Drobci iz zgodovine nebesne mehanike

Zorko Vičar

Danes mnogi zavedeno ali lahkomiselno dajejo v nič staroveško sliko vesolja – a je zanimivo, da kdaj prav isti argumenti in sama logika, dajejo PRAV tako antični kot moderni sliki vesolja. Najbolj očiten primer je pojav paralakse - to je navidezen premik bližnjih zvezd glede na zvezdno ozadje, zaradi gibanja Zemlje okrog Sonca. Paralakso opazimo že, če recimo opazujemo bližnja telesa izmenično z levim in desnim očesom in se nam tako navidezno premaknejo glede na ozadje. Paralaksa nam omogoča tudi globinsko gledanje, 3D zaznavanje. Prvo instrumentalno paralakso zvezde (in s tem razdaljo do zvezde, če izvzamemo Sonce) je določil šele Friedrich Bessel leta 1838 za zvezdo 61 Cygni (znaša manj kot ločno sekundo, samo 0,3", kar je daleč pod ločljivostjo očesa, ki je približno 60''). To je bil še eden zadnjih dokazov o tem, da Zemlja potuje okrog Sonca. Projekt Evropske vesoljske agencije GAIA, ki meri razdalje do zvezd Rimske ceste, uporablja prav isti princip - to je paralakso. V projektu sodelujemo tudi Slovenci - Oddelek za fiziko, Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani. A ker Aristotel ni mogel opaziti paralakse zvezd, v antiki še niso poznali teleskopov, na oko pa je to nemogoče, je prav to bil zanj argument, da Zemlja miruje - če bi se premikala, bi opazili paralakso. Tukaj je Aristotel bil zvest znanstveni metodi. Lahko pa seveda ugovarjamo, "da bi lahko pomislil", da so zvezde tako daleč, da je njihova paralaksa za prosto oko nezaznavna. A taka pot, projekcija sedanjosti v zgodovino, lahko pelje do neumestnih špekulacij (ta lastnost nam je zelo blizu in je velikokrat neproduktivna).

Zaradi resnice in zgodovinske uravnoteženosti je potrebno poudariti, da so mnogi antični misleci (pitagorejci Hiket, Ekfant, Heraklit Pontski, ...) bili prepričani, da Merkur in Venera krožita okrog Sonca in od tod tudi sklepanja nekaterih sodobnikov, da morebiti tudi ostali planeti krožijo okrog Sonca. Pozneje je Grk Aristarh opisal tako geocentrični, kot heliocentrični model vesolja. V heliocentričnem modelu je privzel, da so zvezde neskončno daleč, saj ni zaznati nobene paralakse, to je gibanja zvezd glede druge na drugo, med gibanjem Zemlje okoli Sonca. Grk Apolonij pa je poskušal uskladiti Aristarhove in Evdoksove zamisli o gibanju planetov z novim modelom (problem so bili epicikli za Venero in Merkur), v katerem se planeti gibljejo okoli Sonca, ta pa skupaj z njimi kroži okoli Zemlje. Enako rešitev je veliko pozneje (16. stoletje) podal Danec Tycho Brahe. Francoz Nicole Oresme (14. stoletje) je razmišljal zelo pronicljivo. Pravi, da bi bilo bolj "gospodarno" (domače zdravemu razumu), razumljivo, da se prej mala Zemlja vrti okrog lastne osi, kot ogromna sfera, posuta z zvezdami, okrog Zemlje. Sklepanje je najbrž temeljilo na ocenah velikosti zvezd in oddaljenosti t.i. sfere, sfer. Kljub temu je sklenil, da nobena od teh trditev ni dovolj prepričljiva in pravi: "Kot trdijo vsi in tudi sam mislim enako, se premika nebesni svod in ne Zemlja." Tukaj se kaže znanstvena drža, pomen prepričljivosti argumentov, a hkrati, kako moč ima splošno sprejeta razlaga (videz, občutek, tok množice), četudi napačna. Nemec Kuzanski (15. stoletje) pravi, da se Zemlja obrača okrog osi in kroži okrog Sonca, da v vesolju ni nobenega "zgoraj" ali "spodaj", da je svetovje brezmejno, da so zvezde druga sonca in priklepajo nase druge naseljene svetove. Večino omenjenih razmišljanj antičnih umov, delno tudi srednjeveških, je poznal tudi Nikolaj Kopernik.

