ASTRONOMSKI KROŽEK Gimnazije Šentvid, Zanimivosti 2014
Stran se bo dopolnjevala v okviru razpoložljivega
časa. Za vse morebitne napake in nerodnosti se že v naprej opravičujem.
* Vreme "v vesolju" 3, http://www.spaceweather.com/ *
* Shadow&Substance *
EPOD (Earth Science Picture of the Day)
Sonce v H-alfa,
- 31. januar 2015, 14 h
Posnetki Sonca skozi H-alfa teleskop Lunt 35 mm,
zgolj z žepnim nizkocenovnim kompaktnim digitalnim fotoaparatom Nikon COOLPIX S6400
(cenovni razred 100 EUR) skozi okular. Foto: Vičar Z., 31. januar 2015.
Lepo se zazna nekaj filamentov ter predvsem protuberanc in na levem robu
Sonca vrzel v eni izmed njih.
Januar 2015 je bil za astonome vremensko zelo ugoden, veliko jasnih noči.
Opazovanja,
- 26. januar 2015
VIR:http://www.jpl.nasa.gov/news/news.php?feature=4459
"Čudež" je stvar verovanja - a vsi jasni ponedeljki v januarju 2015
so resnica.
Do sedaj smo torej lahko (nepričakovano) vsak ponedeljek leta 2015
opazovali skrivnosti nočnega neba.
Življenje, narava presenečata.
To noč so se nam pridružili trije gostje (Vid P. -
izdeluje radijski teleskop, navdušenka ga. Darja
in študent ..., ki še ni opazoval skozi teleskop).
Noč nas je bogato nagradila - čeprav "seeing" ni bil tako dober kot
pred tednom - a vendar, povečava 300x je pri Jupitru bila še
uporabna. Doživeli pa smo nenavaden efekt (prispevek ozračja k ostrini),
ko si izostril sliko, je le ta po nekaj sekundah postala
neostra in po ponovnem ostrenju se je zgodba ponovila (a ne z enako stopnjo)
- res nenavadno. A to je bil problem pri povečavah nad 200x.
Na nebu so razkazovali svoje lepote štirje dominantni objekti - še zmeraj
izjemen komet Lovejoy (baje magnitude 4.8, tokrat že v Trikotniku), prvi krajec
Lune v Ribah,
Jupiter v Levu
in zmeraj prikupna podoba Oriona z meglico M42. Kljub Luni
je komet Lovejoy bil odlično viden (v daljnogledu kot v teleskopu, kjer se je
videl tudi rep).
To noč smo se posvetili snemanju Lune - ki je bila res impozantna (izrazit relief),
tako v teleskopu, kot na posnetkih.
Izsek Luninega površja posneli in obdelali: Klemen, Andrej in Jure.
Spodaj je pomanjšan posnetek.
Opazi se res veliko podrobnosti.
Mimolet asteroida 2004 BL86 (še en imeniten dogodek)
VIR:http://www.jpl.nasa.gov/news/news.php?feature=4459
Asteroida 2004 BL86 ima lino - vir: NASA/JPL.
"NASA's 230-foot-wide (70-meter) deep Space
Network antenna at Goldstone, California"
je objavila prve radarske slike asteroida 2004 BL86
in tako hkrati odkrila njegovo "majhno" luno. Ločljivost
radarja je 4m na "pixel" (svetlobni element). Lahko, da je zraven še kakšna luna.
Pot asteroida 2004 BL86 po zimskem nebu - časi so UTC.
To noč je relativno blizu Zemlje potoval asteroid 2004 BL86 (velik okrog 500 m).
Približal se nam je na 1,2 milijona kilometrov, kar je približno trikratna dolžina
poti do Lune. Ob 16:19 UTC (ob 17:19 po CET) je bil najbližje
in je svetil približno z deveto magnitudo - torej objekt za zelo velik daljnogled
ali že kar za teleskop.
Vir: http://neo.jpl.nasa.gov/news/news188.html
Še dve sliki obiskovalcev
Tako (toplo) se je potrebno "uštimati" (urediti) za astronomska opazovanja:
bunda,
kapa, šal, rokavice, topla obutev ("in tri pike") ...
Klemen razlaga dijaku Vidu zgradbo radijskega teleskopa.
Še malo astro spletarne
Prav poučna stran je na naslovu (The In-The-Sky Planetarium):
https://in-the-sky.org/skymap.php?day=27&month=1&year=2015&hour=5&min=30&ra=2.33881&dec=11.7606
Podoba zimskega neba s kometom Lovejoy.
Vir: http://apod.nasa.gov/apod/ap150128.html
Komet Lovejoy na zimskem nebu
Pojasnilo:
Katere od teh ikon nočnega neba lahko najdete na tem lepem globokem posnetku severnega zimskega neba?
Med nebesnimi lučmi so zvezde v
Orionovem
pasu,
Orionova meglica, zvezdna kopica
Plejade, svetli zvezdi
Betelgeza in
Rigel,
meglica Kalifornija,
Barnardova pentlja in
komet Lovejoy.
Zvezde Orionovega pasu so skoraj pokonci na vertikali med obzorjem in sredino slike, z najnižjo zvezdo pasu zastrto z rdečo
meglico Plamen.
