujemo se o smiselnosti norm; z drugimi besedami: na kakšen načim se sprejemajo norme kot splošno veljavne in na kakšni osnovi kritiziramo zakone kot nelegitimne?

· naravni zakon ponazorimo iz dveh zornih kotov:

o naravni zakon je nenapisani, a objektivni moralni temelj, ki ga je treba upoštevati v zakonodaji in v človeških predpisih

o naravni zakon je vodilo moralnega (praktičnega) razuma, in sicer na osnovi nekaterih prirojenih (naravnih) vrednot (razumnost in svobodna izbira), s pomočjo katerih človek oblikuje praktične norme

naravnost kot praktična norma ravnanja

· naravn(an)ost je nasprotje tehničnemu, civilizatoričnemu, konvencionalnemu oziroma pogojenemu

· to je odvisno od vsakokratnega pojmovanja narave (npr. Aristotel in telos)

· narava in kultura (odgovornost): položaj narave se spremeni v novem veku

· v Tomaževem nauku najdemo sledi tako imenovanega oikeosis nauka; ta ni pomenil odklanjanja zgodovinskih in kulturno pogojenih oblik etosa, pač pa je bil kritičen do zahtev, ki niso v zadostni meri upoštevale tega, kar je pomenil stavek: secundum naturam vivere

· po sholastičnem prepričanju ima naravno vedno moralni pomen, saj artikulira človekove nujne (naravne) potrebe, se pravi za definicijo človeka kot bitja potreb (duhovna dela usmiljenja)

naravni zakon

· naravni zakon je tisti zakon, ki velja neodvisno od oblasti, navad in izročil ter medsebojnih pogodb

· gre za odgovor na vprašanje (pri Grkih), ali se moralnost utemeljuje z naravo ali z dogovorom; Aristotel – oče naravnega zakona – je napisal: »Naravno pravo je tisto pravo, ki ima povsod isto veljavo, ne glede na to, ali ljudem ugaja ali ne.«(Nikomahijska etika); narava je norma šele po refleksiji

· Gabriel Vasquez v komentarju Tomaževih razprav (Questiones disputatae) meni, da refleksija ni potrebna zaradi jasnosti (vrojenosti) vzorca naravnega zakona

pojem naravnega zakona

· gre za naslednje: nespremenljivost naravnega zakona, za naravne dobrine, za naravni kot naravni nravni zakon, za naravni zakon v pomenu nravne avtonomije ter za razmerje med temeljnimi naravnimi dobrinami in svobodo izbiranja

· narava je normativni predikat (refleksija): naravni zakon kot tak ni formalno zapisan in ni odvisen od kulture ali družbene ureditve

· naravne dobrine v pomenu, da zaslužijo, da jih opredeli tudi pozitivni zakon; zaradi kulture, v kateri se izrazi, tak zakon ni absoluten

· najbolj specifičen pojem naravnega zakona je Tomažev lex naturalis, ki ima poteze moralnega zakona oziroma in ima legitimacijsko vlogo

· Tomaž se je v Aristotelovem pojmu narave posvetil analizi razmerja med objektivnostjo in univerzalnostjo, in ga razvijal v smislu stoičnih načel, zlasti vzgoje, ter dospel do razmerja med teoretičnim in praktičnim razumom; vrstni red ni tako pomemben kot to, da je to sad človekove razumne narave

· krščanstvo se je sklicevalo tudi na naslednje Ciceronovo besedilo: »Pravi zakon je razumnost, ki je skladna z naravo; to je povsod uporabno in je nespremenljivega in trajnega pomena, (…) Greh je, če bi ga kdo hotel spremeniti, prav tako ni dovoljeno, da bi zavrnili kateri koli njegov del, in nemogoče je popolnoma ga odpraviti (…) Samo en učitelj in voditelj je, Bog, ki je nad nami vsemi, in on je avtor tega zakona, tisti, ki je ta zakon razglasil, in tisti, ki bo po njem sodil« (De Re Publica).

