ASTRONOMSKI KROŽEK Gimnazije Šentvid, Zanimivosti 2014


AKTUALNO
| 2003 | 2004 | 2005 | 2006 | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 | 2011 | 2012 | 2013 | |


Stran se bo dopolnjevala v okviru razpoložljivega časa. Za vse morebitne napake in nerodnosti se že v naprej opravičujem.
  • * Vreme "v vesolju" 3, http://www.spaceweather.com/ *
  • * Shadow&Substance *
  • EPOD (Earth Science Picture of the Day)
    ..Zvezdna karta ..
    Vir: Astronomy Picture of the Day via AGO.
    translation into Slovenian by H. Mikuz.
    Zvezdna karta.




  • OTVORITEV šolskega radijskega teleskopa AD Vega,
    - 15. oktober 2014




    OTVORITEV šolskega radijskega teleskopa

    * 15. oktober 2014
    * terasa Gimnazije Šentvid - Ljubljana (Prušnikova 98)
    * 15:30 odpiramo vrata
    * 16:00 otvoritveni nagovor
    * 16:30 ogled teleskopa, demonstracija delovanja, druženje, prigrizek ...
    Veliko informacij je tudi na http://www.sentvid.org .



    Pozdravni nagovor je imel mag. Jaka Erker, ravnatelj Gimnazije Šentvid, podrobnosti o projektu radioteleskopa pa sta številnim prisotnim razložila mentorja astronomskega krožka Andrej Lajovic in Klemen Blokar. Foto: Andrej Guštin
    Glej tudi novico iz - www.portalvvesolje.si.

    Nekaj slik iz otvoritve.


    Andrej razlaga delovanje radijskega teleskopa zadnji skupini obiskovalcev.
    Otvoritve ob 15:30 se je udeležilo nekaj 10 udeležencev. Prispevek o šentviškem radijskem teleskopu so objavili tudi na RTV - Slovenija in POP-TV. Klemen in Andrej bosta gosta tudi pri Borisu Khamu na Radiu Ognjišče. Prispevki so objavljeni še v mnogih drugih medijih, med drugim tudi na http://mladipodjetnik.si

    Obiskali so nas tudi astronomi Andrej Guštin, Boris Kham, Ludvik Jevšenak, ... in ostali - dr. Jurij Kunaver, Margaret Davis, člani UNI3, ...




    Jure v pogovoru z Ludvikom Jevšenakom, bivšim članom (1957 ...) Astronomskega krožka Gimnazije Šentvid - Ljubljana.









    Prvi rezultati radijskega teleskopa:

    Rumena črta predstavlja lok na smeri jug-sever. Zenit je v bližini zvezde Deneb v Labodu. Rimska cesta seka to smer v bližini zenita in to dva kraka. Sledi prvo Andrejevo testiranje šolskega radijskega teleskopa AD Vega - 21. sep. 2014 ob 21h.


    PRVA ZGOLJ TESTNA SLIKA, KI JO JE ZAZNAL RADIJSKI TELESKOP AD VEGA NA LOKU JUG-SEVER, 21. SEP. 2014 ob 21h (POSNEL NOSILEC PROJEKTA ANDREJ LAJOVIC). ANDREJ JE VIŠINO TELESKOPA SPREMINJAL PRIBLIŽNO OD NADIRA DO JUŽNEGA HORIZONTA, PREKO ZENITA DO SEVERNEGA HORIZONTA (Y-OS), V KORAKU PRIBLIŽNO 270°/25 = 10.8 ° (LOČNIH STOPINJ). SVETEL MADEŽ V ZGORNJI POLOVICI SLIKE JE RIMSKA CESTA. SREDINA SLIKE (SREDINA X-OSI) PREDSTAVLJA 21.1 cm, TO JE FREKVENCA 1420 MHz, ŠIRINA FREKVENČNEGA OBMOČJA (X-OS) PA JE 1 MHZ. V našem primeru (D=190cm, λ=21.1cm) je ločljivost:
    α = 1.22*21.1cm/190cm = 0.1354842 = 7.8 ° = 8 °.
    Prbližen račun pokaže (čez palec velja 17*10.8° - 90° - 5.4° = 88°), da je svetel zamaknjen madež res prehod čez Rimsko cesto (čez rokava, kot kaže slika zvezdnega neba).
    Ocena Dopplerjevega premika (glede na komponento hitrosti v smeri Zemlja - krak Rimske ceste) je od 0.05 MHz do 0.1 MHz - X os (velja za zamik med pasoma 17 in 18 - težišči svetlih delov).
    Za premik frekvence 0.1 MHz velja razmerje 0.1 MHz / 1420 MHz = 7*10-5 (velja za zamik med pasoma 17 in 18).
    Sprememba hitrosti je tako prbližno (3*108m/s) * 7*10-5 = 20 km/s.
    Če vzamemo minimalno oceno zamika frekvence pa je to sprememba hitrosti za 10 km/s.
    Pa poglejmo ali so take relativne spremembe smiselne.
    Hitrost potovanja Sonca okrog središča Rimske ceste je okrog 220 km/s, hitrost Zemlje pri gibanju okrog Sonca pa je 30 km/s. Stran od osrednjega dela Rimske ceste so hitrosti zvezd med 210 in 240 km/s (razlika je torej nekaj 10 km/s). Ta res groba ocena spremembe hitrosti Zemlje (oz. Sonca) glede na gibanje rokavov Galaksije iz Dopplerja (velikostnega reda 10 km/s) je torej znotraj pričakovanih vrednosti (glej slike spodaj).
    Pa še. NASINA sonda Cosmic Background Explorer je potrdila prejšnje meritve gibanja Zemlje in ugotovila, da ima Zemlja lastno hitrost 360 +- 20 km/s (glede na vesolje) v smeri ozvezdij Lev in Čaša.





    Odlična priložnost za radijski teleskop se je ponudila z razmahom digitalne televizije, saj so USB kjučki za sprejem DVB-T signala izjemno poceni (okoli 20€) in hkrati tudi izredno zmogljivi radijski sprejemniki. Idejo za projekt smo dobili, ko Marcus Leech lani objavil prispevek o poceni radijskem teleskopu (http://www.sbrac.org/files/budget_radio_telescope.pdf).




  • Prispevek astronomije k razvoju človekove misli,
    - 18. oktober 2014 (simpozij v Rimskih toplicah)


    V soboto, 18. oktobra 2014 je bil Rimskih toplicah zanimiv simpozij z naslovom Prispevek astronomije k razvoju človekove misli, ki sta ga priredila slovenska astronomska revija Spika in Astronomsko-naravoslovno društvo Graščina Širje (g. Ludvik Jevšenak). Zvrstila so se predavanja o zgodovini astronomije, srečanje pa je zaključil film "Dondijev astrarij" o obnovi srednjeveške planetarne ure. Učenci, dijaki in študentje so imeli prost vstop. S potrdilom o plačani kotizaciji je 20-odstotni popust pri nakupu vse astronomske literature podjetja CAMBIO d.o.o., Ljubljana.

    Program Simpozija Prispevek astronomije k razvoju človekove misli
    9:00-9:20 Uvodni pozdrav organizatorjev
    9:25-10:15 Dr. Janez Strnad, Astronomi in začetek optike
    (ob mednarodnem letu svetlobe 2015)
    Odmor
    11:45-12:30 Dr. Marko Uršič, Nikolaj Kuzanski: »Vesolje je kakor sfera, katere središče je povsod, obod nikjer.«
    10:45-11:30 Dr. Matjaž Vesel, Nekaj novih odkritij o Nikolaju Koperniku
    13:00-14:30 Kosilo
    14:30-15:00 Dr. Jani Osojnik, Hallerstein – slovenski astronom na Kitajskem in njegov zvezdovid celotne Mlečne ceste
    15:15-15:45 Boris Kham, prof., Astronomija v prvih slovenskih učbenikih
    16:00-17:00 Dondijev astrarij - film o obnovi srednjeveške planetarne ure
    Vir: Spika

    Vsa predavanja so bila odlična. Bilo pa je očitno, da je bila predstavitev Nikolaja Kuzanskega (zaradi odsotnosti iz našega kulturnega prostora) največje presenečenje srečanja - čeprav se je predavatelju poznalo, da ne pozna vseh raziskovalnih vidikov Kuzanskega (njegova razpršilna leča je utrla pot Galileu, tudi na dejstvo, da je Kuzanski obiskla Bled, je pozabil - naši kraji so bili del zgodbe uspešnega srednjega veka ..., čeprav bodo mnogi trdili drugače). Presenečenje je bil na nek način tudi Slomšek, ki je zelo kvalitetno vključeval astronomijo v izobraževanje mladih - do sedaj to dejstvo ni bilo poznano. Tudi Kopernik je bil predstavljen z novega vidika - kot "Platonist", zanimivo. Ludvik Jevšenak in Bojan Kambič (Spika) sta opravila veliko delo.
    Sledi nekaj slik, foto Zorko V.



























  • Nepričakovan, a izjemen obisk astronavtke Sunite Lyn "Suni" Williams
    - 7./8. oktober 2014 (21:20 - 0:30)




    Kako je prišlo do obiska.

    Pred tedni nas je obiskal eden od astronomskih navdušencev in se je tako in-situ seznanil z delom na astronomskem obsrevatoriju Gimnazije Šentvid - Ljubljana. Očitno je dobil dober vtis. V ponedeljek 6. oktobra je ob 22h poklical Andreja (bili smo na terasi šole kot vsak ponedeljek), če nas lahko v torek naslednji dan obišče astronavtka Sunita Lyn "Suni" Williams, rojena Pandya. Bili smo presenečeni in hkrati navdušeni nad to možnostjo srečanja in pogovora z izjemno astronavtko in promotorko znanosti - tudi deloma slovenskih korenin. Na tem mestu se moramo šentviški astronomi toplo zahvaliti kolegu za to prijazno gesto. Vse se je tako hitro dogajalo, da smo srečanje 7. oktobra 2014 komaj organizirali, se zbrali, pripravili darila, skromen prigrizek, sokove, ...

    Načrtovano je bilo kratko srečanje okrog 15 minut, a se je prijetno srečanje podaljšalo kar na dobre tri ure (od 21:20 do 00:30) - boste prebrali zakaj. Že sami dogodki, kot so ogled observatorija, zagon in predstavitev novega šolskega radijskega teleskopa (analiza meritev signala) in tudi kratka opazovanja z Dobsonom 30 cm ... so trajali dobro uro.
    Suniti smo seveda najprej podarili rože, našo sliko zahoda Sonca za Triglavom ob poletnem solsticiju s kratko razlago (Sunita ima tudi vzdevek "Suni" - Sonček) in prvovrstno vino Traminec iz Jeruzalemskih goric (Ljutomersko-Ormoške Slovenske gorice).

    Nato pa so se vprašanja mladih udeležencev kar vrstila in stekel je res izjemno zanimiv pogovor o življenju v vesolju - v umetni breztežnosti Mednarodne vesoljske postaje ISS.
    Pogovor je tekel o:
    - obnašanju ljudi v breztežnosti,
    - o spanju,
    - o sanjah,
    - o obnašanju rib in ostalih bitij,
    - o medčloveških odnosih,
    - o izjemnem zvezdnem 3D nebu in Luni, pogled iz ISS,
    - o delu na postaji, eksperimentih [tudi v povezavi z entropijo],
    - o vzdrževanju kondicije,
    - o težavah s kostmi,
    - o preoblikovanju telesa [ ker ni hidrostatičnega tlaka v žilah se pojavi napihnjen obraz, tanke noge, ...],
    - o ravnotežju in orientaciji,
    - o času (merjenje, doživljanje, relativnost),
    - o opazovanju Zemlje (vidijo se sledi ladij, sence večjih zgradb, ...),
    - o meteorskih trkih,
    - o orientaciji postaje ISS in problemih gravitacijskih gradientov, o porabi goriva,
    - o razelektritvah [strelah],
    - o bodočnosti prevozov na ISS in bodočih znanstvenih projektih,
    - o treningih (pripravah) astronavtov,
    - o zračnem tlaku v postaji [enak zemeljskemu 1013 hPa - enaka mešanica plinov, čisti kisik bi namreč bil zelo nevaren pri požarih],
    - o zračnem tlaku v delovni obleki, skafandru [približno 1/3 zemeljskega - čistega kisika (približno pod takim tlakom, kot je parcialni tlak kisika v zraku) - manjši tlak manj napne skafander in se zato lažje premikajo ob posegih zunaj ISS],
    - o religiji in astronavtih,
    - o podnebnih spremembah,
    - o pogledu na svet iz perspektive vesolja,
    - o krhkosti Zemlje, o občutku za čas - saj se obrat okrog Zemlje zgodi v 90 minutah
    ...
    Peter Mihor se je potrudil in podrobneje opisal pogovor - berite njegov izčrpen tekst pod slikami in podatki iz wikipedije.

    Sunita je z veliko energije in izjemno slikovito razlagala njene izkušnje in izkušnje njenih kolegov. Dejala je, da ji kdaj prav pridejo njene velike slovenske roke (prsti, ...). Astronavtka zares opravlja imenitno poslanstvo - izobražuje mlade generacije. V resnici se je prvič, od kar obiskuje Slovenijo, zares srečala z astronomsko skupino ene izmed slovenskih šol na pristen način, brez spremstva protokola in ceremonij gostiteljev.

    Rade Volje se je podpisala v našo knjigo obiskov, tudi na Vidov Shuttle, zelo estetsko pa deluje njen, že kar velikanski, podpis na leseno steno observatorija s kraticami njenih misij na ISS ( STS-116, Expedition 14, Expedition 15, STS-117, Soyuz TMA-05M, Expedition 32, Expedition 33).
    Tako sproščenega in odkritega odziva od astronavtke nihče ni pričakoval. Še nikoli se nam ni zgodilo, da bi kak gost ostal toliko časa z nami, in da mu nobeno vprašanje ni bilo odveč. Izjemno, sploh ker vemo, da se je Sunita še isti dan (zgodaj zjutraj) vkrcala na letalo, ki jo je popeljalo domov v Združene države Amerike. Srečno pot.

    Sledi nekaj zgovornih slik (ura na steni pove, kako nam je tekel čas, občasno se pojavi na kaki izmed slik). Foto: Zorko.




    Andrej Suniti razlaga pomen simbolike darila - zahod Sonca za Triglavom na dan poletnega solsticija.


