Slovenija pod skupnim nebom Velika konjunkcija 2020 (XIII) Odmevi velike konjunkcije Jupitra in Saturna 2020 »Ali so torej na Observatoriju Lowell brali Spiko?«

Najprej preprosta ugotovitev. Velika Konjunkcija Jupitra in Saturna 2020 je bila astronomsko, medijsko in spletno veliko bolj pokrita kot tista leta 2000 (le po šolah in na večini univerz žal ni bilo opaziti velikega napredka – vsaj iz perspektive, ki je meni bila na razpolago ..., da ne bom delal komu krivice in še epidemija je skrčila druženja, a ne preko zooma, kar je bila delno izgubljena priložnost). Do določene mere je bil pozitiven odziv medijev in stroke pričakovan, saj je bilo zadnje zbližanje zgolj do razdalje 0,1 ločne stopinje, veliko atraktivnejše kot tisto v letu 2000 (planeta sta bila tokrat tudi skoraj tri tedne pod stopinjo narazen). 28. maja 2000 je bila na dan konjunkcije razdalja med planetoma kar celo ločno stopinjo in 9 minut, bila sta torej skoraj 12x bolj narazen, razdalja do Sonca pa je bila le 14 ° in konjunkcija se je dogajala zgodaj zjutraj, le nekaj stopinj nad obzorjem – in jo je bilo tako praktično nemogoče opazovati. Zadnja konjunkcija pa se je opazovala v večernem mraku, 30 ° vstran od Sonca. Tudi svetovni splet je v tem času prikorakal skoraj v vsak naš dom in mobilni telefon. V Sloveniji je veliko pripomogla k promociji in spremljanju pojava revija Spika, potem prof. Boris Kham z oddajo Zanimivosti nočnega neba na Radiu Ognjišče in proti koncu tudi ostali mediji. Kot bomo videli, smo tokrat, kljub tradicionalno slabemu decembrskemu vremenu, videli iz različnih koncev Slovenije zbližanje vsaj na pol ločne stopinje (dovolj za teleskopska opazovanja), Korošci pa iz Uršlje gore 20. 12. 2020 kar že pod 10 ločnih minut (pod razdaljo dvozvezdja Mizar in Alkor).

Mnogi so upravičeno razočarani, ker se je nebo nad Slovenijo po 18. decembru 2020 za en teden skoraj popolnoma zaprlo (razen v gorah). »Res škoda, da se tudi tokrat vremenski modeli niso motili ...« Glede na znane decembrske vremenske vzorce pa sem sam bil naravnost navdušen nad okni jasnine, ki so se nam odpirala. Večini astronomskih navdušencev je v dneh okrog velike konjunkcije uspelo vsaj 3x ali 4x opazovati bližanje Jupitra in Saturna. Žal pa ne prav 21. decembra 2020!
Zakaj sem torej navdušen, ko nam jo je vendar vreme precej zagodlo? Statistika oblačnosti po letu 1961 pravi za osrednjo Slovenijo, da imamo v povprečju decembra samo 1,5 jasnih dni, noči (ko je povprečna oblačnost manjša od 20 % pokritosti neba), po letu 1990 pa že 2 dneva (torej nekoliko več - manj kurjenja umazanega premoga, globalno segrevanje ...). Seveda je še tukaj okrog 10 delno oblačnih (jasnih ...) dni, a na te se ne gre preveč zanašati – sploh za objekte nizko nad obzorjem. A leta 2020 je imel december (velja za Ljubljano) kar 27 oblačnih dni (ko je povprečna oblačnost bila večja od 80 % pokritosti neba) in le 4 delno oblačne (jasne) dni in nobenega jasnega. In prav ti štirje delno oblačni dnevi so nam vseeno omogočili opazovanje bližanja (oddaljevanja) obeh plinskih velikanov (16., 17., 26. decembra, delno 7. v Ljubljani ali okolici - v hribih je recimo Uršlja gora s 1699 m omogočala opazovanja tudi še 19. in 20. decembra ... – izjemno za Koroško [gremo na pavre], preveril na spletnih kamerah, bila je nad inverzijo, enako velja za Lisco 19. dec. in še kako višinsko točko bi našli). V resnici smo torej lahko ujeli – za dane razmere, letni čas, geografsko lego – kar pristen vtis zelo bližnjega navideznega srečanja Jupitra in Saturna. Skupaj z ženo sem videl planeta oddaljena pod pol stopinje, s čudovito kuliso mlade Lune na isti višini (Mengeško polje 17. dec. 2020) - krasno. Celotna družina pa je opazovala 16. decembra - ob 16:45 so povečave do 100x razkrile res lepo podobo srečanja, ostri sliki obeh planetov (prstani, lune, proge – res nad pričakovanji za to skromno višino 17 ° nad obzorjem). Za vse prvič – Jupiter in Saturn v istem polju teleskopa ...

