AKTUALNO
| 2003 | 2004 | 2005 | 2006 | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 | 2011 | 2012 | 2013 | 2014 | 2015 | 2016 | 2017 | 2018 | 2019 | |


Stran se bo dopolnjevala v okviru razpoložljivega časa. Za vse morebitne napake in nerodnosti se že v naprej opravičujem.
  • * Vreme "v vesolju" 3, http://www.spaceweather.com/ *
  • * Shadow&Substance *
  • EPOD (Earth Science Picture of the Day)
    [ The Very Latest SOHO Images] [SDO | Solar Dynamics Observatory ] [STEREO (Solar TErrestrial RElations Observatory) ] [3D images] [SolarHam]
    ..Zvezdna karta ..
    Slovenija pod skupnim nebom,
    (velika konjunkcija) 19.-23. 12. 2020
    Vir: Astronomy Picture of the Day via AGO.
    translation into Slovenian by H. Mikuz.
    Zvezdna karta.









    1. Polarni sij,
      - feb. 2020


      Tone in Sonja Kuntner nas večkrat obiščeta na observatoriju gimnazije in si tako skupaj ogledamo lepote nočnega neba. Imata tudi svoj teleskop. Večkrat sta mi omenila severni sij in tokrat jima je uspelo. Odpotovala sta na Norveško v Tromso - skoraj 70 ° ge. šrine - ki daje veliko upanja na uspeh, če jo le vreme ne zagode. In njima je uspelo, spodaj je nekaj prečudovitih slik tega veličastnega prizora.


      Tromso je po številu prebivalstva osmo največje norveško mesto, ki se med drugim ponaša z dejstvom, da je najsevernejše univerzitetno mesto na svetu (Univerza Tromso ustanovljena 1972); v svetovnem merilu je v njem tudi najsevernejša pivovarna, botanični vrt in planetarij. Je na območju, kjer je polarni sij zelo pogost. Le vreme velikokrat nagaja.


      Področje pojavljanja polarnega sija na severu.

      Na strani
      https://www.nordlysvarsel.com/en/
      je napoved sija in še vreme.
      Napoved vremen za dlje časa je recimo na:
      https://www.timeanddate.com/weather/norway/tromso/ext


      Polarni sij nastane, ko električno nabiti delci magnetosfere, v glavnem so to elektroni, lahko tudi protoni (Sončev veter) in nekateri težki ioni (kisik in dušik), pridejo v stik z Zemljinim ozračjem in tam reagirajo ter posledično zasvetijo. Trk delca sproži pri molekulah/atomih vzbujeno stanje, ki je primerno spremenjeni konfiguraciji elektronov. Po kratkem času se stanje zopet povrne na osnovno energijsko raven in pri tem se sprošča svetlobna energija, ki je splošno označena kot fluorescenca. Do teh pojavov privedejo tudi poskusi z jedrskim orožjem v višjih slojih ozračja (400 km), kot na primer poskus Starfish-Prime 9. 7. 1962. Polarni sij se pojavlja zlasti v polarnih območjih, saj potujejo delci v Sončevem vetru po magnetnih silnicah zemeljskega magnetnega polja, ki imajo začetek in konec v magnetnih polih Zemlje. Sončev veter je plazma, ki potuje s povprečno hitrostjo med 500 in 833 km/s (do 3.000.000 km/h) in z gostoto, ki je v bližini Zemlje približno enaka 5 × 106 delcev na m3. Na polih, kjer je smer magnetnega polja navpična glede na površino Zemlje, lahko nabiti delci vstopijo v Zemljino ozračje. Plazma potrebuje pri večji hitrosti 2 dneva, pri manjši pa 4 dni, da prepotuje razdaljo med Soncem in Zemljo, ki znaša okoli 150 milijonov kilometrov. Če je Sonce zelo aktivno, se polarni sij lahko pojavi tudi v Sloveniji in južneje.



    2. Spreminjajoča površina ugašajoče Betelgeze,
      - 2019 / 2020



      Spreminjajoča površina ugašajoče Betelgeze
      Avtorstvo slike: ESO, M. Montargès et al.

      Pojasnilo: Ali Betelgeza poleg ugašanja spreminja svoj videz? Da. Znamenita rdeča zvezda v znanem ozvezdju Orion je tako velika, da teleskopi na Zemlji dejansko lahko razločijo njeno površino - čeprav le komaj. Dve prikazani sliki, posneti z Zelo velikim teleskopom Evropskega južnega observatorija, prikazujeta izgled površine zvezde na začetku in koncu lanskega leta. Na zgodnejši sliki ima Betelgeza bolj enakomerno svetlost kot na kasnejši, ko je spodnja polovica Betelgeze postala precej temnejša od zgornje. Tekom prvih pet mesecev leta 2019 amaterska opazovanja Betelgeze kažejo, da je v resnici postala nekoliko svetlejša, v zadnjih petih mesecih 2019 pa je njen sij dramatično upadel. Ta spremenljivost je verjetno le povsem običajno vedenje te slavno spremenljive superorjakinje, toda nedavni upad sija je znova sprožil razpravo o tem, kako dolgo bo morda minilo, preden bo Betelgeza postala supernova. Ker je Betelgeza oddaljena okoli 700 svetlobnih let, bo morebitna supernova (verjetno tisoče let v prihodnosti) neverjeten spektakel nočnega neba, ki pa ne bo ogrozil življenja na Zemlji.

      Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap200217.html



    3. Poučne slike dneva,
      - jan., feb. 2020



      VIR animacije: http://www.teoti.com/scifi-science-space/153404-astronomy-gif-of-the-day-20180104.html?hpage=2
      M1: neverjetna rastoča meglica Rakovica
      Avtorstvo filma & avtorske pravice: Detlef Hartmann

      Pojasnilo: Ali so vaše oči dovolj dobre, da zaznajo razširanje meglice Rakovica? Poznana tudi pod imenom M1, je kot prva na znanem seznamu objektov Charlesa Messiera, ki jih je označil da niso kometi. Rakovica je zdaj prepoznana kot razširjajoč oblak snovi, ki je nastal ob eksploziji masivne zvezde, oziroma supernove. Nasilnemu rojstvu meglice Rakovica so bili astronomi priča leta 1054. Pri trenutnem premeru 10 svetlobnih let, se meglica še vedno širi s hitrostjo 1000 kilometrov na sekundo. Njeno rast tekom preteklega desetletja prikazuje ta osupljiv pohitreni film. Vsako leto med leti 2008 in 2017, je bila z istim teleskopom in kamero posneta fotografija objekta na oddaljenem observatoriju v Avstriji. Deset fotografij združenih v film predstavlja 32 ur opazovalnega časa. Obdelane in izostrene fotografije prikazujejo celo dinamično dogajanje znotraj Rakovice. Meglica Rakovica je od nas oddaljena približno 6.500 svetlobnih let in navidezno leži v ozvezdju Bik.

      VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap200119.html

      Nočno nebo ob sončnem zahodu nad Velikim kanjonom
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Robert Q. Fugate

      Pojasnilo: Opazovanje rdeče ožarjenih gorskih vrhov iz notranjosti Velikega kanjona, je bilo eno najbolj neverjetnih izkušenj v življenju tega amaterskega fotografa. Še bolj neverjetni so bili pozneje, ko so bili digitalno združeni s posnetkom nočnega neba, narejenim z isto kamero in z iste lokacije - uro kasneje. Oba posnetka sta bila narejena prejšnjega avgusta iz kampa 220 Mile Canyon na reki Kolorado, Kolorado, ZDA. Vrhovi so rdeče ožarjeni, ker so osvetljeni od običajno rdečega sončnega zahoda. Pozneje, visoko zgoraj, je pas Rimske ceste dramatično usmerjen navzdol, napolnjen z zvezdami, meglicami in temnimi oblaki prahu. Na levi strani Rimske ceste je planet Saturn, na desni pa je svetlejši Jupiter. Čeprav sta Jupiter in Saturn zdaj slabo vidna, bo Venera v naslednjih dveh mesecih vidna in precej svetla na jasnem zahodnem nebu po sončnem zahodu.

      VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap200204.html
      Rimska cesta nad parkom Yellowstone
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Lori Jacobs

      Pojasnilo: Rimska cesta ni nastala iz izhlapevajočega jezera. Bazen živahne modre vode s premerom okoli 10 metrov, je znan kot izvir Silex in se nahaja v Nacionalnem parku Yellowstone, v državi Wyoming, ZDA. Iz izvira se dviga para, ki jo segreva magma globoko pod površjem, znana kot Yellowstonska vroča točka. Para zamegljuje sliko Venere, ki je zato videti nenavadno velika. Nepovezano daleč v ozadju vzhaja osrednji pas naše Galaksije, pas, ki je osvetljen od milijard zvezd. Prikazana slika je panorama, sestavljena iz 3 slik in je bila posneta prejšnjega avgusta. Če bo Yellowstonska vroča točka povzročila ponoven izbruh supervulkana, kot ga je pred 640.000 leti, bi lahko bil prizadet velik del Severne Amerike.

      VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap200129.html




    4. 11. državno tekmovanje v znanju astronomije,
      - 11. 1. 2020 - Gimnazija Šentvid - Lj.


      Že enajstič zaporedoma smo bili organizatorji.
      Državno tekmovanje v znanju astronomije RS - sobota, 11. januar 2020 ob 10:00 - 12:00
      Tudi letošnje državno Tekmovanje v znanju astronomije je za osrednjo Slovenijo uspešno organizirala Gimnazija Šentvid - Ljubljana. Pomagali so tudi člani astronomskega krožka in ADV-LJ. Mentorja Klemen Blokar in dr. Andrej Lajovic sta, skupaj z nekaterimi ostalimi člani (pridružili so se Ida Kraševec, Dejan Kolarič, Martin Gladovič, Nastja Marondini, ...), uspešno opremila učilnice za tekmovanje, po navodilih DMFA Komisije za tekmovanje v znanju astronomije. Tekmovalcem in mentorjem so predstavili observatorij, radijski teleskop, itn. Na gimnaziji so tekmovali tako osnovnošolci kot srednješolci.

      Letos se je zbralo 191 mladih tekmovalcev.


