AKTUALNO
| 2003 | 2004 | 2005 | 2006 | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 | 2011 | 2012 | 2013 | 2014 | 2015 | 2016 | 2017 | 2018 | 2019 | 2020 | |


Stran se bo dopolnjevala v okviru razpoložljivega časa. Za vse morebitne napake in nerodnosti se že v naprej opravičujem.
  • * Vreme "v vesolju" 3, http://www.spaceweather.com/ *
  • * Shadow&Substance *
  • EPOD (Earth Science Picture of the Day)
    [ The Very Latest SOHO Images] [SDO | Solar Dynamics Observatory ] [STEREO (Solar TErrestrial RElations Observatory) ] [3D images] [SolarHam]
    ..Zvezdna karta ..
    Zakaj astronomija - in zakaj tudi
    v šoli?
    Vir: Astronomy Picture of the Day via AGO.
    translation into Slovenian by H. Mikuz.
    Zvezdna karta.





    1. ASTRONOMSKE NOVIČKE IZ KORONA KARANTENE 2021

      Ta čas karantene se da izrabiti tudi za astronomska opazovanja, slikanje neba ...¸

      SREČNO 2022 - mavrica je simbol upanja

      Konec leta 2021 in začetek leta 2022 je zaznamovalo kar lepo vreme. Tudi Sonce je bilo precej aktivno (teleskop H-alfa Lunt 35 mm je kar z balkona razkril čudovite protuberance na robu Sonca).
      Kolegi s kredarice pa so mi sporočili, da so bili 2. jan. 2022 zgodaj zjutraj (nekaj po polnoči) priča prekrasnemu roju svetlih utrinkov - Kvadrantídov. Radiant Kvadrantidov leži v ozvezdju Volarja (Bootes). Ime roja izvira iz nekdanjega ozvezdja Quadrans Muralis, ki ga ne obravnavajo več kot ozvezdje (ležalo je med Volarjem in Velikim vozom oziroma Velikim medvedom). Kvadrantidi se pojavljajo v začetku januarja, svoj vrhunec pa dosežejo večinoma v noči iz 3. na 4. januar. Vlaga je bila samo 6 %, temperaturni obrat pa je poskrbel, da ni bilo prehladno - noč na 2500+ m višine pa je bila kristalna.

      Sonce v H-alfa svetlobi 8. jan. 2022.


      8. januarja 2022 se je zgodil zelo očiten izbruh koronarne mase - v pol ure se je opazilo izmet plazme v korono. Sonce sedaj že tudi pokrivajo izrazite pege. Oboje je povezano - glej - Izjemen izbruh koronarne mase, 30. sep. 2015.
      Žepni teleskopek Lunt-35 mm, H-alfa teleskop, foto ZV.


      Izbruh levo ob in 8. 01. 2022 / 15:19:20 in desno ob 8. 01. 2022 / 15:54:48. Gravitacijski pospešek na Soncu znaša g = 274 m/s2 in ubežna hitrost je 617.7 km/s. Če pogledamo premik izbruha v približno 35 minutah, je ta v pixlih okrog Δx = 15 (nad rumeno črto - desno). Premer Sonca je 872 pixlov. Premer Sonca pa je tudi okrog 110 premerov Zemlje (2Rz = 12800 km). Ocenimo torej hitrost izbruha ob rumeni črti, uporabimo zgolj znano enačbo za enakomerno pospešeno gibanje, ko velja:
      Vzt - gt2/2 = Δx
      Od tod sledi izračun hitrosti ob rumeni črti:
      Vz = (Δx + gt2/2)/t = ( (15/872)*110*12800*1000 + 274 *(35*60)*(35*60)/2 )/(35*60) = 299233.4 m/s = 300 km/s
      To je seveda zgolj ocena hitrosti (kar 300 km/s) in ta izbruh je torej bil približno 2x počasnejši od ubežne hitrosti s Sonca (ubežna hitrost je 617.7 km/s). A še zmeraj je to izjemna hitrost, kar 1 % svetlobne. Taka preprosta vaja nam torej enostavno razkrije ocene izjemno silovitih dogajanj na (ob) Soncu - v tem primeru hitrost izbruha koronarne mase od neke oddaljenosti naprej. Privzeli smo, da so razdalje precej manjše od polmera Sonca in smo tako lahko računali s konstantnim pospeškom - gre zgolj za ocene.




    2. Kako "bel" je v resnici sneg v temi (?),
      - 10. jan. 2022



      Bil je dokaj jasen ponedeljek - temperature okrog ničle, a ker je rahlo pihalo, se je zdelo, da je zelo mrzlo. Kljub kopreni in relativno skromnemu "siingu", Luna pa je bila že čez polovico, smo pokukali proti Orionu (proti meglicama M42, M43) in si zaželeli še h in hi Perzeja, oziroma razsuti kopici dvojčici NGC 869 in NGC 884 v Perzeju. Najprej smo ugotovili, da teleskop ni kolimiran - Klemen je to hitro uredil. A zaradi nemirnega ozračja, slika še zmeraj ni bila ravno ostra - do povečav okrog 70x je še kar šlo ... Pomerili smo še svetlost neba - SQM (Sky Quality Meter ) je pokazal sij neba okrog 18 mag/arc-sec2 (pričakovano slabo). Nad obzorje Ljubljane pa samo izmerili zgolj okrog 16 mag/arc-sec2, v zenitu pa nekaj več kot 18 mag/arc-sec2. Ljubljana je nebo pričakovano še dodatno osvetlila zaradi odboja od snega in delno zaradi novoletne razsvetljave.
      Po meritvah mejnega sija pa smo ugotovili, da smo "žrtve" fenomena optične prevare. Sneg na terasi šole se nam je namreč zdel tako bel, kot že dolgo ne in seveda svetlejši od neba, tudi svetlobne kupole nad Ljubljano. Na sneg je pošiljala svetlobo Luna in žal svetlobno onesnaženje (terasa je sicer dvignjena nad večino direktnih svetlobnih onesnaževalcev, a tukaj so odboji in sipanje svetlobe), ter seveda naravna svetloba samega nočnega neba (zvezd, planetov ...).
      A ko je Andrej pomeril svetlost snega na terasi, je le ta znašala kar 18 mag/arc-sec2 - enako kot nebo? Kako je to mogoče, ali je res temu tako, zakaj ta iluzija o izjemno svetlem snegu? Logično je, da je sneg blizu mejne magnitude neba, a možgani, oči so govorile drugače (vsem se je zdelo, da je sneg svetlejši od neba, tudi od neba nad Ljubljano). Andrej je skočil v observatorij po ogledalo iz grafoskopa (koliko let še že ne uporablja ta naprava naše mladosti?). Hkrati je pogledal tla (preko ogledala približno pod kotom 45 ° glede na horizont) in nebo. V tem primeru, glejte slike - je bilo očitno, da je nad Ljubljano (tik nad horizontom) slika snega v zrcalu precej temnejša od neba - torej SQM ne laže. Martin pa je špegel dvignil še nekje do pasu Oriona in sedaj sta se svetlosti neba in tal pokritih s snegom izenačili (kot da bi ogledalo čudežno izginilo v zvezdnem oboku - "magic", res impresiven prizor). Ko smo ogledalo dvignili proti zenitu, pa je bilo ogledalo (slika tal) pričakovano svetlejše od neba. Izjemno preprosta, a lepa, vaja med iskanjem odgovora, kako "bel" je v resnici sneg v temi!?
      Iz samih fotografij - ki (v glavnem) ne lažejo, se opazi, da je svetlost snega v vidni svetlobi skoraj enaka svetlosti neba nad 40 ° višine. A naše oči so nas hotele prepričati, da je sneg po katerem tacamo, veliko svetlejši od neba - a to je bila le optična prevara (iluzija).


      Hkratno opazovanje neba in tal preko zrcal.




      Leva slika nazorno pokaže (pozitiv in negativ), da so zasnežena tla enako temna kot nebo nad 40 ° višine, horizont pa je zaradi svetlobnega onesnaženja precej svetlejši (kar dokazuje slika tal v ogledalu). Na zgornji desni sliki ogledalo čudežno izgine v Orionu, zasnežena tla in nebo sta eno (kakor na Zemlji, tako na Nebu).
      Do teh zanimivih primerjav pa je prišlo, ker smo imeli občutek, da so zasnežena tla veliko svetlejša od katerega koli dela neba, a temu še zdaleč ni tako.


      Košček zasneženih tal (kvadratek) je 3x prilepljen na levi strani slike:
      * tik nad horizontom (kjer se opazi, da so zasnežena tla bistveno temnejša),
      * na višini okrog 45 ° (kjer skoraj izgine)
      * in blizu 90 °, kjer so tla nekoliko svetlejša od neba blizu zenita (vpliv lokalne razsvetljave na povišano svetlost tal)!
      Enak efekt dobimo z ogledalom - kar je veliko bolj prepričljivo in pedagoško učinkovito.


      Trak (zgoraj desno) je po vsej dolžini in širini enake barve, svetlosti - a na različno svetli površini se zdi različnih odtenkov.
      Zakaj tako zaznavamo? Morebiti s tako iluzijo navidezno povečamo kontrast, ki nam je pomagal preživeti v realnem (naravnem) svetu, kjer nas obdaja polno odtenkov barv, senc, živih bitij, pregrad, prepadov, sten, rastlin, rek, raznih drugih ovir.
      A kot ljubitelji astronomije, bomo pristavili tudi svoj piskrček in zatrdili, da nam je narava dala to izjemno zmožnost zaznavanja kontrastov (tudi iluzij) zato, da lažje prepoznamo prekrasne vzorce nočnega neba, Rimsko cesto, razsute kopice, meglice, komete, utrinke, v mislih tvorimo ozvezdja po katerih potujejo planeti (nebesni potepuhi) ... Tudi, če temu ni tako, pa vendar deluje!
      To presenečenje smo doživeli tudi na terasi gimnazije Šentvid ob ocenjevanju svetlosti snega napram svetlosti neba. Enko temen sneg, kot je nebo, se nam je zdel na ozadju temnejše okolice precej svetlejši od neba.







    3. Teleskop James Webb potuje proti Lagrangevi točki L2,
      dec. 2021





      Recimo - da bo na Božič 25. 12. 2021 končno res (po več kot desetletju odlašanja in izboljšav) uspelo izstreliti teleskop James Webb v Lagrangevo točko L2. Teleskop je v raketi zložen kot origami, v vesolju pa se bo moral razpreti (projekt je do sedaj stal 9 milijard evrov). Primarno zrcalo ima premer 6,5 metra, narejeno je iz 18 šesterokotnikov velikosti 1,32 metra. Iskal bo oddaljene planete in morebitne kazalnike življenja. Gledal bo skozi ogromne oblake prahu oddaljenih galaksij in pokazal, kaj se skriva v njih. Je časovni stroj, posnel naj bi prve zvezde in galaksije sploh, naš praizvor. Ponudil bo meritve, ki so podlaga za oceno starosti obstoja in tudi odgovor na vprašanje, kaj je ultimativna usoda vesolja kot takega. Zaznaval bo le izsek nam vidne svetlobe, predvsem rdečo barvo, bo pa zato zasijal pri lovljenju infrardečih fotonov. S teleskopom Hubble se bosta dopolnjevala. Držimo torej pesti, da znanstvenikom, inženirjem, tehnikom: izstrelitev, pot in postopno samodejno razpenjnje teleskopa James Webb v Lagrangevi točko L2, uspe.
      Prvi korak je bil uspešen - iz Kouroe v Francoski Gvajani je uspešno poletela raketa Ariane 5 s telekopom James Webb. Zdaj teleskop čaka "30 dni" preizkušenj: med potovanjem do cilja se mora razgrniti.
      :)
      Pot proti točki L2 in napredek vesoljskega teleskopa James Webb in zapleteno uvajanje lahko spremljate na spletu.




    4. Krožek - opazovanje skozi meglo,
      - 20. dec. 2021



      Jesen in začetek zime 2021 so zaznamovale noči z meglo - temperatura je to jesen nekoliko padla in naenkrat smo se spet morali navaditi na stere vremenske vzorce z meglo, izrazitim smogom ...
      Ta ponedeljek zvečer pa je Šentvid prekrila megla z vidnim nebom. Opazovali smo lahko Kapelo z okolico, občasno se je pokazal še Jupiter in seveda Luna dan po polni fazi. Kljub skoraj brezupnim razmeram, je vendar kdo od krožkarjev sploh prvič opazoval Jupitra z znamenitimi lunami ... Dijaki so tako lahko naredili nekaj vaj z Luno, recimo, kolikšen procent je je že v senci, koliko časa je minilo od polne faze ...
      Uporabili smo (še zmeraj odličen) 28 let star okular z nitnim križem. S takim okularjem lahko enostavno pokažeš določene predele Lune, tudi recimo področje pristanka misije Apollo 11. Na koncu smo si v "toplem" observatoriju ogledali še karto Lune in publikacijo "Glej jih zvezde! v letu 2022" (prevod Ludvik Jevšenak - bivši krožkar, strokovna pomoč in izdajatelj Bojan Kambič - Spika). Slike meglene noči povedo vse o pogojih za opazovanja.















    5. Mineva 450 let (27. dec. 1571) od rojstva astronoma in matematika Johannesa Keplerja,
      - gospoda nebesne mehanike





      VIR I

      Biografska enciklopedija znanosti in tehnike, Strani 91-93

      [149] KEPLER, Johann nemški astronom
      Rojen v Weil der Stadtu na Wurttemberškem 27. decembra 1571
      Umr1 v Regensburgu na Bavarskem 15. novembra 1630

      V mladosti jo je Keplerju, sinu poklicnega vojaka in vnuku moža, ki je bil rodnemu mestu za župana, zagodlo šibko zdravje. Ko je bil tri leta star, so se ga lotile koze, mu pohabile roke in oslabile vid. Tako je postalo nujno, da ga vzgojijo za duhovnika, zakaj ni bilo videti, da bi bil zmožen za kak napornejši poklic.

      Študiral je na vseučilišču v Tübingenu, leta 1588 je diplomiral, leta 1591 pa postal magister. Kmalu so spoznali njegov matematični dar in pri zasebnem učitelju je zvedel za Kopernikove [114] nauke in se jih nemudoma oprijel. Leta 1594 je bilo konec vseh misli na duhovniški stan in takrat je Kepler že poučeval naravoslovje na vseučilišču v avstrijskem Gradcu.

      Keplerja je močno prežemal misticizem. Od profesorja astronomije so tiste čase pričakovali, da bo sestavljal horoskope, in Kepler se je zagnal v takšno početje. Ni bil goljuf, marveč je pazljivo preučeval grške astronome, da bi naredil iz astrologije resnično znanost, kakor je skoraj stoletje pred njim skušal Cardano [121]. Tako kot Cardanu pa se to tudi njemu ni posrečilo.

      Podobno kot Cardano je skušal Kepler z astrološkimi prijemi razjasniti svetopisemske skrivnosti. Skušal je na primer ugotoviti datum stvarjenja in je odkril, da se je to zgodilo 3992 let pred našim štetjem.

      Pozneje se je po vsem videzu nekoliko sramoval svojih astroloških zmožnosti, vendar ni dvoma, da so jih njegovi zaščitniki bolj cenili kot znanstvene dosežke. Sestavljal je horoskope za cesarja Rudolfa in v poznejših letih za cesarskega generala Albrechta von Wallensteina in si pridobil njuno zaščito, čeravno je bil protestant in so bili to časi tridesetletne vojne, ko so verska sovraštva segala globoko.

      Leta 1597 so se v Gradcu (veliko pred dramatičnim spopadom v tridesetletni vojni) hudo dajali zaradi vere in Keplerju se je zazdelo pametno, da bi se umaknil. Sprejel je položaj v Pragi, pri postarnem Tychu Brahu [137], s katerim sta si že lep čas dopisovala. Leta 1601, ko je Tycho umrl, je Kepler nasledil neprecenljive podatke, ki jih je starec zbiral leta in leta, med njimi tudi skrbne podatke o navideznem gibanju Marsa.

      Kepler se je lotil ustvarjanja nebesnega sestava, ki bi temeljil na teh opazovanjih. Še bolj ga je spodbudilo, ko je 30. septembra 1604 opazil novo zvezdo (Keplerjevo zvezdo), ne sicer tako svetlo, kakor je bila Tychova, vendar prav imenitno.

      Pri delu pa ga je zapeljalo vstran zanimanje za mistične ideje, ki so izvirale še iz grških časov. Trdno je verjel v "glasbo sfer", o kateri so prvi govorili Pitagora [5] in njegovi privrženci, in je celo skušal zapisati prave tone, ki jih oddaja vsak planet med gibanjem. (Zemlja, je rekel, odzvanja "mi", "fa", "mi", s čimer kaže, da je na njej - besede so latinske - veliko miserie [bede], famine [lakote] in spet miserie.)

      Dotaknil se ga je tudi Platonov [23] vpliv, zakaj petera platonska pravilna telesa je skušal vključiti v planetni sestav. Knjiga, v kateri je zagovarjal takšno misel in ki je bila objavljena leta 1596, je bila tisto, zaradi česar se je Tycho Brahe začel zanimati za Keplerja. Ko je izdeloval teorijo o pravilnih poliedrih, je okrog Merkurjeve sfere zarisal oktaeder in na njegova oglišča prislonil Venerino sfero. Obdal jo je z ikozaedrom in njegova oglišča z zemeljsko sfero in tako naprej.

      Neznansko veliko časa je porabil, da je vse to zasnoval, upajoč, da bo tako natančno pojasnil različne razdalje posameznih planetov od Sonca. Leta 1595 je naposled spoznal, da teles in sfer ne more prav uskladiti.

      Pa vendar se ni vdal. Nazadnje se mu je posvetilo, da se nič, kar bi utegnil narediti s sferami, ne ujema s Tychovimi podatki, in začel je iskati takšno nekrožno krivuljo, ki bi ustrezala. Najprej je brez uspeha poskušal z ovalom, potem se je lotil elipse.

      Elipsa, krivulja, ki jo je prvi preučeval Apolonij [43], spominja na sploščen krog. Pri krogu je premer zmeraj enak, najsi ga potegnemo kakorkoli, premer elipse (premica, ki gre skozi njeno središče) pa spreminja dolžino glede na položaj. Najdaljšemu premeru se reče velika, najkrajšemu pa mala os. Čim bolj stisnjena je elipsa, tem večja je razlika v dolžini velike in male osi, večja je njena »sploščenost«. (Sploščenost kroga je enaka nič; krog sploh ni sploščen.)