    Z anteno iz leta 1997 (za sprejem, oddajo, valovne dolžine 10 m, oz. 30 MHz) je naše društvo Vega vzpostavilo tudi radijsko povezavo s sondo Juno, 9. oktobra 2013, ki je na poti do Jupitra – in sicer v okviru projekta "Say 'Hi!' to Juno", agencije NASA. Jure ravno kaže Suniti potrdilo, ki smo ga prejeli od NASE za uspešno vzpostavljeno komunikacijo s satelitom.






    Suniti in spremljevalcem smo pokazali najlepšo dvojno zvezdo Albireo (Beta Laboda). To je, ob skoraj polni Luni in kopreni, bil edini spodoben objekt za to noč. Kljub slabim pogojem, je dvozvezdje izjemno žarelo v odtenkih kristalne modre in oranžne barve.


    Prekrasno dvozvzdje Albireo - Beta Laboda.










    Klemen in Andrej predstavljata nov šolski radijski teleskop - 190 cm premera - za valovno dolžino vodikove črte 21.1 cm.








    Sunita se podpisuje na Vidov Shuttle - upajmo, da je Vid sploh zaspal ...




    Sunita se podpisuje na steno observatorija - zgoraj na robu slike so meritve našega prvega preprostega dipolnega radijskega teleskopa iz leta 1997.









    Sledi nekaj slik kolegov.


    Šopek sončnic za Sunito.




    V tem položaju smo ostali praktično skoraj dve uri in poslušali izjemne izkušnje in znanje astronavtke Sunite.




    Darila.



    Klemen je posnel gasilsko pred radijskim teleskopom.

    Ura je že odbila polnoč - astronavtka Sunita Williams med Šentviškimi astronomi, 8. oktober 2014, 00:07.

    Sunitin oče je indijskega rodu iz zvezne države Gudžarat, medtem ko njena mati Bonnie Zalokar slovenskega rodu, saj njeni predniki izhajajo iz vasi Leše pri Tržiču. Williamsova je v Indiji izjemno priljubljena in jo imajo praktično za svojo astronavtko, podobno je v Sloveniji.
    Sunita po indijsko pomeni deklica, ki se lepo vede (pridna deklica; v sanskrtu pomeni tudi - uvidevnost, učenost, preudarnost). V slovenščini tako deklico kličemo “sonček” - kar ni daleč od “Sun-ita”. Sunitina teta Mary Ann Zalokar Okicki in mama Bonnie sta za njen dolg polet (9. 12. 2006) v vesolje naredili božični paketek presenečenja s prekajeno kranjsko klobaso iz Ažmanove mesnice iz Euclid-a. Dodali sta še pečeno koruzo in jajčka. Sunita pravi, da je posadka Mednarodne vesoljske postaje slastno klobaso nemudoma snedla.


    Iz Wiki
    Sunita Lyn »Suni« Williams (roj. Pandya),
    ameriška pilotka, astronavtka in častnica indijsko-slovenskega rodu, * 19. september 1965, Euclid, Ohio, Združene države Amerike.
    Je ena najaktivnejših astronavtk in drži ženske rekorde za najdaljši vesoljski polet (195 dni), največje število izhodov v odprto vesolje (sedem) ter najdaljši čas bivanja v odprtem vesolju (50 ur, 40 minut).

    Življenje in kariera
    Rodila se je kot najmlajša od treh otrok indijsko-ameriškega nevroznanstvenika Deepaka Pandye in uršulinke Bonnie Pandya (roj. Zalokar). Oče izvira iz indijske zvezne države Gudžarat, prababica po materini strani pa je iz Leš pri Tržiču v današnji Sloveniji. Leta 1987 je diplomirala iz fizikalnih znanosti na Pomorski akademiji Združenih držav Amerike in leta 1995 magistrirala iz inženirskega menedžmenta na Floridskem tehnološkem inštitutu.
    Maja 1987 je postala pripadnica ameriške Vojne mornarice, kmalu po tistem je opravila trening za helikoptersko pilotko in bila dodeljena helikopterski eskadri za bojno podporo z bazo v Norfolku. Med drugim je sodelovala v helikopterskih operacijah med zalivsko vojno in kot poveljnica v operaciji dostavljanja pomoči za prizadeta območja, ki jih je opustošil orkan Andrew. Nato je delovala kot preizkusna pilotka in varnostna častnica mornariškega direktorata za helikopterje, kasneje pa tudi kot inštruktorica letenja v šoli za preizkusne pilote in nadzornica poletov na amfibijskodesantni ladji USS Saipan. Ima več kot 3.000 ur letenja na več kot 30 različnih zrakoplovih.
    Med služenjem na ladji USS Saipan je bila junija 1998 izbrana kot kandidatka za program vesoljskih poletov agencije NASA. Po opravljenem treningu je delovala v Ruski vesoljski agenciji na programu sodelovanja pri Mednarodni vesoljski postaji. Prvič je v vesolje poletela 9. decembra 2006 na krovu raketoplana Discovery (misija STS-116) kot članica 14. odprave na Mednarodno vesoljsko postajo, kjer je ostala tudi v sklopu 15. odprave in s štirimi izhodi v odprto vesolje prvič postavila ženski rekord v trajanju bivanja v odprtem vesolju (kasneje presežen). Leta 2012 je znova poletela na Mednarodno vesoljsko postajo z misijo Sojuz TMA-05M, kot članica odprav 32 in 33, pri slednji kot poveljnica postaje. Bila je šele druga ženska na položaju poveljnice ISS. Med svojo drugo odpravo je opravila tri sprehode po odprtem vesolju, med katerimi je izvajala popravila na zunanjosti postaje, in znova prevzela ženski rekord v trajanju bivanja v odprtem vesolju.

    Priznanja Za svoje zasluge je prejela več priznanj ameriške vojske. Med obiskom Indije aprila 2013 je prejela častni doktorat Tehnološke univerze Gudžarata. Kmalu po tistem je obiskala tudi Slovenijo, ob tej priložnosti ji je predsednik Slovenije Borut Pahor podelil medaljo za zasluge, »zaradi prispevka k uveljavljanju naravoslovnih in tehničnih znanosti in predvsem njihovi promociji med mlajšimi rodovi Slovencev«.
    Dopolnitev iz prve roke
    Kolegu je na poti do observatorija pojasnila, da (najbrž genealogi) iščejo še enega slovenskega prednika, in da ne vejo, iz kje točno je, so pa sigurni, da je iz Slovenije. *Tako, da je Sunita po krvi 1/4 Slovenka in ne le 1/8*, kot bi se lahko sklepalo po angleški Wikipediji ali 1/16, kot bi se lahko sklepalo po slovenski wikipediji (podatek je na tej strani popravljen).


    Peter Mihor je zbral naslednje vtise.

    Vtisi in spomini ob obisku Sunite Williams na Šentviškem observatoriju.
    Ob svojem obisku našega observatorija, se je predvideni 15 minutni obisk razvlekel v 3 urni obisk. Ob tem, da smo jo na začetku obdarovali in ji razkazali observatorij in vse naše pridobitve, se je potem začel zelo zanimiv pogovor ob pecivu in sokovih, ki je trajal okoli 2 uri.

    Povedala je, kako je pomembno, da vzdržujejo kondicijo, ko so v vesolju, zato imajo razne naprave, ki jih uporabljajo, kot na primer steza za hojo/tek (izolirana od strukture postaje, saj bi vibracije lahko poškodovale solarne panele, celo odlomile), dvigovanje uteži na osnovi podtlaka. V breztežnosti lahko premikamo veliko več kot na Zemlji, saj ob tem ne dvigujejo še lastne teže, oziroma teže uteži - ampak silo, recimo naših rok, namenimo samo premagovanju podtlaka same naprave in pospeševanju po drugem Newtonovem zakonu: a=F/m. Marsikdo je nazaj na Zemljo prišel bolj mišičast kot je odšel, tako da z mišično atrofijo nimajo težav. Pri kosteh pa pravi, da je problem, saj se kosti konstantno razgrajujejo in spet gradijo. Meritve kostne gostote sicer niso pokazale poslabšanja, kar pa ni nujno, da se struktura ni spremenila (ni "teže"). Morda ni ravno naključje, da sta si oba astronavta, ki sta bila zelo dolgo v vesolju, zlomila kolk, ampak to kaže na strukturne spremembe kosti. Ko pridejo nazaj hodijo redno na preglede in dobivajo kalcijevo terapijo. Za otroke pa v vesolju ne bi bilo dobro, saj jim kosti še rastejo in pri tem potrebujejo težnost, da pravilno rastejo, drugače bi prišlo do resnih težav... vendar za kratek čas v breztežnosti verjetno ne bi bilo problemov. Takoj po pristanku na Zemlji imajo ponavadi težave z ravnotežjem, možgani se morajo znova naučiti razumeti signale iz notranjega ušesa. Velikokrat jim zato postane slabo, medtem ko snemajo obleko in čelado preko glave, saj gib z glavo nazaj ustvari v notranjem ušesu pospešek, ki ga telo po dolgi odsotnosti težnosti ni več vajeno. Podobno imajo težave s slabostjo po prihodu v vesolje. V izogib padcem in poškodbam dragih skafandrov, astronavte zato raje odnesejo iz mesta pristanka, ne pa zato, ker ne bi mogli hoditi. Takoj tudi prejmejo tekočino intravenozno, saj so vedno malo dehidrirani, kajti v vesolju se tekočina porazdeli enakomerno po telesu, pa tudi lažje potuje tja kjer je potrebna, saj ni težnosti (na Zemlji se veliko tekočine zadržuje v nogah in telo mora "delat", da jo spravi gor). Vsi so zato kot vesoljci z debelimi glavami in tankimi okončinami. Pravi, da je dobra stran tega, da gubice izginejo in se zdijo 15 let mlajši. Dejansko se malce spremenijo obrazne poteze, so bolj zabuhli in ozkih oči. Kar se tiče orientacije ISS to popravljajo z giroskopi, glede izgube višine pa je tako, da se dogaja, ker so v območju mikro-gravitacije, in ker je postaja velikih dimenzij (manjši sateliti s tem nimajo težav, z lahkoto krožijo desetletja praktično brez izgube višine) na njo deluje gravitacijski gradient, ki ni zanemarljiv zato morajo popravljati višino vsake toliko časa z vklopom pogonskih raket (booster rockets), kar pa ni zaželeno početi prav pogosto, saj ob tem nastanejo vibracije. Vibracije namreč motijo precizne naprave v laboratorijih kjer izvajajo poskuse (recimo poskus inverzne entropije... ustvariti red iz nereda). Ko so recimo montirali solarne panele na postajo je bila v nekem trenutku postaja z velikim panelom na eni strani in ničemer na drugi, kar je ustvarilo velik gravitacijski gradient in so imeli velike težave z ohranjanjem stabilnosti, postaja se je začela vrteti... to so začasno, do montaže panela na drugi strani, rešili tako, da so postajo orientirali bočno in leteli s paneli naprej ne vstran, taka usmeritev je imela ugodnejši gravitacijski gradient in postaja ni več silila v vrtenje. Preko izkušenj so spoznali, da lahko veliko prihranijo na gorivu, če se ne sekirajo preveč z usmeritvijo in izgubo višine, saj so ugotovili, da na določenih delih orbite izgubljajo pravilno usmeritev, drugje pa se zopet približajo pravi. Prav tako lahko prihranijo na gorivu, če pred predvidenim obiskom sonde Sojuz pustijo (takrat je potrebna določena orientacija, da se lahko zgodi pripojitev), da postaja izgubi usmeritev toliko, da jim je potem ni potrebno spreminjati veliko tik pred pripojitvijo. Preko izkušenj so se spomnili veliko takšnih trikov.

    Slika levo - gorenje sveče v gravitaciji na Zemlji (vzgon poskrbi za dviganje toplega zraka in dovod kisika - plamen je pokončen).
    Slika desno - v satelitih (mikrogravitacija) je oblika plamena sferična (ni vzgona, je le mikrogravitacijsko okolje), kisik dovaja difuzija, ogljikov dioksid pa se z difuzijo oddvaja, a je zato hitrost gorenja upočasnjena, nežna modra barva se komaj opazi.

    Med vsemi poskusi, ki jih je izvajala, sta ji bila najbolj všeč poskus z entropijo, čeprav ga ni popolnoma razumela, in pa poskus gorenja v breztežnosti (gori v obliki sfere - krogle, ni vzgona), prav tako so bile zanimive ribe, ki so plavale brez orientacije, orientirati so jih uspeli z lučjo z vrha akvarija (Sonce tudi sije od zgoraj - ustvarili so umetno "Sonce"), potem so se takoj vse postavile "vodoravno". Podobno imajo tudi na postaji luči v kotih stropa, da vedo kje je gor in kje dol, vsi napisi so potem orientirani v sled tega. Postaja je ločena v Ruski in Ameriški (mednarodni) del, slednji je bolj dodelan, Ruski pa izgleda bolj tako kot iz časa postaje Mir. Imajo pa Rusi vedno natančne ure, medtem, ko se pri Američanih lahko razhaja tudi za 15 minut, zato jim jo občasno posodabljajo iz Zemlje. Relativistični vplivi se kar poznajo, niso pa problem, saj večina opravil na postaji ne zahteva točnega časa, ampak je potrebno le vedeti koliko časa nekaj traja (interval), za kar pa so te ure dovolj natančne. V primeru pa, da moraš vedeti točno kje se postaja nahaja, potem je zelo pomembno imeti točen čas (recimo, če želiš fotografirati Slovenijo, ob preletu... ali kot smo mi morali imeti točen čas, če smo želeli fotografirati postajo tisto sekundo, ko je prečila Sonce). Povedala je, da Rusi nimajo veliko eksperimentov, zato se velikokrat dolgočasijo, povabijo jih, da jim pomagajo pri njihovih eksperimentih.