Levo od pasu je rdeči lok Barnardove pentlje, ki ji sledi svetla oranžna zvezda Betelgeza. Desno od pasu je barvita
Orionova meglica, in desno od nje svetla modra zvezda Rigel.
Modra kopica svetlih zvezd blizu gornjega roba v sredini so Plejade, rdeča meglica levo od njih je meglica Kalifornija.
Svetla oranžna pika nad sredino slike je zvezda Aldebaran, zelen objekt z dolgim repom na njeni desni je
komet C/2014 Q2 (Lovejoy).
Prikazani posnetek je bil narejen pred približno dvemi tedni blizu vasi Palau v
Španiji.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap150127.html
Galaktično magnetno polje s Plancka
Pojasnilo:
Kako zgleda magnetno polje naše Galaksije?
Že dolgo časa vemo, da šibko magnetno polje prepreda našo
Galaksijo, saj poravnava orientacijo malih
prašnih delcev, ki
polarizirajo svetlobo iz ozadja.
Šele pred kratkim je satelit
Planck v orbiti okrog Sonca
naredil visokoresolucijsko karto tega polja.
30-stopinj širok zemljevid v barvah potrjuje med drugim, da je
galaktični medzvezdni magnetizem močnejši v središču diska.
Magnetizem povzroča kroženje ioniziranega plina okrog
galaktičnega središča
in če bi nanj gledali iz vrha, bi videli
magnetno polje Galaksije kot spiralni vrtinec katerega izvor je v središču.
Kaj povzroča vse detajle na tej in podobnih
Planck-ovih kartah -- ter na splošno kako je magnetizem učinkoval na
razvoj naše Galaksije --
bo zelo verjetno ostalo zanimiva raziskovalna tema tudi v naslednjih letih.
Zadnji žebelj v krsto "zgodovinskemu odkritju" !!!!!
Primer delovanja znanosti
Vir:
31. januar 2015
Ljubljana - MMC RTV SLO
Lansko "odkritje desetletij", ko so znanstveniki na Antarktiki
ujeli "odmev velikega poka" oziroma dokaz za izjemno hitro širjenje prostora
na začetku časa samega, je dokončno spodkopano.
Dokončni udarec odkritju, za katerega so največja svetovna imena znanosti
napovedovala Nobelovo nagrado, ni padel povsem nepričakovano.
Ko je lanskega marca ekipa za teleskopom BICEP2 razglasila, da je našla
neposredne dokaze za obstoj prvinskih gravitacijskih valov, so bili
odzivi večinoma navdušeni. A marsikdo je - med drugim tudi slovenski
kozmolog Anže Slosar - opominjal, da bo za dokončno potrditev
potrebnih še veliko meritev.
Le nekaj mesecev zatem so se pojavila opozorila, da morda ugledna
ekipa na čelu z Johnom Kovacem ni dovolj upoštevala učinka oblakov
vesoljskega prahu, ki se pnejo po naši Galaksiji in zastirajo pogled
na bolj oddaljena prostranstva. Zdaj je dokončno jasno, da je bilo
opozorilo na mestu. Še toliko bolj zato, ker so to ugotovili in potrdili
sami avtorji izvorne raziskave.
Kaj je šlo narobe
Ekipa za BICEP2 je več let na Antarktiki, kjer je zrak precej suh in
posledično manj moteč za opazovanja, teleskop usmerjala v majhen košček
neba in natančno analizirala sevanje ozadja oziroma prasevanje.
Prasevanje je najstarejša svetloba v vesolju sploh. Je najstarejši vir,
po katerem lahko "arheologi" vesolja še brskajo pri iskanju odgovora
na vprašanje, kako je -vse- nastalo. Najnatančneje do zdaj ga je izmeril
evropski teleskop Planck, ki je sicer že v pokoju.
Svetlobni metuzalemi
A to sevanje obenem ni tako staro kot vesolje oziroma je nastalo šele
380.000 let po velikem poku. Predtem je bilo vesolje tako vroče,
da se delci še niso mogli povezovati v atome in so se skupaj s
fotoni kaotično gibali po "prajuhi". Šele ko se je ta dovolj
ohladila, je svetloba lahko prvič ušla. Površini, s katere se
je takrat odbila, pravimo površina zadnjega sipanja.
O dogajanju prej ni dostopnih popolnoma nobenih podatkov.
Tako tudi o dogajanju v prvih trenutkih vesolja, pri velikem poku,
človeštvo nima drugega kot teoretiziranje. Ostaja le to, kar lahko
kozmologi kot kriminalisti natančno in počasi razberejo iz prasevanja.
Hitro širjenje prostora, inflacija
Kovac pa je lani razglasil, da je v tej svetlobi zaznal neposredne
dokaze za prvinske gravitacijske valove. Ti so se v skladu s teorijo
inflacije sprostili v najzgodnejših trenutkih velikega poka, ko se je
vesolje iz skoraj neskončno zgoščene točke v nekaj trenutkih razširilo
za 10 bilijon bilijon bilijonkrat in se posledično širilo precej
hitreje od svetlobe same. S tem je ustvarilo razmere za poznejši,
vroči del velikega poka. Tam so nastala semena galaksij in vsega
drugega, kar danes obstaja.
Tako hitro širjenje prostora je v skladu s teorijo relativnosti
Alberta Einsteina neizogibno povzročilo valovanje v času in prostoru,
tako ogromno, da je en sam val velik kot vesolje samo in da odkar čas
obstaja, njegovo polje ni niti dvakrat zanihalo.
