Jupitrovo leto
ali v čem je čar večletnega spremljanja neba
Jupiter v ozvezdju Leva, februar 1992. Podoba s katero smo, kot popolni amaterji, začeli naša astronomska opazovanja.
Razmišljanje je posvečeno preprosti, a dragoceni izkušnji večletnega spremljanja dogajanja na nebu, predvsem nočnem. Nauk opazovanj je dvojen - zdi se, da začutiš nekdanjo neizbežno povezanost naših prednikov z dogajanjem na nebu in hkrati dojameš izvor danes samoumevnega koledarja, merjenja časa, astronomije in predvsem logiko in pasti nebesne mehanike in geometrije. Sočasno pa se zaveš, da je današnji svet poln raznih "vedenj" in nekritičnih trditev, ki jih večinoma nismo spoznali preko učnega procesa in opazovanj, ampak nam jih napačno, tendenciozno, zavajujoče, prodajajo mediji in razni šarlatani, večinoma zaradi zaslužka ali neokusne promocije te ali one sekte, ideologije.
Ljubiteljski astronomi Gimnazije Šentvid zadnji dve leti obujamo spomine na nekaj skromnih, a za nas pomembnih dogodkov, nekaj nenavadnih obletnic. Naštejmo jih nekaj. Minilo je 15 let od kar smo ponovno zagnali krožek (na začetku smo ga imenovali astrofizikalni krožek), lani se je za nas obrnilo Jupitrovo leto, kar pomeni, da je minilo 12 let od našega prvega opazovanja Jupitra v Levu, minilo je 10 let od prvih opazovanj z računalniško vodenim teleskopom Meade LX200 (10 palcev, f/10), prav toliko let od dograditve šolskega observatorija, 5 let od nakupa CCD kamere ST7. Spominjamo se časov pred astronomsko revijo Spika, pred Internetom (takrat smo bežno poznali samo nekaj knjig: Prosenov učbenik za astronomijo, Kunaverjevo vrtljivo zvezdno karto ...), spominjamo se omarnega observatorija (star teleskop smo hranili v prirejeni omari, na stopnišču pred izhodom na teraso), spominjamo se prvih objav, prvih astroposnetkov, spominjamo se dni, ko so dijaki astronomi, namesto da bi šli na športni dan, raje pomagali pri dograditvi observatorija, za nagrado pa so jim vzeli ključ od observatorija, ko se je šola močno razburila, ker so napisali na zid ob observatoriju, da je 4.F najboljši ... Spominjamo se zablod in veselja nad tem, da smo kot samouki sploh kaj našli na nebu in še bi lahko naštevali. V "našem" Jupitrovem letu (12 zemeljskih let) so dijaki, s katerimi smo začeli opazovanja, postali možje in žene, končali študij, mnogi so si že ustvarili družine ... Dogajanje zadnjih 15 let se je, za astronomijo na gimnaziji, razvijalo v zanimivih etapah, gradili smo na "arheoloških" ostankih preteklih generacij, a skoraj brez vsakih izkušenj in nasvetov poznavalcev. Podrobnejša dogajanja od leta 1990 do 2005 opišemo morebiti kdaj drugič, sedaj pa se posvetimo občutkom in izkušnjam, ki izvirajo iz permanentnih, večinoma preprostih, dolgoletnih opazovanj nebesnega svoda. Še prej pa dogodivščina, kako smo sploh prišli do opazovanj.
Teleskop Newton, naprava, ki smo jo slučajno našli in prepoznali, razstavljeno na enem izmed šolskih hodnikov. Slika je nastala v redkokdaj pospravljenem observatoriju, pred informativnim dnevom. Plakati na steni so odlični Gregorjevi posnetki polarnega sija, posneto v Vodicah. Mnogi obiskovalci kar niso mogli verjeti, da se prekrasni polarni sij občasno vidi tudi iz naših krajev.
