6 TEOLOŠKI TEMELJI ETIKE ŽIVLJENJA
kazalo tém
6.1 Svet kot simbol
6.2 Obojestranskost (kategorija odnosa)
6.3 Nepotrebna alternativa med zgodovino in stvarstvom
6.3.1 Preobrat v eksegezi stare zaveze
6.3.2 Povezava med stvarjenjem in zgodovino
6.4 Pojem življenja v stari zavezi
6.4.1 Priznavanje živega Boga
6.4.2 Živ človek je bitje odnosov
6.4.3 Človek je odgovorno bitje
6.4.4 Človek je osebno bitje
6.4.5 Človek je celostno bitje
6.4.5.1 Človek – zahtevno bitje
6.4.5.2 Človek je pooblaščenec (maziljenec)
6.4.5.3 Človek je minljivo bitje
6.5 Pojem življenja v Novi zavezi
6.5.1 Enkratnost in edinstvenost sedanjega življenja
6.5.2 Dokončnost daru večnega življenja
6.6 Biblični temelji prepovedi ubijanja
6.6.1 Je talionski zakon pomenil omejitev zapovedi?
6.6.2 Razširitev prepovedi ubijanja in zaščite življenja
6.6.3 Od prepovedi do zapovedi
6.6.4 Mesto zapovedi v Katekizmu Katoliške cerkve
6.7 Človek – božja podoba
6.7.1 Bogopodobnost in oseba
6.7.2 Nujno potrebna razlikovanja
6.7.2.1 Oseba in osebnost
6.7.2.2 Oseba in individuum
6.7.2.3 Oseba in subjekt
6.7.3 Upoštevanje razlik v pojmovanju osebe
6.7.4 Dve neposredni posledici
6.7.4.1 Odločen ‘ne’ kultu osebnosti
6.7.4.2 Odločen ‘da’ osebi in življenju
6.7.5 Temeljna odločitev Boga za človeka
6.8 Svet kot božja pripoved
6.8.1 Antični model sveta kot božje (samo)predstavitve
6.8.2 Novoveški model sveta kot božje (samo)predstavitve
6.8.3 Sodobni model sveta kot božje (samo)predstavitve
6.8.4 Dve posledici
§ svetopisemsko razumevanje sveta je teocentrično in antropocentrično
§ svet je najprej božje stvarstvo
§ svet je dejanje, ki kaos spreminja v kozmos
§ svet je nastal po besedi, ex nihilo (ni produkt, ampak je dar ljubezni)
§ svet kot stvarstvo je simbol božje navzočnosti (transcendenca, imanenca)
§ človek je posebno stvarstvo: zastopa Boga pred svetom in svet pred Bogom
§ človek je naravno bitje, vendar ni popolnoma podrejen naravnim zakonitostim, ampak je svoboden in odgovoren
vprašujemo se in ugotavljamo naslednje:
§ Kaj lahko teologija ponudi sodobni bioetični refleksiji s svojim pojmovanjem človeka in življenja?
§ Je to, kar trdi teologija, združljivo z družbenimi in javnimi interesi?
§ Kako naj teologija stopi na novo učno pot?
§ Kako komunicirati z znanostmi, ki so še vedno »mesijanske«?
§ Kako sodelovati z znanostmi, ki očitajo teologiji neznanstvenost in družbeno nepomembnost?
§ Kako naj se uveljavi teologija kot fides quaerens intellectus?
