PREDLAGAMO: Slovenija pod skupnim nebom 2020, velika kojunkcija Saturna in Jupitra 19. - 23. dec. 2020 (XI) / Potepuhi in življenje (II)
[ VK2020 Spika 1 | VK2020 Spika 2 | VK2020 Spika 3 | VK2020 Spika 4 | VK2020 Spika 5 | VK2020 Spika 6 | VK2020 Spika 7-8 | VK2020 Spika 9 | VK2020 Spika 10 | VK2020 Spika 11 | VK2020 Spika 12 ]

S P I K A,
strani 10 - 20, Spika 1 (2021) - 5,70 EUR

Slovenija pod skupnim nebom
Velika konjunkcija 2020 (XII)
Potepuhi in življenje (III)

POBUDA JE NADALJEVANE TISTE IZ 2019

Slovenija pod skupnim nebom Saturn in Jupiter 21. dec. 2020 - Spika
Vičar Zorko


Da smo še malo aktualni. Življenje, vesolje, gledano mimo optike človeške morale in filozofije, daje pravico sobivanja tako ljudem, ostalim živalim, rastlinam, kot bakterijam in virusom. Danes vemo, da človeško telo ne deluje zgolj zaradi lastnih celic, ampak mu pomaga kar okrog 57 % samostojnih mikroorganizmov (to je številčni delež). Novejša spoznanja tako korenito spreminjajo razumevanje bolezni, alergij in drugih zdravstvenih stanj ter načinov, kako se medicina loteva zdravljenja in definicijo zdravja. Mikroorganizmi so torej ključni za zdravje in počutje. Črevesna flora ima delno prste vmes celo pri depresiji in avtizmu. Ne glede na to, kako pogosto in kako natančno se umivate, skoraj vsak kotiček in špranja vaše kože sta vselej prekrita z mikroskopskimi kreaturami – bakterijami, virusi in glivicami. Največje koncentracije nečloveških celic so v črevesju. Miške, ki so jedle iztrebke debelih ljudi, torej so zaužile njihove črevesne mikrobe, so se večinoma redile, ostale pa ne. Poleg bolj ali manj idiličnega sobivanja pa seveda med visoko razvitimi bitji in ostalimi (tudi virusi, bakterijami) poteka stalen konflikt znotraj prehrambne verige in iskanja prostora pod "soncem" za preživetje in nadaljevanje vrst. Seveda - človek vidi, recimo zloglasni korona virus, kot bolezen - kar pa je pričakovano in s stališča logike preživetja povsem upravičeno - le kdo si želi trpljenja, izgube bližnjega, lastne prekinitve pogleda v zvezdno nebo.

Da pa pojem korona ne bi imel samo negativne konotacije pa se tokrat spomnimo še na prekrasno Sončevo korono, ki jo v vsej svoji lepoti vidimo med popolnim Sončevim mrkom - in vsak mrk da drugačno podobo (kot družina korona virusov - a pri teh trenutno ni ravno videti neke lepote). Ime korona virus izvira iz latinske besede corona, kar pomeni "krona" ali "halo", ki se nanaša na značilen videz, ki spominja na krono ali tudi Sončevo korono, ki se nahaja okoli virionov (virusov tipa corona). Značilnosti virusa korona (okrog 100 nm premera) so torej beljakovinske površinske (kapsidne) konice, kot na kroni, ki se vežejo na celico drugega organizma in potem ...

Tretji nauk – planet, ki nosi s sabo življenje, mora imeti zaščitni magnetni plašč

Pomen Lune - za stabilnost vrtilne količine Zemlje in za prehod življenja iz vode na kopno