      Na veliki osi ležita enako daleč od središča točki, imenovani gorišči. Gorišči imata tole lastnost: če iz njiju potegnemo daljici na točko oboda, je njuna vsota vselej enaka dolžini velike osi. To velja ne glede na to, do katere točke na krivulji segata daljici.

      Kepler je odkril, da se položaji Marsa, kakor ga je opazoval Tycho, zelo natančno ujemajo z elipsasto orbito. Ta elipsa ni bila zelo izrazita, vendar prav gotovo ni bila krog. Poleg tega je bilo Sonce v enem od elipsinih gorišč.

      Kepler je opazil, da je mogoče tudi orbite drugih planetov zarisati kot elipse s Soncem v gorišču. To je oznanil v knjigi Astronomia nova, ki jo je izdal leta 1609, in zdaj je ugotovitev znana kot prvi Keplerjev zakon. V knjigi je bil zapisan tudi njegov drugi zakon: "Premica med planetoma in Soncem opiše v enakem času enake ploskve, med tem ko se planet pomika po orbiti." To je pomenilo, da se bo planet po splošnem in izračunljivem pravilu pomikal toliko hitreje, kolikor bliže bo Soncu [odkril je ohranitev vrtilne količine - a tega ni vedel, saj ne v taki obliki, kot je danes definirana].

      Pozneje je Kepler zakona uporabil tudi pri Jupitrovih lunah. Ni pa znal pojasniti Luninega gibanja. Bilo je preveč zapleteno. To je leta 1638 opravil Horrocks [175].

      Keplerjeve elipse so pokončale grško astronomijo. Poteptale so nedotakljivost krožnega gibanja in zavrgle nebeške sfere, ki jih je pred dva tisoč leti postavil na nebo Evdoks [24] in jih je zadržal celo Kopernik. Posihmal so astronomi posnemali Keplerjev sestav Osončja, ne da bi ga bistveno dopolnili. (Keplerjeva jasnovidnost je bila omejena na Osončje. Za zvezde je mislil, da so vse na tankem, kake tri kilometre debelem obodu daleč zunaj osončja. V tem je hudo zaostajal za Brunom [138].)

      Ko so opustili nebeške sfere, je bilo treba najti kak drug vzrok, zakaj ostajajo nebesna telesa v orbiti. Ker je bilo Sonce vselej v enem od gorišč elipsastega tira in vselej v ravnini orbite, ker je bilo gibanje planeta toliko hitrejše kolikor bliže je bil Soncu, je postalo Keplerju jasno, da Sonce nekako obvladuje gibanje planetov. Ponovil je trditve Gilberta [136], misleč, da gre za nekakšen magnetizem, vendar je bil sestav, ki ga je skušal ustvariti na teh temeljih, nezadovoljiv. Newtonu [201] je bilo prepuščeno, da je pol stoletja zatem predložil zadovoljiva razlago.

      Kepler je leta 1619 objavil še eno knjigo in v njej je bilo še posebno veliko mističnega pleteničenja. Zavedal se je, kako neužitna je, in je malosrčno sumil, da bo moral čakati na bralca celo stoletje. Vendar je bil v njej (kot zrno med plevami) zapisan tudi današnji (tretji) Keplerjev zakon, ki pravi, da so kvadrati obhodnih dob planetov sorazmerni s kubi srednjih razdalj od Sonca. Znova se je zazdelo, da planetno gibanje uravnava Sonce.

      Knjiga je bila posvečena britanskemu kralju Jakobu I., papirnatemu učenjakarju, ki mu je bil njen bombastični slog prava mana, posvetilo pa še poseben posladek. Jakob je povabil Keplerja v Anglijo, vendar astronom ni hotel zapustiti Nemčije, čeprav se je dežela tedaj pognala v tridesetletno vojno.

      Kepler in Galilei [146] sta si nekaj časa prijateljsko dopisovala, čeprav se nista nikoli sešla, in Kepler je svoje teorije posredoval Galileju. Pa vendar Galilei v svoji knjigi o Kopernikovem nauku ni omenil Keplerjevih zakonov. Najbrž se mu je zdelo, da se je treba zanje meniti prav toliko kot za njegove sanjarije o pravilnih poliedrih in o glasbi sfer (da ne omenimo horoskopov - saj je tu pa tam tudi Galilei znal sestaviti kakega). V resnici je bilo dopisovanja v letu 1610 konec, in to nemara kaže, kdaj se je nehala njuna medsebojna naklonjenost.

      Ko pa je Galilei sestavljal teleskope in jih razpošiljal, kamor se mu je zdelo, da jih bodo najbolje uporabili, je eden našel pot tudi do Keplerja [opomba: vendar ne direktno, ampak z veliko zamudo preko posrednikov, Galile se namreč na Keplerjevo prošnjo ni odzval in mu ni hotel osebno poslati teleskopa, zakaj?].

      Z njim je Kepler opazoval Jupitrove lune - v katere ni hotel verjeti, dokler jih ni videl na lastne oči - in jih po latinski besedi za mogočneževe prisklednike nemudoma imenoval sateliti. Začel je raziskovati kako se lomijo žarki v leči. Tako je mogel pojasniti, kako deluje teleskop (pa tudi oko).

      Leta 1611 je izboljšal teleskop, tako da je uporabil izbokli leči namesto vbokle in izbokle, kakor ju je imel Galilei, in v teoriji zasnoval sestavljen drobnogled, boljši od vseh, ki so bili tedaj na voljo. Pokazal je tudi, da parabolično zrcalo zbira vzporedne žarke, in to je bilo bistveno, da je mogel Newton [201] še v istem stoletju izdelati zrcalni teleskop. Tako je Kepler vpeljal moderno optiko. Ni pa znal izpeljati splošnega matematičnega razmerja, ki bi izražalo lom svetlobe. To je čakalo njegovega mlajšega sodobnika Snella [159].

      Leta 1612 je Keplerjev zaščitnik Rudolf II. umrl. Novi cesar Matija je obdržal Keplerja na položaju dvornega astronoma, pri izplačevanju pa je bil večinama v zaostanku. (Tudi Rudolf II. ni bil najskrbnejši plačnik. Svetim rimskim cesarjem je po navadi primanjkovalo gotovine.) Leta 1620 so prijeli Keplerjevo mater, ki se je poskušala v okultnih vedah, češ da je čarovnica, in čeprav je niso mučili, ni za dolgo preživela izpustitve, ki jo je po dolgem prizadevanju izbojeval sin Johannes.

      Ta leta je Kepler preživel ob dopolnjevanju nove tablice planetnih gibanj, ki so temeljile na Tychovih izrednih opažanjih in njegovi teoriji o elipsastih orbitah. Pri računih je uporabljal logaritme, ki jih je tedaj odkril Napier [140], in to je bilo prvič, da so logaritmi rabili nečemu pomembnemu. Navzlic družinskim in denarnim težavam, ki so bile posledice tega, da je imel trinajst otrok, in kljub nepretrgani vojni in verskim nemirom je leta 1627, objavil tablice, v čast starega zavetnika imenovane Rudolfove (rudolfinske), in jih posvetil spominu Tycha. Zraven so bile tudi logaritemske tablice in Tychova zvezdna karta, ki jo je Kepler še dopolnil.

      Keplerjeva zadnja usluga astronomiji je bila, ko je izračunal čas prehodov notranjih planetov, Merkurja in Venere, prek sončne oble. Teh prehodov niso nikoli opazili, ampak po Keplerjevih računih so se zanesljivo dogajali. Leta 1631 je takšen prehod Merkurja opazoval Gassendi [160] v obdobju, ki ga je predvidel tedaj že mrtvi Kepler. Kepler je napisal zgodbo "Somnium" o možu, ki je v sanjah odpotoval na Mesec. Mesečevo površje je bilo tu prvič opisano kakršno je v resnici, tako da imamo lahko "Sumnium" za prvo resnično znanstveno fantastiko in ne za navadno fantazijo. Objavili so jo po Keplerjevi smrti.

      Več kot sto let po Keplerjevi smrti je njegove rokopise naposled kupila ruska cesarica Katarina II. in zdaj jih hranijo v zvezdarni Pulkovo v Sovjetski zvezi (danes v Rusiji).


      VIR II

      ***
      Koestler o Galileju in Keplerju - zelo človeško (Mesečniki, Lunatiki)

      VIR III

      Fiziki 2 (strani 7-20) - Janez Strnad

      "Johannes Kepler je opravil svoje življenjsko delo v duhovno in politično raztrganem in razklanem odlomku nemške zgodovine," preberemo v življenjepisu. Reformaciji v začetku 16. stoletja je proti koncu stoletja sledila protireformacija. Ne samo, da je vera po tej poti krojila Keplerjevo življenje, izdatno je nanj vplivala tudi neposredno. Kepler je bil vzgojen v protestantskem duhu in je bil globoko veren. Izbral si je augsburško različico protestantizma in pri njej vztrajal. Nasprotoval je skrajnemu stališču, ki so ga zastopali na Wurtternberškem. Tako je zašel med tabora. Kot protestant je moral zapustiti Gradec, Prago in Linz. Na drugi strani so ga wurttemberški protestanti izločili iz skupnosti in mu prepovedali, da bi se udeleževal obhajila. Med drugim so mu zamerili, da se je upiral njihovi togosti in jim zaradi nje napovedal nesrečo. Tubingensko univerzo je prosil, naj podpre njegovo prošnjo, da bi ga sprejeli nazaj v skupnost, a prošnja je bila zavrnjena. Pisma kažejo, da je to Keplerja globoko prizadelo. Katoliška gospoda pa mu je prizanašala zaradi njegovega ugleda in zato, ker ni skrival svojega nasprotovanja wurtternberškim protestantom. V astronomiji je sodeloval z jezuiti, ki so imeli v protireformaciji veliko vlogo, a je odklonil vsa vabila, naj se spreobrne. Ob vsem tem Kepler nikoli ni zašel v resne težave zaradi svojih astronomskih naukov.

      Linz, v katerega se je vrnil z Wurttemberškega, so oblegali kmetje, ki so se uprli prisilnemu spreobračanju in denarnim bremenom. Ob tem je zgorela tiskarna z delom tiskanega gradiva. Zato je Kepler leta 1626 ženo in tri otroke zopet pustil v Regensburgu in odpotoval v Ulm, kjer so bile možnosti za tiskanje boljše. Ko je tam dokončal tisk novih astronomskih tablic, ki so jih po umrlem cesarju imenovali Rudolfove, se je po letu dni odpravil k družini v Regensburg. Toda kmalu jo je spet zapustil in odpotoval dalje v Prago, kjer je tablice izročil cesarju. Zopet so mu ponudili ugodno mesto, če bi se spreobrnil, a Kepler je ponudbo enako kot prejšnje odklonil. K sebi ga je brez pogojev verske narave sprejel vojskovodja lige Albrecht von Wallenstein. Leta 1628 se je Kepler z družino preselil v Zagan v Šleziji, ki jo je upravljal Wallenstein. Kepler mu je izdelal horoskop že leta 1608, na začetku njegove poveljniške poti. Zdaj ga je Wallenstein večkrat prosil, naj horoskop dopolni. Po njegovem mnenju so se napovedi prvega večinoma uresničile in je po tedanji navadi pričakoval, da mu bodo nove napovedi koristile na poti do oblasti. Kepler se je izmikal, češ da se vojskovodja ne sme bolj opirati na zvezde kot na svojo vojsko. Že prej je drugače kot Brahe - naročnike vselej opozoril na nezanesljivost horoskopov. V tistem času pa je izrazito nasprotoval zlorabi astrologije v boju za oblast in Wallensteinu ni ustregel, čeprav mu je ta ponujal bogato plačilo.

      Več na naslovu: ejemcc_fiz.html#kepler2

      VIR IV

      Keplerjeva genialna ideja

      Še zanimivost o izboru druge žene

      Kmalu po smrti prve žene (s katero se baje nista najbolj razumela), je dve leti iskal drugo ženo. Seznanil se je kar z 11-imi kandidatkami. Iskanja se je lotil matematično in se pri tem hkrati držal ustaljenih postopkov. Ta metoda je danes poznana kot problem poroke ali tudi izbora najboljše tajnice in se med drugim predava pri študiju moderne statistike in teorije odločanja. 42-letni Kepler se je na koncu poročil s 24-letno Susanno Reuttinger - trije otroci (od šestih) iz tega zakona so preživeli - odrasli.

      Keplerjeva domneva

      Keplerjeva domneva govori o najgostejšem zlaganju krogel v trirazsežnem prostoru. Po njej imata kubično ploskovno centrirano in šestkotniško gosto pakiranje kot razporeditvi enako velikih krogel v prostoru največjo srednjo gostoto. Gostota takšnih razporeditev je malo več kot 74 %. Domnevo je leta 1611 podal Johannes Kepler v delu O šestoglati snežinki (Strena sue de nive sexangula). Kepler je začel raziskovati razporeditve krogel med svojim dopisovanjem s Thomasom Harriotom leta 1606. Harriot je bil prijatelj Walterja Raleigha, ki je postavil problem Harriotu o najboljši razporeditvi topovskih krogel na ladijskih krovih. Harriot je objavil delo o različnih vzorcih pakiranja leta 1591 in bil eden od pionirjev teorije o atomih. Domneva je (baje) dokazana komaj leta 2015. Več na spodnji strani.
      https://en.wikipedia.org/wiki/Kepler_conjecture




      NAŠ KOMENTAR - Kepler je bil vsaj 200 let pred časom, zakaj?


      Kepler prišel do osnovnih zakonitosti nebesne mehanike in je s tem naredil odločilen korak do gravitacijskega zakona. Če smo odkriti, ga je že zapisal, a v posebni obliki. Pojem sile je bil takrat še zelo v povojih, sploh če vemo, da je Huygens »komaj« leta 1659 izpeljal izjemno pomemben izraz za centripetalno silo pri kroženju:
      Fc = m*v2/r


      Centripetalna sila pri enakomernem kroženju:
      Fc = m*v2/r = = mω2r = mr4π2/to2, 'to' je obhodni čas telesa z maso m na polmeru r od središča kroženja. Ta Huygensova enačba se izpelje v srednji šoli.


      Huygensova formulacija centripetalne sile je seveda tudi skladna s poznejšo Newtonovo definicijo sile (2. zakon) in je pomenila izjemno pomemben korak pri študiju orbit v astronomiji. Je hkrati omogočila prehod iz tretjega Keplerjevega zakona (o gibanju planetov), na »inverzni kvadratni« zakon gravitacije (Fg ∝ 1/r2).
      Taka odvisnost seveda zmeraj povzroči gibanje po stožnicah (krog, elipsa, parabola, hiperbola) - o tem pripoveduje prvi Keplerjev zakon. Preko kroženja planeta (poenostavitev) je pot do gravitacijskega zakona dokaj enostavna. Po Keplerju velja, tretji zakon, da je:

      to2 ∝ r3

      - tako dobimo izraz, iz katerega izhaja, da je gravitacijska sila sorazmerna z obratno vrednostjo razdalje na kvadrat, sledi končni zapis:
      Fg = mr4π2/to2 ∝ mr/r3. Iz zadnjega zapisa torej sledi, da je:
      Fg ∝ m/r2.
      Zadnji izraz predstavlja enega najpomembnejših opisov narave (odvisnot gravitacijske sile od razdalje), kar smo tudi iskali!!! Pot do končnega izraza Fg = GMm/r2 si oglejte v članku - Od Keplerja do Newtona

      Še komentar zadnjega drznega sklepa!
      Tukaj smo malo pogoljufali - saj je razdalja planeta do težišča, centra kroženja, nekoliko manjša od razdalje (r) planet - Sonce. A razlika je za planet zelo majhna in to je bila tudi neke vrste zgodovinska srečna okoliščine, saj je na koncu pripeljala do pravilnega sklepanja glede sile teže.

      Drugi Keplerjev zakon se glasi - zveznica med Soncem in planetom opiše v enakih časovnih intervalih enake ploščine. Ohranja se torej ploščinska hitrost (zadaj je ohranitev vrtilne količine).
      Ohranitev vrtilne količine velja recimo za nek sistem, na katerega je navor zunanjih sil enak nič (pri sistemu planet, Sonce to dokaj dobro velja in se zato vrtilna količina planeta, sistema, ohranja). Za točkasto telo, ki kroži z obodno hitrostjo v na polmeru r, je vrtilna količina kar L = mvr.

      Od tod izhaja ohranitev ploščinske hitrosti - če ploščino definiramo za zelo kratek lok (Δφ*r) na polmeru r kot ΔS =Δφ*r*r/2 = Δlok*r/2 (približno ploščina trikotnika). Od tod sledi preprost dokaz, recimo da kar pogledamo vrtilni količini planeta v afeliju (odsončju) in periheliju (prisončju), za hitrost pa velja izraz v = Δlok/Δt = rΔφ/Δt:
      mv1r1 = mv2r2
      mr1Δφ1r1/Δt = mr2Δφ2r2/Δt
      Δlok1r1 = Δlok2r2 ( maso in čas Δt smo okrajšali )
      Končni dokaz je torej v enakosti ploščin:
      ΔS1 = ΔS2
      A izpeljava velja splošno za vse točke orbite. Ko je planet v prisončju (periheliju - najbližje Soncu) potuje najhitreje (v istem času opiše daljši lok) in je zato ploščinska hitrost enaka kot v afeliju, kjer planet posledično potuje počasneje (v istem času opiše krajši lok), saj je najdlje od Sonca.
      Iz povedanega sledi enakost: v1r1 = v2r2,
      kar Kepler dokaže (v svojem drugem zakonu), iz geometrije meritev, kot ohranitev ploščinskih hitrosti planeta - IZJEMNO!

      Kepler je tako zapisal tudi zakon o ohranitvi vrtilne količine, čeprav je ta pojem bil vpeljan in je zaživel komaj v 18. in 19. stoletju. Bernoulli je v pismu iz leta 1744 zapisal "moment rotacijskega gibanja" in morda je to prvi koncept vrtilne količine, kot jo razumemo danes. Louis Poinsot pa je leta 1803 dokončno vpeljal vrtilno količino kot vektor pravokoten na ravnino rotacije in tudi pogoje za ohranitev vrtilne količine (the "conservation of moments") - kot ta fenomen razumemo še danes.