svet kot simbol
· Viktor von Weizsäcker: katastrofa 20. stol. je v tem, da je hotel zgodovino rekonstruirati na temelju katastrofe, uničenja
· svet pa ni dialektičen, ampak je predlogičen, antilogičen; ne nasprotuje sebi, ampak nasprotuje človeški logiki, ki gleda nanj le kot na surovino za poljubne namene
· problem velike zgodovine (proti mali): scientizem in pozitivizem sta obliki hotene nevednosti
· pojmovanje sveta kot simbola je (1) radikalna kritika nazorov, ki imajo svet za mehanizem in trdijo, da je resnica samo objektivna, in (2) jasna zavest o tem, da ne smem pozabiti na svoj pogled na svet
· ta podoba sveta zahteva, naj bo odnos do sveta nova oblika resničnosti (človek, ki je del tega sveta in je rojen za ta svet, naj se svetu razodene kot človek)
· priznanje simbolnosti sveta je priložnost, da človek prisluhne svetu v sebi (kenotični značaj simbola nikogar ne ponižuje)
· svet govori o svoji končnosti in o svoji nedokončanosti; tudi človek je nenehno in statu nascendi
obojestranskost (kategorija odnosa)
· zaradi dogodka Jezusa Kristusa je popolnoma nestvarno trditi, da bi bilo za svet boljše, če ne bi bilo človeka; ključ v Rim 8,19
· odnos (obojestranskost) = uvedba subjekta: to pomeni vsestransko spoštovanje nasprotne strani
· uvedba subjekta v biotski svet sodi med najbolj specifične človekove človeške dejavnosti (sodelovanje pri božjem stvariteljskem delovanju; prim. 1 Mz 2,19)
· ena najtežjih in hkrati nujnih nalog je priznati subjektivnost bolezni, trpljenju (to pomeni priznati bolezni njeno lastno govorico)
· v praksi psihosomatske medicine pomeni uvedba subjekta naslednje korake:
a) da, toda ne tako; nimamo enotne definicije zdravja; da je namenjen bolezni, toda ne tako pa miselnosti, da je treba z boleznijo enostavno proč; bolezni je treba priznati njeno subjektivnost, z njo vzpostaviti odnos in ji prisluhniti; v evangeliju je veliko primerov, v katerih je prišlo do spremembe, ko se je spremenil človekov odnos do svojega položaja ali odnos do človeka; Jezus svojega odnosa do ljudi ni spreminjal, ker je bil absolutno dosleden v spoštovanju vsakega človeka posebej
b) če ne tako, potem drugače; če ni enakosti, ni odnosa; brez enakosti vlada podrejenost, nadrejenost, vzročnost, determinizem, krivda itn.; uvedba subjekta pomeni, da je razlog odnosa le cel človek; neredko bolezni izpričujejo odsotnost odnosov oziroma govorijo o neživetem življenju
c) torej je to tako; dejanski izid je v življenju vedno presenetljiv; zdravje je tveganje, tudi bolezen je tveganje (človek neredko izbere bolezen, ker se mu zdi, da bo to lažja pot); torej izraža drugačnost tveganja v zdravju ali v bolezni, tako njuno kvaliteto; drugačnost je kvalitativna, ker ni zgolj posledica, ampak je tudi tveganje
pojem življenja v stari zavezi
· svetopisemski pojem življenja je podoben razvejani krošnji in je prožen kot mlado drevo
· življenje se razodeva v podobah radosti in zahvaljevanja
· je priznavanje živega Boga
· življenje ni lastnost živih bitij, rastlin in živali, ampak je gotovost, da Bog živi in da imajo živa bitja, posebno človek, delež na njegovem življenju
· življenje ni najprej antropološki ali biološki, ampak je teološki pojem (Bog je v resnici živ in je življenje (prim. 5 Mz 5,23; 32,40; 2 Kr 19,4; Ps 42, 3 Iz 3,10; Dan 12,7; Sir 18,1)
· Bog je neizčrpen vir življenja in izvir žive vode (Jer 2,13; 17,13)
· Jeremija brani individualni (osebnostni) vidik življenja: »Kakor resnično živi Gospod, ki nam je dal to življenje, te ne bom usmrtil in te ne bom dal v roke tem možem, ki ti strežejo po življenju« (Jer 38,16).