Luna in Zemlja tvorita izredno stabilen sistem, znotraj katerega se ohranja vrtilna količina in nagib rotacijske osi glede na ekliptiko (posledica so stabilni letni časi). Brez Lune bi se naj Zemlja večkrat prekucnila (računi iz leta 1993) - nagib Zemlje bi se spreminjal kar do 85 stopinj (sedaj ohranja dokaj stabilen naklon na ravnino ekliptike), kar bi usodno vplivalo na stabilnost podnebja - zmožnost razvoja visoko razvitih bitij, tudi človeka, bi bila praktično nična. Najverjetneje je Luna s plimsko silo (dviganje in spuščanje oceanov – posledično naplavljanje morskega življenja na kopno) odločilno prispevala k selitvi preprostega življenja iz morij na kopno (in morebiti tudi nazaj - predniki kitov, itn), kjer smo se razvili tudi ljudje do današnje kulturne stopnje. Po ocenah naj bi se v nekaj 10 v milijardah let (50) sistem Zemlja-Luna stabiliziral; takrat bi Luna potrebovala okrog 47 dni za obhod okrog Zemlje, vrtenje katere pa bi se tudi upočasnilo na 47 današnjih dni. Tako bi dan trajal en mesec (takrat 47 dni) - Zemlja in Luna pa bi si ves čas kazali isti obraz. A do te faze skoraj gotovo ne bo prišlo, saj se bo izsev Sonca "že" čez 2.3 milijarde let povišal do te mere, da bodo na Zemlji izpareli vsi oceani in - plimovanja oceanov več ne bo ...

Glede pomena Lune so tudi nasprotna mnenja (izračuni iz leta 2011) in sicer, da ni tako pomembna (da je celo povečuje nestabilnost zemljine osi). Za razrešitev tega protislovja je bila še enkrat izračunana stopnja spreminjanja nagiba in ugotovljeno je bilo, da traja več kot milijardo let, da se nagib Zemlje približa 90 ° (motnje ostalih planetov in Sonca zaradi planetnih resonanc). Torej Luna vendarle prispeva k stabilnosti podnebja na Zemlji. Ker se Luna oddaljuje od Zemlje – plimske sile (že večkrat smo jih omenili) – se ta stabilnost nagiba Zemlje lahko v spremeni (a na skali milijarde let).

Četrti nauk – planet z luno je podnebno precej stabilnejši sistem, kar bistveno prispeva k razvoju življenja

Stabilno podnebje, na skali stotine milijonov let, je pogoj za nastanek visoko razvitih bitij

Analizirajmo še ekstremne vremenske dogodke s stališča vsakdanjega življenja, zgodovine in z vidika evolucije in delno še razloge, zakaj je tako in ne drugače. To so fenomeni, ki jih večinoma spregledamo, ker so tako vsakdanji …


Vsako tako porazdelitev sortiranih letnih ekstremov (v tem primeru vetra za Ljubljano) bolj ali manj dobro pokrijejo Weibullova, Gumbelova, Frechetova ali še kaka druga funkcija.

Najprej si oglejmo graf po velikosti sortiranih maksimalnih letnih sunkov vetra v km/h – za Ljubljano – za dobrih 40 let. Kaj opazimo? Minimalne letne vrednosti sunkov so okrog 30 km/h, nakar vrednosti rahlo poskočijo na 36 km/h in nato skoraj linearno naraščajo do 55 km/h ter se nato strmo dvignejo do vrednosti blizu 80 km/h. Porazdelitev, recimo za Ajdovščino, bi bila podobna, a tam vrednosti burje dosegajo vsaj dvojne vrednosti vetrov iz centralne Slovenije. In tisto kar je izjemno poučno – praktično vse meteorološke spremenljivke imajo (maksimalne padavine, tudi letne, maksimalni pretoki rek, maksimalne (minimalne) temperature, maksimalne višine snežne odje, število suhih dni …), ko jih sortiramo po velikosti skozi desetletja meritev, podobne porazdelitve (rec. obliko rock-and-roll frizure). Še o meteoroloških opazovanjih: v Ljubljani imamo kar 170 let neprekinjenih meteoroloških meritev in opazovanj – niti en dan v tem času ni ostal brez človeških meteoroloških opazovanj. A kot kaže, se bo to zaradi t. i. avtomatike kmalu zgodilo, a avtomatika ima omejen domet (udar strele, žled, neurje jo neusmiljeno ustavi). No - Dunaj opazovanj ne ukinja (meteorološki opazovalci beležijo tudi astronomske pojave – recimo bolide ...)! Kaj nam torej sporočajo omenjene porazdelitve za naše življenje? Iz porazdelitev razberemo skrajne vrednosti vremenskih pojavov. Vemo tudi, da nam večino let vreme prizanaša (vsako leto se sicer zaradi tradicije jezimo na vremenske pojave, na veter, nevihte, temperature, točo, a nam ni hudega) – pridajo pa tudi rahlo apokaliptična leta z recimo rušilnim vetrom, obilnimi padavinami (poplavami), ekstremno visokimi temperaturami in seveda tudi nekaj let suš, hladnih obdobij, premirnega ozračja (dolgih inverzij) ..., a večinoma je prizadet manjši košček neke države ali celine.