Odmev v odmevu
A če se je to res zgodilo, je val pustil posledice tudi na svetlobi,
nastali 380.000 let pozneje. Kovac in ekipa sta v njej zaznala
polariziranost svetlobe, nekakšen prstni odtis, tipa B. Ta lahko
nastane zaradi prej omenjenih valov. Težava je v tem, da je Zemlja
pač postavljena na določeno točko v vesolju, ki je obkrožena s
stotinami milijard motilcev. Kot bi plavali po jezeru, ki je polno
mulja in blata.
Učinek "mulja in blata", torej zvezd, planetov in druge medzvezdne
materije, tudi sevanja, je treba odstraniti z zapletenimi statističnimi
metodami. "Ko smo prvič zaznali polarizacijo tipa B, smo se zanašali
na modele delovanja vesoljskega prahu, ki so bili takrat na voljo,"
je pojasnil Kovac. "Kazali so, da je bil učinek prahu na opazovani
zaplati neba precej manjši od celokupno zaznane polarizacije," je
nadaljeval. Poenostavljeno: menili so, da je prašnata polarizacija
na dani zaplati precej šibka, in zato napačno ugotavljali, da so
izmerjene številke posledica precej bolj oddaljenih kozmoloških dejavnikov.
Samokritika
Težava je bila tudi v tem, da so na Antarktiki polarizacijo merili
pri eni sami frekvenci svetlobe. Po drugi strani je Planck izmeril
celotno nebo pri številnih frekvencah. A šele septembra lani je
Planck izdelal in izračunal učinek vesoljskega prahu za celotno
vesoljsko mapo. BICEP2 je takrat, tudi pod težo (samo)kritike,
skupaj s konzorcijem Planck primerjal odčitke in na koncu priznal:
z odkritjem je konec.
Učinek polarizacije, izmerjen na sevanju ozadja, je večinoma skladen
z učinkom vesoljskega prahu; manjše neujemanje pa sploh ni statistično pomembno.
Lekcija in nov zagon
S tem teorija inflacije seveda še ni ovržena. Znanstveniki bodo še
naprej poskušali najti sledi prvinskih gravitacijskih valov in pri
tem gradili na lanskem, precej odmevnem poduku.
Aljoša Masten
Z belo je označena zaplata neba, ki jo je meril BICEP2.
Foto: ESA/Planck
Oblaki prahu v naši Galaksiji, kot jih je posnel Hubble.
Foto: NASA, ESA, The Hubble Heritage Team
Vrtinci na zemljevidu prasevanja NE nakazujejo inflacije.
"Skodran" vzorec v sevanju ozadja, ki ga je izmeril BICEP2.
Polariziranost pomeni, da fotoni namesto kaotično vsi - ali
pa pretežen delež snopa - nihajo v podobni ravnini.
SLIKA ZGORAJ JE PRAVILNO IZMERJENA, A NAPAČNO INTERPRETIRANA,
JE POSLEDICA UČINKOV PRAHU - TO JE DOKAZALA MISIJA PLANCK.
A kot smo že omenili - TO JE lekcija za nov zagon iskanja
inflacije in tozadevno posledičnega gravitacijskega vala,
kjer zagotovo prasevanje (v iskanju prstnih odtisov) še ni odpisano!!!
Jupiter pri povečavi 640x,
- 19. januar 2015
.......................
|
.......................
|
.......................
|
|
Čudež čudežev, tudi tretji ponedeljek novega leta 2015 smo lahko
opazovali lepote zimskega neba. Tokrat se je po nebu občasno valilo nekaj oblakov,
prosojnost ni bila ravno idealna, a atmosfera je v takih nočeh večinoma
izjemno mirna (dober seeing). Kot naročeno za opazovanje planetov - Jupitra.
Najprej sva z Nastjo (na njeno pobudo) odvlekla "ciko" na teraso in strašila oblake,
ki so se dejansko
umaknili. Zagledava Gostosevce in glej - komet Lovejoy krasno žari zraven "sester",
čudovit prizor. V daljnogledu še zmeraj lepo sveti (rep se sluti), v teleskopu pa se opazi
eleganten ozek rep in svetlo jedro. Ja - vsi meseci čakanja v
gnilem vremenu se na koncu povrnejo.
Pogledava še Jupitra in že pri povečavi 75x se lepo ločijo proge - znak za dober seeing.
Nato ciko navijeva do povečave 167x in vidiva prizor, ki ga že kako leto nisva - Jupiter
je izjemno kontrasten, ozračje res mirno. Nato pokličeva kolege iz našega
toplega gnezda.
Takoj navdušenje in trditev, da vidijo rdečo pego - moje borne (-10) oči seveda rabijo
vsaj faktor 1.5x več, da zaznajo podrobnosti, ki so mladim kolegom samoumevne.
Ciko navijemo na 319x-no povečavo - "vau", Jupiter je še zmeraj kot na plakatu -
sedaj pa tudi jaz vidim Jupitrovo oko z obrobami,
veliko ostalih prog, podrobnosti. Tudi kolegi so izjemno navdušeni nad prvovrstnimi
podrobnosti rdeče pege in ostalih predelov plinskega velikana.
