---

AKTUALNO
| 2003 | 2004 | 2005 | 2006 | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 | 2011 | 2012 | 2013 | 2014 | 2015 | 2016 | 2017 | 2018 | 2019 | |

---

Stran se bo dopolnjevala v okviru razpoložljivega časa. Za vse morebitne napake in nerodnosti se že v naprej opravičujem.

---

* Vreme "v vesolju" 3, http://www.spaceweather.com/ *

* Shadow&Substance *

EPOD (Earth Science Picture of the Day)
[ The Very Latest SOHO Images] [SDO | Solar Dynamics Observatory ] [STEREO (Solar TErrestrial RElations Observatory) ] [3D images] [SolarHam]

		.. ..
Slovenija pod skupnim nebom, (velika konjunkcija) 19. - 23. 12. 2020	Vir: Astronomy Picture of the Day via AGO. translation into Slovenian by H. Mikuz.	Zvezdna karta.

---

1. ASTRONOMSKE NOVIČKE IZ KORONINE KARANTENE
   
   Ta čas karantene se da izrabiti tudi za astronomska opazovanja, slikanje neba ...
   
   21. sep. 2020 - pogovor o sodelovanju na področju radijske astronomije
   
   Obiskala sta nas astronoma Andrej Brešan in Rok Vogrinčič. Namen obiska je bil izmenjava izkušenj glede gradnje radijskega teleskopa - sama imata namreč namen izdelati radijski teleskop za detekcijo valov, ki jih iz vesolja oddajajo zelo pogoste molekule OH (1667 MHz - okrog 18 cm valovne dolžine). Molekula vode H2O se v vesolju zaradi sevanja razcepi v OH.
   Andrej in Klemen sta predstavila komponente našega radijskega teleskopa za detekcijo vodikove črte 21 cm in hkrati izvedla nekaj meritev signala iz Rimske ceste. Na koncu smo si ogledali še rezultate raziskovalne naloge, ki sta jo 2016 izdelala dijaka Oskar Mlakar in Nejc Kotnik. Nakar je pogovor stekel še o morebitnem sodelovanju med nami in fakulteto glede izvedbe vaj študentov astronomije s šentviškim radijskim teleskopom. Beseda je nanesla še na, katere meritve in obdelave bi bile primerne za študente (posredno merjenje AE, Dopplerja posameznih galaktičnih rokavov, gostote vodika ...).
   Na koncu je bilo narejenih nekaj hitrih izračunov detekcije OH črt - signal je šibkejši kot pri H črti - torej bodo potrebni daljši časi ekspozicij, kakšno uro (njuna antena ima premer 2,4 m, ima pa kar 150 kg mase, naša 1,9 m pa manj kot 10 kg). Preleteli smo še literaturo, nakar se je v Šentvidu po treh tednih močno vlilo ... in počasi smo se odpravili domov.
   Sledi nekaj slik iz tega zanimivega srečanja in večera - na začetku sta nas celo pozdravila Saturn in Jupiter ter Luna med oblaki. Dan pa je na koncu oprala dokaj močna ploha.
   
   
   
   
   
   
   Beleženje signala vodika v zaporednih časovnih korakih.
   Radijski teleskop 15. okt. 2014 - Šentvid.
   
   
   Slika neba v področju vodikove črte (1420 MHz) - meritve radijskega teleskopa Šentvid.
   
   
   
   
   
   Luna 21. sep. 2020 nad Šentviškim hribom.
   
   
   
   
   Jupiter 21. sep. 2020 posnet iz roke z žepnim aparatom, lune se kar lepo razloči.
   
   
   Opazovanja 11. in 14. sep. 2020 - Šentvid
   
   Za krožke se še ne ve, kako bodo potekali (če sploh bodo - korona se je spet prebudila ...), a starejši člani smo v petek in ponedeljek naredili krajša astronomska maratona. Lune "ni" in ... To pa je res privilegij - ko se dodobra stemni, se namreč na nebu že svetlikajo kar trije svetli planeti: velikana Jupiter, Saturn in kamniti sosed Mars. Obakrat so bili pogoji dokaj solidni in na Marsu smo s povečavami od 170 do 330 (Cika, Dobson 300 mm, f/5) ujeli prekrasne površinske podrobnosti (Mars trenutno nima peščenih viharjev kot sep. leta 2001), južna polarna kapa je krasno izstopala. Mars se zavrti okrog lastne osi v 24 h in 37 min, tako je bila slika iz petka podobna tej v ponedeljek. Potrebno je opazovati kar nekaj ur, da se opazi spremembe na površini zaradi rotacije Marsa (pri Jupitru gre to hitreje). V 36-ih dneh pa se bo Mars ob isti uri opazovanja ves razkazal.
   Seveda nismo pozabili na objekte globokega neba, tudi opazovanja z daljnogledom ... Kam le čas beži. V večernih urah se nam namreč na vzhodu že pokažejo Plejade ...
   In ne pozabimo, Jupiter in Saturn se hitro bližata veliki konjunkciji nasproti - 21. dec. 2020, le 6 ' narazen.
   
   
   
   
   Druženje AKGŠ&ADV.
   
   
   Naš vesoljski statistik sporoča: 10.000 dni Spike!
   
   Objavil Gregor Kralj dne 11. 9. 2020 Novice
   
   17. septembra 2020 bo preteklo 10.000 dni od začetka izhajanja do sedaj prve in edine slovenske astronomske revije Spika, ki je luč sveta ugledala 3. maja 1993. To je revija, s katero slovenski astronomski navdušenci potujemo po vesolju in v njej (vsaj nekateri) objavljamo svoje prispevke. Velika zahvala in krepak stisk roke Bojanu Kambiču, ki jo je prikrmaril do 10.000 Zemljinih dni oziroma 27,37 leta. Kot bo Sonce sijalo še približno 5 milijard let in je na polovici poti svojega 10 milijard let dolgega življenja in kot nas Zemljane razveseljuje s prijetnimi in manj prijetnimi trenutki, nas tudi Spika že 10 tisoč dni navdušuje in spodbuja, da opazujemo razne nebesne pojave in širi obzorje astronomskim navdušencem.
   Aktualne številke čakajo nove naročnik!
   Naj omenim samo nekatere najbolj pomembne. Kar nekaj je bilo v tem času Sončevih mrkov, a nobeden se ne more kosati s popolnim Sončevim mrkom 11. avgusta 1999, za katerega je izšla tudi posebna izdaja Spike. Opazovali smo Merkurjev prehod prek Sončevega diska leta 2016 in dva Venerina prehoda v letih 2004 in 2012 … Vsakoletno Spikino srečanje ljubiteljev astronomije je doslej privabilo na tisoče udeležencev. V okviru astronomske založniške dejavnosti sta izšla dva Zvezdna atlasa (leta 2000 in 2018), izvrsten priročnik za opazovalce neba z naslovom Raziskujmo ozvezdja z daljnogledom 10×50, vrtljiva zvezdna karta, ki ji ni para, od leta 2013 pa pod okriljem Spike izhaja tudi iz francoščine prevedena brošura z naslovom Glej jih zvezde.
   
   Vprašanje je, kaj bi počeli astronomski navdušenci in kako bi delili te prijetne občutke, če ne bi bilo naše Spike ali če bi jo digitalna doba odplavila. In ker mene osebno najbolj navdušujejo Sonce in planeti, naj posebej omenim nekaj dogodkov. Poleti leta 2015 nas je Spika razveselila z novicami o preletu sonde New Horizons mimo Plutona na oddaljenosti vsega 12.500 kilometrov, 1. januarja 2019 pa s preletom najbolj oddaljenega in zelo majhnega telesa v transneptunskem pasu, Ultima Thule.
   
   Pogosto nas razveseljuje z novicami o Marsu, z njo smo lahko občudovali dve njegovi veliki opoziciji leta 2003 in 2018. Občudovali smo prekrasne posnetke Saturnove sonde Cassini in Merkurjeve Messenger, pa Jupitrovih Galileo in Juno. Letos pa bomo 21. decembra priča še veliki konjunkciji Jupitra in Saturna.
   Spika, maj 2018 – 25 let od izida prve številke!
   Zato, Spika, še enkrat, četudi se po svetu širi koronavirus in nas Zemljane drži v primežu ene najtežjih življenjskih preizkušenj, vse najboljše za 10.000 dni izhajanja. To je 27,37 Zemljinega, 113,6 Merkurjevega, 44,5 Venerinega, 14,55 Marsovega, 2,3 Jupitrovega in 0,92 Saturnovega leta. Sonce pa se je od tvojega rojstva na ekvatorju glede na zvezde zavrtelo 394-krat.
   Vir: https://astronomska-revija-spika.si/nas-vesoljski-statistik-sporoca-10-000-dni-spike/
   
   3. 9. 2020: Slovenska satelita v vesolje
   
   Izsrelitev rakete Vega, na kateri sta poletela tudi slovenska satelita NemoHD in Trisat, je bila uspešna. Satelita sta poletela v četrtek, 3. septembra zjutraj (let VV16 ste lahko spremljali na Youtube kanalu Arianespace in ESA Web Tv). Raketo vesoljskega podjetja Arianespace, ki bo ponesla v orbito 53 satelitov, so iz izstrelišča v Francoski Gvajani nameravali izstreliti septembra lani. Toda izstrelitev rakete Vega je spodletela julija in so se zato pri Evropski vesoljski agenciji odločili za daljši premor. Marca letos je načrtovano izstrelitev preprečila pandemija covida-19, kasneje pa je na preložitev vplivale neugodne vremenske razmere.
   Slovenska satelita sta nanosatelit Trisat, ki ga je razvila Univerza v Mariboru, tehta samo pet kilogramov in je namenjen testiranju vesoljske elektronike, ter 65 kilogramov težak mikrosatelit NemoHD, ki ga je razvil Center odličnosti Vesolje-SI, ki bo omogočal interaktivno opazovanje Zemlje.
   Let je posebnost tudi zato, ker so prvič uporabili Small Spacecraft Mission Service rideshare dispenser, s pomočjo katerega lahko raketa prevaža sočasno več manjših misij, od enokilogramskih CubeSatov do 500 kilogramskih minisatelitov.
   
   Slovenski nanosatelit Trisat.
   
   
   NEMO-HD - mikrosatelit visoke ločljivosti za opazovanje Zemlje.
   Vir: http://www.portalvvesolje.si/index.php?option=com_content&view=article&id=1975:2-9-2020-slovenska-satelita-v-vesolje&catid=1:novice&Itemid=11
   
   
   Protuberance na robu Sonca 25. in 26. 8. 2020 ...
   
   V teh dneh se na robu Sonca kaže kar nekaj protuberanc (tudi dokaj velik lok plazme) in izbruhov koronalne mase. H-alafa teleskop Lunt 35 mm. Seveda, to še ni tista aktivnost izpred 6 let, ko smo lahko 2014 opazili izjemen izbruh (našega življenja) - lahko pa da je to napoved začetka cikla nove aktivnosti.
   Opazovanje Sončevega izbruha razreda M5.9,
   - 24. avgust 2014 (samo enkrat v življenju)
   ( strani 366 - 367, Spika 9 [2014] )
   
   ALI
   
   Izbruh koronalne mase 30. sep. 2015
   Objavljeno na: http://www.portalvvesolje.si/
   http://www.portalvvesolje.si/index.php?option=com_content&view=article&id=1370:opazovanje-sonca-in-lune&catid=1:novice&Itemid=11
   ali lokalno
   Opazovanje Sonca in Lune
   
   
   Perzeidi 12. 8. 2020 ...
   
   To leto je bilo za Perzeide dokaj ugodno, saj je Luna vzhajala po polnoči. Opazil se je tudi kak svetel bolid (16. 8. v prvi uri dneva) kar iz avta (iz Celja proti Ljubljani) ... Vreme je bilo dokaj ugodno - sploh glede na letošnje pogoste nevihte in plohe. Sam sem zaradi slabega vida 12. 8. bolj slišal kaj vidijo drugi, kot sam kaj videl ... Komet NEOWISE sem opazoval z daljnogledom 6. avg. 2020 (iz dokaj temnega Šobca), a bil je le bleda senca stare slave izpred meseca. A recimo čez 7000 let se spet srečamo.
   