Leta 1990 smo začeli z delom, a brez praktičnih izkušenj in vedenja, da na šoli sploh obstaja kakšna oprema ali observatorij. Bili smo teoretiki, počeli smo to, kar nas je naučila univerza (osnovna in srednja šola nas nista kaj dosti): fizika vesolja, teorije, črne luknje, debate, izpeljave, računi, geometrija ... Čez dobro leto v enem izmed gimnazijskih hodnikov slučajno
najdem(o) neko napravo, ki bi lahko bila Newtonov teleskop (brez iskala, okular je bil
popolnoma razstavljen na eni izmed miz). Nihče od nas ni imel še nikoli v rokah take naprave
in najprej smo jo teoretično obdelali (kako se sestavi in kam se vstavi okular, kako se ostri,
kako se premika cev, vse je bilo prašno, skozi okular smo videli nesnago na optiki, kot da bi
skozi mikroskop opazovali mikrobe), nato pa smo začeli iz učilnice opazovati grmovje okrog
šole, električne žice, izolatorje ... Ker so nam nekateri (ne tako neznani astronomi amaterji)
povedali, da se iz Ljubljane tako rekoč nič ne vidi na večernem nebu, smo kar nekaj časa
oklevali z opazovanji neba, ostali smo pri "grmovju".
Vendar smo končno le preslišali te, najbrž dobronamerne "strokovne" nasvete in februarja leta
1992 iz učilnice opazovali velikanko Luno (na žalost polno in nas ni očarala) in hkrati
teleskop (z malo upanja) usmerili še v neko zelo svetlo piko na jugovzhodnem delu neba.
Teleskop ni imel iskala in prvič sploh nismo pomislili, da bi polarno os usmerili proti
Severnici (za zemeljske mirujoče objekte je bilo to nepomembno). Najboljši "namerilec" cevi
brez iskala je bil Žiga Budja, ki je tudi odlično zaznaval podrobnosti. Glej ga zlodja, v
okularju smo zagledali kar velik krogec (to ni bila zgolj svetleča pika, ni bila zvezda), zraven
pa smo opazili tudi neke pikice "zvezdice", ki so nas presenetile, ker so bile poravnane v
vrsto. Kaj je zdaj to? Na opazovanje skozi teleskop se moraš tudi privaditi, podobno kot
recimo na prva očala. Človek ob takih trenutkih potegne iz spomina vse živo in nekako se
nam je svitalo, da smo že nekje slišali o planetu Jupitru in njegovih lunah. Kako preveriti in se
prepričati kaj smo videli, o imenu ozvezdja se nam še sanjalo ni? V reviji Proteus so bile
nekje na koncu tudi informacije o večernem nebu, efemeride.
Tam je pisalo, da se na večernem nebu, na jugovzhodu, v ozvezdju Leva nahaja Jupiter. Na Trubarjevi ulici smo kupili Kunaverjevo zvezdno vrtljivo karto, se naučili primerjati karto z nebom, ozvezdja Leva nam ni bilo težko prepoznati, vse se je ujemalo. Opazovali smo torej največji planet našega Osončja, Jupiter, z Galileijevimi lunami, našega gravitacijskega angela varuha. To je bil res velik trenutek za nas. Torej se tudi iz mesta da opazovati nebesna telesa. Delo je sedaj teklo veliko bolj optimistično in praktično. Takoj smo "pogruntali", da je polarno os potrebno usmeriti proti severu, da potem samo z vijakom na ekvatorskem obroču enostavno sledimo navideznemu vrtenju neba. Izjemen optik iz Savelj, gospod Marjan (in gospa Albina) Tratnik nam je podaril nekaj leč, ki jih je oče Marka Giacomellija kvalitetno vgradil v iskalo. V iskalu smo kar iz tanke žice naredili nitni križ v ravnini gorišča okularja. Sedaj smo hitreje in enostavneje iskali. Še nekaj besed o teleskopu. Teleskop (prvotno refraktor z objektivom premera 100 mm) je kupila šola že leta 1957 pri geografu, naravoslovcu, praktiku prof. Pavlu Kunaverju, ki je dolga leta koordiniral in poučeval astronomijo na Gimnaziji Šentvid (povzeto po pričevanjih bivšega dijaka Ludvika Jevšenaka). Vsekakor je Pavel Kunaver poučeval astronomijo na Gimnaziji Šentvid - Ljubljana v letih od 1961 do 1970. Refraktor so "nadarjeni" dijaki po njegovem odhodu dodobra obdelali, oskubili (to je kar folklora po slovenskih šolah). Mislim pa, da ga je šola dala v obnovo v osemdesetih letih (najverjetneje je krožek takrat vodil prof. Niko Kastelic in nato Aram Karalič). Nanj so pritrdili Newtonovo cev, znamenito AT140, ki pa je tudi kmalu doživela ustvarjalno preobrazbo s strani dijakov. Dobro, da je vsaj primarno zrcalo ostalo nepoškodovano.