      Vir: https://www.dmfa.si/Tekmovanja/As/Razpis.aspx




    5. Delni Lunin mrk (žal bo Luna le v polsenci Zemlje),
      - 10. jan. 2020!



      V petek, 10. januarja 2020 bo delni Lunin mrk - a Luna bo le v polsenci Zemlje, kar pa se na oko praktično ne opazi.
      Je pa ta mrk povezan s Sončevim kolobarjastim mrkom 26. dec. 2019 v Aziji (pričakovana dva tedna zamika).

      18:07 prvi dotik Zemljine polsence.
      20:10 maksimum mrka.
      22:12 konec dotika polsence.


      Vir: https://www.timeanddate.com/eclipse/in/slovenia/ljubljana


      Skorajšnji Lunin mrk
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Gyorgy Soponyai

      Pojasnilo: Prikazan kolaž fotografij prikazuje letošnjo prvo polno Luno na Madžarskem nebu, posneto 10. januarja 2020. Sredinska slika je časovno nastala na sredini mrka. Izgleda le malce temneje, saj je potovala skozi zunanjo šibko polsenco planeta Zemlja. Tekom tega polsenčnega mrka je Luna skoraj zašla v severni rob Zemljine popolne sence. Nežen in težak za opazovanje, je bil to letošnji prvi Lunin mrk, od napovedanih štirih, ki bodo vsi polsenčni.

      VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap200118.html



    6. Aktivnost Sonca v H-alfa,
      - 5. jan. 2020!


      To je prvi dan po nekaj tednih, ko se na robu Sonca opazi "izbruhe" - no, vsaj en nekoliko bolj očiten! Lunt H-alfa teleskop 35 mm.



    7. Zadnje opazovanja v letu,
      - 30. dec. 2019!


      Del ekipe se je odpravil iz 29. na 30. dec. opazovat na Krim (sam sem padel v hudo virozo ...). A jih je mrzel veter preusmeril na Kurešček, kjer so postavili Klemenovo EQ3 stojalo in nanj Martinovega Canona s 50 mm objektivom. Ekipa se je po postavitvi opreme urno vrnila v topel avto (Ciko so seveda pustili lepo v avtu) in iz zavetja sprejemali slike na mibilni telefon.
      Tako je nastala ta čudovita podoba Oriona z Barnardovo pentljo, orjaško plinsko emisijska meglico, ki obdaja Orionov pas, ki jo je pred več kot 100 leti odkril pionirski fotograf Oriona E. E. Barnard. Na preprostem stojalu EQ3 iz MLA2009 je torej moč pri tej goriščni razdalji eksponirati več kot minuto.


      Čudovita podoba Oriona z Barnardovo pentljo, orjaško plinsko emisijska meglico, ki obdaja Orionov pas, ki jo je pred več kot 100 leti odkril pionirski fotograf Oriona E. E. Barnard. Sliko je sestavil in odlično obdelal Martin (30. dec. 2019, Kurešček)!
      Seveda sta meglici M42 in M43 nekoliko preosvetljeni, lepo se vidi še meglico Plamen, zraven (spodaj) pa mičkeno Konjsko glavo ...
      https://apod.nasa.gov/apod/ap101023.html



    8. Krožek,
      - 23. dec. 2019!


      Vremenska napoved o lepem vremenu se je uresničila ob 21:30 (žal je večina krožkarjev takrat že odšla domov). Po dveh tednih oblačnega vremena, je predpraznični december le "uslišal" želje vseh nas po jasnem nebu.
      SQM (Sky Quality Meter ) je pokazal sij neba 20.06 mag/arc-sec2, kar je za Šentvid kar solidno (je daleč od 22 mag/"2 pa vendar ...). Zazna se Rimska cesta in brez težav se opazuje objekte, kot so M1, M33 ... Privoščili smo si seveda še vse ostale objekte jesensko zimskega neba: M42, M44, M45, M35, M31 (s sosedama M32, M110), M81, M82, Hi-h, M37, M36, Deževnice ... Spet znova nas je navdušil okular E-SWA40 (William Optics SWAN 40 mm 2" Super Wide Angle Eyepiece - 72° Field) v kombinacijo s Ciko (teleskop Dobson 300 mm, f/5).


      M33 (galaksija v Trikotniku, oddaljena 2,59 milijonov svetlobnih let) in M1 (Rakovica, ostanek supernove iz leta 1054, ozvezdje Bik, oddaljena 6500 svetlobnih let). Vir: splet.



    9. Krožek v decembru,
      - 16. dec. 2019!


      Več ali manj se nadaljuje pričakovano slabo vreme. Na spletu smo si ogledali nekaj poceni optike iz paketa novoletnih daril in bili dokaj razočarani (no, kakšna naprava bi bila za opazovanje ptičev še dokaj ok). Mlajši člani so nadaljevali z nadgradnjo spektroskopa, vodenje koračnega motorja. Za potrebe detekcije kislin pa se je ekipa lotila tudi izdelave posebnega stojala - in ta procedura je izvabila iz nas prav veliko humorja, domislic. Vsak je imel svojo idejo in vsak je nekaj po svoje zvijal žice, trakove iz aluminija, tolkel ..., še dobro da se ni noben poškodoval. Stojalo je na koncu celo obstalo na treh nožicah. Za priboljšek smo si ogledali nekaj epizod znane risane serije - A je to! Spodnja slika vse pove!


      V srednjeveški delavnici 16. dec. 2019, Šentvid - Lj.