Heliocentrizen, kot možno sliko vesolja, so torej dopuščali že pred Kopernikom, naštejmo nekatere že omenjene osebe: Grk Aristarh (antika), predhodnik relativnosti Francoz Oresme (14. stoletje), Nemec Kuzanski (15. stoletje) in še "mnogi". A ne delajmo si utvar - večina ljudi (tako izobraženih kot neizobraženih) je samoumevno zavračala možnost dnevne rotacije in potovanja Zemlje okrog Sonca. Zakaj? Ker so imeli izkušnjo lastnega vrtenja, gibanja na Zemlji (recimo na konju, ladji), ki je povzročalo upor zraka (veter) in to je bil eden glavnih argumentov proti dnevni rotaciji Zemlje in gibanju okrog Sonca. Naslednji zadržek je bil Hiparhov, da bi, če se Zemlja res vrti, telo, ki ga vržemo v zrak, zaostajalo. Danes se nam morebiti ti argumenti zdijo smešni, a za takratni nivo naravoslovja čisto prepričljivi.

Kot je danes nedopustno, da bi se učili antične in srednjeveške nebesne mehanike, je tudi nedopustno, da bi zaradi neznanstvenih, nepedagoških razlogov (recimo ideoloških) poučevali laži o srednjeveški in antični astronomiji. Taka laž je recimo, da so v srednjem veku učili, da je Zemlja ravna (polmer Zemlje so ocenili že v antiki - Eratosten). Norčevati se iz truda naših prednikov vse povprek, je enako norčevati se iz sebe in hkrati vzgajati mlade v laži. To pa ne pomeni, da ne smemo biti kritični do preteklosti, a na temelju argumentov – vseh virov. V preteklosti ni bilo vse idealno ali je danes? Še danes imamo društva, ki zagovarjajo ravno Zemljo in prav lahko se zgodi, da bodo bodoči izumitelji "zgodovine" mirno "pozabili" na vse naše univerze, učbenike in bodo gladko širili laži, da smo v 21. stoletju verjeli v ravno Zemljo. Dokazi jim bodo recimo zapisi iz: http://theflatearthsociety.org/cms/. A če bomo površni do zgodovine, se nam to lahko kmalu zgodi. Pa ne zaradi neke maščevalnosti nekoga, ampak zaradi neumnosti, ki jih trosimo naokrog – ena takih je, da človek še ni stopil na Luno (teza, ki ima v Sloveniji kar nekaj privržencev in to ne kjer koli, ampak na resnih astronomskih forumih).

Še zanimivost - raziskovalca zgodovine znanosti David C. Lindberg in Ronald Numbers sta zapisala: "Če je Kopernik imel kakršenkoli resničen strah pred objavo [Knjige kroženj - De Revolutionibus], se je prej bal odziva znanstvenikov, nikakor odziva duhovnikov - skrbeli so ga torej znanstveniki. Cerkvena dostojanstvenika pred njim - Nicole Oresme (francoski škof) iz štirinajstega stoletja in Nicolaus Cusanus (nemški kardinal) iz petnajstega stoletja - sta svobodno obravnavala možna gibanja Zemlje in ni nobenega razloga za domnevo, da bi enake ideje v šestnajstem stoletju povzročile verski nemir."

Koperniku (njegovi knjigi) res nekaj časa ni noben nasprotoval, razen protestant Martin Luther, ki mu je očital, da bodo bedaki (Kopernik) vso astronomsko znanost postavili na glavo.

