Sonce v H-alfa svetlobi, Lunt 35mm, 11. okt. 2019.
Ena večjih robnih protuberanc (desni rob slike) v zadnjem letu - ali je to znamenje
naraščanja aktivnosti Sonca? Foto: ZV
Zanimivost - čez nekaj dni je bil zaznan izbruh na glavnem magnetnem polu Sonca.
To je značilno za minimume aktivnosti Sonca.
Krožek,
- 18. nov. 2019!
Vreme nam ni dopuščalo opazovanj, tako se je
večer zavrtel okrog spektrov (barv) zvezd.
Hkrati pa se je testno krmililo koračni motor
spektroskopa - ki smo ga prejeli iz kemije (odpisana oprema).
Proti koncu smo se posvetili še delovanju raketnih motorjev,
obliki in dolžini šob, jedrskim nesrečam in kontaminiranosti
materialov zaradi jedrskih eksperimentov (ter uporabi nekontaminiranega železa
iz nemške potopljene flote po prvi svet. vojni - blizu Škotske obale).
Predavanje Rebecce M. Bresnik (Back to the Moon Plan),
- 13. nov. 2019!
V sredo, 13. novembra 2019 je v veliki predavalnici Gimnazije šenztvid - Lj. od 13.30 do 14.30
gostovala ameriška strokovnjakinja za pravo vesolja Rebecca M. Bresnik, ki
je zaposlena na ameriški vesoljski agenciji NASA kot svetovalka za mednarodne
zadeve in je glavna zastopnica za pravna vprašanja, povezana z Mednarodno
vesoljsko postajo. Je tudi profesorica za vesoljsko pravo na Univerzi v Houstonu.
Med obiskom v Sloveniji je med drugim imela predavanja na pravnih fakultetah
v Ljubljani in Mariboru, na Fakulteti za naravoslovje Univerze
v Novi Gorici in na Inštitutu Jožef Stefan, ter obiskala
Center vesoljskih tehnologij Noordung. Slovenijo je obiskala že lani
v spremstvu svojega moža, astronavta slovenskih korenin Randyja Bresnika.
Randy Bresnik je 12. marca 2018 imel na Gimnaziji Šentvid imenitno predavanje
na temo vesoljskih poletov, zahtevnih priprav nanje
in življenja v postaji ISS ter izven nje.
Gospa Bresnik tokrat v Slovenijo prihaja sama z namenom, da študentom prava
in drugim zainteresiranim podrobneje predstavi področje prava vesolja. Našim
dijakom je predstavila načrte NASE za ponoven polet na Luno (Back to the Moon
Plan). Luna bo namreč odskočno telo za polet na Mars.
To je bila izjemno zanimiva in prva taka celostna predstavitev
nadgradnje koncepta
poletov na Luno (program Artemis - Artemida,
predstavljeni so bili vsi koraki in kronološki pregled posameznih faz),
ki bodo veliko bolj dodelani,
trajnostno naravnani,
kot so bili prvi poleti projekta Apollo - ki so ga zagotovo prekmalu ustavili
(zadnji polet na Luno se je zgodil 19. decembra leta 1972 - Apollo 17) ...
Zakaj je programu ime ravno Artemis (domiselna povezava na projekt Apollo)
pa se razbere iz slik in komentarjev pod njimi.
Prof. Vital Pirnat je izjemno tenkočutno povezoval celotno prireditev.
Podarila nam je Randyjevo satelitsko sliko Slovenije iz ISS.
Šola pa ji je podarila med in knjigo o šentviški gimnaziji.
Po predavanju smo jo povabili v astronomski observatorij na kratek ogled.
Na steni visi slika njenega moža in je takoj komentirala,
da se ji je ta možakar zdi nekam
znan. V hipu je komentirala, o Sunita je bila tudi tukaj.
Bilo ji je zanimivo, da lahko z našo opremo opazujemo tudi ISS -
kaj se vidi ... Pravi, da zelo rada uporablja mobilni telefon
kot mini planetarij, ki ji takoj pokaže, kaj se v določeni smeri neba
vidi atraktivnega.
Podarili smo ji našo zvezdno karto, enako spremstvu iz ameriške ambasade.
Podpisala se je v našo knjigo dogodkov. Bil je zelo deževen dan,
tako smo ji zgolj na hitro pokazali še šolski radijski teleskop - bila je navdušena,
da je bil narejen na šoli za tako malo denarja.
Povedala je še, da ima prednike iz zelo različnih držav:
Poljska, Švedska, Anglija ...
Sledi nekaj slik.
Vesoljski program Artemis izvaja pretežno NASA
in mednarodni partnerji, kot so
Evropska vesoljska agencija (ESA), JAXA in Kanadska vesoljska agencija (CSA) s
ciljem pristanka prve ženske in naslednjega moškega na Luni - natančneje na
območju južnega lunarnega pola do leta 2024.
NASA vidi Artemiso kot
korak k dolgoročnemu cilju, da vzpostavi trajnostno prisotnost na Luni, postavi
temelje
za izgradnjo lunarnega gospodarstva in na koncu pošlje ljudi na Mars.
Od kod ime.
Artemida je v grški mitologiji sestra dvojčica
Apolona (od tod ime prve
misije "Apollo") in hkrati boginja Lune.
Artemida je ena od dvanajstih velikih bogov. Je boginja pravične vojne, Lune,
lova, živali, narave,
rasti in rojstva in zaščitnica slabotnih ter otrok.
Bila je hči Lete in Zevsa.
Postaja "Lunar Gateway" (Lunarni pristop) bo potovala okrog Lune
po posebni orbiti, imenovani “Near-Rectilinear Halo Orbit” (NRHO).
To pomeni, da bo Gateway sledil ekscentrični orbiti okoli Lune.
Najbližje bo 3000 km, najdlje pa 7000 km od
Lunine površine.
"Angelska halo orbita" (The angelic halo orbit) je mogoča
zaradi medsebojnih vplivov Zemljine in Lunine
gravitacijske sile in potovanja obeh teles
okrog skupnega težišča.
Ko dve veliki telesi tako plešeta skozi vesolje, se lahko manjši predmet 'ujame' v orbiti
v različne stabilne ali skoraj stabilne položaje glede na masi.
Znane so tudi kot točke nihanja (libracije) ali Lagrangeove točke.
Takšne lokacije so kot nalašč za načrtovanje dolgoročnih misij in do neke mere narekujejo
zasnovo vesoljskega plovila, kaj lahko nosi v orbito in iz nje ter koliko energije potrebuje,
da tam tudi ostane.
Če potujmo po poti NRHO, traja en obhod okoli Lune približno
sedem dni.
Ta čas in orbita sta bila izbrana za omejitev mrkov, ko bi satelit lahko zasenčila Zemlja ali Luna.
Iskanje Lunarne orbite za vmesno postajo ("Lunar Gateway") torej ni trivialna.
Če želite ostati tam več let, je bližnja pravokotna halo orbita rahlo nestabilna
in telesa v tej orbiti počasi lezejo iz nje (to se vidi iz spodnje slike enoletne
poti - gledano
iz Zemlje je ta orbita podobna haloju in od tod ime orbite).
Da bi "Lunar Gateway" ohranil položaj, bodo potrebni redni manevri za ohranitev
postaje v halo orbiti.
Zakaj torej taka orbita? Temeljni omejevalni dejavnik pri prenašanju delov z
Zemlje do potencialne baze na Luni je energija.
V vesoljskih misijah ne letijo velika monolitna (v enem kosu) vesoljskega plovila.
Leti so po stopnjah (kosih)
in se tako v vesolju sestavi posamezne dele v celoto in nato na površini Lune.
Nekatere dele se pusti, nekatere pa vrne nazaj.
Halo orbita okoli Lagrangeove točke L2 sistema Zemlja-Luna.
Ta orbita bi naj bila namenjena projektu Apollo - a ni bila potrebna,
saj se je vse dogajalo na vidnem delu Lune, ki kaže proti Zemlji.
Postaja "Lunar Gateway" (Lunarni pristop) - uradno imenovana "Lunar Orbital Platform - Gateway (LOP-G)",
je načrtovana
vesoljska postaja v lunarni orbiti (napajala bi jo naj energija sonca),
ki bo služila kot komunikacijsko vozlišče,
znanstveni laboratorij, modul za kratkotrajno bivanje in kot prostor za vozila
(roverje) in druge robote. Igrala bi naj eno glavnih vlog v Nasinem programu Artemis.
Ravnatelj prof. Jaka Erker prejeme Rebeccino darilo -
Randyjevo satelitsko sliko Slovenije iz ISS. Na desni
je prof. Vital Pirnat, ki je izjemno tenkočutno povezoval celotno prireditev.
Spremstvo in gostja Rebecca M. Bresnik v astronomskem observatoriju
Gimnazije Šentvid - Lj.
Prof. Vital Pirnat (na desni) pa je izjemno lepo povezoval celotno prireditev.
Rebeccin podpis v knjigo gostov.
Povzel in slikal Zorko vičar
"Martinov" prehod Merkurja pred Soncem v ponedeljek, 11. novembra 2019!
Na Martinov ponedeljek, 11. novembra, bo Merkur prvič po 9. maju 2016 spet potoval prek
Sončeve ploskvice. Ob primernih varnostnih ukrepih je v Evropi mogoče opazovati
večino pojava. Prehod ali tranzit bo potekal med 13:35 in 19:04 po zimskem času
in bo torej v osrednji Evropi viden, vse dokler Sonce ne bo zašlo.
Ob začetku prehoda je Sonce že prešlo poldnevnik skoraj 25 stopinj
nad jugozahodnim obzorjem. Na sredini prehoda, ob 16:20,
ko Merkur prehaja praktično prek središča Sončevega diska,
je naša zvezda samo še približno deset stopinj nad jugozahodnim obzorjem.
Malo več kakor uro pozneje je Merkur še vedno mogoče videti
kot majhno črno piko na bleščečem ozadju Sonca, ki zahaja pod
jugozahodno obzorje.
Glede na Merkurjevo navidezno velikost, ki je 195-krat manjša od Sončeve,
prehajanja ne moremo opazovati s prostim očesom ali samo z očali,
kot so potrebna za opazovanje Sončevega mrka. Potrebujemo daljnogled
ali teleskop s posebnim filtrom,
da razločimo to majceno piko na Sončevem disku.
Predlagamo, da v ponedeljek, 11. novembra ne zamudite
prehoda Merkurja pred Soncem, ker bodo trije naslednji
prehodi Merkurja vidni šele 13. novembra 2032,
7. novembra 2039 in 7. maja 2049.
Glede na Merkurjevo navidezno velikost, ki je 195-krat manjša od Sončeve,
prehajanja ne moremo opazovati s prostim očesom ali samo z očali, kot so
potrebna za opazovanje Sončevega mrka.
Vir: SPIKA
Žal nam lahko opazovanja prepreči slabo vreme -
vremenske napovedi dajejo nekaj več
verjetnosti za vidnost prehoda na severovzhodu Slovenije
(od Koroške, vzhodne Štajerske do Prekmurja).
Najdlje se je v soncu kopala Uršlja Gora in tako smo sanjali,
da skočimo na znameniti koroški hrib, ki ga noben od nas še ni obiskal!
A realnost je bila še bolj kruta od modela Aladin - okrog
13. h se je tudi Uršlja Gora zavila v meglo.
Na Šentvidu smo se dobili najbolj zvesti, skupaj
7. Za trenutek smo opazili, da Sonce še obstaja,
a to je bilo tudi vse - vse ostalo je bil dež in gledanje
Heleninega albuma popotovanja po ZDA 2017, Stellariuma
ter redkih spletnih prenosov Merkurjevega prehoda.
Večina Evrope je bila pod oblačno preprogo,
delno so uspeli s prenosom v Londonu (Greenwich),
ZDA (Florida), Norveška in tudi Abu Dabi - in če je še tam
oblačnost prekinila pogled na Sonce, potem smo imeli v Sloveniji še
toliko manj možnosti za ogled imenitnega nebesnega
srečanja.
Prehodi Merkurja in Venere so skozi zgodovino nebesne mehanike
prispevali veliko (preko paralakse in časa prehodov)
k merjenju prvih verodostojnih
razdalj do Sonca in s tem do planetov.
Sledi nekaj zgovornih slikic ... - le Sunita je
ohranila nasmeh.
Prehod Merkurja se je ravno začel ... - a le Sunita je
ohranila nasmeh.
Bil je vremensko zelo dinamičen dan, zjutraj dež,
nato sonce, zvečer se je še dalo med oblaki posneti Luno, po 22:30
je začelo deževati ...
Tako so dijaki krožka imeli ravno dovolj
časa in odprtega neba, da so ponovili vajo izpred desetih let,
kako s pomočjo slikanja Lune določimo globino kraterjev.
Sledi del kratkega opisa vaje izpred desetih let.
Iz:
http://stars5.netfirms.com/
Luna 5. jan 2009 ob 20 CET - slika za oceno premerov in višin kraterjev (Šentvid Lj.,
foto Klemen Blokar).
Meritve in ocene višin in premerov kraterjev:
Klemen Blokar, Zorko Vičar.
Metoda majhnih kotov blizu prvega ali zadnjega krajca (prirejena Galilejeva metoda)
Ocena globin kraterjev - približna metoda,
velja če smo blizu prvega ali zadnjega krajca:
h=d*l/r
Polmer Lune je 1215 pixlov (r = 1738 km)
--------------------------------------------
A) Krater Copernicus:
d=90px (do terminatorja)
l=40px (dolžina sence)
-----------
h=d*l/r *(1738km/px) = 4.2 km (napaka 0.4 km)
(v resnici 3.8 km)
Premer (73px)= 104 km v resnici 93 km
B) Krater Tycho:
l=16px
d=232px
-----------
h = 4.4 km (napaka 0.4 km)
(v resnici 4.8 km)
Premer (62px)= 89 km v resnici 85 km
C) Krater Eratosten:
l=11px
d=282px
-----------
h = 3.7 km (napaka 0.3 km)
(v resnici 3.6 km)
Premer (42px) = 60 km v resnici 58 km
D) Krater Timocharis:
l=12px
d=217px
-----------
h = 3.1 km (napaka 0.3 km)
(v resnici 3.1 km)
Premer (23px)= 33 km v resnici 34 km
Podatki in izračuni (z upoštevanjem koordinat sub-zemljine točke - rotacije Lune glede na Zemljo)
zs =-6.8 st zd =-7 st
---------------------------------------------------------------------------
KRATER lun_sir° lun_dol° Co° Bo° x theta_rad H' km L' px korekcija H km H_resniTycho 43.3 348.8 23.4 -0.7 0.145406309 0.145923633 3.363698794 16 1.563166779 5.258022207 4.8
Timocharis: 26.7 346.9 23.4 -0.7 0.154235531 0.15485368 2.67958314 12 1.206033573 3.231667228 3.1
Copernicus 9.7 340 23.4 -0.7 0.056395701 0.056425638 3.231998965 40 1.070382753 3.459475951 3.8
Eratosten 14.5 348.7 23.4 -0.7 0.199867679 0.201222873 3.209675768 11 1.076346737 3.454724039 3.6
Autolycus * 30.7 1.5 23.4 -0.7 0.355764279 0.363731722 2.722647043 5 1.274471382 3.469935739 3.4
Aristillus * 33.9 1.2 23.4 -0.7 0.338678413 0.345511946 3.089354749 6 1.332652178 4.117035334 3.6
Rezultati 2
--------------------
KRATER H km H_resnična km (H_brez korekcij km)
Tycho 5.3 4.8 (4.4)
Timocharis 3.2 3.1 (3.1)
Copernicus 3.5 3.8 (4.2)
Eratosten 3.5 3.6 (3.7)
Autolycus * 3.5 3.4
Aristillus * 4.1 3.6
Še razstava rsbic iz šolskega hodnika - krasno ..., nov. 2019.
Astronomski krožek,
- 21. okt. 2019
Bila je krasna noč - tudi iz Šentvida smo
zaznali Rimsko cesto.
Postavili smo kar tri teleskope (Ciko - Dobson 30 cm, f/5 in na
EQ5 Newton 20 cm, f/5) in tudi zelo uporaben
daljnogled 20X80 na praktičnem namenskem stojalu.
Še en teleskop pa je bil na razpolago v samem observatoriju na EQ6 stojalu.
Dijaki so tako lahko izbirali med objekti, povečavami, teleskopi in se poučili
tako o razsutih in kroglastih kopicah, planetarnih meglicah, oddaljenih galaksijah ...
in seveda tudi o razlikah med teleskopi, o razmerjih med premeri objektivov in goriščnimi
razdaljami, povečavami, okularjih - vidnih poljih. ločljivosti ...
Astronomski krožek,
- 14. okt. 2019
Bil je precej oblačen večer - a se je dalo ujeti tako planet
Saturn kot Jupiter. Kljub relativno skromni kvaliteti slike, je
ena izmed učenk bila prav navdušena nad Saturnom - prvič ga je namreč
opazovala skozi teleskop.
Za krožkarje se je naredilo nekaj vaj, recimo
sipanje svetlobe v tekočini - da so tako spoznali, zakaj
je nebo modre barve.
Debata je nato tekla še o nakupu CCD kamere.
"Pozno je kdaj ravno dovolj zgodaj!"
Iz sobote na nedeljo (5./6. okt. 2019) so se na Limbarski gori (774 m n. v.)
zbrali astronomi -
Spikino srečanje ljubiteljev astronomije / Moravške noči astronomije / 2019
.
Program so soustvarjali Milan Balažič - župan Moravč in pisec v Spiko,
dr. Andreja Gomboc - IAU100, astronomija v zadnjih 100 letih,
Andrej Guštin - o akciji, Poimenujmo slovenski eksoplanet.
Na prireditvi je gostoval potujoči planetarij, Matej Mihelčič
je bil na voljo za astronomske nasvete glede opreme in organizirana
je bila še delavnica
za otrke - prvi koraki v astronomijo ... (dobra ideja).
Vremenska napoved se je iz dneva v dan nekoliko spreminjala in
vreme se je od 15. h 5. okt. do 3:30 6. okt. 2019 dejansko
spreminjalo v vse možne različice (le snežilo ni) -
od jasnega vremena, do oblačnega s posameznimi plohami ...
V AD Vega smo omenili možnost obiska tega srečanja, a se nismo
dokončno dogovorili ... Meni že dve leti ni uspelo
obiskati nobenega astronomskega srečanja - razen v okviru
lokalnih dogajanj Gimnazije Šentvid - Lj in AD Vega.
Tudi tokrat sem se zaradi obveznosti, ki jih prinese čas ...,
vrnil domov po 23. h. Bil sem v dilemi, naredila se je jasna noč (jaz pa gnijem v
Ljubljani),
in kljub dejstvu, da mi nočna vožnja nikakor ne leži (težave z vidom),
sploh po ozkih in strmih hribovskih cik-cak "kolovozih" ...,
sem se odpravil na
Limbarsko goro, kamor sem prispel okrog 00:30. Na poti sem srečal
lisico (vixen), ki je brez vsakega strahu, počasi - kot prava dama - prečkala cesto.
Na istem mestu me je pozdravila na poti domov.
Prvo kar me je presenetilo na Limbarski gori, je bilo skoraj
popolnoma zakrito nebo - oblaki so le tu in tam odpirali
pogled na dele nebesnega svoda.
In - najprej se je zdelo, da na gori ni več nobenega astronoma, teleskopa,
obiskovalca ...
S sabo sem vzel le daljnogled Vixen 16x80, brez karte, stojala ...
Oblekel sem zimsko bundo, šal - vzel sem torej še daljnogled iz avta in
se namenil na travniček na vrhu Limbarske gore (pred Cerkvijo svetega
Valentina).
In kmalu sem zagledal dva teleskopa (Newton 200 mm, f/6 -
lastnik je z njim
slikal [ko se je zjasnilo, ostanek supernove M1]
in
Celestron 280 mm, f/10 - oba na GOTO stojalih), nekoliko nižje pa še
tretjega (zame zelo poučnega Dobsona - MEADE, 406 mm, f/4.5).
Trije mladeniči so se pogovarjali ... sam sem vprašal, če srečanje še
traja in Matejev (po glasu sodeč) odgovor je bil,
da je žal vreme večino udeležencev
odgnalo ...
Šel sem malo naokrog in z daljnogledom ujel nekaj kopic v Kasiopeji
in Perzeju - bil sem že na tem, da nekoliko razočaran
sedem v avto in se počasi spustim
v dolino ...
Nakar se je zmeraj več neba razkrivalo in zaradi rahlega vera in prehoda
mini fronte je bila transparenca neizmerno dobra.
Lastnika edinih treh teleskopov sem vprašal ali lahko pogledamo
nekaj objektov (in seveda sta bila takoj za opazovanja ...) -
na vzhodu se je namreč prikazalo
že kar nekaj zimskega neba, ki ga redko opazujemo na začetku oktobra ...
In kar vesel sem bil, da se je poletno nebo že počasi
poslavljalo na sverozahodnem delu Slovenije, kjer so oblaki še vztrajali.
Pegaz, Andromeda, Oven, Ribi, Vodnar ... pa so kraljevali na južnem nebu
ali v bližini.
Naenkrat
smo se počutili kot v "raju", za mene dva še nepreizkušena teleskopa
in za oba kolega pod zvezdami še en izziv,
daljnogled Vixen 16X80. In (žal) nobene gneče pred okularji ..., nebo pa kristalno -
"zvezde na nebu žare ..."!
Po vrsti smo si ogledali seveda znamenito Orionovo meglico M42/M43,
ostanek supernove M1 iz leta 1054 v Biku, prikupnega
Eskima (NGC 2392 - planetarna meglička v Dvojčkih). Vsekakor obvezno
še galaksije
M33 in
M31, M110, M32, M81, M81, NGC 7331 (Caldwell 30) ...
Pokukali smo še v kroglasto kopico M15 in na meglico Plamen (Flame Nebula, NGC 2024 -
kolegu se je zazdelo,
da sluti Konjsko glavo) ...
Veliko veselje nam je prinesla tudi planetarna meglička Mačje oko (
NGC 6543 v Zmaju). Tudi razsute kopice, ter nekaj galaksij
so bile z daljnogledom
16X80 pravo presenečnje - sploh za kolega - prvič
sta testirala Vixna.
Sam sem bil izjemno navdušen nad Dobsonom 406 mm, f/4.5,
navajen sem razmerja f/5
(nekaj kome me na robu f/4.5 sploh ni motilo, krasne podobe
M1, M33 ... povečava 58x, izstopna zenica 7 mm, na meji,
pa vendar odlično, kaj odlično - fantastično).
Podobno me je navdušil
Celestron 280 mm, f/10 (krila meglice M42 so bila izjemno
kontrastna in svetla - povečava 56x, izstopna zenica 5 mm, super). Novejši
Schmidt-Cassegraini me tako zmeraj znova pozitivno
presenečajo - Celestroni pa sploh (in cene tudi).
Še zanimivost - povprašal sem, če so opazovali planetarko Heliks in takoj
sta omenila, da je bila iz Šentvida ekipa (Klemen, Andrej, Ida, Dejan) z izjemno dragimi,
a tudi kvalitetnimi
širokotnimi okularji 100 °, in da je bil Heliks v njih naravnost čudovit.
Tako sem izvedel, da iz Šentvida nisem bil sam ...
Fant mi je tudi povedal, da so omenili, da po
odkritju teh izjemnih okularjev veliko raje opazujejo
kot slikajo ... To podrobnost mi je bilo zanimivo slišati.
Seveda - astronomija je čudovita tako, če zgolj opazujemo ali pa nas
privlači lovljenje čudovitih podob na detektorje fotonov (včasih na
filme) ali tudi, če opravljamo prepotrebne meritve nebesnih objektov,
kjer je fotografija preko spektroskopije ena temeljnih metod ...
Kolegi tako sploh niso postavili Cike, Dobson 300 mm, f/5.
Na srečanje - predavanja - sta prišla še Sandi, Nada in Marko iz U3 - Šentvid.
Iz šentviške šole astronomije nas je bilo tako kar 8!
Kolegi so mi povedali, da so morali Dobson 406 mm, f/4.5 (last AD Labod)
z vijaki toliko "skrajšati", da so lahko ostrili z vsemi okularji ...
