AKTUALNO
| 2003 | 2004 | 2005 | 2006 | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 | 2011 | 2012 | 2013 | 2014 | 2015 | |

Pojasnilo: Kaj so ti črni madeži pred Luno? To so silhuete Mednarodne vesoljske postaje (ISS). Z natančnim planiranjem in pod sekundo natančno časovno sinhronizacijo je pikolovski fotograf Lune posnel deset slik prehoda ISS pred polno Luno prejšnjega meseca. Vendar to ni bila le katerakoli polna Luna -- bila je prva od treh zaporednih superlun leta 2016. Superluna je polna Luna, ki je nekaj procentov večja in svetlejša od večine ostalih polnih Lun. Prikazana slikovna sekvenca je bila narejena blizu Dallasa v Teksasu. Nocoj bo druga superluna iz te serije, polna Luna, ki bo največja in najsvetlejša ne le v tem letu ampak v vseh letih od 1948. Da bi tudi sami videli nocojšnjo super-superluno je dovolj, da greste ponoči ven in pogledate gor. Tretja superluna v letošnji seriji bo sredi decembra.

International Astronomical Union Symposium 324:
New Frontiers in Black Hole Astrophysics
12-16 September 2016 Cankarjev dom, Ljubljana, Slovenia


Topics of the symposium include:
1. Similarity and Diversity of Black Hole Systems
2. Gamma Ray Bursts
3. Tidal Disruption Events
4. Active Galactic Nuclei
5. Tests of Fundamental Theories of Physics using Black Hole Systems
6. Technology Drivers and Future Capabilities



O skrivnostih črnih lukenj na prvem astronomskem simpoziju v Sloveniji

12. - 16. september 2016, Cankarjev dom, Ljubljana

Ob 100. obletnici napovedi obstoja črnih lukenj ima Univerza v Novi Gorici čast gostiti prvo srečanje Mednarodne astronomske zveze v Sloveniji. Na simpoziju, ki nosi naslov "Nova obzorja v astrofiziki črnih lukenj", se bo zbralo več kot sto astrofizikov z vsega sveta in bo največji dogodek profesionalne astronomije v Sloveniji doslej.

Med vrsto spremljajočih javnih dogodkov bo poljudno predavanje, v katerem bo prof. dr. Sheila Rowan, direktorica Instituta za gravitacijske raziskave na Univerzi v Glasgowu, predstavila izjemno zgodbo o odkritju gravitacijskih valov. Predavanje bo 14. septembra, točno eno leto po prvem neposredno zaznanem signalu gravitacijskih valov.

Vabljeni!

Več o simpoziju na blackholes2016.si

P.S. Brezplačne vstopnice za javno predavanje je potrebno rezervirati na  blackholes2016@ung.si. Če vas zanima, pohitite, ker naglo kopnijo! 

https://www.fmf.uni-lj.si/si/obvestila/37823/

Sledi nekaj slik iz predavanja (prof. dr. Sheila Rowan - Gravitational waves: A new astronomy) 14. sep. 2016, Cankarjev dom.















Ocena predavanja in nauk
Predavanje dr. Sheile Rowan je bilo do zadnje četrine, z vidika opisa fenomenov odlično (to manjka našim univerzam in to imajo anglosaške univerze že dolgo dodelano - razčiščeno), na koncu pa je nekoliko pohitela - držala se je časovnega okvirja - kar je malo zmanjšalo razumljivost za nepoučeno poslušalstvo. V okviru omejenega časa sem se pogovarjal s prisotnimi astro-laiki in vsi so dejali, da so se ogromno naučili. Naj bo to poduk našim univerzam - opis in razumevanje samega pojava, fenomena, je odločilen za poznejši matematični zapis in za nadgradnjo v razumevanju povezanih pojavov.
Veliko sem slišal tudi očitkov na račun slovenskega šolskega sistema, ki zgodovine vesolja ne zna, v resnici noče, predstaviti v srednjih šolah ali na univerzi (razen študentom astronomije). Razlogi so ideološko-zgodovinski, a čas, da se astronomija s fenomenološkega in delno opazovalnega vidika končno vključi v slovenski izobraževalni - kulturni - sistem, v naše temelje razumevanja sveta in sebe v njem. Zagotovo je ni stroke, ki ne bi znala iz osnov razumevanja kozmologije vleči konzistentne niti lastne strokovne biti - samega smisla neke stroke (od naravoslovja, humanistike, družboslovja, umetnosti, ...).