    10. Deževen in oblačen november,
      - edino opazovanje, 30. nov. 2019!


      November je mesec, ki ima le malo jasnih dni (noči - graf spodaj) - v povprečju najmanj v letu. Osrednja Slovenija ima novembra le en jasen dan, ko je manj kot 20 % neba pokritega z oblaki, 18 dni pa je popolnoma oblačnih (letos pa je bilo v osrednji Sloveniji kar 25 dni popolnoma oblačnih). Dni s padavinami pa je bilo kar 29 - v povprečju jih je novembra dobrih 18 v osrednji Sloveniji. Tako nam je novembra ušel pogled na prehod Merkurja čez Sonce, roj Leonidov ...
      Da sem zares doživel sončen dan in večerno zarjo s perkrasnim pogledom v vrsti postavljenih zahajajočih biserov neba (Luna, Saturn, Venera, Jupiter - slika spodaj), sem moral 30. nov. 2019 v sv Slovenijo (Kog). To je bilo hkrati edino opazovanje nočnega neba v novembru 2019. Čez dan (do navtičnega mraka) sem moral mami pripravljati drva za zimo, ob tem me je nekoliko opraskalo trnje ... - in tako sem se zvečer, ob pospravljanju zadnjih polen, ob pogledu na prekrasno zvezdno noč, spomnil starega latinskega pregovora "preko trnja do zvezd" (kdaj velja dobesedno ...).
      Ker mi je prost čas podeljen po kapljicah, sem le v dobrih petih minutah preletel nočno nebo (okrog 18:30 ure) in sicer z izjemno praktičnim daljnogledom 15X70 (pred leti sem ga kupil "zgolj" za 60 EUR, ima razkošno polje 4.4 ° pri povečavi 15X in premeru objektivov 70 mm). In v tem zlatem času sem ujel nekatere nebesne bisere kot so: M33, M31, M45, M27, M13, Hi-h, M11, Obešalnik, Deževnice ... v izjemnih kontrastnih podobah (kot redko letos).
      Kot kaže spodnji graf (in moje izkušnje) - se astronomom splača živeti ali v jz Sloveniji ali v sv Sloveniji - nikakor pa ne v Ljubljani ... Velja tudi za ostale atribute življenja (zrak, voda, hrana, poštenje ...) - to v Ljubljani zelo šepa!


      Da sem zares doživel sončen dan in večerno zarjo s perkrasnim pogledom v vrsti postavljenih zahajajočih biserov neba (Luna, Saturn, Venera, Jupiter - slika spodaj, Jupiter je skrit za oblačkom), sem moral 30. nov. 2019 v sv Slovenijo (Kog). To je bilo hkrati edino (pa še to na hitro) opazovanje nočnega neba v novembru 2019.


      Dolgoletna analiza oblačnosti - Ljubljana, Murska Sobota, Portorož. Iz dolgoletne povprečne oblačnosti po dnevih se da razbrati obdobja, ki so primerna za astronomska opazovanja. Izkušnje kažejo, da če je oblačnost okrog 5/10 (50% odstrtega neba), so opazovanja že pogojno mogoča. Presenečajo izraziti vzorci skozi dekade - periodičnost letnega gibanja okrog Sonca očitno povzroča napovedljive vzorce prehodov vremenskih front, pojavov megle, konvekcije, itn.



    11. Predavanje Rebecce M. Bresnik - NASA (Back to the Moon Plan),
      - 13. nov. 2019!


      V sredo, 13. novembra 2019 je v veliki predavalnici Gimnazije šenztvid - Lj. od 13.30 do 14.30 gostovala ameriška strokovnjakinja za pravo vesolja Rebecca M. Bresnik, ki je zaposlena na ameriški vesoljski agenciji NASA kot svetovalka za mednarodne zadeve in je glavna zastopnica za pravna vprašanja, povezana z Mednarodno vesoljsko postajo. Je tudi profesorica za vesoljsko pravo na Univerzi v Houstonu.

      Med obiskom v Sloveniji je med drugim imela predavanja na pravnih fakultetah v Ljubljani in Mariboru, na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in na Inštitutu Jožef Stefan, ter obiskala Center vesoljskih tehnologij Noordung. Slovenijo je obiskala že lani v spremstvu svojega moža, astronavta slovenskih korenin Randyja Bresnika. Randy Bresnik je 12. marca 2018 imel na Gimnaziji Šentvid imenitno predavanje na temo vesoljskih poletov, zahtevnih priprav nanje in življenja v postaji ISS ter izven nje.

      Gospa Bresnik tokrat v Slovenijo prihaja sama z namenom, da študentom prava in drugim zainteresiranim podrobneje predstavi področje prava vesolja. Našim dijakom pa je tokrat predstavila načrte NASE za ponoven polet na Luno (Back to the Moon Plan). Luna bo namreč odskočno telo za polet na Mars.
      To je bila izjemno zanimiva in prva taka celostna predstavitev nadgradnje koncepta poletov na Luno (program Artemis - Artemida). Predstavljeni so bili vsi koraki in kronološki pregled posameznih faz, ki bodo veliko bolj dodelani, trajnostno naravnani, kot so bili prvi poleti projekta Apollo - ki so ga zagotovo prekmalu ustavili (zadnji polet na Luno se je zgodil 19. decembra leta 1972 - Apollo 17) ... Zakaj je programu ime ravno Artemis (domiselna povezava na projekt Apollo) pa se razbere iz slik in komentarjev pod njimi.
      Prof. Vital Pirnat je izjemno tenkočutno povezoval celotno prireditev.