Klemen kmalu zagleda še luno Io, ki se počasi plazi iza Jupitra - krasno.
Ekipa (Klemen in Andrej) se loti postavitve opreme za snemaje - že prvi
posnetki na ekranu so res
bogati raznih detajlov.
Kaj če 300 mm-sko ciko popeljemo do povečave 640 - ta operacija večinoma ne da
dobrih rezultatov (izhodna zenica je pod 0.5 mm, ločljivost je na meji,
slika je že zelo temna,
atmosfera redko dopušča take povečave) - a zakaj ne? Ja - to noč nam
atmosfera uresničuje vse sanje, nas razvaja. Tudi pri tej
mejni povečavi je Jupiter v ciki krotek, miren, jasen, a hkrati ogromen - vsi smo se čudili
in uživali ob razkošni podobi velikana. Sedaj bi še "slepec" opazil rdečo pego.
Kaj bi šele bilo, če bi imeli teleskop premera 400 ali več mm ... - ja škoda ...
Človek se hitro razvadi - zakaj tukaj ponavljamo to staro resnico?
Ko smo šli nazaj na povečavo 319x se je zdel Jupiter majhen, komaj kaj ...,
pri povečavi 167x pa že skoraj pritlikavec.
...................................................
|
...................................................
|
...................................................
|
|
Slike zgoraj prikazujejo, kako približno vidimo Jupitra pod povečavami:
75x, 170x, 320x, 640x.
Če je ekran oddaljen od naših oči približno 60 cm in opazujemo na resoluciji 800X600.
Uporabil sem formulo za zorni kot (αok),
ki ga da okular glede na povečavo
(αok = αobjekta*ftel/fok).
Kot pod katerim smo videli ta dan Jupitra, je bil okrog αobjekta = 45".
Goriščna razdalja naše cike, našega teleskopa tipa Dobson, meri ftel = 1500 mm,
premer zrcala pa D = 300 mm. Maksimalne smiselne povečave so za premer objektiva
D = 300 mm
nekje do M = 700x, pri večjih pridemo
do meje ločljivosti (zaradi uklona svetlobe na objektivu).
A atmosfera morebiti samo 3x na leto omogoča tako ekstremne povečave.
Posnetki so iz 19. jan. 2015 - posneli AKGŠ&ADV.
Na tej sliki se kaže pomen povečave in ne toliko pomen same svetlosti slike
(ta razmislek velja predvsem za planete in Luno).
Izstopne zenice (IZ = D/M) po povečavah za premer objektiva 300 mm so:
IZ1 = 300mm/75 = 4 mm
IZ2 = 300mm/170 = 1.76 mm
IZ3 = 300mm/320 = 0.94 mm
IZ4 = 300mm/640 = 0.47 mm
Zakaj tabela izstopnih zenic?
Ker je gostota svetlobnega toka (j), svetlost slike na očesni mrežnici,
sorazmerna z zenico na kvadrat:
jna_mreznici ∝ (IZ)2 ∝ (D/M)2
Jupiter 19. januarja 2015 sta posnela Klemen in Andrej.
Oprema:
teleskop SkyWatcher Newton 20 cm, f/5
montaža SkyWatcher EQ6
10x Barlowa leča
CCD kamera Basler acA1300-30gm
zaporni filter za UV in IR
Že kako leto sanjamo, da bi ciko (300 mm) pritrdili na SkyWatcher EQ6
- več svetlobe, boljša ločljivost, ...
Spodaj je nekaj slik iz imetnega januarskega večera.
Prekrasna noč,
- 12. januar 2015 (zmrzuje)
MAGNETNA NEVIHTA NA KOMETU LOVEJOY?
Od kod odcepljen ionski del repa?
Vir (2015-01-09): http://www.spaceweather.com/
Pravi čudež, tudi drugi ponedeljek novega leta 2015 smo lahko
opazovali lepote zimskega neba - noč je bila prav kristalna.
Komet Lovejoy se je tokrat videl že s prostim očesom - tudi iz Šentvida.
V daljnogledu smo slutili rep, v teleskopu pa smo ga nedvoumno vsi zaznali
(rep v obliki razkošne
pahljače).
Imeli smo tudi nekaj gostov - od 14 do 60 let - prav vsi so bili navdušeni
na kometom Lovejoy, Jupitrom, Orionovo meglico, Andromedino galaksijo,
Gostosevci, dvojno kopico Hi-h, M1, M35, M81, M82, ujeli smo še dvojno lepotico Albireo,
...
Posneli smo tudi nekaj imenitnih slik kometa Lovejoy, slike spodaj.
Gostje so kmalu spoznali, kako zares so opozorila o topli obleki
na astronomskih opazovanjih ...
Slike kometa Lovejoy 12. jan. 2015 - posnela Klemen in Andrej.
- fotoaparatom Canon EOS 350D,
- teleobjektiv Canon 400 mm f/2.8,
- montaža SkyWatcher EQ6,
- samodejni sledilnik Lacerta MgenII.
Državno tekmovanje v znanju astronomije,
- 10. januar 2015 - Gimnazija Šentvid - Lj.
- že petič zaporedoma smo bili organizatorji.