    Poudarila je, da so zelo pomembni odnosi med posadko, zato mesece pred poletom na postajo trenirajo skupaj, da se dobro spoznajo, spoprijateljijo, spoznajo celo družine drug drugega, gredo skupaj na pohode v naravo, kampiranja, da se navadijo, da zgoraj ne bodo imeli udobnosti in luksuza, kot doma in da postanejo vzdržljivi. Pomembno je tudi, da so vljudni drug do drugega, da se izogibajo sporom in skrbijo, da so vsi zadovoljni in imajo kaj početi, ter se tako počutijo koristni, kar je zelo pomembno. Tudi s kontrolnim centrom na Zemlji morajo previdno komunicirati, saj se z njimi lahko le slišijo, kar pa je otežena komunikacija, če sogovornika ne moreš videti. Razen redkih izjem, ko so v območju K band-a, ki omogoča tudi prenos video signala. Tako so ji preko kamere tudi že asistirali pri posegih zunaj postaje v odprtem prostoru. Razložila je še na primeru, ko se je pojavil problem, da je nekje nekaj puščalo, in ko so ji v kontrolnem centru rekli naj to reč razstavi in nekaj zamenja, kar bi trajalo pol ure in potem to še vedno lahko ne bi rešilo problema, njej pa se je zdelo, da sliši kje pušča in, da bi morda bilo dovolj, da bi nekje nekaj malo zategnila, kar bi vzelo le nekaj minut... je previdno razložila kaj vidi in da bi morda to poizkusila narediti, kar bi mogoče rešilo problem in so ji potem dali zeleno luč, da to poizkusi, nakar se je izkazalo, da je sklepala prav... narobe bi bilo, če bi kar direktno rekla: "jaz bom samo zategnila to, pa bo verjetno dovolj"... s tem bi jih lahko užalila, kakor da ona več ve kot oni... tako morajo vedno biti previdni v komunikaciji, kajti drugače bi lahko odnosi postali napeti in ljudje ne bi bili pripravljeni z veseljem sodelovati.

    Ko trenirajo v bazenih ni tako kot potem zgoraj, saj imajo še vedno orientacijo svetlobe od zgoraj, pa tudi skafander se po nekaj urah v vodi malo "razleze" (prsti ne sežejo več čisto do konca rokavice), pa tudi sicer je gibanje lažje, ker ni toliko tlaka znotraj, kot potem na postaji. V obleki je čisti kisik in tlak znaša približno tretjino atmosfere, kar predstavlja približno parcialni tlak kisika na Zemlji. Pred poletom so nekaj časa na 100% kisiku, da se iz telesa izloči ves dušik, ki bi drugače povzročil trajne poškodbe možganov (podobno kot pri potapljačih, ki so, ko pridejo iz globin, nekaj časa v hiperbarični komori). Od takrat naprej dihajo vedno čisti kisik - v skafandru. Ker je obleka pod takim tlakom, je še težje upogibati okončine kot na treningih v bazenu, obleka ne omogoča prostega gibanja v vseh smereh, ampak je gibanje bolj podobno robotskemu, zato se je treba temu privaditi in se premikati tudi s telesom, in se s tem naučiti, kako si najlažje "pripeljati" delo v prostor pred sabo, kjer potem lahko opravijo, kar pač morajo. Po 6 urnem delavniku zunaj postaje prsti na rokah prav bolijo, saj je znotraj rokavic trdo, podobno bi nas bolelo, če bi s prsti 6 ur tolkli po trdi plastiki. Prsti so tudi debeli in okorni.

    Pri delu zunaj uporabljajo različno orodje, ki pa ga je omejeno kosov, zato morajo paziti, da ga ne izgubijo (sama je že izgubila neka stvari, med drugim kamero). V ta namen uporabljajo "klipsne" (karabinjer) na katere zataknejo orodja. Ob uporabi ga pritrdijo na vrvico, ki je pritrjena na njih, kar jim omogoča, da orodje lahko tudi izpustijo ne da bi se bali, da bi jim medtem od-lebdelo stran in bi bilo izgubljeno. Poleg vrvice imajo tudi rigidni (trdi) sistem iz krogličnih sklepov, ki ga lahko po želji oblikujejo kot kačo, s katerim se fiksirajo na postajo, da se lahko bolje posvetijo delu, poleg tega nanj lahko pritrdijo večje kose, da se slučajno ne bi vanje zaleteli in poškodovali obleko.

    7 gramski predmet (prikazan v sredini) s hitrostjo nad 7 km/s (23.000 ft/s) (orbitalna hitrosti ISS) je v bloku iz aluminija naredil krater premera 15 cm (5 7/8 palcev).

    Ob tem je povedala še zgodbo, ko je popravljala sistem za odpiranje in zapiranje solarnih panelov in je "slišala" ko so vklopili motor panelov, čeprav je bila v odprtem prostoru... ko je to povedala posadki ji niso verjeli, češ da ni mogoče, sama se je sprva počutila neumno, a si je kmalu razjasnila, da je slišala motor zato, ker so se vibracije prenašale po ogrodju postaje, sama pa je bila fiksirana na postajo, zato so se vibracije prenesle na njen skafander in jih je lahko slišala.

    Izhodi iz postaje ponavadi trajajo 6 ur, s časoma je dobila občutek za čas, tako da je štela obhode okoli Zemlje (90 minut/obhod), tako da 4 krat okoli in je konec "šihta". Glede tega koliko časa porabijo za določene opravke je povedala, da gre približno tretjino časa za vzdrževalna dela, tretjino za eksperimente, tretjino pa porabijo za druge stvari (spanje, hranjenje, rekreacija, osebne stvari...).

    Pri delu zunaj je morala paziti tudi na nazobčane površine kraterčkov na zunanjosti postaje, ki nastanejo ob trkih meteorjev. Na njih bi se potencialno lahko poškodoval skafander. Imajo pripravljen tudi scenarij, če bi prišlo do uhajanja kisika ob preboju kakšnega meteorja, vendar do tega še nikoli ni prišlo. V primeru luknjice bi jo najprej odkrili s sistematičnim izoliranjem posameznih predelov postaje, jo locirali z instrumentom za merjenje gradienta tlaka in nato zadelali z snovjo podobno mešanici plastelina in betona in kovinsko ploščo. Ob večjem uhajanju kisika pa bi bili primorani zapustiti postajo. Večjim smetem (nevarnostim) na orbiti, na katere jih opozarjajo z Zemlje, se sicer izogibajo z giroskopi in raketnim pogonom.

    O tem kakšni so občutki ob pogledu na Zemljo, Luno, zvezde, je dejala, da sprva ni znala prepoznati oblike na Zemlji, kajti vedno je prekrita v veliki meri z oblaki, s časoma pa se je naučila kako prepoznati obale celine, reke, jezera, gozdove (recimo Brazilski so veliki in temno zeleni), gorovja, da se pri Indiji lepo vidi, da se je morala zaleteti v Azijo in tako ustvariti nagubana Himalajska gorovja. Da pa se gorovij ne vidi tako 3D, saj je postaja visoko nad Zemljo v primerjavi z višino gora (400 km : 8 km), kot če bi gledali reliefni globus. Je pa uspela videti tudi tako majhne podrobnosti kot recimo Kip svobode v New Yorku, katerega dolga senca (ob lokalnem sončnem zahodu) ga je izdala. Videla je tudi ladje, ki za sabo puščajo sledi. Pa ledene gore, ki so v primerjavi z oblaki bolj modre barve in jih je lahko slediti. Na nočnem delu Zemlje pa se lepo vidi luči mest, ki se v obliki pajčevin razpredajo po celinah, obalna mesta lepo definirajo obale celin. Lepo se vidi tudi auroro in pa strele, ki se nekako držijo v ravnovesju, švigajo na enem in na drugem koncu Zemlje.

    Za Luno je rekla, da je kristalno čista, bolj 3D izgleda in da se zelo dobro vidi vsako podrobnost na njej, da kraterji prav izstopajo in se lepo vidi žarke iz njih. Zvezd pa da je videti nešteto več in da težko prepoznaš ozvezdja, saj se glavne zvezde skrijejo med nešteto drugih. Dobila je občutek globine, prostranosti vesolja, čutila je, da tema "gre" tja v globino (kot se je izrazila: "you can feel it goes..."), občutek, da zvezde niso vse enako oddaljene. Obenem je dobila občutek majhnosti nas in Zemlje proti prostranosti vesolja, saj je Zemlja naše edino zavetje, ki ga imamo, za druga v vesolju ne vemo in tudi dosegljiva niso. Zavedati bi se morali, da je Zemlja vse kar imamo in, da moramo z njo lepo ravnati... saj Zemlja nas bo preživela, se bo prilagodila, ampak mi ne bomo preživeli vseh teh sprememb. Tudi o podnebnih spremembah in o dvomu ali so res antropogenega izvora je bilo govora ... vsekakor s svojim vplivom na okolje pospešujemo spremembe in s tem sprožamo vse več podnebnih ekstremov. Povedala je, da veliko astronavtov postane vernih potem, ko izkusijo vesolje, verjetno ravno zato, ker dobiš ta občutek majhnosti človeka in Zemlje, osuplosti nad velikostjo vesolja in ponižnosti do vesolja.

    Govorila je o tem, da so zgoraj vsa opravila težja, težko je že jesti saj moraš držati krožnik, vilice ali žlico in še paziti, da ti kaj ne odleti kam, hrano imajo že pripravljeno in si jo samo pogrevajo. Lase si strižejo in imajo zraven sesalec, da vse posesa. Sama si jih je strigla mokre, da so bili sprijeti in niso tako leteli okoli. Moški so večinoma brivnike in "trimmerje" pritrdili direktno ob cev sesalca. Karkoli se sicer izgubi znotraj postaje, prej ali slej pristane na filtru prezračevalnega sistema, ki ga redno čistijo, ni pa zaradi prezračevanja čutiti prepiha. Problem so lahko tudi ostriženi nohti. Presenetljiva težava s katero se srečujejo je, kako se sprostiti, ko greš spat, saj ni podlage na katero bi se ulegel in jo čutil na telesu, da bi lahko sprostil vse mišice telesa. Posledično ostanejo napeti. Rabila je več tednov, da se je malo navadila. Pomagala si je s tem, da si je dala nekaj okoli vratu in glave (kot na letalu), da je imela občutek, da je nekam položila glavo. Zgoraj je sanjala o tem kaj je ali bo morala delati, se pravi tisto kar se ji je dogajalo, podobno kot sanjamo na Zemlji stvari, ki so se nam dogajale čez dan. Rekla pa je, da so vse sanje bile pozitivne, ni imela nočnih mor in da je tudi takrat, ko je bila že nazaj na Zemlji kdaj sanjala, da je gor. Želi si, da bi še kdaj obiskala ISS, kajti zgoraj je super! Rekla je tudi, da so imeli obvezno spanje, saj so morali biti vedno spočiti, če bi prišlo do kakšnih nepredvidenih dogodkov, zato so imeli odrejen spanec, čeprav zgoraj ni klasičnega dneva (90 minut za en obhod), uporabljali pa so čas Greenwich-a. Japonce, ki so deloholiki, je bilo potrebno prav prisiliti, da so šli spat.

    Prihodnost poletov na ISS pa je negotova in vprašljiva, saj se ohlajajo odnosi med Rusi in ZDA, zaenkrat imajo zagotovljene prevoze iz Ruskega Bajkonurja v Kazahstanu do leta 2020, kako bo naprej ni gotovo, zato so tudi nadaljnje raziskave na ISS ogrožene.

    Shema Mednarodne vesoljske postaje - International Space Station (ISS).



  • Noč raziskovalcev 2014,
    - 26. september 2014


    Noč raziskovalcev je projekt iz programa Horizon 2020 katerega cilj je predstaviti poklic in življenje znanstvenika. »Raziskovalci in znanstveniki v središču vsakdanjega življenja« je fokus vseh aktivnosti v okviru letošnje Noči raziskovalcev 2014.

    Letos že drugo leto zapored "Noči raziskovalcev 2014" tudi na observatoriju Gimnazije Šentvid - Ljubljana: 26. september 2014.
    Astronomija na Gimnaziji Šentvid – Ljubljana, oziroma astronomija v Šentvidu, ima najverjetneje eno najstarejših tradicij v Sloveniji. V okviru Noči raziskovalcev 2014 ob 19. uri vabimo vse zainteresirane na streho Gimnazije Šentvid. V šolskem observatoriju na strehi šole bo na nebu mogoče spremljati Mars in Saturn, vendar le do 19.30, ko Saturn zaide, kmalu za njim pa še Mars. Zvečer pa bodo na nebu kraljevala ozvezdja Laboda, Lire, Pegaza, Andromede… Skozi teleskop si boste lahko ogledali oddaljene predele naše galaksije in še dlje – vsaj do sosednje galaksije, velike galaksije v ozvezdju Andromede. Držimo pesti za lepo vreme!
    Vhod iz zadnje strani – nasproti zdravstvenega doma.

    * STOJNICA 9 (Kongresni trg) Astronomski krožek Gimnazije Šentvid

    Na stojnici bomo predstavili zanimive šolske in obšolske raziskovalne dejavnosti Gimnazije Šentvid. Pokazali bomo nekaj zanimivih fizikalnih poskusov in delo šolskega astronomskega krožka. Lahko si boste ogledali fotografije, ki smo jih na krožku posneli in opremo, s katero opazujemo. V kolikor nam bo vreme naklonjeno, si bo ves dan mogoče pobliže ogledati Sonce. Imamo namreč tudi teleskope s filtri, ki omogočajo varno opazovanje Sonca.
    * Več na: http://www.zaznanost.si/
    * Program v Ljubljani



    Kratko poročilo dogodka
    Tudi letos nam jo je zagodlo vreme, tako da z opazovanjem Sonca in večernega neba ni bilo nič. Z Dejanom sva šla s H-alfa teleskopom na Kongresni trg (do 18:45), Klemen in Ida pa sta bila na terasi Gimnazije Šentvid - Ljubljana.
    A na Šentvidu smo obiskovalcem lahko pokazali izjemno novo pridobitev - radijski teleskop AD Vega (slike spodaj, dokončno sestavljen 21. sep. 2014, foto - člani AD Vega, Andrej je bil gonilo projekta).
    Prvo testiranje šolskega radijskega teleskopa AD Vega


    Ekipa, ki je gradila radijski teleskop ( AD Vega ). Nosilec projekta je bil dr. Andrej Lajovic, veliko so mu pomagali Klemen Blokar, Jure Varlec (vsi v prvi vrsti) in po svojih močeh in znanju tudi ostali člani AD Vega. Posneto 22. sep. 2014.


    Rumena črta predstavlja lok na smeri jug-sever. Zenit je v bližini zvezde Deneb v Labodu. Rimska cesta seka to smer v bližini zenita in to dva kraka. Sledi prvo Andrejevo testiranje šolskega radijskega teleskopa AD Vega - 21. sep. 2014 ob 21h.