50000 km nad Socem
Prominenca (ali protuberanca - dvigajoči plin in plazma ob magnetnih silinicah Sonca) se na sliki dviga več kot 50000 kilometrov nad Sončevo površino - tudi Zemlja s premerom 12700 km se zdi majhna v primerjavi z višino prominence. Višino prominenc v veliki meri določa aktivnost Sonca v 11-letnem ciklu. Lepo se zaznajo tudi filamenti (vlakna), temne lise na Soncu - to so v bistvu prominence nad Sončevim diskom (videne od "zgoraj").
Vir: http://apod.nasa.gov/apod/ap160919.html
50.000 kilometerov nad Soncem
Avtorstvo slike & avtorske pravice: Pete Lawrence

Pojasnilo iz APOD: Kaj se dogaja na robu Sonca? Čeprav je morda videti kot divjanje pošasti, je na sliki pravzaprav le ogromna protuberanca - steber redkega plina, ki ga nad površino zadržuje Sončevo magnetno polje. Dogodek na Soncu je bil posnet ravno pretekli vikend, z majhnim teleskopom. Slika je prikazana kot negativ in umetno obarvana. Kot je označeno s črtami, se protuberance dvigajo preko 50.000 kilometrov nad Sončevim površjem in v primerjavi z njimi je tudi naša Zemlja s premerom 12.700 km videti majhna. Pod orjaško protuberanco je aktivno območje 12585. Svetlo obarvani filamenti lebdijo nad tekočo Sončevo vlaknasto preprogo. Vlakna so v resnici protuberance, ki jih vidimo nad Sončevim diskom, podobna manjša vlakenca pa so v resnici spikule, ki jih vidimo na disku. Energetski dogodki, kot je ta postajajo manj pogosti, saj gre Sonce proti minimumu svojega 11-letnega ciklusa aktivnosti.

Skrivalnica v zvezdni noči

Skrivalnica v zvezdni noči
Avtorske pravice: Vincent van Gogh; Avstorske pravice za digitalni kolaž: Ronnie Warner

Pojasnilo: Ste vedeli, da je na van Goghovi sliki Zvezdna noč tudi komet Hale-Bopp? Upamo, da ne, saj ga ni tam. Na zgornji sliki pa je. Čeprav bi današnjo sliko kdo na prvi pogled imel za verno digitalno reprodukcijo originala Zvezdne noči, je to v resnici moderna verzija, ki želi poleg poklona eni najbolj znanih slik drugega tisočletja biti tudi skrivalnica. Lahko na prikazani sliki najdete komet, spiralno galaksijo, razsuto zvezdno kopico in ostanek supernove? Preveč preprosto? Prav, potem pa najdite obroče supernove 1987A, meglico Eskimo, meglico Rakovica, Torovo čelado, galaksijo Kolo in meglico Mravlja. Še vedno prelahko? Potem pa poiščite še več skritih slik, ki jih nismo omenili -- in precej jih je -- in jih razkrijte na Zvezdici, glavnem pogovornem forumu APODa. Končno je avtor kolaža v čast Astronomske slike dneva v sliko prijazno skril Vermeerjevo fotomontažo z desetletnice APODa. (Hvala!)

VIR: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap160918.html



Na kometu 67P najden pristajalni modul File

Na kometu 67P najden pristajalni modul File
Avtorstvo slike & avtorske pravice: ESA, Rosetta, MPS, OSIRIS; UPD/LAM/IAA/SSO/INTA/UPM/DASP/IDA/Navcam

Pojasnilo: Majhno vesoljsko plovilo, ki je bilo domnevno izgubljeno je bilo spet najdeno. Leta 2014 se je pristajalni modul File počasi spustil iz matičnega vesoljskega plovila Rosette proti jedru kometa 67/P Čurjumov-Gerasimenko. Na površju se je po odpovedi harpun za pričvrstitev modul dvakrat mehko odbil in poslal slike iz neznane lokacije. Vendar se je na začetku tega meseca Rosette spustila dovolj nizko, da ga je opazila. Kak meter velik File je viden na skrajni desni glavnega posnetka z vloženimi slikami, ki prikazujejo območje od blizu in daleč. Konec tega meseca bodo plovilo Rosette usmerili k pristanku na 67P. Vendar pristanek ne bo mehak in čeprav bo pred njim pošiljalo edinstvene slike in podatke bo to pomenilo konec njene misije.