Tisto, kar je pomembno – je - da razmerje med medletnimi ekstremi ni previsoko, pri vetru je recimo nekje do 3 (maks_maks_vet/min_maks_vet = 3), pri padavinah okrog 2 …, in da v porazdelitvah ne opazimo izrazitih skokov. In ta podnebna spremenljivost (variabilnost) ekstremnih vrednosti je tudi oblikovala življenje, soustvarjala evolucijo, tudi človeka – njegovo trdoživost, naravo, previdnost - strahove, prilagodljivost, meje preživetja … Vsak planet, kjer pričakujemo razvoj ustvarjalnega bitja (na podobnih osnovah, kot je življenje na Zemlji), bo torej imel osnovne meteorološke ali hidrološke porazdelitve podobne našim.

POZORNO SI OGLEJMO NASLEDNJE GRAFE


Graf (zgoraj levo) Gumbelove zbirne funkcije verjetnosti pri različnih parametrih. Zbirna funkcija verjetnosti ali porazdelitvena kumulativna funkcija, tudi CDF (cumulative distribution function) je:
Desno zgoraj je primerjava realnih meritev (zarotiran graf) z levim grafom Gumbelove zbirne funkcije verjetnosti. Ujemanje oblike je očitno. Teh porazdelitvenih funkcije je seveda več, kdaj pride prav tudi Weibullova funkcija: F = 1 - e-(x/α)^β ali še kaka druga. Korelacijski test pove, katera je ustreznejša.

Te funkcije nam tudi služijo za izračun povratnih dob ekstremnih vremenskih (ali tudi kakih drugih) dogodkov. Skoraj vsi smo že slišali recimo za 100-letne padavine, nalive, itn (recimo za osrednjo Slovenijo je 100-letna dnevna vsota padavin okrog 150 mm, za Prekmurje okrog 100 mm, za severozahodno Slovenijo pa lahko celo čez 400 mm v 24 h). Več najdete recimo na naslovu:
http://meteo.arso.gov.si/met/sl/climate/tables/precip_return_periods_newer/

Ti podatki nam torej kažejo, kako zelo ekstremne dnevne količine padavin lahko pričakujemo v Sloveniji in kako zelo je Slovenija podnebno raznolika (a se to celo kaj pozna v značaju ljudi? Zagotovo se pozna v vzorcih pokrajin – erozija, arhitekturi, gradnji kmetij, kozolcev v SV Sloveniji ni ...!). Zaradi podnebnih sprememb (te so zmeraj bile in bodo, a sedaj še človek vpliva nanje …) se danes vrednosti povratnih dob zelo hitro spreminjajo (sploh v vzhodnem delu domovine). Na tem mestu pa še posebej poudarimo, kako zelo pomembne so kvalitetne in dovolj goste meteorološke meritve (in da se ne spreminja utečenih metod in merilnih mest, njihove okolice).

Grafi nam torej povedo, da je ekstremno ekstremnih dogodkov relativno malo, so na začetku in koncu porazdelitvene krivulje in tudi, da je varianca, odmik od povprečja, relativno majhna. Kar govori samo po sebi, da živimo v relativno stabilnem okolju - klimi (stabilne vremenske razmere) - in le v takem okolju je tudi bil mogoč po svoje čudežen, izjemen naravni izbor (evolucija), ki je pripeljala do tako mnogoterih in tudi kompleksnih rastlinskih in živalskih vrst, do človeka - do civilizacij, ki jih živimo (kar koli si že mislimo o njih).