      Podarila nam je Randyjevo satelitsko sliko Slovenije iz ISS. Šola pa ji je podarila med in knjigo o šentviški gimnaziji.
      Po predavanju smo jo povabili v astronomski observatorij na kratek ogled. Na steni visi slika njenega moža in je takoj komentirala, da se ji je ta možakar zdi nekam znan. V hipu je komentirala, o Sunita je bila tudi tukaj. Bilo ji je zanimivo, da lahko z našo opremo opazujemo tudi ISS - kaj se vidi ... Pravi, da zelo rada uporablja mobilni telefon kot mini planetarij, ki ji takoj pokaže, kaj se v določeni smeri neba vidi atraktivnega. Podarili smo ji našo zvezdno karto, enako spremstvu iz ameriške ambasade (bilo je premalo časa za priprave - a smo nekako izpeljali še kratko srečanje na terasi gimnazije ob hudem nalivu). Podpisala se je v našo knjigo dogodkov. Bil je zelo deževen dan, tako smo ji zgolj na hitro pokazali še šolski radijski teleskop - bila je navdušena, da je bil narejen na šoli za tako malo denarja.
      Povedala je še, da ima prednike iz zelo različnih držav: Poljska, Švedska, Anglija ...

      Sledi nekaj slik in poučnih komentarjev o projektu Artemis (o poletu na Luno), o orbiti, modulih ...








      Vesoljski program Artemis izvaja pretežno NASA in mednarodni partnerji, kot so Evropska vesoljska agencija (ESA), JAXA in Kanadska vesoljska agencija (CSA) s ciljem pristanka prve ženske in naslednjega moškega na Luni - natančneje na območju južnega lunarnega pola do leta 2024. NASA vidi Artemiso kot korak k dolgoročnemu cilju, da vzpostavi trajnostno prisotnost na Luni, postavi temelje za izgradnjo lunarnega gospodarstva in na koncu pošlje ljudi na Mars.
      Od kod ime. Artemida je v grški mitologiji sestra dvojčica Apolona (od tod ime prve misije "Apollo") in hkrati boginja Lune. Artemida je ena od dvanajstih velikih bogov. Je boginja pravične vojne, Lune, lova, živali, narave, rasti in rojstva in zaščitnica slabotnih ter otrok. Bila je hči Lete in Zevsa.



      Prikaz novih raket sistema "Space Launch System (SLS)". SLS plovilo bodo s časom povečevali v bolj močne različice. Prva verzija Block I bo dvignila 95 ton v orbito. Večja verzija Block II pa bo lahko dvignila vsaj 130 ton v orbito. To je 12 ton več kot Saturn V in bi tako postala najmočnejša raketa. To je sicer manj od preklicanega projekta Ares V (188 ton). SLS bo lahko izstrelila astronavte v destinacije kot so Luna, Mars in asteroidi. Lahko bo tudi oskrbovala Mednarodno vesoljsko postajo. Astronavti naj bi se na Zemljo vrnili v štiričlanskem Orionu. Vesoljska sonda Orion (angleško MPCV Orion Multi-Purpose Crew Vehicle) je planirano vesoljsko plovilo za raziskovanje vesolja čez nizkozemeljsko orbito. Načrtuje ga ameriško podjetje Lockheed Martin za NASO, Astrium in ESO. Uporabljalo se bo za misije na Luno, asteroide in Mars. Služil bo kot rezervno plovilo za Mednarodno vesoljsko postajo. Izstrelila naj bi ga Space Launch System. Vsak Orion bo prevažal 2-6 astronavtov.
      https://www.nasa.gov/exploration/systems/sls/overview.html


      Izgled sonde Orion - zunanjost, notranjost.








      Postaja "Lunar Gateway" (Lunarni pristop) bo potovala okrog Lune po posebni orbiti, imenovani “Near-Rectilinear Halo Orbit” (NRHO). To pomeni, da bo Gateway sledil ekscentrični orbiti okoli Lune. Najbližje bo 3000 km, najdlje pa 7000 km od Lunine površine.
      "Angelska halo orbita" (The angelic halo orbit) je mogoča zaradi medsebojnih vplivov Zemljine in Lunine gravitacijske sile in potovanja obeh teles okrog skupnega težišča. Ko dve veliki telesi tako plešeta skozi vesolje, se lahko manjši predmet 'ujame' v orbiti v različne stabilne ali skoraj stabilne položaje glede na masi. Znane so tudi kot točke nihanja (libracije) ali Lagrangeove točke.
      Takšne lokacije so kot nalašč za načrtovanje dolgoročnih misij in do neke mere narekujejo zasnovo vesoljskega plovila, kaj lahko nosi v orbito in iz nje ter koliko energije potrebuje, da tam tudi ostane.
      Če potujmo po poti NRHO, traja en obhod okoli Lune približno sedem dni. Ta čas in orbita sta bila izbrana za omejitev mrkov, ko bi satelit lahko zasenčila Zemlja ali Luna. Iskanje Lunarne orbite za vmesno postajo ("Lunar Gateway") torej ni trivialna. Če želite ostati tam več let, je bližnja pravokotna halo orbita rahlo nestabilna in telesa v tej orbiti počasi lezejo iz nje (to se vidi iz spodnje slike enoletne poti - gledano iz Zemlje je ta orbita podobna haloju in od tod ime orbite). Da bi "Lunar Gateway" ohranil položaj, bodo potrebni redni manevri za ohranitev postaje v halo orbiti.
      Zakaj torej taka orbita? Temeljni omejevalni dejavnik pri prenašanju delov z Zemlje do potencialne baze na Luni je energija. V vesoljskih misijah ne letijo velika monolitna (v enem kosu) vesoljskega plovila. Leti so po stopnjah (kosih) in se tako v vesolju sestavi posamezne dele v celoto in nato na površini Lune. Nekatere dele se pusti, nekatere pa vrne nazaj.