Izvedel sem še, da je na predavanjih bila
zelo dobra udeležba, tudi otrok ..., a zaradi oblačnosti,
je že do mraka veliko udeležencev srečanje zapustilo.
Sam sem bil brez vsake zvezdne karte, je pa lastnik Celestrona
potegnil na plano Spikin Zvezdni atlas - in zelo nam je koristil!
Dobra transparenca in posledično nemirno ozračje sta nam nekoliko
omejila povečave pri planetarkah ..., a svetlost, razvidnost
nebesnih objektov
je bila ena boljših
na Spikinih srečanjih.
Še recimo nekoliko boljša kot na Kureščku 21. sep. 2019, ko smo skupaj
s Sandijem in Markotom opazovali in hkrati testirali
Sandijev "TS 10 inch f/8 Ritchey-Chrétien Astrograph" na montaži
"Skywatcher AZ EQ6 EQ and Alt-AZ GoTo Mount - Telescopes to 20 kg",
Markotov prenovljen Klevtsov–Cassegrain 20 cm, f/8 in moj daljnogled
Vixen 16X80.
Ker so taka srečanja lahko dober test opreme, za tiste, ki se še odločajo
za nakup ali zamenjavo optike - bi tokrat podal
nekaj ocen za omenjeno opremo.
Še prej pa zaključek našega mini Spikinega srečanja!
Nekje po tretji uri zjutraj se je naše veselje počasi zaključilo,
spet so nas obiskale koprene in brez milosti zakrile naš nebesni raj ...
Po svoje pa smo se tudi razveselili predrznih oblačkov
(bili smo utrujeni in prezebli) - a še med oblaki smo
z Vixnom poskušali kaj ujeti ... Na hitro smo se poslovili
(kolega sta prespala na Limbarski gori,
sam pa sem previdno žačel vožnjo proti dolini, še enkrat srečal
lisičko [Vixen] in
kmalu za Moravčami
mi je posvetila lučka za bencin ...). Po napornih urah sem se le nekako
"varno" pripeljal domov - 35 km je kratka razdalja,
a ob 4. h zjutraj po domače speljanih ovinkih zelo dolga.
Še nekaj, že obljubljenih, besed o opremi iz opisa srečanja na Limbarski
gori in pred tednoma na Kureščku.
Kratki opisi:
* Newton 200 mm, f/6 - uporaben tako za opazovanja,
kot za slikanje (odvisno tudi
od izdelave ...),
prednost je mobilnost - ima pa določene omejitve zaradi mejne magnitude
in ločljivosti.
* Newton - Dobson 406 mm, f/4.5, izjemno dober
za opazovanja, svetla in razločljiva slika.
Na ustrezni montaži tudi dober za slikanje - odvisno od izvedbe.
Problem je njegova teža, mobilnost - a če je postavljen na stalni lokaciji,
je to ena boljših rešitev glede cene in izhodne kvalitete.
* Klevtsov–Cassegrain 20 cm, f/8 je precej redek teleskop v našem okolju.
Zelo mobilen, dober za opazovanja in soliden za slikanje.
Ima pa določene omejitve zaradi mejne magnitude
in ločljivosti.
* Ritchey-Chrétien 254, mm f/8.
To je odličen teleskop tako za opazovanja, kot za slikanje (za slikanje eden
najboljših). Cena je dokaj visoka.
* Celestron 280 mm, f/10 je odličen teleskop za opazovanja,
nekoliko ga omejuje dolga goriščna razdalja - kar koristi pri planetih,
pri razsežnih objektih pa so določene težave z ustreznimi okularji
in vidnim poljem. A se tudi to s časom izboljšuje. Tudi za slikanje je zelo
primeren.
Izkaže se, da je dobro izdelan Newton, glede razmerja cena - kvaliteta,
izjemno dobra izbira - tudi pri slikanju daje izjemne rezultate.
Nima barvne napake in to mu daje veliko prednost, podobno
kot Ritchey-Chrétien - a pri njem je cena tista, ki nekoliko
izstopa.
* Daljnogled Vixen 16X80, polje 4,3 °, masa 2,4 kg.
Še beseda o tem, v Sloveniji
redkem daljnogledu (Vixen - Lisica).
Sam sem osebno z njim zelo zadovoljen,
ima izstopno zenico 80 mm/16 = 5 mm - kar pristoji
dobremu daljnogledu.
Polje pa kar 4,3 ° - to je še ena velika
prednost pred konkurenco.
Je tudi zelo primeren za gledanje z očali.
Vsi, ki so ga do sedaj testirali, so bili presenečeni,
nad svetlostjo in velikostjo slike (tako na Limbarski gori,
kot recimo Sandi in Marko na Kureščku).
Lepo se obnese tako na razsutih kopicah M44, M45, M35, M36, Cr39, C14 ...,
galaksijah M31, M33,
kot recimo pri planetarki M27, pri Heliksu pa pokaže
vso moč razločevanja, kontrasta, svetlosti slike.
Tudi nekatere kroglaste kopice so zelo solidne.
Daljnogled Vixen 16X80 je odličen kompromis
med premerom objektivov, solidno povečavo,
vidnim poljem in težo.
Tudi če kupimo daljnoglede večjih premerov, izgubimo
recimo na polju, ne pridobimo pa toliko več informacij na sami
velikosti slike ..., teža in velikost pa postajata veliko breme
večjih daljnogledov - sploh glede prenašanja, stojal ...
Daljnogledi namreč niso namenjeni za opazovanje planetom, tesnih
dvojnih zvezd
...,
ampak iskanju večjih struktur vesolja.
Njegova edina hiba je cena ...
Seveda zanj potrebujemo stojalo,
a na hitro se da kaj videt tudi iz roke!
Povzetek - moji vtisi.
Žal mi je, da je vreme dokaj hitro
pregnalo udeležence Spikinega srečanja 2019, večje teleskope
in tudi vse radovedneže. A trije, ki nismo obupali,
smo našli mir in izziv za opazovanja v izjemnih pogojih,
ki nam jih je podarilo muhasto vreme in zvezdno
nebo nekaj čez polnoč.
Astronomija je kot življenje, nikoli ne veš,
kdaj te bo razočaralo in kdaj te bo nagradilo, kdaj ti bo povrnilo
vložen trud in zaupanje, da se lahko v vsakem trenutku
odpre okno v čudovit "nov"
svet - ki nam daje smisel ...
Če je astronomija - Keplerjeva nebesna mehanika (napovedovanje mrkov,
konjunkcij, okultacij nebesnih teles, načrtovanje
vesoljskih poletov ...) - človeku dala
upanje, da bo kmalu lahko razumeli in do potankosti opisal ta naš
prekrasni svet - pa smo kmalu spoznali, da je že vremenska napoved
pretrd oreh za še tako dobre modele in računalniške mrže ...
In tako astronomi kdaj preveč zaupamo vremenskim napovedim, in
če se le te izjalovijo - spet prehitro odvržemo "teleskop" v koruzo ...
In Limbarska gora je še en poduk, da se splača kdaj kako uro počakati,
da se povrne jasna noč
in velikokrat smo za to nagrajeni - a ne zmeraj!
Prikaz - katero opremo smo uporabljali (slike iz spleta)!
Kaj smo opazovali (slike iz spleta).
Po vrsti od leve proti desni:
galaksija M31 (M32, M110, Luna je dodana kot primerjava) v Andromedi,
Heliks (NGC 7293 - tudi Božje oko, "Eye of God" v Vodnarju),
meglička Mačje oko ( NGC 6543 v Zmaju), Orionova meglica M42 (M43),
Eskima (NGC 2392 - planetarna meglička v Dvojčkih),
meglica Plamen (Flame Nebula, NGC 2024 v Orionu), galaksija M33, galaksiji M81 in M82,
galaksija NGC 7331 (Caldwell 30 v Pegazu), meglica Rakovica M1 v Biku,
Hi-h (dvojna razsuta kopica v Perzeju, C14),
Cr39 v Perzeju, Plejade M45 (Gostosevci, Subaru v Biku) ... in še kaj.
Teleskopi in vidnost kroglaste kopice M13 glede na premere objektivov
(406 mm, f/4.5 je nekje cenovni in optični kompromisni optimum ..., okrog 1800 eur,
oz. že rahlo čez).
Vrednost in uporabnost glede na ceno teleskopa (od veleblagovnic
s slabo optiko za 100 eur, do kvalitetnih in relativno poceni teleskopov od 350 do 1000 EUR
v specializiranih trgovinah, do dragih teleskopov nad 3000 EUR, ki v resnici ne nudijo
toliko več, kot vložimo denarja, problem je lahko tudi velikost - mobilnost ... ).
Vir:
http://soggyastronomer.com/the-agony-of-buying-your-first-telescope/
Astronomski krožek,
- 30. sep. 2019
Bil je jasen ponedeljek, ne ravno idealen, a dovolj dober za testiranje opreme,
za učenje uporabe teleskopov.
Po uradnem koncu za dijake, nas je obiskal še kolega,
ki ga astronomija že od otroških let navdušuje, a zanjo prej ni bilo časa.
Tako smo testirali tri teleskope in daljnogled: Newton 200 mm, f/5 na EQ5;
Newton 150 mm, f/5 na EQ5 montaži; Dobson - Newton 300 mm, f/5 (Cika); daljnogled 15X70.
Kolega niha med nakupom Dobsona 250 mm ali 300 mm, f/5 ali 400 mm, f/4.2.
Teleskop bo stal nad Laškim, kjer so dobri pogoji za opazovanja
(sam sem navijal ali za Dobsona 200 mm, f/6 [manj kot 400 eur - soliden za začetek] ali za
večjo živino 400 mm, f/4.2 - zadnja opcija mi je bolj všeč) !
Poleg planetov (Saturn, Jupiter) smo si ogledali dvojne zvezde
(Albireo, Epsilon Lire, Gama Andromede)
in še nekatere svetlejše objekte globokega neba: M11, M13, M57, M27, M31, M45, M110,
Hi-h ...
Bilo je zanimiv večer - po navdušenju sodeč, je bilo to neke vrste nadaljevanje
projekta - Slovenija pod skupnim nebom (vsak astronom in teleskop šteje)!
POBUDA JE TOREJ ZAŽIVELA - IN SE LAHKO NADALJUJE, nekatere šole so se naknadno
prijavile in bodo opazovale tudi v naslednjih tednih ...,
pridružijo se lahko torej še vse ostale šole, pogumno - prisrčno vabljene!
V A B L J E N I - 20. sep. 2019 ob 19:45!
Na terasi Gimnazije Šentvid smo se zbrali organizatorji:
Klemen, Andrej, Ida,
Nastja, Oskar, Zorko.
Postavili smo dva teleskopa (Ciko - Dobson 30 cm, f/5 in na
EQ5 Newton 20 cm, f/5) in tudi zelo uporaben
daljnogled 20X80 na praktičnem namenskem stojalu.
Še en teleskop pa je bil na razpolago v samem observatoriju na EQ6 stojalu.
Prvi dijak Tom je prišel že uro pred opazovanji. Več spodaj!
IZ PORTALA:
http://www.portalvvesolje.si/ - Slovenija pod skupnim nebom - 6. september 2019
Slovenske šole in društva vabljene k organizaciji
skupnega javnega opazovanja konec prvega tedna v septembru!
Ob praznovanju 100. obletnice Mednarodne astronomske zveze in 70. obletnice DMFA
Slovenije vabimo šole in astronomska društva, da izvedejo javna opazovanja neba in
planetov in svoj dogodek vnesejo v spodnji obrazec.
Kot primeren datum je bil izbran petek,
6. septembra 2019, kot rezervni datum pa petek, 20. september 2019
(nekatere šole so se odločile,
da opazovanje izvedejo dan prej, v četrtek 5. septembra ali ob drugih
njim ustreznih datumih)!
Obveščamo tudi, da imajo šole in društva možnost naročiti 12 posterjev IAU100
razstave preko strani https://www.iau-100.org/above-and-beyond-poster-request
(razstava je v angleščini).
Večina šol lahko, zaradi astronomske opreme, teleskopov in izkušenj iz leta 2009 (tudi poznejših), tokrat povabi praktično vso Slovenijo (vsaka svoj šolski okoliš) na astronomska opazovanja na šolsko dvorišče, šolski vrt, teraso, observatorij (če ga že ima). Izvajala bi se zgolj osnovna Galilejeva opazovanja nebesnih objektov (Luna, Saturn, Jupiter in morebiti se obiskovalcem pokaže še kakšna dvojna zvezda, kopica, galaksija – odvisno od opreme, časa, števila obiskovalcev, izkušenj), ki jih zmore poiskati praktično vsak pedagog naravoslovnih predmetov (ali pa se lahko te veščine hitro nauči).
S to akcijo, na katero vabimo vse generacije
iz šolskih okolišev na ponovitev Galilejevih astronomskih opazovanj, bi radi naredili dodaten
korak k še boljši povezanosti šol z okoljem, med samimi ljudmi, z naravo, tudi z zvezdnim nebom.
Taka druženja po pravilu pomagajo k boljšemu razumevanju v lokalni skupnosti, k povečanju zanimanja
za astronomijo, tudi k razumevanju krhkosti ravnovesja v naravi, pomena temnega nočnega neba.
Velikokrat podobna druženja tudi spremenijo način in fokus razmišljanja, način samega bivanja in
to na bolje.
Zorko Vičar
Trenutno je prijavljenih 27 lokacij in še več
izobrževalnih ustanov, saj se je nekaj šol združilo, nekatere pa
(še) niso
objavile lokacij na 'portalvvesolje' (skupaj torej okrog 30 šol,
društev, tudi Fil.
fakulteta UM ...):
* 1 - Kamnik, travnik pri gradu Zaprice -
prireja RAK - Raziskovalno Astronomski Krožek GSŠ Rudolfa Maistra
(prvi so se odzvali - prof. Lojze Vrankar),
* 2 - Rače - prireja OŠ Rače,
* 3 - Šolski observatorij Gimnazije Šentvid (Prušnikova 98) - Lj.,
* 4 - Turnišče - prireja Astronomski krožek OŠ Turnišče,
* 5 - Filozofska fakulteta UM - prireja AD Orion,
* 6 - Med Vrbo in Breznico - prireja AD Nova Jesenice,
* 7 - Ljubljanski grad - prireja Gimnazija Poljane,
* 8 - Čuklja - šolsko igrišče - prireja OŠ Dornberk,
* 9 - Osnovna šola Puconci,
* 10 - OŠ Dr. Antona Trstenjaka Negova in AD Orion,
* 11 - pri cerkvi na Ponikvah - prireja OŠ Most na Soči,
* 12 - OŠ Šturje Ajdovščina - prireja AD Nanos in bližnje šole
(Srednja
šola Veno Pilon, OŠ Danila Lokarja, OŠ Draga Bajca Vipava),
* 13 - Kulturni dom Orehek (Orehek 58) - prireja OŠ Prestranek
* 14 - igrišče OŠ Hruševec Šentjur,
* 15 - OŠ Veržej in AD Orion,
* 16 - Gimnazija Jožeta Plečnika - Lj. (prizorišče - Fiesa na obali),
* 17 - Travnato igrišče ob Zavodu sv. Stanislava - prireja OŠ Alojzija Šuštarja,
* 18 - Osnovna šola Franceta Prešerna Kranj,
* 19 - OŠ Gradec, Bevkova 3, Litija,
* 20 - Srednja šola Slovenska Bistrica,
* 21 - Osnovna šola Blaža Kocena Ponikva, v priredbi AD Kosci,
* 22 - Lemberg pri Šmarju - organizira OŠ Šmarje pri Jelšah in TKD Lemberg
* 23 - Astronomski observatorij Srečko Lavbič v Galiciji (ad-saturn)
* 24 - Belveder nad Izolo - v organizaciji OŠ Livade
* 25 - Dvojezična osnovna šola Dobrovnik / Kétnyelvű Általános Iskola Dobronak
- še nekaj šol in društev bo pripravilo opazovanja, a niso označene na zemljevidu, recimo:
* 26 - recimo Srednja gradbena šola in gimnazija Maribor, Smetanova ulica 35, 2000 Maribor
* 27 - Šolski center Srečka Kosovela, Sežana - Slovenija pod skupnim nebom
(Opazovanje bomo najverjetneje ponovili še v zimskih mesecih, da spoznamo še ozvezdja, ki bodo takrat vidna na nebu)
* ...
Še odlomek z enega od vabil - kjer so takole prikupno, delno v narečju,
povabili šolski okoliš na opazovanja:
Vabljeni vsi...učenci, učenke, učitelji, starši, bratje, sestre,
none, nonoti, prebivalci Izole in ostalih obalnih mest, popotniki,
turisti ...
Povzetek in premislek za naprej
Odziv šol je prekril več kot polovico Slovenije (gledano geografsko)
in veseli nas,
da so bili organizatorji večinoma osnovne šole. Nekaj statistike.
Vseh matičnih šol je v Sloveniji okrog 600 (448 oš in 319
podružničnih oš + 156 sš v 111 zavodih), z astronomsko opremo jih je
zagotovo opremljenih več kot 500, torej čez 80 % šol
(podatki iz leta MLA2009).
Septembra je torej opazovalo nočno nebo okrog 5 % slovenskih šol.
Hvala vsem šolam, mentorjem za ta trud, za organizacijo,
ki zahteva kar nekaj spretnosti, časa, odrekanj
pa še sreče z vremenom.
Verjamem, da bodo tudi ostale šole počasi našle pogum
za opazovanja prečudovitega nočnega neba.
Iz seznama prijavljenih šol in ostalih organizatorjev opazovanj,
se razbere tudi izjemna pomoč astronomskih društev, posameznikov,
ki že vrsto let sodelujejo z izobraževalnimi ustanovami
iz okolice sedežev
društev. Prof. Boris Kham se je celo odpravil iz Ljubljane opazovat
na obalo - v Fieso.
Zahvala
Velika hvala gre najprej reviji Spika (uredniku in astronomu
Bojanu Kambiču) za promocijo pobude Slovenija
pod skupnim nebom (Spika 3, 2019)
in sodelavcem spletnega portala http://www.portalvvesolje.si/,
astronomom: Andreju Guštinu (pobudo je tudi objavil v reviji Presek
in jo tudi sicer promoviral na astronomskih srečanjih),
Dunji Fabjan, oblikovalcu Aramu Karaliču,
Nadi Ihanec,
Juretu Japlju,
Borisu Khamu,
Drejci Kopaču,
Anji Lautar,
Maruši Žerjal,
urednici Andreji Gomboc. Velika zahvala pa seveda tudi vsem ostalim
promotorjem astronomskih opazovanj - vsem pedagogom in pedagoginjam
širom Slovenije. Brez njih ne bi bilo astronomskih srečanj!
Na Šentvidu - Lj., 20. sep. 2019, je večino obiskovalk in obiskovalcev
pričakovano najbolj navdušil Saturn, a tudi Jupiter in seveda
dvojne zvezde (rec.
Beta
Laboda), nekoliko manj pa
planetarne meglice, zvezdne kopice, galaksije (M31) ...
A tudi pri teh objektih je dodatna razlaga vrnila začudenje na obraz
opazovalcev nočnega neba.
Pri Saturnu so se, sploh nekateri odrasli, pohecali, da
če smo jim slučajno podtaknili sliko
(jim nalepili podobo planeta v okular ...).
Večina je prvič občudovala planete skozi teleskope -
odzivi so bili različni, a nobeden se ni sramoval vzklikov navdušenja nad videnim,
recimo: "Nisem verjel,
da bom lahko sploh kdaj v življenju opazoval
planete v živo, in da se tako krasno vidijo ..." Med opazovalci je bilo tudi nekaj takih,
ki že imajo astronomsko opremo, a večinoma manjših premerov objektivov -
in so jih tako svetlost slike in podrobnosti
na planetih skozi objektiv 300 mm (tudi objektiv 200 mm premera
ni veliko zaostajal), vse pozitivno presenetile.
Majhni teleskopi komaj pokažejo vrzeli, Cassinijeve ločnice,
v Saturnovem sistemu obročev,
kaj šele atmosferske vzorce, proge na samam planetu.
Nad podobo površin planetov, jasnostjo, razločnostjo so bili naravnost navdušeni!
Je pa zanimivo, da so odrasli bili kdaj bolj začudeni, presenečeni
nad videnim, kot mladi. Razlogov je več, eden so zagotovo
izkušnje in vedenje odraslih (sami v mladosti večinoma niso bili
deležni astronomskih opazovanj), drugi pa - ekstremna
prenasičenost mladih
s slikovnimi in ostalimi informacijami preko
spleta, mobilnih telefonov ... - ko se virtualni svet več ne loči
od realnega pogleda na naravo, v vesolje.
Ni problem nova tehnologija, ampak nekritična uporaba vseh
mogočih vsebin, virov. Veliko mladih je imelo
na mobilnih telefonih danes že samoumevne aplikacije kot so recimo
Google Sky Map, Sky Safari, Star Walk 2, Star Chart, Stellarium Mobile ...
Mnogi so tudi pokazali, kje se kaj nahaja na nebu preko usmeritve telefona.
In od tukaj naprej bi se dalo lepo graditi spoznavanje nočnega neba
preko realnih opazovanj v navezavi na mobilne aplikacije - ki so danes
del življenja mladih in seveda tudi odraslih!
Veliko je bilo tudi vprašanj o tem,
kako pa potem dobimo tako izjemne barvne podobe galaksij, meglic ...
Obiskovalci srečanja "Slovenija pod skupnim nebom"
so si prav z zanimanjem ogledali še portreta astronavtke
Sunite Williams in astronavta Randolpha Bresnika
in njuna podpisa na steni observatorija Gimnazije Šentvid - Lj.
Zgodba o njunem obisku našega observatorija (sploh Sunitin obisk)
je vse prevzela.
Bil je kar mrzel večer in do vzhoda Lune okrog 22:30 je že večina
odšla proti toplim domovom.
Nekaj utrinkov iz opazovanj na ostalih šolah.
Kolega, ki se je z družino (dojenček ni bil ovira)
udeležil opazovanja v Kamniku pri prof. Lojzetu Vrankarju, je povedal,
da je tudi tam bilo vzdušje zelo prijetno - veliko udeležencev. teleskopov,
veliko vprašanj, udeležba pa zelo pisana ...
Vir slike: rtvslo
OŠ Šturje Ajdovščina - s pomočjo AD Nanos in bližnje šole (Srednja šola
Veno Pilon, OŠ Danila Lokarja, OŠ Draga Bajca Vipava) - so opazovanja
pripravili že 5. sep. 2019. Organizatorji so dogodek in sploh
astronomijo na šolah opisali tudi v sredini radijski oddaji
Gymnasium
(rtvslo) - pod geslom "Nočno nebo je najlepši zaslon" (gostje so bili
študent
Jernej Černigoj, gimnazijka Teja Štrekelj ter učitelj izbirnega predmeta astronomija
in ravnatelj Srednje šole Vino Pilon Ajdovščina Andrej Rutar - AD Nanos,
iz Ljubljane pa Oskar Mlakar in Lan Falenti Koncilija,
nekdanja dijaka Gimnazije Šentvid ter somentor krožka dr. Andrej Lajovic - AD Vega).
Sam sem se aktivno udeležil opazovanj na terasi Gimnazije
Šentvid - Lj. in, koliko mi je čas dopuščal, še dan prej, zgolj
kot mimoidoči "firbčen" opazovalec,
na sosednji šoli. Od tam mi je ostal v spominu odziv učenke,
ki je vsa navdušena izjavila:
"Še enkrat moram videti tisto čudovito galaksijo (M31)!"
in se je urno spet postavila v vrsto pred teleskop na vrtu šole.
To so zelo pomembne izkušnje, z relativno malo truda (vse za nas naredi,
je že naredilo, vesolje). Videti je vedeti (v angleščini
je "see is know", jaz vidim je
latinsko video)
in slovenščina je tako še eden redkih
prastarih jezikov, ki za znanje, raziskovanje in opisovanje sveta,
uporablja besedo "veda" v direktni navezavi z njej
podobno besedo videti (povezava na sanskrt in znamenite Vede, v našem jeziku je še ostala
dvojina, skoraj enaki skloni, štetje - to je
»obrnjeno« zaporedje enic in desetic, npr. enaintrideset ...).