Kako pa je bilo v letih 1981, 1961? Celo za tri podobna bližnja srečanja Saturna in Jupitra (razlog je bil v retrogradnem gibanju) leta 1981 nas v gimnaziji ni nihče obvestil, opozoril. Spomnim pa se, da so mediji takrat nekaj špekulirali o težavah s težnostjo in vplivom konjunkcij (poravnavo planetov) na Zemljo ... Bilo pa je zelo poučno (bil sem kar presenečen), ko mi je slušatelj Bojan R. iz U3 omenil, da so leta 1961 opazovali veliko konjunkcijo skupaj s prof. Pavlom Kunaverjem (planeta sta bila takrat pričakovano, zaradi cikla 60 let, narazen le 13.8 loč. minute). To je bilo tudi edino pričevanje slehernika o veliki konjunkciji iz preteklih desetletij.

Štiri dni do Velike konjunkcije 2020 iz Mengeškega polja. Jupiter in Saturn sta bila 17. januarja 28 ločnih minut narazen - foto: Z. V.

Ker nam je 21. 12. 2020 vreme ponagajalo (astronomsko gledano), nam je ostalo zgolj še srfanje po spletu, kje bo kak prenos velike konjunkcije. Sam sem se odločil in ni mi žal, za spletni prenos znamenitega »The Lowell Observatory, Flagstaff, Arizona – ZDA« (kjer je astronom Tombaugh 1930 odkril »planet« Pluton – leta 2006 je prešel v pritlikavi planet - transneptunsko telo):
https://lowell.edu/the-great-conjunction/
https://www.youtube.com/watch?v=XrRcfaWutLQ&feature=emb_title

Prenos je bil res na nivoju - mirna slika, uporabili so tri teleskope:
Lowell Discovery Telescope - premera 4,3 m (2360 m n. v., iz leta 2012, ima 156-elementov aktivne optike),
teleskop iz sistema Giovale Open Deck Observatory (ki so namenjeni za obiskovalce in cena za obisk in uporabo je toliko kot stane 12" Dobson) in uporabili so še enega od bližnjih teleskopov.

Direktor dr. Jeff Hall je odlično povezoval prenos, ostali sodelujoči so bili:
- dr. Michael West (praznovanje različnih kultur ob zimskem solsticiju),
- Jos Schindler (osnovne informacije o veliki konjunkciji; in še - da bo 17. jun. 7541 prišlo do okultacije, prve po 6857 pr. Kr.),
- dr. Jennifer Hanley (podala je zanimive podatke o Jupitrovih in Saturnovih lunah),
- dr. Larry Wasserman (razložil nebesno mehaniko gibanja obeh teles),
- dr. Joe Llama (predstavil iskanje eksoplanetov in konjunkcij, ki se dogajajo tudi ob njih, omenil je naselitveno področje okrog oddaljenih zvezd ...),
- Kevin Schindler (vpliv konjunkcij, astronomije na družbo, na nenavadne korelacije, kaj je Betlehemska zvezda),
- dr. Nick Moskovitz (predstavil je meteorski roj Ursidov - radiant Ursidov leži v ozvezdju Malega medveda, ki je te dni bil aktiven, maksimum pa ima okrog 22. decembra) ...