    PRVA ZGOLJ TESTNA SLIKA, KI JO JE ZAZNAL RADIJSKI TELESKOP AD VEGA NA LOKU JUG-SEVER, 21. SEP. 2014 ob 21h (POSNEL NOSILEC PROJEKTA ANDREJ LAJOVIC). ANDREJ JE VIŠINO TELESKOPA SPREMINJAL PRIBLIŽNO OD NADIRA DO JUŽNEGA HORIZONTA, PREKO ZENITA DO SEVERNEGA HORIZONTA (Y-OS), V KORAKU PRIBLIŽNO 270°/25 = 10.8 ° (LOČNIH STOPINJ). SVETEL MADEŽ V ZGORNJI POLOVICI SLIKE JE RIMSKA CESTA. SREDINA SLIKE (SREDINA X-OSI) PREDSTAVLJA 21.1 cm, TO JE FREKVENCA 1420 MHz, ŠIRINA FREKVENČNEGA OBMOČJA (X-OS) PA JE 1 MHZ. V našem primeru (D=190cm, λ=21.1cm) je ločljivost:
    α = 1.22*21.1cm/190cm = 0.1354842 = 7.8 ° = 8 °.
    Prbližen račun pokaže (čez palec velja 17*10.8° - 90° - 5.4° = 88°), da je svetel zamaknjen madež res prehod čez Rimsko cesto (čez rokava, kot kaže slika zvezdnega neba).
    Ocena Dopplerjevega premika (glede na komponento hitrosti v smeri Zemlja - krak Rimske ceste) je od 0.05 MHz do 0.1 MHz - X os (velja za zamik med pasoma 17 in 18 - težišči svetlih delov).
    Za premik frekvence 0.1 MHz velja razmerje 0.1 MHz / 1420 MHz = 7*10-5 (velja za zamik med pasoma 17 in 18).
    Sprememba hitrosti je tako prbližno (3*108m/s) * 7*10-5 = 20 km/s.
    Če vzamemo minimalno oceno zamika frekvence pa je to sprememba hitrosti za 10 km/s.
    Pa poglejmo ali so take relativne spremembe smiselne.
    Hitrost potovanja Sonca okrog središča Rimske ceste je okrog 220 km/s, hitrost Zemlje pri gibanju okrog Sonca pa je 30 km/s. Stran od osrednjega dela Rimske ceste so hitrosti zvezd med 210 in 240 km/s (razlika je torej nekaj 10 km/s). Ta res groba ocena spremembe hitrosti Zemlje (oz. Sonca) glede na gibanje rokavov Galaksije iz Dopplerja (velikostnega reda 10 km/s) je torej znotraj pričakovanih vrednosti (glej slike spodaj).
    Pa še. NASINA sonda Cosmic Background Explorer je potrdila prejšnje meritve gibanja Zemlje in ugotovila, da ima Zemlja lastno hitrost 360 +- 20 km/s (glede na vesolje) v smeri ozvezdij Lev in Čaša.




    Andrej pravi:
    "Na osi y je neke sorte elevacija. "Neke sorte" pravim zato, ker gre do več kot 90° (kar pomeni, da je antena šla že preko zenita in gleda proti severu) in zato, ker je hitrost vrtenja antene vseeno malo odvisna od trenutne pozicije in kót ne narašča linearno s časom. Na osi x je spekter širine 1 MHz približno okoli frekvence vodikove črte. Spodnji del slike, kjer antena gleda v tla, je zelo svetel: to je termalna emisija toplih objektov na Zemlji. Nekje tik nad horizontom je še nek bistveno močnejši izvor, za katerega nisem čisto prepričan, kaj je (lahko, da je kaj v zvoniku cerkve), nato pa spektri pokažejo precejšnjo ohladitev in v področju okoli zenita je lepo viden prerez Rimske ceste. Zanimivo je, kako se Dopplerjev premik spremeni od ene do druge strani galaksije. Slika je bila posneta 21. 9. 2014 ob približno 21h. Če pogledaš v Stellarium, je bila takrat ravnina Galaksije približno na 75° elevacije ne pri 100°, kot bi to sklepal iz grafa: to je zgolj posledica tega, da vrednosti na osi y niso odčitki s senzorja temveč samo groba ocena elevacije na podlagi predpostavke o enakomernem vrtenju antene (kar ne drži)."

    Če smo leta 1997 s preprostim radijskim teleskopom (z dipolom v območju 30 MHz, valovna dolžina 10 m), lovili le središče rimske ceste (kulminacijo), sedaj je le to v šumu - pa s paraboličnim teleskopom na valovni dolžini 21.1cm tokrat lahko lovimo celo krake Rimske ceste (delno strukturo Galaksije).

    Kako nastane vodikova črta dolžine 21.1 cm (pri spremembi spina elektrona). Zelo ugodno je, da (vodikove) valovne dolžine 21.1-cm prah ne blokira! Beleženje val. dolžine 21.1 cm zagotavlja torej najboljši način, da lahko preslikamo strukturo Galaksije. Plin iz atomov vodika ima temperaturo med 100 K do okoli 3000 K.

    Slika Rimske ceste v vodikovi črti 21.1 cm - vodik je del spiralnih rokavov. Senca spodaj, je posledica blokade in šuma iz smeri jedra Galaksije.


    Sledi nekaj slik naprave (motorja, krmiljenja, stojala, antene, protiuteži), ki na trgu stane blizu 10 000 EUR, a AD Vega je, predvsem preko Andrejeve spretnosti, stroške zmanjšala vsaj za 10x.


    Andrej reže komponente.




    Andrej je uravnotežil težo antene s protiutežema - avtomobilski "feltni".














    Slika sestavljenega radijskega teleskopa AD Vega v mirovanju in sevalca v gorišču parabole premera 190 cm.

    Nekaj utrinkov iz Kongresnega trga - Noč raziskovalcev - 26. sep. 2014.


    Gneča pred ARSO meteorološko stojnico.


    Sonce se je prikazalo - a prepozno - iz gradu bi ga lahko opazovali 5 minut.


    Pred domiselnim Kickstarter projektom - trapezast "raven" čoln manj kot 3x2 m (izpit ni potrben), na električni pogon, s streho (s sončnimi paneli), stoli, ... (okrog 1500 EUR).



    Fant je z lastno močjo nog prižgal žarnice - nekaj 100 W je iztisnil iz sebe - odlično (koliko električne energije bi lahko proizvedli fitnesi - nova "Kickstart" ideja - Zorko). A moč človeka je predvsem v UMU in VEDENJU (a še zmeraj velja - zdrav duh v zdravem telesu).


    Pred stojnico Gimnazije Šentvid - fiziki so se z eksperimenti zelo potrudili.


    Meteorologa (Andreja) sta potalala kar veliko avtogramov - torej tudi v znanosti so zvezde (zagotovo) - a tokrat tudi za mlade, kar je pohvalno. Sploh v današnjem svetu na glavo obrnjenih potrošniških vrednot - ko šteje samo zunanja "mlada" lepota in lahki triki medijskih hiš.


    Meteorološka radiosonda za beleženje vremenskih podatkov skozi vertikalni profil ozračja. Skozi ozračje jo ponese balon napolnjen s helijem. Če slučajno najdete kako sondo, jo lahko prinesete na Urad za meteorologijo, Vojkova 1b, Ljubljana - vam bomo zelo hvaležni.


    Inštitut Jožef Stefan je med drugim predstavil fuzijo (zlivanje atomskih jeder) kot vir energije za bodoč človeški razvoj. Fuzija je glavni vir energije zvezd in seveda teče tudi v Soncu, ki nam daje praktično vso energijo za življenje in Zemlja kot ekosistem je tak, življenju prijazen, ker ga poganja energija Sonca.

    Naša Cika na paši - med opazovanjem.

    Pa še, kot se spodobi, obiskala nas je tudi prijazna krava "Cika". Po njej smo že pred leti poimenovali tudi naš teleskop - Dobson 300 mm. Je relativno majhen a daje veliko, ne melka, ampak svetlobe. Revica na sliki je ravno izgubila svoj zvonček.


    Ker je v petek nagajalo vreme, so nekateri obiskovalci prišli še v ponedeljek (29. sep. 2014), ko je bila prva primerna noč za opazovanja. Slike same po sebi pripovedujejo zgodbo o imenitni zvezdni noči.













  • Opazovanje Sončevega izbruha razreda M5.9,
    - 24. avgust 2014 (samo enkrat v življenju)



    Skica podobe izjemnega Sončevega izbruha (M5.9) - 24. avgust 2014 - skozi H-alfa teleskop. Samo enkrat v življenju. Grobo skico je narisal Vičar Zorko, opazovali so še Jene Marjetka, Ana, Matjaž in Veronika Vičar - kraj: Bučanje.
    Nikjer na spletu nisem našel kamere, ki bi pokrivala okolico Sonca v H-alfa svetlobi vsaj na razdalji polmera ali premera Sonca. To je priložnost za amaterska astronomska društva - in to s pasovno širino filtra okrog 0.7 Angstroma in nikakor ne manj. To je sicer nekoliko protislovno, a ker se z ožanjem pasovne širine izgublja na svetlobi (sploh če je H-alfa teleskop majhnega premera), je ustreznejša prej širša pasovna širina kot ožja. Dobra prepustnost teleskopa pa je v okolici Sonca odločilna.
    Ostala opazovanja istega dogodka
    Po prejemu Spike (sep. 2014) pa sem prebral, da je del izbruha (sledi po koncu) ujel tudi kolega Anton Špenko in sicer ob 15h. Tudi nad njegovim observatorijem so se podili oblaki. Ob 15h smo tudi mi še videli zadnje sledi izbruha, kot jih je posnel Anton.


    Lok rumene barve predstavlja območje ob Soncu, do katerega v veliki večini primerov opazujemo aktivno območje ob površini nam najbližje Zvezde - protuberance in izbruhe - skozi H-alfa teleskope. Kakšen izbruh v obliki finih tankih laskov (kot skuštrani lasje izpod vikinških čelad) še sega izven tega območja, a kmalu izgine v temi vesolja. A izbruhi tipa M in X segajo daleč vstran od rumene meje - a se jih zelo redko opazi, opazuje.


    vir: http://www.spaceweatherlive.com/community/topic/707-active-region-2151-m59/

    Vir: https://www.youtube.com/watch?v=iKA9ZOnFlcM
    Ob rutinskem opazovanju Sonca skozi H-alfa teleskop Lunt 35 mm (Band Pass - pasovna širina: <0.7 Angstroms) sem doživel, skupaj z družino, presenečenje - izjemen izbruh (izjemen blišč, nekateri ta pojav imenujejo bakla ...) razreda M5.9, ki ga le redko lahko ujamemo v živo. Velika moč izbruha na robu Sonca čez dan, jasno vreme in ravno "mi" opazujemo ... - to je res redko doživetje, ki se ne pozabi.
    Teleskop sem hotel že pospraviti, saj sem sosedovima malčkoma in očetu že pol ure kazal Sonce - vmes pa smo padli v pogovor o optiki, o šoli (otročka pa sta vneto "šraufala" vijake na teleskopu), itn. A sem pred odločitvijo o končanju debate, še enkrat pokukal v teleskop in ob nepričakovanem prizoru, ves zmeden začel iskati ostrino in morebitne odboje v teleskopu (iz Sonca so namreč bruhali dolgi zublji plazme - takega prizora še nikoli nisem opazoval, tudi ne bral o podobnih opažanjih) - a ni bilo odbojev, ostrina je bila korektna ..., bili smo priča Sončevemu ozbruhu tipa M na robu Sonca. Spodaj je lestvica intenzitet (razredov) izbruhov glede na gostoto izsevane energije X-žarkov (izmerjene ob Zemlji - recimo iz satelita GOES):
    Classification 	Peak Flux Range at 100-800 picometre (0,1 do 0,8 nm)	
    A 	< 10-7 (Watts/square metre)
    B 	10-7 - 10-6
    C 	10-6 - 10-5
    M 	10-5 - 10-4
    X 	10-4 - 10-3  
    To kaže, da smo opazovali izbruh izjemne moči, v rentgenski svetlobi je to tip M in sicer intenzivnosti 5.9, kar pomeni gostoto energijskega toka (rentgenske svetlobe):
    J = 5.9*10-5 W/m2.
    Hitrosti izbruhanega materiala ob maksimumu so bile kar 593 km/s = 2.1348 milijona km/h (to je dobrih dva milijona km/h). V dvajsetih sekundah se je tako vzorec izbruha spremenil za približno premer Zemlje, kar se pa v bližini Sonca že da zaznati v živo.
    Torej - kar v živo smo doživljali spremembe (dinamiko) v samem izbruhu - v izvrženem materialu, plazmi - vsaj tja do polmera Sonca daleč (do nekje 110 polmerov Zemlje vstran od Sonca).
    Izbruh se je začel ob 12:00, višek izbruha je bil ob 12:17, končal se je ob 12:25 po "UTC" času. Velika verjetnost za polarni sij, oziroma geomagnetne nevihte se bo pojavila 27. avgusta 2014, če bo seveda ena izmed komponent izbruha zadela tudi Zemljo.
    Sproščena energija takih izbruhov je lahko tudi do 1/6 skupne oddane energije Sonca na sekundo, to je 6*1025 J energije.
    Sončevi izbruhi (blišči) vplivajo na vse sloje Sončeve atmosfere (fotosfera, kromosfera in korona), grejejo plazmo do 10 milijonov Kelvinov in pospešuje elektrone, protone in teške ione, nekatere delce skoraj do hitrosti svetlobe. Povzroča elektromagnetno sevanje na vseh valovnih dolžinah, od radio do gama žarkov. Večina Sončevih izbruhov se pojavlja v aktivnih područjih okrog Sončevih peg, kjer močno magnetno polje prehaja iz fotosfere in se povezuje s korono. Moč dobi hipoma (traja minuto do nekaj deset minut) s sprostitvijo magnetne energije iz korone. Če so Sončevi izbruhi zelo močni, povzročijo izrazit koronalni tok (izmet) sončeve materije, snovi.
    X in UV sevanje, ki ga oddajajo Sončevi izbruhi, lahko vpliva na ionosfero Zemlje in ovira radijske komunikacije. Direktne emisije Sončevih izbruhov na decimetrskih valovnih dolžinah lahko motijo delovanje radarjev in ostalih naprav, ki delujejo na teh frekvencah. Zaradi zelo hitrih delcev Sončevega vetra so ogroženi tudi sateliti.
    Sončeve izbruhe sta otkrila Richard Christopher Carrington in neodvisno Richard Hodgson 1859. Takšne izbruhe so pričakovano opazili tudi na nekaterih drugih zvezdah.
    Pogostost pojavljanja Sončnih izbruhov je od nekaj na dan, ko je Sonce aktivno, do enega na tedan, ko "miruje". Pogosteje se pojavljajo majhni izbruhi (te večinoma imenujemo blišče ali tudi bakle). Ko se v 11 letnem ciklu Sonceve pege pogostejše, je tudi vidnih več izbruhov na Soncu. Redko jih opazimo v vidnem delu spektra, lahko pa jih zaznamo v ekstremnem UV sevanju in X-sevanju - danes tudi amaterji dokaj dobro s H-alfa teleskopi.
    Sončevi izbruhi najverjetneje nastajajo zaradi ponovnega magnetnega povezovanja (magnetic reconnection). To se dogaja, ko se srečajo magnetne silnice dveh magnetnih polj, ki imata nasprotno smer in se nato spojijo. Ta sprememba je povezana s sprostitvijo energije iz primarnega magnetnega polja v notranjosti Sonca.