   
   
   Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/
   
   
   Kometno vzdušje na Šentvidu, drugod po Sloveniji in svetu 20. 7. 2020
   
   
   Kometno vzdušje na Šentvidu, drugod po Sloveniji in svetu 20. 7. 2020. Vsi gledajo v nebo, le punci gledata mene ..., pametno ... Komet C/2020 F3 ( NEOWISE ) je upravičeno obnorel svet - v tej corona psihozi smo rabili nekaj podobnega. In kot zmeraj, odrešitev je prišla z neba, vsaj začasna ...
   Vsi na Šentvidu so bili v pričakovanju kometa, vreme je bilo idealno, a repatec se je dolgo, predolgo skrival v siju večerne zarje (kot da nas je namerno pustil čakati) - a počasna noč ga je delček za delčkom brezsramno razkrilvala (najprej jedro, nato zmeraj več repa) in ga na koncu razkrila v vsej njegovi lepoti in vzkliki navdušenja so bili spontami, pogosti, zgovorni in kdo bi ...
   Sam pa sem bil kar malo razočaran (pa ne nad kometom), bil sem namreč najbrž edini, ki je komet videl, opazoval v soboto 18. 7. iz Dežele Štajerske v skoraj idealnih pogojih "pranoči" (brez javne razsvetljave in brez industrijskih delcev v zrazku ...). Več piše nekaj vrstic nižje ... z umetno razsvetljavo smo si zaklenili lepote zvezdnih noči, s katerimi smo sobivali tisočletja ... in spremenili naš značaj ...
   
   Slika kometa skozi okular (Cika, ZV), opazi se jedro NEOWISE kometa obdano s koncentričnimi sferami kome, kot da bi snov pulzno zapuščala jedro ali se le to vrti (lahko pa, da se vidijo interferenčni krogi same optike? A - šel šem izračunat razmerje λ/D ≈ 4/1000 ', iz česar sledi, da koncentrični obroči v komi niso posledica uklona optike teleskopa ...) ... Slika je podpovprečna a razkriva kar precej, recimo poleg podrobnosti kome še nehomogenosti v repu, pramena ...
   To trditev iz naše slike dokazuje tudi spodnja apod slika v progasti strukturi kometovega prašnega repa.
   
   Vir: https://apod.nasa.gov/apod/ap200722.html
   
   
   O tem vam pripovedujem, sicer idilični pogled s koliso Triglava v ozadju, z lučkami vse okrog - a nebo in komet se komaj opazita (komet je nad vertikalno anteno).
   
   "Barje ni za opazovanje"
   V torek 21. 7. 2020 smo se z manjšo skupino odpravili na bližnje barje (vreme ni bilo idealno, a napoved za sredo je bila še slabša), komaj smo našli prostor, kjer ni obcestnih luči. Najprej romantika, večji del neba jasen, kresničke so nam naredile še dodatno kuliso večerne spokojnosti. Potem pa razočaranje - severozahod so prekrivali oblaki (v daljavi smo opazili bliskanje, a oje Velikega voza (medvedov repek) je kukalo iznad oblakov, nekaj upanja je torej še bilo) in za povrh so nas napadli še komarji. Kaj sedaj? Ogledali smo si plinska velikana (80 mm refraktorček na havbi avtomobila je za Saturn in Jupiter skroma naprava, pa vendar ...) in upali, da se oblaki v smeri kometa razkadijo - in prejeli smo nepričakovano darilo - komarji so se umirili (temperatura je padla), komet Neowise se je prikazal med oblaki ... Super - a ni trajalo več kot kako minuto in oblaki so začeli prekrivati večji del neba - temperatura se je dvignila in seveda - komarji (komarke) so spet dobile dovolj termične energije, da so nas napadli prav na vso moč. Spet smo upali na milost oblakov. Skozi refraktorček si ogledamo še cerkvico na Sv. Ani - potem pa še ta naenkrat izgine (okrog 23. h), kaj je sedaj to - ugasnili so luči ... Ko smo si z Maksutovim 100 mm ogledovali Saturna pa se pod obaki na sz čudežno spet pojavi komet Neowise (a tokrat za več kot minuto). Super, opazovali smo ga skozi daljnogleda 15x70 in 20x80, teleskop Maksutov 100 mm in refraktor 80 mm. Izkazalo se je, da je barje za severozhodno nebo še zmeraj preosvetljeno s strani "Lublane", samo jug je še dokaj soliden za astronomska opazovanja - a komarji niso nikakor v prid kaki sproščeni astronomiji. Tudi prometa po lokalnih cestah je veliko, šotna tla pa se izjemno tresejo ... A vsaka izkušnja šteje. Tisti, ki še niso videli kometa, so bili navdušeni (videl se je s prostim očesom, komaj, v daljnogledu pa je seveda pokazal dolg bogat rep ..., bil je blizu zadnje medvedove noge), bilo je bolje kot na Šentvidu ali kje bližje Ljubljane ..., a sobotna izkušnja kometa iz temnih Šalovcev (Štajerska) je bila nekaj kar ljubljanski morost žal ne more več ponuditi.
   
   Projekt GoChile
   
   
   Pogled iz lokacija teleskopa (na nadmorski višini 1560 metrov, Atacama) proti 25 km oddaljenim hribom.
   Slovenija bo v Čilu na eni najboljših opazovalnih lokacij na svetu imela svoj teleskop (400 mm, f/6,5, Ritchey-Chrétien na montaži MOFOD MkIII in 76-mm f/4.5 APO refraktor, kameri ZWO ASI6200MM Pro in ASI2600MC Pro, optični filtri: LRGB, H-alfa in O3 )! Vrhunski, opremljen z vrhunsko dodatno opremo (žal, na prispevek slovenske države še čakajo ...). Prispevali so Matej Mihelčič, Pavle Gartner in Univerza v Novi Gorici, tudi Spika z urednikom Bojanom Kambičem na čelu. In cel kup sponzorjev, v glavnem iz tujine! Projekt, vreden vsakega vloženega evra! Več si preberite v Spiki 2020, dvojna številka 7-8 (12,25 EUR) - 306 misija nemogoče: Projekt GoChile ali na spletni strani projekta: https://gochile.si/.
   Ekipi iskreno čestitamo (to je garaški projekt) in ji hkrati želimo še naprej veliko astronomskih uspehov in že se veslimo prvih posnetkov "južnega" zvezdnega neba.
   
   Komet C/2020 F3 ( NEOWISE ) viden s prostim očesom
   
   **** Poglejte si tole animacijo kometa
   
   Komet sem spet lahko opazoval v soboto 18. julija 2020 iz Šalovcev - Štajerska, zelo malo svetlobnega onesnaženja, daleč naokrog nobenih luči. Ob 22:30 se je za prosto oko v vsej svoji lepoti razkazoval nad idilično štajersko pokrajino pri nogi Velikega medveda (pod Velikim vozom) že kar dobrih 20 ° nad obzorjem. S prostim očesom je bil rep dolg vsaj 6 °, in zdel se mi je svetlejši od 3. magnitude. V daljnogledu 10x50 je bil pravo presenečenje - prelep repatec z žametnim repom, ki se je nežno zlival s kristalnim zvezdnim ozadjem. Temno nebo je nekaj, kar smo po nepotrebnem zapravili, a ga lahko kmalu dobimo nazaja - samo luči ugasnimo ali vsa večino od njih, ostale primerno zastrimo.
   https://www.heavens-above.com/comet.aspx?cid=C%2F2020%20F3&lat=0&lng=0&loc=Unspecified&alt=0&tz=UCT
   
   
   Repa kometa NEOWISE
   Avtorstvo slike: Miloslav Druckmuller (Brno University of Technology)

   Pojasnilo: Komet NEOWISE (C/2020 F3) potuje po severnem nebu. Njegova razvijajoča se repa se sedaj raztezata pod kotom kakih šestih stopinj preko zgornjega teleskopskega pogleda, ki so ga ob zori 10. julija posneli iz Brna na Češkem. Najlažje je videti širok, rumenkast prašni rep, ki ga navzven poriva tlak sončeve svetlobe. Vendar je na sliki tudi temnejši in bolj modrikast rep, ki ga ne ustvarja odboj svetlobe na kometovem prahu. Ta temnejši rep sestavljajo ioni, ki jih iz kometove kome iztrgajo magnetna polja v sončnem vetru, in fluorescirajo v sončni svetlobi. Na tem ostrem portretu našega novega obiskovalca, ki je k nam prišel iz zunanjih delov Osončja, sta repa podobna nekdanjima svetlima repoma kometa Hale Bopp, ki ga imenujemo tudi Veliki komet leta 1997.

   
   Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap200711.html
   
   
   Komet NEOWISE nad Libanonom, avtorstvo slike & avtorske pravice: Maroun Habib (Moophz) - desno: Noctilucent Clouds and Comet NEOWISE Image Credit & Copyright: Emmanuel Paoly
   Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap200707.html in https://apod.nasa.gov/apod/ap200709.html
   
   Komet C/2020 F3 (NEOWISE) je bil odkrit konec marca in je od takrat na svoji orbiti počasi postajal svetelejši. Prejšni teden se je znotraj Merkurjeve orbite najbolj približal Soncu. Do sedaj je medplanetarna ledena gora preživela sončevo segrevanje in se na svojem vračanju proti zunanjim delom sončevega sistema počasi približuje Zemlji. Novica, da je komet NEOWISE postal eden redkih kometov v 21. stoletju, ki ga lahko opaujemo s prostimi očmi, se je hitro razširila po svetu. Razvoj svetlosti kometa NEOWISE še ni čisto jasen, vendar bo komet še nekaj časa opazljiv ne le zgodaj zjutraj, ampak v naslednjem tednu tudi na zgodnjem večernem nebu.
   
   
   
   
   
   
   
   
   Komet C/2020 F3 (NEOWISE) brez težav zaznajo tudi meteo. spletne kamere (Lisca, 13. jul. 2020, čas 3:19, smer sv).
   
   
   Komet C/2020 F3 (NEOWISE) (Ljubljana - ARSO, 14. jul. 2020, čas 22:10, smer sz).
   
   
   
   
   GALERIJA SLIK kometa C/2020 F3 (NEOWISE) - člani ADV&AKGŠ!
   
   
   Komet NEOWISE C/2020 F3, datum snemanja: 2020-07-05 (zgodaj zjutraj)
   Ljubljana - Rudnik: Dejan.
   Oprema: Canon 300mm; zajem: ISO 800; končna obdelava Gimp. Opazi se tudi nočne svetleče oblake.
   
   
   Komet NEOWISE C/2020 F3, datum snemanja: 2020-07-10 (ura: 4:23 - 4:28)
   Šmartinski park: Martin.
   Oprema: Canon 6D + Pentacon 135mm f/2.8; zajem: ISO 400; f/8; 100 x 1 s; zloženo v programu Siril; končna obdelava RawTherapee + Gimp.
   
   
   
   Posneto skozi okular Cike, telekop Dobson 300 mm, f/5.
   
   
   
   Posneto zjutraj okrog 4. h - Žup. jama.
   
   
   
   
   
   Tudi to je vesolje - slon reši levčka - slika je prevara, a tudi to je vesolje
   
   
   "First Place" (This image can’t be fairly considered one of the best photographs of this century, because it’s not a genuine photograph.)
   Photo of the year
   It was considered the best photo of this century. A lioness and her cub were crossing the Savannah but the heat was excessive and the cub was in great difficulty walking. An elephant realized that the cub would die and carried him in his trunk to a pool of water walking beside his mother. And we call them wild animals. It's a great lesson for mankind who are fighting and dying for no reason.
   Vir: e-pošta
   A ŽAL JE SLIKA PONAREDEK (2018) - kaj vse počnemo, da bi naravo naredili nenaravno - a tudi to je vesolje - Hegel pravi, da je človek napaka narave. Sam bi dejal, da ni napaka, dela pa napake - na katerih se učimo ...
   Dokaza za montažo sledita ...
   
   The picture of the elephant was taken in 2005 at Kruger National Park. Here’s a side-by-side comparison of the original elephant photograph (left) and the doctored image showing the elephant carrying a lion cub (right).
   
   
   The original image of the lion cub comes was taken at the Werribee Open Range Zoo in Australia.
   Vir: https://www.snopes.com/fact-check/elephant-carrying-lion-cub/
   Nauk te digitalne basni je - da ustvarjalci javnega mnenja velikokrat uporabljajo ponaredke, laži iz živalskega sveta, da bi prepičali ljudi o nečem, kar ni naravno.
   Žal - takim lažem veliko avtistov tudi nasede!
   
   
   
   Sonce se prebuja, ogrožen ptiček s krono
   
   
   Sonce v H-alfa svetlobi ravno zahaja in protuberance so še vedno krasno vidne - Kog.
   