· živ človek je bitje odnosov (živost se izraža kot zavest, da je Stvarnikov partner)
o razodetje izpričuje, da je življenje odnos, ne enačba
o intenzivno življenje so živi odnosi
o 1 Mz 2,7: »Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša«
o Ps 104,29-30: »Če jim vzameš dih, preminejo in se v svoj prah povrnejo. Ko pošlješ svoj dih, so ustvarjena in prenoviš obličje zemlje.«
o Job: »Če bi le nase mislil, svojega duha in svoj dih k sebi nazaj vzel, bi preminilo hkrati vse meso, človek bi se v prah povrnil« (Job 34,14)
o metaforo oblikovanja zemlje in dihanja (stvarjenje človeka) zamenja beseda (dialog): »Naredimo človeka po svoji podobi...« (1Mz 1,26)
o pomen besed demut (imago, podoba) in selem (similitudo, podobnost)
o drugo poročilo o ustvarjenju človeka potrjuje, da se človek ni mogel uresničiti zgolj kot dejavno in ustvarjalno bitje, kajti »človeku ni dobro samemu biti« (1 Mz 2,18)
· človek je odgovorno bitje
o Jezus odgovori saducejem, da »Bog ni Bog mrtvih, ampak Bog živih« (Lk 20,38)
o zgovorno vprašanje: božje pooblastilo človeku, naj si podvrže zemljo in ji gospoduje (prim. 1 Mz 1,28); dominium terrae ne pomeni gole oblasti, ampak služenje v smislu dobrega gospodarja (oikonomos); gospodovati pomeni skrbeti; tega ne more razumeti nespočit človek
· človek je osebno bitje
o smisla človekovega življenja ne moremo iskati zunaj medosebnega razmerja med možem in ženo (1 Mz 2,18-24); človek je resnično ustvarjalen,ko postane pomoč
o arhaična podoba, da je žena (Eva) ustvarjena iz moževega (Adamovega) rebra, ne govori o ženini podrejenosti možu, ampak o njuni dejanski medsebojni bližini in njunem odnosu
· človek je celostno bitje
o človek = telesno-duhovna edinost (celovitost) in moški in ženska
o oseba (celota) povezuje na videz najbolj nezdružljive elemente
o Sveto pismo lahko reče človeku ‘duša’, ‘duh’, ‘meso’ ali ‘srce’, vedno pa misli na celoto (Ps 63,2; 84,3; 42,2; 119,20; 130,5; 143,6 ss)
o konec stare zaveze nakažeta dva arhetipa: moški je Janez Krstnik, ženska je Marija
· človek – zahtevno bitje
o V stari zavezi človek najpogosteje nastopa kot duša (»življenjski dih« (1 Mz 2,7)
o človek nima duše, ampak je duša
o nefes pomeni dušo ali dihanje, dihalne organe (sapnik), njihovo funkcijo (vdihavanje in za izdihavanje) in njihovo subjektiviteto; ko človek umre, mu Bog vzame nefes nazaj (Prim. Jon 4,3, 1 Kr 19,4; 1 Mz 35,18)
o duša se ob smrti ne loči od telesa, ampak duh in dihanje ‘odtečeta’
o fizična potreba po zraku in stalna potreba po hrani ponazarjata človekovo duševno lakoto in žejo po človeških razmerjih (prim. 1 Mz 44,30; 1 Sam 18,1) in spolnem občestvu (prim. 1 Mz 34)
o duša je sedež čustev, nemira, razočaranja, medlenja (Jon 2,8) in trpkosti (1 Sam 1,10), pa tudi veselja (Ps 35,9) in družbene odgovornosti (prim. 4 Mz 17,10 in 24, 17 ss)
· človek je pooblaščenec (maziljenec)
o ruah in leb (duh in srce) sta vitalno in osebno središče človeka-pooblaščenca
o v hebrejščini je ruah ženskega spola (sapa) in pomeni veter in prezračenost (prim. 1 Mz 3,5; Iz 7,2)
o ta dih je posušil Rdeče morje (2 Mz 10,13; 14,21)
o pravo podobo o duhu in dihu (dihanju) da šele perspektiva odrešenja
o pri človeku je ruah ustvarjalni dih, ki oživlja kosti (prim. Ez 37,5 ss)
o pri prerokih je ruah njihovo preroško pooblastilo: na eni strani jih dobesedno izmozga, na drugi strani jih šele napravlja žive (prim. Iz 11,2; 42,1; 61,1)