    Magnetna poravnava - rekombinacija.
    Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Magnetic_reconnection

    Najmočnejši Sončev izbruh v zadnjih nekaj sto letih je opazoval 1. septembra 1859 angleški astronom Richard Carrington. V zadnjih letih je bil najmočnejši Sončev izbruh zaznan 4. novembra 2003 (na začetku razreda X28 in kasneje X45 ). Pred tem so 2. aprila 2001 izmerili razred X20.
    Napoved pojavljanja izbruhov je zelo negotova.


    Če dolg daljnovod obravnavamo kot zaključeno električno zanko, lahko pričakujemo, da bo spremenljivo magnetno polje, ki je nastalo zaradi geomagnetne nevihte (tok ionov iz Sonca), induciralo napetost. Kako velika bi ta napetost lahko bila, je odvisno od več dejavnikov. Lahko pričakujemo tudi, da bo inducirana napetost imela vpliv na električne naprave. To so opazili že pri telegrafih in seveda v današnjem času razvejanega omrežja telekomunikacij in daljnovodov. Prišlo je do izpada omrežja, telefonskih central, itn.

    "Eruptive M5.9 Solar Flare - August 24, 2014" - izbruh si lahko recimo ogledate na strani:
    https://www.youtube.com/watch?v=iKA9ZOnFlcM
    https://www.youtube.com/watch?v=iKA9ZOnFlcM




    Posnetki sonde SOHO. Sami smo opazovali izbruhe do roba rdečega kroga (dober polmer Sonca vstran od površine Sonca), ki zastira Sonce (beli krog na sliki). Zunaj tega območja majhen Lunt ni več zbral dovoj H-alfa svetlobe.


    Primerjava slik v vidni (spodaj) in HMI (Helioseismic and Magnetic Imager) svetlobi 617.3 nm (zgoraj) - izbruh se je zgodil ob pegi. HMI je inštrument za študij oscilacij in magnetnega polja na Sončevi površini ali fotosferi. HMI opazuje celoten Sončev disk na valovni dolžini 617.3 nm z resolucijo 1 ločne sekunde. Bolj je površina rdeča, močnejše je magnetno polje, večja je verjetnost za izbruh.


    Opazovanje Sonca skozi zeres priročen H-alfa teleskop Lunt 35 mm, montiran na izjemno priročnem stojalu teleskopa (igračke) FirstScope.
    Datum: 24. februar 2014 ob 14:30.
    Foto: Zorko V.


    Približno taka je bila podoba v H-alfa teleskopu - vir: https://www.youtube.com/watch?v=KkpVABEf53k.
    Izbruh smo opazovali še veliko dlje od roba Sonca, kot je to na sliki - do nekje 110 polmerov Zemlje vstran od Sonca. Če se je do sedaj ostalim članom družine zdelo, da je Sonce skoraj zmeraj enako (glih) - prag odziva na videno se je zato zelo povečal - so tokrat ob prizoru dobesedno obnemeli. Sonce s takim izbruhom da vsakemu misliti, kako izjemna je ta zvezda, ki nam daje življenje, hkrati pa lahko v trenutku vse pred sabo upepeli.
    Telefoniral sem kolegom iz AD Vega v Ljubljani, da morebiti posnamejo ta enkraten dogodek - a je bilo oblačno. Ja poletje (julij, avgust) 2014 je bilo dejansko v zadnjih desetih letih najbolj oblačno - in posledično najmanj sonca (trajanja).
    Tuji mediji so o tem izbruhu kar veliko poročali, naši mediji pa so bili na "počitnicah".


    Primerjava Zemlje in Sonca - protuberance so iz prejšnjega cikla. Premer Sonca meri približno 109 zemeljskih premerov.


    Primerjava Jupitra, Zemlje in Sonca s protuberancami. Protuberance (tudi prominence - Solar prominence) so relativno stabilne tvorbe in lahko ostanejo aktivne tudi nekaj dni. Plazma se oblikuje po primarnih magnetnih silnicah, a spet sam tok ionov tvori lastna magnetna polja - tako se vzpostavi zapletena dinamika. Znotraj celotnega spektra barv se protuberance skozi klasične filtre ne opazijo (prešibka svetloba - razen direktno ob Sončevih mrkih). V H-alfa svetlobi pa protuberance lahko zelo nazorno opazujemo. Glede na izbruhe, blišče (Solar flare), ki trajajo do minute ali nekaj 10 minut (delno se opazijo skozi klasične filtre tudi v vidnem delu spektra - nekatri jih imenujejo bakle), imajo protuberance precej nižjo temperaturo. Včasih ni jasne ločnice glede izbruhov (bliščev) in protuberanc - tudi definicije se v določenih virih precej križajo.

    Glej tudi:
    http://www.spaceweatherlive.com/community/topic/707-active-region-2151-m59/


    Izbruh iz 15. novembra 2011 - M razred.
    Vir: http://www.spaceweather.com/images2011/16nov11/prom_anim.gif?PHPSESSID=e4p1jrf93gvpcd62kgnoaljiu3




  • Umrl je akademski slikar Jože Slak,
    - 23. avgust 2014 (bil je tudi odličen opazovalec nočnega neba)


    V 64. letu starosti je minulo soboto pri padcu s kolesom umrl slikar Jože Slak, so za STA sporočili iz Hanna's ateljeja sonoričnih umetnosti, s katerim je Jože sodeloval. Njegovo slikarsko ustvarjanje je bilo prežeto s filozofijo vzhodnjaških kultur in tudi astronomijo, estetski vrhunec in novum v slovenskem prostoru so njegove rezljane plošče, poslikane z živimi barvami.

    Bil je tudi odličen opazovalec nočnega neba, sam si je izdelal imeniten teleskop. Del slikarstva je posvetil tudi podobam lepot nočnega neba.
    Udeleževal se je Messierjevih maratonov in bil Gregorjev sodnik v Višnjanu leta 1997. Leta 1995 je Jože Slak na M. maratonu dosegel do tedaj naboljšo slovensko uvrstitev, tretje mesto.


    Na sliki so v višnjanskem observatoriju z leve proti desni Gregor Vertačnik
    (drugo mesto M. maratona, 95 objektov), gostitelj Petar Padovan in sodnik Jože Slak.
    Spomnim se, da nama je dejal, da je ponosen na naju. Z njim je bilo prijetno kramljati.



  • Meglica Severna Amerika,
    - 2. avgust 2014


    datum: 2014-08-02
    kraj: Šentvid
    avtorji: Klemen Blokar, Andrej Lajovic
    oprema:
    objektiv Canon 400 mm f/2.8
    montaža SkyWatcher EQ6
    Canon EOS 350D z Baaderjevim H-alfa filtrom
    samodejni sledilnik Lacerta MgenII
    zajem:
    ISO 800
    12 × 480 s = skupaj 96 min
    4 temne ekspozicije po 480 s
    7 kratkih temnih ekspozicij (1/4000 s)
    7 ekspozicij enakomerno osveteljene vhodne odprtine (1/2 s)
    zloženo v programu Iris
    pretvorba v manjši dinamični razpon: Luminance HDR (algoritem Durand)
    končna obdelava: Gimp
    komentar:

    Ta posnetek Severne Amerike je prvi test objektiva Canon 400 mm f/2.8 ter dvojnega nosilca za teleskop + sledilni teleskop. Noč je bila sicer temna (SQM 19.7), a transparenca zaradi vlage v zraku ni bila najboljša; ohišja opreme so se močno orosila in kmalu po koncu fotografiranja se je spustila tudi megla.

    Na izvornih fotografijah je mogoče videti, kako se od slike do slike veča premer zvezd. To bi sicer lahko bila posledica povečevanje sipanja zaradi počasi nastajajoče megle, a podroben ogled fotografij pokaže, da gre bolj verjetno za premikanje fokusa objektiva. Ali je vzrok drsenje samega mehanizma ali pa morda raztezanje objektiva zaradi temperaturnih sprememb, še ni jasno. Oprema je bila pred fotografiranjem shranjena v od vročega dneva segretem observatoriju in čeprav se je imela med pripravami možnost že nekoliko temperirati, je bila ohladitev gotovo znatna: ocena, da je temperatura opreme med fotografiranjem padla za 15 °C nikakor ne bi bila nerazumna.

    Zaradi postopnega slabšanja ostrine fotografij je bilo pri obdelavi treba zavreči nekaj končnih fotografij, eno dodatno pa še zaradi preskoka samodejnega sledilnika. Ta preskok je bil verjetno posledica "lufta" v polžu dvojnega nosilca - montaža je namreč med sledenjem prečkala lokalni meridian. Če bi gledali le na ostrino, bi bilo sicer najbolj smiselno obdržati le prvih nekaj (npr. 5) fotografij, a zaradi bližine Ljubljane je bilo to število raje povečano v korist razmerja signal/šum. Zvezde so na končni sliki zato nekoliko večje kot bi si želeli, a so vsaj detajli meglice dobro vidni.



  • Opazovanja,
    - 30. junij 2014





    V tem teleobjektivu se skriva veliko nasega dela.


    Andrej reže vmesnik (za čeljust montaže) za nov teleobjektiv.








    Takoj po zahodu Sonca smo opazovali "konjsko glavo"!









  • Piknik za zaključek šolskega leta,
    - 23. junij 2014


    Po letu 2008 smo izvedli drugi astronomski piknik ob zaključku šolskega leta. Dobrote pečene na žaru, hude debate in na žalost nekoliko nevihtno vreme. A nebo je vendar toliko zdržalo, da je družba v miru spekla dobrote.
    Upajmo, da postane tako druženje tradicionalno pa da bo zraven še kako opazovanje, ... jasna noč ...


    9. junij 2008 je bil za člane AKGŠ zelo pester - komentar je odveč.

    JURE NAM POŠILJA POZDRAV IZ ŠTUDIJSKEGA OBISKA ZDA





  • Zahod Sonca za Triglavom,
    - 21. junij 2014 (začetek poletja)


    Vremenska napoved je bila za 21. junij 2014 obetavna - posebej za večerne ure in odpravil sem se na Šentvid - "na začetek poletja", ki ga (simbolno) zaznamuje prekrasen zahod Sonca za Triglavom (nakar še enkrat delno pokuka na vzhodni strani Triglava, preden dokončno potone za Julijci). Ta prizor je seveda viden zgolj v smeri Triglav - Šentvid. Tudi dinamika zaporedja satelitskih slik je kazala razpadanje še zadnjih oblakov nad Alpami.
    A pot na šolo se je kar zapletla - otroci so mi "zaplenili" avto - no tudi trola ni slaba rešitev.
    Prvo resno presenečenje pa je sledilo pri vhodnih vratih. Senzor ključavnice se ni odzival, ..., nakar sem kar skoraj minuto držal elektronski ključek na senzorju (to sem počel tako iz obupa) in glej - modra lučka je čudežno zasvetila. Ponovil sem vajo in vrata so se bila voljna odpreti. A ko sem testiral, če lahko pridem iz šole - noben trik več ni pomagal! A sem ostal ujet v šoli? Mobilnega telefona (kot ponavadi) nisem vzel s sabo. Kolegi iz ADV so imeli druge opravke (fizčno precej naporno delo), nekateri eksperti pa so se tudi preveč prestrašili satelitske slike (to sem izvedel naknadno po vrnitvi domov) in jih tako ni bilo na šolo - morebiti pa pride kdo iz UNI3 (bilo bi mi nerodno, da povabim člane skupine, a na šoli ni nobenega). Če nobenega ne bo - pa lahko prespim tudi na šoli (v observatoriju) - dostop do vode imam, večerja pa tako samo škoduje zdravju, doma pa so že navajeni moje občasne odsotnosti (problem šole je, da je praktično vsa pod alarmom in ...) ... Edino s kontaktnimi lečami bodo težave ... Če pa se na parkirišču slučajno pojavita učiteljica Maria ali hišnik, ju lahko pokličem - a kaj, ko ju težko prepoznam na tej razdalji. Lahko bi poskusil še z e-pošto (in čakal na odziv) ali pa bi poiskal kako sms orodje in poslal sporočilo preko spleta ...
    Ni časa za paniko, raje se prepustimo toku dogodkov.
    Na okno prislonim listek za člane UNI3, da bom "odprl" vrata ob 20:20 in se odpravim na teraso. Morebiti pa me Sonce razveseli.
    In res - skozi H-alfa teleskopek so se odlično razločili markantni izbruhi (ogromni loki na površju Sonca), Triglav je bil praktično brez oblaka, za njim po pričakovanju ni bilo videti omembe vrednih ovir (nobenih oblakov na vrhu alpskih grebenov). Naredim nekj slik, opazujem Sonce in občasno grem na rob terase, če se pojavi kdo iz UNI3. Ob enem izmed izletov na rob terase zagledam na parkirišču avto in gospoda, ki se zdi (glede na moje kratkovidne oči), da bi lahko bil Boštjan. Hitro oddrvim po stopnicah do vhodnih vrat, ja - bil je Boštjan. Potrkam na okno, da ga prikličem in razložim težavo. Kako mu dostaviti ključe (z vrha šole jih nisem upal spustiti - to je zadnja možnost ...), okna so namreč zaprta in brez kljuk? Na vrhu pa sem le zagledal eno ozko okno, ki se je dalo odpreti. Podstavim klop, splezam na okensko polico in ob strani spustim ključe do Boštjana. Sedaj sva pa morala čez šipo (improvizirati) debatirati kako in kaj s ključem (zvok se je slabo prenašal). Že skoraj v obupu nama je le uspelo odpreti vrata. Med vrata in okvir sem podstavil desko ... - da ne bi imela težav pri odhodu.
    Plačilo je bilo za oba obilno.
    Sonce je praktično do obzorja ohranjalo dovolj svetlosti in kontrasta. Tako sva skozi H-alfa teleskop občudovala zahod Sonca za Triglavom (prvi in drugi dotik) skupaj s protuberancami ... Hkrati sva ta izjemen prizor še slikala. Sence in odtenki na nebu so bili prav pravljični. Sonce se je za nekaj časa skrilo za Triglavom, nakar se je spet delno prikazalo (v obliki biserov) na vzhodni strani Triglava.Ta ponovni mini vzhod Sonca je mogoč samo do okrog 20 ur pred ali po solsticiju. Zahodni del neba je bil praktično brez oblačka. Boštjan je ta prizor doživel prvič in ...
    Nato sva še malo obujala spomine na astronomski tabor na Šmohorju - ki nam je vsem ostal v izjemnem spominu. Na koncu sva s Ciko občudovala še gospodarja prstanov - Saturn se je pokazal v svoji najlepši luči. Boštjan me je zapeljal domov in nato je še sam šel opazovat z namiznim Dobsonom (Orion 100 mm, f/4 - iz UNI3 akcije 2012) in še z neko meni neznano optiko.