Profesor Pavel Kunaver (19.12.1889 - 19. 4. 1988 - zanimiva igra števil), znameniti naravoslovec, geograf, začetnik povojne astronomije na Gimnaziji Šentvid, kjer je ta predmet poučeval v letih od 1961 do 1970 - v častitljivi starosti. Njegov teleskop, oziroma sedaj samo stojalo, še zmeraj služi svojemu namenu. Med prehodom Venere čez Sonce, 8.6.2004, smo "nov" avtomatski teleskop uporabljali za Internetni prenos prehoda, Kunaverjev teleskop "oldtajmer" pa je gostil vsaj petsto radovednežev, za vizualno spremljanje prehoda. Vložek v teleskop pred 50 leti še zmeraj vrača sadove. Mislim, da je to eno najstarejših učil v Sloveniji, ki je še v uporabi.
Šele leta 1992/93 nam je šola razkrila uporabnost in zgodovino šolske terase. To je bil za nas pravi muzej. Na terasi šole sta samevala kar dva dodobra neuporabna in zdelana observatorija, a o tem kdaj drugič. Sedaj smo še lažje opazovali, terasa je namreč dvignjena nad okoliško razsvetljavo. V Proteusu smo tudi prebrali, da se Saturn nahaja v ozvezdju Kozoroga, spomladi viden v jutranjih urah. Ker nismo verjeli, da ga bomo sploh našli in kaj pametnega videli, se nismo odločili za opazovanja v mrzlih jutranjih urah, ampak smo počakali do poletja. Poleti 1992 smo torej začeli še z opazovanji Saturna. Ozvezdje Kozoroga se v mestni svetlobi težko opazi, sploh, če si začetnik, a ker smo prebrali, da je Saturn zvečer na južnem nebu, smo teleskop usmerili v najsvetlejšo piko na južnem nebu. Neverjetno, nekaj podobnega, kot da te iz okularja opazuje nebeško oko - ali je Saturn v okularju, ali je to morebiti optična napaka, to so bili prvi občutki. Obročki so se tudi v našem starem Newtonu zelo dobro videli, bili smo fascinirani. Slika v teleskopu je bila namreč boljša od fotografij v knjigah, kmalu smo tudi spoznali zakaj. To je bila končna potrditev, da tudi mesto nudi še znosne pogoje za učenje astronomije. Zakaj smo bili fascinirani? Dijaki so imeli za sabo že okrog deset let šole, jaz sem bil v Kristusovih letih in imeli smo občutek, kot ga ima še danes večina ljudi, da bi nam pa ja v šoli, v vseh teh letih pokazali planete, če to ne bi bilo strašno zapleteno in najbž laiki tako in tako ne bi kaj prida videli, razločili v okularju. Ob pogledu na nebo in v okular pa smo spoznali, da osnovna opazovanja sploh niso zelo zapletena, in da so podobe planetov v povprečnem teleskopu izjemne. Človek se čuti ob takih trenutkih, s strani šolskega sistema, kar malo izigran. V zimi 1992/93 smo opazovali še Mars v Dvojčkih in njegovo izrazito plesanje po nebu, retrogradno gibanje, ki je posledica Zemljinega prehitevanja po "levi". Pentljasto Marsovo pot smo ročno vnašali na fotokopirane zvezdne karte. To je dobra vaja za vse šolajoče, od osnovne do srednje šole, do fakultete. Sedaj smo se