Take izkušnje iz opazovanj zvezdnega
neba (ko zares vidimo podobe delov vesolja in s tem že lahko
delno sklepamo na naravo oddaljenih
svetov ...) nam torej lahko za zmeraj pomagajo odpirati vrata v svet
razumevanja skrivnosti vesolja, sveta kot takega, življenja samega,
fenomena bivanja in zavedanja ... In šole so tiste, ki nam
to izkušnjo lahko ponudijo - le malo tradicije, veselja nam še manjka.
Enako je odprl oči pogled v vsolje znamenitima
astronomoma G. Galileu in S. Mariusu pred 410 leti.
Vrnimo se k 20. sep. 2019 in izkušnji iz opazovanj.
Vreme je bilo po celotni Sloveniji jasno, kar se redko zgodi
(če ne drugega, poznamo inverzijsko meglo
po kotlinah, ravninah).
Slovenija pod skupnim nebom je tako končno uspela in se lahko še nadaljuje ...
Transparenca atmosfere je bila odlična,
le nemirnost ozračja je posledično pričakovano rahlo nagajala ...
A v resnici je bil odličen večer za astronomska
opazovanja, le nekoliko svež, a to je astronomija.
A Slovenija pod skupnim nebom se lahko tudi nadaljuje - tukaj je skorajšnji
navidezni prehod
Merkurja čez Sončevo površino
11. november 2019, bližanje
Jupitra in Saturna jeseni 2020 (konjunkcija 21. dec.) ...
Prehodi Merkurja: 11. november 2019, 13. november 2032, 7. november 2039 in 7. maj 2049, prehod Venere pa 10. decembra 2117.
Karta organizatorjev astronomskih opazovanj (Slovenija pod skupnim nebom)
za 10., 19., 20. in 28. sep. 2019.
Karta iz 5. sep. 2019.
Še nekaj slik iz Šentvida, 20. sep. 2019 - iz priprav na opazovanja, nekaj po 19. h!
Postavitev opreme.
Postavili smo dva teleskopa (Ciko - Dobson 30 cm, f/5 in na
EQ5 Newton 20 cm, f/5) in tudi zelo uporaben
daljnogled 20X80 na praktičnem namenskem stojalu.
Še en teleskop pa je bil na razpolago v samem observatoriju (desno na sliki)
na EQ6 stojalu.
Prvi dijak Tom je prišel že uro pred opazovanji.
Triglav se kopa v večerni zarji - transparenca je bila torej
odlična - ozračje pa v tem primeru pričakovano precej nemirno (slika je
pri povečavah nad 200 že kar migetala ...).
Ida je vse teleskope pred opazovanji kolimirala.
Hitenje med pripravami.
Dijak testira uporabo daljnogleda 20x80 na zelo praktičnem
namenskem stojalu - v ozadju se razkazuje očak Triglav.
Bil je zelo mrzel večer, tako, da je do poznega vzhoda Lune (po 22:30)
večina že odšla ...
Nobel za fiziko trem znanstvenikom za delo o kozmologiji,
- okt. 2019
Nagrado bodo prejeli decembra
Nobelovo nagrado za fiziko prejmejo Američan kanadskega rodu James Peebles
ter Švicarja Michel Mayor in Didier Queloz za prispevek k razumevanju razvoja
vesolja in mesta Zemlje v njem.
A. P. J.
8. oktober 2019 ob 12:13
Zadnji poseg: 8. oktober 2019 ob 13:20
Stockholm - MMC RTV SLO, Reuters, STA
Med nagrajenci sta Švicarja in Američan kanadskega rodu. Foto: Reuters
Peebles bo za teoretična odkritja v fizikalni kozmologiji prejel polovico
830.000 evrov vredne nagrade. Njegov teoretični model, ki ga je razvijal
od sredine 60. do sredine 80. let prejšnjega stoletja, predstavlja temelj
sodobnega razumevanja zgodovine vesolja od velikega poka do danes.
Njegova odkritja so prinesla vpogled v to, kaj nas obkroža v vesolju,
pri čemer je znanih zgolj pet odstotkov materije in energije v njem.
Drugih 95 odstotkov pa je neznanih. To za sodobno fiziko predstavlja
velik izziv, so pojasnili na švedski kraljevi akademiji.
Drugo polovico nagrade si bosta razdelila Mayor in Queloz za odkritje
prvega eksoplaneta, ki kroži okoli Soncu podobne zvezde. Planet zunaj našega
Osončja, imenovan 51 Pegasi, sta odkrila leta 1995. Njuno odkritje je vodilo
v pravo revolucijo v kozmologiji. Nato so odkrili več kot 4.000 eksoplanetov,
ki pa so zelo različni. Večina teh planetarnih sistemov pa ni podobnih našemu,
ki ga sestavljajo Sonce in njegovi planeti.
Nagrado bodo prejeli na slovesnosti 10. decembra, na obletnico smrti Alfreda Nobela.
Niz razglasitev letošnjih Nobelovih nagrajencev se je začel v ponedeljek z nagrado
za medicino in fiziologijo, ki jo prejmejo Američana William G. Kaelin in Gregg L.
Semenza ter Britanec Peter J. Ratcliffe za odkritja, kako celice občutijo kisik in
se mu prilagajajo.
V sredo bo sledila nagrada za kemijo, v četrtek za književnost, v petek za mir, kot
zadnjo pa bodo v ponedeljek, 14. oktobra, razglasili nagrado za ekonomijo.
Nagrado za fiziko so lani prejeli Američan Arthur Ashkin, Francoz Gerard Mourou
in Kanadčanka Donna Strickland za odkritja na področju laserske fizike.
Nobelova nagrada za kemijo razvijalcem litij-ionskih baterij,
- okt. 2019
Podelitev nagrad 10. decembra v Stockholmu
Švedska kraljeva akademija znanosti je sporočila, da Nobelovo nagrado
za kemijo prejmejo Američan John B. Goodenough, Britanec M. Stanley Whittingham in
Japonec Akira Jošino, ki so razvili litij-ionske baterije.
A. V.
9. oktober 2019 ob 14:52
Stockholm - MMC RTV SLO, STA
"Litij-ionske baterije so povzročile revolucijo v naših življenjih, odkar so leta
1991 prišle na trg, uporabljajo se od mobilnih telefonov do prenosnikov in
električnih vozil," je odločitev utemeljila akademija.
Letošnji Nobelovi nagrajenci za kemijo John B. Goodenough, M. Stanley Whittingham
in Akira Jošino. Foto: EPA
"Letošnji nagrajenci so s svojim delom postavili temelje za brezžično
družbo brez fosilnih goriv," so dodali. Po mnenju žirije imajo te lahke
in močne baterije, ki jih je mogoče polniti, veliko korist za človeštvo.
Nagrado v vrednosti devet milijonov švedskih kron (830.000 evrov)
si bodo razdelili 97-letni Američan Goodenough, 77-letni Britanec
Whittingham in 71-letni Japonec Jošino. Podelili jim jo bodo na slovesnosti
10. decembra, na obletnico smrti Alfreda Nobela.
97-letni profesor Goodenough najstarejši dobitnik Nobelove nagrade
Ameriški profesor Goodenough, ki se je rodil leta 1922 v Jeni v Nemčiji,
je s 97 leti najstarejši dobitnik Nobelove nagrade do zdaj. V prvem odzivu
je dejal, da je počaščen in nagrado ponižno sprejema. "Če živiš 97 let,
lahko marsikaj narediš," je dejal ter se zahvalil prijateljem za podporo,
ki so mu jo nudili celotno življenje.
Jošino: Nagrada spodbuda mladim raziskovalcem
Japonski nagrajenec Akira Jošino z modelom litij-ionske baterije. Foto: EPA
Jošino, 71-letni profesor na univerzi Meijo v Nagoji, pa meni, da bo ta nagrada
velika spodbuda za mlade raziskovalce na različnih področjih.
Kot je Jošino dejal v telefonskem pogovoru s švedsko kraljevo akademijo znanosti
po razglasitvi dobitnikov nagrade, so litij-ionske baterije pomembne zaradi svojega
prispevka k trajnostni družbi
Nobelovo nagrado za kemijo so lani prejeli Američana Frances H. Arnold in George
P. Smith ter Britanec Gregory P. Winter za prispevek k razvoju zelene kemične
industrije. Arnoldova je bila šele peta ženska, ki je prejela to prestižno nagrado.
Niz razglasitev letošnjih Nobelovih nagrajencev se je začel v ponedeljek
z nagrado za medicino, ki jo prejmejo Američana William G. Kaelin in Gregg
L. Semenza ter Britanec Peter J. Ratcliffe za odkritja, kako celice občutijo
kisik in se mu prilagajajo. V torek so razglasili dobitnike Nobelove nagrade
za fiziko, ki jo letos prejmejo Američan kanadskega rodu James Peebles ter Švicarja
Michel Mayor in Didier Queloz za prispevek k razumevanju razvoja vesolja in mesta
Zemlje v njem.
V petek Nobelova nagrada za mir
V četrtek bodo razglasili kar dva Nobelova nagrajenca za književnost, in sicer
za lani in letos, v petek za mir, kot zadnjo pa bodo v ponedeljek, 14. oktobra,
razglasili nagrado za ekonomijo.
Nobelove nagrade podeljujejo od leta 1901
Nobelove nagrade podeljujejo od leta 1901 iz sklada, ki ga je ustanovil švedski
industrialec in izumitelj dinamita Alfred Nobel. Dobitniki bodo nagrade prejeli
na slovesnosti 10. decembra, na obletnico Nobelove smrti. Nobelovo nagrado za mir
razglasijo in podelijo v Oslu, preostale v Stockholmu.
Pojasnilo:
To jutro je vzšel pojemajoč srp stare Lune in pred sončnim vzhodom svetil til nad vzhodnim obzorjem.
Vendar je svetloba Zemlje, ki se odbija od našega svetlega planeta
osvetlila del Luninega diska, ki je v senci in je zgodnjim opazovalcem razkrila večino nam domače strani Lune.
Pravzaprav je razlago pepelnate svetlobe, v smislu od Zemljinih oceanov odbite sončne svetlobe, ki osvetljuje Lunino temno površje že pred več kot
500 leti napisal Leonardo da Vinci.
Eno lunacijo nazaj je ta stara Luna prav tako vzšla nad vzhodnim obzorjem.
Njen od Sonca osvetljen srp in
da Vincijev sij sta bila 29. avgusta
2019
posneta na sestavljenih slikah iz puščave Badain Jilin v Notranji Mongoliji, Kitajska.
Letos mineva 500 let od smrti Leonarda da Vincija.
Vir: APOD
Opazovanja,
- 9. sep. 2019
Bila je prav lepa noč, škoda le, da ni bil tak tudi petek 6. sep. 2019.
Upajmo da bo pa v petek 20. sep. več sreče za javna opazovanja - Slovenijo pod skupnim nebom.
Tokrat smo si ogledali Luno (kraterje Clavius, Kopernik, Kepler, Platon, področje Zaliva mavric,
Morje deževij, Ocean neurij ... ). Saturn in Jupiter sta bila kar solidno vidna.
Opazovali smo še nekaj dvojnih zvezd (rec. Gama Andomede), tudi galaksijo M31 med skoraj polno luno
in ni bila za odmet ...
Opazovanja,
- 19. jul. 2019
Bil je jasen ponedeljek, večer tudi dokaj temperaturno znosen in
za višek poletja se nas je zbralo kar veliko šentviških ljubiteljev
astronomije - kar 10.
Opazovali smo klasične poletne objekte (M57, M27, M13, M51, Albireo ...), na koncu pa smo šli še v
Ščit M11, v Strelca M17 (Omega ali tudi meglica Labod), M8, M20, M22 ...
Saturn in Jupiter sta seveda bila del obveznega programa, tudi Tančico v Labodu smo ujeli.
Kmalu po 22. h pa se je Luna, vsa v rdeči opravi, pojavila na vzhodnem nebu in to točno nad
oddajnikom na Kumu - lep prizor (sploh skozi
daljnogled 20x80),
a hkrati tudi kmalu
poskrbela, da smo nehali z opazovanji ...
Ujeli smo tudi nekaj utrinkov. Perzeide je letos motila luna in delno slabo vreme.
Že pred dvema tednoma smo testno natisnili vrtljivo zvezdno karto
v nastajanju. Ali nam bo letos uspelo pridet na Kredarico?
Bliža se tudi - Slovenija pod skupnim nebom,
v petek, 6. septembra 2019 (IAU100).
Že v petek (16. avg. 2019) pa so člani AKGŠ&ADV imeli javna
opazovanja na Lj. barju - žal med polno luno (želja organizatorja),
a z dobrimi atmosferskimi
pogoji, tako da so planeti bili odlično razločljivi.
Luna vzhaja ob oddajniku na Kumu - 19. avg. 2019.
Delni Lunin mrk 16. 7. 2019 in 50 let izstrelitve prve rakete s posadko na Luno 16. 7. 1969
(pristanek 20. 7. 1969 in
"prvi pristanek bitja iz drugega vesoljske telesa na Zemlji
24. 7. 1969")
- novice julij 2019
Delni lunin mrk!
Trajektorija poti na Luno. Ta vidik zmeraj pozabimo - zmeraj omenjamo zgolj
pristanek na Luni - vmes pa praznina. Vsaka etapa potovanja na Luno
je pomenila velik izziv za fizike, računalničarje, ostale teoretike, inženirje, zdravnike ...
V tem poletu se skriva tisočletja dolga kultura nabiranja znanja, izkušenj,
opazovanja neba in hkrati merjenja dogodkov na nebu, razdalj ... Tukaj se tudi razkrije pomen verige
izjemno prelomnih trenutkov v iskanju in obdelavi rudnin, kovin - tehnologij, ki so danes samoumevne,
a sploh niso tako zelo samoumevne - koraki od ognja do raketnega goriva,
od sporazumevanja z bobni, do
uporabe in odkritja narave elektromagnetnega valovanja. Misija se je končala šele,
ko so se astronavti
zdravi vrnili na ljubo Zemljo - oddahnil si je cel svet, predvsem pa načrtovalci
poleta misije Apollo 11.
Oznaka SM je "service module ali tudi CSM - command and service module", oznka LM pa je
"Lunar module" (tudi "Eagle" - Orel).
Emblem misije Apollo.
To bo lepa priložnost za druženje s prijatelji in za obujanje spominov -
v torek 16.7.2019 - ko bo torej delni Lunin mrk (začetek kmalu po 22. h), sredina ob 23:31 - hkrati
pa je to tudi obletnica, na dan 16. 7. 1969 so namreč pred 50-imi leti izstrelili prvo posadko
proti Luni (Apollo 11) - na Luno so prispeli 20. 7. 1969.
To je torej teden Lune!
Armstrong, Collins, Aldrin so bili izbranci
za prvo hojo človeka po površini, ki ne pripada našemu planetu.
Štartali so s Kennedyjevega vesoljskega središča 16. julija ob 9. uri 32 minut po
tamkajšnjem času
in štiri dni prepotovali 400.000 kilometrov do Lune. V lunarni modul sta se vkrcala
Armstrong in Aldrin. 20. julija ob 13. uri in 15 minut sta se ločila od matične
ladje v kateri je ostal pilot Collins. Po 102 urah in 15 minutah od starta z Zemlje,
sta ob 16. uri in 17 minut pristala na Luni v Morju tišine. Potem, ko sta se nekaj ur
pripravljala, je Armstrong 20. julija 1969 ob 22. uri in 56 minut (21. julija ob 3. uri
zjutraj po srednjeevropskem času) zlezel po lestvi in skočil na Lunina tla. Nato je
izgovoril slavni stavek:
»That is one small step for man, one giant leap for a mankind. (To je majhen
korak za človeka, a velik skok za človeštvo)«
Buzz Aldrin na Luni. Pri tem je lahko Neil Armstrong fotografiral
oba s pomočjo odboja na Aldrinovem vizirju.
V torek zvečer lahko tako pod zvezdnim nebom ob delnem Luninem
mrku, počastimo 50 let začetka poti človeka na duga vesoljska telesa.
Minilo je torej že 50 let od začetka potovanj človeka na duga vesoljska telesa.
Kot otrok sem ob tem dogodku nadvse radovedno
poslušal modrovanja odraslih in navzgor gledal njihove obraze, hkrati pa Luno.
Bil sem pristaš tistih, ki so verjeli, da je to mogoče - pristati na Luni namreč.
Nekateri so trdili, da to ni mogoče - da smo še preneumni.
Škoda le, da se je razvoj potovanj na Luno in naprej, z Apollom 17 (7. december 1972),
ustavil za več kot 50 let.
Po drugi strani pa je prekinitev misij na Luno pomenila umilitev anatgonizmov hladne vojne.
Še enkrat ponovim misel iz članka
Popolni Sončev mrk - 21. avg. 2017 – videti je vedeti, mrk pomirja in zbližuje ljudi
:
"Sliši se neverjetno, protislovno, noro, a prav orožje za množično
uničevanje vsega živega (recimo medcelinske rakete), se lahko izkaže,
da bo nekoč preusmerilo potencialni apokaliptični asteroid iz orbite
trka z Zemljo. V tem primeru bi lahko rakete smrti postale rakete
ohranitve življenja. To samo kaže, kako zelo težko, konsistentno
povežemo - na eni strani znanost in humanizem - na drugi strani pa
v glavnem nezavedni svet nagonov, klic divjine, ki nas je oblikoval
- v neko odgovorno, smiselno celoto, dolgoročno preživetveno shemo za vse.
"
Vzhod Zemlje 1: popravljena zgodovinska slika Avtorstvo slike: NASA,
Apollo 8 Crew,
Bill Anders;
obdelava in
licenca:
Jim Weigang
Misija Apollo 11 je pustila serijo eksperimentov na Luni, zrcalo za lasersko
merjenje razdalje Zemlja - Luna, seizmometer, detektor Sončevega vetra,
na Zemljo so prinesli 21,55 kg Luninih kamenin (do zadnje misije
Apollo 17, 7. dec. 1972, skupaj kar 384 kg vzorcev iz Lune),
uporabilo se je radar
pri pristajanju, takrat se je prvič jedlo na Luni, pustilo prve korake,
zapičilo zastavo, se postavljalo prva
filozofska vprašanja o tem - kdo smo,
kam gremo, o smislu in vzroku bivanja ...,
praktično izven gravitacije Zemlje, na drugem
vesoljskem telesu.
Po srečni vrnitvi na naš ljubi planet, so astronavti šli v karanteno.
Še zanimivost iz tekme za Luno med Rusi in Američani.
V tistem času se je drugo vesoljsko plovilo
začelo spuščati na površino Lune, Luna 15 - avtomatska
sovjetska sonda.
Lansirana le tri dni pred misijo Apollo 11 in
je bil tretji sovjetski poskus
zbiranja vzorcev z Lune (da bi prehiteli ZDA vsaj pri
vzorcih).
Ruska sonda pa se je na Luni zrušila okoli
15:50 UTC - le nekaj ur pred pričakovanim vzletom Saturna 5 iz ZDA.
V tekmi
za Luni in vrnitvi na Zemljo, so vzporedne misije Lune 15 in Apolla
11 predstavljale vrhunec vesoljske dirke, ki je zaznamovala vesoljske
programe Združenih držav in Sovjetske zveze v šestdesetih letih.
Skoraj sočasni misiji pa sta postali ena prvih primerov
sovjetskega in ameriškega
vesoljskega sodelovanja, saj je Sovjetska zveza
objavila načrt leta Lune 15, da
bi se izognili možnosti trčenja z Apollom 11, čeprav je bila točna
istrelitev Lune 15 še zmeraj neznana.
Danes je znano, da tekme za vesolje niso začeli Američani
(saj ne tako silovite - ameriški predsednik Dwight David Eisenhower je Američanom
prepovedal kakršno koli izzivanje
z izstrelitvami raket v vesolje, ta zadržanost se kaže tudi na njihovem
odnosu do ujetih nemških inženirjev,
ki so na začetku igrali obrobno vlogo pri ameriškem
vesoljskem programu).
Vse pa se je začelo intenzivneje odvijati z izstrelivijo satelita Sputnika 1 (Sopotnik)
s strani Sovjetske zveze -
4. oktobra 1957. To je bil hkrati prenos hladne vojne iz Zemlje v vesolje.
Po ruski izstrelitvi Sputnika (ki je frčal nad ameriškimi glavami ...)
je ameriški predsednik Eisenhower leta 1958 odobril ustanovitev vesoljske agencije NASA
(National Aeronautics and Space Administration),
ki je v velikem zaostanku za Rusi intenzivno
usmerjala vesoljsko tekmo.
Američani so s svojo pasivnostjo do leta 1957 hoteli
preprečiti nevarnost in velike stroške, ki jih s sabo prinaša
osvajanje vesolja. A na koncu se jim taktika miru v vesolju ni obnesla
- bili so vrženi v igro, ki še traja, a se je s poletom na Luno
vsaj nekoliko umirila.
Pa vendar je ta tekma pustila za sabo
vrsto pozitivnih rešitev - tudi takih, ki lahko obvarujejo naš planet
pred katastrofo trka z asteroidom. Povečala je tudi skrb za varovanje našega
edinstvenega planeta. Premaknila je fizična in duhovna obzorja
človeškega čustvovanja, dojemanja sebe, Zemlje in vesolja.
Astronomske meritve je postavila na čisto nove temelje in s tem
odločilno prispevala k novi kozmologiji - k boljši razlagi nastanka vesolja,
Zemlje, življenja in človeka. In teh dobrin, spoznanj se premalo zavedamo!
Primerjava misij Apollo, Gemini in Mercury. Že sama velikost raket nam
razkrije, koliko več zahtev je bilo pri poletu na Luno (misija Apollo).
Program Gemini je bil izveden med projektoma Apollo in Mercury, z desetimi človeškimi leti
med 1965 in 1966 (sam program se je začel že leta 1961).
Cilj programa je bil razviti metode vesoljskega letenja, sprehodi v vesolje,
združevanje modulov ..., torej
zlasti tiste veščine, ki so bile potrebne za program Apollo, namenjen pristanku na Luni.
Program Mercury pa je bil prvi ameriški vesoljski program, ki se je odvijal
od 1958 do 1963, z namenom, da bi človeka vtirili v zemeljsko orbito.
Polet Mercury-Atlas 6, 20.
februarja 1962 je bil prvi polet za ZDA, ki je dosegel ta cilj.
Astronavt John Glenn je trikrat obkrožil Zemljo in varno pristal v oceanu blizu mesta izstrelitve.
V sklopu programa pa je že 5. maja 1961 v vesolje poletel prvi Američan, astronavt
Alan Shepard (odprava Mercury-Redstone 3),
tri tedne po prvi sovjetski vesoljski odpravi s človeško posadko,
ko je Jurij Gagarin postal prvi človek v vesolju. Še zanimivost -
Slovenec Franklin R. Puhek (1934 - 2010) je
vseh sedem ameriških vesoljskih pionirjev pred poleti seznanjal z raketo in sondami
projekta Mercury (več sledi nižje v tekstu).
Prvi odzivi Američanov po sovjetski izstrelitvi satelita Sputnik.
Najprej šok, nato vesoljska tekma, na katero pa niso bili ravno pripravljeni - to ni bil ravno
njihov
cilj ..., a so sprejeli igro!
Vanguard je bil program, ki ga je vodil ameriški Naval Research Laboratory (NRL),
ki je nameraval izstreliti prvi umetni satelit v zemeljsko orbito z raketo
Vanguard iz Cape Canaveral Missile Annex, Florida.
Spektakularni televizijski neuspeh Vanguard TV3, 6. decembra 1957, je poglobil
ameriško ogorčenje nad položajem države v vesoljski tekmi.
V odziv na presenečenje, ki ga je Sputnik 1 sprožil 4. oktobra 1957, so ZDA ponovno
zagnale tudi program Explorer,
ki ga je že prej predlagala agencija za balistične izstrelke
(ABMA).
Juno I je bila štiristopenjska ameriška raketa (v glavnem
plod nemških inženirjev),
ki je 31. jan. leta 1958 lansirala prvi ameriški satelit Explorer 1 v Zemljino orbito.
17. marca 1958 je Vanguard 1 vendale poslal drugi ameriški umetni satelit v vesolje.
To je bil prvi satelit, ki je uporabljal energijo sonca.