    Sledi nekaj posnetkov zahoda Sonca za Triglavom.

    Še prej pa satelitske slike - za poduk ...




    Dinamika satelitskih slik je kazala na veliko verjetnost (daleč nad 50%), da se bo zahod Sonca za Triglavom tudi dejansko videl. Iz slik se lepo razloči met. čiščenje Slovenije proti večeru - tudi Alp nad Koroško, kjer živijo naši zamejci. Ponovila se je zgodba iz 21. junija 2012, a ... Tudi spletna kamera iz Kredarice je delno kazala na ugodne razmere - a severozahod ima Kredarica zastrt s Triglavom, tako da kamera ne pokaže realne slike.







































    Pa še - prav 21. junija 2014 se je poročil naš kolega Gregor. Izbral je simbolično in dejansko enega bolj primernih dni za pot v skupno življenje. Naj mu Sonce v zakonu nikoli ne zaide - te slike posvečam Gregorju in Silvi. Vse dobro ...

    Pred poroko sem ga pohecal, če se nam pridruži na opazovanju zahoda Sonca za Triglavom in izjavil je - veš da sem pomislil tudi na to možnost. Lepo!





    PODOBE PREHODA 22. junij 2014

    Iz slik je razvidno, da je bil tokrat sverozahod precej bolj pokrit z izrazito kopreno, kot dan prej. Slika Sonca sedaj ni bila prenasičena in prizor je bilo precej enostavneje opazovati. Slike so polne raznolikih vzorcev na nebu - relief Triglava je ob teh pogojih očitnejši. A minilo je preveč časa od solsticija in Sonce se na vzhodu Triglava ni več prikazalo. Tokrat se nas je zbralo 8. Na razpolago smo imeli ADV in moj H-alfa teleskop. Bil je prijeten večer in tudi ključavnica ni več nagajala ...




















    Še zahod Sonca na Šmarni gori - 19. junij 2014. Za Triglavom zaide kake 25 dni pred ali po poletnem solsticiju (okrog 20:30).

    ZST2014



  • Obisk učencev OŠ Šentvid,
    - 9. junij 2014


    Pod mentorstvom izvrstne pedagoginje Marje Godler so nas obiskalo učenci 5. razreda OŠ Šentvid. Bili so zelo radovedni, take imamo radi. Ogledali so si večerne planete (Jupiter v Dvojčkih, Mars v Devici, Saturn v Tehtnici). Posebno všeč jim je bila Luna, ki so jo znali (pod Klemnovim nadzorom) tudi sami poiskati s Ciko (teleskop Dobson, GSO, 300 mm, f/5). Opazovali smo tudi prelet Mednarodne vesoljske postaje - ISS. Zelo so uživali med opazovanjem z daljnogledom 15x70 - Celestronov SkyMaster.



  • Opazovanje in snemanje Marsa,
    - 26. maj 2014



    Slika: posnetek4-b60m30.png-wav-n20s4.20k27-gimp.png
    Mars posnet 26. maja 2014 - Šentvid. Avtorji: Andrej, Klemen, Jure, Dejan, Peter, Gaja, ...
    Programa za izbiro in obdelavo slik sta izdelala Jure in Andrej.
    CCD kamera "Basler acA 1300 - 20gm" (1296pix × 966pix) na teleskopu Newton - Skywatcher 200 mm, f/5 (Barlow - 2x5 = 10x) na EQ6 montaži.
    Opazovanja
    Atmosferski pogoji so bili zelo dobri in tako smo lahko brez težav (skozi Ciko) zaznali površino Marsa in polarne kape.


    Sonce, zvezdna karta in nase sence ..., 19. maj 2014 - Šentvid.
    Foto: Dejan

    Še Gajina slika Lune posneta z mobilnim telefonom (teleskop "Cika", Dobson GSO 300m, f/5): 5. junij 2014.




  • Merjenje odzivnosti sprejemne antene radijskega teleskopa,
    - 12. 5. 2014





    Sliki našega sevalca - je nekoliko bolj sofisticirana izvedba (ima "jarek" okoli centralnega valja).


    Slika običajnega valovodnega sevalca.



    Andrej je povabil kolega radioamaterja Aleša, da je pomeril odziv antene radijskega teleskopa v izgradnji. Andrej je žičko (približno 1/4 val. dolžine) - sprejemni del antene (probe) - škrajševal po stopnjah do željene odzivnosti na valovno dolžino okrog 21.1 cm, oziroma frekvence = 1420 MHz (končna dolžina sonde je okoli 4.6-5 cm). Frekvenčni generator je v anteno pošiljal oscilacije od 1.14 GHz do 1.49 GHz, in ko je pri frekvenci 1.42 GHz odboj signala bil najmanjši, je bila sprejemna antenca primerno dolga. Pri tej dolžini in frekvenci, je antena večino signala oddala v prostor (lastna frekvenca).


    Kako nastane vodikova črta dolžine 21.1 cm (pri spremembi spina elektrona). Zelo ugodno je, da (vodikove) valovne dolžine 21-cm prah ne blokira! Sevanje val. dolžine 21 cm zagotavlja torej najboljši način, da lahko preslikamo strukturo Galaksije. Plin iz atomov vodika ima temperaturo med 100 K do okoli 3000 K.

    Slika Rimske ceste v vodikovi črti 21.1 cm - vodik je del spiralnih rokavov. Senca spodaj, je posledica blokade in šuma iz smeri jedra Galaksije.




    Dimenzije značilnega 21cm sprejemnega resonatorja (horn feed).
    Frequency = 1.42 GHz
    Wavelength = 21.1 cm
    Horn (waveguide) diameter = 15.2 cm
    Lower cut off frequency = 1.14 GHz
    Upper cut off frequency = 1.49 GHz
    Waveguide (Guide) wavelength = 35.2 cm
    Probe placement from closed end = 8.8 cm
    Feed horn length = 26.4 cm
    Choke ring depth = 10.6 cm
    Choke ring diameter = 36.4 cm
    Dish focal ratio = 0.4
    Dish focal point depth inside horn = 3.7 cm
    Distance from front of horn to back wall of choke ring for minimum noise = 10.4 cm
    Distance from front of horn to back wall of choke ring for maximum gain = 11.7 cm


    Ločljivost teleskopa je v grobem razmerje med valovno dolžino in premerom antene, natančneje:
    α = 1.22*λ/D
    V našem primeru (D=190cm, λ=21.1cm) je ločljivost:
    α = 1.22*21.1cm/190cm = 0.1354842 = 7.8 ° = 8 °

    Nekaj zanimivih naslovov:
    http://www.setileague.org/hardware/feedchok.htm
    http://rishi-patel.blogspot.com/2013/10/summary-of-horn-antenna-project.html
    http://ay201b.wordpress.com/2011/02/17/the-cold-ism-atomic-21-cm-molecular/
    http://astronomyonline.org/Science/RadioAstronomy.asp
    http://www.astronomynotes.com/ismnotes/s3.htm


    Dejan je opazil v smeri Štajerske prekrasno virgo - pojav, ko padavine izhlapijo v zraku.

    Vreme nam je nekoliko ponagajalo - a je umeritev antene uspela. Na koncu smo skozi našo vrlo Ciko (Dobson 30 cm, f/5) pogledali še tri kralje majskega neba 2014: Jupiter na zahodu, Mars na jugu, Saturn na vzhodu.



  • Izjemno bogat ponedeljek,
    - 5. 5. 2014


    Dopoldan smo na FMF (Jadranska 19, Lj.) prisluhnili Dejanovemu uspešnemu zagovoru diplome - »Primerjava radarskih produktov za detekcijo toce« - vse čestitke našemu novopečenemu diplomiranemu meteorologu. Na Šentvidu pa je prejel še nadvse praktično darilce.
    Zvečer pa nas je obiskal še mladenič Jon s svojim novim teleskopom - "SKYLINER-250P FLEXTUBE SYNSCAN 254mm (10") f/4,7 Parabolic Go-To" Dobson. Navodila za opcijo goto so nekoliko napačna - a zagotovo velja, zmeraj moraš začeti v vodoravni poziciji cevi, obrnjeni proti severu. Teleskop ima to dobro lastnost, da ga med sledenjem lahko ročno premikaš in si zapomni lego (premik). Objekte išče zelo solidno - prav pride manjša povečava, po centriranju pa seveda opzujemo s povečavo primerno objektu in stanju atmosfere. Ima pa teleskop eno nedoslednost, da motorji težko delujejo, če je cev nagnjena pod 30° glede na vodoravnico (iskalo in okular porušita ravnovesje navorov) - rešitev je, da se zadaj na cev navije masa okrog 2 kg. Slika (optika) teleskopa je odlična. Ker se cev zloži, je teleskop tudi primeren za prevoz v manjšem avtomobilu. Fanta smo zadržali kar do polnoči, ... Bila je čudovita noč (opazovanja: Jupiter, Mars, Saturn, M13, M57, M51, M65, M81, M82, Luna, ...).
    Fantje so me ("kratkovidneža") presenetili še z montažo naše velike zvezdne karte (2m x 1m) na zunanjo steno observatorija (Objekti Messierjevega, Caldwellovega in M+M kataloga) - minilo je leto - a vseeno odlično in uporabno.
    Andrej pa je še uspel pobrusiti in pobarvati del stojala r. teleskopa v izgradnji.
    Sonce te dni zahaja ravno za Sv. Jakobom, Triglav pa se že nastavlja za poletni zahod Sonca (20., 21., 22. junij).
    Sledi nekaj slik.


    Jon postavlja svoj nov teleskop - "SKYLINER-250P FLEXTUBE SYNSCAN 254mm (10") f/4,7 Parabolic Go-To" Dobson.














    Nam vsem znan - izjemen predavatelj, retorik in človek - prof. dr. Jože Rakovec čestita Dejanu za uspešen zagovor diplome. V slavnostnem nagovoru je g. Jože poudaril, da morajo biti diplomanti meteorologije (fizike) ponosni na fakulteto in na svoj status - ne smejo pa biti važni. D R Ž I.




    IN - kaj je v paketu? Kakšen eko. puritanec bi dejal, da je to "naprava za povečanje koncentracije toplogrednih plinov ..."




  • "Say 'Hi!' to Juno"
    - sreda 9. oktober 2013,
    - aprila 2014 smo prejeli tudi potrdilo




    Aprila 2014 smo za uspešno izveden projekt "Say 'Hi!' to Juno" - agencije NASA - prejeli tudi pisno potrdilo. LEPO!

    V sredo, 9. 10. 2013, je med 20:00 in 22:40 po lokalnem času potekal projekt "Say 'Hi!' to Juno" agencije NASA, o katerem si lahko več preberete na JPLjevi strani[1]. Na kratko, gre za kalibracijo enega od inštrumentov na sondi Juno, ki je na poti do Jupitra. Vrli JPLjevci so za pomoč prosili radiomaterje po svetu.

    Juno ima inštrument, imenovan Waves, ki bo meril elektromagnetna polja v Jupitrovi okolici. Ta so precej močna, kar pomeni, da je inštrument dokaj gluh. Predvidevajo, da smo radioamaterji sposobni narediti dovolj močne signale, da bi nas morda lahko zaznal. Zato so v sredo med 19:00 in 20:40 po UTC organizirali množično oddajanje kratkega sporočilca "HI" na radioamaterskem frekvenčnem območju 28MHz. V tem času je namreč sonda obiskala Zemljo med manevrom prače, ki jo je pospešil proti Jupitru. Sporočilo se v telegraski obliki glasi ". . . .   . .       ", kjer sta posamezna pika ali presledek dolga 30 sekund.

    Mi smo za dogodek izvedeli šele na isti dan, zato smo se morali precej podvizati. Situacija je bila namreč zelo ugodna: na šentviškem observatoriju počiva dipolna antena, ki so jo kakih 16 let nazaj uporabili v raziskovalni nalogi iz radioastronomije (PRVI KORAKI RADIJSKE ASTRONOMIJE V SLOVENIJI). Kot naročeno deluje ravno v 28 MHz območju. Poleg tega je trenutno na observatoriju Juretova kratkovalovna radijska postaja s pripadajočo opremo. Vendar pa vsi ti deli še nikoli niso bili povezani v delujočo celoto in ekipa v sestavi Andrej, Dejan, Jure in Klemen si šteje v čast, da je v dveh urah uspešno postavila sistem in pravočasno (za las) začela z avtomatskim oddajanjem pod klicnim znakom S56EX.

    Medtem, ko se je računalnik potil z natančnim odmerjanjem trajanja piskov, smo na strani WebSDR[2] spremljali, kaj se dogaja drugod po svetu. Pokazalo se je, da so se aktivirali radioamaterji povsod po svetu, največ pa jih je bilo slišati v ZDA, kjer je ta hobi tradicionalno zelo zastopan.

    http://www.jpl.nasa.gov/hijuno/
    http://www.websdr.org/

    Zapisal: Jure Varlec








    Marko Cedilnik (z leve) in Tomaž Goslar ob dipolni anteni na terasi Gimnazije Šentvid - Ljubljana (posnel Zorko Vičar) - iz 1997.