No - tudi ekstremni dogodki so bili (so) pomembno sito preživetja in s tem naravne selekcije rastlin, živali in ljudi. Da se tega zmeraj bolj zavedamo, priča tudi povečano zanimanje strokovne in laične javnosti za povratne dobe ekstremnih dogodkov in napoved njihove potencialne silovitosti - 'magnitude'. Poleg vremena so tukaj še drugi ključni dejavniki - potresi, vulkani, udari asteroidov, spreminjanje magnetnega polja, nove bolezni, populacijska gibanja znotraj variabilnih ekosistemov, vpliv človeka na okolje postaja čedalje bolj destruktiven, najbolj je na udaru naše bistvo, to je genska podoba človeka in ostalega življenja (če odmislimo podnebne spremembe). Tukaj se kažeta dve rešitvi – v bistvu ena z različnima koncema – resni znanstveniki se zavedajo, da narava v vsakem primeru reagira s samoregulacijo in odplakne nepridiprave, ki rušijo ravnotežje v našem edinstvenem okolju (naši vrli predniki so ta fenomen opisali kot – »človek obrača, Bog pa obrne!«). Vprašanje je samo ali bo ta samoregulacija ohranila človeka ali ne – življenje kot tako najbrž še vsaj kakšno milijardo let ostaja na našem modrem planetu (a vprašanje, če tudi človek). Izumrtja vrst v zgodovini planeta so številna ter drastična (okrog 95 % vseh vrst je že izginilo, ocena gre tudi do 99 %) in so paradoksalno omogočila spet nov zagon, porast biodiverzitete, novih vrst življenja, pred kratkim tudi razvoj primatov in človeka (po izumrtju velikih plazilcev zaradi padca 15 km-skega asteroida pred približno 65,8 milijoni let, ko preživi le nekaj sesalcev – naših prednikov – rec. Kayentatherium). Glede na starost vesolja 13,8 milijarde let, če ta čas skrčimo na eno leto, so sesalci dobili priložnost v zadnjem dnevu leta – človek poljedelec pa se pojavi komaj 31 Dec, ob 23:59:32 (pred 28-imi sekundami) …. Apokaliptični dogodki so torej neke vrste stikalo, za nastanek novih vrst in slovo večine do takrat bivajočih vrst. Tukaj je še ena zanimivost iz časov, ko so sobivali majhni sesalci (naši predniki) in ogromni dinozavri. Takrat so majhni sesalci lovili le ponoči, ker bi jih sicer veliki »zmaji« čez dan polovili (te trditve so dokazane) … Lahko bi še naprej špekulirali in sicer, da ima od takrat človek tudi velik (iz časa dinozavrov v naše majhne prednike vgrajen) talent za ponočevanje in raziskovanje zvezdnega neba … Če drugo ne, je to lahko dober izgovor za pozen jutranji prihod domov – če vas partner(ka) krega, se torej sklicujte na evolucijo, dinozavre in vesolje … Tukaj se tudi kaže velika prednost toplokrvnih bitij, ki lahko same regulirajo telesno temperaturo in tako tudi čas aktivnega življenja – recimo ponoči. Plazilci bi težko postali astronomi …


Kayentatherium, sesalec iz mezozojske dobe, na sliki s parom Dilophosaurov v ozadju in prazgodovinsko želvo Kayentachelys v ospredju. Nova študija kaže, da so sesalci, ki so bili v času dinozavrov večinoma nočna bitja, postali bolj aktivni podnevi kmalu po izumrtju dinozavrov. Avtor podobe: Mark Witton
Vir: https://www.nytimes.com/2017/11/06/science/dinosaurs-mammals-daytime.html