Premer satelita je samo 152 mm (6,0 in), tehta pa je le 1,4 kg in še danes kroži okrog Zemlje
(baje bi naj krožil kar 240 let in je hkrati veliko prispeval
k razumevanju satelitske tehnike, oblike Zemlje, itn).
Satelit Vanguard 1 je takratni sovjetski premier Nikita Hruščov opisal kot "satelit grenivka."
Program Vanguard so kmalu opustili in hkrati vključili v razvoj vesoljskega programa še
nemške inženirje, ki so bili prej izključeni iz pomembnejših odločitev.
NASA je zaživela z vso močjo.
Žrtve v tekmi za Luno.
Apollo 1 (angleško Apolon 1) je uradno ime za vesoljsko
odpravo s človeško posadko v Nasinem Programu Apollo. Ime Apollo
1 so odpravi dali kasneje, prej pa se je imenovala Apollo/Saturn
204 (AS-204). Odprava se je tragično začela še med
treningom, saj je njen Komandni modul
(CM-012) med vadbeno nalogo 27.
januarja 1967 (s posadko) na izstrelitveni ploščadi CC LP-34 na vrhu rakete
nosilke Saturn IB, hitro zagorel (mini eksplozija).
V posadki so bili prvi astronavti Apolla:
poveljniški pilot Virgil Ivan Grissom, višji pilot Edward Higgins
White II. in pilot Roger Bruce Chaffee.
Vsi trije so žal v kapsuli umrli.
Usodna je bila uporaba visokotlačne 100 % vnetljive kisikove
atmosfere v kapsuli, pomanjkljivosti v eletrični napeljavi ...
Prav enako napako in žal tudi tragično, so naredili sovjeti ...
Žal niso sodelovali!
Danes se vprašamo, kako je to mogoče, da so uporabili zgolj kisik,
ki seveda povzroča hitro oksidacijo (gorenje) in ne
mešanice zraka z dušikom, ki je naše normalno okolje na Zemlji?
Kaj nas tekma za Luno uči (?) - odgovorimo
po domače. Uči nas, da se splača zbirati in podpirati pametne može
in žene (jih ne preganjati, kar so recimo počeli Rusi po letu 1917
in nato nacisti v Nemčiji pa še kdo ...) in s tem vlagati
v znanost in tehnologijo.
Civilizacije, ki vzgajajo in zbirajo pametne ljudi,
peljejo svet naprej - to so bili
Kaldejci (Babilonci),
stari Grki, stari Egipčani, Rimljani, Kitajci, Indijci, stara Evropa
do leta 1918 in recimo po letu 1945, seveda tudi ZDA od samega nastanka ...
Wernher von Braun se v doktoratu „Konstruktive,
theoretische und experimentelle Beiträge zu dem Problem der Flüssigkeitsrakete“,
iz leta 1934, sklicuje na Slovenca, inženirja
Hermana Potočnika (slika spodaj).
Zgoraj so preslikave iz knjig, ki kažejo,
kako pomembno vlogo je igral,
v mešanici znanosti in predrznosti, slovenski inženir Herman Potočnik,
s knjigo "Problem vožnje po vesolju - raketni motor"(1929 - "Das Problem
der Befahrung des Weltraums - der Raketenmotor"). Citirajo ga vsi pomembnejši
inženirji (Wernher
von Braun v doktoratu „Konstruktive, theoretische und experimentelle Beiträge
zu dem Problem der Flüssigkeitsrakete“, iz leta 1934, tudi Arthur C. Clarke in ostali).
2001: Odiseja v Vesolju (izvirno angleško 2001: A Space Odyssey) je
znanstvenofantastični film režiserja in producenta Stanleyja Kubricka
iz leta 1968, posnet po istoimenskem romanu Arthurja Charlesa Clarkea.
Clarke je povzel vesoljsko ladjo po Hermanu Potočniku-NOORDUNGU.
Še ozadje tehničnih rešitev.
Raketne pogone so poznali že stari Kitajci
in druge kulture. A baza, na kateri je slonela tehnična rešitev
zanesljivih raketnih motorjev za medcelinske rakete in s tem tudi za rakete
vesoljskih programov, je izhajala iz ekipe inženirja Wernherja von Brauna
(kot vedno, je zadaj stala vojaška denarna podpora, v tem primeru nemška,
za rakete V2 ...).
Njegovo ekipo (posamezne inženirje) so leta 1945 zajele tako
enote ZDA, kot Rusije (oboji so jih seveda zaposlili ...).
Navdušenje za astronomijo je mlademu Wernherju
(*23. marec 1912, Wirsitz, † 16. junij 1977, Aleksandrija, ZDA)
vzbudila mati, ki mu je za birmo podarila teleskop.
Ko je prebral knjigo Raketa za planetarni prostor
(Die Rakete zu den Planetenräumen) Hermanna Obertha, je dokončno stopil v svet
razvoja raket.
Navdahnila ga je tudi knjiga Problem vožnje po vesolju slovenskega astronoma in
astrofizika Hermana Potočnika (izdana konec leta 1928 pod psevdonimom
Hermann Noordnung - von Braun ga omenja kot vir tudi
v svoji disertaciji).
Rudolf Nebel in desno spredaj mladi Wernher von Braun.
Podoba kaže izjemno
navdušenje mladeniča nad raketno tehniko in poleti v vesolje.
Po letu 1929 je skupaj s Hermannom Oberthom in člani društva za vesoljske polete razvijal
rakete z motorji na tekoče gorivo.
Med letoma 1937 in 1945 je bil Wernher von Braun tehnični direktor vojaškega poskusnega centra
v kraju Peenemünde na otoku Usedom, kjer je med drugim vodil tudi razvoj velike rakete na
tekoče gorivo, imenovane agregat 4 (A-4). Leta 1943 je raketa prešla v serijsko izdelavo,
po njenih prvih napadih na London pa so jo preimenovali v V-2 (Vergeltungswaffe 2 - maščevalno
orožje 2). A-4 je bila ena izmed prvih uporabnih raket zemlja-zemlja s pogonom na tekoče
gorivo. Novost na tej raketi je bila tudi povezava močnega motorja z giroskopom, kar je
prvič omogočilo stabilizacijo tira in avtomatično popravljanje odstopanj. Leta 1942 je
prototip presegel višino 80 km, 1945 pa je raketa dosegla okoli 200 km. Tako je raketa
A-4 postala prvo telo v vesolju, ki ga je izdelal človek.
Zgodovinsko je dokazano, da je bil von Braun marca 1944 v zaporu.
Po Himmlerjevem naročilu
ga je gestapo aretiral zaradi izdaje, dezerterstva in načrtovanega bega v
Anglijo, za kar bi ga lahko kaznovali s smrtno kaznijo. Ker je bil izjemno pomemben
za raketni program, sta Speer in Dornberger Hitlerja prepričala, naj ga izpusti.
29. oktobra 1944 sta Braun in Walter Dornberger za uporabo rakete V-2 na zahodni
fronti prejela vojno odlikovanje.
Osebni cilj Wernherja von Brauna so bili vesoljski
poleti, kar dokazujejo osnutki agregatov 9 do 12, ki so vsebovali kapsule za astronavte.
Po tem, ko so ameriške sile zasedle Zgornjo Bavarsko, je Wernherjev angleško govoreči
brat Magnus von Braun navezal stike z Američani, ki so že med vojno vneto iskali nemške
znanstvenike, da bi se polastili njihovega znanja. Brata sta bila prepričana, da bo njuno
poznavanje raket pri njih vzbudilo zanimanje. 2. maja 1945 se je Wernher skupaj z drugimi
znanstveniki iz svoje ekipe v Oberjochu predal ameriškim silam.
NASA
Von Braun pred raketo Saturn V.
Saturn V je do danes še vedno najvišja, najtežja in najmočnejša raketa,
ki je uspešno delovala. Izstrelila je tudi najtežji tovor v NZO
[nizkozemeljska orbita – NZO (angleško low Earth orbit (LEO))]. Do danes je
Saturn V edina raketa, ki je izstrelila človeško posadko izven NZO. Leti na
Luno so potekali med decembrom 1968 in 1972, vsega je sodelovalo 24 astronavtov
(trije po dvakrat), ki so leteli okrog Lune, 12 od njih je pristalo na Luni.
Raketa Saturn V je bila največja v družini raket Saturn.
Von Braun je postal strokovni svetovalec v ameriškem raketnem programu, nadaljeval pa je
tudi delo v kraju White Sands v Novi Mehiki leta 1945 umrlega raketnega pionirja Roberta
Goddarda. Od leta 1950 dalje je delal v Huntsvillu kot vodja razvoja rakete Redstone,
jedrske rakete kratkega dometa, ki jo je uporabljala ameriška vojska.
Svoje ideje o vesoljskih poletih s človeško posadko je 12. oktobra 1951 lahko predstavil
na prvem simpoziju vesoljskih poletov (First Symposium on Space Flight), ki se je odvijal
v planetariju Hayden v New Yorku. Med marcem 1952 in aprilom 1954 je skupaj z drugimi avtorji
objavil vrsto člankov v reviji Collier's Weekly in s tem širši ameriški javnosti pokazal,
da so vesoljski poleti s človeško posadko tehnično izvedljivi.
8. maja 1952 se mu je rodila hči Margrit Cecile, 14. aprila 1955 pa je von Braun postal
ameriški državljan. 17. februarja 1958 je krasil naslovnico revije TIME, kjer je bil
poimenovan kot raketni mož (missileman). 21. oktobra 1959 so ga uradno premestili v NASO,
tik po tem, ko se je vodstvo odločilo zgraditi novo nosilno raketo, kasneje imenovano
Saturn V.
2. junija 1960 je na svet prijokal njegov sin Peter Constantin, istega leta pa je von
Braun postal direktor vesoljskega centra Marshall Space Flight Center v Alabami, kjer
je ostal do leta 1970 in igral odločilno vlogo pri uspešno izvedenih projektih Mercury,
Gemini in Apollo. Vodil je razvoj prve stopnje nosilne rakete Saturn V, ki so jo prvič
preizkusili 27. oktobra 1961. Njegov največji uspeh in izpolnitev njegovih dolgoletnih
sanj je bil pristanek na Luni s človeško posadko leta 1969. Njegov sovjetski tekmec,
Sergej Pavlovič Koroljov, oče sovjetskih vesoljskih poletov, tega dogodka ni doživel,
umrl je namreč že leta 1966. Von Braun je za Koroljeva prvič slišal šele po njegovem
državnem pogrebu, saj so bile podrobnosti o sovjetskem vesoljskem programu uradna skrivnost.
Med letoma 1970 in 1972 je Wernher von Braun deloval kot namestnik direktorja NASE ter
se zavzemal za nadaljevanje projektov, med njimi tudi za misijo na Mars s človeško posadko.
Ker je ameriški kongres močno znižal proračun NASE, je leta 1972 razočaran zapustil svoje
delovno mesto in postal podpredsednik letalskega in vesoljskega koncerna Fairchild.
31. decembra 1976 se je Wernher von Braun upokojil, 16. junija 1977 pa je v Aleksandriji,
Virginija, umrl za posledicami ledvičnega raka. Pokopan je na tamkajšnjem pokopališču
Ivy Hillside Cemetery. Na nagrobniku je njegovo ime, leto rojstva in smrti,
prav tako pa tudi psalm 19, 1: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod
sporoča o delu njegovih rok.«
Karakteristike rakete Saturn V:
Uporaba: težka nosilna raketa za enkratno uporabo
Izdelovalci: Boeing (S-IC); North American (S-II); Douglas (S-IVB)
Država: ZDA
Višina: 110,6 m
Premer: 10,1 m
Masa: 2 800 000 kg (2800 ton)
Stopnje: 3
Kapaciteta: v NZO 118 000 kg; na Luno 45 000 kg
Izstrelišča: LC-39, Kennedy Space Center, Capa Canaveral
Vseh izstrelitev: 13
Uspešne izstrelitve: 12
Delno uspešne izstrelitve: 1 (Apollo 6)
Prva izstrelitev: 9. november 1967 (SA-501)
Zadnja izstrelitev: 14. maj 1973 (Skylab 1)
Nepogrešljiva ekipa "tujih znanstvenikov" v tekmi za Luno
Skupina 104 raketnih inženirjev v kraju Fort Bliss, Texas.
Paperclip je bil tajni ameriški program agencije (JIOA),
ki so ga v glavnem izvajali posebni vojaški agenti CIC,
v katerem je delovalo več kot 1600 nemških znanstvenikov
(večino so v ZDA prepeljali leta 1945).
Von Braunova nemška ekipa je v ZDA na začetku
štela okrog 127 članov, inženirjev -
skupaj z njihovimi družinami še veliko več.
Mnogi izmed njih so bili nepogrešljivi del izgradnje rakete Saturn 5
in tudi bivalnega modula ter testiranja odziva ljudi na nekajdnevni poti
v utesnjeni
sondi ... Ta del programa je imel čez zdravnik
Hubertus
Strughold (1898 – 1986) - po smrti so odkrili,
da je delal eksperimente na ljudeh z epilepsijo - neke vrste
evtanazijo, ki se danes spet obuja ...
Tukaj je še
Georg Heinrich Patrick Baron von
Tiesenhausen (1914 – 2018), ki
je bil zaslužen za prvo popolno zasnovo
Lunarnega vozila (Lunar rover)
in je za različne vesoljske programe pripravil še vrsto drugih novosti.
Drugega ali celo prvega inženirja po pomembnosti (Arthur Louis Hugo Rudolph)
pa bomo posebej opisali.
Pričakovano pa so določeni Američani bili proti von Braunovi ekipi,
ker so prej delali za nacistično
vojsko, tudi Albert Einstein je protestiral.
V trgovinah jim niso stregli, če že, pa
za afroameričani ...
A ameriška politika jih je rabila za vojaško in vesoljsko
tekmo z Rusi in tako pri njih
ni zelo poglobljeno iskala morebitnih vojnih zločinov (oziroma
se je to iskanje s časom spreminjalo ...).
Skoraj vsi po vrsti pa so dobili ameriška priznanja
za zasluge pri vesoljskem programu.
A ko se je projekt Apollo končal, so skoraj vse upokojili
ali odslovili iz NASA-e. Leta 1982 pa so nekatere
začeli sodno preganjati - glede suma nečloveškega odnosa do ujetnikov,
ki so sodelovali
pri izgradnji raket V2
med drugo vojno. Enega izmed njih (Arthur Louis Hugo Rudolph, 1906 – 1996)
so izgnali iz ZDA.
Leta 1946 je bil Arthur Rudolph, skupaj z družino, premeščen v ZDA,
kjer je najprej deloval v projektu Paperclip.
Arthur Rudolph je
vodil razvoj več sistemov, vključno z raketami V2 v Nemčiji, sodeloval je
pri razvoju vojaškega raketnega sistema Pershing v ZDA in je hkrati bil
eden najpomembnejših konstruktorjev
rakete
Saturn V - ki je ponesla človeka na Luno.
Med preiskavo FBI je leta 1949 Rudolph povedal,
da je sodeloval v nacistični stranki. Takole pravi:
"Do leta 1930 sem bil naklonjen socialdemokratski stranki,
glasoval zanjo in bil član socialdemokratske zveze.
Po letu 1930 so gospodarske razmere postale tako resne, da se mi je zdelo,
da gre za katastrofo (leta 1932 sem postal brezposeln).
Velika brezposelnost je povzročila
širitev nacionalnih socialističnih in komunističnih strank.
Prestrašeni, da bi slednji sestavili vlado (Sovjeti so pobili
na milijone svojih ljudi), sem se pridružil
NSDAP, da bi pomagal
- verjel sem v ohranjanje zahodne kulture. [vir: WIKI]"
Zakaj pregon?
Leta 1979 je Eli Rosenbaum iz Urada za posebne preiskave
(OSI) slučajno prebral, da je Rudolph bil udeležen pri selitvi raketnih
delov z uporabo prisilnega dela v Mittelwerku - druga vojna.
Kaj se je dogajalo z nemškimi inženirji v Sovjetski zvezi,
je malo znanega - ve se, da pa so bili enako pomembni kot v ZDA,
Ruse so učili raketne tehnike.
Veliko je k pregonu Nemcev v ZDA prispevala tudi sovjetska
propaganda v ZDA - s tem je zmanjšala moč ZDA.
V Nemčiji so Rudolphu sodili, a ga oprostili, ker priče niso navedle,
da je direktno kriv z smrt ujetnikov.
Hotel je še enkrat videti hčerko v ZDA, a so judovske organizacije to
preprečile. Tudi preko Kanade ni šlo.
Veliko je bilo nesoglasij v samih ZDA ali ga
upravičeno preganjajo. Njegovo dvoumno vlogo so
vnesli tudi v sodobno kulturo tistega časa.
Oseba Hans Udet v romanu Voyage, avtorja
Stephena Baxterja, temelji na liku Rudolpha.
Karakter Franza Bettmanna v filmu The Good German,
kjer je opisan kot glavni izvršni inženir V2, je delno zasnovan na Rudolphu.
Je tudi osrednji lik v predstavi Some Brighter Distance, avtorja
Kevina Reddina.
Usoda Rudolpha je še ena potrditev znane misli,
da je pot v pekel mnogokrat tlakovana z dobrimi nameni!
Zgodba in zapleti okrog poleta na Luno, je hkrati zgodba
zapletene človeške zgodovine, odnosov.
Formalne demokracije, ki se vsaj malo približajo
normi vladavine ljudstva (volitve, svobodno in krtično novinarstvo,
pravično pravosodje, svoboda govora, tiska, udejanjena pravica do šolanja,
dovoljena konkurenca v razmišljanju in industriji ...),
so težavne (nikoli niso z njimi vsi zadovoljni),
a vsaj dolgoročno omogočajo, da resnica pride na dan - tudi če je boleča ...
- dajo upanje, da se problemi lahko rešijo.
In to kažejo tudi tokovi ljudi, ki bežijo (iz kdaj sicer na papirju
idealnih ureditev, a v resnici radikalno revnih in koruptivnih,
kjer vladajo
psihopati ...)
v države zahodnega sveta, ki so omogočile
razvoj znanosti in človeške misli do te stopnje - ki človeku
daje vsaj minimum dostojanstva in upanja za varen jutri.
A vemo, nič ni večno - simbolično se to izraža tudi v
na videz paradoksalnem stanju, da se polet na Luno
danes zdi celo težji zalogaj,
kot leta 1969.
Lotevajo se ga celo države,
kjer so ljudje dejansko večinsko lačni ali
delajo kot sužnji ...
Tako je nek Kitajec spraševal,
a delavci v Sloveniji res rabijo odmor za kosilo (kajti
po kosilu storilnost pade), ali res rabijo več menijev,
eden je ja dovolj (vsak dan riž) ...
Zahodni svet ne bo prvič zapravil civilizacije
človekovih pravic, pravne držve in napredka, ker
se je preobjedel belega kruha in želi preveč ...
Človekove pravice namreč niso samo enoznačne, saj človeku
dajejo tudi prvico, "da je neumen", da se obnaša iracionalno,
da žaga vejo na kateri sedi ...
Zanimivo je, da so mnoge ideologije, ki so iskale idealnega, novega
boljšega človeka (tudi v Sloveniji je bil tak eksperiment),
na poti iskanja pravične družbe za vsako ceno, pobile več
ljudi (za sabo pustijo tudi 20 %
ali več procentov lastnih ljudi na poljih smrti, kdaj tudi svojih
sošolcev, prijateljev), kot stare tradicionalne
družbe, ki so se kalile skozi stoletja.
Problem nacional-socialističnih in boljševističnih ideologij (ali njim
podobnih) je,
da človek s pravico do norosti, ali človek, ki misli z lastno glavo,
razmišlja avtonono, v taki družbi predstavljata
ideološko motnjo in rezultat je jasen - teror, umori, strah,
nazadovanje neke civilizacije.
Vse to dogajanje 20. stoletja (nasprotja med
idealisti in realisti) se skriva v tekmi za Luno ...
Protislovje je še toliko večje, ker so demokratične družbe bile
prisiljene v tekmo za Luno s strani nedemokratičnih
sistemov, ki so za sabo puščali na milijone nedolžnih žrtev!
In da so v tekmi za Luno, na koncu bili ključni znanstveniki iz države,
kjer so bili (vsaj po letu 1933)
vzgojeni v skrajno zavrženem sistemu. A posameznik je zmeraj
vržen v neko družbo, okolje, čas in sistem - in le redki so se zmožni
odreči lastni karieri in hrepenenjem za ceno
pokončne drže - celo lastnega življenja.
O tem (obratnem fenomenu) se je začelo govoriti pred približno 2000 let - o
smrti in življenju za druge in ne več o umoru drugega za sebe, za lastne fantazije ...
To je še danes ideal - in družbe, ki se mu približajo,
so dokaj uspešne - vsaj do te mere, da se v njih stekajo
trume ljudi iz tretjega sveta (in zato zmeraj znova slišimo
javna nasprotovanja - kaj vendar rinete v vesolje, če je na Zemlji še zmeraj
kje lakota ..., tako je bilo tudi v ZDA pred 50 leti in je še danes,
v Rusiji ali na Kitajskem se teh nasprotovanj
vesoljskim poletom ne zazna, ne sliši, ker tam ni svobodnih oz. alternativnih medijev ...).
Rudolphova zgodba - njegovo pričevanje uslužbencem
FBI nas tudi uči - kaj se zgodi z družbo,
ki jo od zunaj preveč izčrpavajo, potiskajo v obup (brezposelnost,
inflacija, lakota, brezizhodnost posameznika ...),
kar se je dogajalo tudi z Nemčijo po prvi vojni (delno upravičeno,
a vsaka kazen mora biti znosna). V obupu množic
je njihovo stisko izkoristil
psihopat (v resnici je s spremembo zakonodaje naredil
zakonodajni državni udar - kar je pogosti vzorec družb v stiskah),
ki je obljubljal raj in z njim so v imenu
kapitala prav vsi sodelovali, trgovali, tako Rusi, kot Angleži ...
Rusi so si celo 2 leti z Nemci delili Evropo ...
Toliko o zapletenih odnosih na edinem planetu, ki nam trenutno
še omogoča elegantno življenje, nam nudi gostoljubje že
milijone let, življenju kot takemu
pa že milijarde let. A tudi Zemlja s Soncem ne bo večno idealni kraj
našega bivanja (Sonce bo nekoč porabilo večino goriva, vodika v sredici, delno bo
v notranjosti kolapsiralo, kar povzroča segrevanje in na koncu poti tudi
nov začasni fuzijski proces in se bo zato naša Zvezda čez čas
napihnila čez orbito Zemlje in tako izparila
vodo iz Zemlje, odpihnila atmosfero ...). Zato raziskovanje vesolja,
poleti na Luno in naprej, imajo še kako
velik smisel. Sama zmoglivejša raketna tehnika pa nam
daje tudi možnost dovolj zgodnje preusmeritve asteroidov, kometov,
ki bi drugače trčili z Zemljo.
Let 1994 je tak trk doživel Jupiter s kometom - se spomnite
kometa
Shoemaker–Levy 9.
Pogorišča (črni madeži) na Jupitru po trku
kosov razpadlega kometa Shoemaker–Levy - poletje 1994.
Tak trk s kometom bi lahko bil za Zemljo prava katastrofa ...
Temperature v območju trkov so bile za nekaj dni povišane na območju
od 15000 do 20000 km (več kot je premer Zemlje).
Velikost kometa pred razpdaom je bila približno 1,8 km, gostota pa
0.5 g/cm3.
A ni zmeraj slabo, če imamo ob sebi močnega robustnega soseda! Zakaj?
Jupiter je neke vrste naš angel varuh, oz. ga lahko obravnavamo kot
"kozmičnega sesalca"
(ali glede na človeške organe,
s "kozmičnimi jetri").
V področju notranjega Sončevega sistema se temu predelu reče tudi
Jupitrova pregrada.
Njegov močan gravitacijski vpliv namreč povzroča trčenja mnogih majhnih kometov
in asteroidov z njim.
Stopnja vpliva Jupitra na "majhne" delce pa naj bi bila med 2000 do 8000 krat
višja kot vpliv Zemlje.