Ker so ZDA in s tem "Lowell Observatory" daleč na zahodu, se je prenos začel 22. dec. ob 1. h po našem času in je trajal tja do 3. h zjutraj. Ko sem poslušal - spremljal imenitno komentiranje dogodka (skupaj s sliko konjunkcije v realnem času) s strani eminentnih znanstvenikov, znanstvenic, sem imel občutek, da so na Observatoriju Lowell brali Bojanovo Spiko ... 3/4 vsebine prispevkov je bilo podobnih Spikinim v letu 2020 na temo velike konjunkcije 2020. Ta nagajiv komentar sem ves zmatran poslal (ob 3:17) tudi Bojanu, ki je prikupno odgovoril:
"Ha, ha ... Čeprav je možno. Jo imajo naročeno v Ameriški nacionalni knjižnici."
A že zgolj občutek, da smo strokovno zraven, šteje ... Zagotovo pa Spika brez težav po vsebini in likovno, konkurira ostalim svetovnim revijam iz področja astronomije, naravoslovja ... Ima jo Ameriška nacionalna knjižnica (Library of America), mnoge slovenske šole pa ne ..., a na svetu se vse spreminja in tudi ta odnos do astronomije se bo - na bolje ...

Še beseda o Observatoriju Lowell.
Observatorij je ustanovil Percival Lowell leta 1894. V zgradbi na Mars Hillu zahodno od središča Flagstaffa domuje Clarkov refraktor (1896 ga je za 20.000 $ v Bostonu izdelal Clark, ima premer 610 mm). Sedaj je namenjen za javno izobraževanje. Tukaj je postavljen še 330 mm teleskop (f/5.3 astrograf - refraktor s tremi elementi - Cookejev triplet), ki ga je leta 1930 uporabljal Tombaugh pri odkritju plutoidnega pritlikavega planeta Plutona. Do 2006 je imel Pluton status planeta (je onkraj plinskih velikanov, ima zelo ekscentrično orbiti, je zelo majhen in podobnih kamnitih pritlikavih planetov je še veliko - leži v Kuiperjevem pasu). Kaj je bilo še zanimivo pri prenosu - rdeča nit je bila permanentno pozivanje k aktivnemu spremljanju dinamike Jupitra in Saturna. Cel čas so torej poudarjali, da lahko konjunkcijo spremljamo s prostim očesom, z daljnogledom ali s teleskopom, in da imamo še kak teden časa ... Zelo pedagoško!

Delček mozaika sestavljenega iz prenosa VK2020 21. decembra s strani ekspertov Observatorija Lowell. Že iz slikic se razbere, kako zelo široko so zastavili komentiranje prenosa. »Ali so torej brali Spiko?«

Zvezdne noči, vesolje na sploh, nam nudi ogromno lepot, presenečenj, takih in drugačnih konjunkcij (srečanj), mrkov, eksplozij nov in supernov, trkov, rojstev zvezd, eksoplanetov, lečenj preko temne snovi - galaksij, eksotičnih črnih lukenj, pulzarjev, skrivnostnih virov izbruhov od gama žarkov do rentgenskih spektrov, mikrovalovnih prasevanj, gravitacijskih valov, poglede v preteklost na skali milijone in milijarde let ... Kjer koli začnemo brskati (kot je to v spletnem html jeziku), pridemo na vsa ostala področja astronomije. Leto, ki se je končalo, smo posvetili Veliki konjunkciji, planetom – potepuhom. In tudi preko skromnih pikic na zvezdnem nebu – iz razumevanja dinamike planetov – smo uspeli pokukati v mnoga, za razumevanje vesolja ključna področja. Prišli smo, preko zgodovinskih zmot, dram, človeških tragedij in tudi uspehov (Kuzanski, Kepler ...), do osnovne sile, ki poganja vesolje – gravitacije (danes temu rečemo do ukrivljenosti prostor-časa), prišli smo do mehanike poletov v vesolje, temne snovi, temne energije, razvoja zvezd, nastanka težjih atomov, nastanka kamnitih planetov, čudežnega življenja na njih (no zagotovo vsaj na Zemlji, kjer se je odvijala milijarde let dolga pot življenja, od cianobakterij, ki so proizvajale kisik in pred dvema milijardama let do te mere spremenile podnebje, da je Zemlja za 400 milijonov let postala ledena kepa - huronska poledenitev, do čisto zadnjega obdobja, ko je preko rastlin nastalo dovolj kisika v atmosferi, da smo lahko nastali vretenčarji, živali na kisik), prišli smo torej nazaj do nas samih, do vremenskih danosti, do verige dogodkov, kjer noben člen ni smel izostati, zato da danes lahko rečemo, da smo ..., do stare modrosti, da je naš planet najboljši od vseh možnih svetov in zato moramo, bi morali, zanj lepo skrbeti ... Naučili smo se tudi skromnosti, da če starost vesolja skrčimo na eno leto, potem človeški rod na tem svetu obstaja komaj nekaj 10 sekund, in da to, da smo, še zdaleč ni samoumevno. In čemu vse to iskanje resnice? Odgovorov je veliko in to je čar življenja!