Sacrobosco, Kraljeva družba, zmote
Konec maja 2010 se je del naše skupine odpravil v London – v domovino naše zveste slušateljice g. Margaret Davis, ki je tako nosila na svojih ramenih velik del (odlične) organizacije. Anglija ima izjemno bogato zgodovino (svetlo in kdaj manj svetlo, kot velja za večino imperijev, kultur), tudi zgodovino znanosti, tehnike, humanistike. Slovenske institucije, šole, itn, velikokrat pozabijo na Anglijo, nam ni v zavesti kot "dosegljiva" dežela. Zakaj je temu tako? Obisk se je izkazal za pravo presenečenje – mogoče o tem kdaj drugič. Zakaj omenjam to ekskurzijo? Obiskali smo tudi Kraljevo družbo (Royal Society – RS, letos praznuje 350 let delovanja), kjer nas je vljudno sprejel g. Rupert Baker (Library Manager). Za vse nas je bil obisk RS nekaj posebnega. Hkrati sem povprašal g. Ruperta Bakerja o srednjeveških učbenikih astronomije. Posebej me je zanimal Sacrobosco. Rupert je kot iz topa ustrelil, ja seveda hranimo knjigo "Tractatus de Sphaera", srednjeveški astronomski univerzitetni učbenik znamenitega pisca, učenjaka, Sacrobosca. To je bila še ena potrditev vrednosti knjige - kaj imamo v Sloveniji, a je očem in zavesti Slovencev skrito - zakaj?

'Objavljeno z dovoljenjem Kraljeve družbe' ('Courtesy of the Royal Society') . Tako kot je bila v Kostanjevici knjižničarka g. Mirjam Brecelj izjemno prijazna, je bila v Kraljevi družbi (družabna) prijazna knjižničarka g. Joanna Corden. Skupaj z Rupertom sta nam predstavila bisere Valvasorjeve intelektualne zapuščine (Valvasor postane član RS leta 1687) - originale njegove razprave ob sprejemu v RS, skice presihajočega Cerkniškega jezera, zapisnik sprejema v Kraljevo družbo (glejte slike dokumentov), itn.


Kraljevi družbi v grbu piše v latinščini "Nullius in verba" (Nič zgolj na besedo). Če se napoved hipoteze ne izpolni, je torej napačna, ne glede na to, kako slaven mislec je hipotezo izrekel. Geslo so kmalu po ustanovitvi družbe leta 1660 izbrali John Evelyn s pomočjo ostalih članov Kraljeve družbe. S tem so dali veljavo le ponovljivim eksperimentom in argumentom, logiki - tako je počasi nastajla moderna znanstvena paradigma (ki ima seveda korenine že v začetkih astronomije, v koledarju, napovedi mrkov, v obhodnih časih planetov ...). Včasih so eksperimentalni del filozofije imenovali 'filozofija narave' - danes je to znanost.

'Objavljeno z dovoljenjem Kraljeve družbe' ('Courtesy of the Royal Society') . Teksti so berljivi in razumljivi.

Potrebno je poudariti, da je prav astronom Halley (z njim si je Valvasor redno dopisoval) predstavil Kraljevi družbi fizični model presihajočega Cerkniškega jezera, seveda po Valvasorjevih skicah in opisih. Valvasor je umrl nekaj let pred Halleyjevim obiskom današnje Slovenije, tako da se njuno željeno srečanje ni nikoli uresničilo. Halley je med letoma 1701 in 1703 večkrat obiskal Ljubljano, Trst in druge kraje tega območja, s skrivno misijo iskanja primernega pristanišča za angleško mornarico (razlog - španska nasledstvena vojna). Ta ideja se nikoli ni realizirala - po uspešnem napadu Angležev in Nizozemcev na Gibraltar leta 1704 pa je bila popolnoma opuščena.