Astronomi špekolirajo, da bi brez Jupitra, trki z Zemljo bili pogostejši
in se kompleksno življenje morda ne bi moglo razviti.
To je del argumentov, ki so uporabljeni v hipotezi o redkih (naseljivih) "zemljah"
v vesolju.
Računalniški modeli pa v resnici (skoraj) ne podpirajo te teorije.
Vemo pa tudi, da je Zemlja že doživela katastrofalne trke z asteroidi in kometi!
Torej razvoj zaščite pred trki iz vesolja nikakor ni odveč.
Sledi tekst iz:
https://www.nytimes.com/1996/01/03/us/arthur-rudolph-89-developer-of-rocket-in-first-apollo-flight.html
Arthur Rudolph, 89, Developer Of Rocket in First Apollo Flight
By WOLFGANG SAXONJAN. 3, 1996
Arthur Rudolph, the developer of the giant Saturn 5 rocket,
which launched a crew of American astronauts on the first
manned flight to the moon in 1969, died on Friday after he
lapsed into a coma at his home in Hamburg, Germany. He was 89.
His death was reported in Huntsville, Ala., by Hugh McInnish, a
friend and retired military specialist.
Mr. Rudolph left the United States in 1984 and moved back to Germany
after the Justice Department accused him of "working thousands of
slave laborers to death" while director of the German factory that
produced the V-2 rocket in World War II. He denied the accusation.
He was one of 118 German rocket engineers secretly brought to the
United States after the war. The group included Wernher von Braun,
the father of the American rocket programs.
Mr. Rudolph was a major figure in the Apollo Project at the Marshall
Space Flight Center in Huntsville, one of the principal installations
of the National Aeronautics and Space Administration. A member of Dr.
von Braun's team, he was the project manager for the Saturn, a vital
and complex component of Apollo.
Continue reading the main story
The sheer size of the moon rocket was the source of his nightmares
during the rocket's development and construction. "It was all harder
than I ever expected," he told an interviewer in 1969. "Since it is
so large and has so many components, you get more people involved,
and that makes it difficult. You have to get them all to sing from
the same sheet of music. My task has been as choir director."
In addition to a few of Mr. Rudolph's top colleagues from Germany,
the project involved some 100,000 people and several thousand industrial
contractors who designed, built and tested rocket parts and the Saturn
5 itself. The cost was $15 billion by then for the 15 rockets on order.
The Huntsville Saturn team got the green light in early 1962 and
found that putting the enormous machine together proved one of the
toughest engineering and manufacturing feats ever.
"You want a valve that doesn't leak and you try everything possible
to develop one," Mr. Rudolph said. "But the real world provides you
with a leaky valve. You have to determine how much leaking you can
tolerate."
Mr. Rudolph's association with Dr. von Braun started in Peenemunde,
where scientists made the V-1 and V-2 rockets for the German war
machine. Like Mr. Rudolph, Dr. von Braun faced accusations about
his past. He responded that he was a scientist dedicated to rockets
and space flight and nothing else.
Mr. Rudolph first joined forces with Dr. von Braun in 1934 and
remembered igniting his early rockets with lighted cigarettes.
At the time of his entry into the United States, Mr.
Rudolph was described by the American military government
in Germany as an "ardent Nazi," but he was not classified
as a war criminal. Army documents from two years later showed,
however, that Mr. Rudolph had indeed been classified as
a war criminal by West German and United States officials.
These documents surfaced when the Office of Special Investigations was
formed in the Justice Department to investigate war crimes.
The office conducted an investigation and interviewed survivors
of forced labor at the V-2 factory. Fred Sher, the director of
special investigations, said that this evidence was presented
to Mr. Rudolph and that he signed a document agreeing to relinquish
his United States citizenship. In return, the Justice Department
agreed not to pursue his case in the United States.
The Justice Department handed the information over to West Germany.
In 1987 that Government ruled there was insufficient evidence to
justify trying Mr. Rudolph.
Feeling vindicated, Mr. Rudolph began trying to regain his
American citizenship and return to the United States.
Some present and former employees at the Marshall center
and elsewhere at NASA supported him, saying that
Mr. Rudolph's contribution to the American space program had
never received the proper credit.
Mr. Rudolph is survived by his wife, Martha, of Hamburg;
and a daughter, Marianne Rudolph of San Jose, Calif.
Correction: January 17, 1996
Because of an editing error, an obituary on
Jan. 3 about Arthur Rudolph, developer of the Saturn 5 moon
rocket, misstated the given name of a former Justice Department
official who headed a Federal unit that investigated the World War
II activities of people like Mr. Rudolph who had worked in
Nazi Germany. The former official is Neal M. Sher, not Fred.
Ameriški Slovenec z dolenjskimi koreninami učil astronavta
Johna Glenna pilotiranja raketoplana
Ko je 8. decembra 2016 v Columbusu, Ohio,
v starosti 95 let umrl John Glenn, prvi ameriški astronavt in poznejši
zvezni senator (1974-1999), ga je upravičeno v osmrtnicah opeval
domala ves svet. Bil je eden največjih sodobnih ameriških junakov.
Tudi naše Slovensko ameriško raziskovalno središče in gotovo še
marsikak ameriški Slovenec hrani pisma, ki smo jih dobivali od
senatorja Glenna, saj je bolj kot je danes v navadi vzdrževal
stike s svojimi volilci in je sam ali njegov urad redno odgovarjal
na pisma.
Le kdo pa ve, da je astronavt Glenn imel ameriškega slovenskega
"inštruktorja" pred svojim prvim poletom v orbito dne
20. februarja 1962 in istočasno prvem poletu pionirske
skupine Mercury 7 astronavtov?! Vsi ti astronavti so pred
poleti prihajali v podjetje General Dynamics, kjer jih je
seznanjal z raketoplani in njih pilotiranjem slovenski ameriški
vrhunski strokovnjak za medcelinske in vesoljske rakete
Franklin Puhek, rojen v Hibbingu v Minnesoti, čigar stari starši
(Puhek in Petrič) so bili priseljenci iz Grosuplja in Trške gore
v Sloveniji.
"Mercury 7" astronavti so bili nesporni pionirji ameriških
vesoljskih poletov. Naštejmo njihova imena: John Glenn,
M. Scott Carpenter, L. Gordon (Gorbo) Cooper, ml., Virgil L. (Hus)
Grissom, Walter M. (Wally) Schirra, Allan B. Shepard ml. in Donald
K. Slayton.
Čeprav je Puhek vseh sedem vesoljskih pionirjev pred poleti seznanjal
z Mercury raketoplani, mi je v enem svojih pisem omenjal, da je bil
posebno vesel pogovorov z Johnom Glennom, ki je nanj napravil močan
vtis.
Franklin Puhek, prejemnik številnih priznanj, je umrl leta 2010.
Leto pozneje je izšla ameriška spominska znamka "Project Mercury"
v počastitev prvega, izredno plodnega desetletja vesoljskih programov,
kjer je tako odločilno sodeloval tudi naš rojak Puhek, skupaj z več
drugimi slovenskimi ameriškimi vesoljskimi strokovnjaki. Poglavje
o njem smo na straneh 71-77 objavili v knjigi Slovenski ameriški
izumitelji in inovatorji: Njihove sledi na Zemlji in v vesolju
in v angleški izdaji,
Slovenian American
Inventors and Innovators: Their Contributions to America and the
World (Družina, 1916, strani 72-79). V obeh bibliofilskih izdajah
je tudi več slik Puhka in nad sto drugih naših izumiteljev in
inovatorjev in njih stvaritev ter številnih odlikovanj, ki so jih
za svoje dosežke sprejeli.
prof. dr. Edi Gobec
John Fitzgerald Kennedy (znan tudi po inicialkah JFK),
ameriški politik in predsednik, * 29. maj 1917, Brookline,
Massachusetts, † 22. november 1963, Dallas, Teksas.
Zakaj je moral umreti John Kennedy?
Od smrti, atentata na JFK v Dallasu so minila leta in desetletja.
Svet se še zmeraj
sprašuje, kaj se je tistega novemberskega dne na vogalu Elm in
Houston Steet v Dallasu, v resnici zgodilo.
Sledi znamenita
Kenedijeva najava poleta na Luno iz 12. sep. leta 1962
(Rice University Stadium, Houston, TX.):
“We choose to go to the moon in this decade and do the other things,
not because they are easy, but because they are hard, because that goal
will serve to organize and measure the best of our energies and skills,
because that challenge is one that we are willing to accept, one we are
unwilling to postpone, and one which we intend to win.
----------------
Odločili smo se, da gremo še v tem desetletju na Luno
in dosežemo še druge cilje,
ne zato, ker so preprosti, ampak zato, ker so težki,
ker bo ta cilj služil
za mobilizacijo in merjenje naših najboljših energij in spretnosti,
ker je to eden od izzivov, ki smo jih pripravljeni sprejeti, tisti, ki ga
nismo pripravljeni odložiti in s katerim nameravamo zmagati.
”
John F. Kennedy.
Zvočni zapis govora (ob 8 min, 40 s se pojavi zvok zgornjega odlomka):
Ta najava je presenetila vse, še najbolj astronome in mnoge inženirje
(kako bomo to naredili).
Vesoljski program oz. načrt o pristanku na Luni je predstavil
v Kongresu 25. maja 1963 in jih zaprosil, da odobrijo več kot
22 milijard dolarjev za program Apollo.
Šest let po njegovi smrti so Američani pristali na Luni.
Sledi nekaj slik delnega Luninega mrka 16. 7. 2019, Gimnazija Šentvid - Ljubljana.
Bila je čudovita noč (za to poletje) - Luna v senci pa je proti koncu mrka
že kazala imenitne odtenke rdeče barve
(škoda, da mrk ni bil popoln).
To je bil mrk v povezavi s 14-dnevno zakasnitvijo glede na popolni Sončev mrk v Južni
Ameriki - povezava obeh vozlov ma ekliptiki, glede na Lunino ravnino gibanja okrog Zemlje.
Sprejela nas je prekrasna rdeča zarja s Triglavom v ospredju. Upali smo še na
NLC (močne svetleče oblake) - a jih nismo dočakali (vsega pa tudi ne moreš dobiti v eni noči) ...
Spomnili smo še na 50 let začetka
poleta (16. 7. 1969) astronavtov na Luno.
Med mrkom smo si seveda privoščili še krasne sprehode
po nočnem nebu - Luna, Saturn, Jupiter so seveda bili lepo postaviljeni v vrsto na in
blizu ekliptike.
Mirnost ozračja je bila znosna, tako da sta planeta razkrila večino svojih
čudes. Spremljali smo tudi prelet ISS - skozi Ciko. Opazovanja smo seveda zaključili
s pojenjajočim mrkom in s pogledom na zelo izzivalno Divjo raco (M11).
Vmes smo naredili še nekaj debat - rec. kateri del Zemlje je projeciral rob sence na Luno,
katero dodatno opremo kupiti za na Kredarico, zakaj je del sence na robovih Lune svetlejši,
kdaj bomo opazovali mrk Zemlje iz Lune ...
Sledijo slike posnete skozi daljnogled 20X80 (pravilno obrnjene slike).
Sledijo slike posnete skozi Ciko - teleskop Dobson 30 cm, f/5 - zarotirane slike.
Črtica na nebu je sled ISS!
Pozdravi šentviškim astronomom od Ide in Andreja iz Islandije, poletje 2019.
Zelo univerzalno, natančno, poučno in eksaktno sporočilo.
Prejeli po mrku.
Majhen korak za človeka, velik za človeštvo - pol stoletja pristanka na Luni
Mineva pol stoletja, odkar so ZDA kot prva država pristale na Luni.
Z misijo Apollo 11 so Američani tako ugnali Sovjete v velikem vesoljskem dvoboju.
K. S.
VIR: 19. julij 2019 ob 06:36
Washington - MMC RTV SLO
Vesoljska tekma med ZDA in Sovjetsko zvezo se je začela, potem ko so Sovjeti
leta 1957 v vesolje izstrelili prvi sovjetski satelit Sputnik, ki mu je mesec
dni pozneje sledil satelit Sputnik 2 s prvim živim bitjem v vesolju, psičko Lajko.
Lajkina pot v vesolje (in zgodovino) se je sicer končala s smrtjo, saj Sputnik
2 ni imel kapsule za vrnitev na Zemljo. Kljub temu je šlo za velik dosežek za Sovjete.
Ko je John F Kennedy leta 1961 postal predsednik ZDA, so mnogi Američani menili,
da Američani izgubljajo bitko za tehnološko prevlado proti svojemu sovražniku
iz hladne vojne.
Tistega leta so Sovjeti prvi poslali v vesolje človeka – 12. aprila 1961 je kozmonavt
Jurij Gagarin v vesoljski kapsuli Vostok 1 obkrožil Zemljo in se po 118 minutah poleta
vrnil na trdna tla.
ZDA je to samo še bolj spodbudilo in zato so bile odločene, da bodo Američani tisti,
ki
bodo prvi v vesolje poslali človeško posadko, zato je Kennedy leta 1962 v slovitem
govoru napovedal, da gredo osvajat Luno. A Sovjeti niso popuščali in leta 1966 je sovjetsko
vesoljsko plovilo Luna 9 brez posadke prvo izvedlo mehak pristanek na Luni.
Ameriška vesoljska agencija Nasa je v tej vesoljski tekmi namenila ogromno finančnih in
drugih sredstev za program Apollo, ki je za takratnih vrtoglavih 25 milijard dolarjev
zaposloval okoli 400.000 ljudi.
Trojica, ki je uspešno izvedla prvo pot v vesolje: Neil Armstrong, Michael Collins in
Buzz Aldrin. Foto: Reuters
Prvi poskus se je končal s tragedijo
A trajalo je kar nekaj časa, z vrsto poskusov in testnih poletov ter eno tragedijo,
preden je Američanom dejansko uspelo spraviti trojico astronavtov na Luno.
Prvi poskus vesoljske odprave s človeško posadko, danes znan kot Apollo 1, se je zalomil
že 27. januarja 1967, ko je v komandnem modulu na vrhu rakete nosilke Saturn IB izbruhnil
požar, pri tem pa so zgoreli vsi trije astronavti v plovilu – poveljniški pilot Virgil
Ivan Grissom, višji pilot Edward Higgins White II. in pilot Roger Bruce Chaffee.
Čeprav vira požara niso nikoli dokončno odkrili, so smrt astronavtov pripisali
večjemu razponu usodnih konstrukcijskih napak v zgodnji izpeljanki komandnega modula Apolla,
na katere je posadka opozarjala že pred nesrečo. Po tistem je Nasa za več mesecev začasno
prekinila vse polete v vesolje.
"Prišli smo v miru"
Za nazadnje uspešno misijo Apollo 11 je Nasa izbrala tri astronavte – Buzza Aldrina,
Neila Armstronga in Michaela Collinsa. Tudi pri tej izstrelitvi, 16. julija iz Cape
Canaverala, ni vse potekalo povsem gladko – posadka je imela komunikacijske težave
s kontrolo letenja, sprožil se je alarm, sam model pa je na Luni pristal zunaj začrtane točke.
Armstrong je bil tisti, ki se je vpisal v zgodovino.
A kljub tem težavam je raketa Saturn V z astronavti 20. julija, 110 ur po izstrelitvi, uspešno
pristala na Luni, Neil Armstrong pa je postal prvi človek, ki je stopil na Lunino površino.
20 minut pozneje mu je sledil Buzz Aldrin in astronavta sta se dve uri in pol sprehajala
po Luni, nabrala vzorce prahu in kamenja, se fotografirala in v Luno zapičila ameriško
zastavo, ki pa se je pozneje med poletom lunarnega modula podrla.
Na kraju prvega izkrcanja sta pustila tablico z napisom: "Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič
stopili na Luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo." Tretji astronavt, Collins, je medtem
krožil okoli Zemljinega naravnega satelita.
Armstrongove besede ob njegovem dosežku, ki ga je na TV-zaslonih spremljalo kar 650 milijonov
ljudi, so se vpisale v zgodovino: "To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo."
Uspešnemu vzletu in pristanku na Luni je po osmih dneh sledil tudi uspešen pristanek v Tihi
ocean 24. julija. Pobrala sta jih helikopter in letalonosilka Hornet.
Astronavte je po dveh tednih karantene javnost sprejela kot junake, pri čemer je bil največji
ugled pripisan Armstrongu. Vsem trem je predsednik Richard Nixon podelil predsedniške medalje
svobode.
Drobci iz poletja,
- avgust 2019, Slo.
Slike kažejo idilo - a realnost se v
zadnjih letih hitro spreminja.
Slovenija je po svetovni varnostni krizi po letu 2015
postala turistično zelo oblegana država.
To sicer ne velja za vzhodni del države (še ne ?), a zahodni del države, obala in severozahod
se praktično dušijo v množici turistov -
saj cestna in ostala infrastriktura (parkirišča, kampi, hoteli, restavracije, javni prevozi
...) žal
ni sledila velikemu povpraševanju. Kar pa je velika škoda za razvoj turizma.
Tako je povsod gneča, za nekaj km razdalje kdaj rabiš z avtom tudi uro ali več.
Vse to se zna vrniti kot kazen in čez kako leto, ko
bo obisk drastično padel, se bomo pa čudili ... - kar je (bo velika) škoda
za domačine in Slovenijo kot tako.
Dostop do Bleda, jezera, plaž je praktično blokiran - kampi so ujeti v kupu pločevine,
ni parkirišč, ni javnega prevoza med kampi in jezerom, podobno velja za
Bohinj ...
Bled in Bohinj praktično nimata več kotička, kjer ni zasoljene parkirnine ...
Kako se to konkretno odraža na samem terenu.
Do slapu Savica sedaj recimo hodiš v koloni turistov iz celega sveta (kar ni slabo in tukaj
kake pametne rešitve ni - prav je, da si ljudje ogledajo to naravno
in kulturno znamenitost
) -
včasih si srečal le tu in tam
kakega popotnika.
Slikanje pred slapom je zaradi gneče stvar velike iznajdljivosti ... (lahko bi kaj malega izboljšali,
a je dostop prostorsko omejen),
enako velja za parkiranje pred vstopno točko. Premalo se recimo reklamira sam Vogel in ostale
manj zahtevne vzpetine, sprehajalne poti ob jezeru, ob Savi, planšarije ... - tako
bi vsaj malo razbremenili ostale destinacije.
Ponudba lepot in znamenitosti ni koordinirana in to je velika organizacijska šlamparija
- dalo bi se marsikaj dokaj hitro izboljšati,
popraviti z dodatnimi parkirišči, kampi in javnimi prevozi, domiselno dodelanimi paketi
ogledov znamenitosti.
Zanimiv je recimo tudi obisk bližnjih vzpetin okolice Bleda. Še pred leti smo recimo
z družino bili redki obiskovalci izjemnih razglednih točk Ojstrice (611 m) in Male Osojnice (691 m)
nad Zako (Bled 480 m).
Danes so to romarski kraji, kjer Azijci in drugi obiskovalci po previsnih skalah hodijo
kar v japonkah. Turistični delavci bi morali določene poti
bolje zavarovati in z opozorilnimi tablami pomagati obiskovalcem do boljše opreme,
poškodbe zaradi zdrsov so lahko tragične ...
Tudi izpusti človeških odplak v jezera so škandal in ni čudno, da se pojavljajo alge ...
Zanimivo je, da turisti še niso odkrili nepozabne Ajdne (1046 m) nad Potoki
- zelo priporočam - slovenski
Machu Picchu! Če izberemo plezalno pot, je le ta precej zahtevna!
Je pa Slovenija še zmeraj biser, tako po kvaliteti narave,
kot sami kvaliteti življenja. Poleg klasičnih rekreacijskih možnosti
(sprehodi, pohodi, plavanje, muzeji, hribi, kolesarjenje, kajak, kanu, padalstvo kulinarika,
dokaj velika
področja neokrnjene narave ...), je recimo zelo primerna tudi
za astronomska opazovanja - in tukaj
bi lahko naredili korak naprej. Kampi so idealen kraj za astronomska opazovanja,
da ne omenjamo gorskih koč - gora kot takih.
Opazovanja na Šentvidu
- 22. julij 2019
Bil je dokaj zapacan ponedeljek, a Martin
je vseeno postavil teleskop na teraso
in tako smo lahko opazovali (v intervalih, ko se je tančica zmanjšala)
markantno rdečo pego in senco lune Jo (ozračje je bilo za poletje
zelo mirno).
Debata je tekla o dirki za Luno, raketah, inženirjih,
intervjuju za tednik xy in
o dodatni opremi za Kredarico - za našega Kozoroga (Dobson 25 cm, f/5).
Svetovni kongres slovenskih fizikov
- Ljubljana, 4.- 5. julij 2019
Od 4. do 5. julija 2019 je na FMF (Ljubljana) potekal
Svetovni kongres slovenskih fizikov (ob 100-letnici Univerze v Ljubljani).
Povabljeni so bili predavatelji in raziskovalci, ki si služijo kruh
v širnem svetu, v ZDA, EU ...
Res je bilo izjemno zanimivo slišati in se poučiti kdo, kje in kaj
raziskuje. Tudi za predavatelje same.
Čestitke za organizacijo - lahko, da bi naredili še kaj več reklame, a vseeno
je kongres bil prava poteza univerze.
Že iz naslovov se vidi, kako široka je fizikalna paleta udejstvovanja vabljenih
kar 22 predavateljev. To je bil velik uspeh - že samo nabrati toliko raziskovalcev v dveh dneh
od 1000 km daleč, je kar težak logistični zalogaj.
Tako smo poslušali izjemna podajanja raznolikih vej fizike - od medicine, biologije,
astronomije, energetike, prometa, računalništva, teorij polja, fizike osnovnih delcev, fizike
trdne snovi ...
Tako čez palec sem videl (zaslutil) vsaj eno ali dve potencialni Nobelovi nagradi ...
- pa počakajmo še kako leto ...
Praktično vsi predavatelji, predavateljice so se na koncu
zahvalili sodelavcem iz ekipe, s katero sodelujejo (poimensko, slikovno).
To je res lepa in poštena gesta! Jo velja vpeljati tudi v Slovenijo.
Upam, da bo kak zbornik, ppt ali pdf dokument predavanj kongresa kmalu dostopen tudi
širši javnosti.
Namen srečanja: Slovenski fiziki in fizičarke po svetu so raziskovalno močno vpeti
v mednarodni prostor, številni so se uveljavili tudi na tujih univerzah in institutih.
Ob 100-letnici Univerze v Ljubljani bodo svoje svoje vrhunske znanstvene dosežke
predstavili slovenski strokovni javnosti, poglobili stike z raziskovalnimi skupinami
v Sloveniji in srečali s študenti fizike na UL FMF. Srečanje je namenjeno medsebojnemu
spoznavanju in spodbujanju znanstvenega in visokošolskega sodelovanja, ki vključuje
izmenjavo raziskovalcev in visokošolskih učiteljev v okviru obstoječih programov
(npr. Erasmus+), skupno delo na mednarodnih projektih, izmenjavo podoktorskih študentov
in drugo sodelovanje, kot ga na primer vzpodbuja Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija
(The American Slovenian Education Foundation).
Namen organizatorjev srečanja je bil tudi, da bi udeleženci s svojo udeležbo pomagali
stkati še tesnejše vezi med slovenskimi fiziki po svetu in fiziki v Sloveniji.