      Kepler je bil torej oče, ne samo nebesne mehanike, ampak tudi mehanike nasploh. V njegovih zakonih se namreč skrivajo:
      uporabna definicija sile, gravitacijska sila, vrtilna količina, ohranitev vrtilne količine,
      - in to so zakoni podani v univerzalnih konceptih, torej veljavni povsod - čeprav se Kepler mnogih posledic svojih geometrijskih izpeljav še ni zavedal, ker koncepti moderne mehanike (sila, energija, gibalna in vrtilna količina ...) takrat še niso bili razviti, a jih je delno tudi sam slutil, soustvarjal (govoril je o moči, ki prebiva v Soncu, o delovanju teles na daljavo ...). So pa njegove geometrijske izpeljave tako dovršene (skladne z moderno fiziko), da so še danes temelj opisa dogajanj v Osončju, tudi povsod drugod v vesolju. Z njimi načrtujemo vesoljske polete, tirnice satelitov, računamo mrke, okultacije, konjunkcije, iščemo eksoplanete, tehtamo zvezde, "tehtamo" tudi skrivnostno temno snov, so vtkani v kozmologijo ...
      Bil je torej veliki mojster daleč pred svojim časom.

      Podobno analogijo (Keplerjevo genialnost) lahko v "modernem" času najdemo v Hendriku Antoonu Lorentzu, ki večino enačb, transformacij fizike relativnosti, zapiše že veliko pred letom 1905, preko Maxwellovih enačb, ko ohrani hitrost svetlobe konstantno za različne nepospešene opazovalne sisteme in seveda privzame, da povsod veljajo enaki fizikalni zakoni - kovarijantnost.

      SKLEP
      Kepler je bil zelo dolgo nekoliko prezrt znanstvenik (ni bil politično zanimiv - ker ni hotel postati žrtev politike ..., šlo mu je za resnico) - a kot začetnik nebesne mehanike, sodi med največje znanstvenike, genije človeškega rodu. Po njem so poimenovane misije v vesolje (teleskop Kepler za odkrivanje eksoplanetov, zvezda podobna Soncu Kepler-11 ima kar šest planetov), krater na Luni, na Marsu, asteroid, ... Na njegovih temeljih še danes gradi večina teoretične in praktične astronavtike (potovanja v vesolje, GPS) in tudi teoretične astronomije, tudi opazovalnih metod ...
      Kepler je nekaj mesecev leta 1600 preživel tudi v dvorcu Kastelišče, Petanjci – Prekmurje, Slovenija (razlogi so tičali v hudih političnih nesoglasjih glede ekonomske prevlade v družbi – seveda pod krinko take ali drugačne zanemarljive razlike v veroizpovedi …).
      Kako bi se Kepler znašel v našem "modernem" svetu, bi bil zadovoljen z našim splošnim znanjem astronomije?

      Povzel: ZV




    6. Astronomski krožek spet deluje na terasi gimnazije,
      - seveda pod znanimi pogoji (maska, distanca, testiranje ...)



      VESELA NOVICA - astronomski krožek spet deluje na terasi gimnazije (jesen 2021) - seveda pod znanimi pogoji (maska, distanca, testiranje ...). Počasi se torej vračamo v bolj sproščeno (že znano) življenje.




    7. Komet Leonard



      Prihaja komet Leonard A1 C/2021. Odkrili so ga kot šibek madež januarja 2021, ko je potoval mimo Marsa – ki je odvrgel ledeno kroglo v notranji Sončev sistem. Decembra bo potoval blizu Zemlje in Venere, preden se v začetku januarja 2022 obrne okoli Sonca. Čeprav je svetlost kometov zelo težko napovedati, bo po nekaterih ocenah komet Leonard postal tako svetel, da bi mord postal decembra viden s prostim očesom. Komet Leonard na sliki je bil ujet pred dobrim tednom dni z zeleno obarvano komo in podaljšanim prašnim repom. Prikazana podoba je bila sestavljena iz 62 slik, posnetih s teleskopom zmerne velikosti - en niz osvetlitev je sledil kometu, drugi pa je sledil zvezdam v ozadju. Posnetki so bili posneti s temnega območja nad gorovjem "Eastern Sierra", blizu jezera June v Kaliforniji - ZDA. Kmalu po tem, ko bo sredi decembra potoval blizu Zemlje, se bo premaknil s severnega na južno nebo.
      Recimo, da se nam bo predstavil v svoji najsvetlejši podobi!

      Vir: http://astro.vanbuitenen.nl/comet/2021A1
      Ocene svetlosti - magnitud kometa Leonarda A1 C/2021.


      Pot kometa Leonard A1 C/2021 v dec. 2021. Na začetku decembra bo viden (če) na sz v zgodnjih večernih urah - ozvezdje Volarja - ali bolje zjutraj okrog 5:30 h.




      Komet Leonard A1 C/2021 (slika zgoraj) okrog 6. h zjutraj za več dni decembra 2021 in (slika spodaj) na 8. dec. 2021 - magnituda okrog 5.






    8. Test obrambe pred asteroidi


      Začela se je Nasina robotska odprava DART, ki bo poskusila preusmeriti manjši asteroid s trkom. Sonda DART je bila izstreljena v 7.21 po našem času na raketi Falcon 9 (izstrelišče Vandenberg, Kalifornija, ZDA). Prva stopnja rakete je rutinsko pristala na robotski ladji (doslej je bila uporabljena trikrat), druga stopnja pa je oddala tovor na pot, ki vodi proti dvojnemu asteroidu 65803 Didimos. Sistem je sestavljen iz večjega, 780-metrskega Didimosa ,in okoli njega krožečega, 140-metrskega Dimorfosa.


      Vir slike: https://aerospaceamerica.aiaa.org/features/course-corrector/
      DART se bo s hitrostjo 6,6 kilometra na sekundo (23.760 kilometrov na uro) čelno zaletel v manjši Dimorfos. DART je velik 1,2x1,3x1,3 metra, ob trku bo imel maso 550 kilogramov. Tarčo bo predvidoma upočasnil za kakšen milimeter na sekundo. A koliko točno? Nekaj energije se bo sprostilo s toploto, nekaj z odletelim drobirjem, nekaj s spremebo hitrosti Dimorfosa. Ker je milimetre na sekundo z Zemlje težko meriti, bodo preverili, koliko se bo spremenila tirnica Dimorfosa okoli Didimosa, kar bodo storili zemeljski teleskopi. V času trka, predvidoma prihodnjega oktobra ali novembra, bodo od domačega planeta oddaljeni 11 milijonov kilometrov.


      Ta GIF animacija prikazuje pot DART-a okrog Sonca.
      Roza = DART | Zelena = Didimos (dvojni asteroid - trk se bo zgodil v manjšo komponento Dimorfos) | Modra = Zemlja | Turkizna = še en asteroid 2001 CB21 | Zlata = še en asteroid 3361 Orfej.

      Trk bo opazovala manjša italijanska sondica LICIACube, ki bo izpuščena iz nedrja DART-a. Hera bo v sistem prispela šele leta 2027 in temeljito premerila mesto trka, maso obeh asteroidov in tirnico Dimorfosa. Tako bo človeštvo vedelo, ali lahko Zemljo pred asteroidi brani z zaletavanjem vesoljskih plovil. Udar asterioda je malo verjeten, a hudo uničujoč, če se zgodi. Po podatkih Nase v naslednjih 100 letih najbrž Zemlje ne bo zadel noben večji od 140 metrov. Ti podatki so najbrž pomanjkljivi, vedeli naj bi samo za 40 odstotkov tako velikih. Potem so tu še kometi, ki se iz Oortovega oblaka pojavijo nenapovedano. Statistika pravi, da bo Zemlja planetarno obrambo potrebovala, vprašanje je le čas - in ali jo bomo takrat imeli.
      Katastrofi smo se "za las" izognili poleti 2016. Takrat je Zemljo obletel kot nogometno igrišče velik asteroid na razdalji 65.000 kilometrov, kar je zgolj dvakratnik razdalje geostacionarnih satelitov (in Luna je desetkrat dlje). Za mimolet prišleka smo izvedeli le kakšen dan prej (poglavje 3). Če bi bil usmerjen proti Zemlji, ne bi mogli storiti nič razen približno izračunati, kje bi udaril, in hiteti z evakuacijo.





    9. Velika "razpoka" na Soncu - 21. 11. 2021



      November ni ravno radodaren s sončnimi dnevi, a letošnji nam občasno le odpre zastor oblakov in nam tako nekoliko sramežljivo razkrije ali nadvse ljubo Sonce ali prijateljice zvezdice na nočnem nebu. 21. nov. 2021 nam je tako v H-alfa svetlobi razkril dokaj impresivne protubernce in filamente na Soncu. Izjemen filament (izgleda kot dolga "razpoka") se lepo opazi na preprosti levi slikici (v okvirčku). Njegova dolžina je nekje vsaj 1/3 polmera Sonca. Leva slika je posneta kar skozi okular teleskopa Lunt (35 mm), desna (pravilno obrnjena) pa je slika SDO (Solar Dynamics Observatory).





    10. Na robu sence,
      Lunin mrkom 18./19. nov. 2021



      Na robu sence
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Jean-Francois Gout

      Pojasnilo: Zemljina temna osrednja senca ali umbra v obliki stožca, ki se zoži v vesolje, ima krožen prerez. Je pa na razdalji Lunine orbite širša od Lune. Toda med luninim mrkom 18./19. novembra je del Lune ostal tik izven sence. Zaporedne slike na tem sestavljenem posnetku iz 5 slik skoraj popolnega Luninega mrka, so bile narejene tekom približno 1,5 ure. Serija je poravnana tako, da sledi delu krožnega loka prečnega prereza z osrednjo sliko pri največjem mrku. Prikazuje svetel, tanek del Luninega diska, ki še vedno sega čez ukrivljen rob sence. Seveda tudi znotraj sence Lunina površina ni povsem temna, ker odbija rdečkaste odtenke filtrirane sončne svetlobe, ki jo v senco razprši zemeljska atmosfera.

      Vir: APOD





    11. SN rekviem: supernova, videna trikrat do zdaj



      SN rekviem: supernova, videna trikrat do zdaj
      Avtorstvo slike: NASA, ESA, Hubble; podatki: S. A. Rodney (U. South Carolina) et al.; obdelava slik: J. DePasquale (STScI)

      Pojasnilo: To isto supernovo smo videli trikrat - kdaj jo bomo videli četrtič? Ko oddaljena zvezda eksplodira kot supernova, imamo srečo, če jo vidimo vsaj enkrat. V primeru AT 2016jka ("SN rekviem"), se je eksplodirajoča zvezda slučajno nahajala za središčem jate galaksij (v tem primeru MACS J0138) in primerjava slik vesoljskega teleskopa Hubble pokaže, da smo jo videli trikrat. Te tri slike supernove so označene v krogih blizu spodnjega roba leve slike, posnete leta 2016. Na desnem posnetku, narejenem leta 2019, so krogi prazni, ker so vse tri slike ene supernove zbledele. Vendar računalniško modeliranje učinka leče jate kaže, da bi se morala na koncu v zgornjem krogu na desni sliki pojaviti četrta slika iste supernove. Toda kdaj? Najboljši modeli predvidevajo, da se bo to zgodilo leta 2037, vendar je ta datum negotov za približno dve leti zaradi nejasnosti v porazdelitvi mase jate in zgodovine svetlosti zvezdne eksplozije. Z izpopolnjenimi napovedmi in pozornim spremljanjem bodo Zemljani, živeči čez 16 let, morda lahko ujeli to četrto sliko – in morda naenkrat izvedeli več o jatah galaksij in supernovah.
      Vir: apod



      Supernova rekviem (AT 2016jka - oddaljena okrog 10 milijarde sv. let), vidna 2016 v treh preslikavah gravitacijskega lečenja jate galaksij MACS J0138 (4 milijarde sv. let daleč) - četrtič bi naj bila vidna okrog leta 2037 (daljša pot). Čakamo!!!

      To odkritje je tretji primer večkrat preslikane supernove, za katero lahko ocenimo zamudo v času prihoda naslednje vidnosti. Je najbolj oddaljena od treh, predvidena zamuda pa je izjemno dolga (od 2016 do okrog 2037).
      Če bo napoved uspela, bo to še ena velika potrditev verodostojnosti izračunov splošne teorije relativnosti in kar je najvažnejše - nova ocena, spoznanje, kako hitro se v resnici vesolje širi.


    12. Forest Gump Point v Utahu, ZDA - in center Galaksije



      Pot do galaktičnega centra
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Michael Abramyan

      Pojasnilo: Ali poteka cesta do središča naše galaksije skozi Monument Valley? Ni nujno, če pa je tvoja cesta - slikaj. V tem primeru je cesta US Route 163 in ikonični osamelci v rezervatu ljudstva Navajo se nahajajo na obzorju. Pas Rimske ceste v naši Galaksiji se vleče čez nebo in zdi se, da je nadaljevanje ceste, ki je na Zemlji. Vlakna prahu zatemnjujejo Rimsko cesto v kontrastu z milijardami zvezd in nekaj barvitimi sijočimi oblaki plina, vključno z meglicama Laguna in Trifid. Prikazana slika je sestavljenka posnetkov, narejenih z isto kamero in iste lokacije -- Forest Gump Point v Utahu, ZDA. Ospredje je bilo posneto takoj po sončnem zahodu v začetku septembra med modro uro, ozadje pa je mozaik štirih ekspozicij, narejenih nekaj ur kasneje.

      vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap211025.html


    13. Noč čarovnic in meglica Duhova glava



      Noč čarovnic in meglica Duhova glava
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Mohammad Heydari-Malayeri (Observatoire de Paris) et al., ESA, NASA

      Pojasnilo: Izvor noči čarovnic je starodaven in astronomski. Od petega stoletja pred našim štetjem se noč čarovnic praznuje kot dan med četrtletji oziroma dan na pol poti med enakonočjem (enako dolg dan / enako dolga noč) in solsticijem (najkrajši dan / najdaljša noč na severni polobli). Kljub temu, da praznujemo noč čarovnic naslednji teden pa dan med četrtletji po sodobnem koledarju nastopi šele teden kasneje. Naslednji dan med četrtletji se imenuje Svižčev dan. Moderno praznovanje noči čarovnic ohranja zgodovinske korenine v oblačenju, da bi tako prestrašilo duhove mrtvih. Morda je primeren poklon temu starodavnemu prazniku ta pogled na meglico Duhova glava, ki je bila posneta s Hubblovim vesoljskim teleskopom. Podobno kot ikona izmišljenega duha je NGC 2080 pravzaprav območje nastajanja zvezd v Velikem Magellanovem oblaku, satelitski galaksiji naše lastne galaksije Rimska cesta. Meglica Duhova glava (NGC 2080) meri približno 50 svetlobnih let in je prikazana v mogočnih barvah.

      vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap211024.html
      Opomba
      Noč čarovnic nima samo romantičnega pridiha - indici kažejo, da so naši poganski predniki v tem času usmrtili tudi odvečne suženjske delavce (od tod lobanje in ogenj), ki so jim pomagali pri spravilu hrane - ozimnice. Baje so primarno darovali otroke (neke vrste selekcija ...) - a tudi odvečne sužnje in člane klanov, ki so jim bili odveč ... Ker hrane ni bilo na pretek - so se tako še znebili dodatnih lačnih ust, ki pa so to hrano v veliki večini primerov tudi pridelale. Naslednjo pomlad pa so spet šli na lov za sužnji ... S to nehumano prakso je prekinila komaj RK cerkev v srednjem veku. A ti običaji so simbolično preživeli do naših dni (se spomnim iz otroštva ... in v resnici ne gre za uvoz iz ZDA).
      Poganska darovanja ljudi so v odmaknjenih krajih v resnici živela še tja do 12. stoletja ..., na novo so jih obudili Vikingi ... Sicer pa je človek v sebi še zmeraj ohranil jamskega človeka - tudi njegovo krutost - ki pride na dan ali preko vojn, revolucij, montiranih političnih procesov ali medijskih linčev, tudi uličnih razbijanj, napadov ... ekstremnih navijaških skupin ... Moderna družba skuša to krutost preusmeriti na množične športne prireditve ali medijske linče ..., tudi to smo ljudje. Mnogi težko živijo brez žrtve, to se v otroštvu kdaj odraža v šolskih razredih v izjemni krutosti do manj močnih sošolcev, sošolk - ki se jih izloča, pretepa, krade, zasmehuje ..., nekateri učitelji to pokomentirajo v stilu, da je to pač šola življenja. Bolj humani učitelji pa v resnici nimajo več orodja, kako to preprečiti. V službah pa smo to lastnost linča sodelavca sedaj zakrili z besedo (tujko) mobing. To lastnost seveda kažejo tudi opice (izločijo kakega mladiča iz tropa), tudi ostale živali, ko recimo mladiči v gnezdih izločijo sestro, brata ... Pol filmske industrije živi od tega čustva in primerov ..., tudi veliko ostalih umetniških zvrsti, pravljic ("grdi raček") ... Evgenika pa je to "znanstveno" obdelala - a se ni ravno obneslo ...
      Vsekakor pa smo današnji ljudje potomci evgenike naših prednikov ..., a tudi humanosti ... Kaj je prevladalo?


    14. Opazovanja na Šentvidu,
      4. okt. 2021


      Tudi v ponedeljek 4. okt. 2021 smo se zbrali na terasi Gimnazije Šentvid (7 ljubiteljev astronomije: Dejan, Martin, Ida, Andrej, Oskar, Zorko, Klemen) in si ogledali oba največja plinska potepuha v Kozorogu - v zelo mirnem ozračju sta bila Jupiter in Saturn prečudovita, kot pred 30 leti, več spodaj. Dve senci lun na površini Jupitra sta skupaj s planetom dajali podobo nebesnega smejkota :)

      Dve senci lun na površini Jupitra sta skupaj s planetom dajali podobo nebesnega smejkota :) - 4. okt. 2021.
      Čez ploskvico Jupitra je potovala tudi luna Amalteja (starogrško Amálteia). Spada v skupino notranjih Jupitrovih satelitov in je tretji po vrsti od planeta in peti po vrsti po odkritju. Označujejo jo tudi kot Jupiter V. (žal je naša cika preskromna za detekcijo Amalteje, ki je svetila s magnitudo 15, rabili bi 4 cike - teleskop premera okrog 24 palcev - 61 cm, saj velja m = 2 + 5*log(10)(D) ). "Skoraj bi torej videli 5 Jupitrovih lun."