      Halo orbita okoli Lagrangeove točke L2 sistema Zemlja-Luna. Ta orbita bi naj bila namenjena projektu Apollo - a ni bila potrebna, saj se je vse dogajalo na vidnem delu Lune, ki kaže proti Zemlji.


      Halo orbite so okoli Lagrangeovih točk L1, L2 ali L3 (orbite niso prikazane na diagramu, primer orbite je na prejšnji sliki zgoraj). Več o Lagrangeovih točkah zveš tudi iz seminarja - (FNT Ljubljana, 1985 - Akrecija v dvojnem zvezdnem sistemu, Zorko Vičar).












      Postaja "Lunar Gateway" (Lunarni pristop) - uradno imenovana "Lunar Orbital Platform - Gateway (LOP-G)", je načrtovana vesoljska postaja v lunarni orbiti (napajala bi jo naj energija sonca), ki bo služila kot komunikacijsko vozlišče, znanstveni laboratorij, modul za kratkotrajno bivanje in kot prostor za vozila (roverje) in druge robote. Igrala bi naj eno glavnih vlog v Nasinem programu Artemis.


      Ravnatelj prof. Jaka Erker prejeme Rebeccino darilo - Randyjevo satelitsko sliko Slovenije iz ISS. Na desni je prof. Vital Pirnat, ki je izjemno tenkočutno povezoval celotno prireditev.






      Spremstvo in gostja Rebecca M. Bresnik v astronomskem observatoriju Gimnazije Šentvid - Lj. Prof. Vital Pirnat (na desni) pa je izjemno lepo povezoval celotno prireditev.






      Rebeccin podpis v knjigo gostov.


      Nov par: Sunita in Randy (were here).

      Povzel in slikal Zorko vičar




    12. Umrl je v ZDA živeči slovenski znanstvenik Anton Mavretič,
      - 21. nov. 2019!



      Anton Mavretič
      (b. 11 December 1934 in Metlika - Boldraž , Slovenia, d. 21 November 2019) was a Slovene electrical engineer who worked in the United States.

      Ko bo Zemlje konec, bo na nebu zapisano slovensko ime

      V četrtek je umrl slovenski znanstvenik Anton Mavretič, ki je živel in delal v ZDA. Posvečal se je razvoju vesoljskih tehnologij, med drugim je sodeloval pri programu Voyager, intenzivno pa je deloval tudi na področju promocije znanosti v Sloveniji in svetu. Leta 2015 mu je predsednik republike Borut Pahor podelil srebrni red za zasluge.

      Anton Mavretič se je rodil leta 1934 v Boldražu pri Metliki, jeseni 1957 pa je v Ljubljani začeti študij elektrotehnike nadaljeval v ameriškem Denverju, kjer je tudi doktoriral. Zatem se je posvečal razvoju vesoljskih tehnologij na najbolj prestižnih izobraževalnih ustanovah, kot so Massachusetts Institute of Technology, Harvard University in Boston University. Kasneje je deloval tudi v elektronski industriji.

      S svojim znanstvenim in inženirskim delom je prispeval ključno znanje za uspešno uresničitev ciljev plovil ameriškega vesoljskega programa Voyager 1 in 2. Za oba je načrtoval, preizkusil in usposobil instrumente, s katerimi je človeštvo pridobilo številne podatke o Sončevem vetru, njegovi hitrosti, gostoti, temperaturi in tlaku ter plazmi.

      Več kot šestdeset let je živel v ZDA, a se je redno vračal domov. Med drugim je bil tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Predsednik republike Borut Pahor mu je leta 2015 vročil srebrni red za zasluge za izjemno znanstvenoraziskovalno in inženirsko delo, s katerim je pomembno prispeval k sedanjemu vedenju človeštva o planetu Zemlja, Soncu ter medplanetarnem in medzvezdnem prostoru.

      Novico o njegovi smrti so danes sporočili iz Svetovnega slovenskega kongresa, katerega član je bil. Kot so v organizaciji zapisali ob njegovi smrti, je Mavretič svoje znanje nesebično delil z mladimi in je pogosto priskočil na pomoč slovenskim študentom, ki so študirali v ZDA. Spomnili so še, da je na instrumentu Voyager 1 v zlato ploščico vgravirano tudi njegovo ime, poroča STA.


      Sonda Voyager. Voyager 2 ima ta ključni instrument – Plasma Science (PLS) – še delujoč, zato bo lahko prehod v medzvezdni prostor jasneje kartiral. Zanimivost: glavni inženir instrumenta PLS za obe sondi je bil Slovenec Anton Mavretič.