lažje vživeli in razumeli čase, ko so obstajale dileme o razlagih "čudnega" gibanja planetov, dileme, kdo miruje in kdo potuje, v Ptolemejev sistem, v Kuzanskega, v Kopernika, v občutke Galilea, ko je usmerjal teleskop v planete, v težave Tycha Braheja, ki ni vedel, kaj naj bi počel z lastnimi zelo natančnimi meritvami gibanja Marsa in jih je hvala Bogu, pred smrtjo, izročil Johannesu Keplerju. Kepler je z geometrijsko analizo meritev, z ogromno truda, izpeljal bistvo, danes nepogrešljive, nebesne mehanike. Kepler, z nebesno mehaniko, predstavlja izjemen mejnik v zgodovini naravoslovja, a nekako ostaja v ozadju "velikih" imen, ki jim je dodobra postlal posteljo, imenovano znanost. Gravitacijski zakon je bil namreč izpeljan iz njegovih zakonov in tudi napovedovanje dogodkov na nebu je bilo s Keplerjem rešeno. Od takrat naprej znamo napovedovati poti in prehode planetov, kometov, asteroidov, danes poti raket, satelitov itn. To je izjemno delo enega človeka, seveda ob pomoči Brahejevih natančnih meritev. Zakaj je Kepler v ozadju? V zapletenih časih je bil dokaj nekonfliktna pridna povezovalna oseba, lahko bi nam bil vzor. Pa ne zato, ker je nekonfliktnost zmeraj ustrezna drža na izzive časa, ampak ker je v danem trenutku, ko bi (so) mnogi nasedli pastem časa, potegnil iz arzenala možnosti tako človeški kot znanstveni maksimum. Skrivnostna je tudi zgodba med Keplerjem in Galileijem glede dobave teleskopa.
Vrnimo se nazaj na naše začetke. Leta 1992 smo prvič opazovali Venero in njene mene, prve meglice, galaksije, kopice (M31, M42, M44 ...), v veliko pomoč nam je bila Kunaverjeva vrtljiva zvezdna karta in njegovi arhaični opisi ozvezdij in megličastih objektov. Kunaverjev jezik je sicer jezik njegove mladosti pred prvo vojno, a zaradi tega še toliko bolj prikupen (nekateri menijo drugače). Spoznali smo tudi, kako zelo je uporaben navaden daljnogled za opazovanje megličastih objektov. Želeli smo obiskati vsaj eno naravoslovno noč, pa so organizatorji zmeraj jamrali, da je problem Luna, enkrat mentorji, drugič vreme, enkrat je že cel razred imel s sabo rukzake s čajem, sendviči in oblekami, pa spet ni bilo nič. Tako smo še zmeraj ostajali sami, sami z radovednostjo, s skromno literaturo, s staro opremo in z izkušnjami, ki smo si jih bolj po sreči kot po pameti počasi pridobivali. Želeli smo, da nas kdo pouči obrti opazovanj in to nekje, kjer ni mestnih luči, pa se je zgodilo, da smo na koncu morali mi kazati lepote neba tistim, ki so nas za to prosili. Mi nismo komplicirali, na nebu je zmeraj kaj za videti, če je le jasno. Občasno smo obiskovali predavanja, takrat že dveh društev, Javornik in UAD, a na opazovanja zunaj Ljubljane se nam kar nekaj časa ni uspelo prebiti. To je bil čas, ko še ni izhajala astronomska revija Spika.