Porazdelitev recimo "x" vremenske spremenljivke, kjer je variabilnost zelo visoka ali so v njej prisotni celo skoki (zgornja grafa), bi pomenila, da bi tak x pojav najverjetneje onemogočal razvoj kompleksnih oblik življenja (kjer koli v vesolju ali bi jih uničil). Na Zemlji takih porazdelitev (recimo vetra, padavin, koncentracij plinov v atmosferi, itn) trenutno ne srečamo, zato sta grafa prečrtana. Že en velik sunek, preskok (visok vrh v porazdelitvi) lahko postavi vse na glavo. Lahko pa, da je tak vzorec morebiti primeren za začetek organiziranja atomov in molekul v preproste oblike življenja ali za oblikovanje novih vrst (zagotovo se je podoben preskok zgodil pred 65,8 milijoni let s trkom asteroida, ko se je začela doba sesalcev, primatov - ljudi). Tudi »skok« kisika v ozračju pred 600 milijoni let je uničil mnoge prejšnje oblike življenja in nastala so velika kompleksna bitja – tudi primati.

A ni vse v stabilnosti dogajanj, recimo v atmosferi, na nekem x planetu. Izpolnjeni morajo biti seveda tudi ostali pogoji za razvoj življenja. Lahko da so porazdelitve na Veneri tudi časovno zmerne (za temperature - povp. tem. 463 °C, maks. do 500 °C, vetrove, koncentracije CO2 okrog 96,5%, itn), a kaj, ko ni primerne temperature (je prevroče, še dodatno zaradi CO2), oz. ni primerne sestave atmosfere, da bi na Veneri lahko pričakovali življenje (podobno življenju na Zemlji), ... saj ne v bližnji bodočnosti.
Glede na računalniško modeliranje starodavnega podnebja na planetih, so znanstveniki z NASA-inega Goddardovega inštituta za vesoljske študije (GISS - NASA’s Goddard Institute for Space Studies) v New Yorku ugotovili, da je Venera morda nekoč imela plitvi ocean s tekočo vodo in za življenje primerne (bivalne) temperature na površini do prve dve milijardi let svoje zgodnje zgodovine. Zdi se, da je bilo torej dovolj vode za razvoj življenja, ob primernih temperaturah. Takrat je Sonce tudi sevalo do 30 % manj energije, a še zmeraj je prejelo 40 % več energije kot Zemlja danes. So pa določene simulacije, da so zaradi počasne rotacije Venere (dan na Veneri je 117 zemeljskih dni) bile lahko v tropskih krajih izobilne padavine (izobilno izhlapevanje zaradi izrazitega dvomesečnega segrevanja določenega dela Venere), ki bi na nek način lahko držalo temperaturo na vrednostih ugodnih za razvoj življenja. Vendar je Venera bližje soncu kot Zemlja in prejema veliko več sončne svetlobe, energije. Posledično je Venerin zgodnji ocean izhlapel, molekule vodne pare so bile razbite, zaradi ultravijoličnega sevanja in vodik je ušel v vesolje. Ko na površini ni več vode, se je ogljikov dioksid kopičil v ozračju, kar je povzročilo tako imenovani toplogredni učinek, ki je ustvaril sedanje razmere - visoke temperature blizu 500 °C. Venera torej nima več oceana, nima kemičnega preperevanja in subdukcije (podrivanje tektonskih plošč) karbonatov v svoj plašč (nima ogljikovega cikla - kroženje ogljika je premeščanje ogljika med zemeljsko skorjo, organizmi, hidrosfero in atmosfero) in ves CO2 ostaja kot toplogredni plin v atmosferi.

Problem apokaliptičnih trkov asteroidov in kometov delno zmanjšujejo sosednji planeti (recimo Jupiter, Saturn – junaka leta 2020), tudi delno Luna – a o tem se mnenja krešejo. Danes pa računamo, da Zemljo rešuje kar protisloven človek, ki bo orožje za globalno uničenje planeta preusmeril v morebitni asteroid in ga preusmeril vstran od Zemlje ali zdrobil na koščke ...

NA KAKEM POTEPUHU, PLANETU TOREJ ŽIVIMO?
Izjemno stabilnem in vremensko prijaznem planetu !!!