Državno tekmovanje RS - sobota, 10. januar 2015 ob 10:00 - 12:00
Letošnje državno Tekmovanje v znanju astronomije je za osrednjo Slovenijo uspešno
organizirala Gimnazija Šentvid - Ljubljana (sobota 10. januar 2015), z izdatno
pomočjo astronomskega krožka in ADV-LJ. Mentorja Klemen Blokar in
Andrej Lajovic sta skupaj
z ostalimi člani
(pridružili so se tudi Peter Mihor, Jure Varlec, Gaj Žižek,
Nastja Marondini, zjutraj še Ida Kraševec)
uspešno opremila učilnice za tekmovanje, po navodilih DMFA Komisije za tekmovanje
v znanju astronomije.
Na gimnaziji so tekmovali tako osnovnošolci kot srednješolci.
Letos se je zbralo okrog 160 mladih tekmovalcev.
Letos nam je vreme bilo naklonjeno (za razliko od lani).
Skozi teleskope smo si ogledali bližnje vzpetine, recimo
Šmarno goro - na njej smo brez težav zaznali številne pohodnike.
Najbolj pa je mentorje in tekmovalce navdušil H-alfa teleskop in pogled na
dokaj aktivno Sonce - zaznalo se je dve dokaj izraziti
protuberanci in veliko filamentov.
To leto je Astronomsko društvo Vega prodajalo lastno A3 zvezdno karto celotnega
neba. Prodali smo 28 kart, kar je za prvo tako akcijo dober uspeh.
Karta na eni strani prikazuje, poleg ozvezdij, svetlejših dvozvezdij, še zanimivosti za daljnogled,
oziroma manjši teleskop, na drugi strani pa so označeni vsi objekti Messierjevega, Caldwellovega,
M+M kataloga in nekateri Collinder objekti (tudi v tabelaričnem zapisu).
Na karti so še kratka navodila in razlaga nekaterih osnovnih pojmov.
Karto je prodajal Peter Mihor, radijski teleskop pa je v živo predstavljal
Jure varlec, pomagali pa so tudi ostali člani astronomskega krožka in AD Vega.
Sledi nekaj zgovornih slik iz terase (slike je posnel Jure Varlec).
Klemen Blokar pozdravlja tekmovalce in mentorje ter daje navodila
o poteku tekmovanja.
Gaj Žižek,
Nastja Marondini vpisujeta tekmovalce v seznam.
Pred tekmovanjem.
Andrej Lajovic občasno pomaga na terasi pri opazovanju Sonca skozi
H-alfa teleskop. Dve izraziti protuberanci sta večino
prisotnih prepričali, kako uporaben in zmogljiv je H-alfa teleskop.
Peter Mihor uspešno prodaja našo novo A3 zvezdno karto.
Karta na eni strani prikazuje, poleg ozvezdij, svetlejših dvozvezdij, še zanimivosti za daljnogled,
oziroma manjši teleskop, na drugi strani pa so označeni vsi objekti Messierjevega, Caldwellovega,
M+M kataloga in nekateri Collinder objekti (tudi v tabelaričnem zapisu).
Na karti so še kratka navodila in razlaga nekaterih osnovnih pojmov.
Testiranje Cike (teleskop Dobson 30 cm, f/5).
Mnogje je navdušil tudi šolski radisjki teleskop, ki ga je predstavljal Jure Varlec.
Pogovor med mentorji - vsako leto se tekmovanja s svojimi varovanci udeleži tudi
prof. Lojze Vrankar (na sredi) - predsednik Astronomskega Društva Komet -
Kamnik.
Leto 2015 smo začeli vzpodbudno, z opazovanji ... komet Lovejoy, itn
- 5. januar 2015 (minus 4 °C)
Nekaj časa so nam nagajali tanki oblaki (kaj sedaj),
a podoba s tančico rahlo prekrite Lune z daljnogledom 20x80 je bila
izjemna - odtenki srebrne in zlate "barve" so bili pravljični. Enako velja za okolico,
kjer sta uklon in lom svetlobe ustvarila nebesno predstavo mavričnih odtenkov.
Komet Lovejoy (C/2014 Q2) ujet (v okvirju) s kompaktnim fotoaparatom - avtomatika.
Komet Lovejoy (C/2014 Q2, nesestavljena in sestavljena slika) ujet s:
- fotoaparatom Canon EOS 350D,
- teleobjektiv Canon 400 mm f/2.8,
- montaža SkyWatcher EQ6,
- samodejni sledilnik Lacerta MgenII.
Posneli člani AKGŠ&ADV - 5. januar 2015 (Andrej, Klemen, Jure, ..., okrog 22 h).
Rep kometa se sluti, a svetloba Ljubljane in Lune naredita svoje.
Še negativ kometa Lovejoy (C/2014 Q2) - 5. januar 2015.
Rep kaže levo navzdol - slika ni pravilno orientirana.
Orbita kometa kometa Lovejoy (C/2014 Q2). Vir:
http://astrobob.areavoices.com/2014/12/13/ho-ho-ho-comet-lovejoy-q2-brings-christmas-joy/
Odkril - Terry Lovejoy
Datum odkritja - 17. avgust 2014
Ekscentričnost - 0.99811
Perihelij - 1.29077 AE
Afelij - 1148.97 AE
Orbitalna perioda - okrog 8000 let
Inklinacija - 80.301°
Prihod v perihelij - 30. januar 2015
Zemlji bo najbližje - 7. januar 2015 in sicer na razdalji 0,469 astronomske
enote (43.6 milijonov milj; 70.2 milijonov kilometrov)
Vir: http://www.dailymail.co.uk/sciencetech/article-2896278/What-tail-Incredible-photo-shows-ice-Comet-Lovejoy-turning-stream-gas-gets-closer-sun.html.