o ruah ponazarja eshatološko izlitje Duha (Jl 3,1); preroki so ‘obsedeni’ od (ne)moči besede (biti hlapec je več kot biti prerok); božji služabnik je pooblaščenec
· človek je minljivo bitje
o človeka je tudi basar, meso (sarx), minljiv
o pomeni lahko vsa živa bitja in tudi človekovo povezanost z živalskim svetom (prim. 1 Mz 6,17; 9,16; 4 Mz 18,15)
o meso ni slabo samo na sebi, toda dejansko je namenjeno propadu, a je tudi simbol odrešenja (1 Mz 17,13)
o duhovniško okolje je s tem utemeljilo nujnost obreze
o basar je krvno sorodstvo in so odnosi v družini
pojem življenja v NZ
· SZ ima pred očmi človekovo tostransko (naravno) življenje in hrepenenje po dolgem in bogatem življenju (prim. Prg 3,16)
· Job: »Za svoje življenje da človek vse, kar ima« (prim. Job 2,4)
· sprijazniti se je treba tudi z manj srečnim in bolj omejenim življenjem, a si vsak želi dolgo in nasičeno življenje (1 Mz 25,7-15; 3 Mz 18,5; 5 Mz 5,16; Job 42,17; Ps 21,5; »Dolgujem ti, o Bog, obljube, ki sem ti jih storil, opravil ti bom hvalne daritve, ker si smrti rešil moje življenje in padca moje noge, da bi še hodil pred Bogom v luči živih« (Ps 56,14).
· NZ sprejema SZ, pozornost pa obrne na večno življenje
· zaradi božjega življenja ima tudi zemeljsko življenje svojo vrednost (5 Mz 8,3: »Človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust«.)
· dva vidika:
o sedanje življenje je enkratno
o dar (obljuba) večnega življenja je dokončna
· sedanje življenje je enkratno
o življenje je temeljni izraz razodevajočega se Boga in živega človekovega odnosa z njim (prim. Mt 16,16)
o izraz živi Bog je lastno ime za Boga Očeta in temeljni pojem razlikovanja med Bogom in bogovi, ki so mrtvi (prim. Apd 14,15)
o Bog je gospodar življenja in smrti (prim. Mt 10,28)
o edinstvenost sedanjega življenja je izkušnja božje človekoljubnosti
o Bog je stopil s Kristusom v človeško zgodovino kot eden izmed nas
o Jezusovi čudeži podčrtavajo pomen sedanjega življenja in odrešenja in odpirajo pogled naprej v prihodnje življenje
o večno življenje je že realnost, če živimo v občestvu z Vstalim
o podaritveni značaj življenja (prim. Rim 2,7; 6,11; 2 Kor 6,9)
o edinstvenosti zemeljskega življenja ne spoznam iz primerjanja z drugimi oblikami življenja, ampak da se primerjam z Bogom, ki je v Kristusu eden izmed nas (1 Jn 3,2)
· dokončnost daru večnega življenja
o stičišče med sedanjim in prihodnjim življenjem je obljuba (1 Tim 4,8)
o večno življenje izraža posebno človekovo navzočnost v svetu
o prihodnost je postala zgodovinski pojem (relativnost nacionalne zgodovine, nacionalnih interesov)
o večno življenje je v sedanjem življenju navzoče
o večno življenje ni vsestransko brezmejno: ni namreč nekaj določenega, ampak nekaj določujočega
o je življenjska povezanost s Kristusom in v njem z Očetom, ki je izvir življenja (prim Jn 5,26; 1 Jn 1,2)
o je brezpogojen dar: »Večno življenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3)
o med zemeljskim (naravnim, fizičnim, časnim) in večnim življenjem vlada napetost; to ni napetost med dvema podobnima oblikama življenja (bios in zoe), kajti človek postane božji posvojenec; to preobrazi to življenje
SP temelji prepovedi ubijanja
§ peta zapoved (prepoved): Ne ubijaj! (2 Mz 20,13; 23,7; 5 Mz 5,17) ne poudarja samo dostojanstva in nedotakljivosti človeškega življenja, ampak je temeljni kamen pravne države in svobodne družbe, ki varuje dostojanstvo osebe
§ izraža značaj zaveze, sklenjene med enakimi (seveda to beremo z vidika negativne teologije: Kaj bi bilo, če Boga ne bi bilo?)