   
   
   
   
   Ogrožen ptiček s krono ..., ga poznate? Eden lepših čudežev narave, vesolja ...
   
   
   Posnetki z zelene dežele Štajerske (Svetinje posnete z Jeruzalema, v ozadju so Haloze).
   
   
   
   Temna energija pod vprašajem?
   
   V Europhysicsnews lahko preberemo presenetljivo novico (Doubt cast on ‘dark energy’ - Dvom o "temni energiji"), povzetek:
   "Pospešeno širjenje vesolja je bilo pripisano skrivnostni "temni energiji", ki domnevno predstavlja približno 70% vesolja. Nova analiza 740 supernov kaže, da je ta pospešek lokalni učinek - zaznan je v isti smeri, za katero se zdi, da se gibljemo glede na kozmično mikrovalovno ozadje, ki ima podobno dipolsko anizotropijo. Zato kozmološke konstantne ali temne energije ni mogoče imeti za razlago kozmičnega pospeška."
   Sam sem že pred leti dvomil glede hitrosti (poguma) podelitve Nob. nagrade ... (V tekstu iz 2012 http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/model_vesolja_6.pdf piše:
   ... menim, da je bila Nobelova nagrada podeljena zelo pogumno, a ...).
   No - morebiti pa je ta zapisan dvom v europhysicsnews neutemeljen ...
   
   
   Pod vprašajem je vektor pospeška (v okviru negotovosti), ki je poravnan z dipolom (qd) v kozmičnem mikrovalovnem sevanju ozadja (označeno kot črna zvezda).
   
   
   
   Zahod Sonca za Triglavom 22. 6. 2020 - obdobje poletnega solsticija
   
   Podobe neba - od mavric, osvetljenih oblakov, senc od zahoda pa do vzhoda neba, sončnih žarkov, pokrajine, Triglava ... povedo vse. Še dober dan nazaj je bil mlaj in kolobarjast Sončev mrk, viden v delu Afrike in Azije - nocoj pa je tanek srp mlade Lune že krasil večerno zarjo. Kmalu bi poleg zahoda Sonca za Triglavom videli še zaid Lune blizu Trigrlava - a so očaka Triglava zakrili oblaki.
   
   "Iz Šentvida nad Ljubljano Sonce 2x vzahaj in zahaja!"
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   In Sonce je še enkrat vzšlo iza Triglava, in še enkrat zašlo 22. 6. 2020 - Šentvid, Ljubljana.
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   Zahod Sonca za Triglavom 21. 6. 2020 - obdobje poletnega solsticija
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   Zahod Sonca za Triglavom 20. 6. 2020 - obdobje poletnega solsticija
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   

   ---

   
   
   Helena koren s prijatelji iz U3 (Poljanska) pa so opazovali zaid Sonca iz zvonika cerkve Sv. Vida - zraven gimnazije. Žal so srednje šole za zunanje obiskovalce zaradi epidemije covid-19 in mature zaprte.
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   Zahod Sonca za Triglavom 19. 6. 2020 - obdobje poletnega solsticija
   
   
   
   
   Zahod Sonca za Triglavom 18. 6. 2020 - obdobje poletnega solsticija
   
   Sonce se nam je sicer večji del zaida skrivalo za oblaki, a amo zato lahko videli sneg na pobočjih Triglava - lep in redek prizor za večerno zarjo - kot da bi zrli na skrivnostne in mogočne zasnežene velikane Himalaje (hima - zima).
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   Vmes nas je obskala še ploha - slikano izpod nadete jakne.
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   Zahod Sonca za Triglavom 23. 6. 2020 - obdobje poletnega solsticija
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   Okultacija Venere z Luno 19. junija 2020
   
   Ida Kraševec, Andrej Lajovic 19. 6. 2020
   
   Čeprav nas beseda okultacija hitro spomni na okultnost, v astronomskem smislu ti besedi nimata nobene povezave. Okultacija je astronomski dogodek, ko nam bližje nebesno telo zastre pogled na bolj oddaljeno. Luna na nebu zaseda precejšnje vidno polje in tako vsak trenutek zastira pogled na več zvezd. Bolj pozorni zato postanemo šele, če so v okultaciji udeleženi drugi objekti, recimo planeti ali Sonce. Pri tokratnem dogodku je z gledišča Zemlje Luna zakrila Venero, posebnost opazovanja iz naših krajev pa je bila, da je bilo iz severnih krajev Slovenije prekritje popolno, iz južnih pa zgolj neznatno.
   
   Opazovalčev položaj tudi v splošnem pomembno vpliva na delež prekritja, ki ga lahko zazna. Luna nam je v kozmičnem merilu zelo blizu, zato že s premikanjem po površju Zemlje dobimo paralakso, večjo od kotne velikosti Venere. To pomeni, da lahko na Zemlji hkrati obstajajo kraji, iz katerih je prekritje popolno, ter kraji, iz katerih do prekritja sploh ne pride (dober primer tega pojava so Sončevi mrki, ki so v astronomskem smislu pravzaprav okultacija Sonca z Luno). Meja med obema skrajnostima je tokrat potekala ravno čez Slovenijo: iz Ljubljane smo lahko opazili približno polovično zakritje, za popolno okultacijo bi zadoščalo, če bi se premaknili le nekaj 10 km bolj severno, v geografsko širino Tržiča, če bi se premaknili južneje, na primer do Reke na Hrvaškem, pa okultacije sploh ne bi videli.
   
   Geografska dolžina opazovališča vpliva na to, v katerem delu dneva se okultacija zgodi. Pri nas so odločilni trenutki potekali v svetlem dopoldnevu med deseto in enajsto po poletnem času, v nekaterih delih sveta pa so okultacijo lahko videli v mraku pred sončnim vzhodom.
   
   Po posvetovanju s programom Stellarium sva ugotovila, da se okultacija v Ljubljani prične ob 10:10. Le nekaj minut pred tem sva uspela pripraviti opremo, na srečo je bilo stojalo postavljeno še od prejšnjega opazovanja. Ker sta bila tanka srpa planeta in satelita le za okoli 22° oddaljena od Sonca, ju s prostim očesom na svetlem nebu nisva našla, zato sva si morala pomagati s teleskopom. Zaradi kratkotrajnega dogodka in množice oblakov, ki so se preganjali po nebu, sva se odločila dogodek raje opazovati kot posneti. Vse prikazane fotografije so zato narejene s telefonom skozi okular, temu primerna je tudi njihova (ne)kvaliteta. Venera in Luna pred stikom
   
   
   Pogled na oba krajca v okularju pred prvim stikom (10:04).
   
   Teleskop sva obrnila proti Veneri (pri tem sva uporabila funkcijo "go-to") in takoj našla njen svetel tanek krajec. Luno pa sva opazila šele, ko so se za hip oblaki popolnoma odstrli, saj je bil njen krajec bistveno bolj bled in prekrit z oblaki praktično neopazen. Čez dva dni je sledil mlaj, zato je bilo osvetljene le 4 % njene površine, kar je izjemno tanek srp. Venera z 8 % osvetljene površine je navidez dosegala 1/35 premera Lune, čeprav je v resnici njen premer 3,5-krat tolikšen kot Lunin. Venera in Luna v Stellariumu
   
   
   Začetek okultacije iz Ljubljane, kot ga je predvidel program Stellarium (v primerjavi s fotografijami zasukano za 90°).
   
   Da se nekaj dogaja, sva opazila ob 10:12, dve minuti po napovedanem začetku. To je pričakovano, saj je začetno zakrivanje Venerinega roglja na oko nemogoče videti. Ko se je delež zakritja dovolj povečal, pa sva razločno videla, da Venerin srp ni več popoln. Odškrtnjena Venera 1
   
   
   Venera z odškrtnjenim krajcem (10:13).
   
   Največji del srpa je bil skrit ob 10:22, česar zaradi oblakov žal nisva videla. Pri nekoliko večji povečavi sva nekaj minut kasneje posnela še spodnji sliki. Na prvi Luna zakriva približno polovico Venerinega krajca, na drugi pa se je ž e precej umaknila. Ob 10:33 sva ocenila, da krajec ni več zakrit, kar se je zelo dobro ujemalo z napovedjo. Odškrtnjena Venera 2
   
   
   Približno polovica Venere (10:27). Odškrtnjena Venera 3
   
   
   
   Okultacija se končuje (10:29).
   Oprema: stojalo Skywatcher EQ6, teleskop Newton Skywatcher 20 cm f/5, okularja Explore Scientific 20 mm in TS optics 4 mm, telefon Samsung Galaxy A5.
   Prisotna: Andrej, Ida
   Lokacija: Observatorij Šentvid
   VIR: https://www.ad-vega.si/novice/2020-06-19-okultacija-venere/
   
   
   1. 6. 2020 smo se spet zbrali v observatoriju Gimnazije Šentvid
   Po delni umiritvi epidemije covid-19 (uradno je je v Slo. konec - ali res ...), smo se po približno treh mesecih spet zbrali stari člani krožka v astronomskem observatoriju Gimnazije Šentvid. Bilo je prav odrešujoče ... Prej video srečanja ..., sedaj pa končno spet pod nebesnim svodom - Luna, zvezde, planeti, oblaki - vsi gostje nočnega neba so se nam torej urno spet predstavili in prav noben nas ni motil ...!!!
   
   22. 5. 2020 sem ju videl
   Že kakšen dan prej sem iz Ljubljane poskušal ujeti Venero in morebiti še Merkur - a so zmeraj nagajali oblaki - in ravno na zahodu ... 22. 5. pa sem se odpravil k mami na Štajersko, zaradi epidemije je nisem upal kaj veliko obiskovati (pošiljal sem ji pakete in po uro dolgi tel. pogovori so bili edina varna rešitev v "nepričakovani" globalni bolezni). Tako mi je za konec maja ostala velika trava in skoraj prazen vrt ter seveda - zaskrbljena mama. Z veliko napora smo to corona vrzel čez dan nekako sanirali, a delo je trajalo pozno v noč - z lučkami (vsaj komarjev še ni bilo, uh ..., do 23. h in nato na 200 km dolgo pot). Kmalu po sončnem zahodu sem nad zahodnim obzorjem zaman iskal Venero in v njeni bližini sicer težko opazen najbolj notranji planet Merkur. Spet se je na sz nabrala koprena, ki je pojedla že sonce pred zahodom. Cel čas sem v vrzelih koprene (med vrtnarjenjem v žal letos zaenkrat zelo suhi zemlji) iskal svetlečo pikico na sz nebu in zdelo se je, da tudi Štajerska ni rešitev za opazovanje konjunkcije Venere im Merkurja.
   Praktično sem že obupal - a nekje po 21:25 sem tako v obupu še enkrat pogledal proti sz obzorju (tančica se je nekoliko dvignila) in vau ali je to privid - zagledam Venero. Takoj vzamem v roke daljnogled SkyMaster 15X70 in skušam ujeti Venerino meno - a iz roke je to težko in povečava 15X je precej skromna. Nakar urno skočim, v resnici uidem iz vrta v hišo (malo sem se bal, kaj bo porekla Meta ...) po svojega mini Newtona na namizni enoročni Dobsonovi montaži (Orionov teleskop SkyScanner 100, f/4, pred leti je stal 110 EUR). V žep dam okularja 20 mm in 6 mm (66° polja), s sabo vzamem še plastični stol in hitro nazaj na vrt. Z okularjem 20 mm, povečavo 20x takoj najdem Venero - že pri tej povečavi zagledam nadvse simpatičen ozek Venerin srp. Pokličem Meto, mamo ...
   
   Pri povečavi 67X (polje ene stopinje) pa je bila Venera še zmeraj zelo mirna in že ogromna (navidzni premer na nebu je bil 54 '', v okularju pa je to pomenilo kot za dve mladi Luni s prostim očesom). Krasno. Merkur bi moral biti samo dobro stopinjo proti zahodu. Nebo se je še nekoliko bolj odprlo in šel sem nazaj na povečavo 20X (polje 2,5°) - in takoj, brez problemov, zagledam prvi kamen od Sonca, to je Merkur. Oba planeta v istem polju - super. Pogledam ga še s povečavo 67x, a pri navidezni velikosti 6 '' se Merkurjeva faza pri tej povečavi ni videla. A nisem letel po Barllowo lečo - ampak sem se moral vrniti na vrt ..., Venera in Merkur pa sta počasi zahajala nad grički in gozdovi Slovenskih Goric.
   
   Severozahodno nebo 22. 5. 2020 - konjunkcija Venere in Merkurja. Krasen prizor - Kog.
   