Opazovanja, komet Lovejoy (C/2014 Q2)
- 29. december 2014 (zaključek leta pri minus 12 °C)
To jesen smo pri astronomskem krožku zgolj 3x opazovali nočno nebo,
vsa ostala srčanja je namreč "popestrilo" oblačno nebo, kdaj tudi padavine.
A zadnje opazovanje 29. decembra 2014 je bilo vseeno obliž na nepredvidljivo jesen.
Dan je bil kristalno jasen in tako smo se skoraj cel dan veselili večernega druženja
na terasi šole.
A, da se ne bi izneverili tradiciji, se je nebo od 19:30 h pa do 21 h
skoraj popolnoma zaprlo.
Na naše veliko veselje pa se nas je vreme po 21. uri le usmililo
- nebo se je solidno očistilo odvečne koprene (kar po ritmu aladina).
Za krožkarje novince smo tako do 19:30 h lahko na hitro preskenirali nebo.
Orionova meglica M42 je veličastno
žarela, "sestre" v Plejadah (M45) pa so v daljnogledu razkazovale vse svoje čare
(daljnogleda SkyMaster 15x70 in 20x80). Prvi krajec Lune pa nas je s svojim reliefom
popeljal v Galilejeve občutke iz leta 1609, ko je odkrival nov zelo oddaljen
svet posejan
z gorami, dolinami, kraterji, puščavami, ...
"Zvezda" večera pa bi moral biti komet Lovejoy (C/2014 Q2). In po 21h je dejansko postal.
Na Stellariumu sva z Andrejem locirala lego kometa (v Zajcu blizu kroglaste kopice M79)
in šla na mraz lovit repatca.
Najprej ga je ulovil Andrej v daljnogleu 15x70, nakar sva z laserjem in daljnogledom
komet ujela še v Ciki
(teleskop Dobson 30 cm, f/5). Torej, kljub legi nad preosvetljeno Ljubljano, smo komet
lepo zaznali v daljnogledu. V daljnogledu 20x80 je komet že prav žarel (magnituda 5.5), v Ciki pa se je lepo
razločilo svetlo jedro od kome. Rep kometa nam iz Šentvida ni bil usojen.
Prekrasen posnetek kometa Lovejoy, C/2014 Q2.
Komet je videti kot kozmično božično drevo z zvezdnimi okraski -
posnet 16. decembra (Image Credit &
Copyright:
Damian Peach/SEN).
Vir: http://apod.nasa.gov/apod/ap141225.html
Pot kometa Lovejoy (C/2014 Q2) v letu 2015.
C / 2014 Q2 bo najbližje Zemlji 7. januarja 2015 in sicer na razdalji
0,469 astronomske enote (43,6 milijonov milj; 70,2 milijonov kilometrov).
Lep prizor za astrofotografijo pa bo 18. januarja,
ko se komet C / 2014 Q2 približa Plejadam na 9 °.
Približno tako pa smo videli komet Lovejoy (C/2014 Q2) v teleskopu - ozračje se namreč
ni povsem zbistrilo, tukaj sta še problema preosvetljene Ljubljanje in prisotnosti Lune.
Tako smo leto dokaj optimistično zaključili s kometom
in na koncu nam je kolega ustvaril še nekaj svetlobnih
vragolij. Na zasneženi terasi pri temperaturi minus 12 °C - sam, da ne bi bilo
tok mrzlo ... Zbralo se nas je 12 ljubiteljev astronomije in zimskih radosti.
Opazovanje je zaradi mraza bilo zelo otežkočeno.
Okularji, daljnogledi so se zarosili, delno se je začel nabirati led
in s fenom smo reševali kaj se je rešiti dalo.
Radijski teleskop pod snežno odejo.
APOD 31. dec. 2014: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap141231.html
Komet Lovejoy pred kroglasto zvezdno kopico
Avtorstvo slike & Copyright:
Dieter Willasch
(Astro-Cabinet)
Pojasnilo:
Komet Lovejoy je
postal viden s prostim očesom.
Za ogled kometa pojdite na prosto kako uro po sončnem zahodu in
poiščite megličast objekt desno od
Orionovega pasu.
Pomagate si lahko z binokularji in zvezdnimi kartami.
Na tej sliki je komet
C/2014 Q2 (Lovejoy) posnet pred tremi dnevi, ko je šel
skoraj natanko pred
M79, kroglasto zvezdno kopico, vidno kot svetlo piko malo nad in levo od
kometove zeleno obarvane kome.
Jedro kometa Lovejoy je velikanska umazana ledena gora, ki ob približevanju Soncu spušča plin v dolg in zamotan
ionski rep, ki se razteza
čez sliko.
Pričakujejo, da bo komet v januarju postal opazovalcem iz severne poloble še
lažje viden, saj bo vzhajal vedno prej in bo po pričakovanjih vedno svetlejši.