· Tomaž: naravni zakon je tisti zakon, »s katerim imajo na neki način vse stvari delež na večnem zakonu, ker jim je vtisnjeno, da težijo k svojim dejanjem in smotrom«.

· po Tomažu naravni zakon opredelimo s štirimi že omenjenimi prvinami:

o zakon je razumsko urejena naravnanost

o k skupni blaginji

o ki ga javno razglasijo ljudje

o ki skrbijo za skupnost

· »Med vsemi bitji pa je razumsko na najbolj vzvišen način podrejeno božji previdnosti, ker v njej sodeluje samo in skrbi zase ter za druga bitja. V njem je soudeležen tudi večni razum, po katerem je razumsko bitje po naravi naravnano k obvezujočemu deju in smotru. In takšni soudeležbi večnega zakona v razumskih bitjih pravimo naravni zakon. (…) Kakor luč naravnega razuma, s katero razločujemo med dobrim in zlom, ni naravni zakon nič drugega kakor odsev božje svetlobe v nas.«

· »Na svoj način imajo tudi nerazumna bitja v sebi delež večnega razuma, kakor ga imajo razumna. Toda ker slednja pri tem sodelujejo s spoznanjem in razumom, pravimo udeležbi večnega zakona v razumnih bitjih ‘zakon v pravem smislu’, nerazumna bitja pa pri tem ne sodelujejo z razumom, zato pri njih ne moremo govoriti o pravem zakonu, pač pa le o ‘zakonu po podobnosti’.«

· značilen premik od naravnega zakona k nravnosti (razumnosti) je v zlatem pravilu ali v načelu neškodovanja: »Delaj dobro, izogibaj se slabega.«

· razumno bitje je po naravi nagnjeno k dobrinam, ki jih spozna kot dobre oziroma pravične (iustum); gre vsaj za štiri dobrine: življenje, podarjanje življenja, uvajanje otrok v družbo, poznati resnico o Bogu

· Tomaž: to ni ves naravni nravni zakon (moralni zakon), pač pa ga je treba uporabljati oziroma interpretirati v konkretnih razmerah (praxis); Tomaž je odklanjal misel, da bi bil človek kadarkoli v stanju čiste narave (natura pura); človeka je treba zaščititi v konkretnem položaju; radikalna sprememba (spreobrnjenje) je mogoča le v božji milosti; v tem je razlog, zakaj je bilo treba nekatere prvotne cilje naravnega zakona, namreč ljubezen do Boga in do bližnjega, ponovno objaviti, in sicer s pozitivnim božjim zakonom oziroma kot staro (lex vetus) in kot novo zavezo (lex nova)

· Tomažev par človek-narava je podoben razmerju posameznik-država

· tradicionalna teorija o naravnem zakonu se je sčasoma zelo spremenila, in sicer zaradi:

o modernih naravoslovnih znanosti, v katerih naravni zakon ne vsebuje več moralnih, temveč le kavzalne vsebine

o zaradi pojmovanja človekovih pravic (teorije naravnega prava skrbno filtrirajo vse, kar bi kakorkoli bilo posledica pojmovanja ali izvajanja oblasti)

· človekove pravice so človekove minimalne potrebe; zato je minimalni naravni zakon mogoče razumeti kot prepoved nasilja in mučenja ter kršenja osebne lastnine (kar je tudi minimum utilitarne etike)

· proti temu govori naslednji Holmesov citat (1920): »Najbolj temeljna od vseh domnevnih pravic, ki jih ima človek, preden pride na svet – namreč pravica do življenja –, je sveta brez izjeme ne le v vojni, ampak vedno tudi takrat, ko bi menili, da bi jo oblast zaradi interesov družbe oziroma zaradi prevladujočih ali pomembnejših razlogov lahko omejila (zahtevala zase).«