Četrtek, 4.7.2019
* registracija udeležencev v preddverju VFP
* pozdravni nagovor (predstojnik fizike prof. Denis Arčon)
* predavanja
* Uroš Seljak, UC Berkeley: Odkrivanje
vesolja s pomočjo velikih podatkov (plenarno predavanje) * Anže Slosar, Brookhaven National Laboratory:
PUMA: radijski pregled neba do z=6
* Sašo Grozdanov, MIT: Hydrodynamics and quantum chaos from dual black holes
* premor (kava, čaj, pecivo, sadje)
* predavanja
* Andrej Košmrlj, Princeton University: Fazna separacija večkomponentnih raztopin
* Jure Dobnikar, University of Cambridge: Self-assembly and multivalent binding in cellular processes: targeting, recognition and activation
* Brigita Urbanc, Drexel University: Biophysics of Protein Assembly and Its Relevance to Human Disease
* kosilo (stoječi bife)
* predavanja
* Gašper Tkačik, IST Austria: Predicting regulatory networks from first principles
* Aljaž Godec, Max-Planck-Institute for Biophysical Chemistry: Fizika podiranja rekordov
* Tilen Potisk, University of Bayreuth: Continuum model of magnetic field induced viscoelasticity in magnetorheological fluids
* premor (kava, čaj, pecivo)
* predavanja
* Gregor Cevc, The Advanced Treatments Institute: Interfazni vpliv na molekularne interakcije
* Andrej Vilfan, Max-Planck-Institute for Dynamics and Self-Organization: Fizika bioloških in sintetičnih migetalk
* Gašper Kokot, NWU / Argonne National Laboratory: Samo-organizacija in manipulacija aktivnih mikro-delcev gnanih z navorom: vrteče verige in kotaleči delci
* srečanje z dijaki olimpijci
* poljudnoznanstveno predavanje Uroša Seljaka: Kozmološke raziskave v dobro znanosti, tehnologije, in družbe
Petek, 5.7.2019
* predavanja
* Mirjam Cvetič, University of Pennsylvania: Particle Physics, Black Holes and Modern String Theory (plenarno predavanje) * Tara Nanut, EPFL: The beauty and charm of flavour physics at LHCb
* Saša Bajt, DESY: Taming the dragon – how to control the most intense X-ray laser beams in the world * premor (kava, čaj, pecivo, sadje)
* predavanja
* Jure Demšar, Johannes Gutenberg University Mainz: Exploring quantum matter with femtosecond real-time techniques
* Anton Potočnik, imec: Building a large-scale quantum computer
* Matjaž Gomilšek, Durham University: Frustracija in kvantna nedoločenost
* Andrej Prša, Villanova University: Odstranjevanje opazovalnega šuma iz svetlobnih krivulj in drugih časovnih zaporedij
* kosilo
* predavanja
* Mark Žagar, Vestas Wind Systems A/S: Vloga meteorologije pri izkoriščanju vetrne energije
* Aleksander Drenik, Inštitut za fiziko plazme Max Planck: Raziskave tvorbe amoniaka v tokamakih
* Miha Pelko, BMW München: Fizika, možgani, avtonomna vožnja, ?
* zaključek + kava, čaj, pecivo
* obisk laboratorijev
Spikin natečaj - poimenovanje planeta "WASP-38 b" in
slikanje zvezde WASP-38 ter snemanje svetlobne krivulje,
- junij 2019
Rdeča nit junijske Spike je akcija ob letu astronomije (100 let IAU) PoimenujmoPlanet.
Vse sodelujoče države so namreč dobile možnost, da z javnim natečajem izberejo ime za
izbrano zvezdo in njen planet. Slovenci smo dobili zvezdo WASP-38 in njen planet WASP-38 b.
Bralce Spike in obiskovalce naše spletne strani pozivamo, da se v čim večjem številu udeležite
akcije. Tako bo posebna komisija imela lahko delo, saj bo lahko izbirala med veliko
tehtnimi predlogi. Predloge oddajte na portalu:
http://portalvesolje.si/.
Izbrano ime bo uradno ime zvezde in planeta, potrjeno s strani IAU.
Pri Spiki pa smo ob tem pripravili
še izziv za vse astrofotografe. Poglejte!
Sledi povzetek natečaja.
Prva naloga - slikanje zvezde WASP-38 (ali tudi HD 146389) z magnitudo 9,4
v Herkulu (spektralni tip F8, je torej belo-rumenkasta, 1,36 polmera Sonca,
1,22 mase Sonca, temperatura površja je 6150 K, koordinate zvezde so:
rektascenzija 16 15 50.3652643210,
deklinacija +10 01 57.284401784 ).
Zvezdo so odkrili leta 2010.
Več podatkov je na:
http://simbad.u-strasbg.fr/simbad/sim-id?Ident=WASP-38.
Druga naloga (je težja) -
snemanje svetlobne krivulje zvezde WASP-38,
padec svetlosti nastane zaradi zatemnitve (prehoda) "slovenskega" eksoplaneta "WASP-38 b"
pred zvezdo WASP-38.
Naš eksoplanet potrebuje za en obhod okrog matične zvezde le okrog 6,9 dni.
Masa eksoplaneta "WASP-38 b" je 2,7 mase Jupitra, polmer
pa 1,1 polmera Jupitra.
Planet je zaradi bližine zvezdi (0,08 AE) zelo vroč, površinska temperatura planeta
je kar 1400 °C (pri tej temperaturi se že talijo:
aluminij, baker, kositer, svinec ...).
Ali lahko pri tako izjemno visoki temperaturi pričakujemo življenje na planetu "WASP-38 b"???
Pomoč pri snemanje svetlobne krivulje je lahko stran za računanje prehodov eksoplanetov:
http://exoplanet.eu/ephemeris/wasp-38_b/.
Revija Spika obljublja nagrado za obe nalogi. Prvi posnetek zvezde WASP-38, ki prispe na uredništvo Spike, bo nagrajen!
Lega zvezde WASP-38 (mag. 9,4) in eksoplaneta "WASP-38 b" - ozvezdje Herkul.
Poletna noč - po 20-ih letih spet Lili,
- 1. julij 2019
Bila je poletna noč, ki smo jo vsi nestrpno in strastno čakali - večinoma
zaradi peklenskih dnevnih temperatur, + 35 °C in več ...
V mraku se je ozračje prijetno ohlajalo in prisotni smo počasi začeli kazati znake
življenja - voljo do opazovanj na hladni terasi, z rahlim vetričem
v laseh, a observatorij se še dolgo ni ohladil ...
Nebo so tu in tam prekrivale tančice, mirnost ozračja je bila, glede na
pregreta tla, še kar zadovoljiva.
Zbrali smo se štirje (Martin, Nastja, Jure, Zorko -
ostali so se že porazgubili po obalah sveta) - PLUS
zvezda večera - spet nas je po 20-ih letih obiskala gospa Lili Zapletal.
Bila je (leta 1996/97) druga animatorka (za g. Alojzom Salobirjem) prve astronomske skupine
Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani.
Gospa Lili me je poklicala v službo (kot praktično vsako leto vsaj enkrat
poklepetava in obujava spomine
na desetletja nazaj ...).
V podtonu in potem direktno, je izrazila željo,
da bi spet rada doživela lepote zvezdnega neba iz šentviške terase - in to po dvajsetih letih,
od kar je nazadnje bila na Šentvidu.
Brez oklevanja sem jo povabil, naj še kar isti dan (ponedeljek) pride ob 21:30
pred Gimnazijo Šentvid - Lj., kjer jo počakam in popeljem
na razkošno in nadvse razgledno teraso gimnazije ... Takojšnje povabilo je Lili malo presenetilo
(iz slušalke sem slišal: " - a že danes, pa kar neki oblaki so podijo po nebu, ...",
slišala sva se še enkrat
ob 17. h in srečanje načeloma dogovorila. a brez vsake obveze).
Saj poznamo rek - kar odložiš v ...
položiš.
Po predstavitvi gostje mlajšim kolegom, njenemu čudenju nad veliko izbiro
astronomske opreme napram letu 1995 ...,
smo na plano privlekli našo krotko 'žvavco' Ciko (teleskop Dobson 30 cm, f/5).
Noč je bila čudovita, najprej nas je seveda pozdravil nomadski
pastir (lun) Jupiter.
Jasen in razkošen pogled skozi našo Ciko nobenega ne pusti
ravnodušnega. Lili je kar
zaživela - zažarela kot nova zvezdica.
Počasi so se začele prižigati ostale zvezde: Vega, Arktur, Deneb,
Altair, Antares, nato celotna ozvezdja ...
Ko smo Lili pokazali svetilnik Vego, je takoj prepoznala
Poletni trikotnik, Herkula, Volarja, Škorpijona, seveda Velikega medveda ...
V dvajsetih letih je praktično ohranila kompletno sliko
neba v svojem super spominu.
Ima izjemno dober vid, pravi, da je še pred dvajsetimi leti
ob normalnih pogojih
brez težav zaznala Jupitrove lune s prostima očesoma.
Omenila je, da že 15 let ni obiskala zdravnika (o tem večina
lahko samo sanja).
Doma ima zgolj daljnogled - za rezervo pa še Miličino kukalo,
a iz bloka in okolice ni veliko možnosti za kvalitetna opazovanja.
Vmes sva se seveda spomnila nekaterih ostalih slušateljev
in ustanoviteljev U3. Recimo zvestega in duhovitega ing. Gojimirja
Uršiča (prebežnika iz avstrijske Koroške,
žal smo se letos od njega v 94-em letu poslovili), zagnane in zveste animatorke
Milice Pribošič (podarila nam je veliko opreme - hvala),
ki nas žal v skrivnosti starosti ne prepozna več ...,
spomnila sva se na Tino Jež, ki še edina iz prve generacije
občasno obiskuje naša sredina astronomska predavanja za starejše na Šentvidu.
Krasen je bil tudi naš izlet, kar z avtomobili, na Koroško - pomlad 1996,
obiskali smo planetarij v Celovcu. Z nami je potovala tudi štiriletna deklica
Ana, ki se je super ujela z g. Lili.
Preden se je znočilo, smo v mraku opazovali še
Epsilon Lire - Lili je razločila vse 4 zvezde tega
prelepega sistema. Leta torej niso ovira.
Ko smo začeli pometati z M objekti, se je naša gostja
z velikim navdušenjem in žarom v očeh
spomnila večine imen in oznak (M13, M27, M57 ...).
Kmalu se je pokazal tudi lepotec z obroči, Saturn.
Do konca opazovanj smo ujeli še dvojni zvezdi Karlovo srce
in Albireo, kroglaste kopice M5, M4, M3, razsuto kopico M11
(Divjo račko v Ščitu),
M8 (Laguno), galaksije M51 (25 mil. sv. l.),
NGC5194, M81, M82 (12 mil. sv. l.).
Ura je odbila polnoč in čas je bil, da pospravimo opremo
in se odpravimo domov spočit za naslednji dan, za službo.
Z gostjo poletne noči smo torej potovali po naši galaksiji do nekaj 10 000 sv. let daleč,
toliko so namreč
oddaljene praprababice kroglaste kopice
pa do galaksije Vrtinec (M51), oddaljene približno 25 mil. sv. l.
(to je v čas, ko so se primati razdelili
na opice [monkey] starega sveta in človeku podobne opice [apes]).
Gostjo je zanimalo, če smo še kaj obiskali Messierjev maraton v Višnjanu
ali kje drugje ... Žal smo bili na zadnje aktivni udeleženci leta 2008 z zmagovalcem
Gregorjem na idiličnem Cerkvenjaku v Slovenskih goricah (M+M maraton).
Po tem dogodku pa nam ni uspelo najti poguma in časa ..., razen za še kakšen
obisk ob maratonskega programa.
Lili se ne more načuditi, kako da se več ljudi ne zanima
za astronomijo - sploh glede na ostale interese, potrošništvo.
Pogovor je tako logično nanesel še na šolo in tudi študij
fizike, pedagogike, kjer astronomiji še ni uspel večji preboj - so bili znaki napredka,
a so kmalu po MLA2009 skoraj zamrli. Zakaj ...?
Sama pravi, da ji je zelo žal, da ji v mladosti noben ni približal
optike, tako da je še danes v rokovanju
s teleskopi zelo nevešča - čuti nemoč, strah. In to drži - čas odraščanja in šolanja,
je čas učenja praktičnih veščin - žal v Sloveniji precej zanemarjena vrlina.
Se mi zdi, da nas je gospa Lili pred leti zelo obogatila in mi njo -
saj iz astronomije (zvezdnega neba) še danes črpa modrost in sam smisel
življenja.
Aktivno spremlja nova dognanja in se navdušuje nad rastjo kvalitete podajanja
zapletenih resnic o vesolju na ljudem razumljiv način.
Gospa Lili je polna energije in veselja zapuščala poletno noč, ki so jo krasile
čudovite zvezde, meglice, kopice, galaksije in mi smo bili del in sredi te lepote.
Se mi zdi, da z distance, s starostjo in z dozorelo izkušnjo
človek globlje doživlja vesolje in druženje pod zvezdami,
in da mu to doživetje vrača notranjo moč
v iskanju smisla življenja; ga osveži, mu očisti duha spon časa - entropije - navlak minevanja.
Čeprav ne maram te besedne zveze pa vendar - astronomija, opazovanja, druženja
pod zvezdami, so tudi lahko za mnoge odlična terapija,
saj človeka ohranjajo brihtnega in ozemljenega. In tega se kot družba premalo zavedamo
- naš razvoj od pradavnine do tega kar smo, je potekal pod zvezdnim plaščem, a
danes smo ga zavrgli in tako postali ranljivi ...! V soju žarometov nas tako iz tira
lahko vrže že vsaka tretjerazredna šlogarca.
U3 astronomska skupina je stara skoraj toliko kot Bojanova astronomska revija Spika
in U3 skupina je nastala tudi zaradi Spike. To je podatek, ki šteje!
Lili Zapletal po 20-ih letih spet na terasi Gimnazije Šentvid opazuje zvezdno nebo,
1. jul. 2019. Foto: Vičar Z.
Slika: Prva generacija slušateljev astronomije U3, leto 1995.
Za g. Salobirjem (gospod na desni) sta skupino koordinirala ga. Lili Zapletal (sedi spredaj v črnem),
ga. Milica Pribošič (tretja oseba z desne) ...
Ptice med popolnim Sončevim mrkom
- 2. julij 2019,
Ptice med popolnim Sončevim mrkom Avtorstvo slike & avtorske pravice: Leonardo Caldas
Pojasnilo:
Kaj počnejo ptice med popolnim Sončevim mrkom?
Tekom popolnega mrka se zmrači hitrje kot ob zahodu,
prav tako pa se svetloba vrne enako hitro že
čez nekaj minut - morda nepričakovano
za ptice letalke.
Že stoletja poznamo zapise o
nenavadnem vedenju ptic tekom mrka. Njihovi odzivi in vedenje je bilo sistematično raziskano v projektu eBird, v katerem je zainteresirana javnost
lahko sodelovala pri raziskovanju tekom popolnega Sončevega mrka, ki je prečkal ZDA avgusta 2017.
Čeprav so opazili nekaj nenavadnega vedenja, je mnogo opazovalcev popisalo
vedenje ptic, ki spominja na čas zahoda, saj so le-te pristale ali letele nizko nad tlemi.
Radarska opazovanja so potrdila občutno zmanjšanje števila visoko letečih ptic in insektov med in takoj po koncu popolne faze mrka.
Opazili so celo nekaj nočnih ptic.
Prikazana jata ptic v mestu La Serena, Čile, je skupaj po
zraku letela med popolnim Sončevim mrkom, ki je prejšnji teden prečkal Južno Ameriko.
Fotograf je sliko posnel kot del videa celotnega mrka.
Naslednji popolni Sončev mrk bo decembra 2020 prav tako prečkal Južno Ameriko.
Aprila 2024 pa bo popolni mrk prečkal Seveno Ameriko
od Mehike do Nove Anglije, ZDA.
Vir: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap190709.html
Droben ptiček na sončnici med Sončevim mrkom 21. 8. 2017, Casper - ZDA.
Foto: Vičar Z.
Zaid Sonca za Triglavom,
- junij 2019,
Letos nam jo je zelo zagodlo vreme - tako da smo zaid
Sonca za Triglavom ujeli
le posredno preko spletne kamere za Bežigradom (19. 6. 2019).
Ta dan sem bil zadržan, enako kolegi,
tako da letos žal nismo uspeli ujeti tega prekrasnega
dogodka. Ostane nam še (recimo) 24. junij in ...
Tokrat nam je bilo vreme nad triglavskim obzorjem naklonjeno - doživeli smo prelep zaid
Sonca za Triglavom,
le dvojen ni bil.
Sledi nekaj slik, najprej iz spletne kamere iz 19. junija, nato iz 24. junija iz Šentvida.
Zaid Sonca za Triglavom 24. junija 2019 iz Šentvida.
Še nekaj slik iz čakanja na zahod ... 22. in 23. junij 2019.
Odkril sem, čakajoč na ..., da se iz terase vidi tudi prečudovit Jošt
nad Kranjem (po 30 letih ...).
Nadmorska višina Jošta je 847 m.
Svetleči oblaki iz Ljubljane,
- 21. junij 2019,
Nastja je prva 21. junija 2019 opazila, da se na nebu
lesketajo nočni svetleči ali noktilucentni oblaki (Noctilucent clouds - NLC).
Obvestila je našo ekipo in tako so nastale spodnje fotografije.
Ti oblaki se pojavljajo v poletnem času predvsem v severnih geografskih širinah.
Nastanejo v mezosferi na višinah od 76 do 85 km. Pojavijo se,
ko se vodna para visoko v ozračju kondenzira na delcih prahu, ki recimo ostanejo od zgorelih
meteoridov, lahko vulkanov, delno vesoljskih poletov (procesi so
v raziskovanju). Kondenzacija nastane le, če se temperatura
spusti pod –120 stopinj Celzija. Mezosfera je najhladnejša
ravno poleti, s tem pa so izpolnjeni pogoji za nastanek oblakov.
Mezosfera je najhladnejša poleti zaradi sezonsko spreminjajočih se navpičnih vetrov,
kar povzroča hladne poletne razmere v zgornji mezosferi (pojavi se "upwelling" - hladen zrak nad toplim
in adiabatno hlajenje)
in zimsko ogrevanje ("downwelling" - hladen zrak pod toplim in adiabatno segrevanje).
Ker so ti oblaki zelo visoko v atmosferi, jih Sonce lahko osvetljuje na
temnem nebu večernega mraka. Od tod tudi njihovo ime - nočni
svetleči oblaki.
Zgornji fotografiji je posnel Dejan iz Ljubljane (Vič).
Noktilucentni oblaki iz Ljubljane - posnel Martin.
Krožek,
- 17. junij 2019,
Bilo je ravno toliko jasnine, da smo upali, da bomo priče zaidu Sonca
za Triglavom - a so oblaki nad Alpami bili ravno v višini Triglava.
Daljnogled 20X80 (SkyMaster - privit na stojalo) pa nam je med oblački pričaral imenitno, filmsko
dramatično vzhajajočo
polno Luno. Jupiter pa je lepo postavil tri lune levo in eno desno.
Andrej je pokazal print vrtljive karte in tako smo podali še nekaj
predlogov za izboljšave - debata je bila napeta.
Ogledali smo si tudi posnetke kamere (sproži se ob gibanju), ki je ujela vrano
med prehranjevanjem na ograji šolske terase. Kamero je posodil Idin brat.
Zgornji dve sliki posnel Zorko skozi daljnogled 20x80.
Posnel Marin skozi teleobjektiv 450 mm, Canon.
Krožek,
- 10. junij 2019,
Bil je zelo "variabilen" ponedeljek - najprej vročina 32 °C, nato okrog 19. h nevihta,
tudi nekaj toče, po 21. h se je delno zjasnilo.
Obiskala nas je bivša sodelavka Mojca P. s prijetnimi študenti - študij italijanščine, kemije ...
Uspelo nam je ujeti prvi krajec Lune, morja, kraterje, prelomnice,
točko pristanka misije Apollo 11, pokazati, kje je krater Vega ...
Jupiter je bil prav ta večer v opoziciji - lepo smo razločili atmosferske podrobnosti,
lune ... Ujeli smo še prekrasno planetarko M57 in dvojno zvezdo Albireo ter kroglasto kopico M13
(večer bi lahko poimenovali - iskanje sreče med oblaki).
Do galaksij pa se nam ni uspelo prebiti.
Tudi Saturn je bil skrit za oblaki.
Severna krona je bilo eno redkih ozvezdij,
ki se je, zaradi svoje majhnosti, pokazalo v celoti ...
Uporabljali smo tudi daljnogleda SkyMaster 15X70 in 20X80 na stojalu,
Bilo je veliko zanimive debate, tudi o ceni teleskopov, vesolju, oddaljenosti objektov,
življenju zvezd, o Padovi - repatici in slikarju Giottu ...
Domov smo šli nekaj pred 1 uro zjutraj (Andrej, Oskar, Zorko) - Andrej se je
še potrudil, da bi z vozli fiksiral tri noge stojala za daljnogled (to nas
matra že leto dni, kot hlače brez gumba ...) - midva z Oskarejm
pa sva vsak z ene smeri Andreju modrovala, koliko je še centralni nosilec nagnjen glede na
vertikali vrat ...
Pristanek Apolla 11 na Luni leta 1969. Apollo 11 je pristal okrog 50 km sv od kraterja Moltke (premer 6,5 km,
bel madež na sliki - proti njemu kaže puščica). Foto Zorko, pomagal Martin - 10. jun. 2019.
Boris Kham z ekipo obišče Kredarico,
- 7. junij 2019,
Šentviški astronomi smo leta 2016 ponesli teleskop Kozorog (Dobson 25 cm, f/5)
na Kredarico - tam zanj skrbijo prijatelji vremenarji.
S teleskopom smo preživeli nekaj nepozabnih noči ob pogledu na lepote zvezdnega
neba. Z nami so delili veselje - opazovali čudesa širnega vesolja -
tudi hribovci iz Slovenije in sveta. Lepo je bilo slišati vzklike njihovega veselja
in začudenja nad skrajno nepričakovanim darilom visoko pod Triglavom.
Tokrat so teleskop, v praktično zimskih razmerah, s pridom uporabili prijatelji
Boris Kham in njegova skupina ljubiteljev astronomije.
Zagotovo gre največja zahvala mteorologu Andreju Rekarju,
ki je uspešno in požrtvovalno izvedel "reševanje Kozoroga" - teleskopa iz zimskega
zatočišča v depandansi globoko pod triglavskim snegom.
Boris takole pravi:
Dober večer
Hvala!
Uspelo nam je!
Skladišče v katerem je teleskop je res še zametan,
ampak prijaznost vremenarja Andreja R. in dobra volja,
je potešila naše želje, našli so ključ in šli v notranjost skozi okno in teleskpo je bil"naš".
Opazovati smo začeli ob 21h Luno in nato smo se odpeljali v M 13 (malo kasneje okoli 22h), M4
in M27. Ujeli smo tudi Jupiter. Vreme je najprej sodelovalo, potem pa so se začele čez nebo valiti
meglice in ob 24h je bilo veselja konec.
Ob Jupitru smo lepo opazili Galilejeve lune in raznobarvne pasove v atmosferi.
Težava je so bili občasno
močnejši sunki vetra, ki so motili opazovanje. Tudi zvezde v M 13 so žarele kot biseri.
M 57 je pokazala vso svojo lepoto.
Res je lepo, da lahko na Kredarici opazuješ zvezdnato nebo.
Opazovali nismo na pristajalni ploščati, ker se mi je zdela pot do tja "nevarna",
ker je bil sneg do tja in prenašanje teleskopa,
bi lahko bilo nevarno, če bi komu malo spodrsnilo...
Na sliki se lepo vidi, kje smo opaovali.
Lepa in zanimiva izkušnja.
Slike je posnel sin Samo...
Lep dan
Boris
Sledijo slike - Boris Kham z ekipo na Kredarici, astronomska opazovanja
s "Kozorogom", 7. jun. 2019!
Boris Kham med opazovanjem nočnega neba s Kozorogom (teleskop Dobson 25 cm, f/5)
na Kredarici,
7. junij 2019.
Na zvezdnem ozadju - navidezno pred teleskopom - se razkazuje prekrasno ozvezdje Ščit
(v obliki zapestnice),
opazi se tudi znamenita razsuta kopica M11 - Divja raca (dragulji tega dela neba).
Levo od Borisa je zvezda Altair, "na razdalji en Boris" nad Altairjem je znameniti
Obešalnik - razsuta kopica Cr399,
zvezda Vega je nad Obešalnikom na robu slike, levo zgoraj pa Deneb
(to je asterizem Poletni trikotnik).
Levo od obešalnika se sluti planetarka Ročka M27. Vsi objekti so na ozadju Rimske ceste -
krasno.
Med zajlama. ki se spuščata proti nam, je vidna Orlova meglica M16 (kjer so
vidni t. i. znameniti stebri ali tudi prsti stvarjenja), pod njo nekoliko desno je
za amaterje zmeraj zanimiva meglica M17 (imenovana tudi meglica Omega ali Labod - Swan Nebula,
ta oblika laboda se krasno zazna že pri povečavah okrog 40x in odprtinah teleskopov
nad 60 mm) - v opisanih sosedah M17 in M16 se še zmeraj rojevajo zvezde.