Prav nenavadno se sliši, da prav vsi astronavti, ko se recimo vrnejo iz Mednarodne vesoljske postaje, poudarjajo pomen ekologije, ohranitve ekosistemov, zdravega okolja in stabilnosti podnebja. To sicer govorimo skoraj vsi na Zemlji – a pri astronavtih, v njihovih besedah, očeh, prav začutiš posebno prizadetost, iskrenost, da so od tam zgoraj, kjer so v resnici živeli v zelo težkih bivanjskih pogojih, dojeli, da kako izjemno eksistencialno vrednost, udobje, stabilnost (če hočete srečo) nam nudi ta naš modri planet. Čeprav je naš planet od daleč videti zgolj kot modra pikica – pa ga v resnici moramo obravnavati (kot smo to videli iz dosedanjih razmišljanj in sosledja dogodkov) skupaj z Luno, ostalimi planeti in s Soncem (zvezda populacije I, skromna a dovolj bogata s kovinami) kot celoto, ki nam omogoča življenje in je hkrati del verige »neverjetnih« dogodkov od velikega poka do danes in naprej.

V tem kontekstu se rado (iz zgodovinskih ali čisto ideoloških razlogov) oponira kakršnemu koli postavljanju človeka ali Zemlje v privilegiran položaj v vesolju. A iz opisa lahko tudi sledi, da je prav igra povsem nedominantne zvezde, to je relativno majhnega Sonca in njenih dokaj številnih otrok, potepuških spremljevalcev, planetov - dala možnost življenju in človeku da vznikne, kar daleč na okrog in v tem trenutku (govorimo o milijonih let v preteklost in oddaljenosti v sv. letih) ostaja unikum. In to je eksistencionalni privilegij – nastati, biti, videti in poskušati razumeti sebe, sočloveka, življenje in vesolje! Tako da – kljub jezi nekaterih – Zemlji in življenju na njej lahko pripišemo izjemen položaj v vesolju. In tak status ima tudi vsako drugo življenje na oddaljenem eksopotepuhu – a s perspektive naše galaksije, vsaj trenutno, nimamo nobenih »težav« s sosedi ... ali jih bomo sploh kdaj imeli? Meje našega sveta so meje, kjer lahko življenje prosperira (»in ta meja ni Piranski zaliv«), to je naš planet in morebiti kdaj nekaj umetnih otokov našega življenja na Luni, Marsu, Titanu ...


Vir slike: https://www.esa.int/ESA_Multimedia/Images/2003/05/Water_on_our_Blue_Planet_comes_from_space

Poanta privilegiranosti Zemlje je v resnici tudi ekološko, preživetveno nujna – ta svet lahko namrč tudi hitro izgubimo, izgubimo njegovo izjemnost in ravnotežje – če se (za koga »nezaželenega«) izjemnega položaja Zemlje in človeka ne bomo zavedali in ga ohranjali, dokler bo seveda to šlo in v tem času našli morebitne rešitve preživetja tudi za zanamce kje drugje v Sončevem sistemu. Naselitveno področje ( Rnp = AE(L/L)1/2 ) se bo namreč najprej oddaljevalo od trenutne orbite AE, in na Zemlji bo vroče bolj kot v peklu ... Ko mislimo na potomce, v bistvu po naravi sami mislimo tudi nase in tak egoizem potrebujemo in ga tudi imamo, če smo le dovolj poučeni. Ali smo? V tem kontekstu ni narobe, če še enkrat ponovimo nekoč zasmehovano trditev, da (še) živimo na najboljšem od vseh možnih svetov. Dodali smo še »še«! Velja tako za zunanji, kot notranji duhovni svet človeka – oba sta povezana, soodvisna – v bistvu sta eno.