V letih 1991-1993-1995 so stvari v Sloveniji izjemno napredovale. Dobili smo svojo državo, odprto v svet, ustvarjalne energije so se sprostile, čeprav tega danes eni nočejo videti. Na področju astronomije so, po začetku izhajanja Spike leta 1993 - izjemno dejanje urednika fizika Bojana Kambiča - začela rasti nova astronomska društva, tabori, novi krožki. Po razširitvi Interneta po Sloveniji, leta 1995, pa je astronomija prihajala na velika vrata takorekoč v vse izobraževalne ustanove in kmalu tudi v domove nas navadnih smrtnikov. Astronomski krožek je že konec leta 1995 naredil svojo preprosto astronomsko stran, to se nam je zdelo takrat izjemno imenitno. Postali smo del svetovne mreže. Bili smo med prvimi in pozitivne posledice še danes čutimo, če namreč v iskalnik Google napišete astronomski krožek, bodo prvi zadetki vodili do Astronomskega krožka Gimnazije Šentvid - Ljubljana. V letu 1993 smo s pomočjo Nine Justin (članica društva UAD), študirala je v Denverju, iz ZDA naročili zaresen teleskop MEADE LX200, 10 palcev, f/10. Prejeli smo ga komaj leta 1994, težave na carini. Na tem mestu se moramo zahvaliti šoli in predvsem takratni čudoviti računovodkinji Marti Medved, ki nam je tako finančno in moralno stala ob strani. Brez nje ne bi bilo novega teleskopa in posledično dograditve Kunaverjevega observatorija 1994. Samo v informacijo, MEADE LX200 je računalniško voden Schmidt-Cassegrain, kar pomeni, da mu zrcalo nekoliko pleše, da slika ni tako kvalitetna kot pri refraktorjih itn, a glede na to, da nam elektronika in teleskop delujeta brez okvar že 11 let (pozimi teleskop prenaša - 20 in poleti + 50 stopinj C, topla greda, udare strel, velike razlike v vlagi itn), je bila to dobra naložba. Glede na trume dijakov, ki so šle čez to napravo, je neprekinjeno delovanje pravi čudež. Vso to dogajanje, vztrajno diplomatsko lobiranje za nakup opreme, nam je omogočilo tudi izdelovanje raziskovalnih nalog, po eno na leto, kjer smo se trudili, da je bila naloga res izdelek našega znanja, opreme, časa, kar pri mnogih raziskovalnih nalogah ni pravilo. Kdor spremlja raziskovalno delo srednješolcev, lahko opazi, da so prenekatere naloge delo inštitutov in staršev, kjer so dijaki le obrobni akterji. V te namene smo hodili celo na domove in dijakom inštalirali programsko opremo, za dostop do Interneta (se spomnite Windowsov 3.1 in Trumpet Winsocka za ppp dostop do medmrežja, takrat je ARNES naredil veliko delo, ko je dijakom podeljeval račune). Leta 1999 smo končno prejeli CCD kamero, leta 2004 pa še web kamero.