   
   24. maja 2020 smo lahko iz večjega dela Slovenije opazovali trikotnik, ki so ga tvorila bližnja nebesna telesa: mlada Luna, Venera (svetla pika na sredi), Merkur (desno od Lune med oblaki). Desno spodaj je viden Triglav. Posnela Veronika Vičar med meteorološkimi opazovanji, terasa ARSO.
   
   
   Podobe iz Sv. Ane, 484 m (nad Podpeškim jezerom), 27. maj 2020 - ZV in MJ.
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   Zaradi corone so največji in najboljši teleskopi ugasnjeni, a lov za Zemlji nevarnimi asteroidi se nadaljuje (večinsko povzeto po Spiki, 5 - 2020)
   V večini držav so ustavljene vse dejavnosti, razen tiste za obvladovanje epidemije virusa COVID-19. Ljubitelji in poznavalci neba in življenja na Zemlji pa so zaskrbljeni, ker so tudi teleskopi ugasnjeni, in da lahko tako spregledamo kak Zemlji nevaren asteroid. A zaskrbljenost je v resnici baje odveč - saj teleskopi, ki lovijo Zemlji bližnje in potencialno nevarne asteroide, delujejo nemoteno naprej. Te projekte v največji meri financira NASA. Od ameriškega kongresa je pred leti dobila denar in nalogo, da v prihodnjih letih najde in razišče 90 % Zemlji nevarnih teles (NEO - Near-Earth Objects) s premerom večjim od 140 m, ki se Zemlji preveč približajo, da bi lahko tako mirno spali. Tak objekt bi lahko, če ga opazimo dovolj zgodaj, preusmerili vstran od Zemlje ali razstrelili. Torej bi se (protislovno) orožje za uničenje človeštva in velikega dela življenja, spremenilo v rešitelja Zemlje, življenja, človeka ...
   Nasini projekti za te naloge so Pan-STARRS (Panoramic Survey Telescope and Rapid Response System); dva teleskopa na Havajih, ki jih ljubiteljski astronomi poznamo predvsem po odkritjih kometov), CSS (Catalina Sky Survey; trije teleskopi v Arizoni) in NEO WISE (Wide-field Infrared Survey Explorer; vesoljski teleskop prirejen po koncu primarne misije za lov na NEO-te). Delo so organizirali tako, da ne ogrožajo zdravja zaposlenih.
   

   Pan-STARRS 1

   Catalina Sky Survey

   NEO WISE

   
   Pan-STARRS 1 in Pan-STARRS 2 stojita na vrhu gore Haleakale na havajskem otoku Maui. Opremljena sta z največjima astrokamerama s 1400 milijoni slikovnih elementov (1400 megapikslov). Iščejo telesa na orbitah med Marsom in Jupitrom, v Kuiperjevem pasu in tiste na bližnjih orbitah, blizu Zemlje in Sonca. Programsko orodje zazna vse že znane asteroide, komete in ostale objekte ter alarmira operaterje le v primeru detekcije novega objekta.
   Catalina Sky Survey ima dva teleskopa na gori Mount Lemmon (na višini Kredarice 2510 m) v južni Arizoni in še tretjega, ki zgolj določa tirnice novoodkrtih teles. Teleskopi v povprečju odkrijejo en nov NEO asteroid na noč. Pred kratkim so odkrili, da ima naša Zemlja še eno mini lunico - lahko da je sedaj več nima ... Središče za male planete (Minor Planet Center) zbira vse novoodkrite objekte, da jih lahko spremljajo tudi amaterji - zaradi epidemije so te objave ustavljene. Ocenjujejo pa seveda tudi njihovo velikost in gostoto. Tako se je večkrat zgodilo, da so asteroide spremljali do vstopa v Zemljino atmosfero, kjer so zgoreli, nekaj pa jih je celo padlo na Zemljo kot meteoriti in so jih kasneje našli. NEO amaterski lovci so sedaj, poleg omenjenih samodejnih teleskopov, primorani sami iskati nevarna telesa. Obstaja strah, da se kak asteroid izmuzne.
   A statistika je na naši strani, le na 100 let pade kak tak asteroid, ki bi razdejal srednje veliko mesto. Večina pa jih tako pade v morja, ki pokrivajo večino Zemlje. 1908 je padel en tak asteroid (36,5 m, s hitrostjo 14,7 km/s) v Tunguski, Sibirija in razdejal 2100 kvadratnih kilometrov nenaseljene pokrajine (gozdov), to je 1/10 Slovenije. V bližini Čeljabinska pa je 2013 v zraku eksplodiral asteroid velikosti hiše. Zaradi eksplozije in popokanih stekel, je bilo ranjenih kar dobrih 1000 ljudi.
   2019 pa je med Luno iz Zemljo (100 000 km od nas) letel asteroid (2029 OK) velikosti od 60 do 130 m. Do tik pred zdajci je bil neopažen, ker je priletel iz smeri Sonca. Poleg medicinskega osebja, ki v tem času nesebično skrbi za naše zdravje, bi se morali vsake toliko zahvaliti lovcem na nevarne asteroide, ki skrbijo, da nesreča ne bi prišla nad nas (na Zemljo in celotno življenje) še iz vesolja. Pravijo, da Zemlja poleg človeka, ne potrebuje prav nobene druge nevarnosti.
   
   
   Na Luni v miru pijem pivo - tam daleč pa je Zemlja z virusom covid-19 in še asteroid jih je ravno zadel.
   
   IN ŠE - 24. aprila 2020 je vesoljski teleskop Hubble praznoval že svoj 30. rojstni dan. Vse najboljše in hvala za tvoje krasne slike ter izjemne meritve, spoznanja - in na koncu: Hubble, še na mnoga leta!
   
   Podobe iz raja - v odtenkih rdeče
   
   
   
   Preden se posvetimo astronomiji v ožjem pomenu besede pa sledijo še čisto sveže prečudovite barvne podobe iz polj pod Kamniškimi Alpami. Vse kar dela ta naš svet živ in barvno tako slikovit nam omogoča naša prečudovita zvezda - Sonce.
   
   Polja v rdeči - detelja inkarnatka je obarvala polja kmetijskega centra Jable v čarobno žametne odtenke rdeče - cesta od Trzina proti Mengešu, na desni strani (Mengeško polje). Prizore pa dodatno popestri pomladno sveža zelena barva trav, žit, dreves, gozdov in zlata barva ogrščice. Vse skupaj pa se nahaja v objemu Alp - najvišje vrhove katerih še zmeraj pokriva lesketajoča belina snežne odeje. Te imenitne barvne podobe lahko spremljamo prva dva tedna v maju (vsako leto) - vabljeni torej v park barv sredi Slovenije.
   
   
   
   Med polji se lahko le sprehajate ali vozite s kolesi, nikakor pa se ne smete podati med idilične podobe z avtomobili ali motorji.
   Posnela Marjetka in Zorko 7. in 8. maj 2020.
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   

   ---

   
   
   
   Kaj lahko opazujemo od doma (nekaj opisov)
   
   
   Sonce posneto 10. maja 2020 - Solar Dynamics Observatory. Izbruh levo zgoraj se krasno vidi tudi skozi H-alfa teleskop, recimo Lunt 35 mm - eden najvišjih izbruhov v zadnjih letih. Višina je dosegla približno desetino premera Sonca - to je 11 Zemelj.
   
   Opazovnje aktivnosti Sonca od doma je sploh enostavno, tako se zadnje dni, 17., 18., 19. marec 2020, opazi majčkeno povišanje aktivnosti Sonca - kar nekaj robnih "izbruhov" se dviga v korono (seveda v korono Sonca)! Morebiti se bo aktivnost Sonca počasi povečala (11-letni cikel) ...
   Venera v teh tednih že kaže izrazito meno, 28. 3. 2020 je bila čudovita noč in že iz balkona se jo je dalo imenitno opazovati (magnituda -4,4). Že pri povečavi 60x je mena pri zornem kotu Venere 25 '' bila zelo razločna. Ta kot se bo vsaj podvojil do sredine maja, ko bo Venera videti kot tanek nežen srp v večerni zarji.
   
   Venera, kot bo videti sredi maja 2020 v večerni zarji - zahodni del neba ... V času karantene je to imeniten objekt za spremljanje preobrazbe mene in hitre navidezne rasti zornega kota naše vroče sosede (recimo kar z balkona, skozi odprto okno ...). Sredi maja bodo za opazovanje dovolj že zoom dalnogledi s povečavami 30x. Slovenija pod skupnim nebom ima tokrat še posebno sporočilo.
   
   
   31. marca 2020 se je tudi zjasnilo in na večernem nebu, recimo skozi okono, laho enostavno opazujemo, poleg izjemne Venere, še našo drugo lepotico Luno - prvi krajec. Že povečave 20x ali 30x nas popeljejo na izjemno razgiban in zanimiv relief poln kraterjev, prelomnic, gorovij, morij - to je edino telo v vesolju (poleg seveda naše mame Zemlje), kjer smo ljudje že pristali in se sprehodili. Med kraterji je recimo tudi Vega (JV del Lune), imenovan po našem znamenitem matematiku - krater Stefan pa je na nasprotni strani Lune, ki je iz Zemlje nikoli ne vidimo.
   
   Tudi Sončevi robni izbruhi so bili 31. 3. 2020 dokaj izraziti: H-alfa teleskop Lunt 35 mm. Še bolj dominantni pa 1. aprila 2020 - bilo jih je več, pravi stebri plazme nad fotosfero Sonca.
   
   Sonce je v H-alfa svetlobi spet nežno zacvetelo 15. aprila 2020, kot sadno drevje (na robu Sonca je videt nekaj nežnih redkih protuberanc, kot pri dedku las na glavi ...). Ko smo že pri cvetenju! Še v torek je snežilo, danes v sredo pa je že spet jasen pomladni dan - le slana je zjutraj spet razrečila pridelek sadja širom po SLoveniji - a recimo, da bo nekaj sadežev v višjih legah le ostalo za kompote, marmelade, štrudle in seveda žganjekuho - seveda zaradi zdravstvenih razlogov ...
   
   Astronomija iz balkona
   To sicer sploh ni slaba ideja, če živiš na deželi, v mestne preosvetljenem okolju pa je astronomija iz balkona večinoma zelo omejena. A v karanteni je ob jasnih večerih tudi ta rešitev lahko prav simpatična - sploh pri planetih in svetlejših razsutih kopicah.
   
   
   Prekrasna kombinacija - Venera in Plejade v aprilu 2020. Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap200402.html
   
   Pogled in oprema nista idealna, a vseeno nudita izhod v oddaljene lepote vesolja.
   
   Premik Venere glede na Plejade iz 4. na 6. april 2020 - Zupančičeva jama. Slike narejene s kompaktnim žepnim dig. fotoaparatom. Niso kdove kaj, a kažejo, da se da ...
   
   *** Superbolid nad Slovenijo - Srednjo Evropo, 6. april 2020
   
   
   
   Danes okoli 15:35 ure, je bil po celi Sloveniji viden zelo svetel meteor. Pojav so opazili tudi na Hrvaškem, v Italiji, Avstriji, Nemčiji, Švici in Lihtenšajnu. Zaenkrat kaže, da je superbolid eksplodiral na severu Avstrije. Tudi najverjetnejša lokacija padca meteoritov je v Avstriji.
   
   Izbruhi so bili 1. in 2. maja 2020 dokaj izraziti in že kar mogočni: H-alfa teleskop Lunt 35 mm.
   
   Venera v teh dneh kaže že izrazito meno - ozek velik srp in velikost planeta je kar 40 loč. sekund. Še na začetku aprila je bila njena velikost 26 ''. 21. in 22. maja 2020 bo Venera zelo približala Merkurju. Merkur je manj svetel kot Venera in je zmeraj relativno nizko nad obzorjem, zato se moramo nekoliko bolj potruditi, da ga opazimo. Maja pa nam bo Venera odličen kažipot. Ne zamudite.
   
   
   
   
   Merkur in Venera 21. in 22. maja 2020. Ne zamudite tega prečudovitega prizora.
   
   
   
   
2. Koronavirus in astronomija!
   Pogled v zvezdno nebo je dovoljen in celo zaželen - 17. marec 2020 (a previdno)
   
   Koronavirus je priložnost, da se tudi sami ozremo v zvezdno nebo (seveda z upoštevanjem vranostnih navodil). Pred epidemijo koronavirusa smo namreč bili preveč vpeti v ritem vsakdanjega življenja - sedaj pa se nam ponuja nenadejana priložnost, da uresničimo svoje želje in se hkrati nekoliko oddaljimo od medijev in strahu, ki pa je normalen del življenja, je čustvo preživetja (v zmernih mejah seveda)!
   
