Astronomski krožek,
- 28. apr. 2025
Lanska jesen, zima, letošnja pomlad je bila precej naporna zame, tako
sem se tokrat po nekajtedenski odsotnosti spet vrnil na teraso gimnazije,
v astronomski observatorij (v našo rotundo). V tem času se je marsikaj dogajalo.
Najprej nas je pozdravila zahajajoča zelo, zelo mlada Luna - čudovit prizor v večerni zarji.
Cika je dobila novo obleko
Iz Poljske smo prejeli na novo naparjeno zrcalo (30 cm, f/5) naše Cike in slika je za kako magnitudi ali dve
svetlejša. Poteza je bila torej še kako smiselna.
To noč smo prenovljeno Ciko s pridom izkoristili in si ogledali pomladansko večerno nebo, mejna mag. je bila blizu
19,7.
Najprej smo si z menija prekrasnega večernega pomladnega zvezdnega nebesnega svoda
privoščili seveda zelo mlado Luno, tanek srp - krasen prizor,
Jupiter s progami in "Simonovimi" lunami je bil še zmeraj spodoben, enako Mars s polarnima kapama, ki kaže izrazito meno.
Sestre Plejade so zahajale, od Oriona se je bahala zgolj še Betelgeza, na vzhodu pa je Vega že
oznanjala - prihaja poletje. Voznik s Kapelo in Dvojčka sta se že zelo približala severozahodu,
Mars intenzivno beži vstran od Dvojčkov proti Raku, veličastni Lev pa kraljuje na zahodnem nebu.
Spika in Krokar pa na Jugu oznanjata pomlad, mogočni Volar pa se baha na jugovzhodu.
Na nebu dominira torej ARS - znameniti Pomladni trikotnik, ki ga tvorijo Arktur, Regul, Spika.
Sedaj se je začel lov na velike, milijone sv. let oddaljene, družine zvezd - torej na galaksije.
Najbolj nas je očaral znameniti par galaksij M81, M82 v Velikem medvedu
- tam smo se počutili skoraj, kot da bi bili kje
nad 1000 me n. v. Tudi galaksiji Vrtinec M51 in spremljevalka NGC 5195 (ali kdaj tudi M51b, ozvezdje Lovska psa),
sta bili iz Šentvida redko
tako očitni, kontrastni, kot nocoj. No tudi prenova Spike - ogledala - je najbrž naredila svoje.
Ogledali smo si še razsuti kopici M35, M44 in nato še čudovit Sombrero, to je galaksijo M104 v Devici (oddaljena
29,3 milijona sv. let) z znamenitem temnim pasom prahi na sredi (kot krof v negativu).
Potem smo se pomaknili v Leva, kjer smo poiskali galaksiji M65, M66 - potem še galaksije M105, M95, M96.
Nakar smo poskusili še srečo v Berenikinih kodrih, kjer mrgoli galaksij, a bile so že precej v kupoli
svetlobno onesnažene Ljubljane. Potem smo se vrnili v Velikega medveda in občudovali še
galaksijo M108 - in zraven megličko M97 imenovano tudi Sovica
(zaradi dveh temnejših dokaj simetričnih predelov, polsenc, ki spominjata na oči sove
v dokaj okrogli meglici).
Cika se je torej izkazala.
A zapihal je hladen veter in tako smo se umaknili v observatorij
in navrgli kar nekaj razmišljanj o AI in programiranju, o tragičnem vdoru ideologij, čiste politike v znanost,
o električnem mrku v Španiji in na Portugalskem, o zgodovini spleta (tudi o obletnici - 30 let naše domače strani),
o velikem pomenu ARNES-a, o prvih spletnih tehnologijah,
o imenitni Khamovi radijski oddaji Zanimivosti nočnega neba v sklopu oddaje Doživetja narave (Radiu Ognjišče),
kjer sta nastopila Klemen in Andrej ...
Zadržali smo se nekoliko predolgo, a to je čar astronomije.
In še slikica in pojasnilo za dejstvo - da Saturnovi prstani začasno, a očitno izginjajo ... :)

Saturnovi prstani očitno izginjajo
Avtorstvo slike & avtorske pravice:
Natan Fontes
Pojasnilo:
Kje so Saturnova ušesa?
Galileju
pripisujejo zasluge kot prvi osebi, ki je leta 1610 videla
Saturnove prstane.
Med preizkušanjem teleskopa, ki ga je neodvisno izumil
Lipperhey Galileo ni vedel, kaj so, zato jih je poimenoval
"ušesa".
Skrivnost se je poglobila leta 1612, ko so Saturnova ušesa
skrivnostno izginila.
Danes natančno vemo, kaj se je zgodilo: z
zemeljske, perspektive so Saturnovi prstani postali
pretanki, da bi jih videli.
Ista drama se odvija vsakih 15 let, ker Saturn, tako kot Zemlja, doživlja
letne čase, ki jih povzroča nagib.
To pomeni, da se lahko Saturnov
ekvator in
prstani med kroženjem okoli Sonca opazno nagnejo proti Soncu in notranjemu
Osončju, zaradi česar so zlahka vidni, vendar se z drugih orbitalnih
lokacij skoraj ne bodo videli.
Predstavljena slika posneta iz
Brazilije v Braziliji
prikazuje sodobno različico tega zaporedja: zgornja slika, na kateri prevladujejo prstani, je bila posneta leta 2020, spodnja slika,
na kateri prstani niso vidni, pa je bila posneta v začetku leta 2025.
Vir: APOD