VIR: http://apod.fmf.uni-lj.si/ap160912.html

Slika: Faze notranjega planeta med kroženjem okrog Sonca. Vstavljeni sliki:Fotografije faz in navidezne velikosti Venere v ločnih sekundah v odvisnosti od lege

Pojasnilo: Potujoča Mars in Saturn sta bila večino tega leta zelo blizu na Zemljinem nočnem nebu. Na sekvenci posnetkov, ki pokrivajo obdobje sredina decembra 2015, do začetka tega tedna, je prikazan njun položaj na nebu, ko sta bila oba blizu opozicije, takoj severno od svetle zvezde Antares blizu osrednje odebelitve Galaksije. Na spremljajočem video posnetku vidimo Saturnovo navidezno gibanje nazaj in naprej vzdolž sploščene zanke, medtem ko Mars opisuje širšo obrnjeno sled v obliki narobe obrnjene črke S, od zgornje desne do spodnje leve strani slike. Za povezavo pik in datumov samo pomaknite miško nad sliko (ali sledite tej povezavi). Čeprav je tako videti, Mars in Saturn v resnici na svoji orbiti ne spreminjata smeri. Njuno navidezno obratno ali retrogradno gibanje v primerjavi z zvezdami v ozadju, je le odsev orbitalnega gibanja same Zemlje. Retrogradno gibanje lahko vidimo vsakič, ko Zemlja dohiti in prehiti planet, ki je dlje od Sonca. Zemlja se namreč giblje hitreje na svoji relativno krajši orbiti.

Pojasnilo: Na temnem nebu je lahko zahod Rimske ceste dramatičen prizor. Potekajoča skoraj vzporedno z obzorjem na tem bogatem pogled iz strani, se naša Galaksija razteza nad prašno Namibijsko puščavo od svetlega južnega Kentavra (levo) do Kefeja na severu (desno). Digitalno sestavljen panoramski pogled na nebo iz začetka avgusta prikazuje oblake zvezd in reke vesoljskega prahu, skupaj z barvami meglic, ki niso enostavno vidne s prostimi očmi. Mars, Saturn in Antares, ki so vidni tudi na svetlejšem nočnem nebu tvorijo svetel nebesni trikotnik, ki se pod Galaksijino centralno odebelitvijo ravno dotika dreves. Seveda naša lastna Galaksija ni edina galaksija na sceni. Dve drugi veliki članici naše lokalne jate, galaksija Andromeda in galaksija Trikotnik ležita blizu desnega roba posnetka, onkraj loka zahajajoče Rimske ceste.

Pojasnilo: Svetla luč na koncu te poljske poti je v resnici zanimiva tesna konjunkcija dveh planetov. Po Sončevem zahodu 27. avgusta sta bila svetla Venera in Jupiter videti skoraj kot en sam nebesni svetilnik na nočnem nebu, posnetem blizu jezera Wivenhoe, Queensland, Avstralija. Spektakularna pokončna panorama iz južne poloble prikazuje osrednjo Rimsko cesto v zenitu, postavljeno na vrh stebra zodiakalne svetlobe vzdolž ravnine ekliptike. Seveda sta Mars in Saturn prav tako blizu ekliptike, tik pod osrednjo odebelitvijo Galaksije. Na obzorju je levo nad drevesom hitri planet Merkur, ki prav tako prispeva k svetlobi na koncu poti.