      Podrobnosti iz življenja g. Mavretiča.

      Leta 1957 se je odzval povabilu strica v ZDA in odpotoval z redno vizo ter nadaljeval študij na Univerzi v Denverju. Tu je jeseni 1958 pridobil naziv bakalavra (Bachelor of Science, B. Sc.) in magistrski naziv (M. Sc.) junija 1961. Po študiju v Denverju, ZDA, se je vrnil v Slovenijo in odslužil redni vojaški rok. Jeseni 1962 je ponovno odšel v ZDA in se vpisal na doktorski študij na Syracuse University v New Yorku, kjer je v letu in pol opravil vse kvalifikacijske izpite. Takrat je prejel obvestilo jugoslovanskega veleposlaništva, da se mora vrniti v domov, ker bi mu v nasprotnem primeru potekel potni list. Zaradi tega je prekinil študij in se za dve leti zaposlil pri firmi Westinghouse v Pittsburghu, Pensilvanija, kar mu je omogočilo, da je ostal v ZDA. Pri Westinghousu je sodeloval pri razvojnih projektih za implementacijo njihovega patenta za enožarkovno podajanje slike pri barvni televiziji. Jeseni 1965 je na Pennsylvania State University nadaljeval doktorski študij in decembra leta 1968 pridobil doktorski naziv (Ph. D.). Takoj se je zaposlil na MIT (Massachusetts Institute of Technology), Cambridge, MA. Tu je razvojnoraziskovalno 10 let deloval v centru za raziskave vesolja (Center for Space Research). Na Harvard University, Center for Astrophysics, Harvard Observatory, Cambridge, MA, se je zaposlil septembra 1978 in ostal dve leti, ko se je jeseni leta 1980 zaposlil kot profesor na oddelku za elektrotehniko in računalništvo Boston University, Boston, MA. Tu je deloval 15 let.
      Po upokojitvi 1995 se je zaposlil v elektronski industriji, kjer je deloval do 2003. Od 2003 do 2004 je bil svetovalec pri Princeton Power Systems v New Jerseyju. V tem letu je začel s samostojnim svetovanjem v polprevodniški industriji in skoraj dve leti deloval v New Yorku kot svetovalec pri podjetju Veeco, ki je specializirano in znano po ionskih izvorih (Ion Sources) za naparevanje materialov pri izdelavi računalniških pomnilnih ploščkov (Hard Drives). Na povabilo se je 2005 vrnil na univerzo v Bostonu, Oddelek za astronomijo, Center za fiziko vesolja. Njegov kolega dr. Theodore Fritz, učenec prof. dr. Van Allena, ki je odkril in poimenoval Van Allenove pasove zunanjega dela Zemljine atmosfere, je dobil velik projekt obrambnih zračnih sil ZDA, vreden več kot 4 milijone ameriških dolarjev. Raziskave projekta so usmerjene v razvoj in izdelavo naprave za merjenje visokoenergijskih delcev v Van Allenovih pasovih na oddaljenosti od Zemlje od 6.000 do 12.000 km. Visokoenergijski delci (do 1 MeV) so ujeti v teh pasovih pod vplivom Zemljinega magnetnega polja (okoli 2 gaussa). Ti delci so problematični in nevarni za potnike v vesolju, na primer na potovanju do drugih planetov. Projekt (Loss Cone Imager, LCI) je namenjen tudi razumevanju fizike pojavov v Van Allenovih obročih in možnosti za kratkotrajno odmaknitev delcev v času, ko vesoljsko plovilo prehaja skozi prostor z visokoenergijskimi delci. Izkušnje in znanje dr. Antona Mavretiča iz prejšnjih podobnih raziskav in projekta za NASO, na primer Voyagerjevi projekti, ko je deloval na MIT v povezavi z Jet Propulsion Laboratory, Pasadena, California, so dobra osnova, na kateri bodo izvajali najnovejše razvojne raziskave. Dr. Mavretič je na MIT razvijal merilnike plazme za Voyagerjeve misije in medplanetarne merilne sisteme (Interplanetary Measuring Platform-IMP) in na Harvard University, Centru za astrofiziko. V 90. letih je deloval na projektih NASE z imenom Wind Mission, kar je tudi nadaljeval kot profesor na Univerzi v Bostonu. V času dela na projektu LCI je v njegovem laboratoriju od 2005 do 2011 doktoriralo pet kandidatov in magistriralo 12 študentov. Projekt je v zaključni fazi in pričakovati je, da bo satelit z izdelano merilno opremo, ki ustreza najstrožjim vojaškim standardom in zahtevam (temperatura v vesolju, brezzračni prostor …), utirjen v letu 2012. Ustrezna testiranja so že v teku. Glede na ustaljena pravila bo po določenem času in utirjanju satelita možno in dovoljeno objavljanje izsledkov.
      Omeniti velja, da je bil prof. Mavretič po upokojitvi podpredsednik podjetja RF Power Products v New Jerseyju in je deloval tudi kot glavni inženir. V tem času je bil mentor mnogim raziskovalcem, hkrati pa deloval kot svetovalec pri različnih podjetjih, najdlje pri podjetju Veeco v New Yorku. V tem času je na povabilo opravljal tudi dela sodnega izvedenca na področju patentnih sporov in pri arbitražah. Zelo uspešno je deloval tudi kot predavatelj tako na akademskem, kongresnem področju in tudi v različnih združenjih. Že 12 let je član Slovenskega svetovnega kongresa (SSK). Izkazal se je tudi na področju promocije znanosti v Sloveniji, imel je na primer vrsto predavanj na šolah v okolici Metlike in Novega mesta in je bil 2010 imenovan za častnega občana Metlike. Raziskovalno in razvojno delovanje prof. dr. Antona Mavretiča je odlikovano z mnogimi zelo vidnimi objavami v znanih revijah, strokovnimi dosežki in več patenti. V času delovanja pri podjetju Advanced Energy Industries je prijavil patente, ki se uporabljajo v tehnologiji izdelave polprevodnikov. Izstopajo štirje patenti, ki zadevajo elektronsko usklajevanje povezav brez gibljivih delov za frekvenčno področje 10 do 60 MHz in moči do 5 kW, procesno optimizacijo RF-oddajnih sistemov, izboljšave in algoritme za elektronsko usklajevanje povezav in elektronsko tehtalno napravo za Corporacijo Avitar. Za dopisnega člana SAZU je bil izvoljen 1. junija 2007.
      Dr. Anton Mavretič je bil in je zelo vesel Slovenske države, veliko da na slovenski jezik, kulturo - izročilo. Marca 1964 se je v slovenski cerkvi v Pittsburghu poročil s Slovenko Darinko Šesek, ki jo je spoznal med bivanjem v Sloveniji.