   Življenje, vesolje, gledano mimo optike človeške morale in filozofije, daje pravico sobivanja tako ljudem, ostalim živalim, rastlinam, kot bakterijam in virusom.
   Danes vemo, da človeško telo ne deluje zgolj zaradi lastnih celic, ampak mu pomaga kar okrog 57 % samostojnih mikroorganizmov (to je številčni delež). Novejša spoznanja tako korenito spreminjajo razumevanje bolezni, alergij in drugih zdravstvenih stanj ter načinov, kako se medicina loteva zdravljenja in definicijo zdravja. Mikroorganizmi so torej ključni za zdravje in počutje. Črevesna flora ima prste vmes celo pri depresiji in avtizmu. Ne glede na to, kako pogosto in kako natančno se umivate, skoraj vsak kotiček in špranja vaše kože sta vselej prekrita z mikroskopskimi kreaturami – bakterijami, virusi in glivicami. Največje koncentracije nečloveških celic so v črevesju. Miške, ki so jedle iztrebke debelih ljudi, torej so zaužile njihove črevesne mikrobe, so se večinoma redile, ostale pa ne.
   Poleg bolj ali manj idiličnega sobivanja pa seveda med visoko razvitimi bitji in ostalimi (tudi virusi, bakterijami) poteka stalen konflikt znotraj prehrambene verige in iskanja prostora pod "soncem" za preživetje in nadaljevanje vrst. Seveda - človek vidi, recimo zloglasni koronavirus, kot bolezen - kar pa je pričakovano in s stališča logike preživetja povsem upravičeno - le kdo si želi trpljenja, izgube bližnjega, lastne prekinitve pogleda v zvezdno nebo. Ker nas je ta virus za nekaj časa iz preventivnih zdravstvenih razlogov dodobra ohromil - je to priložnost, da se zvečer odpravimo na tisoče in milijone svetlobnih let dolgo potovanje, ki nam ga nihče ne more vzeti - to je na potovanje po lepotah zvezdnega neba. Seveda - dokler epidemija traja - veljajo varnostni ukrepi - upoštevamo varnostno razdaljo, to pomeni brez menjave daljnogledov, brez souporabe teleskopov, itn.
   Ko virus konča svoj pohod med nami, ko se konča karantena, pa se seveda spet lahko družimo in si z veseljem izmenjamo izkušnje, kaj vse smo se naučili na popotovanju med zvezdami v času karantene.
   
   
   Da pa pojem korona ne bi imel samo negativne konotacije pa se tokrat spomnimo še na prekrasno Sončevo korono, ki jo v vsej svoji lepoti vidimo med popolnim Sončevim mrkom - in vsak mrk da drugačno podobo (kot družina koronavirusov - a pri teh ni ravno videti neke lepote).
   
   Ime koronavirus izvira iz latinske besede corona, kar pomeni "krona" ali "halo", ki se nanaša na značilen videz, ki spominja na krono ali tudi Sončevo korono, ki se nahaja okoli virionov (virusov tipa corona). Značilnosti virusa korona (okrog 100 nm premera) so torej beljakovinske površinske (kapsidne) konice, kot na kroni, ki se vežejo na celico drugega organizma in potem ...
   
   Na spletu je veliko aplikacij, kart, tukaj je revija Spika, ki nam lahko kažejo pot po nebesnem svodu. Pazimo nase in na druge in uživajmo v lepotah nočnega neba.
   
   Še beseda o pojmu učlovečenja.
   Med nami ni enoznačnih definicij, kdaj smo se učlovečili - civilizirali - eni pravijo, da takrat, ko smo začeli pokopavati pokojne, drugi spet trdijo, da takrat, ko smo postali poljedelci, ena zadnjih definicij (Margaret Mead) pa pravi, da takrat, ko si je človek zlomil stegnenico in zato ni umrl - ko smo torej bližnje začeli zdraviti - precej aktualna definicija.
   ZV
   
   Druzenje Šentviskih astronomov med korona-karanteno, pomlad 2020.
   Druzenje Šentviskih astronomov med korona-karanteno, pomlad 2020. Seveda je to edini način, da izmenjamo misli, kaj naredimo preko video debate (vzpostavil Andrej) ..., se torej vidimo. V Času Galileja ali tudi še v začetku 20. stoletja to ne bi bilo možno - sploh ne za navadne amaterje. Vsem v mraku krajša čas Venera, prekrasno zimsko nebo na zahodu s Plejadami (Gostosevci), Luna pa tako nikoli ne razočara ... Vreme je kar presenetljivo lepo - in seveda sedaj vsi sanjamo, kaj bi lahko vse opazovali in posneli. A če ne bi bilo epidemije, bi pa nam najbrž večino teh želja posrkale vsakdanje obveznosti ... A lepo je hrepeneti ...
   
   
   
   
3. Odšel je g. Alojzij Šporar,
   - 29. mar. 2020
   
   G. Lojze je dolga leta obiskoval sredina astronomska predavanja na Gimnaziji Šentvid - Ljubljana. Bij je tudi zelo dejaven člane naše druščine!
   Velikokrat je astronomsko skupino povabil v Velike Lašče, na Veliko in Malo Slevico na nepozabna astronomska opazovanja, tudi MLA2009 je pripeljal v Velike Lašče, peljal nas je na ogled rimskega zapornega zidu (Claustra), na pot od Trubarjeve domačije (Rašice) do Turjaka ... res lepa, iskrena in nepozabna druženja.
   V življenju sem srečal malo takih častnih ljudi kot je bil g. Lojze. Zmeraj, ko sem se spomnil nanj, mi je njegov srčen, pošten in pogumen odnos do stvarstva, narave, sočloveka, domovine ... vlil novih moči za bolj optimističen pogled na ta naš svet. Optimizma pa nam tako zmeraj primanjkuje - in g. Lojze je bil taka duša, ki je ljudem prinašal veselje do življenja in tudi smisel. To je poseben talent. Hvala Mu!
   Živimo res težke, negotove čase in še toliko bolj so na preizkušnji tisti med nami, ki so izgubili svojce, saj je še zadnje slovo praktično v samoti ... Žena Meta nam je sporočila - da je g. Lojze odšel in zasijal, kot  najsvetlejša zvezda na nebu.
   
   Ko ni več zmogel do Šentvida, nam je zmeraj pred novim letom napisal nekaj lepih misli (kjer se je čutilo, kako rad bi bil med nami, a ..., za zmeraj bo ostal med nami).
   Vsem bližnjim izrekamo iskreno sožalje.
   
   
   G. Alojzij Šporar stoji na desni - ogled rimskega zapornega zidu (Claustra) - 3. junij 2011.
   
   
   
   
4. Eksplozija meteorja - superbolid nad JV Slovenijo,
   - 28. feb. 2020
   
   Eksplozijo sta opazila tudi opazovalca ŠTUBLAR na padavinski postaji Cerovec.
   
   
   Kratek opis eksplozije superbolida iz padavinske meteorološke postaje Cerovec - opazuje družina ŠTUBLAR.
   Takole pišejo pod točko 1. Izredni pojavi:
   "28. 2. 2020 10:30 močan pok, ropotanje, eksplozija, meteorit na nebu - dva bela obroča."
   Včasih so meteorološki opazovalci beležili tako polarni sij, kot halo okrog Sonca ali Lune, svtlobne stebre, optične prevare, ... Razvite države še ohranjajo meteorološke opazovalce, manj odgovorne pa jih na veliko ukinjajo ... Spodaj je delček met. pad. poročila.
   
   Padec meteoroida z ocenjeno maso od petih do šestih ton je 28. feb. 2020 povzročil pojav zelo svetlega meteorja nad jugovzhodno Slovenijo, ki so mu sledili tudi glasni zvočni poki. Kmalu so stekle iskalne akcije za ostanki meteorida - meteoriti - in, kot kaže, so bile iskalne akcije uspešne. Našli so tudi kos meteorita in ga poimenovali Novo Mesto. Je hondrit - to pomeni, se je oblikoval iz prahu in manjših zrn, ki so bila prisotna že med nastajanjem Osončja ob kreiranju asteroidov. Posebno zanimive so hondrule, ki so v glavnem sestavljene iz silikatnega minerala olivina in piroksena. Hondrule so velike okoli 1 mm, v meteoritu pa se nahajajo v obliki kapljic. Hondriti tudi vsebujejo vključke težko hlapljivih (tudi kondenzacija nastopi pri visoki temperaturi) materialov oziroma njihovih zlitin (kalcijevo-aluminijevi vključki), ki so med najstarejšimi snovmi v Osončju.
   Poleg novega meteorita so doslej na ozemlje Slovenije padli štirje meteoriti, ki so tudi v mednarodni bazi podatkov, in sicer Avče, Jesenice, Javorje in Jezersko.
   
   
   Meteor nad Slovenijo. Foto: YouTube.
   
   
   
   Gregor Kos in lokacija, kjer je našel kamenček. FOTO: Bojan Ambrožič
   
   
   
   
5. Polarni sij,
   - feb. 2020
   
   Tone in Sonja Kuntner nas večkrat obiščeta na observatoriju gimnazije in si tako skupaj ogledamo lepote nočnega neba. Imata tudi svoj teleskop. Večkrat sta mi omenila severni sij in tokrat jima je uspelo. Odpotovala sta na Norveško v Tromso - skoraj 70 ° ge. šrine - ki daje veliko upanja na uspeh, če jo le vreme ne zagode. In njima je uspelo, spodaj je nekaj prečudovitih slik tega veličastnega prizora.
   
   
   Tromso je po številu prebivalstva osmo največje norveško mesto, ki se med drugim ponaša z dejstvom, da je najsevernejše univerzitetno mesto na svetu (Univerza Tromso ustanovljena 1972); v svetovnem merilu je v njem tudi najsevernejša pivovarna, botanični vrt in planetarij. Je na območju, kjer je polarni sij zelo pogost. Le vreme velikokrat nagaja.
   
   
   Področje pojavljanja polarnega sija na severu.
   
   Na strani
   https://www.nordlysvarsel.com/en/
   je napoved sija in še vreme.
   Napoved vremen za dlje časa je recimo na:
   https://www.timeanddate.com/weather/norway/tromso/ext
   
   
   Polarni sij nastane, ko električno nabiti delci magnetosfere, v glavnem so to elektroni, lahko tudi protoni (Sončev veter) in nekateri težki ioni (kisik in dušik), pridejo v stik z Zemljinim ozračjem in tam reagirajo ter posledično zasvetijo. Trk delca sproži pri molekulah/atomih vzbujeno stanje, ki je primerno spremenjeni konfiguraciji elektronov. Po kratkem času se stanje zopet povrne na osnovno energijsko raven in pri tem se sprošča svetlobna energija, ki je splošno označena kot fluorescenca. Do teh pojavov privedejo tudi poskusi z jedrskim orožjem v višjih slojih ozračja (400 km), kot na primer poskus Starfish-Prime 9. 7. 1962. Polarni sij se pojavlja zlasti v polarnih območjih, saj potujejo delci v Sončevem vetru po magnetnih silnicah zemeljskega magnetnega polja, ki imajo začetek in konec v magnetnih polih Zemlje. Sončev veter je plazma, ki potuje s povprečno hitrostjo med 500 in 833 km/s (do 3.000.000 km/h) in z gostoto, ki je v bližini Zemlje približno enaka 5 × 10⁶ delcev na m³. Na polih, kjer je smer magnetnega polja navpična glede na površino Zemlje, lahko nabiti delci vstopijo v Zemljino ozračje. Plazma potrebuje pri večji hitrosti 2 dneva, pri manjši pa 4 dni, da prepotuje razdaljo med Soncem in Zemljo, ki znaša okoli 150 milijonov kilometrov. Če je Sonce zelo aktivno, se polarni sij lahko pojavi tudi v Sloveniji in južneje.
   
   
   
   
6. Spreminjajoča površina ugašajoče Betelgeze,
   - 2019 / 2020
   
   
   Spreminjajoča površina ugašajoče Betelgeze
   Avtorstvo slike: ESO, M. Montargès et al.