      Zajeli smo 7 posnetkov prehoda senc čez Jupiter, ki smo jih obdelali z domačo programsko opremo (QArv, Arif, Lycklig in Kinky) in združili v posamezne slike. Po naši stari navadi smo jih nato zložili še v animacijo gibanja.
      S programom Stellarium smo ugotovili, da je luna na animaciji desno spodaj Ganimed, ki meče levo izmed senc na Jupitru. Desna senca pripada luni Kalisto, ki na sliki ni vidna. oprema: montaža Skywatcher EQ6 (na novem stebričku!), teleskop Newton Skywatcher 20 cm f/5, 5x Barlowa leča, črnobela kamera Basler acA1300-20gm
      prisotni: vsi
      lokacija: Observatorij Šentvid
      Vir: https://www.ad-vega.si/novice/2021-10-11-jupiter/



      Mineva Saturnovo leto (30 naših let) ter Jupitrovi dve leti in pol,
      od kar opazujem ta dva čudovita potepuha - od 1990




      V letih 1990, 1991 in 1992 sem slučajno začel opazovati nebo s staro cevjo Newton AT140 (našel sem jo osamljeno na hodniku) - montirana je bila na stari Kunaverjevi polarni nemški montaži (Gimnazija Šentvid - Lj.). Jupitra sem ujel kar skozi okno fizikalne učilnice - in nisem vedel, kaj opazujem - kaj bom videl (povečava okrog 60x). Zagledam krogec in zraven pikice - a je to znameniti Jupiter z Galilejevimi, Mariusovimi lunami (Io, Evropa, Ganimed, Kalisto) - takrat še ni bilo interneta in ne Spike ... Kaj sedaj - preko Proteusa sem spoznal, kaj opazujem in kje ležita Jupiter in Saturn. Letos sta oba velikana v Kozorogu, pred 30 oz. 31 leti je bil v Kozorogu Saturn, Jupiter pa v Raku, oz. v Levu. Ko sem zagledal Saturnove prstane - sem presenečen sam sebi vzkliknil zgolj dolg VAUU ..., torej se da ... Najprej sem seveda teleskop uporabil v dnevni svetlobi, ogledal sem si nekaj izolatorjev na električnih drogovih, itn (zelo pomembno je, da se na teleskop navadimo v dnevni svetlobi). Kmalu je prišla na vrsto tudi stara dobra Luna, ki vsakega očara s svojimi "morji", kraterji, gorami, razpokami, jasnostjo, takoj sem dojel, zakaj nam polna Luna pokaže tako malo podrobnosti in zakaj nam polna Luna skrije večino lepot zvezdnega neba ... Kmalu so prišle na vrsto dvojne zvezde, planeti, galaksije, meglice, kopice ...

      Jupiter in Saturn v Kozorogu - jesen 2021. Po navideznem srečanju (veliki konjunkciji 21. dec. 2020) - potepuh Jupiter spet prehiteva in hkrati lovi Saturna. Prvič sem ju opazoval (po "naključju" - našel zapuščeno napravo, teleskop) pred dobrimi 30 leti, ko je Saturn bil v Kozorogu in letos spet (Saturn rabi torej okrog 30 let - natančneje 29,4571 let - da naredi pot okrog Sonca, bolje - okrog skupnega težišča Sonce - Saturn). Tako so tudi naši predniki ugotovili obhodne čase planetov - preko kontinuiranih opazovanj in merjenj lege na nebu.

      Do tedaj so mi v ušesih odzvanjale besede "ekspertov", ki so me skoraj prepričali, da so astronomska opazovanja mogoča le visoko v hribih, kjer kraljuje temno nebo ... V glavnem so imeli seveda prav, a zagotovo se astronomija lahko začne tudi v mestnem okolju ...
      Na opazovanja sem povabil kolege (tisti - ki so beležili kaj delam - pa so se seveda povabili kar sami ...). Za vse je bilo opazovanje nočnega zvezdnega neba, planetov, nekaj čisto novega. Če je kak razred končal popoldansko izmeno s fiziko, sem ga povabil na teraso gimnazije (poleg krožkarjev - s krožkom sem začel leta 1990/91), kjer smo si tako skupaj ogledali lepote vesolja (tudi za veliko večino dijakov je bilo to prvo srečanje s praktično astronomijo). Ker z opazovalno astronomijo nisem imel kaj veliko izkušenj (med izobraževanjem se je to področje izrazito zanemarjalo), sem si kupil Kunaverjevo vrtljivo zvezdno karto in kratka spremna navodila (zelo razumljiva brošura in karta). Vse skupaj je stalo, v današnji valuti, zgolj okrog enega EURA in v učilih na Trubarjevi so jih imeli še veliko na zalogi (astronomskega gradiva praktično ni noben kupoval - razen redki mentorji krožkov in nekateri člani takrat edinega društva ADJ). Še zanimivost - noben od kolegov, kolegic ni kaj veliko vedel, kaj je kdaj na nebu in kje ... (razumljivo, saj smo vsi obiskovali isto šolo, kjer bi organizirano druženje pod zvezdnim nebom lahko bilo hitro napačno razumljeno ...). A le izjemno radoveden sodelavec in (zanimivo) prišlek Ralph Prausmüller (prišel je iz severne sosede in sem ga enkrat povabil na teraso opazovat, nato še večkrat), je poznal praktično vse osnove opazovalne astronomije in se je znašel na nebu kot doma (nato mi je pokazal še svoj mini refraktorček 80 mm - v Avstriji si te majhne teleskopke dobil praktično v vsakem malo večjem trgovskem centru - v takratni Sloveniji pa zelo težko ...). Edino nekaj učencev je solidno poznalo nočno zvezdno nebo (to so bili člani astronomskega krožka, ki ga je do pomladi 1990 vodil zunanji mentor Aram Karalič, član takrat edinega astronomskega društva ADJ). Šentvid je imel bogato astronomsko tradicijo, to sem spoznaval počasi (dolgo je na šoli deloval znameniti prof. Pavel Kunaver, nato pa so se izmenjevali mnogi mentorji, na terasi šole sta samevala celo dva zapuščena polovična observatorija z nekaj neuporabnega železa in netopirjem). Tudi na pol razstavljen teleskop sem našel slučajno v zakotnem šolskem hodniku (pozneje so mi učenci krožkarji povedali, da je bilo najhuje, da so morali teleskop, težko stojalo, prenašati iz hodnika po stopicah na teraso šole - sam sem takoj kar pred vrata terase postavil omaro in vanj teleskop - s to inovacijo je bilo veliko manj naporno postaviti teleskop na teraso, tudi hitreje). No, 1994 smo Kunaverjev observatorij "dokončali" in vse se je začelo na novo ..., generacija takratnih krožkarjev je prebila ogromno ur na šoli (tudi med vikendi), da smo observatorij dokončno opremili in smo lahko začeli tudi opazovati, fotografirati, nobenega prenašanja opreme več ... Tudi naslednje generacije so se zelo trudile. A kot vedno v življenju, so časi razcveta in časi suše ...
      Člani krožka in mentorji so na strani:
      * Statistika Astronomskega krožka Gimnazije Šentvid-Ljubljana - od leta 1990 naprej.
      * Podobe iz terase ...
      * Različna zelo zanimiva pričevanja iz zg. krožka ... !!!!
      * Šentviška šola astronomije / Astronomija na Gimnaziji Šentvid – Ljubljana (strani 540 - 543, Spika 12 [2014])
      In minilo je izjemno Saturnovo leto, še prej dve Jupitrovi, ki sta nas obogatili s čudovitimi presenečenji (no - pa tudi kaki nečedni dogodki so se nam zgodili).
      Naštejmo jih nekaj - mešano lokalno in globalno in ne kronološko.

      Začela je izhajati slovenska astronomska revija, Bojanova Spika, internet se je naselil v vse naše pore, Jupiter in Saturn 2x doživita konjunkcijo (2000 in 2020), veliko mladih je spoznalo čare nočnega neba pri krožku in v društvu, na astronomskih srečanjih (izdelamo veliko zanimivih raziskovalnih nalog, 2x radijska astronomija ...), doživeli smo prehoda Venere čez Sonce, tudi Merkurja, zgodilo se je leto astronomije 2009, Slovenci dobimo tekmovanja iz astronomije, praktično vse šole tudi svoj teleskop, dogradili smo Kunaverjev observatorij 1994 (1993 kupili 'goto' teleskop MEADE LX200, 10'', f/10, pozneje med MLA2009 še Newton 8'', f/5 na EQ5 montaži, leta 1999 smo kupili CCD kamero ST7, pozneje spletne kamere za prenos prehoda Venere 2004, mrka 2006 iz Turčije ... - pri obnovi observatorija nam je stalo ob strani vodstvo gimnazije in zlata duša - izjemna računovodkinja gospa Marta Medved; teleskop pa nam je leta 1993 v ZDA kupila Nina Justin - študirala je v Denverju, nakazali smo ji denar in ...), na Šentvidu se odvijajo U3 srečanja, začeli leta 1995 (druga skupina 10 let na Poljanski, od 2011 - povsod se druži pestra paleta slušateljev, tam do starosti 90 let), izvedemo veliko ekskurzij (tudi 2x z U3 v Royal Society - London - Greenwich, Praga, Dunaj, München, Salzburg, ZDA - Sončev mrk 2017, Turčija - Sončev mrk 2006, Madžarska in Avstrija - Sončev mrk 1999, Celovec, Kočuha, Sveče, Padova, obiskali smo Frankfut (tamkajšnjo zvezdarno, kjer aktivno delujejo naši zdomci, bivši krožkar ...), NE Krško, Bogenšperk, Vitanje, Golovec, Krim, Mengeš, Zagorica, Kostanjevica nad NG, Velike Lašče - Mala Slevica, ogled rimskega zapornega zidu (Claustra), Orionova pot - po dolini Gračnice, Žiče, Turjak - Rašica, Velike Lašče - Mala Slevica, Svetinje - Jeruzalem, Šmohor nad Laškim, ...) ... Po dvajsetih letih obveznosti (tudi zvečer 3x na teden - v družini je kdaj škripalo) sem izpregel, na U3 pa 5 let pozneje in sedaj odlično naprej peljeta astronomijo Klemen Blokar in dr. Andrej Lajovic, starejši člani pa pomagamo (smo kot realna družina, včasih se torej tudi soočimo z različnimi mnenji in ...). Obiskali so nas v našem observatoriju: astronavtka Sunita Williams (2014), tudi astronavt Randy “Komrade” Bresnik (2019), leto za tem (2020 tik pred korono) njegova žena Rebecca M. Bresnik (v astronomski "kapeli" - rotundi - hranimo njihove dragocene podpise), leta 2009 Dušan Petrač in še mnogi kolegi (prof. Tomaž Z., Ivan Š., Andreja G., Marijan P., Boris K., Dušica K. ..., tudi bivša dijaka Ludvik J. in Mirko P. 2014, ... ) ... Šentviški astronomi že leta 1995 naredim-o spletno stran, je ena najstarejših ..., od 2009 gostimo državna tekmovanja iz astronomije ... Let 1996 smo se vključili v projekt Astronomy On-Line - AOL (The world's biggest astronomy event on the World-Wide-Web. Projekt so organizirale institucije evropske skupnosti, kjer je glavno breme nosilo združenje z imenom The European Association for Astronomy Education. V projekt AOL je bilo sprejetih okrog 5000 udeležencev, 720 skupin iz 39 držav z vseh celin. Šentvidu in Sloveniji je preko FMF (Oddelek za astronomijo - Lj.) uspelo vključiti v projekt opazovanj tudi naš predlog z naslovom Search for an optical counterpart of a recent gamma ray burst (Iskanje optičnega dvojnika nedavno odkritega izbruha gama žarkov), pod oznako p37. Veselje je bilo toliko večje, ker je bilo sprejetih zgolj 39 predlogov.) AOL je bil zahteven tudi zaradi skromne dostopnosti interneta v Sloveniji in še huje je bilo kje drugje po svetu. Slovenija je prijavila 6 skupin, velesila Rusija pa zgolj tri (no Rusija je kmalu, zaradi političnih razlogov, postala spletno prisotna na vseh forumih ...). 2001 ustanovimo še Astronomsko društvo Vega - Ljubljana (letos mineva 20 let - se trudimo, aktivni smo v okviru časa - zrcala lastnega teleskopa pa nam še ni uspelo do konca zbrusiti, prej je uspela izgradnja radijskega teleskopa). Kosi razpadlega kometa Komet Shoemaker-Levy 9 so med 16. in 22. julijem 1994 padli na Jupitrovo južno poloblo s hitrostjo okrog 60 km/s. Posledice trka so se na Jupitru poznale še več mesecev - bile so bolj vidne kot velika rdeča pega. Amaterska astronomska oprema se je po letu 2000 in posebej pa po letu 2009 zelo pocenila in njena kvaliteta se izjemno izboljšala. Zrcala Newtonov so postala izjemno kvalitetna, 30 cm Dobsoni so se že dobili za 600 EUR, na trg so prišli širokokotni okularji 80 ali celo 100 ° in več. Tudi Dobsoni premerov 40 cm in več, so naenkrat postali dosegljivi za slehernika (pod 2000 EUR). Ponudba kvalitetnih filtrov (OIII, UHC ...) se je povečala. Daljnogledi premerov 70 mm so se pocenili na 60 EUR, 80 mm premera pa na okrog 100 EUR - njihova posebna lastnost pa so velika efektivna polja, recimo daljnogled 15x70 ima lahko kar 4,4 ° efektivnega polja. Namizni Dobsoni do 150 mm so pocenili na 200 EUR, teleskopi refraktorji 80 mm pa na dobrih 100 EUR. No - korona je cene precej zvišala. Po letu 2000 so trg preplavili odlični H-alfa teleskopi - to je za radovednega posameznika izjemna pridobitev, saj se nam Sonce razkrije v vsej svoji dinamiki, živosti (bili smo presenečeni, šokirani nad zmogljivostjo interferenčnih filtrov). Tudi digitalni aparati in računalniki so se pocenili, tako da se je amaterska astronomska fotografija izjemno približala profesionalni. Obiščejo nas veličastni kometi Hyakutake (1996), Hale–Bopp (1997), Komet C/2020 F3 ( NEOWISE ) pa tudi komet Machholz 2004, kometa Holmes-17P 2007 in na južnem nebu izjemen McNaught (C/2006 P1), komet 73P/Schwassmann-Wachmann 2006, kometa McNaught (C/2009 R1) in Hartley 2010, komet Garradd 2011, komet C/2002 C1 Ikeya-Zhang, komet Linear S4 leta 2000, ... Na Kredarico smo leta 2016 ponesli teleskop 10'', f/5, Newton - Dobson ... Okrog leta 2000 se je vpis na smer astronomija - FMF Ljubljana - povečal od 5 do 10x, glede na naša študijska leta. Zelo pozitivno - nekateri so videli pozitiven vpliv na povečano zanimanje za študij astronomije v dveh izjemnih kometih - Hyakutake in Hale–Bopp - a tukaj je bila vrsta ostalih vzrokov, nova odprta država, prej enemu društvu ADJ, se je pridružilo okrog 20 novih astronomskih društev - veliko vlogo pa je zagotovo odigrala revija Spika, novi astronomski krožki, mladi učitelji, teleskopi in kamere so postali dostopnejši; tukaj je pojav spleta - uspehi HST, NASAe in ostalih odličnih svetovnih astronomskih institucij, observatorijev, univerz, raziskovalcev ... ki so dobesedno prispeli v naše domove. Velik vliv na slovensko astronomijo so imela in imajo tudi Spikina astronomska srečanja, javna opazovanja, uspešni Messierjevi in M+M maratoni, tudi z uspešno (Gregor V.) šentviško udeležbo ... Žal so nam nekateri prijatelji odšli na oni svet, zamenjava generacij seveda ne spi ..., a življenja krog se nadaljuje. V tem času se je svet precej spremenil, propad imperijev, vzpon novih svetovnih političnih igralcev in skrajnežev, pojavi se na videz nov pogled na človeka - kaj je družina ..., podnebje nam ne prizanaša, vsi smo za ekologijo, a vsi trošimo čez mero sprejemljivega, mediji so povsod prisotni in obveščevalne službe nam ne rabijo več montirati prisluškovalnih in sledilnih naprav, saj si jih ljudje sami kupimo (financiramo) preko mobilnih telefonov ... Mladi se družijo večinoma preko spleta in mobilnih telefonov. 2020 svet iz tečajev vrže epidemija covid-19, skoraj vse se za hip ustavi ... Ko smo leta 1991 (najbrž ali 1992) s krožkarji šli na Golovec opazovat s takratnim refraktorjem (baje vojna reparacija Nemčije po prvi svetovni vojni - dolg refraktor premera 20 cm), so mi dijaki zatrdili, da tudi naš šentviški teleskop AT140 ne kaže kaj veliko manj kot golovški lepotec ... (prvič smo bili pod kupolo, vau), a danes je na golovcu avtomatiziran "velikan" - reflektor premera 71 cm - zerodur (super, a škoda, da si več ne moremo ogledati starega golovškega refraktorja - a še kje obstaja?). Golovec zadnje desetletje prireja tudi 4x na leto dneve odprtih vrat, opazovanja, super ... Po letu 2000 večji del sveta začne za navigacijo uporablja GPS (Einstein še enkrat dokaže svojo moč ...), danes že praktično vsak mobilni telefon uporablja GPS - no, kdaj so težave s samimi cestami in GPS prioritetami in mnogi zato še zmeraj uporabljajo karte, smeri neba (astronomijo) in pamet - no blizu cilja pa se splača vklopiti GPS, sploh v večjih mestih. Ameriški GPS ima danes seveda konkurenco (ruski GLONASS, evropski Galileo, kitajski SOMRASS ali BeiDou, že od prej je tukaj LORAN-C - ki je zemeljski navigacijski sistem, ki uporablja radijske oddajnike nizkih frekvenc ...). Kozmologija je, preko supernov tipa Ia, doživela skok na glavo, pospešeno širjenje vesolja (vpeljemo temno energijo), Higgsov bozon se zdi odkrit (in sedaj vemo, od kod masa - lahko bi rekli, da se je narava malu ustavila, ko je del gibalne energije pretvorila v maso in si je vzela čas tudi zase, najbrž tudi preko človeka), gravitacijski valovi so odprli novo okno v svet (spet so nam na pomoč priskočili strokovnjaki za izgradnjo velikih zrcalnih interferometrov), na veliko odkrivamo nove svetove (eksoplaneti letijo v tisoče, preko Keplerja in zamračitvenih ali svetlobnih krivulj zvezd), a življenja tam daleč še ne, veliki pok skušamo detektirati preko polarizacije mikrovalov, uspemo s prvimi kvantnimi teleportacijami (sinhrona sprememba kvantnega stanja oddaljenih kvantnih delcev, ki so bili prej prepleteni) ... Tudi na področju posebnih opazovanj neba (v tem primeru vremena) je Slovenija bila prva v Evropi, ki je leta 2008 odprla meteorološki arhiv (opazovanj in meritev) na svetovni splet (uspelo nam je na a-r-s-o po zelo zapleteni poti ..., v bistvu je Slovenija najbrž še danes edina s tako odprto politiko do meteoroloških podatkov, poleg ZDA in sinoptičnih podatkov, ogimet in NASA - pub/data/gsod) in v tujini pravijo, če smo Slovenci kje najboljši, smo na področju računalniške obdelave in odpiranja meteorološkega arhiva na svetovni splet (trenutno od leta 1948 - tisti, ki vedo za kaj se gre, so nam zelo hvaležni). Meteorologija in astronomija sta povezani kot mama in otrok ... Poudarimo še, da je Slovenija "izstrelila", bolje dobila leta 2020 svoja prva satelita ... Recimo, da je dovolj naštevanja čudežnih sprememb v ("mojem" relativnem) Saturnovem letu ...
      In kaj nam prinaša novo Saturnovo leto (zgolj zame novo leto) in še prej zaključek tretjega ("mojega") Jupitrovega leta ...?
      Najprej sanjajmo globalno - ali se bo zgodilo, da lahko v vesolje potujemo tudi sleherniki (recimo, da bo to početje ekološko sprejemljivo), lahko da odkrijemo na kakem eksoplanetu življenje (vsaj preproste oblike), čakajo nas odgovori glede sestave temne snovi, temne energije, kaj novega o morebitnem razpadu nukleonov (protonov ...), morebiti detekcija velikega poka (recimo preko mikrovalov ozadja), lahko, da že razvijemo teleportacijski internet, kvantne računalnike za slehernika, da se nam posreči ukrotiti fuzijo (ITER, itn) za pridobivanje bolj ekološke energije, poleti na Mars, lahko da doživimo neugoden trk s kakim večjim asteroidom, ali celo bolje, da tak trk preprečimo, preusmerimo, lahko da ustanovimo naselje na Luni ... Še o humanističnih družbenih spremembah. Kaj, če se končno sistem, princip šolanja izboljša, trenutno je precej neučinkovit, tudi časovno potraten ... A kaj, če se uresniči Orwell v totalnem nadzoru ljudi - žal je tudi to mogoče (svet kot Živalska farma ima veliko privržencev ... sploh mladim se zdi privlačna ..., mnogi smo to farmo že doživeli in vizijo romana '1984' in z veseljem smo jo zapustili). Če ostanemo pozitivni, recimo da nam bo genski inženiring odpravil večji del zdravstvenih tveganj - vsaj mladim ... in da proizvodnja dobrin ter potovanja po svetu ne bodo več zahtevala uporabe fosilnih goriv ..., da se bomo znali odzvati na izzive podnebja in vesolja - od koder še zmeraj dobivamo največ odgovorov.
      Pojdimo še na lokalne želje - skupaj s šolo sanjamo nov observatorij in zaresen planetarij, v slovenskih šolah bo astronomija (ta prekrasna veda) morebiti postala redni šolski predmet (kot gospodinjstvo, tehnični pouk, matematika, glasba, likovni pouk ...) ... in vse to lokalno se bo zgodilo zaradi starega osamljenega teleskopa, ki sem ga leta 1990 našel zaprašenega (čakajočega na svetlobo zvezdnega neba) v kotu temnega hodnika ...
      Danes pride mladenič z mobilnim telefonom na opazovanje in ga obrne proti svetli piki na nebu in pravi - to je Mars (jaz sem pa takrat šel pogledat v Proteus, kaj sploh opazujem) ... Kako zelo se je torej svet spremenil v ("mojem") Saturnovem letu. A astronomija še zmeraj kliče mlade in odrasle pod zvezdno nebo ..., lepot in eksistencialnega pomena zvezdnega neba se ne da nadomestiti z elektroniko.
      Vabljeni tudi Vi - videti je vedeti !!!