Pojasnilo: Kaj počne ta oseba? Leta 2012 je bil v ozkem pasu, ki je prečkal severni Tihi ocean in nekaj zahodnih držav ZDA viden kolobarjasti Sončev mrk. Ob kolobarjastem Sončevem mrku je Luna predaleč od Zemlje, da bi zakrila celo Sonce. Zato Sonce sega čez Lunin disk in tvori ognjeni obroč. Da bi ujel ta nenavaden dogodek in našel ravno pravi pogled je marljivi fotograf pripotoval iz Arizone v Novo Mehiko. Potem, ko je postavil kamero in ravno ko je pomračeno Sonce zahajalo nad kaka 2,5 kilometra oddaljenim grebenom, je v kader ne da bi vedela prikorakala oseba. Čeprav je bil hvaležen za nepričakovani človeški element, fotograf nikoli ni zvedel identitete silhuete vsiljivca. Videti je, da oseba drži okroglo napravo, ki mu omogoča lasten pogled na mrk. Posnetek je bil narejen ob sončnem zahodu 20. maja 2012 ob 19h36 po lokalnem času iz parka blizu mesta Albuquerque, Nova Mehika, ZDA. Podoben kolobarjast Sončev mrk bo viden jutri, tokrat vzdolž poti, ki prečka Afriko in Madagaskar.

Misija Juno in Astronomsko društve Vega & AKGŠ,
- 2013, 2014 in julij 2016


Video

Explanation: Kaj bo odkrilo Nasino vesoljsko plovilo Juno, ko bo naslednji ponedeljek doseglo Jupiter? Zelo malo, če Juno ne bo preživel vtirjenje v Jupitrovo orbito, zapleteno serijo postopkov v neznanem okolju, tik nad vrhovi Jupitrovih oblakov. Če bo vtirjenje uspelo, kot je prikazano na gornjem videu, bo Juno poletel okoli Jupitra in se mu približal bolj od kateregakoli dosedanjega vesoljskega plovila. Plovilo bo moralo zmanjšati hitrost preden bo vstopilo v močno eliptično orbito in začelo dvoletne znanstvene raziskave. Cilji Junove znanstvene misije obsegajo kartiranje Jupitrove globinske strukture, določitev koliko vode je v Jupitrovi atmosferi, raziskave njegovega močnega magnetnega polja in kako slednje tvori polarne sije okoli Jupitrovih polov. Te lekcije človeštvu obetajo boljše razumevanje zgodovine našega Osončja in dinamike naše Zemlje. Juno dobiva energijo večinoma iz treh velikih solarnih panelov, velikosti majhnega tovornjaka. Juno so izstrelili leta 2011 in naj bi po načrtu Jupiter obkrožil 37-krat. Da bi se izognili kontaminaciji Evrope z mikrobi, ga bodo usmerili v Jupitrovo debelo atmosfero, kjer bo razpadel in se stalil.

Pojasnilo: To ni strela in ni udarila med tema dvema gorama. Diagonalni pas je v resnici osrednji pas naše Galaksije, dvojna vrhova pa sta poimenovana Španska vrhova -- vendar locirana v Koloradu, ZDA. Čeprav je vsak od Španskih vrhov sestavljen iz nekoliko različnih kamnin, sta oba stara približno 25 milijonov let. Ta spokojen sestavljen posnetek je bil narejen premišljeno z zlaganjem serije posnetkov, narejenih iz iste lokacije tekom ene noči v začetku prejšnjega meseca. Na prvi seriji posnetkov je bilo sestavljeno nebo v ozadju, z veliko detajli v Rimski cesti, prašnimi trakovi in velikim barvitim območjem, ki obdaja zvezdo Ro Kačenosca, takoj desno od središča. Ena slika neba je bila posneta skozi megleni filter, da bi postale svetlejše zvezde širše in bolj izrazite. Dodatno se planeta Mars in Saturn nahajata natanko nad vrhovoma in tvorita oranžen trikotnik s svetlo zvezdo Antares. Kasneje to noč je vzšla Luna, ki je naravno osvetlila s snegom pokrita vrhova gora.