To so bile moje želje iz aprila 2020, ki se žal niso uresničile.
V kolikor se epidemija covid-19 ne ponovi, pa bo velika konjunkcija 21. dec. 2020 prav prelep zaključek tega leta polnega preizkušenj, katerega prva polovica je vrgla ta naš trden in samoumeven svet udobja dobesedno s tečajev ...
Žal se torej želje iz aprila niso uresničile - a še zmeraj nam ostane opazovanje velike konjunkcija kot izziv v družinskem krogu - kar pa je v resnici vredno veliko več kot ...
Recimo, da bo glede epidemije covid-19 kaj boljše čez dobrega pol leta ..., zagotovo pa bo bolje ob novi konjunkciji Jupitra in Saturna (vsaj s covid-19).

Zorko Vičar
Korona pomlad 2020


Vir: https://home.bt.com/lifestyle/travel/world-travel/6-of-the-best-coral-reefs-you-must-see-while-you-still-can-11364195944191




Slovenija pod skupnim nebom Saturn in Jupiter 21. dec. 2020 - Spika

NATEČAJ
ZA UČENCE OSNOVNIH ŠOL ZA NAJLEPŠE KARTE,
SKICE POTI JUPITRA, SATURNA IN MARSA MED ZVEZDAMI
(od sredine septembra 2020 - lahko tudi prej - do konca januarja 2021)

- revija Spika 10 [2020], stran 415

Ne zamudite in kar takoj začnite z opazovanjem gibanja planetov!

Za to nalogo ne potrebujemo nobene druge opreme kot pisalo in papir na trdi podlagi ter žepno svetilko ali mobi, jasne noči, dobro voljo in seveda radoveden pogled na zvezdno nebo, po katerem potujejo planeti, naši zvezdni potepuhi. Idejo smo predstavili v letošnji februarski številki Spike. Ste jo zagrabili?

------------------------------------------ * ------------------------------------------

Nekaj najbolj natančnih (ličnih) kart poti planetov med zvezdami bo revija Spika nagradila z Mojim prvim zvezdnim atlasom.

------------------------------------------ * ------------------------------------------

Učenec z najbolj ličnim izdelkom pa bo prejel še namizni teleskop tipa Dobson, ki je primeren za opazovanja tako razsežnejših in svetlejših nebesnih objektov (meglic, svetlejših galaksij, Rimske ceste, kometov), nekaterih dvojnih zvezd, kot tudi Lune in planetov - in takega teleskopa še znameniti Galileo ni imel.

------------------------------------------ * ------------------------------------------

Na kartah naj bodo označena ozvezdja z imeni in planeti z datumi opazovanj - A4 format (ena karta naj bo za Mars, druga za Jupiter in Saturn). Karta naj bo opremljena z imenom in priimkom učenca in mentorja (recimo učitelja na šoli - kar pa ni obvezno) in z obema podpsioma, dodajte še vaš naslov in naslov šole (če je delo potekalo pod okriljem mentorja).
Učenci lahko dodajo še kratek opis, vtise, a jih je kaj motila umetna razsvetljava, od kod so opazovali, kaj so spoznali ob tem opazovanju potovanja planetov, kako si razlagajo vijugasto pot planetov med zvezdami ..., recimo tekst do največ ene tipkane strani (a ta tekst ni obvezen, po želji).
Želimo si, da si učenci NE pomagajo z digitalnimi kartami zvezdnega neba (torej brez astronomskih programov), ampak da sami narišejo podobo zvezdnega neba (svetlejše zvzde, kjer potujejo planeti), tako kot so to že počeli naši pridni astronomi v starem veku, srednjem veku in renesansi (J. Kepler, T. Brahe in ostali) in so nam tako omogočili današnje nadvse bogato vedenje o vesolju in nas samih.

------------------------------------------ * ------------------------------------------

Izdelke pošljite na uredništvo astronomske revije Spika, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana-Črnuče!
Po koncu natečaja bomo v Spiki objavili imena nagrajencev, poleg tega pa še tri najboljše karte poti planetov med zvezdami in tri najboljše spremne tekste.

------------------------------------------ * ------------------------------------------

Natečaj bo zaključen konec januarja 2021.