      Šentviški teleskop AT140 na razstavi stare astronomske opreme ob zaključku leta astronomije 2009 (na njem je plakat) - z njim se je 1990 spet vse začelo. Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana (Ižanska cesta 12, 1000 Ljubljana) - prijazni gostitelji zaključka MLA2009 in razstave stare opreme, 14. jan. 2010.


      Slika zgoraj levo. Teleskop Newton, naprava ki smo jo slučajno našli (in prepoznali) razstavljeno na enem izmed šolskih hodnikov. Slika desno (teleskop Newton AT140 kot projektor) - projekcija začetka kolobarjastega mrka, posneto 10.maja 1994. Od desne: dijaka Žiga Budja in Ščuka Tomaž.

      Glje tudi zapis:
      Šentviška šola astronomije
      Astronomija na Gimnaziji Šentvid – Ljubljana

      (strani 540 - 543, Spika 12 [2014])


      Majhen, vendar prikupen observatorij iz lesa, 2m x 2m. Streha se je odpirala s protiutežjo. Postavljen je bil leta 1978, takrat je bil zelo aktiven dijak Andrej Mohar. Škoda, da se observatorij v osemdesetih ni več vzdrževal, bil je zelo kvalitetno zgrajen, toplotno izoliran itn. Bil je morebiti nekoliko premajhen.

      V observatoriju je bil 80 mm ruski teleskop - refraktor - za katerim se je izgubila vsaka sled. V tem času je krožek obiskovalo okoli 10 dijakov šole. Uporabljali so 2 teleskopa refraktorja 10 cm in 8 cm (10 cm je bil še od pok. prof Kunaverja) - od Astronomskega društva Javornik, pa so si občasno sposodili zrcalni, reflektorski, teleskop (Celestron 8). Podatke sta podala Robert Fonda in Andrej Mohar.




      Nadgradnja nedokončanega Kunaverjevega observatorija - terasa Gimnazije Šentvid Lj. - 1994. Ves material se je tovoril na ramenih pridnih zidarjev, krožkarjev, drugih učencev (kolektiv fizikov je pomagal) - tudi sam sem na teraso po stopnicah znosil kar nekaj težkih vreč cementa, apna ... Mizar je izdelal notranjo opremo, Martin električno napeljavo, oče krožkarja Marka Giacomellija pa je izdelal del premične strehe observatorija, ki jo odpiramo ročno. Še po skoraj 30-ih letih vse deluje kot novo - malo je puščala streha, a so jo zakrpali Klemen, Jure in Andrej.




      Perzeidi 2021,
      - vrh (žal) dosežejo 14. avg. po 06:30 uri UTC


      Zvezde spet padajo

      Po letu premora, ko je zaradi izrednih razmer srečanje odpadlo, smo se letos zopet odzvali vabilu Zavoda Bob in se skupaj s teleskopom udeležili dogodka Zvezde padajo. Zavod Srečanje organizira vsako poletje v sredini avgusta, ko lahko na nočnem nebu opazujemo utrinke Perzeide.
      Zainteresiranim obiskovalcem dogodka smo kljub za opazovanje ne najbolj ugodnim razmeram uspeli razkazati glavne zanimivosti avgustovskega neba: večerna planeta Jupiter in Saturn, nekaj najlepših kopic, meglic, dvojne zvezde v Labodu in Liri ter galaksijo v Andromedi. Skozi koprene, značilne za Ljubljansko barje, smo slutili tudi Rimsko cesto. Med opazovanjem smo bili seveda vseskozi na preži tudi za utrinki Perzeidi, in v dobrih treh urah opazovanja smo bili nagrajeni z nekaj res svetlimi bolidi. Proti koncu srečanja smo dočakali tudi vzhod Plejad. Med opazovanjem so se razvile številne debate o astronomiji in raziskovanju vesolja, obiskovalci pa so bili spet navdušeni nad astronomskim dogodkom.


      Kompozit utrinkov in drugih nebesnih objektov, ki smo jih ujeli v slabih dveh urah opazovanja. V levem spodnjem kotu nebo razsvetljuje Jupiter.

      Martin Gladović 13. 8. 2021
      VIR: ADV

      Glje tudi: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap210928.html


      Izbruh Perzeidov v Westmeath Lookout
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Pierre Martin

      Pojasnilo: Letos je izbruh meteorskega roja Perzeidov presenetil opazovalce neba. Zanesljiv maksimum meteorskega roja je bil napovedan za noč 12. na 13. avgust. Toda vztrajni opazovalci v Severni Ameriki so bili dan pozneje zasuti z izbruhomm Perzeidov, ko so poročali o več meteorjih na minuto in včasih na sekundo v zgodnjih urah 14. avgusta. Na tem sestavljenem posnetku je radiant roja visoko na temnem nebu. Skrbno je zabeležil sledi 282 Perzeidov, posnetih med presenetljivim izbruhom aktivnosti med 0650 UT in 0900 UT 14. avgusta iz kraja Westmeath Lookout, Ontario. Seveda je vsakoletni meteorski roj Perzeidov povezan s prehodom planeta Zemlje skozi prašne ostanke periodičnega kometa 109P/Swift-Tuttle. Izbruh leta 2021 bi lahko povzročilo nepričakovano srečanje z vlaknom Perzeidov, gostejšim tokom prahu znotraj širše cone razbitin.





      PDS 70: disk, planeti in lune,
      - poletje 2021 (neverjetna slika)



      PDS 70: disk, planeti in lune
      Avtorstvo slike: VLT/MUSE (ESO); M. Benisty et al.

      Pojasnilo: Največ pozornosti ne pritegne velik disk. Čeprav je velik disk, ki tvori planet okoli zvezde PDS 70 jasno posnet in je sam po sebi precej zanimiv. Prav tako se ne govori najbolj o planetu na desni, znotraj velikega diska. Čeprav je planet PDS 70c na novo oblikovan in zanimivo, po velikosti in masi podoben Jupitru. Pozornost vzbujajo megličaste packe okoli planeta PDS 70c. Ta megličaste packe naj bi bile same po sebi prašni disk, ki se zdaj oblikuje v lune - in tega še nikoli prej nismo videli. Prikazano sliko je posnel Atacama Large Millimeter Array (ALMA), 66 radijskih teleskopov v visoki puščavi Atakama, v severnem Čilu. Na podlagi podatkov ALMA astronomi sklepajo, da ima eksoplanetarni disk, ki tvori lune polmer podoben orbiti naše Zemlje in da lahko nekega dne tvori recimo tri lune velikosti Lune, ki se ne razlikujejo zelo od štirih Jupitrovih.

      Vir: apod




      Vesolje in človek,
      29. okt. 2021



      Ko govorimo o vesolju - govorimo tudi o človeku, ki ga je vesolje izoblikovalo - verjamemo, da v najboljši maniri naravnih zakonov. A seveda - ni enostavno razumeti in videti samega sebe, lastnih odločitev skozi življenje, skozi čas - ki nas spreminja ... Morebiti je želja po lepoti, dostojanstvu tisto, kar daje človeku smisel ... To dokazuje tudi gospa, ki se je pri 90 + letih pripravila na fotografiranje za osebni dokument, kot da bi jih imela 20 ...





      Meteorski roj Perzeidov je spet nad nami,
      maksimum pričakujemo v nočeh okrog 12. avgusta 2021


      Spodaj sta dve imenitni sliki Perzeidov iz APOD strani, ki nas vabita na prijetna opazovanja nočnega neba posejanega s čarobnimi utriniki (Perzeidi 2021 do nekje 24. avgusta - seveda, kak utrinek se zmeraj najde, nočno nebo pa je tako zmeraj impresivno). Prva izmed APOD slik pa tudi opozarja na problem svetlobnega onesnaženja - ko izgubljamo pogled v naš izvor - v vesolje.
      Maksimum z največjim številom vidnih meteorjev lahko pričakujemo v noči iz 11. na 12. avgust 2021 - tudi iz 12. na 13. avgut ni izključena povečana aktivnost (okrog 50 do 100 utrinkov na uro ob maksimumu, okrog 2. h zjutraj, to je v povprečju en utrinek na minuto, a lahko si sledijo tudi pogosteje ali spet redkeje). Perzej se že lepo vidi po 22. h na sv delu neba - od tam navidezno letijo utrinki. A večinoma je potrebno počakati vsaj do pol noči, do je ozvezdje dovolj visoko na nebu. Pa veliko užitkov in dobrih želja.

      Točka (radiant) iz katerega navidezno prihajajo meteorji. Vir: revija Syk & Telescope.
      Meteorje vidimo, ker drobni delci prahu zaradi velike hitrosti med potovanjem skozi Zemljino ozračje zažarijo. Te delce je za sabo pustil komet Swift Tuttle, ki dandanes še vedno potuje okoli Sonca. Njegov premer meri kar 27 km in če bi ga postavili na Zemljo bi to bila približna razdalja med Ljubljano in Logatcem. Perzeide, znane tudi kot solze sv. Lovrenca, je odkril belgijec Adolphe Quetelet. Leta 1835 je objavil, da meteorji, ki so pogosti avgusta, prihajajo iz ozvezdja Perzej. Perzeidi so znani po številnih svetlih meteorjih (bolidih).


      Perzej in izgubljeni meteorji
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Tomas Slovinsky (Slovaška) & Petr Horalek (Češka republika; Institute of Physics in Opava)

      Pojasnilo: Kako najbolje opazovati meteorski roj? To vprašanje bi se lahko pojavilo pozneje ta teden, ko bo vsakoletni meteorski roj Perzeidov dosegel vrhunec. Stvar, ki je v pomoč, je temno nebo, kar je razvidno iz predstavljene sestavljene slike lanskih Perzeidov. Mnogo več šibkih meteorjev je vidnih na levi sliki, posneti pod zelo temnim nebom na Slovaškem, kot na desni sliki, posneti pod srednje temnim nebom v Češki republiki. Pas Rimske ceste se vzpenja čez obe uskljeni sliki, medtem ko je radiant meteorskega roja v ozvezdju Perzej jasno viden na levi. Skratka, veliko šibkih meteorjev se izgubi na svetlem nebu. Svetlobno onesnaževanje na naši Zemlji zmanjšuje območja s temnim nebom, čeprav bi se lahko uvedli poceni načini za boj proti temu.

      VIR: apod


      Perzeid tam spodaj
      Avtorstvo posnetka: NASA ISS Expedition 28 Crew, Ron Garan

      Pojasnilo: Zemljani ponavadi opazujejo meteorske roje tako, da gledajo navzgor v nebo. Ampak ta izjemen pogled, ki ga je13. avgusta 2011 naredil astronavt Ron Garan, ujame meteor roja Perzeidov med pogledom navzdol. Iz Garanove perspective na krovu Mednarodne vesoljske postaje, ki kroži na višini 380 kilometrov, kosmič prahu, ostanek kometa Swift-Tuttle, pusti svetlo sled pod njim. Žareč kometni prah potuje skozi Zemljino atmosfero s 60 kilometri na sekundo in zgori na okoli 100 kilometrih višine. V tem primeru je kratek blisk meteorja desno od centra slike, pod ukrivljenim robom Zemlje in plastjo zelenkastega svetlikanja nočnega neba (airglow), tik pod svetlo zvezdo Arktur. Hočeš pogledati tja gor, proti meteorskemu roju? Imaš srečo, saj bo roj Perzeidov na vrhuncu prav ta teden. Letos bodo na temnem in jasnem nočnem nebu vidni tudi najbolj šibki meteorji, saj bo svetla Luna večinoma odsotna.

      VIR: apod





      Začetek dobe vesoljskega turizma - Virgin Galactic,
      Hubble se vrača,
      - julij 2021




      Whiteknight Two in SpaceShipTwo skupaj - Whiteknight Two doseže 16 km, nakar se plovilo na sredi (SpaceShipTwo) odcepi.

      Ameriško podjetje Virgin Galactic je po 16 burnih letih doseglo cilj: prevoz potnikov. Njihov raketoplan VSS Unity je namreč opravil svoj prvi parabolični polet s polno zasedenostjo kabine. V njej je bil tudi ustanovitelj Richard Branson. Polet je minil brez napak, Branson pa je zmagoslavno razglasil novo dobo raziskovanja vesolja, kjer bo slednje dostopno širšim množicam ljudi.

      Raketno plovilo SpaceShipTwo doseže višino 110 km.

      Virgin Galactic je družba za komercialne vesoljske polete. Sedež ima v ZDA, lastnik pa je Richard Bransonova Virgin Group. Ustavljena je bila leta 2004, ponuja podorbitalne vesoljske polete, je pionir na področju vesoljskega turizma. Poleg tega se podjetje ukvarja s podorbitalnimi izstrelitvami v znanstevene namene in orbitalnimi izstrelitvami manjših satelitov.
      Plovilo SpaceShipTwo doseže višino 110 km, Karmanovo linijo, ki naj bi bila meja med atmosfero in vesoljem. Pri tem doseže hitrost okrog 4 000 km/h = 1,1 km/s (zaradi skromnih hitrosti 1,1 km/s raketoplan nima težav pri vračanju zaradi trenja z zrakom in posledično je manj pregrevanja; prva kozmična hitrost je namreč skoraj 8x višja). Breztežnost traja šest minut. Cel polet traja od dobre ure do dveh ur. Pogled iz plovila je dejansko podoben kot iz ISS - a traja le nekaj minut ...
      Več kot 400 ljudi naj bi rezerviralo polete s ceno $200.000 na osebo, za rezervacijo je potrebno plačati $20.000 depozit. Potem so ceno dvignili na $250.000 v maju 2013, do avgusta 2013 je bilo 640 rezervacij, med njimi Tom Hanks in Stephen Hawking (žal od 2018 že pokojni).

      Koncept obsega dve vozili. Nosilno letalo (ang. MotherShip) White Knight Two je reaktivno letalo z dvema trupoma. V sredini je nameščeno plovilo SpaceShipTwo, ki ima prostor za šest potnikov in dva pilota.