Obisk iz Urada za meteorologijo,
- 22. december 2014
Obiskali so nas kolegi iz Urada za meteorologijo (Sektor za daljinske meritve): Tone Z. (pobudnik srečanja),
Marjan D. in vzdrževalec ter konstruktor radarjev g. Rudi Vran (kot zanimivost,
v mladosti je Rudi izdelal lasten teleskop, tudi zrcalo je zbrusil sam ...).
To noč nas je obiskal tudi študent astronomije Andrej B., ki se bo učil osnov praktične radijske astronomije
na šolskem 1,9 m-skem teleskopu, ki je prirejen za sprejemanje vodikove črte dolžine 21.1 cm.
Večina obiskovalcev je bila presenečena nad našim observatorijem, opremo in predvsem nad
enostavnostjo in izjemnimi rezultati radijskega teleskopa. Andrej je predstavil osnovne komponente
radijskega teleskopa in algoritem za obdelavo signala ter postopek za odstranitev šuma, itn.
Hkrati pa so bile predstavljene nanjovejše slike neba v vodikovi črti 21.1 cm (najbrž prva
slika neba - Rimske ceste - v radijskem spektru narejena v Sloveniji).
Nove meritve in testiranja šolskega radijskega teleskopa AD Vega,
- oktober in november 2014
Animacija kaže enega izmed možnih načinov meritev z radijskim teleskopom.
Usmerimo ga recimo v zenit in merimo spremembo signala zaradi navideznega vrtenja neba.
Spodnje nazorne meritve in grafe je izdelal Andrej Lajovic.
Deklinacija antene 46 °, 24 h beleženje signala iz vesolja na dan 2014-10-27.
Beleženje signala v zaporednih časovnih korakih (antena je usmerjena proti zenitu) - nebo se zaradi vrtenja Zemlje premakne
in s tem se (v novem časovnem koraku) zabeleži nov signal (ali umanjkanje signala) vodike črte - 21.1 cm. Seveda se zaradi relativnega
gibanja (gibanje spiralnih rokavov Galaksije, gibanje Sonca in Zemlje okrog Sonca) valovne dolžine
(frekvence) premaknejo - Dopplerjev pojav.
Brez Dopplerja je frekvenca 1420.40575 MHz.
Odstopanje od nosilne frekvence je tudi do 0.5 MHz, kar da relativne hitrosti
do 100 km/s ( 3*108m/s) * 0.5 MHz / 1420 MHz = 100 km/s ).
S tangentami so narisane smeri gibanja, rumene puščice pa kažejo na točke rokavov Rimske ceste,
ki so prečkale zenit konec oktobra. Datume je pomemben zaradi vektorja hitrosti potovanja Zemlje okrog Sonca,
katerege velikost je kar 30 km/s. Hitrost Sonca pri potovanju okrog jedra Galaksije je okrog 220 km/s,
hitrosti rokavov so med 210 do 250 km/s.
Zgornje slike kažejo v centru zenit (deklinacija približno 46 °), kamor je bila usmerjena antena radijskega teleskopa skozi
interval 24 h.
Na zgornjem grafu je označena rektascenzija (y-os) in frekvenca na x-osi.
Pri rektascenziji okrog 21 h prečka zenit del Rimske ceste v Labodu in
7 ur pozneje prećka zenit del Rimske ceste z rektascenzijo okrog 4 h (bližina Perzeja).
Povečana signala (rdeča barva) se torej ujema s prehodom krakov Rimske ceste čez polje radijske antene.
Spodnji graf kaže smer antene okrog 60 ° višine glede na jug (deklinacije 16 °) in tam je razlika
v času prehodov ravnine Rimske ceste večja - dobrih 11 ur. Lahko preverite s kakim izmed programov za prikaz zvezdnega neba.
Deklinacija antene 16 °, 24 h beleženje signala iz vesolja na dan 2014-10-28.
Eden izmed ciljev je karta neba v vodikovi črti - 21.1 cm.
Recimo kot je na strani: http://oceancolor.gsfc.nasa.gov/AQUARIUS/DinnatEtAl2010/.
Slika iz:
http://oceancolor.gsfc.nasa.gov/AQUARIUS/DinnatEtAl2010/
Na sliki je resolucija 0.5 °, naš radijski teleskop pa ima
resolucijo okrog 8 ° (to je precej manj), a pričakujemo
vsaj osnovni vzorec (Rimsko cesto).
Kot kažejo zgornje meritve, smo na pravi poti.
Zagotovo bomo težko ujeli (pustimo se presenetiti) galaksijo M31,
ki se vidi na zgornji sliki kot
madež na koordinatah (00h 42m 44.3s [10.68458 °], +41° 16' 9"),
a zagotovo lahko pričakujemo sled Rimske ceste in vsaj rokav pri Hijadah.
Na zgornji sliki se zazna tudi galaksija M33 (01h 33m 50.02s [23.45842], +30° 39' 36.7").
FitzGeraldovo okno - proti Hijadam, ...
Nastanek vodikove črte 21.1 cm.
ADV karta in Rimska cesta v H21.1 cm, sestavil Andrej (zvezdna osnova Klemen in Zorko,
slika v H21.1 cm pa http://oceancolor.gsfc.nasa.gov/AQUARIUS/DinnatEtAl2010/).
Sonce na božični dan,
- 25. december 2014
Redko lahko opazujemo Sonce v začetku zime, sploh okrog Božiča in
novega leta. 25. decembra 2014 je bil viden prav imeniten prizor,
izbruhi v vrsti (kot drevored) na levi pa še praznični ognjemet.