§ peta zapoved (prepoved) »Ne ubijaj!« izhaja iz četrte – neposredne in pozitivne – zapovedi, ki govori o očetovstvu in materinstvu: »Spoštuj...!«
§ to ni splošna prepoved ubijanja, ki jo izraža glagol rasah (prim. 2 Mz 21,12-14; 1 Mz 9,6) in je znana tudi v drugih kulturah, ampak je prepoved, ki je namenjena tebi in meni; Zakonodajalec je prepričan, da tisti, ki bere, ve, za kaj gre
Je talionski zakon pomenil omejitev zapovedi?
§ nekateri komentarji dekaloga pravijo, da splošna prepoved ubijanja (rasah) razlaga prepoved, ki jo poznamo iz dekaloga; splošna prepoved namreč predvideva sankcije: »Če kdo prelije človeško kri, bo človek prelil njegovo kri« (1 Mz 9,6; prim. 2 Mz 21,12; 5 Mz 19,11-13; Mt 5,21)
§ drugi: zapoved v dekalogu je zrasla iz splošne prepovedi ubijanja (talionski zakon)
§ splošna prepoved ubijanja je prepovedovala (krvno) maščevanje
§ kljub apodiktični formulaciji prepoved ni brez izjem; toda pomembnejše kot izjeme je spoznanje, da je posebno zlo ubijanja (rasah) nasilje; nasilje povečuje hudobijo umora
§ zapoved v dekalogu Izraelcem odpira oči za zlo juridičnega umora (smrtne kazni), ki absurdnost umora pokrije s pravičnostjo
§ zapoved v dekalogu govori o uboju nedolžnega; kdo je nedolžen
§ »Ne ubijaj!« izraža prebujeno zavest o nesprejemljivosti uboja kot načina doseganja nekaterih pravičnih ciljev
§ ti pravični cilji so nezdružljivi s pravno državo
§ »Ne ubijaj!« je negativna oblika pozitivne zapovedi (pripovedi) o zavezi (1 Mz 8,20-9,17: Bog sklene zavezo »z ljudmi in živalmi«)
razširitev prepovedi ubijanja in zaščite življenja
§ radikalna prepoved ubijanja – zaščita življenja – je ena najbolj razvidnih posledic razumevanja tega daru
§ zaradi bogopodobnosti je sklenitev zaveze med enakimi; konkretno izražanje vere, namreč sodelovanje z Bogom in veselje nad življenjem, se ni omejevalo le na zvestobo pravnim normam, ki so izvirale iz postave, ampak tudi na dejansko reševanje težkih vprašanj v korist nezasluženega – a vendar dejanskega – razmerja
§ prvi korak: za zločin je obsojen samo morilec, ne cela družina (prim. 1 Mz 4,14; 2 Mz 12,12)
§ cilj postave: juridičnega umora ni mogoče opravičiti, četudi zakon predvideva smrtno kazen, kajti smrtna kazen ne sme biti maščevanje
§ če ni maščevanje, potem bi izvirala iz samega prekrška; toda značaj te kazni pravi, da jo morda sodnik hoteti; to pomeni, da smrtne kazni ni mogoče dokončno utemeljiti z razumskimi razlogi
§ Kako naj sodnik, ki sodbe ne more niti utemeljiti niti zadržati, prevzame odgovornost za kazen, ki jo izreče?