V šoli smo verjetno vsi slišali za koncept sevanja črnega telesa – če kakršenkoli objekt dovolj segrejemo, bo oddajal svetlobo. Poimenovanje pojava je sicer precej ponesrečeno, saj pridevnik črno takoj vzbudi asociacijo na nekaj, kar bi svetlobo prej absorbiralo kot pa oddajalo; izraz sevanje segretega telesa bi bil verjetno bolj nazoren. Pojav lahko opazujemo v čisto vsakdanjem življenju, na primer pri žarnicah na žarilno nitko, pri električnih kuhalnih ploščah in nenazadnje pri Soncu in zvezdah. Pri tem opazimo, da je izsevana svetloba teles na nižjih temperaturah bolj rdeča, z višanjem temperature pa postane najprej rumena, nato bela in na koncu modrikasta (slednjo je moč videti le pri zvezdah, saj na Zemlji le redko naletimo na dovolj visoke temperature).

Iz tega sledi, da segreta telesa ne sevajo pri vseh valovnih dolžinah enako. Porazdelitev izseva glede na valovno dolžino opišemo s Planckovim zakonom. A če si ogledamo krivuljo, ki jo napove Planckov zakon, vidimo, da izsev ni omejen zgolj na vidno področje: nekaj elektromagnetnega valovanja se izseva tudi v valovnih dolžinah, ki so našim očem nevidne. Če se pomaknemo daleč proč od vidne svetlobe, proti valovnim dolžinam, ki ustezajo radijskem valovom, se izkaže, da postane krivulja skoraj ravna. Izsev je tam skoraj neodvisen od valovne dolžine, izsevana moč pa je kar v linearni zvezi s temperaturo objekta.

Radijski teleskop je naprava, s katero opazujemo zelo šibke izvore radijskih valov, zato je prispevek vsakega toplega objekta, ki ga zajamemo v snop antene, že dovolj znaten, da ga vidimo na meritvah. To smo v nedavnem eksperimentu preverili tudi sami. Radijski teleskop smo usmerili v nebo tik nad horizontom in izmerili radijski spekter v okolici vodikove črte (1420 MHz). Izvore vodikove črte v naši galaksiji na meritvi vidimo kot "kup", ki se dviga nad ravnim ozadjem šuma sprejemnika. Takoj zatem smo ponovili enako meritev, le da je tokrat Andrej stopil pred anteno. Na koncu smo še enkrat ponovili začetno meritev (samo nebo), da bi pokazali, da se ne razlikuje bistveno od prve.

Demonstracija je odlično uspela – spekter iz druge meritve kaže po celem frekvenčnem območju za približno 2 dB višji signal kot spektra iz prve in tretje meritve. Slednja se med seboj malenkostno razlikujeta, kar gre pripisati segrevanju čipa sprejemnika med meritvijo.

Poskus zelo jasno pokaže, kako pomembno je zasnovati anteno radijskega teleskopa tako, da nima stranskih snopov, ki bi bili obrnjeni proti zemlji. Nebo ima namreč v radijskem področju efektivno temperaturo okoli 20 K, zemlja pa okoli 290 K. Radijsko sevanje zemlje lahko zato precej zmoti meritve šibkih izvorov v Vesolju.

Pojasnilo: Kaj je ta majhna črna pika, ki se giblje čez Sonce? Merkur. Verjetno najbolj jasen razgled na prehod Merkurja pred Soncem je bil iz Zemljine orbite. Solar Dynamics Observatory je zagotovil nemoten pogled in ga je posnel ne samo v optični ampak tudi v pasovih vijolične svetlobe. Tukaj je prikazan sestavljen film prehoda, sinhroniziran z glasbo. Čeprav se dogodek lahko izkaže za znanstveno uspešen za boljšo določitev komponent ultra tanke Merkurjeve atmosfere, se je gotovo pokazal tudi kot uspešen v kulturnem smislu, z vključitvijo ljudi širom sveta v opazovanje redkega astronomskega dogodka. Mnogi spektakularni posnetki tega prehoda Merkurja iz zemeljske oble in nad njo so ponosno razstavljeni.