      Nosilno letalo nese orbitalno plovilo SpaceShipTwo na izstrelitveno višino okrog 16 000 metrov, kjer se ločita. SpaceShipTwo vžge raketne motorje RocketMotorTwo in doseže nadzvočno hitrost v osmih sekundah. Po 70 sekundah se motor ustavi in plovilo nadaljuje do najvišje višine.

      RocketMotorTwo je hibridni raketni motor s potiskom 60 000 funtov (270 kN). Da se spreminjati moč med letom. Gorivo je dušikov oksid N2O in HTPB (ang hydroxyl-terminated polybutadiene)


      Pogled iz SpaceShipTwo proti Zemlji oddaljeni 110 km.

      ---------------------

      Hubble se vrača


      Vesoljski teleskop Hubble, skupni projekt ESA in NASA, je posnel nekaj najbolj dramatičnih odkritij v zgodovini astronomije (ker je nad Zemljino atmosfero, nima težav z motnjami in filtriranjem v detektirani svetlobi). S svoje orbite ("razgledne točke") kar 600 km nad Zemljo lahko Hubble zazna svetlobo s petkrat ostrejšimi očmi kot najboljši zemeljski teleskop in tako lahko gleda zelo globoko v vesolje, kjer se nahajajo nekatere najgloblje skrivnosti, še vedno zakopane v pajčevini časa.

      NASA je našla napako, ki je pestila vesoljski teleskop Hubble, piše v sporočilu za javnost agencije.

      Hubble je mesec dni nazaj, 16. junija, preklopil v t. i. varni način delovanja. Računalnik, ki nadzoruje opazovalne instrumente, namreč ni mogel več zapisovati podatkov v spomin. Preklop na rezervni spomin ni pomagal, zato je bil vzrok nekje drugje. Po dolgotrajni analizi so ugotovili, da je kriv napajalnik. Ta skrbi za nenehen dotok električne energije pri petih voltih, pri čemer napetost stalno preverja dodatno vezje. Lahko da je napetost upadla, lahko pa je tudi vezje samo degradiralo, ugotavlja Nasa.

      Zdaj so preklopili na rezervno opremo, vključno z rezervnim računalnikom za nadzor instrumentov, ki je bil vgrajen leta 2009, in polagoma vključujejo znanstvene instrumente ter jih kalibrirajo. Stari Hubble bi se lahko že ta teden vrnil in zagotavljal takšne posnetke, kot je spodaj.


      Hubblova ekipa je izpostavila fotografijo dveh osvetij (galaksij). Na levi je lečasta galaksija 2MASX J03193743+4137580, na desni pa spiralna galaksija UGC 2665. Obe sta 350 milijonov svetlobnih let stran in sta del jate galaksij v Perzeju. Ta spada med največje znane strukture v vesolju, saj vsebuje tisoče galaksij.
      Astronomska slika dneva
      Zanimivost: prav to jato je pred leti posnel nesrečni japonski vesoljski teleskop

      ---------------------------------------

      Drugi komercialni polet v vesolje
      Ustanovitelj spletnega velikana Amazon Jeff Bezos je 20. jul. 2021 uspešno poletel v vesolje in se kmalu zatem že vrnil nazaj na Zemljo. Jeff Bezos, njegov brat Mark, 82-letna nekdanja ameriška pilotka in 18-letni Nizozemec so bili prva človeška posadka na plovilu New Shepard, ki je opravila to pot. Skupno je popolnoma avtomatiziran polet trajal okoli deset minut. Po izstrelitvi je plovilo Bezosovega podjetja Blue Origin v dveh minutah pospešilo na več kot 3700 kilometrov na uro. Nato se je kapsula ločila od rakete, ki jo bodo lahko znova uporabili.
      Potniki so lahko za kratek čas tudi preizkusili občutek breztežnosti - plovilo je bilo od Zemlje najdlje oddaljeno več kot sto kilometrov, nato pa se je začelo vračati proti Zemlji, kjer so pristanek ublažila padala. "Najboljši dan vseh časov," je pred pristankom kapsule New Shepard sporočil navdušeni 57-letni Bezos, ki je iz kapsule stopil s kavbojskimklobukom na glavi.
      Bezosa je v vesolju sicer prehitel britanski milijarder Richard Branson, ki je v vesolje poletel pred desetimi dnevi.

      *** https://en.wikipedia.org/wiki/New_Shepard

      Slike misije New Shepard






      Blue_Origin_New_Shepard_Launch_april_2015


      Razmišlja se celo o komercialnih poletih med celinami, kakšna ura vožnje - vprašanje je le, kaj je ekološko bolj sporno, dolgi letalski poleti med celinami ali eliptično medcelinsko potovanje v vesolje in spet nazaj na planet ...



      Vabilo na 19. astronomsko noč,
      - 3. julija 2021 ob 20.uri, v POŠ Prevorje, Lopaca 3



      Člani Astronomskega društva Kosci Šentjur vas vabimo na 19. astronomsko noč. Prireditev bo jutri, v soboto, 3. julija 2021 ob 20.uri, v POŠ Prevorje, Lopaca 3. Začeli bomo s strokovnim predavanjem Urške Andrenšek in Krištofa Skoka: Teleskopi, Hubble se poslavlja, prihaja James Webb.
      Po predavanju vas bodo pogostili člani Kulturnega društva Prevorje, sledilo bo opazovanje in druženje pod zvezdami.
      Prireditev je brezplačna, veseli bomo, če boste na Prevorje pripeljali tudi svoje prijatelje.
      Vabi
      Marica Kamplet,
      podpredsednica AD Kosci Šentjur

      Zemljevid astronomskega srečanja.



      HD 163296: curek iz zvezde v nastajanju



      HD 163296: curek iz zvezde v nastajanju
      Avtorstvo slike: vidna: VLT/MUSE (ESO); radio: ALMA (ESO/NAOJ/NRAO)

      Pojasnilo: Kako nastajajo curki med nastajanjem zvezd? Nihče ni prepričan, čeprav so nedavne slike mladega zvezdnega sistema HD 163296 precej razsvetljujoče. Osrednja zvezda na predstavljeni sliki se še vedno oblikuje, vendar je že obdana z vrtljivim diskom in navzven gibljivim curkom. Disk je prikazan v radijskih valovih, ki jih je posnel Atacama Large Millimeter Array (ALMA) v Čilu in prikazuje vrzeli, ki jih verjetno ustvarja gravitacija zelo mladih planetov. Curek, prikazan v vidni svetlobi, ki ga je posnel zelo velik teleskop (VLT, tudi v Čilu), iz središča diska izžene hitri plin - večinoma vodik. Sistem se razteza na stotine krat večjo razdaljo od Zemlje do Sonca (au). Podrobnosti o teh novih opazovanjih se razlagajo kot podkrepitvena ugibanja, da curke vsaj delno ustvarjajo in oblikujejo magnetna polja v vrtljivem disku. Bodoča opazovanjih HD 163296 in drugih podobnih sistemov nastanka zvezd lahko pomagajo pri ugotavljanju podrobnosti.

      Vir: apod




      Zahod Sonca za Triglavom 15. in 16. junija 2021


      Spet smo se po osmih mesecih dobili šentviški ljubitelji astronomije - na hitro smo se prešteli (večina je že bila cepljenih) ... in že je tukaj začetek poletja in zahod Sonca za Triglavom. Letos se zdi, da se bo tudi Venera dotaknila Triglava - gledano iz Gimnazije Šentvid - Lj.. Sledi nekaj slikic - mirnost ozračja je bila izjemna.


















      Venera zahaja tik ob Triglavu - polzi ob vzhodnem grebenu.


      Gimnazija Šentvid ima že načrte za gradnjo nove šolske zgradbe. To bo velika pridobitev za dijakinje in dijake, profesorice in profesorje in tudi za ljubiteljice in ljubitelje astronomije (končno prvi pravi planetarij ...).
      Čakamo na prvo lopato.







      Arhitekturni natečaj - zmagal je bivši dijak Gimnazije Šentvid - Ljubljana (doc. Primož Hočevar, univ.dipl.inž.arh. - takrat še naravoslovne smeri); sodelavci: Tine Brinc, mag.inž.arh., Lea Ograjšek, mag.inž.arh., Matic Jontez, mag.inž.arh., Damjan Kmetič, univ.dipl.inž.arh.

      PLAKATI

      MAPA

      Ministrstvo za izobraževanje potrebuje šolsko stavbo za 656 dijakov in 64 zaposlenih, njena posebnost pa bosta multimedijska učilnica s planetarijem in observatorijem na strehi za potrebe astronomskega krožka. Multimedijska učilnica naj bi poleg običajne opreme imela kupolast strop, prek katerega je napeto belo platno.

      Vse prijave na natečaj.





      Delni Sončev mrk 10. junija 2021




      Kljub epidemiji in relativno slabi vremenski napovedi, smo se dobili na križišču Železne in Vilharjeve ceste (ob dolgi klopi) štirje ljubitelji astronomije (Metka, Jelka, Matjaž, Zorko ... 10. jun. 2021 ob 11:40) - ADV, ZDA kolegi. Kakšne pol ure nazaj je še sijalo sonce, mrk se je začel, a sonce se je skrilo za oblake. Mi pa smo skočili par metrov do prvega lokala - povabila nas je Metka T. (hvala) in si nalili "čistega vina". Oblaki so se razkropili 13:15, ravno po koncu mrka ... A tudi na pijači je bilo super - smo imeli pa sonček na obrazih. Obujali smo spomine na mrk 2017 - ZDA, katero opremo kupiti - o U3 predavanjih, ki se bodo najbrž v jeseni (po letu in pol prekinitve) lahko nadaljevala, o usodi predavanj na Poljanski ..., kaj kdo dela med nami, kako je kaj z našim zdravjem. Debata je tekla tudi o ekonomiji (za mizo sedijo kar trije ekonomisti ...), o faksu danes in nekoč, o Spiki - naši imenitni astronomski reviji ... Vel je nek optimizem, da se ta covid-19 vendar počasi poslavlja, končuje, in da se spet kmalu srečamo na astronmskih opazovanjih - zvezde, nebeški potepuhi (planeti), kometi ... nas že nestrpno čakajo.
      Moj H-alfa teleskop na mizi pa letos praznuje 10 let - Lunt 35 mm - in še zmeraj imenitno kaže razburkano dogajanje na našem Soncu. Desno spodaj je miza za opazovanje mrka, a zložena počiva - nikjer nobene sence, torej žal ni sonca ... Zadaj so luže, simbol letošnje pomladi ... A veste, kaj je rekel Ču En-laj kmetom, ko je videl luže?



      Mimolet med mrkom
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Zev Hoover, Christian Lockwood, and Zoe Chakoian

      Pojasnilo: 10. junija je šla mlada Luna pred Soncem. V silhueti le dva dni po apogeju, najbolj oddaljeni točki na njeni eliptični orbiti, je Lunina majhna navidezna velikost pomagala ustvariti kolobarjasti Sončev mrk. Kratka in spektakularna kolobarjasta faza mrka prikazuje svetel Sončev disk kot ognjeni obroč, viden vzdolž ozkega severnega traku čez planet Zemlja. Pri oblačnem zgodnjem jutranjem nebu ob vzhodni obali ZDA, je bil čudovit razgled na delno zatemnjeno Sonce. Vzhajajoča Luna in Sonce sta skupaj zajeta v sekvenci zaporednih posnetkov, blizu največje stopnje mrka, na tem digitalnem kompozitu, posnetem s plaže Quincy južno od Bostona v Massachusettsu. Enkraten pogled sledi valoviti poti ptic v letu, ki se v pridružujejo Luni v silhueti, skupaj z vzhajajočim Soncem.

      VIR: APOD

      10. junija 2021 bo Slovenijo prečkal delni Sončev mrk (seveda tokrat brez "korone", ker je delni). 15 dni prej pa je bil, po pričakovanjih, še Lunin mrk, celo popoln, a žal ni bil viden iz Evrope.



      Luna bo v Ljubljani začela zakrivati Sonce ob 11. uri in 54,0 minute po srednjeevropskem poletnem času. V tem trenutku bo Sonce že visoko nad obzorjem. Največja stopnja mrka nastopi ob 12. uri in 32,5 minute, Sonce pa bo v bližini meridijana. Mrk se konča ob 13. uri in 11,8 minute. Ob največji stopnji bo zakritega 7 odstotkov Sončevega premera. Slovenija je tako majhna, da jo Lunina senca preleti v nekaj minutah, zato se podatki za različne kraje ne razlikujejo kaj dosti.


      Zhurong: Novo vozilo na Marsu




      Zhurong: Novo vozilo na Marsu
      Avtorske pravice: China National Space Administration

      Pojasnilo: Na Marsu je novo vozilo. Sredi maja je kitajska misija Tianwen-1 na rdeči planet dostavila vozilo Zhurong. Ker Mars v kitajščini pomeni ognjeni planet, lahko ime vozila Zhurong približno prevedemo kot Bog ognja v kitajski mitologiji. Zhurong je pristal na severni Utopia Planitia, največji poznani udarni kotlini v Osončju in hkrati področju, kjer so našli pod površjem veliko ledu. Med številnimi znanstvenimi instrumenti vozi Zhurong s seboj tudi skozi tla prodirajoči radar, ki lahko zazna led celo na globini 100 metrov. Zhurong, ki je velikosti avtomobila, vidimo na zgornji sliki ob njegovi pristajalni ploščadi. Sliko je posnela kamera, ki jo je odložilo premikajoče se vozilo. Zhurongova načrtovana 90-dnevna odprava vključuje tudi študij Marsove geologije, tal in atmosfere na področju Utopia Planitia.

      Vir: apod




      Sateliti nad Orionom



      Sateliti nad Orionom

      Avtorstvo slike: Amir H. Abolfath

      Pojasnilo: Kaj so te sledi nad Orionom? So odboji Sončeve svetlobe od številnih satelitov v Zemljini orbiti. Na pogled so videti kot niz zaporednih točk, ki plavajo po nebu v večernem mraku. Naraščajoče število komunikacijskih satelitov, vključno s sateliti SpaceX Starlink, povzročajo zaskrbljenost med številnimi astronomi. Pozitivna stran je, da Starlink in podobne konstelacije naredijo nebo po sončnem zahodu bolj dinamično, satelitske globalne komunikacije hitrejše in pomagajo zagotavljati digitalne storitve na trenutno premalo oskrbovanih podeželskih območjih. Negativna stran pa je, da ti sateliti v nizki Zemljini orbiti otežujejo nekatere globoke astronomske opazovalne programe, še zlasti opazovalne programe, ki snemajo tik po sončnem zahodu in tik pred zoro. Načrtovani prihodnji satelitski nizi, ki delujejo v višjih orbitah, lahko kadar koli ponoči vplivajo na raziskave globokega vesolja, načrtovane za velike zemeljske teleskope. Sledi čez Orion niso od Starlinkov, temveč iz satelitov v visoki geosinhroni orbiti. Predstavljena slika, posneta decembra leta 2019, je digitalna kombinacija več kot 65 3-minutnih osvetlitev, pri čemer so nekatere slike posnete tako, da so poudarile meglico Orion v ozadju, druge pa so prikazale mimo potujoče satelite.

      VIR: apod



    15. 12. državno tekmovanje v znanju astronomije,
      - 22. 5. 2021 - Gimnazija Šentvid - Lj. (med korono)


      Že dvanajstič zaporedoma smo bili organizatorji.
      Državno tekmovanje v znanju astronomije RS - sobota, 22. maj 2021 ob 10:00 - 12:00
      Tudi letošnje državno Tekmovanje v znanju astronomije je za osrednjo Slovenijo uspešno organizirala Gimnazija Šentvid - Ljubljana (za južni del Slovenije je prevzela organizacijo Gimnazija Bežigrad). Pomagali so tudi člani astronomskega krožka in ADV-LJ. Mentorja Klemen Blokar in dr. Andrej Lajovic sta, skupaj z nekaterimi ostalimi člani, uspešno opremila učilnice za tekmovanje, po navodilih DMFA Komisije za tekmovanje v znanju astronomije in po navodilih NIJZ (epidemija korone, covid-19). Letos ni bilo predstavitev observatorija, radijskega teleskopa, ne malice, itn. Učenci so počakali zunaj in po skupinah bili kličani v šolo - tekmovali so po šolskih mehurčkih. Na gimnaziji so tekmovali tako osnovnošolci kot srednješolci.

      Letos se je zbralo 94 mladih tekmovalcev (druga polovica za Bežigradom).


      Vir: https://www.dmfa.si/Tekmovanja/As/Razpis.aspx







      Umrl je astronavt Michael Collins, član prve ameriške odprave na Luno



      Umrl je astronavt Michael Collins, član prve ameriške odprave na Luno

      Od trojice je živ le še Buzz Aldrin
      28. april 2021
      Washington SLO
      V 91. letu starosti je umrl ameriški astronavt Michael Collins, poleg Buzza Aldrina in Neila Armstronga eden od treh članov odprave Apollo 11, ki je leta 1969 kot prva v zgodovini človeštva pristala na Luni.


      Neil Armstrong levo, Michael Collins v sredini in Buzz Aldrin desno na fotografiji iz maja 1969. Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Apollo_11
      Bili so izbranci za prvo hojo človeka po površini, ki ne pripada našemu planetu. Štartali so s Kennedyjevega vesoljskega središča 16. julija ob 9. uri 32 minut po tamkajšnjem času in štiri dni prepotovali 400.000 kilometrov do Lune. V lunarni modul sta se vkrcala Armstrong in Aldrin. 20. julija ob 13. uri in 15 minut sta se ločila od matične ladje v kateri je ostal pilot Collins. Po 102 urah in 15 minutah od starta z Zemlje, sta ob 16. uri in 17 minut pristala na Luni v Morju tišine. Potem, ko sta se nekaj ur pripravljala, je Armstrong 20. julija 1969 ob 22. uri in 56 minut (21. julija ob 3. uri zjutraj po srednjeevropskem času) zlezel po lestvi in skočil na Lunina tla. Nato je izgovoril slavni stavek:
      »That is one small step for man, one giant leap for a mankind. (To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo)«
      Collins v nasprotju z Armstrongom in Aldrinom ni stopil na površje Lune.