  • Opazovanja,
    - 7. april 2014



    Obiskal nas je Miha D. in ujel je zares prelep pomladni večer (a minila so leta, de se nama je uspelo srečati na terasi GŠ - in splačalo se je ...). Kljub Luninemu prvemu krajcu, je bilo nebo posejano s čudovito kristalno podobo zahajajočih zimskih ozvezdij (Zimski šestkotnik) in prihajajočimi pomladnimi ozvezdji (Pomladni trikotnik), na sz pa je kraljeval Veliki medved. Transparentnost je bila odlična. Jupitrova rdeča pega je bila jasno vidna - tako kot na boljših fotografijah, na Luninem terminatorju pa se je videl izjemen ples senc gora, sten kraterjev, dolin. Posneli smo nekaj lepih podob Jupitra, Lune. Del ekipe pa je opazoval s Ciko (teleskop Dobson premera 30 cm, f/5) in z daljnogledoma SkyMaster 15x70 - odlične naprave. Opazovani objekti so bili: Luna, Jupiter (v Dvojčkih), Mars s polarno kapico (v Devici), M45, M44, M42, M43, M81, M82, M3, M1, M35, M51, Mizar in Alkor, Karlovo srce, ...



  • Obiskali so nas učenci iz OŠ Koseze in Fužine
    - 31. marec 2014


    Obiskali sta nas dve skupini učencev iz OŠ Koseze in Fužine, ki poslušata izbirni predmet - astronomija. Učenke in učenci so spoznali opremo - zrcalna teleskopa Dobson 300/1500 mm in 200/1000 mm. Vremenska napoved za ta dan je bila krasna - realnost na nebu pa manj, iz ure v uro je bilo bolj oblačno. Opazovali smo lahko vsaj del zimskega šestkotnika z Jupitrom v Dvojčkih. Po 21:30 se je nebo popolnoma zaprlo. Najprej smo na nebu z laserjem pokazali svetlejša ozvezdja:
    Voznik, Bik, Dvojčka, Orion, Rak, del Leva.
    Ogledali smo si naslednje objekte:
    M44 - Jasli, M45 - Plejade, M42, Jupiter, Sirij.
    Opazovanja so potekala tekoče. Kdaj so premaknili teleskop (in zato sosed ni kaj veliko videl), a to je del astronomskih opazovanj in otroškega "pogleda" na svet.
    Trije so tudi narisali Jupiter s pasovi in lunami. Na površini Jupitra se je nekaj časa videla tudi senca lune Evropa.
    Še enkrat znova je pogovor tekel o tem, da je potrebno študente pedagoških smeri bolje pripraviti na praktično astronomijo in rokovanje s teleskopom.
    Večini tudi pojem horoskopa ni jasen, ta tematika jih je zelo zanimala. Letna pot Sonca med zvezdami je še zmeraj trd oreh.
    Pa še premik ure na poletni čas je svoje naredil - prilagoditev odraslih in otrok na spremembo ritma ni zmeraj enostavna ... A astronomska noč je vseeno zelo uspela.


    Na robu NGC 2174
    Avtorstvo slike: NASA, ESA, Hubble Heritage Team (STScI/AURA)
    Pojasnilo: Ta fantastičen del neba se nahaja blizu roba NGC 2174, območja nastajanja zvezd, oddaljenega okoli 6400 svetlobnih let v z meglicami bogatem ozvezdju Orion. Prikazuje ogromne oblake plinov in prahu, ki jih oblikujejo vetrovi in sevanje novorojenih zvezd, razpršenih v odprtih zvezdnih kopicah okoli središča NGC 2174, tik izven gornjega roba slike. Čeprav se nastajanje zvezd znotraj teh prašnih vesoljskih oblakov nadaljuje, se bodo najverjetneje oblaki v nekaj milijonih let zaradi vpliva energetskih novorojenih zvezd razpršili. Ta medzvezdna scena se razteza okoli 6 svetlobnih let in je bila posneta v infrardečih valovnih dolžinah s Hubblovim vesoljskim teleskopom. Posnetek je v počastitev prihajajoče 24. letnice izstrelitve Hubbla na krovu vesoljskega raketoplana Discovery 24. aprila 1990.

    VIR: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap140403.html



  • 9. MESSIERJEV MARATON
    - 29. marec 2014, Trnovem pri Novi Gorici

    - (zemljevid).
    Kaj so Messierjevi objekti

    Messierjevi objekti so svetli "megličasti objekti", ki jih je v svoj katalog uvrstil astronom in lovec na komete Charles Messier v 18. stoletju. S sestavo takega kataloga se je izognil težavi, da bi jih zamenjeval s kometi. V končnem Messierjevem katalogu je bilo število zbranih objektov 103, sedem pa dodanih kasneje. Med Messierjevimi 110-imi astronomskimi objekti, ki jih označujemo s črko M in kataloško številko, se skrivajo difuzne meglice, planetarne meglice, galaksije, kroglaste in odprte kopice, torej zelo raznoliki objekti globokega polja.

    Nekateri Messierjevi objekti

    Nekateri izmed sugestivnejših Messierjevih objektov (avtor: Jure Stare)

    Vsi Messierjevi objekti so v dobrih opazovalnih pogojih vidni že v malo večjem daljnogledu, brez težav pa jih zlahka najdete v vsakem manjšem teleskopu. Vseh 110 lahko sočasno vidimo na nebu le enkrat v letu, ko se ljubitelji zberejo tudi za tekmovanju, ki mu pravimo Messierjev maraton.

    Program

    29. marec 2014

    12.00 – uraden začetek
    13.00 – opazovanje in fotografiranje Sonca ter neformalno druženje
    15.00 – predavanja v predavalnici

    19.00 – opazovalni prostor

    30. marec 2014

    05.00 – konec opazovanja
    07.00 – razglasitev rezultatov in zaključek

    Astronomski podatki za 29. marec

    29. marca 2014 Sonce zaide ob 18:26, začetek astronomske noči nastopi ob 20:11. Konec astronomske noči nastopi 30. marca 2014 ob 4:01, Sonce pa vzide ob 5:46. Luna opazovanja ne bo motila, saj je zjutraj osvetljenega le 0,13% njenega površja (zaide ob 17:09, vzide ob 4:51).

    V prvem delu noči bo nebo krasil svetli planet Jupiter, v drugem delu pa nam bodo predstavo pripravili Mars, ki bo ravno prihajal v opozicijo, planet Saturn, tik pred vzidom Sonca pa še svetla Venera, kot “Danica”, planet Merkur in Luna tik pred mlajem.

    Messierjev maraton in pravila

    Vsako leto naj bi teoretično samo v marcu lahko v eni noči videli vseh 110 Messierjevih objektov. V preostalih mesecih so nekateri objekti preblizu Sonca in jih je tako povsem nemogoče opazovati. Messierjev maraton je tekmovanje astronomov v iskanju Messierjevih objektov. Zmaga pripada tistemu, ki jih najhitreje najde največ.

    Organizatorji poudarjajo, da cilj Messierjevega maratona ni tekmovanje ampak popularizacija astronomije ter druženje in sodelovanje med številnimi ljubitelji astronomije.

    Deset pravil Messierjevega maratona:

    1. Cilj tekmovanja je najkrajšem času najti čim več Messierjevih objektov. Tekmovanje poteka od mraka do zore.
    2. Če je našlo več tekmovalcev enako število objektov, se pri razvrstitvi upošteva čas potrditve zadnjega objekta.
    3. Vsak tekmovalec opazuje samostojno. Tekmovalec lahko ima ob sebi še največ enega pomočnika. Ta mu lahko pomaga pri delu, ne sme pa rokovati s teleskopom. Na enem teleskopu lahko tekmuje le en tekmovalec.
    4. Uporaba avtomatske funkcije GO-TO ni dovoljena.
    5. Tekmovalec lahko poleg teleskopa uporablja še binokular, vendar mora vse objekte sodniku pokazati skozi isti teleskop.
    6. Tekmujemo s 110 objekti, kar pomeni, da za M 102 štejemo NGC 5866 v Zmaju.
    7. Najdene objekte potrjuje sodnik. Njegova odločitev je končna.
    8. Sodnik oznani začetek in konec tekmovanja ter morebitne vmesne odmore ali prekinitve, če so le te potrebne.
    9. Tekmovalci morajo uporabljati svetila, zastrta z rdečim filtrom. Svetila z belo svetlobo niso dovoljena!
    10. Objekt, ki ga tekmovalec prijavlja, mora biti v sredini zornega polja. Če je v zornem polju več Messierjevih objektov, je tekmovalec dolžan posamezne objekte identificirati sodniku.

    Organizatorji in podporniki dogodka

    Organizatorji in podporniki dogodka so Slovenska astronomska revija Spika, Amatersko astronomsko društvo Teleskop iz Nove Gorice, spletna skupnost ljubiteljev astronomije Astronom.si ter firmi GTD - Gemini Telescope Design in Moravian Instruments.

     

    Vir: Slovenska astronomska revija Spika

    Uradni vrstni red 9. Messierjevega maratona:
    1. mesto: Igor Žiberna, 107
    2. mesto: Gorazd Bizjan, 106
    3. mesto: Rok Kete, pomočnik Blaž Černetič, 102 (5:00)
    4. mesto: Teja Fabijan, 102 (5:30)
    5. mesto: Mišo Šantič, 100
    6. mesto: Krištof Skok, 99
    7. mesto: Borut Korošin , 98
    8. mesto: Tina Hajdinjak, pomočnik Jure Hajdinjak, 53
    9. mesto: Tomaž Plevel, pomočnik Peter Ojstršek, 46
    10. mesto: Fran Krivic, 38
    11. mesto: Jaka Jenko, pomočnik Boris Jenko, 35
    12. mesto: Filip Bizjan, pomočnica Gaja Bizjan, 14
    13. mesto: Bojan Ambrožič, 13
    14. mesto: Žiga Nosan, pomočnik Marko Nosan, 3
    15. mesto: Jakob Robnik, 2




  • Vrtinci na zemljevidu prasevanja nakazujejo inflacijo (teleskop BICEP 2)
    - 17. marec 2014

    BICEP2 - Background Imaging of Cosmic Extragalactic Polarization 2
    (Snemanje ozadja kozmične izvengalaktične polarizacije 2 - SOKIP 2)


    Uroš Seljak, slovenski astrofizik in kozmolog, * 13. maj 1966, Nova Gorica.
    Kako izmeriti gravitacijske valove velikega poka, je kot prvi leta 1996 napovedal slovenski kozmolog prof. dr. Uroš Seljak, vodja Centra za kozmološko fiziko na Berkeleyju.
    Ker doslej niso imeli meritev, je bil to zgolj prostor za špekulacije. A kot kaže ponedeljkova objava, je nedokazana teorija inflacije zdaj dobila eksperimentalni dokaz. Detektirali so obstoj tako imenovane B-polarizacije in izmerili gravitacijske valove velikega poka, kar je kot prvi leta 1996 napovedal slovenski kozmolog prof. dr. Uroš Seljak, vodja Centra za kozmološko fiziko na Berkeleyju, kalifornijski univerzi in raziskovalni instituciji, ki je med najuglednejšimi na svetu. »Prav neverjeten občutek je, da smo to napoved zdaj tudi izmerili,« pravi dr. Seljak, ki je najbolj znan po raziskavah na področju prasevanja, grozdenja galaksij in vpenjanja teh opazovanj v širšo zgradbo vesolja.
    “This is a huge, huge discovery; it’s a rare occasion when a single result gives us insight about something that happened only 10 (to the power) minus 35 seconds after the birth of the universe,” Uros Seljak, a professor of physics at the University of California, Berkeley, said. Seljak, who was not associated with the new result, had 18 years ago predicted that polarisation measurements of the cosmic microwave background could be used to reconstruct the details of the early universe. (Vir: Peek into moment after creation)



    Alan Harvey Guth, ameriški fizik in kozmolog, * 27. februar 1947, New Brunswick, New Jersey, ZDA.
    Leta 1981 je formalno predlagal zamisel o inflaciji Vesolja, po kateri naj bi nastajajoče Vesolje prešlo fazo eksponentnega razširjanja, ki ga je gnala negativna energijska gostota vakuuma (pozitivni tlak vakuuma). Tako bi tudi lažje razložili enakost vesolja v vseh smereh. Posledica hitrega širjenja morajo biti tudi gravitacijski valovi. Na sledi teh valov je tudi Seljakova metoda iskanja polarizacije mikrovalov ozadja - prasevanja.


    Vrtinci na zemljevidu prasevanja nakazujejo inflacijo
    Pojasnilo:
    Ali je v zgodnjem vesolju prišlo do ekstremno hitrega širjenja? S takšno domnevo o obdobju inflacije poskušamo pojasniti več begajočih kozmičnih lastnosti, npr. zakaj vesolje zgleda podobno v nasprotnih smereh. Včeraj so bili objavljeni rezultati, ki kažejo nepričakovan signal z nepričakovano jakostjo, s čimer so podkrepili napoved inflacije, t.j. da morajo obstajati specifični vzorci v polarizaciji prasevanja -- svetlobi, ki se je izsevala pred 13.8 milijardami let, ko je vesolje prvič postalo prozorno. Vrtinčaste vzorce, imenovane B-polarizacija, lahko neposredno pripišemo učinkom stiskanja in raztezanja, ki jih ima gravitacijsko valovanje na elektrone, ki sevajo fotone. Presenetljive rezultate so odkrili v podatkih Background Imaging of Cosmic Extragalactic Polarization 2 (BICEP2) mikrovalovnega observatorija blizu južnega tečaja. BICEP2 je antena na vrhu stavbe, ki jo vidimo na levi strani zgornje slike. Na manjši vstavljeni sliki zemljevida prasevanja lahko vidimo, kako se črni vektorji polarizacije sučejo okoli barvastih vrhov z višjo temperaturo. Čeprav so rezultati statistično prepričljivi, bodo zaključki verjetno ostali kontroverzni, dokler ne pride do potrditev z neodvisnimi opazovanji.
    Vir:
    http://apod.fmf.uni-lj.si/ap140318.html


    Mikrovalovno okno na južnem tečaju zagotavlja merjenje signalov pod mikrokelvinom. To je pogoj za meritev polarizacije mikrovalovnega ozadja.