Sredi med zajlama je svetel Zvezdni oblak v Strelcu (Sagittarius Star Cloud -
Messier 24, del Rimske ceste
viden že s prostim očesom, še lepše z daljnogledom).
Desno spodaj pa je ujeta še meglica lepotica Laguna (M8) in nad njo, nekoliko levo. še
tridelna meglica Trifid (M20) - ozvezdje Strelca.
Sam sem ta del neba opzoval isto noč
z daljnogledom SkyMaster 15X70 iz dežele Štajerske - Kog, Jastrebci - pomoč mami ...
(bilo je prijetno toplo,
transparenca pa enkratna - tako sem lahko ujel tudi Obroček M57, z objekti kot so M11,
M13, M27, M81, M92, M3, M4, M92, M24, M8, M20, M22, M5, z Obešalnikom ... pa tako ni bilo težav).
Ob tem sem razmišljal,
ali je Borisu in ekipi uspelo? Dan prej in zjutraj sva se namreč slišala po klasičnem telefonu,
ki mi je bil edini na razpolago, kot v starih "dobrih" časih ..., hkrati sem prosil še
Kredarico za pomoč ... (hvala)! Zaradi posebnih okoliščin smo se vse dogovirli v zadnjem
trenutku, v omejenem časovnem okvirju - a je uspelo.
Krožek,
- 3. junij 2019,
Maj se je začel dokaj vzpodbudno - oblačnost je bila le okrog
3/10 in prav na vzhodu smo lahko občudovali vzid Jupitra, ki je že
praktično v opoziciji. Na zahodu pa so se oblaki ravno toliko odmaknili,
da smo lahko občudovali zahod Sonca dve stopinji zahodno od Triglava
(do veličastnega zaida Sonca za Triglavom manjkata samo še dobra dva tedna).
Preden pa smo se odpravili na teraso pa je druščina na parkirišču odigrala še mini
turnirček nogometa s teniško
žogico v prtljažnik avta ... Občasno je še padla kaka kapljica z neba, kot
zanalašč za pojav mavrice, ki se je vila nad Gimnazijo Šentvid - Lj., res lep
prizor.
Ob mraku pa smo s Ciko občudovali še zasnežen Triglav in Kredarico.
Ozračje je bilo zelo mirno in smo tako brez težav
zaznali stebre in vrteče se elise vetrnih elektrarn
- Aljažev stolp pa je še zmeraj zakopan
pod tremi metri snega, tako da je vrh očaka Triglava bil lepo
zaobljen s sneženo odejo.
Kmalu po zaidu Sonca je Martin
zagledal Vego in izziv je bil poiskati Epsilon Lire (dvojno-dvojno zvezdo)
in uspelo nam je. Ko je praktično še dan, se zvezde Epsilon Lire tudi enostavneje loči,
saj v mraku bleščanje, optične napake in odboji na optiki niso tako moteči. Andrej
je Ciko še kolimiral in slika je bila kot se šika ...
Koliko so dopuščali oblaki, smo preleteli še poletno - pomladno
nebo (M57, M13 ...).
Med oblaki smo na zahodu spremljali še prelet ISS.
Pogovor je nanesel tudi na projekt Gaia - ogledali smo si nekaj
podatkov o tem imenitnem projektu skeniranja zvezd naše Galaksije.
Del ekipe (Andrej, Klemen, Dejan, Ida, Martin) je
že 31. maja snemal planet Jupiter - potrebna je zgolj še obdelava slik tega velikana v opoziciji.
Tudi Sonce izkazuje nekoliko povečano aktivnost - vidni robni izbruhi v H-alfa svetlobi.
Mavrica je znamenje upanja - mavrica na sliki nad Gimnazijo Š. pa se tudi lepo
prilega morebitni novi kupoli šentviškega planetarija - se bo upanje uresničilo ...?
Krožek,
- 27. maj 2019,
Očitno nam letošnji maj ni usojen za astronomska opazovanja -
tudi ta ponedeljek je bil
deževen.
Noč je tako bila posvečena nadgradnji radijskega teleskopa,
ki se zopet premika - ozira proti nebu in nadgradnja je
že skoraj pri koncu.
Vir slike:
http://michaelmanalolazo.canadian-forum.com/t801-sat-14-jan-2017-2130-michaelmanalolazo
Krožek,
- 20. maj 2019,
Bil je oblačen in glede na datum precej mrzel
večer. Obeta se nam eden najbolj mrzlih majev
našega življenja. Vsaj za 3 °C pod povprečjem.
Prodor polarnega zraka globoko proti Sredozemlju
traja že nekaj tednov - obratno pa je vzhodno od nas,
kjer se je topel zrak iz "Farrellove celice", ki ureja izmenjavo
toplote med 30 ° in 60 °, zarinil globoko proti Baltiku.
Tam so temperature okrog 25 °C, v naših krajih pa 15 °C (več spodaj).
Noč je bila tako posvečena nadgradnji radijskega teleskopa,
ki ga pa oblačno vreme nikakor ne moti. Pregledali smo tudi zadnjo Spiko,
in naredili nekaj "reklame" za to izjemno astronomsko revijo.
Mnoge revije naše mladosti so usahnile - Spika pa trdno živi.
Pogovor je tudi nanesel na zanimive fenomene
plačne prakse znotraj NASE ..., na pomanjkanje kadrov
na določenih smereh študija fizike ...
Krožek,
- 13. maj 2019,
Smo v času, ko godujejo ledeni možje (12. do 14. maj: Pankracij, Servacij, Bonifacij)
in polulana Zofka (mokra Zofija, 15. maja) - po izročilu se po teh datumih
ni treba več bati slane.
Letos se ledeni možje in mokra Zofija niso izneverili (je mrzlo in mokro) -
po ljudskem izročilu pa je to dobro znamenje, saj si lahko obetamo lepo in toplo poletje.
No - v jeseni bomo preverili kakovost ljudskega modeliranja vremena ...
Spodaj je graf oblačnosti, ki seveda vsaj delno pritrjuje ljudski modrosti.
Večer je bil tako posvečen popravilu radijskega teleskopa.
Občasno je skozi oblake sicer pokukala Luna - a ne za dolgo.
Znanec pa je prinesel na konzultacijo domiselno
stojalo za namizno led lučko - iskal je primeren način
USB napajanja (uporabno tudi
v astronomiji ...). Pri nas se torej zmeraj kaj dogaja!
Primerjalni graf oblačnosti za Ljubljano 1950-2012, 1991-2012
in 1950-2012 zgolj za 14h.
Oblačnost je v zadnjem obdobju (desetletjih) izrazito manjša,
določeni vzorci pa se še zmeraj neverjetno prekrivajo.
Oblačnost je za 14h v poletnih meseceih pričakovano nekoliko višja - razlog
je seveda konvekcija (vzgon) zraka zaradi poletnega ogrevanja tal - posledično
popoldanska oblačnost.
Če pogledamo na ledene može in polulano Zofko s stališča vzorcev na zgornjem
grafu, 132 - 135 dan, res opazimo
povečano oblačnost ...
Obdelal: Z. V.
S podnebnimi spremembami se premakne tudi Hadleyeva celica globalne cirkulacije
zraka (od tod tudi razlike v oblačnosti in osončenosti Slovenije skozi čas).
Topel zrak se zaradi vzgona dviga (vir segrevanja je Sonce),
kar sproži cirkulacijo ob ekvatorju, ki sega globoko severno in južno -
tako dobimo t. i. Hadleyjevo celico (intertropical convergence zone - ITCZ).
Hadleyjeva celica lahko seže dlje proti polu, saj se ITCZ odmakne od ekvatorja.
Tako se recimo Hadleyjeva celica v poletnem solsticiju razteza dlje, kot ob enakonočjih.
V smislu trenda pa se v vseh letnih časih z globalnim segrevanjem razkriva
robustna ekspanzija Hadleyjeve celice.
Zemlja je neke vrste toplotni stroj, ki ga poganja Sonce in dinamika
Zemlje ter delno vpliv galaksije. Vremenski vzorci (letni časi) se tako ponavljajo,
kdaj (v določenih krajih) zelo točno, recimo monsuni, k temu lahko delno štejemo poslabšanje
vremena v začetku maja v Srednji Evropi.
Povprečne padavine skozi mesece.
VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Hadley_cell
Rossbyjevi valovi su drugi stalni vzorci globlne dinamike
v atmosferi, znani tudi kot planetarni valovi.
Slika meandrov (Rossbyjevih valov) na severni polobli, na meji
je prisoten polarni tok - "jet stream".
Rossbyjevi valovi nastanejo v troposferi zaradi temperaturnih razlik in
topografskih sil, najvažnejša je Coriolisova sila zaradi rotacije Zemlje.
Opazimo jih torej na stičnih ploskvah polarne celice hladnega zraka
in Farrellove celice
(slika spodaj). Ko se recimo polarni zrak zarine v
"Farrellovo celico" ki ureja izmenjavo
toplote med 30 ° in 60 ° zemljepisne širine,
se ta motnja kot val premika od zahoda proti vzhodu -
med stičnima ploskvama se pojavi polarni tok (jet stream).
Tudi v oceanih so opazili Rossbyjevo vlovanje.
Na splošno ločimo tri različna območja kroženja
zračnih tokov, ki so prisotni na naši polobli -
posledica obsevanja iz Sonca in rotacije Zemlje. Ločimo torej:
"Polarna celica" (P na sliki), ki ureja izmenjavo toplote od 60 °
zemljepisne širine navzgor.
"Farrellova celica" (F na sliki), ki ureja izmenjavo
toplote med 30 ° in 60 ° zemljepisne širine.
"Hadleyeva celica" (H na sliki), ki ureja izmenjavo
toplote med 0 ° in 30 ° zemljepisne širine.
"Jet stream."
Fuzija je čista energija, as. opazovanja,
- 10. maj 2019,
Sonce v hladilniku, to je naša bodočnost - fuzija!
Reaktor ITER je zasnovan za proizvodnjo približno 500 MW fuzijske energije, ki naj bi
trajala 500 sekund (kar je zelo veliko v primerjavi z najboljšim dosežkom projekta
Joint European Torus, ki je znašal 16 MW v času manj kot eno sekundo). To je znatna
količina energije za raziskave fuzijske energije, saj naj bi bodoče
fuzijske elektrarne ustvarjala
okoli 3000-4000 MW toplotne moči.
Po dolgoletnih posvetovanjih je bilo junija 2005 odločeno,
da bo ITER zgrajen v Cadaracheju v Franciji. 21. novembra 2006 se je 10 držav
članic uradno odločilo, da bodo skupaj financirale ta projekt.
ITER je
kratica za International Thermonuclear Experimental Reactor
tj. Mednarodni eksperimentalni termonuklearni reaktor.
Iter v latinščini pomeni tudi »pot« (ta pomen je ostal tudi v slovenski besedi
iti), odraža pa tudi
vlogo projekta ITER kot poti do uporabe jedrske fuzije - vira miroljubne in ekološko
vzdržne energije.
Kot vemo, smo okolje obremenili že čez vso mero (ogrožamo človeški, rastlinski
in živalski genom),
ena izmed rešitev pri proizvodnji energije so torej fuzijski reaktorji (pot nam kažejo zvezde,
ki svetijo milijarde let in nam dajejo življenje preko zlivanja lahkih jeder v težja
in masnega defekta: Energija = m*C^2 ...).
V petek, 10.5.2019, je na FMF, Jadranska 19,
Dr. Boštjan Končar, Institut „Jožef Stefan“, imel nadvse aktualno predavanje -
How to efficiently transfer the heat in a fusion reactor
(Kako učinkovito prenesti toploto v fuzijskem reaktorju).
Povzetek
Vir energije v fuzijskem reaktorju je vroča ionizirana
plazma pri 150 milijonov K (zlivanje jeder - enako kot v zvezdah)
v zaprtem v torusu magnetnega polja. Potrebna močna magnetna
polja zagotavljajo superprevodni magneti, ki so
oddaljen le meter od plazme in jih je treba ohladiti na
kriogene temperature 4,5 K. Velik izziv je, kako
učinkovito prenesti fuzijsko energijo, brez
poškodovanja komponent reaktorja in jo pretvoriti v
elektriko. Pri odstranitvi "fuzijskega pepela" se nekaj
energija preusmeri v divertor pri visoki začetni toploti.
Predstavljena je bila možnost odvajanja dela toplote v divertorju
in tudi koncept toplotne zaščite magnetov.
Udeležili so se ga tudi nekateri ljubitelji astronomije iz Šentvida - Lj. in Poljanske 6 - Lj.
Slike iz predavanja Dr. Boštjana Končarja - FMF 10. maj 2019.
Sledi nekaj slik iz opazovanj Sonca, zahoda ... Na Soncu sta bili vidni dve izraziti pegi.
Krožek - Luna se umiva v Deževnicah,
- 6. maj 2019,
Bil je (za maj) nadvse mrzel ponedeljek - a po 20. h se je zjasnilo in Luna
nam je priredila prvovrstno predstavo zahoda v večerni zarji (Luna se je umivala v Deževnicah).
Del ekipe (Andrej, Jure) se je posvetil umerjanju kotne višine radijskega teleskopa,
ostali smo slikali in opazovali pomladno nebo (M44, M104, M65, M66, M51, M81, M82)
in že del poletnega (M13, M57). Eden izmed dijakov je zraven reševal še matematične
naloge ... Kot zmeraj - zelo pestro.
Sledi galerija slik zahoda Lune in zimskega Aldebarana za Polhograjskimi Dolomiti, Jakobom ...
Luna se je umivala v Deževnicah - okrog Lune je bilo polno zvezdic razsute kopice Deževnic.
Eden najlepših prizorov, srečanj na poti Lune po ekliptiki.
"Krokodil prihaja z desne."
Levo od Lune je zvezda Aldebaran - ozvezdje Bika. Nekoč je bilo (in spet bo)
pomladišče v Biku. Z Bikom (pomladišče v Biku pred 7000 leti)
se je začela moderna civilizacija - poljedeljstvo, Kaldejci
naredijo prve korake v svet astronomije (koledarja), napovedujejo mrke (preko cikla saros),
geometrije, pismenosti. razvija se gradbeništvo ...
Deževnica ob mladi Luni.
Sledi nekaj slik Sonca v H-alfa svetlobi - ki kažejo, da se aktivnost počasi povečuje
(brez težav se opazita vsaj dve večji pegi).
Posnel ZV 7. maja 2019 skozi H-alfa Lunta 35 mm.
Prva slika črne luknje na skali njenega horizonta
- 10. apr. 2019,
Krožek, vrtljiva zve. karta
- 8. apr. 2019,
Cel dan je deževalo, tako da nam je ostal čas
za dodelavo vrtljive zvezdne karte.
Martin se je na sugestije kolegov
maksimalno potrudil.
Dodali smo praktično vse željene objekte,
pregledali napise (ti se bodo še korigirali - zasuki, premiki),
poporavili glavne povezovalne linije ozvezdij (Pegaz je bil
nekoliko pomanjkljiv), korigirali oznake
ur na robu, preventivno pregledali objekte na horizontu za x-dan ...
Lahko, da nam kmalu uspe izdati novo zvezdno karto!
Krožek, opazovanja
- 1. apr. 2019,
Čudovit prizor - Mars ob Plejadah, 1. apr. 2019.
Mars je sedaj na nebu velik manj kot 5 ločnih sekund (oddaljen 2.025 ae od Zemlje),
konec julija 2018 pa je bil precej večji,
blizu 25 " (oddaljen 0.385 ae). To pomeni, da se je do aprila 2019 navidezno zmanjšal vsaj za 5x
- za toliko je tudi dlje od lanske
opozicije.
Bil je jasen in dokaj topel ponedeljkov večer in veselo se je opazovalo tja
do 23:30 ure, nakar smo naredili še nekaj posnetkov galaksije M51, zdelo se je, kot da vidimo
supernovo ... (galaksija M51 je tudi sicer bogata s supernovami).
Pogoji so bili dokaj solidni, a svetloba Ljubljane in vlaga kotline sta nam pobrala
kar nekaj difuznih objektov ...
To je čas, ko se poslavljamo od prelepih zimskih objektov (M42, M35, M37, M36 ...).
Imeli smo tudi nekaj zanimivih gostov (beseda je nanesla tudi na ekonomijo in njene postulate ...),
tudi kak bivši dijak se je pojavil. Gostje so bili posebej navdušeni
nad galaksijami, ogledali smo si galaksije M51, M81, M82, kroglasto kopico M3, dvojno zvezdo
Karlovo srce ..., poleg seveda že omenjenih klasičnih zimskih objektov ...
Uporabljali smo daljnogleda 15x70 in na stojalu 20x80 SkyMaster, ter seveda
našo krotko Ciko (teleskop Dobson 30 cm, f/5) ...
Pogovor je nanesel še na morebitna opazovanja izven Ljubljane (problem je čas ...), na morebitni
seminar za učitelje (osnovna opazovanja v astronomiji), tudi o zanimivih
odzivih iz OŠ Vodice, učenci
katere (izbirni predmet astronomija) so pred kratkim opazovali na Šentvidu, itn.
Zvezdna (vrtljiva) karta je sedaj praktično "skoraj" končana
(na njej so vsi objekti, napisi, ozvezdja ...) - sedaj nas čakajo samo
še (nezanemarljive) malenkosti in vroče debate, kaj paše gor in kaj ne.
Za slovo od letošnjega Oriona pa sledi še slika znamenitih meglic M42, M43
iz 25. feb. 2019 - posneli člani astronomskega krožka.
Slika znamenitih in čudovitih meglic M42, M43
iz 25. feb. 2019 - posneli člani astronomskega krožka G. Šentvid - Lj. - sliko je v
končno formo oblikoval Martin.
Messierov maraton 2019
- 30. in 31. marec 2019, Trnovo nad Novo Gorico,
30. in 31. marec 2019, Trnovo nad Novo Gorico.
Lokacija - na travniku pri dvorani KS v Trnovem pri Gorici.
Dvorana bo odprta od poldan dalje. Možni bodo prigrizki
in topli napitki skozi celo noč. Čez dan bomo lahko opazovali
Sonce s solarnimi teleksopi, v večernih urah pa bo lahko vsak
posameznik pogledal skozi teleskop.
Pridite in od blizu spoznajte praktično astronomijo.
Tekmovanje ni obvezno. Pripeljite teleskop, če ga imate.
Začetniki, dobili boste pomembne nasvete, kako začeti z astronomskimi
opazovanji. Spoznali boste, kako z astronomskimi opazovanji popestriti
šolski program in še več.
Organizacija: AD Teleskop Nova Gorica in DMFA Slovenije.
Zima se je za kratek čas vrnila - tako da je čez dan celo snežilo -
v observatoriju pa smo morali prižgati vse ogrevalne naprave.
Opazovanja so torej bila nemogoča.
Nekaj besed pa smo namenili zvezdni karti, astronoskim predavanjem,
bodočim načrtom in slovesu izjemnega g. Gojimirja Uršiča (94 let, bil je
zvest in iskriv
obiskovalec astronomskih srečanj na Šentvidu - od leta 1995 naprej,
po rodu iz avstrijske Koroške,
velik domoljub in človek - gospod s pipo) ...
Bil je eden izmed petih,
šestih slušateljev na katerega si lahko vedno računal - dokler so mu to dopuščale
fizične moči, pozneje pa je bral astronomska gradiva preko e-pošte.
Bil je rad med nami
in mi v njegovi družbi - srečno Gojimir.
Pismo svojcev:
V zadnjem času, ko ni bil več pri močeh za sprehode mu je zelo
veliko pomenilo, da ste ga vestno in redno obveščali o dogajanjih
vašega astronomskega krožka. Vedno je z zanimanjem prebiral vaša
obvestila in se zelo rad spominjal časov, ko se je še lahko udeleževal
vaših srečanj v Šentvidu. Prav znotraj »astronomije« je stkal
marsikatero prijateljstvo, ki mu je ostalo v lepem spominu.
...
V njegovem imenu se vam iskreno zahvaljujem za stik, ki ste ga vsaj preko
elektronske pošte ohranjali z njim.
Gojimir Uršič (gospod s pipo) ob F. samostanu Kostanjevica - NG - obisk
ene najbolj bogatih knjižnic v Sloveniji - imajo
gradivo od 15. stoletja naprej. Foto: Vičar Z. (12. maj 2010).
Šentviški astronomi zbrani na 12. maj 2010.
Ekskurzija v Frančiškanski samostan
Kostanjevica pri Novi Gorici (12.5.2010, gostiteljica
g. Mirjam Brecelj, ogled vrtnic Bourbonk, c. 16:30-18:00
ogled "antične", srednjeveške in novoveške
astronomske literature [Galilei, Sacrobosco, ...], ogled samostana,
grobnice Bourbonov iz 1836 ...
To je bila tudi po št. udeležencev najbolj bogato
obiskana ekskurzija. G. Gojimirja (s palico)
ni težko prepoznati. Foto: Zorko V.
Vrtnice Bourbonke - Frančiškanski samostan
Kostanjevica pri Novi Gorici (12.5.2010).
Foto: Zorko V.
Krožek,
- 11. mar. 2019,
Bil je prvi pravi deževen dan po dolgem
času - jasniti se je začelo po 23. h.
Večer smo delno posvetili vrtljivi zvezdni karti (vpetju, obliki, velikosti,
večim izvedenkam ...),
delno pa računalniški opremi ... Ali bi šli na Solid-state drive (SSD)
tehnologijo (kot v USB - Flash spomin) -
je hitra in brez gibljivih delov ali pa bi ostali za nekaj časa še na
poceni vrtečih se klasičnih diskih z DMA (Direct Memory Access).
SSD ima:
precej krajši dostopni čas in krajša latenca (odziv),
hitrejši prenos podatkov, trenutno tipično 100 MB/s do 600 MB/s,
manjša poraba energije, ugodno za prenosnike,
manjše segrevanje,
brezšumno delovanje,
večja odpornost na udarce,
zmore pa nekoliko manj prepisov.
12. marec 2019
Pristanek na asteroidu Ryugu Avtorstvo videa: JAXA
Pojasnilo:
Prejšnji mesec se je človeški robot odbil od asteroida.
Glavni razlog je bil odvzem vzorca površja.
Kljub zaskrbljenosti glede možnosti najdbe
varnega odskočnega mesta, se je
Japonsko robotizirano vesoljsko plovilo
Hayabusa2 uspešno
dotaknilo in odbilo naravnost nazaj od
asteroida Ryugu.
Pred trkom je Hayabusa2 v raztresen površinski material na
162173 Ryugu izstrelila majhno kroglo, ki je povečala možnost, da
Hayabusa2 nekaj tega ujame.
Naslednji mesec bo
Hayabusa2 v
Ryugu izstrelila veliko večji projektil v prizadevanju, da ujame material pod površjem.
Ob koncu tega leta naj bi Hayabusa2 po načrtu zapustila
Ryugu in začela s potovanjem nazaj na Zemljo, kamor naj bi konec leta 2020 dostavila
majhne koščke tega Zemlji nevarnega asteroida.
Proučevanje Ryugu lahko
človeštvu pojasni ne le o zgradbi površja in notranjosti
malega planeta, ampak tudi kateri materiali so bili na voljo v zgodnjem
Osončju za
razvoj življenja.
Objavil Bojan Kambič dne 10. 3. 2019 Spika 2019, vir:
https://astronomska-revija-spika.si/spika-marec-2019/
Pomlad prihaja v deželo, narava se prebuja, optimizem pa preplavlja tudi
nas. V Orehku pri Prestranku pri Postojni so v okviru vaške skupnosti
ustanovili astronomsko sekcijo! Na vprašanje, kako to, je idejni vodja
povedal tole. V vasi imamo 17 šoloobveznih otrok, jaz imam teleskop
in škoda bi bilo, če mladi ne bi kdaj pa kdaj pogledali v nebo.
Morda pa koga navdušimo še za kaj več! Bravo mentor, bravo Orehek!
Tako se dela!
In kaj bodo lahko mladi nadobudneži prebrali v marčni Spiki?