· Kantov pojem avtonomije moralnega dejavnika (kategorični imperativ): »Ravnaj tako, kakor da bo merilo tvojega ravnanja postalo univerzalno pravilo!« poudarja, da je človek (človeška narava) izvor in cilj dejanj, in je ena od novodobnih formulacij naravnega zakona (manjka ji družbena razsežnost)

· Je bistvo človeške narave res avtonomija ali pa je avtonomija le moralni ideal? Jeffrey Reiman: »Osebna suverenost nakazuje naravno dejstvo človeške narave, kar nas vodi k razmisleku o naravnem temelju enakosti med ljudmi.«

naravni zakon in pravo

· spričo tega ima naravni zakon trojno funkcijo: legitimacijsko, omejevalno in normativno (usmerjevalno)

· v drugi polovici 19. stoletja je v okviru katolicizma prišlo do načrtne prenove naravnopravnega mišljenja, ki je podčrtala nadčasovnost, univerzalnost in nespremenljivost naravnega zakona

· v začetku 20. stoletja v razpravo poseglo novokantovstvo, ki je vodilo v pravni formalizem (abstraktni sistemi; modernizem)

· nove teorije o naravnem zakonu so temu zakonu prinesle veliko popularnost (J. Rawls), zlasti v razumevanju pravičnosti in poštenosti ter človekovih pravic

· v sedemdesetih letih so na to nenazadnje pokazali ekološki problemi

· Hans Jonas je v imenu narave opozoril na načelo odgovornosti

· težišče sedanje razprave o naravnem zakonu je:

o status človekovih pravic

o način mišljenja (Robert Spaemann): človek ne more pobegniti naravi

nekatere posebnosti katoliškega pojmovanja naravnega zakona

· na katoliško pojmovanje naravnega zakona (konec 19. stol.) so vplivali naslednji dejavniki:

o očitki, da gre za naturalistično zmoto (neargumentirane zahteve)

o očitki, češ da razprave prekinja z dogmatičnimi razlogi

o antropologija: nespremenljivo bistvo človeka je ipso facto norma ravnanja (esencializem) in neupoštevanje zgodovinskosti človeka (okrožnica Casti conubii, 1930)

· novost je personalizem; nov jezik in trdne tradicionalne poteze odsevajo zlasti okrožnice Humanae vitae (1968), Veritatis splendor (1993) in Evangelium vitae (1995) ter navodilo Donum vitae (1987)

· ZCP (1983) poveže naravni zakon in človekove pravice takole: »Cerkev je pristojna, da vedno in povsod oznanja nravna načela tudi glede družbenega reda in da izreče sodbo o kakršnihkoli človeških stvareh, kolikor to zahtevajo temeljne pravice človeške osebe ali zveličanje ljudi« (kan. 747)

· v Humanae vitae teče razprava o naravnem zakonu v pojmovanju zakona in zakonskega dejanja (neločljivost narave in kulture)

· Bernhard Häring: razpravo o naravnem zakonu je treba skrbno odpreti, da bi tako imenovane narave ne iztrgali iz zgodovinskega konteksta, ne zakrili človekove zgodovinske odgovornosti ter nekritično vplivali na filozofsko in teološko »vrtenje koles v prazno«

· nekateri teologi (Germain Grisez in John Finnis) so zaostrili tradicionalno teorijo, češ da naj bi človek z operacijo razuma izdvojil pomembne moralne norme, s katerimi bi brez izjeme in zmote lahko izbiral le temeljne dobrine

· katoliško pojmovanje naravnega zakona ohranja veliko tradicionalnih elementov, na drugi strani pa je napravilo korak naprej v pojmovanju kreposti (moralnega dejavnika); na ta vidik naravnega zakona se je osredotočila anglosaksonska moralna teologija (MacIntyre, Bourke, McCormick in drugi)

Encyclopedia of Bioethics (2003), IV, 1886-1893