Posebej so nam predstavili "stenski" opis podobe Roberta Hooka namesto slike – zakaj ni slike? Odgovor sledi, prej si oglejmo približen prevod Hookovega opisa: "Vedno je bil zelo bled in suh ... skromnega videza, njegove oči so bile sive in izbuljene; a z ostrim bistrim pogledom, dokler je bil še mlajši; njegov nos je bil tanek, z zmerno višino in dolžino; usta "grozno" široka in zgornja ustnica tanka; imel je ostro brado in veliko, široko čelo. " - Richard Waller, prijatelj Roberta Hooka

Sam sem dal (ob opisu ekskurzije) na splet domnevno sliko R. Hooka. To je opazil tudi Rupert iz RS in naju z Margaret opozoril na zanimivo zgodbo – napako. V bistvu so kemika Jan Baptista van Helmonta zamenjali s Hookom. Kako je prišlo do te napake?

Zelo zanimiv članek ("link"), na temo znamenitih žena in mož ter njihovih "izgubljenih" portretov, sta mi poslala Rupert, oziroma Margaret, iz časopisa The Guardian. Nekaj Odlomkov iz članka - Mistaken identities (Napačne identitete) – avtorica g. Lisa Jardine:
"Leta 2002 sem dokončala biografijo znanstvenika, polihistorja Roberta Hooka - tesnega prijatelja Christopherja Wrena. Notorično, noben Hookov portret ni preživel - domnevno zato, ker ga je predsednik Kraljeve družbe Sir Isaac Newton tako močno sovražil, da je ob Hookovi smrti leta 1703 dal edina obstoječa portreta uničiti - priče, da sta portreta visela v njegovih prostorih, so bili njegovi sodobniki.
Vedno se mi je zdelo, da sta portreta bila nekam založena (začasno izgubljena) in ne uničena. Torej, ko sem si v Prirodoslovnem muzeju ogledala manj znan portret poznega 17. stoletja, ki je ustrezal izgledu Hooka v srednjih letih, je to pri priči vzbudilo mojo pozornost. Portret z napisom "John Ray" očitno že po izgledu ni bil omenjeni botanik, sicer Hookov sodobnik. [...] Podjetje Mercers je doniralo sredstva, za čiščenje slik. Čiščenje je pokazalo, da je napis "John Ray" bil res naknadno dodan; več podatkov v Hookovem dnevniku me je prepričalo, da je bil Hooke na pravem mestu ob pravem času in verjetno je bil prav on portretiranec na neznani sliki. [...] Na novo očiščena slika je bila predstavljena, kot del razstave ob obletnici Hookove smrti, v Oxfordskem Muzeju zgodovine znanosti in anketa obiskovalcev je pokazala, da sta dve tretjini tistih, ki so glasovali, ocenili portret kot Hookov. [...] Skoraj celo leto sem "obstreljevala" okolico, kolege s fotografijami portreta, iskala sem potrditev mojega "odkritja". Kolikor vem, so bili vsi prepričani v istovetnost. Eden od strokovnjakov za Hooka je še poudaril, da so velike podobnosti med "mojim" portretom in fotografijami še živečih sorodnikov. Drugi strokovnjaki so še dodatno poudarili istivetnost potez. Portret sem uporabila tudi kot naslovnico za Hookov življenjepis [300. obletnica smrti], čeprav sem v uvodu opozorila, da obstaja vedno možnost, da bo kdo dokazal, da je to napačna slika. Dve leti kasneje se je zgodilo ravno to. Ameriški zgodovinar znanosti je ugotovil, da je mož na sliki Jan Baptist van Helmont, flamski alkimist (kemik) iz 17. stoletja - in sicer na podlagi podobnosti gravure znanstvenika Van Helmonta na naslovni strani posthumno zbranih del. [...] Javno sem priznala, da je bila javnost zavedena in to zaradi mojega entuziazma. Kakorkoli že, neprijetno mi je, saj moram kar se da hitro obvestiti Googleovo omrežje, da je objavljena slika v resnici podoba Van Helmonta - a še vedno pogosto uporabljena, na številnih spletnih straneh, kot portret Roberta Hooka. A kar nekaj raziskovalcev ve, da je bila moja identifikacija napačna. Bojim se, da nekateri menijo, ne glede, kako velika je bila moja napaka, da sem sedaj [le] jaz odgovorna, da ustavim nadaljnje kroženje napačno identificiranega portreta po spletu."
Vsekakor velika zagata g. Jardine, ki kaže, kako hitro pademo v past in kako težko pridemo iz nje in kako sami ostanemo po odkriti napaki. Teh napak je na spletu ogromno, tudi na "slovenski" Wikipediji je še zmeraj pod geslom R. Hooke portret, ki ne pripada Hooku ampak kemiku Jan Baptistu van Helmontu. Hooke res nima "sreče" – tudi če bi slučajno še obstajal kak portret in bi ga kdo našel, bi najbrž 1000x premislil, preden bi to obelodanil javnosti. Glej tudi:
http://en.wikipedia.org/wiki/Van_Helmont. Naj bo ta tekst hkrati tudi skromna pomoč g. Jardine pri odpravi "njene" zmote.