CCD kamera nam je podaljšala pogled daleč v vesolje, hkrati pa smo z njo lahko potrdili nekaj nov, predvsem pa supernov, ocene sija katerih občasno objavimo na ISN strani. CCD kamera nam je s svojo občutljivostjo do magnitude 17, naš 25 cm-ski teleskop navidezno povečala na 100 cm-skega (1 m). S tem se je naša astronomska zenica povečala na 1 m. Čeprav so CCD posnetki šibkih objektov prikazani z elektronsko sliko, pa je bilo veselje nad prvimi posnetimi supernovami podobno kot pri vizualnem opazovanju. Supernove so dejansko gravitacijsko nuklearne "kovačnice" težkih elementov, brez katerih ni življenja na Zemlji, ni živali ni ljudi, ni nas. Iz strašne eksplozije, "smrti" neke zvezde nastane nekaj, kar je nujni del življenja. Zanimivo je, da nas o izvoru težkih elementov ni nihče poučil, a danes ni nič drugače. Študentje študija, kjer se največ ukvarjajo z atomi in molekulami, pravijo, da o izvoru težkih elementov med študijem ni govora. Atomi in molekule pač so in nas zanimajo samo odnosi med njimi. Supernove imajo tudi velik pomen, kot standardni nebesni "svetilniki" (supernove tipa Ia), pri določanju razdalj v vesolju in s tem posredno tudi gostote vesolja, kar je odločilno za bodočnost, dinamiko vesolja. Krasno je, da danes tehnologija za 1000 ali nekaj več, omogoča amaterjem, da se ukvarjajo tudi s takimi meritvami. Seveda je CCD kamera skriti adut mnogih, da se tudi v Sloveniji vpišemo na listo tistih, ki so odkrili supernovo ali komet. Mi seveda nismo zelo pridni iskalci supernov, a zaupamo v ostale astronome. Upamo, da se bo kmalu zgodilo.
Skozi krožek je šlo veliko odličnih nalog, dogodkov in zaslužnih dijakov: Marko Giacomelli, Damjan Šterk, Jure Cedilnik, Gašper Šušteršič, Andraž Petrovič, Klemen Žagar itn, so ogromno pomagali pri izgradnji observatorija in vložili veliko ur v astronomsko delo, Gregor Vertačnik je blestel na Messierjevih maratonih, Borut Wagner je programiral PC vodenje teleskopa, sedanja generacija se je izjemno izkazala z Internetnim prenosom prehoda Venere 2004 (dijaki in dogodek so objavljeni v poletni Spiki 2004), še bi morali naštevati. Naštevanje je nehvaležno, ker se zmeraj koga izpusti in naj nam odpusti, ker jih je bilo na desetine takih, ki so dali astronomiji veliko svojega časa in truda in jih nismo omenili. Marsikaj smo objavili v Spiki, nekaj pa tudi v ostalih revijah. Vsega na tem mestu ne moremo zaobjeti.
Vrnimo se k opazovanjem, torej k začetkom astronomije in našim začetkom. Po nerodnih a
pomembnih opazovalnih začetkih smo precej "zašli" v tehnologijo in teorijo (računalništvo,
Internet, avtomatski teleskop, CCD meritve, slikanja, raziskovalno delo itn), kar ni slabo in je
celo nujno, a ko smo se ali se spet vrnemo k opazovanjem, smo spet navdušeni, tako kot
prvič. Navdušeni smo nad podobami, žarki, ki prihajajo za nas, v naše oči, iz nepredstavljivo
oddaljenih objektov, iz časov, ko še na Zemlji ni bilo človeka, ki si danes domišlja, da je s
svojo pojavo, pametjo in zavestjo osmislil ta svet, vesolje. Leto 2004 za nas ne bi bilo nič
posebnega, če seveda odmislimo prehod Venere, če se ne bi spomnili, da smo po dvanajstih
letih (po letu 1992) spet dočakali Jupitrovo "vrnitev" v ozvezdje Leva. V Levu smo tudi
začeli astronomska opazovanja. Jupiter torej rabi za celotno pot po nebesni krogli približno 12
let (da ne bo pomote, to smo seveda že vedeli, a sedaj smo se prepričali na lastne oči).
Odlično. Ponovili smo "vajo", ki so jo morali naši predniki izvajati, da so planetom določili
obhodne čase. Izvajali so še mnoga druga opazovanja, ki nas danes še zmeraj navdušujejo s
svojo natančnostjo. Razvite stare kulture so zmogle opazovanja in beleženja nebesnih
dogodkov, ki so nas že pred stoletji pripeljale do pravilne dolžine leta, koledarja, nagnjenosti
osi Zemlje, časa Zemljine precesije, napovedovanja mrkov itn. Seveda se vsega tega, te
dramatične poti do "obvladovanja" časa, nismo učili v šolah, res škoda. Spomnim se
brihtnega in pridnega dijaka, ki je vprašal, kako pa sploh na nebu ločimo planete od zvezd. Ko
pogledamo v nebo, se zdi, da so na nebu vse več ali manj statične, različno svetle pikice.