    Rezultati pregleda polarizacije mikrovalov na (lokalno) zelo praznem delu vesolja - ni veliko motenj Rimske ceste in tudi ne motenj naše civilizacije. Ocenjena energija inflacije je velikostnega reda 1016 GeV.


    BICEP detektorji.


    Lokacija BICEP senzorjev, južni pol.

    V bistvu je BICEP 2 teleskop, ki meri na valovni dolžini mikrovalov (100 - 150 GHz). Meritev je 7 sigma, torej izpolnjuje znanstvene standarde novega odkritja.

    * Preberi tudi intervju z Anžetom Slosarjem (kozmolog v ZDA - Brookhaven National Laboratory).

    Še nekaj slik k razumevanju polarizacije.

    Vir:
    http://www.utsandiego.com/news/2014/mar/17/bigbang-universe-UCSD/
    Seeing further back than ever before
    A team of scientists that includes astronomers at UC San Diego, have found the oldest evidence ever for the Big Bang theory.

    New earliest evidence
    0.0000000000000000000000000000000001
    second after Big Bang
    Scientists are now able to see how space was warped the moment after the Big Bang. The observed how it twisted to see the shape period of rapid expansion, called "inflation", bent space in a way that can be seen today by the twisting of light. Before this, inflation had only been predicted in models.

    Former earliest evidence
    38O.OOO years after Big Bang
    The heat from when the first atoms formed is the oldest observable light. Astronomers observed how it twisted to see the shape of space earlier in time.

    Oldest observable light.

    Size of universe

    Figures and axes not to scale.
    Age of universe

    Twisting pattern seen in light.

    Gravitational waves caused twisting.

    Big Bang Beginning of time
    Inflation Fraction of a second later
    First atoms form 380,000 years
    First stars form 100 million years
    First galaxies form 1 billion years
    Solar system forms 8.7 billion years
    Present day 13.8 billion years


    Looking for a twist in the light
    The BICEP2 telescope at the South Pole (shown) has found evidence for cosmic inflation by watching the way light twists. It is based off the BICEP telescope designed by UC San Diego astronomer Brian Keating.
    --------------------------------------
    When light is reflected, the rays become oriented along the same axis.

    How does light become twisted?
    When it passes through a gravitational wave, each ray twists differently depending on which part it passes through.

    Astronomers can determine what kind of warping the light passed by looking at the shape and strength of the twisting.

    Large, subtle twisting suggests gravitational waves.

    Small, strong twisting suggests dark matter.

    Source: Brian Keating, UCSD / SHAFFER GRUBB · U-T
    ----------------


    Sedaj vidimo dlje v preteklost kot kdajkoli prej
    Skupina znanstvenikov, ki vključuje astronome na UC San Diego, je našla doslej najstarejši dokaz za teorijo velikega poka.

    Zadnji najzgodnejši dokaz 0,0000000000000000000000000000000001 sekunde takoj po Big Bangu (velikem poku)
    Znanstveniki lahko sedaj vidijo, kako je bilo vesolje (zvito) ukrivljeno v trenutku takoj po velikem poku.
    Obdobje hitre širitve, ki se imenuje "inflacija", je ukrivilo prostor do te mere, da je mogoče še danes videti zasuk ravnine svetlobe (polarizacijo). Pred tem je bila inflacija napovedana zgolj v modelih.

    Nekdanji najzgodnejši dokaz
    38O.OOO let po velikem poku
    Temperatura in s tem sevanje, ko so nastajali prvi atomi, pomeni najstarejšo možno opazovno svetlobo (mikrovalovno ozadje). Astronomi sedaj lahko zaznamo, kako je svetloba zasukana in tako vidimo obliko prostora v zgodnjem času nastanka vesolja.

    Najstarejša opazovana svetloba.

    Velikost vesolja

    Objekti in osi niso v merilu.

    Starost vesolja

    Vzorci zasukane (polarizirane) svetlobe.

    Gravitacijski valovi povzročijo zasuk.

    Veliki pok (Big Bang) začetek časa
    Inflacija v delčku sekunde pozneje
    Prvi atomi se tvorijo 380.000 let po začetku širjenja
    Prve zvezde 100 milijonov let pozneje
    Prve galaksije se začnejo tvoriti 1 milijardo let po začetku
    Sončev sistem se tvori 8,7 milijarde let po začetku
    Danes 13,8 milijarde let po začetku

    Iščemo torej zasuk v svetlobi (polarizacijo)
    BICEP2 je teleskop na južnem polu (glej sliko), ki je našel dokaze za kozmično inflacijo, z gledanjem zasuka svetlobe. Metoda temelji na BICEP teleskopu, ki ga je zasnoval astronom Brian Keating (UC San Diego).
    --------------------------------------
    Pri sipani svetlobi so ravnine žarkov usmerjene - polarizirane.

    Zakaj je ravnina svetlobe zasukana?
    Ko gre skozi gravitacijski val, se vsak žarek zasuka različno, odvisno od tega, kje gre skozi val.

    Astronomi tako lahko določijo ukrivljenost, ki jo je preletela svetloba in sicer po obliki in intenzivnosti zasuka žarkov.

    Velik zasuk je posledica gravitacijskih valov.

    Majhen izrazit zasuk kaže, da je vzrok temna snov.

    Vir: Brian Keating, UCSD / SHAFFER GRUBB · U-T



    Anizotropno raztezanje prostora povzroča kvadropolne vzorce. Ker imajo fotoni iz toplejših območjih več energije, njihov vzorec "izstopa", kar pomeni, da je v splošnem polarizacija vzporedna s toplejšimi območji v prasevanju.


    Gravitational waves created polarization patterns in the cosmic microwave background (CMB) by stretching and squeezing space — and therefore the plasma soup of primordial photons and electrons — as the waves passed through. (A) Before a wave hits it from behind, a cross-section of space with an electron in the middle looks normal. But when the wave hits, the cross-section stretches and squeezes one way, then another, in an oscillating pattern (B). Instead of a uniform soup, the electron “sees” around it a universe a bit warmer in the squeezed direction and a bit cooler in the stretched direction (C). Originally, a photon’s wave wiggles in all planes perpendicular to the photon’s motion (D and E, incoming crosses). When photons scatter off the electron, they become polarized, wiggling in only one plane (outgoing lines). The resulting pattern (F) is a sum of the cooler and warmer photons’ polarizations. But because photons from warmer regions have more energy, their pattern “wins out,” meaning the overall polarization is parallel to the warm regions (G).
    S&T: Leah Tiscione
    Vir:
    http://www.skyandtelescope.com/news/First-Direct-Evidence-of-Big-Bang-Inflation-250681381.html


    Ker gravitacijski valovi izmenoma stiskajo prostor v eni smeri in ga širijo v pravokotni smeri, to povzroča "kodranje" (vrtinčnost), oziroma B-način polarizacije (spodnji del slike).
    E-način polarizacija v CMB podaja informacijo o nihanju gostote v zgodnjem vesolju (zgornji del slike).
    Vir: http://www.sciencemag.org/content/328/5981/989/F3.expansion.html


    Soavtor napovedi polarizacije (slika zgoraj) je tudi Slovenec Uroš Seljak - Berkeley in Zürich sta njegovi univerzi, kjer predava in raziskuje.
    Vir: http://wwwphy.princeton.edu/cosmology/capmap/polscience.html

    CMB pomeni "cosmic microwave background". Kako je s polarizacijo CMB? Seštejmo valove (električna polja E) po vseh smereh. E-polja so približno enaka v vseh smereh, vendar ne povsem (razlog so lahko gravitacijski valovi). Pričakujemo, da bo ena smer imela nekoliko večjo vrednosti vektorja E, kot druge smeri (glej sliko na desni) . Polarizacijo si lahko predstavimo z dolžino vektorja, je poravnana s smerjo največjega vektorja E. Tako polje polarizacije je v resnici neke vrste tenzorsko polje in ne vektorsko polje. Zgoraj je prikaz polja polarizacije za majhno področje CMB (sliko sta narisala Uroš Seljak in Zaldarriaga). Raziskovalec Uroš Seljak se predvsem ukvarja z nehomogenostmi v mikrovalovanem ozadju. Meritve in njegove napovedi se izjemno ujemajo.
    Še slovenski viri - http://blog.kvarkadabra.net/:
    nano je, da je način, kako
    Kako izmeriti gravitacijske valove velikega poka, je kot prvi leta 1996 napovedal slovenski kozmolog prof. dr. Uroš Seljak, vodja Centra za kozmološko fiziko na Berkeleyju, kalifornijski univerzi in raziskovalni instituciji, ki je med najuglednejšimi na svetu. »Prav neverjeten občutek je, da smo to napoved zdaj tudi izmerili,« pravi dr. Seljak, ki je najbolj znan po raziskavah na področju prasevanja, grozdenja galaksij in vpenjanja teh opazovanj v širšo zgradbo vesolja.

    Dr. Tomaž Zwitter zapiše, da je med kandidati za Nobelovo nagrado "z napovedjo, da je opažena vrtinčnost polarizacije posledica zgodnjega inflacijskega širjenja, tudi dr. Uroš Seljak".
    Kot vedno v znanosti mora med pravo in napačno razlago razsoditi eksperiment. Vprašanje je torej, ali je naglo inflacijsko širjenje ob začetku vesolja povzročilo še kakšne merljive posledice. Dr. Uroš Seljak, Novogoričan, ki je diplomiral in magistriral na Oddelku za fiziko ljubljanske univerze, nato pa doktoriral na Massachusetts Institute od Technology in je zdaj profesor fizike na Berkeleyju in direktor tamkajšnjega prestižnega Centra za kozmološko fiziko, je leta 1996 pokazal, da je izjemno hitro širjenje vesolja ob inflaciji moralo roditi močne gravitacijske valove, ki so kot periodični vzorec zgoščin in razredčin odmevali v zgodnjem vesolju. Svetloba, ki jo danes zaznamo kot mikrovalovno sevanje ozadja, se je v času, ko je vesolje postajalo prozorno za svetlobo, na teh malenkost gostejših in redkejših območjih sipala. Značilen pojav pri sipanju svetlobe je, da je taka svetloba polarizirana, torej da gre za valovanje, ki niha le v eni ravnini. Pojav poznajo fotografi, ki lahko v polarizirani svetlobi poudarijo oblake, na katerih se v lepem vremenu sipajo sončni žarki. Zgoščine in razredčine pa niso le posledica gravitacijskih valov, ampak običajnih gostotnih nihanj v snovi. Seljak se je tu domislil, kako razpoznati polarizacijo, ki je posledica inflacijskega nastanka gravitacijskih valov. Edino gravitacijski valovi namreč povzročijo, da ima dobljeni polarizacijski vzorec vrtinčnost.
    Premik meja je tako velik, da verjetno tega ne bo prezrl niti Nobelov odbor. Vprašanje je le, kako bo razdelil največ tri nagrade med teoretike in eksperimentalce. Z napovedjo, da je opažena vrtinčnost polarizacije posledica zgodnjega inflacijskega širjenja, je med kandidati tudi dr. Uroš Seljak. (Vir: Delo.si: Živimo v posebnem času)
    “This is a huge, huge discovery; it’s a rare occasion when a single result gives us insight about something that happened only 10 (to the power) minus 35 seconds after the birth of the universe,” Uros Seljak, a professor of physics at the University of California, Berkeley, said. Seljak, who was not associated with the new result, had 18 years ago predicted that polarisation measurements of the cosmic microwave background could be used to reconstruct the details of the early universe. (Vir: Peek into moment after creation)



    Grafični prikaz zgodovine vesolja prikazuje trenutek, ko so bili ob inflaciji (vesolje se je hipoma razširilo hitreje od svetlobe) ustvarjeni gravitacijski valovi in snovni valovi (sprememba gostote - razrečine in zgoščine kot pri zvoku). Učinki, ki jih imajo gravitacijski valovi na snov, generirajo B-način polarizacije mikrovalvnega ozadja (CMB) - kodranje (vrtinčnost) ravnin valovanja, medtem ko pa valovi, ki se odražajo v spremembi gostote, primarno povzročajo E-način polarizacije (radialno in tangentno).
    Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/BICEP2


    Linearno polarizirani gravitacijski valovi.
    Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Gravitational_wave


    Vpliv gravitacijskih valov na človeka - pretirano in shematično.
    Vir: http://scienceblogs.com/startswithabang/2012/08/21/a-spectacular-chance-for-gravitational-waves/

    Preprosta animirana razlaga odmevne kozmološke meritve:


    https://www.dropbox.com/s/0qv8bgclv1fnkqa/B-modes.pdf




    Primera detekcije polarizacije različno orientiranih kvadropolov.

    Slike o polarizaciji ... poučno!






























    The 10-meter South Pole Telescope and the BICEP (Background Imaging of Cosmic Extragalactic Polarization) Telescope against the Milky Way. BICEP2 recently detected gravitational waves in the cosmic microwave background, a discovery that supports the cosmic inflation theory of how the universe began. (Photo: Keith Vanderlinde, National Science Foundation)
    Vir: http://news.stanford.edu/news/2014/march/physics-cosmic-inflation-031714.html


    Faradejev zasuk polariziranega valovanja v magnetnem polju.

    Povezava med kotom (β) rotacije polarizacijske ravnine in magnetnim poljem (B) podaja zgornja povezava. ν je Verdeova konstanta (verdejeva ~), ki je odvisna od valovne dolžine, temperature in od snovi, konstanta je za različne snovi tabelirana, d je dolžina poti na kateri prihaja do vpliva na svetlobo.

    Rotacija je rezultat feromagnetne resonance. Ta resonanca povzroči, da žarek razpade na dva krožno polarizirana žarka, ki se širita z različnima hitrostima. Med njima pride do fazne razlike, kar se odraža kot zasuk ravnine prvotne polarizacije. Podoben pojav opažamo tudi v anizotropnih mineralih. Tam ta pojav imenujemo dvolomnost.


    Faradayevo vrtenje v medzvezdnem prostoru

    Pojav je opazen tudi pri širjenju svetlobe od izvora nekje v vesolju do Zemlje. V takšnem okolju je kot vrtenja ravnine polarizacije odvisen od valovne dolžine svetlobe na naslednji način:

    kjer je