Pojasnilo: Kaj vzhaja nad hribom? Galaksija. Čeprav nikoli niso videli same galaksije, so trije prijatelji marljivega astrofotografa doživeli nočno nebo iz prve roke -- ne samo trak naše Galaksije, ampak tudi soseda naše Galaksije -- galaksijo Andromeda. Snemanje scene je zahtevalo natančno planiranje, vključno z iskanjem primernega mesta, čakanje na lepo vreme, usklajevanje relativnih kotnih velikosti z zoom objektivom, upravljanje talne osvetlitve in minimiziranje absorpcije svetlobe v atmosferi. Premišljeni posnetek je tako postavil prijatelje na okoli 50 metrov visok hrib, oddaljen kakih 250 metrov. Prikazana enojna ekspozicija je bila posneta lanskega 26. julija okoli 23h30 v kraju Guatape, Kolumbija, okoli dve uri oddaljenem od mesta Medellin. Okoliške zvezde vse pripadajo naši Galaksiji, majhna galaksija tik nad M31 je Andromedina satelitska M110.

Vir: APOD

Pojasnilo: Jupiter ima polarne sije. Podobno, kot v bližini Zemlje, se tudi magnetno polje največjega planeta našega Osončja zgosti ob sunkih nabitih delcev iz Sonca. Ta magnetna zgostitev usmeri nabite delce proti Jupitrovima poloma in naprej v atmosfero. Tam so elektroni občasno vzbujeni ali izbiti iz atmosferskih plinov in po rekombinaciji z atmosferskimi ioni oddajajo svetlobo polarnega sija. Na prikazani ilustraciji je veličastna magnetosfera okoli Jupitra v akciji. Vstavljena slika, ki je bila posneta z rentgenskim observatorijem Chandra v Zemljini orbiti in objavljena prejšnji mesec, kaže nenavadno močno rentgensko svetlobo, ki jo oddajajo Jupitrovi polarni siji, prikazani v umetni vijočni barvi. Chandrin insert je postavljen čez posnetek v vidni svetlobi, narejen ob drugem času s Hubblovim vesoljskim teleskopom. Polarni sij na Jupitru je bil viden oktobra 2011, nekaj dni po silovitem izbruhu koronalne snovi.

Na sliki toplejše barve označujejo smeri neba, iz katerih prihaja več radijskih valov, hladnejše barve pa smeri, od koder je valovanja manj. Lepo je vidna ravnina (na sliki zaradi projekcije krivulja) naše galaksije – Rimske ceste, ki je zaradi obsežnih oblakov hladnega vodika daleč najmočnejši izvor radijskih valov te frekvence na našem nebu. Opazimo lahko tudi, da izvori vodikove črte niso strogo omejeni na ravnino galaksije, ampak ponekod segajo dokaj daleč iz nje. Najbolj markanten primer je oblak, ki ga vidimo na desnem delu slike (rektascenzija 5 h, deklinacija 15°, kar ustreza področju med ozvezdjema Orion in Bik), opazna pa je tudi izboklina v področju med Strelcem in Škorpijonom (rektascenzija 17 h, deklinacija -15°).

Za prikaz je uporabljena valjna projekcija, ki ustreza ekvatorialnim nebesnim koordinatam: severni nebesni pol je tako raztegnjen preko celega zgornjega roba slike, južni nebesni pol pa preko spodnjega. Meritev zajema deklinacije med -35° in 90°, kar je skoraj celo nebo, vidno iz naših krajev. Manjka le ožji pas tik nad obzorjem, ki ga zaradi bližnjega Šentviškega hriba radijski teleskop ne more opazovati. Ta ovira se na sliki jasno odraža v upadu signala Rimske ceste na skrajnem spodnjem robu merilnega območja.

Podatke smo zajeli v treh ločenih serijah opazovanja, ki so se zgodile v januarju in februarju 2016. V vsaki seriji je radijski teleskop nebo opazoval tako, da je, obrnjen proti jugu, pričel pri deklinaciji -35°, nato pa se postopoma pomikal po lokalnem poldnevniku proti deklinaciji 90°, in sicer v korakih po 5°. Na vsakem koraku se je ustavil in 30 sekund zbiral radijski signal. Po koncu ene takšne "rezine" je anteno zasukal nazaj na deklinacijo -35° in pričel z novo rezino. V malo manj kot štiriindvajsetih urah smo z izkoriščanjem vrtenja Zemlje prečesali celo nebo z natančnostjo 5° tako po rektascenziji kot po deklinaciji. Ker je bila dolžina vsake rezine precej kratka – okrog dvajset minut – smo vrtenje Zemlje znotraj trajanja ene rezine brez težav zanemarili. Podatke vseh treh serij smo združili s povprečevanjem, kar je izboljšalo razmerje signal/šum na končni sliki.