Larry Niven (priznan pisatelj znanstvene fantastike) pravi takole: "Dinozavri so izumrli, ker niso imeli vesoljskega programa. In če bomo mi izumrli, ker ne bomo imeli vesoljskega programa, si to zaslužimo." Ali ga imamo, ga gradimo v pravi smeri – velja za vse znanosti, programe, naš odnos do same Zemlje, življenja, odgovore moramo iskati vsi, tudi vsak pri sebi in Spika nam lahko pomaga?

Vrnimo se v december 2020. Kako smo zaključili spremljanje lovljenja Jupitra in Saturna?

26. decembra smo se z družino in malim radovednim gostom lahko dostojno poslovili od velike konjunkcije 2020.
Po deževnem / oblačnem vremenu od 18. do 25. dec. 2020, se nas je 26. dec., na zadnji praznični dan, nebo spet usmililo. Takoj sem pomislil, da nocoj lahko še pokukamo proti Saturnu in Jupitru - 5 dni po veliki konjunkciji (planeta sta že zamenjala poziciji – bila sta narazen okrog 35 loč. sekund in začela se je nova dirka ...). To je bilo še zmeraj dovolj za povečave okrog 40 ali 50x v teleskopu. Pred 17. h so se od velike konjunkcije najprej poslovili družinski člani.

Primerjalni sliki - planeta zamenjata poziciji blizu ekliptike.

Jupiter in Saturn 16. dec. 2020, 5 dni pred veliko konjunkcijo.

Jupiter in Saturn 26. dec. 2020, 5 dni po veliki konjunkciji.

Čeprav je tukaj strah pred korono (zdravstvene prepovedi), sem kontaktiral še dolgoletnega bralca Spike, ki si je za svojega vnuka zelo želel, da bi si ogledal veliko konjunkcijo (v okviru pravil se tudi to da urediti, sploh pa za radovednega otroka). Dobili smo se na Vilharjevi ob veliki dolgi klopci (križišče z Železno cesto). S sabo sem prinesel teleskop 100 mm Maksutov (F = 1000 mm) na namizni Dobsonovi montaži in nekaj okularjev. Fantek je bil prav prikupno radoveden in brez vseh težav je zaznal Jupitrove lune, Saturnove obročke in to hkrati v istem polju okularjev (opisal je enako podobo, kot smo jo videli odrasli). Celo večkrat je opazoval. Nakar si je ogledal še Luno in planet Mars. Čas je hitro mineval, severni veter pa nam je zmeraj bolj prihajal do živega. Jupiter in Saturn sta počasi zahajala za železniško postajo - in tako smo se poslovili z upanjem, da se spet srečamo, vidimo na Šentvidu ob večjih teleskopih in to po koncu te neljube korone.

Kontaktiralo me je tudi kar nekaj znancev (kašen tudi po desetih letih ...), kako bi si lahko ogledali veliko konjunkcijo. A sam seveda nisem upal v avanturo skupnega opazovanja. Gre za varnost družine, prijateljev, sodelavcev, skrbim tudi za 90+ letno mamo ..., ki jo prav vsak dan pokličem, a me kdaj vpraša, zakaj je med prazniki nič ne pokličem ... K njej fizično trenutno zaradi epidemije covid-19 ne upam prav pogosto ... Cepivo je tako njej in nam dalo novo upanje na stara normalna srečanja, druženja pod zvezdnim nebom (in že sem jo smel, v prvi polovici januarja, peljati na cepljenje in nima prav nobenih posledic – bravo farmacevti, fiziki, kemiki, biologi, zdravniki ...). Začeli smo s potepuhi in končali s cepljenjem. Tudi to je vesolje. Nasvidenje ob naslednji konjunkciji in zagotovo že prej (januarja 2021 sta si zelo blizu Mars in Uran, skupaj krasna že v daljnogledu).

Zorko Vičar