Eta Gredlja in raztezajoča meglica Človeček,
- APOD 2. december 2014
Eta Gredlja in raztezajoča meglica Človeček
Avtorstvo slike:
Hubble,
NASA,
ESA;
Obdelava & Copyright:
First Light,
J. L. Dauvergne, P. Henarejos
Pojasnilo:
Kako je sistem Eta Gredlja ustvaril to nenavadno raztezajočo meglico?
Nihče zagotovo ne ve.
Pred okoli 170 leti je južni zvezdni sistem
Eta Gredlja (Eta Car) skrivnostno postal drugi
najsvetlejši zvezdni sistem na nočnem nebu.
Dvajset let kasneje, potem ko je izbruhal več snovi, ko jo ima naše Sonce pa je Eta Car nepričakovano ugasnila.
Nekako izgleda, da je ta izbruh ustvaril
meglico Človeček.
Video sestavljen iz treh slik prikazuje posnetke meglice s
Hubblovim vesoljskim teleskopom iz let
1995, 2001 in 2008.
Središče meglice Človeček osvetljuje svetloba osrednje zvezde, okolico
pa obdajata raztezajoča ovala plina, prepletenega z vlakni temnega
prahu.
Curka razpolavljata
ovala, izhajajoča iz zvezde v središču.
Razširjajoče razbitine vsebujejo
curke in
udarne valove, ki so posledica trkov s prej obstoječo snovjo.
Eta Car še vedno doživlja
nepričakovane izbruhe,
njena velika masa in nestanovitnost jo uvrščata med kandidate za eksplozijo v obliki
spektakularne supernove, enkrat v naslednjih milijonih let.
Skupina peg AR2192 je preživela Sončev obrat in se vrnila,
- 16. november 2014
Sončev blišč iz ostrejšega Sonca
Avtorstvo slike:
Martin Pugh
Solar Dynamics Observatory/AIA,
NASA
Obdelava:
NAFE,
Miloslav Druckmuller
(Tehnička univerza v Brnu)
Pojasnilo:
Aktivno Sončevo področje AR2192
predstavlja največjo skupino Sončevih peg zadnjih 24-ih let.
Predno je območje konec oktobra zašlo s strani Sonca, ki je
obrnjena proti Zemlji,
je proizvedlo
šest močnih bliščev razreda X.
Na tem osupljivem posnetku
je najintenzivnejši blišč, ki ga je 24. oktobra zaznal
observatorij Solar Dynamics Observatory.
Posnetek je
barvna kombinacija
slik v treh različnih valovnih dolžinah ekstremne ultravijolične svetlobe:
v modri barvi je prikazana svetloba z 193 Angstromi, v beli svetloba z 171 Angstromi in v rdeči svetloba z 304 Angstromi.
Emisija zaradi visoko ioniziranih atomov železa in helija
označuje silnice magnetnega polja, ki se vijejo čez vročo
plazmo
Sončeve zunanje
kromosfere
in korone.
Pod njimi opazimo hladnejšo Sončevo fotosfero, ki v
ekstremnih ultravijoličnih valovnih dolžinah zgleda temnejša.
Ta izjemno ostra sestavljena slika je bila obdelana z novim matematičnim algoritmom
(NAFE),
ki se prilagodi šumu in svetlosti podatkov v ekstremni ultravijolični svetlobi,
da na končni sliki poudari detajle.
Vir: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap141122.html
PREPROSTA ANIMACIJA - pojdi z miško na sliko, počakaj trenutek,
nato 1x klikni in na koncu še 2x klikni na sliko (zaporedje podobe
Sonca 16., 19. in 22. novembra 2014).
Skupina peg AR2192 se je vrnila - 22. november 2014.
Lahko da se rojeva nova skupina peg velikih dimenzij (levo od AR2192).
Skupina peg AR2192 se je vrnila - 19. november 2014.
Skupina peg AR2192 se je vrnila - 16. november 2014. Opazoval sem jo že
15. novembra. Skupina začenaja torej novo potovanje - nov krog.
"Returning sunspot AR2192."
Posneto zgolj skozi
filter, zoom 40x - kamera Sony (100 ISO, 1/1000 s,
zaslonka 8.0): 16. nov. 2014. Foto: Zorko V.
Spodaj je Površina Sonca s skupino peg posnetih 27., 28., 29., 30. oktobra 2014.
 |  |
 |  |
PREPROSTA ANIMACIJA - pojdi z miško na sliko, počakaj trenutek,
nato 1x klikni in na koncu še 2x klikni na sliko (zaporedje podobe
Sonca 27., 28., 29. oktobra 2014 in 16. novembra 2014).
Posnetek Sonca skozi H-alfa teleskop Lunt 35 mm,
zgolj z žepnim nizkocenovnim kompaktnim digitalnim fotoaparatom Nikon COOLPIX S6400
(cenovni razred 100 EUR) skozi okular. Foto: Vičar Z., 16. november 2014.
Glede na opremo se vseeno lepo zazna protuberance, filamente in pege (desno skupina peg AR2192).
Spodaj je še nekaj slik, ki kažejo, da so pogoji takega slikanja zelo spreminjajo.
..
izmenjujeta gravitone.