      Faradeyeva skodelica (cup, nekateri prevajajo kot čaša, v sv Sloveniji je to kupica - ima enak koren kot "cup") je kovinska (prevodna) posoda zasnovana tako, da ujame nabite delce v vakuumu (recimo pozitivne ione iz Sonca - plazmo iz Sonca). Nastali tok se izmeri in je hkrati mera za določitev števila ionov in elektronov, ki so zadeli skodelico (tudi masa delcev se da oceniti). Pogosto so Faradeyeve skodelice narejene iz nerjavečega jekla in iz teflona ali keramike kot izolatorja. Faradeyeva skodelica je poimenovana po "Michaelu Faradayu", ki je prvi podal teorijo ionov okoli leta 1830.

      Shema delovanja Faradeyeve skodelice.



      Prvič je bil zgornji pretmet predstavljen svetovni javnosti v kraju Vitanje - od oktobra 2013 do konca avgusta 2014. To je originalni nadomestni instrument za meritve Sončeve plazme PLS (projekt NASA in MIT Boston) na Voyagerju. Vodilni konstruktor PLS je bil inženir slovenskega rodu, dr. Anton Mavretič.


      Na fotografiji je poleg Mavretiča instrument za meritve Sončeve plazme PLS, ki so ga izdelali v njegovi delovni skupini in je tudi na obeh Voyagerjih. Foto: Osebni arhiv Antona Mavretiča.


      Anton Mavretič - drugi z leve, udeleženci kongresa - Slovenija in vesolje: včeraj, danes in jutri, Ljubljana, 20-21/10/2009 (Congress - Slovenia and space: yesterday, today and tomorrow; Tuesday 20th October 2009, Wednesday 21th October 2009 ). Foto: Andrej Guštin, 21. 10. 2009.

      Izjava dneva Anton Mavretič
      In kaj, če grejo stvari na Zemlji narobe? Saj ni rečeno, da se bo Zemlja tako lepo vrtela okoli, kot se zdaj. Grozijo nam tudi problemi iz vesolja, med drugim asteoridi in kometi. Treba se bo na neki način braniti.

      ** Nasa: Voyager 2 bo kmalu vstopil v medzvezdni prostor

      ** Ko bo Zemlje konec, bo na nebu zapisano slovensko ime



    13. Pobuda iz leta 2019
      - sep. 2019!



      Slovenija pod skupnim nebom,
      v petek, 6. septembra 2019 (IAU100)



















      Ekipa iz 2005.


      Delo v observatoriju leta 2009 - foto Klemen Blokar.







    14. DOMAČA STRAN AKGŠ NEPREKINJENO DELUJE ŽE OD LETA 1995!

      Čestitke ali - zvezdi siizmenjujeta gravitone.
      Nekaj zanimivosti iz zgodovine strani!








    Za astronomski krožek: ZORKO Vičar

    E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si


    Nazaj na aktualno stran.
    Nazaj na domačo stran.


    Rekordi (tem. maksimumi) do junija 2015
    ----------------------------------------------------------
    1) Svetovni temperaturni rekord, ki ga priznava tudi Svetovna meteorološka organizacija (SMO), je 56,7 °C v Dolini smrti 10. julija 1913
    2) Za Evropo je odgovor manj zanesljiv, a SMO priznava za rekord 48,0 °C 10. julija 1977 v Atenah (http://wmo.asu.edu/)
    3) Uradni rekord v Sloveniji je 40,8 °C, izmerjen 8. avgusta 2013 na Letališču Cerklje ob Krki (http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/slo_vremenski_rekordi.pdf)
    4) Rekord za Kredarico drži.
    5) Najvišja temperatura na južnem tečaju je -12,3 °C, izmerjen 25. decembra 2011.



    .