Odgovora na to vprašanje sta dva, ali verjamemo trditvam drugih ali pa sami občasno
spremljamo nebo in potovanje nekaterih pikic glede na druge pikice in tako določimo pikice,
ki se obnašajo, potujejo po svoje in to so planeti - če odštejemo komete, utrinke, satelite,
Luno, Sonce itn. Danes lahko nebo tudi enostavno fotografiramo z digitalnimi fotoaparati in
rezultate računalniško predstavimo. Rezultati bodo vidni že v nekaj tednih ali mesecih, to je
prima vaja za vse stopnje izobraževanja (glej recimo:
http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/raz9900/ani4.htm).
Vsega kar s(m)o ljudje naredili in
odkrili, ne moremo vsi razumeti ali preveriti, a temeljna opazovanja in dogajanja na nebu bi
šole lahko vključile v svoj program. V relativnem Jupitrovem letu odrastemo, začnemo prvi
razred osnovne šole, in ko se Jupiter spet vrne v ozvezdje iz prvega razreda, končamo,
ponavadi, srednjo šolo. Tako opazovanje je, bi bila, res nekoliko nenavadna in dolga vaja,
zgolj občasna opzovanja - risanje pikic na zvezdno karto, a verjamem, da je zelo poučna in
mladega človeka usmeri v opazovanje neba, narave, sveta. Kdo od naravoslovcev bo upal take
vaje ponuditi naši "bodočnosti"? Po takem spremljanju nebesnega plesa se še toliko bolj
zavedamo, kako pomembno je beleženje podatkov, preko zapisov in skic, da se lahko potrdi
zakonitosti nekega dogajanja. Kako so pomembni zapisi Sumercev, Grkov, Egipčanov,
Kitajcev, prebivalcev srednje Evrope (Vučedolska kultura), itn, o: planetih, zvezdah, barvah
zvezd, supernovah, kometih, mrkih, konjunkcijah, legah pomladišč!
Jupiter v Levu, maj 2004, minilo je 12 let odkar je bil nazadnje v tej poziciji, za nas je tako simbolno minilo Jupitrovo leto. Leva z Jupitrom je z digitalnim fotoaparatom posnel in sestavil iz štirih slik Dejan Kolarič. Slike je poravnal glede na zvezde. Desno spodaj je Luna, levo od sredine je najsvetlejši Jupiter, zaradi gravitacije angel varuh ostalih planetov.
Morebiti je prav, da na tej točki počasi sklenemo pripoved o nekaterih, predvsem opazovalno banalnih, a po svoje pomembnih izkušnjah zadnjih petnajstih let - s tem, da smo veliko večino vsebin izpustili, vmes so seveda bile krize, polena, tudi družine astronomov so zelo obremenjene itn.
Vsako človeško udejstvovanje, vsak projekt, je veriga znanih in neznanih dogodkov in ljudi iz preteklosti in sedanjosti. Da nek proces steče, teče ali pa se nenadoma ustavi, je dovolj: majhen dogodek, beseda, sprememba klime v družbi, trenutno počutje, bežno srečanje, drobna informacija itn, vseh teh vplivov, dogodkov, "slučajev" ponavadi ne prepoznamo.
Namerno zaključimo na nekoliko patetičen način, ki kaže na to, kako pomebno lahko vpliva
astronomija na zavest človeštva, na zavedanje samega sebe in sveta.
URL: http://www2.arnes.si/guest/gljsentvid10/index.htm
Za astronomski krožek: ZORKO Vičar
E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si
Nazaj na domačo stran.