   Pojasnilo: Ali Betelgeza poleg ugašanja spreminja svoj videz? Da. Znamenita rdeča zvezda v znanem ozvezdju Orion je tako velika, da teleskopi na Zemlji dejansko lahko razločijo njeno površino - čeprav le komaj. Dve prikazani sliki, posneti z Zelo velikim teleskopom Evropskega južnega observatorija, prikazujeta izgled površine zvezde na začetku in koncu lanskega leta. Na zgodnejši sliki ima Betelgeza bolj enakomerno svetlost kot na kasnejši, ko je spodnja polovica Betelgeze postala precej temnejša od zgornje. Tekom prvih pet mesecev leta 2019 amaterska opazovanja Betelgeze kažejo, da je v resnici postala nekoliko svetlejša, v zadnjih petih mesecih 2019 pa je njen sij dramatično upadel. Ta spremenljivost je verjetno le povsem običajno vedenje te slavno spremenljive superorjakinje, toda nedavni upad sija je znova sprožil razpravo o tem, kako dolgo bo morda minilo, preden bo Betelgeza postala supernova. Ker je Betelgeza oddaljena okoli 700 svetlobnih let, bo morebitna supernova (verjetno tisoče let v prihodnosti) neverjeten spektakel nočnega neba, ki pa ne bo ogrozil življenja na Zemlji.

   Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap200217.html
   
   
   
   
7. Poučne slike dneva,
   - jan., feb. 2020
   
   
   VIR animacije: http://www.teoti.com/scifi-science-space/153404-astronomy-gif-of-the-day-20180104.html?hpage=2
   M1: neverjetna rastoča meglica Rakovica
   Avtorstvo filma & avtorske pravice: Detlef Hartmann

   Pojasnilo: Ali so vaše oči dovolj dobre, da zaznajo razširanje meglice Rakovica? Poznana tudi pod imenom M1, je kot prva na znanem seznamu objektov Charlesa Messiera, ki jih je označil da niso kometi. Rakovica je zdaj prepoznana kot razširjajoč oblak snovi, ki je nastal ob eksploziji masivne zvezde, oziroma supernove. Nasilnemu rojstvu meglice Rakovica so bili astronomi priča leta 1054. Pri trenutnem premeru 10 svetlobnih let, se meglica še vedno širi s hitrostjo 1000 kilometrov na sekundo. Njeno rast tekom preteklega desetletja prikazuje ta osupljiv pohitreni film. Vsako leto med leti 2008 in 2017, je bila z istim teleskopom in kamero posneta fotografija objekta na oddaljenem observatoriju v Avstriji. Deset fotografij združenih v film predstavlja 32 ur opazovalnega časa. Obdelane in izostrene fotografije prikazujejo celo dinamično dogajanje znotraj Rakovice. Meglica Rakovica je od nas oddaljena približno 6.500 svetlobnih let in navidezno leži v ozvezdju Bik.

   VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap200119.html
   
   

   Nočno nebo ob sončnem zahodu nad Velikim kanjonom Avtorstvo slike & avtorske pravice: Robert Q. Fugate Pojasnilo: Opazovanje rdeče ožarjenih gorskih vrhov iz notranjosti Velikega kanjona, je bilo eno najbolj neverjetnih izkušenj v življenju tega amaterskega fotografa. Še bolj neverjetni so bili pozneje, ko so bili digitalno združeni s posnetkom nočnega neba, narejenim z isto kamero in z iste lokacije - uro kasneje. Oba posnetka sta bila narejena prejšnjega avgusta iz kampa 220 Mile Canyon na reki Kolorado, Kolorado, ZDA. Vrhovi so rdeče ožarjeni, ker so osvetljeni od običajno rdečega sončnega zahoda. Pozneje, visoko zgoraj, je pas Rimske ceste dramatično usmerjen navzdol, napolnjen z zvezdami, meglicami in temnimi oblaki prahu. Na levi strani Rimske ceste je planet Saturn, na desni pa je svetlejši Jupiter. Čeprav sta Jupiter in Saturn zdaj slabo vidna, bo Venera v naslednjih dveh mesecih vidna in precej svetla na jasnem zahodnem nebu po sončnem zahodu. VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap200204.html

   Rimska cesta nad parkom Yellowstone Avtorstvo slike & avtorske pravice: Lori Jacobs Pojasnilo: Rimska cesta ni nastala iz izhlapevajočega jezera. Bazen živahne modre vode s premerom okoli 10 metrov, je znan kot izvir Silex in se nahaja v Nacionalnem parku Yellowstone, v državi Wyoming, ZDA. Iz izvira se dviga para, ki jo segreva magma globoko pod površjem, znana kot Yellowstonska vroča točka. Para zamegljuje sliko Venere, ki je zato videti nenavadno velika. Nepovezano daleč v ozadju vzhaja osrednji pas naše Galaksije, pas, ki je osvetljen od milijard zvezd. Prikazana slika je panorama, sestavljena iz 3 slik in je bila posneta prejšnjega avgusta. Če bo Yellowstonska vroča točka povzročila ponoven izbruh supervulkana, kot ga je pred 640.000 leti, bi lahko bil prizadet velik del Severne Amerike. VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap200129.html

   
   
   
   
   
8. 11. državno tekmovanje v znanju astronomije,
   - 11. 1. 2020 - Gimnazija Šentvid - Lj.
   
   Že enajstič zaporedoma smo bili organizatorji.
   Državno tekmovanje v znanju astronomije RS - sobota, 11. januar 2020 ob 10:00 - 12:00
   Tudi letošnje državno Tekmovanje v znanju astronomije je za osrednjo Slovenijo uspešno organizirala Gimnazija Šentvid - Ljubljana. Pomagali so tudi člani astronomskega krožka in ADV-LJ. Mentorja Klemen Blokar in dr. Andrej Lajovic sta, skupaj z nekaterimi ostalimi člani (pridružili so se Ida Kraševec, Dejan Kolarič, Martin Gladovič, Nastja Marondini, ...), uspešno opremila učilnice za tekmovanje, po navodilih DMFA Komisije za tekmovanje v znanju astronomije. Tekmovalcem in mentorjem so predstavili observatorij, radijski teleskop, itn. Na gimnaziji so tekmovali tako osnovnošolci kot srednješolci.
   
   Letos se je zbralo 191 mladih tekmovalcev.
   
   
   Vir: https://www.dmfa.si/Tekmovanja/As/Razpis.aspx
   
   
   
   
   
9. Delni Lunin mrk (žal bo Luna le v polsenci Zemlje),
   - 10. jan. 2020!
   
   
   V petek, 10. januarja 2020 bo delni Lunin mrk - a Luna bo le v polsenci Zemlje, kar pa se na oko praktično ne opazi.
   Je pa ta mrk povezan s Sončevim kolobarjastim mrkom 26. dec. 2019 v Aziji (pričakovana dva tedna zamika).
   
   18:07 prvi dotik Zemljine polsence.
   20:10 maksimum mrka.
   22:12 konec dotika polsence.
   
   
   Vir: https://www.timeanddate.com/eclipse/in/slovenia/ljubljana
   
   
   Skorajšnji Lunin mrk
   Avtorstvo slike & avtorske pravice: Gyorgy Soponyai

   Pojasnilo: Prikazan kolaž fotografij prikazuje letošnjo prvo polno Luno na Madžarskem nebu, posneto 10. januarja 2020. Sredinska slika je časovno nastala na sredini mrka. Izgleda le malce temneje, saj je potovala skozi zunanjo šibko polsenco planeta Zemlja. Tekom tega polsenčnega mrka je Luna skoraj zašla v severni rob Zemljine popolne sence. Nežen in težak za opazovanje, je bil to letošnji prvi Lunin mrk, od napovedanih štirih, ki bodo vsi polsenčni.

   VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap200118.html
   
   
   
   
10. Aktivnost Sonca v H-alfa,
    - 5. jan. 2020!
    
    To je prvi dan po nekaj tednih, ko se na robu Sonca opazi "izbruhe" - no, vsaj en nekoliko bolj očiten! Lunt H-alfa teleskop 35 mm.
    
    
    
    
11. Zadnje opazovanja v letu,
    - 30. dec. 2019!
    
    Del ekipe se je odpravil iz 29. na 30. dec. opazovat na Krim (sam sem padel v hudo virozo ...). A jih je mrzel veter preusmeril na Kurešček, kjer so postavili Klemenovo EQ3 stojalo in nanj Martinovega Canona s 50 mm objektivom. Ekipa se je po postavitvi opreme urno vrnila v topel avto (Ciko so seveda pustili lepo v avtu) in iz zavetja sprejemali slike na mibilni telefon.
    Tako je nastala ta čudovita podoba Oriona z Barnardovo pentljo, orjaško plinsko emisijska meglico, ki obdaja Orionov pas, ki jo je pred več kot 100 leti odkril pionirski fotograf Oriona E. E. Barnard. Na preprostem stojalu EQ3 iz MLA2009 je torej moč pri tej goriščni razdalji eksponirati več kot minuto.
    
    
    Čudovita podoba Oriona z Barnardovo pentljo, orjaško plinsko emisijska meglico, ki obdaja Orionov pas, ki jo je pred več kot 100 leti odkril pionirski fotograf Oriona E. E. Barnard. Sliko je sestavil in odlično obdelal Martin (30. dec. 2019, Kurešček)!
    Seveda sta meglici M42 in M43 nekoliko preosvetljeni, lepo se vidi še meglico Plamen, zraven (spodaj) pa mičkeno Konjsko glavo ...
    https://apod.nasa.gov/apod/ap101023.html
    
    
    
    
12. Krožek,
    - 23. dec. 2019!
    
    Vremenska napoved o lepem vremenu se je uresničila ob 21:30 (žal je večina krožkarjev takrat že odšla domov). Po dveh tednih oblačnega vremena, je predpraznični december le "uslišal" želje vseh nas po jasnem nebu.
    SQM (Sky Quality Meter ) je pokazal sij neba 20.06 mag/arc-sec², kar je za Šentvid kar solidno (je daleč od 22 mag/"² pa vendar ...). Zazna se Rimska cesta in brez težav se opazuje objekte, kot so M1, M33 ... Privoščili smo si seveda še vse ostale objekte jesensko zimskega neba: M42, M44, M45, M35, M31 (s sosedama M32, M110), M81, M82, Hi-h, M37, M36, Deževnice ... Spet znova nas je navdušil okular E-SWA40 (William Optics SWAN 40 mm 2" Super Wide Angle Eyepiece - 72° Field) v kombinacijo s Ciko (teleskop Dobson 300 mm, f/5).
    
    
    M33 (galaksija v Trikotniku, oddaljena 2,59 milijonov svetlobnih let) in M1 (Rakovica, ostanek supernove iz leta 1054, ozvezdje Bik, oddaljena 6500 svetlobnih let). Vir: splet.
    
    
    
    
13. Krožek v decembru,
    - 16. dec. 2019!
    
    Več ali manj se nadaljuje pričakovano slabo vreme. Na spletu smo si ogledali nekaj poceni optike iz paketa novoletnih daril in bili dokaj razočarani (no, kakšna naprava bi bila za opazovanje ptičev še dokaj ok). Mlajši člani so nadaljevali z nadgradnjo spektroskopa, vodenje koračnega motorja. Za potrebe detekcije kislin pa se je ekipa lotila tudi izdelave posebnega stojala - in ta procedura je izvabila iz nas prav veliko humorja, domislic. Vsak je imel svojo idejo in vsak je nekaj po svoje zvijal žice, trakove iz aluminija, tolkel ..., še dobro da se ni noben poškodoval. Stojalo je na koncu celo obstalo na treh nožicah. Za priboljšek smo si ogledali nekaj epizod znane risane serije - A je to! Spodnja slika vse pove!
    
    
    V srednjeveški delavnici 16. dec. 2019, Šentvid - Lj.
    