Morda jih bo navdušil astrofotograf Zlatko, ki v svetlobno
onesnaženem okolju v svojem observatoriju, ki si ga je postavil
kar na domačem dvorišču, ustvarja čudovite posnetke neba.
Morda bodo najprej prebrali članek pod rubriko osnove in se naučili
imena in lege devetih svetlih zvezd in ozvezdij, ki tvorijo tri
velike nebesne trikotnike.
Morda pa se bodo najprej navdušili nad Luno. Naši lunatiki jo znajo
predstaviti tako privlačno, da se teleskopi kar sami obračajo proti
njej. Iz zaupnih virov smo izvedeli, da ji celo Boris tu in tam nameni
nekaj opazovalnega časa.
Zagotovo pa v Orehku ne bodo spregledali povabila in v začetku septembra
svoje sovaščane povabili pod skupno nebo v okviru akcij IAU-ja 100 let
pod skupnim nebom. Zorko Vičar je odlično (tako kot vedno) naštudiral
dogajanje na nebu v letu 2019 in pripravil imeniten predlog za javna
opazovanja, ki naj bi navdušila vso Slovenijo. In ne samo to. Izbral
je dogodek, ki bo zanimanje za astronomijo vsaj pri tistih najbolj
radovednih zagotovo ponesel še v leto 2020 in naprej. Ne spreglejte!
K organizaciji opazovanj po vsej Sloveniji ste prijazno vabljeni tudi vi!
Seveda so tu še vse stalne rubrike, tako da zanimivega astronomskega
branja ne bo zmanjkalo. Vseeno pa ne pozabite na svoje zaprašene
teleskope in jim kdaj pa kdaj privoščite izlet pod nočno nebo.
Krožek,
- 25. feb. 2019
Ta ponedeljek je bil eden redkih jasnih to zimo, brez Lune.
Na teraso smo postavili daljnogled 20X80 na stojalo,
zraven pa Ciko (Dobson 30 cm, f/5).
In tako se je začelo tekmovanje, kaj in kako se vidi skozi
obe optični napravi.
Opazovali smo: M42, M1 (videli tudi skozi daljnogled 20x80, periferni vid),
Hi-h, M31, M82, M81, M45, M44 (krasno v daljnogledu 20x80),
M3, M79 v Zajcu (Lepus), M67, M35, M37, M36, M51 ...
Zelo luštna izkušnja.
Zima iz gora,
- feb. 2019
Viden je tudi 22-stopinjski halo in sosonci - posledica loma
svetlobe na ledenih kristalih. Igra svetlobe, senc, oblakov,
lahkotnost v zraku ...
Krožek - "lunostat in spekter Sonca iz odboja od Lune",
- 18. feb. 2019
Bila je jasna noč - a "žal" polna Luna.
Obiskal nas je učenec OŠ, ki je bil že na informativnem dnevu ...
Sandi je še enkrat popravil stojalo Cike.
Martina pa smo zasuli z željami, kaj vse dati na vrtljivo zvezdno karto.
Andrej pa je tokrat še enkrat postavil heliostat, z namenom,
da si ogledamo njegovo delovanje na "Lunini" svetlobi.
Pohecali smo se, da je to sedaj "lunostat" - je deloval,
a odbita svetloba iz Lune je bila prešibka, tako da projekcija ni
dala dovolj kontrasta za vidnost absorpcijskih črt.
Z uklonsko mrežico je bilo nekoliko bolje.
Ko smo stopili iz temnega observatorija na teraso šole,
nas je svetlost večera zaradi polne Lune vse
presenetila ..., nadvse zanimiv učinek.
Krožek - informativni dan, heliostat in spekter Sonca,
- 11., 15. in 16. feb. 2019
Obiskalo nas je skupina učencev iz OŠ Vižmarje Brod.
Žal se je zvezdno nebo kmalu skrilo za oblake.
Preostali del časa smo posvetili objektom,
v glavnem dvojnim zvezdam, ki še manjkajo
na naši novi vrtljivi zvezdni karti.
Pogovor je tudi tekel o informativnem dnevu.
Po informativnem dnevu (16. 2. 2019) je Andreju,
s pomočjo Klemna on Oskarja, uspelo izdelati
heliostat in tako prenesti spekter Sonca
v observatorij. ODLIČNO - spodaj je del izjemnega spektra in opis procesa
ter filmček, ki prikazuje prvi uspešen zagon heliostata.
Andrej takole pravi:
"
Sobota je, po opravljenih predstavitvah za informativni dan, vedno
dober termin za poskusiti kaj zanimivega. Danes sem tako privlekel
na plano idejo, ki se mi že nekaj let občasno mota po glavi,
in sicer to, da bi s pomočjo montaže za teleskop naredili
improviziran heliostat, s katerim bi svetlobo Sonca speljali
v observatorij in jo tam razklonili v spekter. Na ta način
bi se dalo spekter opazovati dolgo časa, ne da bi pri tem
premikanje Sonca po nebu delalo preglavice.
S Klemnom in Oskarjem smo po omarah poiskali razna zrcala
in leče iz razstavljenih starih inštrumentov in poskusili
z njimi sestaviti kaj uporabnega. Poskus se je čudovito
izšel: našo postavitev sem posnel na video, ki je naložen
dostopen na tem naslovu:
heliostat-demo-720px.mp4
Za primarno zrcalo heliostata smo uporabili majhno naparjeno zrcalce,
ki sem ga s pomočjo kosa stirodura pritrdil na montažo EQ6, in sicer
v odprtino v rektascenzijski osi, kjer je sicer nameščeno polarno
iskalo. Z nekaj prilagajanja kota zrcala sem svetlobo Sonca uspešno
speljal v smeri rektascenzijske osi. V bližino montaže sem nato postavil
geodetsko stojalo z drugim zrcalom – to je bilo čisto navadno kozmetično
zrcalce, kar sicer ni najbolje za optično kvaliteto žarka, a je bil
nanj že od prejšnjih eksperimentov prilepljen kos stirodura,
s katerim se ga je dalo preprosto pritrditi na ploščico stojala.
To zrcalo je žarek preusmerilo navzdol v observatorij in tam na
tretje zrcalo (tokrat spet bolj kvalitetno, naparjeno), ki nam je
žarek speljalo v smeri mize. Na mizo smo nato postavili nekaj kovčkov
z opremo, da smo prišli na pravo višino, nanje pa dve leči in med
njiju ozko režo, sestavljeno iz dveh tankih kovinskih ploščic.
Tako pripravljen žarek svetlobe je potoval naprej na uklonsko
zrcalo, na katerem se je razklonil v spekter, ki smo ga projicirali
na papir na tabli.
Video sem posnel v trenutku, ko je postalo jasno, da nam je zadeva uspela,
zato postavitev še ni bila optimirana, a se na posnetku nekje na skrajni
desni strani spektra vseeno že vidi eno od absorpcijskih črt. Oskar je
na tej točki moral oditi, s Klemnom pa sva nato popolnoma zatemnila
observatorij in počasi prilagajala postavitve leč ter širino reže.
Na koncu sva prišla do čudovitega spektra, na katerem se je videla
cela množica absorpcijskih črt, kar je navdušujoč rezultat, zlasti
zato, ker nekatere uporabljene optične komponente sploh niso bile
zavidljive kvalitete (na primer kozmetično zrcalo, pa tudi obe leči)
in je prostora za izboljšave še ogromno.
Improviziran heliostat je kljub temu, da sem primarno zrcalo naravnal
popolnoma "na oko", deloval presenetljivo dobro: v kakih dveh urah
smo morali položaje drugih dveh zrcal malenkostno popraviti le dvakrat,
sicer pa je žarek v observatoriju ostajal praktično pri miru.
S Klemnom zdaj prekladava ideje, da bi na zunanjo stran južne stene
observatorija pritrdili boljši, namenski heliostat, s katerim bi
lahko svetlobo speljali skozi okno v observatorij in jo tam uporabili
za, recimo, okularno projekcijo Sonca na osrednjo mizo. To bi bil
čudovit projekt, s pomočjo katerega bi lahko Sonce opazovala cela
skupina ljudi naenkrat."
Primarni del šentviškega heliostata - primarno zrcalce je na rektascenzijski osi
stojala EQ6 in le to usmerja svetlobo na sistem dveh
sekundarnih zrcal, ki peljeta sončno svetlobo
v observatorij - recimo na spektroskop, kjer se krasno
razloči absorpcijske črte Sonca, zvezde, ki nam daje
življenje ....
Oglejte si video postavitve heliostata in spektrografa:
heliostat-demo-720px.mp4,
ali spodnje slike.
V tem primeru je rezultat heliostata velik, nazoren
spekter Sonca na platnu - že na tem grobem posnetku se tudi že zaznajo nekatere
absorpcijske črte. V živo se jih vidi veliko več.
Natrijev dublet v spektru Sonca ("sodium doublet" - D1_Na = 589.592 nm,
D2_Na = 588.995 nm).
Pojasnilo:
Zakaj je na to galaksijo nameščena dolga rdeča proga?
Proga je večinoma sestavljena iz
sijočega vodika, ki je bil pri gibanju galaksije skozi okoliški vroč plin v jati galaksij
sistematično odstranjen.
Bolj natančno, galaksija je
spiralna galaksija D100 in jata je
jata Berenikini kodri.
Rdeča proga je povezana s središčem D100, kjer je gravitacijsko manj stabilen zunanji plin že bil
odstranjen z
dinamičnim pritiskom.
Razpotegnjen plinski rep je dolg okoli 200.000
svetlobnih let, ima okoli 400.000 krat večjo maso od
našega Sonca in v njem nastajajo zvezde.
Galaksija D99, vidna spodaj levo od D100 je videti rdeča, ker sije večinoma s svetlobo
starih rdečih zvezd. Mlade modre zvezde v njej ne morejo več nastati, ker je bil porodni plin v D99 že
odstranjen.
Prikazana umetno obarvana slika je digitalno poudarjen kompozit posnetkov iz
Hubbla v Zemljini orbiti in zemeljskih
posnetkov teleskopa Subaru.
Proučevanje sistemov kot je ta, krepi naše razumevanje, kako se galaksije razvijajo v jatah.
VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap190128.html
Krožek,
- 18. jan. 2019
Bil je deževen večer. Martin je že dodobra dodelal ADV
vrtljivo zvezdno karto - manjkajo še poimenovanja ozvezdij,
zvezd ...
Obiskalo nas je nekaj bivših krožkarjev in dekle iz Francije,
zanima jo radioastronomija ...
Krožkarji so rešili nekaj nalog
iz državnega tekmovanja iz astronomije.
Zanimala jih je tudi poenotena
teorija vseh sil - združitev splošne teorije relativnosti
s kvantno mehaniko (teorija strun).
Matterhorn (nad njim r. kopica Jasli, M44), Luna in meteor:
APOD.
Tako je bilo recimo v Švici, kako pa je bilo v Sloveniji?
Žal je večji del Slovenije pod 1300 m pokrivala nizka oblačnost,
tako da so le redki srečneži (med njimi je bil tudi Boris Kham, slike sledijo)
uspeli ujeti tokratni jutranji popolni
Lunin mrk (Sandi in
Marko sta poskušala iz Pristave nad Stično - a je tudi tam bilo nebo zaprto).
Krvavec je bil zelo primerna Lokacija (preveril na spletnih kamerah) -
tam sem opazoval Lunin mrk 21. feb. 2008
- sredina ob 4:26:03.
Letos nam žal tak podvig ni uspel.
Letošnji januarski mrk pripada sarosu 134 (27-i od 73 mrkov te serije).
Mrk tega sarosa smo na Šentvidu torej opazovali pred 18 leti in 11 dnevi ter 8 urami
(perioda sarosa), to je
9. januarja 2001 v večernih urah (sredina mrka je takrat bila ob 21:21:40).
Slika spodaj.
Lunin mrk istega sarosa 134
iz 9. januarja 2001, na
Šentvidu opazovali in posneli
Peter Mihor, Mitja Šiška, Zorko Vičar.
Pojasnilo:
Že dolgo so znani kraterji, ki so jih naredili starodavni trki na Luni
brez atmosfere.
Opazovalci so šele od 1990-tih začeli redno spremljati in proučevati
optične bliske na Luninem površju,
najverjetneje eksplozije, ki so posledica trkov meteoroidov.
Seveda je bliske težko videti na od Sonca
močno osvetljenem lunarnem površju.
Vendar je med popolnim mrkom 21. januarja
mnogo snemalcevnaključno posnelo
blisk padca meteoroida na temno pordečeno
Luno.
Najden med pregledovanjem posnetkov, narejenih malo pred začetkom popolne
faze mrka, je na vstavljeni sliki blisk označen zgoraj blizu Luninega
zatemnjenega zahodnega roba.
Ocene, ki temeljijo na
trajanju bliska, posnetega s teleskopi
Moon Impact Detection and Analysis System (MIDAS) v južni Španiji
nakazujejo, da je bila masa udarnega telesa okoli 10 kilogramov in je naredila krater s premerom sedem do deset metrov.
VIR: APOD
Boris takole pravi (njegove odlične slike mrka so zgoraj).
Optimist gre na vse ali nič!
Kratko poročilo o nekoliko naporni sanjski avanturci (2:15 vožnje v eno smer in kasneje še
nazaj).
Bilo je enkratno doživetje... saj sem ujel jasno noč ravno takrat,
ko je bil mrk.
Popolni Lunin mrk, 21. januarja 2019
Opazovalna baza nad Livkom nad Kobaridom (v bližini »naselja« Nebesa)
zemljepisna širina: 46 ° 12’ 17’’
zemljepisna dolžina: 13 ° 36’ 39’’
nadmorska višina: 890 m
Višina Lune nad obzorjem:
ob 4:41 α = 29 ° (ob začetku mrka)
ob 5:48 α = 17 ° 45’ (ob začetku popolne faze)
ob 6:16 α = 12 ° 59’ (približno ob sredini popolne faze)
ob 6:40 α = 9 ° (ob koncu popolnega mrka)
Ob ob popolnem mrku je SQM pokazal 21,43 Magnituda/kvadratno ločno sekundo
Po Danjonovi lestvici bi ocenil z: L 2/3
Temperatura se je sukala od -5st C do -7st C.
Ker na Prežganju ni bilo upanja, sem odšel nad Kobarid in
sem bil bogato poplačan.
Boris Kham
Popolni Lunin mrk,
- ZJUTRAJ 21. JANUARJA 2019 (ponedeljek)
Z daljnogledom (in dobro družbo) bo Lunin mrk še toliko lepše viden.
Zamračena in popčena Luna blizu obzorja zna biti zelo zanimiva (še bolj rdeča) - le da ne bi bilo megle,
oblakov.
NE ZAMUDIMO!!!
Faza UTC ČAS centralna Slovenije* Viden sredi Slovenije
Luna stopi v polsenco 21. jan. 02:36:29 21. jan. 03:36:29 JA
Začetek delnega mrka 21. jan. 03:33:54 21. jan. 04:33:54 JA
Začetek popolnega mrka 21. jan. 04:41:17 21. jan. 05:41:17 JA - (Luna je na zahodu, 16 ° nad obzorjem)
Sredina mrka 21. jan. 05:12:14 21. jan. 06:12:14 JA
Konec popolnega mrka 21. jan. 05:43:15 21. jan. 06:43:15 JA - (07:36 vzide Sonce)
Konec delnega mrka 21. jan. 06:50:39 21. jan. 07:50:39 NE - Luna je že pod horizontom
Luna izstopi iz polsence 21. jan. 07:48:02 21. jan. 08:48:02 NE - Luna je že pod horizontom
Potek popolnega Luninega mrka 21. januarja 2019 - zjutraj.
Animacija popolnega Luninega mrka - ZJUTRAJ 21. JANUARJA 2019
Sliki lanskega L. mrka.
MARTINOVI SLIKI IZ OPAZOVANJA POPOLNEGA LUNINEGA MRKA - 27./28. jul. 2018 - Gimnazija
Šentvid. Organizirala AKGŠ in ADV.
Krožek,
- 14. jan. 2019
Po daljšem času je bil to spet jasen ponedeljek.
No - še ob 19. h je izgledalo klavrno - a potem je
prihrumel veter in očistil nebo
turobnih oblakov.
Kljub prvemu Luninemu krajcu in svetlobi iz bližnjih
cest, blokov Šentvida in Ljbljane, smo ujeli M1, komet
46P/Wirtanen - poslikali M42, komet, M1, konjsko
glavo, M81, M82 ...
Transparenca je bila res
odlična.
Dijak Brin je še naredil nekaj vaj z daljnogledom SkyMaster 15X70,
ogledal si je: M42, M45, Deževnice, Luno, Hi-h.
Pogovor je tudi tekel o pasteh današnje kozmologije, o zablodah
preteklosti.
Sledi galerija slikic iz 14. jan. 2019 - posnela
Klemen in Andrej (slike so zgolj
v vlogi učenja osnov astrofotografije,
brez "flat field in dark frame" korekcij - odštevanja).
Galaksiji M81 (desno spodaj), M82 (levo zgoraj) v Velikem medvedu (vozu),
14. jan. 2019, Newton 20 cm, f/5 (fot. Canon).
Ostanek suoernove v Biku M1 - Rakovica, 14. jan. 2019, Newton 20 cm, f/5.
Konjska glava (desno spodaj), Plamen IC434 (desno) in ngc2024 (zgoraj levo),
NGC2023 (levo od Konjske glave), 14. jan. 2019, Newton 20 cm, f/5.
Meglici M42 (spodaj), M43 (zgoraj) v Orionu, 14. jan. 2019, Newton 20 cm, f/5.
Komet 46P/Wirtanen, 14. jan. 2019, Newton 20 cm, f/5.
Jubilejno 10. državno tekmovanje v znanju astronomije,
- 12. januar 2019 - Gimnazija Šentvid - Lj.
Letos mineva tudi 10 let od Mednarodnega leta astronomije (MLA2009)!
Tokrat smo že desetič zaporedoma bili organizatorji.
Državno tekmovanje v znanju astronomije RS - sobota, 12. januar 2019
ob 10:00 - 12:00
Tudi letošnje jubilejno državno Tekmovanje v znanju astronomije
je za osrednjo Slovenijo uspešno
organizirala Gimnazija Šentvid - Ljubljana. Pomagali so tudi
člani astronomskega krožka in ADV-LJ.
Mentorja Klemen Blokar in dr.
Andrej Lajovic sta, skupaj
z nekaterimi ostalimi člani
(pridružili so se Ida Kraševec, Dejan Kolarič, Martin Gladovič,
Nastja Marondini, ...),
uspešno opremila učilnice za tekmovanje, po navodilih DMFA
Komisije za tekmovanje
v znanju astronomije. Tekmovalcem in mentorjem
so predstavili observatorij, itn.
Na gimnaziji so tekmovali tako osnovnošolci kot srednješolci.
Letos se je zbralo kar 230 mladih tekmovalcev (kar 18 več kot
lani).
Letos mineva 10 let od Mednarodnega leta astronomije (MLA2009)
in od tega leta poteka tudi tekmovanje iz astronomije - kar je
Slovenijo postavilo ob bok ostalim državam na področju
osnovnošolske in srednješolske teoretične astronoije.
Krožek - priprava na državno tekmovanje iz astronomije,
- 7. jan. 2019
Prvi ponedeljek v novem letu je bil oblačen.
Tako smo si ogledali urnik dogodkov na nebu 2019 -
"Glej jih zvezde! v letu 2019" - avtor Guillaume Cannat, iz francoščine v slovenščino odlično prevedel
Ludvik Jevšenak - strokovno pregledal urednik Spike Bojan Kambič.
Obiskal nas je tudi študent Karim iz Egipta - zanimal se je za radijski teleskop.
Pravi, da že dobro pozna eno izmed slovenskih besed - hitrost.
Pogovor je tekel tudi o 10. državnem tekmovanju v znanju astronomije,
- 12. januar 2019 - Gimnazija Šentvid - Lj. (ura: 10:00 - 12:00).
Za vajo smo za dijaka Brina izmerili še lomni količnik ene od plasti LCD ekrana.
Martin pa je spet začel aktivno delo na zvezdni karti - iz Mathematice je že narejeno kodo prepisal
v Python. Dodal je Rimsko cesto ... Morebiti pa nam uspe.
Krožek - komet 46P/Wirtanen,
- 17. dec. 2018
Po daljšem času je bil to spet jasen ponedeljek.
Seveda - najprej smo si ogledali komet 46P/Wirtanen.
V teleskopu pri povečavah do 110x je bil, kljub moteči Luni
in svetlobi Ljubljane, prav lep - razločljiv.
Ali smo videli tudi košček repka - pa se nismo zedinili.
Kometa je bil vesel dudi dijak prvega letnika Brin, ogledali smo si še
svetlo Orionovo meglico M42, tudi Mars je še kazal določene
podrobnosti (kljub skromi velikosti 8 ", kar je 3x manj kot začetek
avgusta ob opoziciji).
Bilo je mrzlo, sicer ne tako
kot v naših mladih letih (- 20 °C ali celo -27 °C),
a smo se z leti milih zim
počasi
odvadili nizkih temperatur in tako že -4 °C predstavljajo
za današnje generacije kar polarne razmere.
Pri astronomskih opazovanjih je to tudi kar realno, saj zahtevajo mirovanje
in zato nas mraz kar hitro zagrabi za noge, roke, vrat, nos ...
Martin je predstavil še nekaj imenitnih podob iz jesenskega
poptovanja po Japonski,
snemalo pa se je tudi za Instagram (gravitacijski valovi ...).
KOMET 46P WIRTANEN in Plejade - posnel astronom
Ries iz severne sosede Avstrije.
COMET 46P WIRTANEN AND M45 Taken by Wolfgang Ries on December
15, 2018 @ Altschwendt,
Austria
Vir: http://esplaobs.blogspot.com/2018/12/comet-46p-wirtanen-and-m45-taken-by.html
Pojasnilo: Ta praznično obarvan pogled na nebo je bil posnet v zgodnjih
jutranjih urah 17. decembra, po največjem zbližanjukometa Wirtanen s planetom Zemlja.
Komet je bil ravno še viden s prostim očesom.
Lepa zelena barva njegove fluorescirajoče kometne atmosfere ali kome je tukaj poudarjena z zlaganjem digitalnih posnetkov na poziciji kometa,
pod zvezdno kopico Plejade.
Posnetki so tudi poudarili modro zvezdno svetlobo, ki jo odbijajo prašni oblaki, ki obdajajo mlade zvezde Plejad.
Poglejte (proti levi) čez temne prašne meglice ob robu Perzejevega molekularnega oblaka in
potovali boste k emisijski meglici
NGC 1499, znani tudi kot meglica Kalifornija.
Pretemen za oči, je poudarjen rdeči sij kozmičnega oblaka posledica ponovnega spajanja elektronov
z ioniziranimi vodikovimi atomi.
Okoli 23. decembra bo komet Wirtanen lahko
najti z binokularjem, ko bo šel blizu svetle zvezde
Kapela, v severnem zimskem ozvezdju Voznik.
VIR: https://apod.fmf.uni-lj.si/ap181220.html
Ekipa iz 2005.
Delo v observatoriju leta 2009 - foto Klemen Blokar.
DOMAČA STRAN AKGŠ NEPREKINJENO DELUJE ŽE OD LETA 1995!
Čestitke ali - zvezdi siizmenjujeta gravitone.
Nekaj zanimivosti
iz zgodovine strani!
Nazaj na aktualno stran.
Nazaj na domačo stran.
Rekordi (tem. maksimumi) do junija 2015
----------------------------------------------------------
1) Svetovni temperaturni rekord, ki ga priznava tudi Svetovna
meteorološka organizacija (SMO), je 56,7 °C v Dolini smrti 10. julija 1913
2) Za Evropo je odgovor manj zanesljiv, a SMO priznava za rekord 48,0 °C 10.
julija 1977 v Atenah (http://wmo.asu.edu/)
3) Uradni rekord v Sloveniji je 40,8 °C, izmerjen 8. avgusta 2013 na Letališču
Cerklje ob Krki (http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/slo_vremenski_rekordi.pdf)
4) Rekord za Kredarico drži.
5) Najvišja temperatura na južnem tečaju je -12,3 °C, izmerjen 25. decembra 2011.
..
izmenjujeta gravitone.