      Ostal je v modulu v lunarni orbiti, medtem ko sta Armstrong in za njim še Aldrin 21. julija 1969 stopila na površje Lune. Collins, ki je imel z upravljanjem modula veliko zaslug za uspešno misijo, je bil po mnenju številnih neupravičeno zapostavljen. Posadka se je z Lune vrnila 24. julija 1969, pristala je v Tihem oceanu.
      Pri programu osvojitve Lune je sodelovalo 400.000 ljudi, stala pa je 25 milijard evrov. Pristanek na Luni si je po vsem svetu ogledalo 650 milijonov ljudi, navaja BBC.
      Po smrti Collinsa je živ le še 91-letni Aldrin. Armstrong je umrl leta 2012, star 82 let.


      Saturn V SA-506, raketa z vesoljskim plovilom Apollo 11, se premika iz zgradbe kjer so jo sestavili proti izstrelitveni ploščadi 39.


      Aldrin stoji zraven pasivnega seizmičnega eksperimenta z lunarnim modulom v ozadju.


      Orlov vzlet s površja Lune se približuje Kolumbiji in potem pot domov na mamo Zemljo (v ozadju).


      Vrnitev astronavtov - parada s trakovi v New Yorku ...




      Rover na Marsu uspešno proizvedel kisik
      Nasina odprava Mars 2020/21 (izjemn uspešna, prvič polet helikopterčka, prvič proizveden kisik - plin življenja)


      22. april 2021 ob 14:03
      Ljubljana - MMC RTV SLO

      Nasin Rover Perseverance je na Marsu uspešno proizvedel kisik. Količina je sicer zanemarljiva, a s tem je dokazal uporabnost tehnologije za morebitne človeške obiskovalce.
      Naprava MOXIE. Foto: Nasa/JPL

      Perseverance (Vztrajnost) je v torek prvič pognal svoj instrument MOXIE, neke vrste obrnjeno gorivno celico. Izid: v eni uri je proizvedel 5,4 grama kisika, sporoča Nasa.
      Količina je zanemarljiva, a Nasa je zadovoljna, da naprava deluje, saj bo koristna v prihodnosti.
      MOXIE je velik kot mikrovalovna pečica. S pomočjo električne energije iz sončnih celic razbija ogljikov dioksid na ogljik in kisik. Tehnologijo so več let testirali na Mednarodni vesoljski postaji, a ni bilo nujno, da bo primerna tudi za atmosfero Marsa. Ta je redkejša, pritisk znaša le 0,6 odstotka pritiska atmosfere na Zemlji tik nad vodno gladino. Kar 96 odstotkov je ogljikovega dioksida, kisika pa je le 0,14 odstotka.
      Krajevna proizvodnja kisika reši kup težav. Najprej: pošiljati zaloge na Mars je izjemno drago, vsak kilogram šteje, ljudje pa morajo dihati. Nasa ocenjuje, da bi posadka v enem letu bivanja na Marsu predihala okoli tono kisika. Drugič, marsovski prišleki bodo najbrž želeli tudi domov, nazaj na Zemljo. Za to bodo potrebovali raketo, ki jih bo pognala v nebo, predvsem pa veliko goriva in kisika; po predvidevanjih Nase 7 ton prvega in 25 ton drugega. Lokalni rezervoar bo prišel zelo prav.
      A tudi če bi Nasa poslala veliko kisika na Mars, je še vedno potrebna rezerva za primer sile. Kaj, če vesoljska tovorna ladje skrene s poti ali se uniči ob pristanku? Na vesoljskih odpravah je nujna redundanca, večkratnik potrebnih zmogljivosti in zalog. In MOXIE tukaj obeta. Proizvodnja je sicer počasna, ampak Nasa bi proizvedla precej 100-krat večjo, "industrijsko verzijo", poleg tega bi lahko delovala več let pred prihodom astronavtov. Skozi čas se nabere.
      MOXIE je "pečica", saj se pri pretvorbi segreje na kar 800 stopinj Celzija. Med drugim je narejen iz nikljeve zlitine in zlata.
      Njegova načrtovana proizvodnja je 10 gramov kisika na uro. Tokrat je proizvedel skoraj polovico manj. A inženirji ga niso želeli pognati do konca, saj je šlo za uvodni preizkus, sledilo jih bo še najmanj osem.
      Nasa načrtuje prvo marsovsko misijo s posadko v prihodnjem desetletju. Ta misija sicer ne bi pristala, temveč bi astronavti šli okoli Marsa in nazaj. Poleg tega se časovnica nenehno zamika, projekt je še dražji od raziskovanja Lune, namensko tehnologijo šele počasi razvijajo, zato vse skupaj visi v zraku.
      Kmalu drugi polet marsovskega helikopterja
      Z roverjem Vztrajnost je na Mars prispel tudi majhen, 1,8-kilogramski vijakar Ingenuity (Iznajdljivost). V ponedeljek je opravil prvi polet, s tem pa tudi prvi nadzorovani polet s pogonom po ozračju katerega koli planeta (razen, če to nekje počnejo Nezemljani). Naslednji polet bo že ta četrtek. Razlika? Vijakar Iznajdljivost se bo povzpel 2 metra višje, do 5 metrov, na kratko obstal, se nagnil in odšel dva metra vstran, se spet ustavil, fotografiral okoli in se nato vrnil na mesto vzleta.




      Imeniten izbruh koronarne mase 20. april 2021

      Ni ravno zelo sončno vreme - aprilsko - a okrog 14:40 (do 15:10) sem bil priča (ob redkih trenutkih jasnine) izjemnemu izbruhu koronarne mase. V teku nekaj minut se je od Sonca odcepil svetel oblaček plazme.



      20. april 2021

      Iznajdljivost: prvi let nad Marsom
      Avtorstvo videa: NASA, JPL-Caltech, ASU, MSSS

      Pojasnilo: Kateri je najboljši način za raziskovanje Marsa? Morda ni najboljšega načina, vendar na novo predstavljena metoda izjemno obeta: polet. Motorni polet obeta, da bo preiskal obsežne regije in izdvojil posebej zanimiva območja za bolj podrobne preiskave. Včeraj je na Marsu majhen helikopter z imenom Ingenuity (Iznajdljivost) prvič demonstriral motorni let. Na prikazanem videu, je Iznajdljivost prvič snemal rover Vztrajnost, ki mirno sedi na Marsovem površju. Po nekaj sekundah se dolga rotorja Iznajdljivosti začneta vrteti in nekaj sekund za tem -- se ustvari zgodovina, saj Iznajdljivost dejansko vzleti, lebdi nekaj sekund in nato varno pristane. V naslednjih nekaj mesecih je načrtovanih več preizkusov izjemnih zmogljivosti helikopterja Iznajdljivost. Polet lahko človeštvu v nekaj naslednjih desetletjih omogoči bolje raziskovati ne samo Mars, temveč tudi Saturnovo luno Titan.

      VIR: https://apod.nasa.gov/apod/



      Začetek aprila 2021,
      Mars še zmeraj krasi ozvezdje Bika, Sonce kaže imenitne protuberance, prejeli smo obilo snega - "zdi se, da je zima zamenjala veliko noč za božič ..."


      April se je začel precej zimsko, z obilico snega in z mrazom, a še zmeraj nudi krasne pogoje, da se poslovimo od zimskega neba. Tudi nočne omejitve gibanja ni več (od 12. apr. 2021), super - korona pa še kar vztraja, a upajmo, da se do poletja umiri (15. aprila se kažejo prva znamenja upadanja okužb s covid-19; nekaj je že precepljenih, tisti, ki pa se ne zavedajo nevarnosti ali namerno širijo okužbo - pa so zmeraj bolj v manjšini ..., butalci se zelo radi kregajo s pametjo in žal velikokrat zmagajo butalci ...). A pustimo naše navade - smo kar smo in kar moramo biti zaradi oklice in izročila ...

      Slovenija je 3. 9. 2020 z evropsko raketo napredne generacije Vega izstrelila svoja prva satelita NemoHD in Trisat - satelit visoke ločljivosti NEMO-HD se je že izkazal za izjemno primernega za opazovanje površinskih detajlov, tako kmetijskih površin, vegetacije, kot rek in ocen onesnaženosti, snema videe dogajanj v večjih mestih, letališčih ... Satelit Trisat pa trenutno še ni začel s snemanjem ... Držimo pesti za oba in za njuni ekipi, da bosta kar se da uspešna.
      * https://www.space.si/mikrosatelit/
      * http://www.space.si/novice/



      Mars in Plejade za hribom Vinegar


      Mars in Plejade za hribom Vinegar
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Kristine Richer

      Pojasnilo: Je to le osamljeno drevo na praznem hribu? Za začetek morda, a poglej dlje. Tam morda čaka na odkritje dejavno vesolje. Najprej je fizično, levo od drevesa, planet Mars. Rdeči planet, ki je novo domovanje Nasinega roverja Vztrajnost, ostaja ta mesec viden po sončnem zahodu nad zahodnim obzorjem. Desno od drevesa so Plejade, svetla zvezdna kopica, v kateri prevladuje nekaj svetlih modrih zvezd. Prikazana slika je sestavljena iz nekaj ločeno posnetkov ospredja in ozadja, narejenih tekom nekaj ur v začetku tega meseca iz iste lokacije na hribu Vinegar, kraj Milford, Nova Škotska, Kanada. Takrat je šel Mars počasi, noč za nočjo skoraj pred oddaljeno zvezdno kopico Sedem sester. Naslednjič bo šel Mars na tako majhni kotni razdalji od Plejad leta 2038.

      VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/astropix.html

      Epidemija korone je dobila nov zagon, vojna za cepivo je na vrhuncu, epidemija je priročna za vse sorte manipulacij ..., nič novega - že videno. A zvedno nebo nas še zmeraj vabi, da si vzamemo čas zanj. Mars še zmeraj krasi večerno nebo v ozvezdju Bika, na njem pa marsovski helikopter Iznajdljivost (Ingenuity) čaka, da bo v dneh po 10. aprilu prvič sam poletel - kot prvi tak letalnik na drugem planetu. S tem bo izjemno povečal doseg raziskovanja Marsa - držimo pesti, da letalniku in vsem inženirjem, načrtovalcem uspe ...
      Še slika lanskega junaka Saturna, njegovih lun in obročkov preko - Cassini Imaging Team, ISS, JPL, ESA, NASA.


      Saturnovi obroči: v njih, skoznje in za njimi
      Avtorstvo slike: Cassini Imaging Team, ISS, JPL, ESA, NASA

      Pojasnilo: Na zgornjem posnetku so štiri lune -- lahko najdete vse štiri? Prva -- in v resnici najdlje v ozadju -- je Saturnova največja luna Titan, ki je tudi ena od večjih lun v Osončju. Temna sled pri vrhu tega vedno oblačnega sveta je njegova severna polarna kapuca. Naslednja zelo očitna luna je svetla Dione, ki je v ospredju, vidimo tudi kraterje in dolge ledene pečine. Z leve se v sliko razteza več širokih Saturnovih obročev. Med njimi je tudi Saturnov obroč A s temno Enckejevo vrzeljo. Daleč desno, takoj za robom obročev, je luna Pandora, ki počez meri le 80 kilomentrov in ki s svojo prisotnostjo kot pastirica vpliva na Saturnov obroč F. Kje pa je četrta luna? Če pozorno preučite Enckejevo vrzel v Saturnovih obročih, boste zagledali svetlo točko, ki je v resnici luna Pan. Čeprav je s premerom le 35 kilometrov med Saturnovimi najmanjšimi lunami, je Pan dovolj masivna, da pomaga skrbeti, da je Enckejeva vrzel skoraj očiščena delcev iz obročev. Po več kot desetletju raziskovanja in odkritij je sondi Cassini leta 2017 začelo zmanjkovati goriva, zato so jo usmerili v Saturnovo atmosfero, v kateri se je zagotovo stopila.

      Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap210404.html




      Začetek marca 2021,
      Mars krasi ozvezdje Bika, Sonce kaže imenitne protuberance


      Korona rahlo popušča, vreme je konec februarja in začetek marca naravnost noro lepo - Lune zvečer ni nad obzorjem in pogoji za opazovanja nočnega neba so naravnost briljantni. Tudi previdno druženje in odprtost občinskih meja sedaj ponujajo skoraj vonj po starem dobrem brezbrižnm svetu pred 2020. Dokler nam dan ukrade noči, se splača še dodobra izkoristiti tedne v marcu za potovanje po pomladnem in delno še zimskem nočem nebu.

      Sonce v H-lfa filtru je prav izjemno, veliki robni izbruhi v korono spet kažejo izjemno živost in vitalnost naše Zvezde.


      Mars - zdaj dom roverja Perseverance - pa na večernem jugozahodnem nebu, skupaj z Aldebaranom in Plejadami, tvori krasno nebesno veduto - kot lani Venera ...


      Mars v Biku
      Avtorstvo slike & avtorske pravice: Petr Horalek / Institute of Physics in Opava

      Pojasnilo: Nocoj lahko opazite Mars na večernem nebu. Rdeči planet, ki je zdaj dom roverja Perseverance trenutno potuje skozi ozvezdje Bik in je na nebu blizu zvezdne kopice Sedem sester ali Plejade. Pravzaprav ta globok širokokotni pogled območja prikazuje Mars blizu njegove najbližje konjunkcije s Plejadami 3. marca. Pod središčem je Mars svetlo rumenkast nebesni svetilnik, le približno 3 stopinje od precej modre zvezdne kopice. Aldebaran, ki tekmuje z Marsom po barvi in svetlosti, je zvezda alfa Bika. Zvezda rdeča orjakinja je v ospredju blizu spodnjega levega roba slike, v smeri pogleda proti bolj oddaljeni zvezdni kopici Hijade. Sicer preveč temne za naše oko, da bi jih videli, se temne prašne meglice nahajajo ob robu masivnega molekularnega oblaka Perzej z nenavadnim rdečkastim sijem NGC 1499, meglice Kalifornija, zgoraj desno.

      Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/




      Vesela novica,
      dovoljeno je zbiranje do 10 ljudi in ni več omejitve na občine


      Od 15. februarja 2021 je spet dovoljeno zbiranje do 10 ljudi in ni več omejitve na občine. Po pomladnem uspehu v boju s covid-19 in poletnem preveč sproščenem dopustovanju in jesenskem druženju, smo covid-19 žal raztrosili po celotni Sloveniji (kot Belgija, Češka ...), mediji pa so dali influencerjem neverjetno veliko prostora za dvom ali bolezen sploh obstaja in rezultat je tu ... (malo avtistično, žagali smo vejo na kateri sedimo, razen če nam ni mar za težko bolane sodržavljane, nam ni mar za zdravstveno osebje ali sploh lahko zdrži enormni pritisk na intenzivne oddelke ...). Ko atek razlaga otroku, da je potrebno spoštovati sočloveka, mama pa, da je potrebno uveljaviti le svojo moč in premetenost, se ve - kaj sledi ... Žal v Sloveniji krizne zrazmere ne smejo trajati več kot nekaj mesecev, ker drugače klonemo pod pritiskom psihoze in medsebojnega nagajanja ... (tako je s prometnimi nesrečami, samomori, medvojnimi tragedijami, zgodbami iz služb, družin, šol ...). A to so danosti iz katerih se bomo morebiti nekoč kaj naučili (začnemo lahko takoj) - a veseli bomo že, če ne bo tretjega vala covid-19.
      Zatorej - lahko astronomi sedaj spet začnemo z opazovanji in fotografiranjem na temnih lokacijah ..., kot nam je to bilo dano poleti (ko nas je obiskal izjemen komet C/2020 F3 - NEOWISE ) in delno jeseni. Veliko konjunkcijo 21. dec. 2020 nam je vzelo vreme in delno tudi covid-19.
      Torej - veselo na delo, Luna je mlada (15. feb. 2021) ..., na Marsu pe (zaenkrat še) ni virusa covid-19, je pa Nasino vozilo Perseverance ...




      Pristanek na Marsu, 18. feb. 2021

      Prenos pristanka Nasinega vozila Perseverance.

      Na Marsu je pristal prvi novi rover po desetih letih. Ob 21.56 (18. februar 2021) je tam pristal Nasin Perseverance, skupaj z manjšim helikopterjem Ingenuity.
      Nasin rover Perseverance je prestal neslavnih "sedem minut groze" in ob 21.56 pristal na 204 milijone kilometrov oddaljenem Marsu, v zadovoljstvo in slavje Nasinih inženirjev. (Dejansko se je to zgodilo 11 minut in 22 sekund pred tem, saj toliko časa potuje signal, ki ga sicer posredujeta orbiterja MRO in Maven). Končal je v kraterju Jezero. Kako točno je zadel ciljno lokacijo, bomo še izvedeli.
      Predvideno časosledje ključnih dogodkov
      21.38 - ločitev potovalnega odseka
      21.45 - vstop v ozračje
      21.49 - največje segrevanje
      21.52 - odprtje padala
      -- 20 sekund pozneje odvržen toplotni ščit
      21.54 - ločitev od zaščitne kapsule
      21.55 - pristanek
      (V resnici se je vse skupaj zgodilo 11 minut in 20 sekund prej.)

      Perseverance bo iskal sledi biološkega. Njegov ključni namen je najti biomarkerje, torej sledi (nekdanjega) življenja, ali pa ugodne razmere zanj v preteklosti. Dno nekdanjega jezera je najbrž idealen kraj za to. Na Zemlji se je namreč življenje pojavilo v vodi, poleg tega bi lahko rečne naplavine in glina takšne sledi ohranili skozi čas.
      Rover jih bo iskal (pa še marsikaj drugega) s sedmimi znanstvenimi instrumenti. Površje bo premerjal s številnimi kamerami, skupno jih je kar 19. Z radarjem, ki bo prodiral vsaj deset metrov v tla, bo preverjal njihovo strukturo: plasti, gostoto, kamne, pa morebitne nanose ledu ali celo kakšne slanice. V okolico bo vrtal in shranjeval vzorce, ki naj bi jih čez deset let pobrala misija MSR in jih odnesla na Zemljo. Imel bo spektroskope, s katerimi bo na daljavo preverjal kemijo okoliškega površja, iščoč biomarkerje; pa laser, s katerim bo zanimivejše točke segrel na do 10.000 stopinj Celzija, kar bo razkrilo še več. Laser je opremljen z lastnim mikrofonom, ki bo koristen pri analizi "sežganih" kamnin.
      Ker so se kolesa Curiosityja obrabljala hitreje od pričakovanj in so v njih zazevale luknje, so za Perseverance pripravili drugačne. Imajo več reber, so malo višja in ožja. Premer znaša 52,5 centimetra. Material ostaja aluminij.
      Ker so se kolesa Curiosityja obrabljala hitreje od pričakovanj in so v njih zazevale luknje, so za Perseverance pripravili drugačne. Imajo več reber, so malo višja in ožja. Premer znaša 52,5 centimetra. Material ostaja aluminij.
      Odprava Mars 2020 je namenjena tudi morebitnemu prihodnjemu življenju na Marsu. V roverju se skriva naprava MOXIE, s katero bodo testno proizvajali kisik z razbijanjem ogljikovega dioksida. Če bo učinkovita, utegnejo večje različice vnaprej pripravljati kisik za človeške obiskovalce. Nadalje je opremljen s petimi materiali, iz katerih namerava Nasa narediti skafandre za Mars. Izkazalo se bo, koliko so odporni proti mrazu in sevanju.
      Perseverance bo deloval predvidoma eno marsovo leto (slabi dve zemeljski), zelo verjetno precej več. Poganja ga generator električne energije na plutonijev dioksid (MMRTG), ki ga bo dovolj za najmanj 14 let. Prav takega ima tudi zdajšnji Nasin rover Curiosity. Generator pretvarja toploto jedrskega razpada v električno energijo.