    
    
    
    
14. Deževen in oblačen november,
    - edino opazovanje, 30. nov. 2019!
    
    November je mesec, ki ima le malo jasnih dni (noči - graf spodaj) - v povprečju najmanj v letu. Osrednja Slovenija ima novembra le en jasen dan, ko je manj kot 20 % neba pokritega z oblaki, 18 dni pa je popolnoma oblačnih (letos pa je bilo v osrednji Sloveniji kar 25 dni popolnoma oblačnih). Dni s padavinami pa je bilo kar 29 - v povprečju jih je novembra dobrih 18 v osrednji Sloveniji. Tako nam je novembra ušel pogled na prehod Merkurja čez Sonce, roj Leonidov ...
    Da sem zares doživel sončen dan in večerno zarjo s perkrasnim pogledom v vrsti postavljenih zahajajočih biserov neba (Luna, Saturn, Venera, Jupiter - slika spodaj), sem moral 30. nov. 2019 v sv Slovenijo (Kog). To je bilo hkrati edino opazovanje nočnega neba v novembru 2019. Čez dan (do navtičnega mraka) sem moral mami pripravljati drva za zimo, ob tem me je nekoliko opraskalo trnje ... - in tako sem se zvečer, ob pospravljanju zadnjih polen, ob pogledu na prekrasno zvezdno noč, spomnil starega latinskega pregovora "preko trnja do zvezd" (kdaj velja dobesedno ...).
    Ker mi je prost čas podeljen po kapljicah, sem le v dobrih petih minutah preletel nočno nebo (okrog 18:30 ure) in sicer z izjemno praktičnim daljnogledom 15X70 (pred leti sem ga kupil "zgolj" za 60 EUR, ima razkošno polje 4.4 ° pri povečavi 15X in premeru objektivov 70 mm). In v tem zlatem času sem ujel nekatere nebesne bisere kot so: M33, M31, M45, M27, M13, Hi-h, M11, Obešalnik, Deževnice ... v izjemnih kontrastnih podobah (kot redko letos).
    Kot kaže spodnji graf (in moje izkušnje) - se astronomom splača živeti ali v jz Sloveniji ali v sv Sloveniji - nikakor pa ne v Ljubljani ... Velja tudi za ostale atribute življenja (zrak, voda, hrana, poštenje ...) - to v Ljubljani zelo šepa!
    
    
    Da sem zares doživel sončen dan in večerno zarjo s perkrasnim pogledom v vrsti postavljenih zahajajočih biserov neba (Luna, Saturn, Venera, Jupiter - slika spodaj, Jupiter je skrit za oblačkom), sem moral 30. nov. 2019 v sv Slovenijo (Kog). To je bilo hkrati edino (pa še to na hitro) opazovanje nočnega neba v novembru 2019.
    
    
    Dolgoletna analiza oblačnosti - Ljubljana, Murska Sobota, Portorož. Iz dolgoletne povprečne oblačnosti po dnevih se da razbrati obdobja, ki so primerna za astronomska opazovanja. Izkušnje kažejo, da če je oblačnost okrog 5/10 (50% odstrtega neba), so opazovanja že pogojno mogoča. Presenečajo izraziti vzorci skozi dekade - periodičnost letnega gibanja okrog Sonca očitno povzroča napovedljive vzorce prehodov vremenskih front, pojavov megle, konvekcije, itn.
    
    
    
    
15. Predavanje Rebecce M. Bresnik - NASA (Back to the Moon Plan),
    - 13. nov. 2019!
    
    V sredo, 13. novembra 2019 je v veliki predavalnici Gimnazije šenztvid - Lj. od 13.30 do 14.30 gostovala ameriška strokovnjakinja za pravo vesolja Rebecca M. Bresnik, ki je zaposlena na ameriški vesoljski agenciji NASA kot svetovalka za mednarodne zadeve in je glavna zastopnica za pravna vprašanja, povezana z Mednarodno vesoljsko postajo. Je tudi profesorica za vesoljsko pravo na Univerzi v Houstonu.
    
    Med obiskom v Sloveniji je med drugim imela predavanja na pravnih fakultetah v Ljubljani in Mariboru, na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in na Inštitutu Jožef Stefan, ter obiskala Center vesoljskih tehnologij Noordung. Slovenijo je obiskala že lani v spremstvu svojega moža, astronavta slovenskih korenin Randyja Bresnika. Randy Bresnik je 12. marca 2018 imel na Gimnaziji Šentvid imenitno predavanje na temo vesoljskih poletov, zahtevnih priprav nanje in življenja v postaji ISS ter izven nje.
    
    Gospa Bresnik tokrat v Slovenijo prihaja sama z namenom, da študentom prava in drugim zainteresiranim podrobneje predstavi področje prava vesolja. Našim dijakom pa je tokrat predstavila načrte NASE za ponoven polet na Luno (Back to the Moon Plan). Luna bo namreč odskočno telo za polet na Mars.
    To je bila izjemno zanimiva in prva taka celostna predstavitev nadgradnje koncepta poletov na Luno (program Artemis - Artemida). Predstavljeni so bili vsi koraki in kronološki pregled posameznih faz, ki bodo veliko bolj dodelani, trajnostno naravnani, kot so bili prvi poleti projekta Apollo - ki so ga zagotovo prekmalu ustavili (zadnji polet na Luno se je zgodil 19. decembra leta 1972 - Apollo 17) ... Zakaj je programu ime ravno Artemis (domiselna povezava na projekt Apollo) pa se razbere iz slik in komentarjev pod njimi.
    Prof. Vital Pirnat je izjemno tenkočutno povezoval celotno prireditev.
    
    Podarila nam je Randyjevo satelitsko sliko Slovenije iz ISS. Šola pa ji je podarila med in knjigo o šentviški gimnaziji.
    Po predavanju smo jo povabili v astronomski observatorij na kratek ogled. Na steni visi slika njenega moža in je takoj komentirala, da se ji je ta možakar zdi nekam znan. V hipu je komentirala, o Sunita je bila tudi tukaj. Bilo ji je zanimivo, da lahko z našo opremo opazujemo tudi ISS - kaj se vidi ... Pravi, da zelo rada uporablja mobilni telefon kot mini planetarij, ki ji takoj pokaže, kaj se v določeni smeri neba vidi atraktivnega. Podarili smo ji našo zvezdno karto, enako spremstvu iz ameriške ambasade (bilo je premalo časa za priprave - a smo nekako izpeljali še kratko srečanje na terasi gimnazije ob hudem nalivu). Podpisala se je v našo knjigo dogodkov. Bil je zelo deževen dan, tako smo ji zgolj na hitro pokazali še šolski radijski teleskop - bila je navdušena, da je bil narejen na šoli za tako malo denarja.
    Povedala je še, da ima prednike iz zelo različnih držav: Poljska, Švedska, Anglija ...
    
    Sledi nekaj slik in poučnih komentarjev o projektu Artemis (o poletu na Luno), o orbiti, modulih ...
    
    
    
    
    
    
    
    
    Vesoljski program Artemis izvaja pretežno NASA in mednarodni partnerji, kot so Evropska vesoljska agencija (ESA), JAXA in Kanadska vesoljska agencija (CSA) s ciljem pristanka prve ženske in naslednjega moškega na Luni - natančneje na območju južnega lunarnega pola do leta 2024. NASA vidi Artemiso kot korak k dolgoročnemu cilju, da vzpostavi trajnostno prisotnost na Luni, postavi temelje za izgradnjo lunarnega gospodarstva in na koncu pošlje ljudi na Mars.
    Od kod ime. Artemida je v grški mitologiji sestra dvojčica Apolona (od tod ime prve misije "Apollo") in hkrati boginja Lune. Artemida je ena od dvanajstih velikih bogov. Je boginja pravične vojne, Lune, lova, živali, narave, rasti in rojstva in zaščitnica slabotnih ter otrok. Bila je hči Lete in Zevsa.
    
    
    
    Prikaz novih raket sistema "Space Launch System (SLS)". SLS plovilo bodo s časom povečevali v bolj močne različice. Prva verzija Block I bo dvignila 95 ton v orbito. Večja verzija Block II pa bo lahko dvignila vsaj 130 ton v orbito. To je 12 ton več kot Saturn V in bi tako postala najmočnejša raketa. To je sicer manj od preklicanega projekta Ares V (188 ton). SLS bo lahko izstrelila astronavte v destinacije kot so Luna, Mars in asteroidi. Lahko bo tudi oskrbovala Mednarodno vesoljsko postajo. Astronavti naj bi se na Zemljo vrnili v štiričlanskem Orionu. Vesoljska sonda Orion (angleško MPCV Orion Multi-Purpose Crew Vehicle) je planirano vesoljsko plovilo za raziskovanje vesolja čez nizkozemeljsko orbito. Načrtuje ga ameriško podjetje Lockheed Martin za NASO, Astrium in ESO. Uporabljalo se bo za misije na Luno, asteroide in Mars. Služil bo kot rezervno plovilo za Mednarodno vesoljsko postajo. Izstrelila naj bi ga Space Launch System. Vsak Orion bo prevažal 2-6 astronavtov.
    https://www.nasa.gov/exploration/systems/sls/overview.html
    
    
    Izgled sonde Orion - zunanjost, notranjost.
    
    
    
    
    
    
    
    
    Postaja "Lunar Gateway" (Lunarni pristop) bo potovala okrog Lune po posebni orbiti, imenovani “Near-Rectilinear Halo Orbit” (NRHO). To pomeni, da bo Gateway sledil ekscentrični orbiti okoli Lune. Najbližje bo 3000 km, najdlje pa 7000 km od Lunine površine.
    "Angelska halo orbita" (The angelic halo orbit) je mogoča zaradi medsebojnih vplivov Zemljine in Lunine gravitacijske sile in potovanja obeh teles okrog skupnega težišča. Ko dve veliki telesi tako plešeta skozi vesolje, se lahko manjši predmet 'ujame' v orbiti v različne stabilne ali skoraj stabilne položaje glede na masi. Znane so tudi kot točke nihanja (libracije) ali Lagrangeove točke.
    Takšne lokacije so kot nalašč za načrtovanje dolgoročnih misij in do neke mere narekujejo zasnovo vesoljskega plovila, kaj lahko nosi v orbito in iz nje ter koliko energije potrebuje, da tam tudi ostane.
    Če potujmo po poti NRHO, traja en obhod okoli Lune približno sedem dni. Ta čas in orbita sta bila izbrana za omejitev mrkov, ko bi satelit lahko zasenčila Zemlja ali Luna. Iskanje Lunarne orbite za vmesno postajo ("Lunar Gateway") torej ni trivialna. Če želite ostati tam več let, je bližnja pravokotna halo orbita rahlo nestabilna in telesa v tej orbiti počasi lezejo iz nje (to se vidi iz spodnje slike enoletne poti - gledano iz Zemlje je ta orbita podobna haloju in od tod ime orbite). Da bi "Lunar Gateway" ohranil položaj, bodo potrebni redni manevri za ohranitev postaje v halo orbiti.
    Zakaj torej taka orbita? Temeljni omejevalni dejavnik pri prenašanju delov z Zemlje do potencialne baze na Luni je energija. V vesoljskih misijah ne letijo velika monolitna (v enem kosu) vesoljskega plovila. Leti so po stopnjah (kosih) in se tako v vesolju sestavi posamezne dele v celoto in nato na površini Lune. Nekatere dele se pusti, nekatere pa vrne nazaj.
    
    
    
    Halo orbita okoli Lagrangeove točke L2 sistema Zemlja-Luna. Ta orbita bi naj bila namenjena projektu Apollo - a ni bila potrebna, saj se je vse dogajalo na vidnem delu Lune, ki kaže proti Zemlji.
    
    
    Halo orbite so okoli Lagrangeovih točk L1, L2 ali L3 (orbite niso prikazane na diagramu, primer orbite je na prejšnji sliki zgoraj). Več o Lagrangeovih točkah zveš tudi iz seminarja - (FNT Ljubljana, 1985 - Akrecija v dvojnem zvezdnem sistemu, Zorko Vičar).
    
    
    
    
    
    
    
    
    
    
    
    
    Postaja "Lunar Gateway" (Lunarni pristop) - uradno imenovana "Lunar Orbital Platform - Gateway (LOP-G)", je načrtovana vesoljska postaja v lunarni orbiti (napajala bi jo naj energija sonca), ki bo služila kot komunikacijsko vozlišče, znanstveni laboratorij, modul za kratkotrajno bivanje in kot prostor za vozila (roverje) in druge robote. Igrala bi naj eno glavnih vlog v Nasinem programu Artemis.
    
    
    Ravnatelj prof. Jaka Erker prejeme Rebeccino darilo - Randyjevo satelitsko sliko Slovenije iz ISS. Na desni je prof. Vital Pirnat, ki je izjemno tenkočutno povezoval celotno prireditev.
    
    
    
    
    
    
    Spremstvo in gostja Rebecca M. Bresnik v astronomskem observatoriju Gimnazije Šentvid - Lj. Prof. Vital Pirnat (na desni) pa je izjemno lepo povezoval celotno prireditev.
    
    
    
    
    
    
    Rebeccin podpis v knjigo gostov.
    
    
    Nov par: Sunita in Randy (were here).
    