§ pozitivna opredelitev zapovedi ima dva vidika:
o opredelitev nedolžne žrtve
o izrazito je poudarjen družbeni in človeški značaj prepovedi: hujše je zlo, če kdo koga ubije indiferentno, brez sovraštva, iz pravičnosti (summum ius summa iniuria); domnevna sodnikova nevtralnost je absurden pojem; glede na to zapoved razkrinkava državno nasilje
§ prepoved ubijanja se razširi tudi na varovanje živali (Noetova zgodba: Noe je zavetnik ekologov in bioetikov: »Nikoli več ne bom preklel sveta zaradi človeka (...) Ne bom več udaril nobenega živega bitja, kakor sem storil« (1 Mz 8,21))
§ človek je odgovoren za hudo; ne more ga izbrisati niti z daritvami (mehanizem grešnega kozla) niti s pozabljanjem
§ človeku je dovoljeno ubijati živali zaradi hrane; toda Sveto pismo ostro kritizira človekovo arogantnost, ko je hotel postati strah in trepet za cel svet
§ prepoved jesti meso, dokler je v njem še kri (prim. 1 Mz 9,4), je arhaičen način razumevanja prepovedi ubijanja (kri je simbol življenja)
§ razlikovanje med živalsko in človeško krvjo ima presenetljivo določitev: človeška kri ne sme biti prelita, živalska pa mora biti prelita
§ bogoslužje je človekov obračun pred Bogom o svojem življenju (prim. 1 Mz 9,5 ss)
od prepovedi do zapovedi
§ NZ navaja prepoved ubijanja iz 2 Mz 20,13 na štirih mestih (Mt 5,21; Mr 10,19; Rim 13,9; Jak 2,11)
§ Kajn in Abel: umor je prinesel ne-mir in ne-varnost; tudi morilec se ne more nikjer umiriti in skriti (prim. 1 Mz 4,8-14)
§ Mt se spomni zločina nad Zaharijem, ki je bil umorjen v templju (prim. 2 Krn 24,21; Mt 23,35)
§ Heb 11,4; 12,24
§ »jezero gorečega žvepla« (prim. Raz 21,8; 22,15): umor je skrajna manifestacija nečlovečnosti
§ umor razvrednoti vsako dobro (1 Jn 3,12)
§ absolutna nesprejemljivost »ubijanja« z besedo (Mt 5,22; prim. Jak 1,19)
§ pozitivna stran zapovedi je zapoved ljubezni (Mt 25)
§ ljubezen do sovražnika je poseben vidik veselega oznanila
mesto zapovedi v Katekizmu Katoliške cerkve (2258-2330)
§ Prepoved ubijanja je tudi del katekizma pri Lutru (1529)
§ Sedanji Katekizem Katoliške cerkve (28.10.92) opredeli tradicionalno gledanje na življenje takole: »Človekovo življenje je sveto, ker od vsega začetka vključuje ‘stvariteljsko božje dejanje’ in ostane za zmeraj v posebnem razmerju do svojega Stvarnika, svojega edinega cilja. Samo Bog je gospodar življenja od njegovega začetka do njegovega konca: nihče in v nobenih okoliščinah si ne more prilastiti pravice, da bi neposredno uničil nedolžno človeško bitje.« (2258)
§ kršitev zapovedi predstavljajo prostovoljni uboj (umor), splav, evtanazija, samomor in vojna
§ KKC je nedosleden v pojmovanju smrtne kazni (2266): »V skrajno težkih primerih ni izvzeta tudi smrtna kazen.«
§ nekatera katekizemska stališča je dopolnila okrožnica Evangelium vitae (1995)