      Perseverance: sedem minut do Marsa
      Video Credit: NASA, JPL

      Pojasnilo: Kako tezko je varno pristati na Marsu? Tako tezko, da je veliko vec poskusov spodletelo kot uspelo. Naslednji poskus bo v cetrtek. Glavna tezava je, da je Marsovo ozracje pregosto, da bi ga lahko prezrli -- ali pa bi stopilo vase vesoljsko plovilo. Po drugi strani pa je ozracje preredko, da bi se lahko zanasali na padala -- saj bi vase vesoljsko plovilo lahko strmoglavilo. Kot je prikazano v predstavljenem videoposnetku, bo pristajalni modul Perseverance izgubil velik del svoje visoke hitrosti z uporabo velikega padala, nato pa se bo preusmeril na rakete in koncno, ce bo slo vse po sreci dosegel vrhunec z lebdecim nebesnim zerjavom, ki bo z vrvmi pocasi spustil kot avtomobil velik rover Perseverance na povrsje. Morda se slisi noro, toda rover Curiosity je bil na podoben nacin postavljen na Mars leta 2012. Od vstopa v ozracje do povrsinskega dotika traja priblizno sedem minut, kar koordinira vgrajeni racunalnik, ker je Mars predalec za hitro interaktivno komunikacijo. V tem casu bodo ljudje na Zemlji preprosto cakali, ali je bil pristanek uspesen. Prejsnji teden je vesoljsko plovilo Hope iz Zdruzenih arabskih emiratov uspesno zacelo kroziti okoli Marsa, dan kasneje pa je sledila Kitajska misija Tianwen-1, ki bo verjetno nacrtovala pristanek lastnega roverja nekje v naslednjih nekaj mesecih.

      VIR: apod.




      Nebo januarja 2021

      Če nas je decembra navduševala konjunkcija Saturna in Jupitra, pa nas je januarja (mesec pozneje) konjunkcija Marsa in Urana.


      Avtor slike je Dr. Sebastian Voltmer: https://twitter.com/SeVoSpace/status/1351826394490220544
      Uran smo lahko okrog 20. jan. 2021, zaradi bližine Marsa, enostavno našli in opazovali (planeta sta bila na razdalji zgolj okrog 1,7 °), recimo že z daljnogledom 15X70 ali 20x80. Opazili smo lahko izrazito oranžno podobo Marsa in modre odtenke Urana (fotografija zgoraj to še posebej poudari). Planeta sta se srečala v Ovnu (Aries), Mars z magnitudo 0,2 (velikost 8,5 ") in Uran z magnitudo 5,8 (velikost 3,5 "). Lepo!




      Sonce 8. feb. 2021

      Januarja pa se je zdelo, da se je Sonce spet odpravilo na zimsko spanje, a 8. feb. 2021, na naš kulturni praznik (Prešerno dan), je spet pokazalo svojo živost z izrazitim izbruhom (velikosti 10 Zemelj).


      Sonce 8. feb. 2021 - kulturni praznik (Prešerno dan).




      Bliski pulzarja v Rakovici


      Bliski pulzarja v Rakovici

      Avtorstvo videa & avtorske pravice: Martin Fiedler

      Pojasnilo: Nekako je preživel eksplozijo, ki bi zagotovo uničila naše Sonce. Zdaj se vrti 30-krat na sekundo in slovi po hitrih bliskih. Gre za pulzar Rakovica, vrtečo nevtronsko zvezdo in ostanek supernove, ki je ustvarila meglico Rakovica. Pozorno oko lahko opazi bliske pulzarja na prikazanem pohitrenem videu, tik nad centrom slike. Video je narejen s sestavljanjem posnetkov, narejenih iz slik z bliski pulzarja, kot tudi s sestavljanjem slik, narejenih v vmesnem času. Utripanje pulzarja Rakovica je morda prvič opazila neznana ženska, ki se je leta 1957 udeležila javnega opazovanja na univerzi v Chicagu - vendar ji niso verjeli. Prvotno eksplozijo supernove so leta 1054 videli mnogi. Meglica Rakovica ostaja slikovit oblak plina, ki se širi in seva čez elektromagnetni spekter. Zdaj menijo, da je pulzar preživel eksplozijo supernove, ker je sestavljen iz izjemno goste kvantno degenerirane snovi.

      Vir: apod



      ----------------------------------------------------------------------------------------



      Spika, fantiček in konjunkcija,
      26. dec. 2020, Jupiter in Saturn se vidno oddaljujeta - začenjata nov cikel lovljenja - do nove konjunkcije


      Po deževnem / oblačnem vremenu od 18. do 25. dec. 2020, se nas je 26. dec., na zadnji praznični dan, nebo spet usmililo. Dan je bil jasen, primerno letnemu času neoliko mrzel in vetroven. Z družino smo si ogledali Sonce v H-alfa svetlobi. Okrog in okrog je bilo videti veliko izrazitih "izbruhov" in blizu središča veliko pego in po ostali površini še kar nekaj manjših peg.

      Takoj sem pomislil, da nocoj lahko še pokukamo proti Saturnu in Jupitru - 5 dni po veliki konjunkciji (sedaj sta planeta že zamenjala poziciji - in sta narazen okrog 35 loč. sekund). To je še zmeraj dovolj za povečave okrog 40 ali 50x v teleskopu. Pred 17. h so se od velike konjunkcije najprej poslovili družinski člani.
      Čeprav je tukaj strah pred korono, sem poklical še bralca Spike, ki si je za svojega vnuka zelo želel, da bi si ogledal veliko konjunkcijo (v okviru pravil se tudi to da urediti, sploh pa za radovenega otroka). Zaradi vremena nam je datum velike konjunkcije 21. dec. "ušel", a tudi današnji pogled na oba planeta je bil še zmeraj navdušujoč. Dobili smo se na Vilharjevi ob veliki dolgi klopci (ob križišču z Železno cesto). S sabo sem prinesel teleskop 100 mm Maksutov (F = 1000 mm) na namizni Dobsonovi montaži in nekaj okularjev. Fantek je bil radoveden in brez vseh težav je videl Jupitrove lune, Saturnove obročke in to hkrati v istem polju okularjev (opisal je enako podobo, kot smo jo videli odrasli). Opazoval je celo večkrat. Nakar si je ogledal še Luno in planet Mars. Čas je hitro minil, severni veter pa nam je zmeraj bolj prihajal do živega. Jupiter in Saturn sta počasi zahajala za železniško postajo - in tako smo se poslovili z upanjem, da se spet vidimo na Šentvidu ob večjih teleskopih in to ob koncu neljube korone.
      Kontaktiralo me je tudi kar nekaj znancev (kašen tudi po desetih letih ...), kako bi si ogledali veliko konjunkcijo. A sam seveda nisem upal v avanturo skupnega opazovanja. Gre za varnost družine, prijateljev, sodelavcev, tudi skrbim za 90+ letno mamo ..., ki jo vsak dan pokličem, a mi kdaj vpraša, zakaj je med prazniki nič ne pokličem ... K njej fizično zaradi epidemije covi-19 ne upam pogosto ...
      Sledi še nekaj primerjalnih slik.

      Primerjalni sliki - planeta zamenjata poziciji blizu ekliptike.

      Jupiter in Saturn 16. dec. 2020,
      5 dni pred veliko konjunkcijo.

      Jupiter in Saturn 26. dec. 2020,
      5 dni po veliki konjunkciji.




      Še sliki spletnih kamer - Bilje, Ljubljana.






      Sledi velika konjunkcija 2020 iz APOD strani.



      Jupiter sreča Saturn: Velika konjunkcija z rdečo pego / Avtorstvo slike & avtorske pravice: Damian Peach
      Pojasnilo: Čas je bil za njun posnetek od blizu. Pred dvemi dnevi sta se Jupiter in Saturn srečala na razdalji desetinke stopinje drug od drugega, v takoimenovani Veliki konjunkciji. Čeprav se oba planeta srečata na nebu vsakih 20 let, je bilo to najtesnejše srečanje v skoraj štirih stoletjih. Predstavljen sestavljen posnetek je bil narejen zgodaj na dan Velike konjunkcije in ni ujel na istem posnetku le oba orjaška planeta, ampak tudi štiri največje Jupitrove lune (od leve proti desni) Kalisto, Ganimed, Jo in Evropa -- ter največjo Saturnovo luno Titan. Če pogledate čisto od blizu, je na jasnem posnetku teleskopa Chilescope tudi Jupitrova Velika rdeča pega. Čeprav se planeta zdaj oddaljujeta ju še vedno lahko vidimo dokaj blizu, na razdalji manj kot stopinjo, ko vsako noč zahajata kmalu za Soncem v smeri zahoda. Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap201223.html



      VTISI - 21. dec. 2020 se Jupiter in Saturn približata na 1/10 stopije (velika konjunkcija),
      - komentar na izjemen prenos konjunkije iz The Lowell Observatory in Flagstaff, Arizona - ZDA





      Večini od astronomskih navdušencev je v dneh okrog velike konjunkcije uspelo okrog 3x opazovati bližanje Jupitra in Saturna. Eden lepših večerov je bil 17. december, ko so na jugozahodu skupaj zahajali mlada Luna in vzporedno Saturn in Jupiter, ki sta bila narazn okrog 28 ločnih sekund, nekaj manj kot je navidezni kotni premer polne Lune na nebu. Uporabne so bile povečave do 100x, sploh okrog 16:45. Nebo je bilo zelo mirno. Oba planeta sta bila čisto spodobna in noben ni jamral, da to pa ni nič ... Bilo je čudovito - za vse prvič oba planeta v istem polju teleskopa ...


      Velika konjunkcija 2020 iz Mngeškega polja - foto: Z. V.


      Ker pa nam je vreme ponagajalo (astronomsko gledano), nam je ostalo zgolj še srfanje po spletu, kje bo kak prenos velike konjunkcije. Sam sem se odločil in ni mi žal, za spletni prenos (The Lowell Observatory in Flagstaff, Arizona - ZDA, will host a program showcasing live views through its telescopes.):
      *** https://lowell.edu/the-great-conjunction/
      Oz. https://www.youtube.com/watch?v=XrRcfaWutLQ&feature=emb_title

      Prenos je bil res na nivoju - mirna slika, uporabili so tri teleskope:
      - Lowell Discovery Telescope - 4,3 m premera, 2360 m n. v., iz leta 2012 ima 156-elementov aktivne optike,
      - en teleskop iz sistema Giovale Open Deck Observatory, ki so namenjeni za obiskovalce in cena za obisk in uporabo je toliko kot stane 12" Dobson,
      - še enega od bližnjih teleskopov.
      Spreminjali so tudi čas ekspozicije, da so lahko ujeli ali površino Jupitra ali Jupitrove lune, večinoma pa so držali ekspozicije, ki so razkrile lepote Saturna. Iz 20. decembra so imeli tudi sliko, ki je bila zelo kvalitetno zložena, tako da si oba planeta lahko videl (za tako metodo optimalno, oba v eni sliki) v svoji najlepši podobi. Tisto kar pa je bila dodana vrednost in šteje, pa so bili komentarji vrhunskih sodelavcev Lowell observatorija, naštejmo jih:
      direktor dr. Jeff Hall (povezuje prenos), dr. Michael West (praznovanje različnih kultur ob zimskem sosticiju), Jos Scnidler (osnovne informacije o veliki konjunkciji, recimo da bo 17. jun. 7541 prišlo do okultacije, prve po 6857 pr. Kr.), dr. Jennifer Hanley (podal zanimive podatke o Jupitrovih in Saturnovih lunah), dr. Larry Wasserman (podal nebesno mehaniko gibanja obeh teles), dr. Joe Llama (predstavil iskanje eksoplanetov in in konjunkcij, ki se dogajajo tudi ob njih, omenil je naselitveno področje okrog oddaljenih zvezd), Kevin Schindler (vpliv konjunkcij, astronoije na družbo, nenavadne korelacije, kaj je Betlehemska zvezda), dr. Nick Moskovitz (predstavil je meteorski roj Ursidov - radiant Ursidov leži v ozvezdju Malega medveda, ki je te dni aktiven, maksimum pa ima okrog 22. decembra) ...

      https://news.ebene-magazine.com/wpvr_video/ebene-magazine-com-live-see-the-great-conjunction-christmas-star-of-2020/
      00:00:00 | Dr. Jeff Hall, Lowell Observatory Director: Welcome
      00:04:31 | Dr. Michael West, astronomer: Winter and Summer Solstice Around the World
      00:24:24 | Jos Schindler, educator: Introduction to the 2020 Great Conjunction
      00:46:08 | Dr. Jennifer Hanley, planetary scientist: The Icy Moons of Jupiter and Saturn
      01:07:45 | Dr. Larry Wasserman, planetary scientist: Thoughts on This (and Other) Great Conjunctions
      01:23:42 | Jos Schindler, educator: Recap of the 2020 Great Conjunction
      01:32:10 | Dr. Joe Llama, astronomer: Conjunctions in Other Planetary Systems
      01:49:09 | Kevin Schindler, historian: Historic Conjunctions and the Christmas Star
      02:09:37 | Dr. Nick Moskovitz, planetary scientist: Ursids Meteor Shower
      02:28:21 | Dr. Jeff Hall, Lowell Observatory Director: Closing Remarks

      Ker so ZDA in s tem "Lowell Observatory" daleč na zahodu, se je prenos začel 22. dec. ob 1. h po našem času in je trajal tja do 3. h zjutraj. Ko sem poslušal imenitno komentiranje dogodka s strani imenitnih znanstvenikov, znanstvenic, sem imel občutek, da so na Observatoriju Lowell brali Bojanovo Spiko ... 3/4 vsebine prispevkov je bilo podobnih Spikinim v letu 2020 na temo velike konjunkcije 2020. Ta hecen komentar sem ves zmatran poslal (ob 3:17) tudi Bojanu, ki je z nasmeškom odgovoril: "Ha, ha ... Čeprav je možno. Jo imajo naročeno v Ameriški nacionalni knjižnici." .
      A že zgolj občutek, da smo strokovno zarven, šteje ... Zagotovo pa Spika brez težav po vsebini in likovno konkurira ostalim svetovnim revijam iz področja astronomije, naravoslovja ... Ima jo Ameriška nacionalna knjižnica (Library of America), mnoge slovenske šole pa ne ..., a na svetu se vse spreminja in tudi ta odnos do astronomije se bo - na bolje ... Še beseda o Observatoriju Lowell.
      Observatorij je ustanovil Percival Lowell leta 1894. V zgradbi na Mars Hillu zahodno od središča Flagstaffa domuje Clarkov refraktor (1896 ga je za 20.000$ v Bostonu zgradil Clark, ima premer 610 mm). Sedaj je namenjen za javno izobraževanje. Tukaj je postavljen še 330 mm teleskop (f/5.3 astrograf - refraktor s tremi elementi - Cookejev triplet), ki ga je leta 1930 uporabljal Tombaugh pri odkritju plutoidnega pritlikavega planeta Plutona. Do 2006 je imel Pluton status planeta (je onkraj plinskih velikanov, ima zelo ekscentrično orbiti, je zelo majhen in podobnih kamnitih pritlikavih planetov je še veliko - leži v Kuiperjevem pasu).
      Kaj je bilo zanimivo pri prenosu - rdeča nit je bilo pozivanje k aktivnemu spremljanju dinamike Jupitra in Saturna. Cel čas so torej poudarjali, da lahko konjunkcijo spremljamo s prostim očesom, daljnogledom ali s telskopom, in da imamo še nekaj tednov časa ... Sledi nekaj slik prenosa in slikovni povzetek predavanj, komentarjev.


      Prenos se je začel v mraku - zato je ozadje modro.












      Slikovni povzetek predavanj, komentarjev ob prenosu velike konjunkcije Jupitra in Saturna 21. dec. 2024 - Observatorij Lowell, mesto Flagstaff v Arizoni - ZDA.







    16. Pobuda iz leta 2020 - Velika konjunkcija
      - 21. dec. 2020!



      Velika konjunkcija Saturna in Jupitra, 21. december 2020.



















      Ekipa iz 2005.


      Delo v observatoriju leta 2009 - foto Klemen Blokar.







    17. DOMAČA STRAN AKGŠ NEPREKINJENO DELUJE ŽE OD LETA 1995!

      Čestitke ali - zvezdi siizmenjujeta gravitone.
      Nekaj zanimivosti iz zgodovine strani!








    Za astronomski krožek: ZORKO Vičar

    E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si


    Nazaj na aktualno stran.
    Nazaj na domačo stran.


    Rekordi (tem. maksimumi) do junija 2015
    ----------------------------------------------------------
    1) Svetovni temperaturni rekord, ki ga priznava tudi Svetovna meteorološka organizacija (SMO), je 56,7 °C v Dolini smrti 10. julija 1913
    2) Za Evropo je odgovor manj zanesljiv, a SMO priznava za rekord 48,0 °C 10. julija 1977 v Atenah (http://wmo.asu.edu/)
    3) Uradni rekord v Sloveniji je 40,8 °C, izmerjen 8. avgusta 2013 na Letališču Cerklje ob Krki (http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/slo_vremenski_rekordi.pdf)
    4) Rekord za Kredarico drži.
    5) Najvišja temperatura na južnem tečaju je -12,3 °C, izmerjen 25. decembra 2011.



    .