    Povzel in slikal Zorko vičar
    
    
    
    
    
16. Umrl je v ZDA živeči slovenski znanstvenik Anton Mavretič,
    - 21. nov. 2019!
    
    
    Anton Mavretič
    (b. 11 December 1934 in Metlika - Boldraž , Slovenia, d. 21 November 2019) was a Slovene electrical engineer who worked in the United States.
    
    Ko bo Zemlje konec, bo na nebu zapisano slovensko ime
    
    V četrtek je umrl slovenski znanstvenik Anton Mavretič, ki je živel in delal v ZDA. Posvečal se je razvoju vesoljskih tehnologij, med drugim je sodeloval pri programu Voyager, intenzivno pa je deloval tudi na področju promocije znanosti v Sloveniji in svetu. Leta 2015 mu je predsednik republike Borut Pahor podelil srebrni red za zasluge.
    
    Anton Mavretič se je rodil leta 1934 v Boldražu pri Metliki, jeseni 1957 pa je v Ljubljani začeti študij elektrotehnike nadaljeval v ameriškem Denverju, kjer je tudi doktoriral. Zatem se je posvečal razvoju vesoljskih tehnologij na najbolj prestižnih izobraževalnih ustanovah, kot so Massachusetts Institute of Technology, Harvard University in Boston University. Kasneje je deloval tudi v elektronski industriji.
    
    S svojim znanstvenim in inženirskim delom je prispeval ključno znanje za uspešno uresničitev ciljev plovil ameriškega vesoljskega programa Voyager 1 in 2. Za oba je načrtoval, preizkusil in usposobil instrumente, s katerimi je človeštvo pridobilo številne podatke o Sončevem vetru, njegovi hitrosti, gostoti, temperaturi in tlaku ter plazmi.
    
    Več kot šestdeset let je živel v ZDA, a se je redno vračal domov. Med drugim je bil tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Predsednik republike Borut Pahor mu je leta 2015 vročil srebrni red za zasluge za izjemno znanstvenoraziskovalno in inženirsko delo, s katerim je pomembno prispeval k sedanjemu vedenju človeštva o planetu Zemlja, Soncu ter medplanetarnem in medzvezdnem prostoru.
    
    Novico o njegovi smrti so danes sporočili iz Svetovnega slovenskega kongresa, katerega član je bil. Kot so v organizaciji zapisali ob njegovi smrti, je Mavretič svoje znanje nesebično delil z mladimi in je pogosto priskočil na pomoč slovenskim študentom, ki so študirali v ZDA. Spomnili so še, da je na instrumentu Voyager 1 v zlato ploščico vgravirano tudi njegovo ime, poroča STA.
    
    
    Sonda Voyager. Voyager 2 ima ta ključni instrument – Plasma Science (PLS) – še delujoč, zato bo lahko prehod v medzvezdni prostor jasneje kartiral. Zanimivost: glavni inženir instrumenta PLS za obe sondi je bil Slovenec Anton Mavretič.
    
    Podrobnosti iz življenja g. Mavretiča.
    
    Leta 1957 se je odzval povabilu strica v ZDA in odpotoval z redno vizo ter nadaljeval študij na Univerzi v Denverju. Tu je jeseni 1958 pridobil naziv bakalavra (Bachelor of Science, B. Sc.) in magistrski naziv (M. Sc.) junija 1961. Po študiju v Denverju, ZDA, se je vrnil v Slovenijo in odslužil redni vojaški rok. Jeseni 1962 je ponovno odšel v ZDA in se vpisal na doktorski študij na Syracuse University v New Yorku, kjer je v letu in pol opravil vse kvalifikacijske izpite. Takrat je prejel obvestilo jugoslovanskega veleposlaništva, da se mora vrniti v domov, ker bi mu v nasprotnem primeru potekel potni list. Zaradi tega je prekinil študij in se za dve leti zaposlil pri firmi Westinghouse v Pittsburghu, Pensilvanija, kar mu je omogočilo, da je ostal v ZDA. Pri Westinghousu je sodeloval pri razvojnih projektih za implementacijo njihovega patenta za enožarkovno podajanje slike pri barvni televiziji. Jeseni 1965 je na Pennsylvania State University nadaljeval doktorski študij in decembra leta 1968 pridobil doktorski naziv (Ph. D.). Takoj se je zaposlil na MIT (Massachusetts Institute of Technology), Cambridge, MA. Tu je razvojnoraziskovalno 10 let deloval v centru za raziskave vesolja (Center for Space Research). Na Harvard University, Center for Astrophysics, Harvard Observatory, Cambridge, MA, se je zaposlil septembra 1978 in ostal dve leti, ko se je jeseni leta 1980 zaposlil kot profesor na oddelku za elektrotehniko in računalništvo Boston University, Boston, MA. Tu je deloval 15 let.
    Po upokojitvi 1995 se je zaposlil v elektronski industriji, kjer je deloval do 2003. Od 2003 do 2004 je bil svetovalec pri Princeton Power Systems v New Jerseyju. V tem letu je začel s samostojnim svetovanjem v polprevodniški industriji in skoraj dve leti deloval v New Yorku kot svetovalec pri podjetju Veeco, ki je specializirano in znano po ionskih izvorih (Ion Sources) za naparevanje materialov pri izdelavi računalniških pomnilnih ploščkov (Hard Drives). Na povabilo se je 2005 vrnil na univerzo v Bostonu, Oddelek za astronomijo, Center za fiziko vesolja. Njegov kolega dr. Theodore Fritz, učenec prof. dr. Van Allena, ki je odkril in poimenoval Van Allenove pasove zunanjega dela Zemljine atmosfere, je dobil velik projekt obrambnih zračnih sil ZDA, vreden več kot 4 milijone ameriških dolarjev. Raziskave projekta so usmerjene v razvoj in izdelavo naprave za merjenje visokoenergijskih delcev v Van Allenovih pasovih na oddaljenosti od Zemlje od 6.000 do 12.000 km. Visokoenergijski delci (do 1 MeV) so ujeti v teh pasovih pod vplivom Zemljinega magnetnega polja (okoli 2 gaussa). Ti delci so problematični in nevarni za potnike v vesolju, na primer na potovanju do drugih planetov. Projekt (Loss Cone Imager, LCI) je namenjen tudi razumevanju fizike pojavov v Van Allenovih obročih in možnosti za kratkotrajno odmaknitev delcev v času, ko vesoljsko plovilo prehaja skozi prostor z visokoenergijskimi delci. Izkušnje in znanje dr. Antona Mavretiča iz prejšnjih podobnih raziskav in projekta za NASO, na primer Voyagerjevi projekti, ko je deloval na MIT v povezavi z Jet Propulsion Laboratory, Pasadena, California, so dobra osnova, na kateri bodo izvajali najnovejše razvojne raziskave. Dr. Mavretič je na MIT razvijal merilnike plazme za Voyagerjeve misije in medplanetarne merilne sisteme (Interplanetary Measuring Platform-IMP) in na Harvard University, Centru za astrofiziko. V 90. letih je deloval na projektih NASE z imenom Wind Mission, kar je tudi nadaljeval kot profesor na Univerzi v Bostonu. V času dela na projektu LCI je v njegovem laboratoriju od 2005 do 2011 doktoriralo pet kandidatov in magistriralo 12 študentov. Projekt je v zaključni fazi in pričakovati je, da bo satelit z izdelano merilno opremo, ki ustreza najstrožjim vojaškim standardom in zahtevam (temperatura v vesolju, brezzračni prostor …), utirjen v letu 2012. Ustrezna testiranja so že v teku. Glede na ustaljena pravila bo po določenem času in utirjanju satelita možno in dovoljeno objavljanje izsledkov.
    Omeniti velja, da je bil prof. Mavretič po upokojitvi podpredsednik podjetja RF Power Products v New Jerseyju in je deloval tudi kot glavni inženir. V tem času je bil mentor mnogim raziskovalcem, hkrati pa deloval kot svetovalec pri različnih podjetjih, najdlje pri podjetju Veeco v New Yorku. V tem času je na povabilo opravljal tudi dela sodnega izvedenca na področju patentnih sporov in pri arbitražah. Zelo uspešno je deloval tudi kot predavatelj tako na akademskem, kongresnem področju in tudi v različnih združenjih. Že 12 let je član Slovenskega svetovnega kongresa (SSK). Izkazal se je tudi na področju promocije znanosti v Sloveniji, imel je na primer vrsto predavanj na šolah v okolici Metlike in Novega mesta in je bil 2010 imenovan za častnega občana Metlike. Raziskovalno in razvojno delovanje prof. dr. Antona Mavretiča je odlikovano z mnogimi zelo vidnimi objavami v znanih revijah, strokovnimi dosežki in več patenti. V času delovanja pri podjetju Advanced Energy Industries je prijavil patente, ki se uporabljajo v tehnologiji izdelave polprevodnikov. Izstopajo štirje patenti, ki zadevajo elektronsko usklajevanje povezav brez gibljivih delov za frekvenčno področje 10 do 60 MHz in moči do 5 kW, procesno optimizacijo RF-oddajnih sistemov, izboljšave in algoritme za elektronsko usklajevanje povezav in elektronsko tehtalno napravo za Corporacijo Avitar. Za dopisnega člana SAZU je bil izvoljen 1. junija 2007.
    Dr. Anton Mavretič je bil in je zelo vesel Slovenske države, veliko da na slovenski jezik, kulturo - izročilo. Marca 1964 se je v slovenski cerkvi v Pittsburghu poročil s Slovenko Darinko Šesek, ki jo je spoznal med bivanjem v Sloveniji.
    
    
    
    Faradeyeva skodelica (cup, nekateri prevajajo kot čaša, v sv Sloveniji je to kupica - ima enak koren kot "cup") je kovinska (prevodna) posoda zasnovana tako, da ujame nabite delce v vakuumu (recimo pozitivne ione iz Sonca - plazmo iz Sonca). Nastali tok se izmeri in je hkrati mera za določitev števila ionov in elektronov, ki so zadeli skodelico (tudi masa delcev se da oceniti). Pogosto so Faradeyeve skodelice narejene iz nerjavečega jekla in iz teflona ali keramike kot izolatorja. Faradeyeva skodelica je poimenovana po "Michaelu Faradayu", ki je prvi podal teorijo ionov okoli leta 1830.
    
    Shema delovanja Faradeyeve skodelice.
    
    
    
    Prvič je bil zgornji pretmet predstavljen svetovni javnosti v kraju Vitanje - od oktobra 2013 do konca avgusta 2014. To je originalni nadomestni instrument za meritve Sončeve plazme PLS (projekt NASA in MIT Boston) na Voyagerju. Vodilni konstruktor PLS je bil inženir slovenskega rodu, dr. Anton Mavretič.
    
    
    Na fotografiji je poleg Mavretiča instrument za meritve Sončeve plazme PLS, ki so ga izdelali v njegovi delovni skupini in je tudi na obeh Voyagerjih. Foto: Osebni arhiv Antona Mavretiča.
    
    
    Anton Mavretič - drugi z leve, udeleženci kongresa - Slovenija in vesolje: včeraj, danes in jutri, Ljubljana, 20-21/10/2009 (Congress - Slovenia and space: yesterday, today and tomorrow; Tuesday 20th October 2009, Wednesday 21th October 2009 ). Foto: Andrej Guštin, 21. 10. 2009.
    
    Izjava dneva Anton Mavretič
    In kaj, če grejo stvari na Zemlji narobe? Saj ni rečeno, da se bo Zemlja tako lepo vrtela okoli, kot se zdaj. Grozijo nam tudi problemi iz vesolja, med drugim asteoridi in kometi. Treba se bo na neki način braniti.
    
    ** Nasa: Voyager 2 bo kmalu vstopil v medzvezdni prostor
    
    ** Ko bo Zemlje konec, bo na nebu zapisano slovensko ime
    
    
    
    
17. Pobuda iz leta 2019
    - sep. 2019!
    
    
    Slovenija pod skupnim nebom,
    v petek, 6. septembra 2019 (IAU100)
    
    
    
    
    
    
    
    
    
    
    
    
    
    
    
    
    
    
    Ekipa iz 2005.
    
    
    Delo v observatoriju leta 2009 - foto Klemen Blokar.
    
    
18. 
    
    
    
    
    

    DOMAČA STRAN AKGŠ NEPREKINJENO DELUJE ŽE OD LETA 1995! Čestitke ali - zvezdi siizmenjujeta gravitone. Nekaj zanimivosti iz zgodovine strani!

    
    
    
    
    

Za astronomski krožek: ZORKO Vičar

E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si