Pojasnilo: Med kratko popolno fazo Sončevega mrka 9. marca se je vidni spekter Sonca v trenutku spremenil od absorpcijskega v emisijskega. Ta bežen trenutek je bil ujet s teleobjektivom in uklonsko mrežico, na tem dobro načrtovanem posnetku na jasnem nebu nad Gabonom v ekvatorialni Afriki. Z močno svetlobo iz Sončevega diska, ki je blokirana z Luno je normalno prevladujoči absorpcijski spekter Sončeve fotosfere skrit. Kar je ostalo je s pomoćjo uklonske mrežice razklonjeno v spekter barv desno od pomračenega Sonca. To so posamezne slike mrka, vsaka pri valovni dolžini svetlobe, ki jo oddajajo atomi vzdolž tankega loka Sončeve kromosfere. Najsvetlejši posnetki, oziroma najmočnejše kromosferske emisijske črte, so od vodikovih atomov, ki tvorijo rdečo H-alfa emisijo na skrajni desni in modro H-beta emisijo na levi. Vmesna svetla rumena emisijska slika je zaradi atomov helija, elementa ki je bil prvič odkrit v hitrem spektru Sonca.

Pojasnilo: Gravitacijsko sevanje je bilo odkrito neposredno. Do zdaj prva detekcija je bila narejena hkrati z obema napravama projekta Laser Interferometer Gravitational-Wave Observatory (LIGO) v Washingtonu in Louisiani, prejšnjega septembra. Po številnih preverjanjih realnosti ima danes objavljeno odkritje zanesljivost 5-sigma. Izmerjeni gravitacijski valovi se ujemajo s pričakovanimi iz dveh črnih lukenj, ki se v oddaljeni galaksiji spajata po nepovratni spirali v novo črno luknjo, ki za trenutek zaniha in se umiri. Pojav, ki ga je napovedal Einstein je zgodovinsko odkritje in temeljni kamen človeškega razumevanja gravitacije in temeljev fizike. Obenem je tudi do zdaj najbolj neposredna detekcija črnih lukenj. Gornja ilustracija prikazuje dve spajajoči črni luknji, z močjo signala dveh detektorjev v času 0,3 sekunde, ki je naložen čez spodnji del slike. Pričakovana bodoča odkritja z naprednim LIGO in drugimi detektorji gravitacijskih valov ne bodo le potrdila spektakularno naravo teh meritev, ampak človeštvu obetajo nov načine pogleda in raziskovanja našega vesolja.

Pojasnilo: Kaj se dogaja za temi hišami? Na sliki ne vidimo polarnih sijev ampak bližnje svetlobne stebre, pojav, ki nastane blizu nas, a lahko izgleda, kot da je daleč. V večini krajev na Zemlji lahko srečni opazovalec vidi Sončev steber, stolp svetlobe, za katerega se zdi, da se dviga s Sonca in ki ga povzročajo ploščati lebdeči ledeni kristali, ki v zgornjih plasteh atmosfere odbijajo sončno svetlobo. Navadno ti ledeni kristali, preden dosežejo tla, sublimirajo. Kadar pa je ledeno mraz, lahko ploščati lebdeči ledeni kristali nastanejo ob tleh v obliki rahlega snega, ki mu včasih pravijo tudi kristalna megla. Ti ledeni kristali lahko potem odbijajo svetlobo luči na tleh in nastanejo stebri, ki so podobni Sončevim stebrom. Zgornja slika je bila posneta v Fort Wainwrightu blizu Fairbanksa v osrednji Aljaski.