Iz Spikine uradne strani o vsebini jan. številke 2021.
Vir: https://astronomska-revija-spika.si/spika-januar-2021/
Spika, januar 2021

Objavil Bojan Kambič dne 7. 1. 2021, Spika 2021

Januarja še nič ne kaže, da se pandemija umirja, zato bo nova številke Spike prišla še kako prav, da vam popestri sive vsakdanjike. V stilu našega premierja vas prosim, da se proti virusu borite tako, da ostanete doma, ležite na kavču in prebirate Spiko. Je lahko še kaj lepšega? In tokrat je Spika res bogata!
Če ste že slišali ali na družabnih omrežjih prebrali novico o skrivnostnem signalu, ki so ga avstralski radijski astronomi ujeli iz območja okoli Proksime Kentavra, vam Spika prinaša prava dejstva, ki žal niso tako vznemirljiva, kot lažne novice in sanjarjenje o tujih inteligentnih bitjih. Res pa je, da prava narava signala še ni pojasnjena, zato je mogoče še vse. Ne spreglejte!
Obširen prispevek je namenjen kupovanju prvega, začetniškega teleskopa. To ni pisanje v stilu dva koraka do prvega teleskopa, ampak poglobljeno razmišljanje o tem, kaj je dober in kaj neuporaben začetniški teleskop. Če niste začetnik in že imate večji teleskop, ga vseeno preberite, saj boste morda dobili kakšno koristno informacijo, da boste lahko svetovali drugim, ki vas kot izkušenega vprašajo za nasvet.
Lunatika sta po dolgem času spet naredila inventuro, ki nam močno olajša iskanje tistih Spik, v katerih je bilo opisano območje, ki ga nameravamo opazovati. Čeprav je Luna med ljubitelji kar malce zapostavljena, pa je na njej z amatersko opremo mogoče videti čudovite vesoljske pokrajine. Tudi z manjšimi teleskopi.
V galeriji se nam predstavlja Stojan Golob, ki ga mnogi poznate po njegovih slikah planetov, tokrat pa je pokazal, da je odličen astrofotograf tudi za druge vrste nebesnih teles.
Kljub temu, da nam jo je vreme pošteno zagodlo, objavljamo nekaj poročil o opazovanju Jupitra in Saturna v času okoli velike konjunkcije, še nekaj pa jih bomo v naslednjih številkah.
Čisto za konec pa Tone razmišlja o Soncu in skuša napovedati, kakšen maksimum tokratnega cikla lahko pričakujemo v prihodnjih letih. Ne vem zakaj, a tudi Sonce ni med našimi ljubitelji prav popularno, pa čeprav tudi zanj velja podobna ugotovitev kot za Luno. Na njem se da z manjšimi teleskopi že videti marsikaj zanimivega in to podnevi! Poskusite na kakšen jasen, zimski dan, če ga bomo sploh dočakali.
Za konec pa vam zaupam še recept, kako v enem koraku postati odličen ljubiteljski astronom: ugasnite računalnik in v roke vzemite kakšno dobro astronomsko knjigo!

Srečno in zdravo 2021! In ostanite naši zvesti bralci še naprej!


Bojan Kambič

Kazalo januar 2021:
5 novice
8 novice: Kaj nam je uspelo izvedeti o signalu s Proksime Kentavra
10 velika konjunkcija 2020 (XII): Potepuhi in življenje (III)
14 filozofija astronomije: Krona astronomije: kozmologija
18 novice: Deset dogodkov, ki so zaznamovali leto 2020
19 efemeride za februar
Večerno nebo v februarju, 19
Sonce in Luna v februarju, 28
Planeti v februarju, 29
23 letno kazalo 2020
30 osnove: Kakšen naj bo moj prvi teleskop?
35 kometi v januarju in februarju
36 velika konjunkcija 2020: Zastor se je le delno dvignil
37 luna in jaz: Revizije čas drugič ali inventura številka dve
41 velika konjunkcija 2020: Bolje vrabec v roki … ali velika konjunkcija 2020
42 velika konjunkcija 2020: Jupiter in Saturn – velika konjunkcija 2020
43 slovenski astrofotografi: Stojan Golob
46 amaterji/Sonce: Novembrsko Sonce