Pojasnilo: Vodik v vašem telesu, ki je prisoten v vsaki molekuli vode prihaja od Velikega poka. V vesolju ni drugih upoštevanja vrednih virov vodika. Ogljik v vašem telesu je nastal z jedrsko fuzijo v notranjosti zvezd, enako tudi kisik. Večina železa v vašem telesu je nastala med eksplozijami supernov pred davnimi časi in daleč stran. Zlato v vaši draguljarni je verjetno nastalo ob trkih nevtronskih zvezd, opaznih v obliki kratkotrajnih izbruhov sevanja gama. Elementa, kot sta fosfor in baker sta v naših telesih prisotna le v majhnih količinah, vendar sta ključna za funkcioniranje vsega znanega življenja. Prikazana periodna tabela elementov je označena z barvami in pojasnjuje po človeškem vedenju najverjetnejši nuklearni izvor vseh znanih elementov. Mesta nastajanja nekaterih elementov, kot je baker v resnici niso dobro znana in ostajajo tema opazovanj in raziskovanj.

Pojasnilo: Kaj so ti barviti prstani okoli Sonca? Korona, ki je vidna le opazovalcem na Zemlji na pravem mestu in ob pravem času. Prstani, kot so ti se včasih pojavijo, ko gledamo Sonce ali Luno skozi tanke oblake. Pojav nastane zaradi loma svetlobe na posameznih vodnih kapljicah podobne velikosti, v vmesnem večinoma prozornem oblaku. Ker ima svetloba različnih barv različne valovne dolžine, se vsaka barva lomi drugače. Sončeve korone so ena od redkih kvantnih barvnih pojavov, ki jih z lahkoto vidimo s prostim očesom. Ta tip Sončeve korone je vizualni efekt zaradi vode v Zemljini atmosferi in je povsem drugačen od Sončeve korone, ki je stalno prisotna okoli Sonca, ter izstopa med popolnim Sončevim mrkom. V ospredju je znameniti Himalajski gorski vrh Ama Dablam (Materina ogrlica).

Pojasnilo: Na Luni Zemlja nikdar ne vzide ali zaide. Če bi sedeli na površju Lune bi videli Zemljo fiksno na nebu. To pa zato, ker Luna vedno kaže isto stran proti Zemlji. Nenavadno, prikazana slika prikazuje zahod Zemlje nad robom Lune. To je bilo mogoče, ker je bila slika posneta iz vesoljskega plovila v orbiti okoli Lune - bolj natančno, iz Lunarnega poizvedovalnega orbiterja (Lunar Reconnaissance Orbiter - LRO). Pravzaprav LRO kroži okoli Lune tako hitro, da gledano iz vesoljskega plovila Zemlja zaide približno vsaki dve uri. Na prikazani sliki je posnet eden takih zahodov Zemlje pred približno tremi meseci. Nasprotno, iz površja Zemlje Luna zaide približno enkrat na dan, pri čemer je primarni vzrok rotacija Zemlje. LRO je bil izstreljen leta 2009. In medtem, ko dela natančno tridimenzionalno karto Luninega površja, na Luni tudi raziskuje prisotnost vode in morebitna dobra pristajalna mesta za bodoče astronavte.

Pojasnilo: Ob začetku leta 2016 je komet Catalina (C/2013 US10) prava novoletna poslastica za daljnoglede. Trenutno je opažen na nebu pred jutranjo zarjo, blizu Arkturja, najsvetlejše zvezde v ozvezdju Bootes. Ta teleskopski kolaž narejen 21. decembra nam prikazuje čudovite kometove repe v območju neba širokem kar 10 polnih lun. Ščepec oddaljenih galaksij in šibke zvezde v ozadju pripadajo ozvezdju Device. Catalinin prašni rep se, zasledujoč kometovi orbiti, na posnetku razteza levo spodaj. Ionski rep pa je obrnjen proti desni in navzgor, v smeri stran od Sonca ter oblikovan od potiska Sončevega vetra. Obiskovalec iz Oortovega oblaka se bo 17. januarja najbolj približal Zemlji, na oddaljenost le 110 milijonov kilometrov. Takrat bo viden blizu svetlih zvezd ročaja Velikega voza, preden bo za vedno zapustil Sončev sistem.

DOMAČA STRAN AKGŠ NEPREKINJENO DELUJE ŽE OD LETA 1995! Čestitke ali - zvezdi siizmenjujeta gravitone. Nekaj zanimivosti iz zgodovine strani!

Za astronomski krožek: ZORKO Vičar

E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si