Zahvala znanim in neznamim skrbnikom pisane besede
Vrnimo se v knjižnico Frančiškanskega samostana Kostanjevica pri Novi Gorici.

Poleg Sacrobosca in Galileja, smo se v samostanski knjižnici, čas je bil omejen, bežno osredotočili še na naslednje avtorje:
* Regnier Gemma Frisius, flamski matematik, kozmograf, kartograf, zdravnik in astronom, rojen 9. december 1508, Dokkum, Frizija, Nizozemska, † 25. maj 1555, Louvain, Brabant, sedaj Belgija. Knjiga - Gemmae Phrysii medici ac mathematici, De Principiis astronomiae & Cosmographiae, ... (1553).
* Alessandro Piccolomini (13. februar, 1508 - 12. marec 1579) je bil italijanski humanist in filozof iz Siene, spodbujal je popularizacijo latinskih ali grških znanstvenih in filozofskih razprav v materinem jeziku in stilu.
Knjiga - La sfera Del Mondo (1595).
* Friedrich Schödler (Dieburg, Hessen 25. februar 1813 - 28. april 1884), nemški naravoslovec in pedagog, leta 1846 izda v Braunschweigu knjigo - Das Buch der Natur – bila je prevedena v večino evropskih jezikov, leta 1870 tudi v slovenščino, v nemščini doživi nekaj deset ponatisov. To knjigo smo na Šentvidu poznali že od prej. Še danes se težko najde tako praktičen učbenik, kot je ta iz srede 20. stoletja. Knjigo je v slovenščino korektno prevedel pravnik Viljem Ogrinc - Slovenska matica. Mnogi slovenski avtorji iz prve polovice 20. stoletja so črpali formo in delno vsebino prav iz te knjige. Knjiga - Das Buch der Natur, nemški ponatis iz leta 1871.
* Valerius (Cornelius) [Wouters Kornelis], 1512-1578. Rojen v bližini Utrechta - učitelj, profesor latinščine.
Knjiga - De sphaera et primis astronomiae rudimentis (1581).

Samostanska knjižnica hrani tudi nekatere temeljne knjige modernega slovenskega jezika. Recimo enega od osmih ohranjenih izvodov slovenske slovnice v latinščini Arcticae horulae succisivae - "Zimske urice". Izdal jo protestant Adam Bohorič (Adamus Bohorizh) leta 1584 - vpeljal je tudi, po njem poimenovano, pisavo bohoričico, v kateri je ustvarjal še F. Prešeren. Prešeren je bohoričico tudi branil (znan je recimo sonet o kaši), a so jo kljub vsemu iliristi ukinili. Posledice čutimo še danes – je pa zanimivo, da se nova bohoričica spet uveljavlja. Uporabljajo jo nekaterimi informatiki, saj rešuje večne težave s fonti, tudi ena izmed literarnih revij izhaja v "bohorichici". V samostanu je 40 let deloval tudi jezikoslovec pater Stanislav (Anton) Škrabec. Škrabca nekateri štejejo za največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Frančiškanski samostan Kostanjevica pri Gorici (velja tudi za mnoge druge samostane) je torej ohranil temeljna dela tako domače kot tuje humanistične in naravoslovne misli. Ni narobe, če omenimo še samostan Žiče. Letos bi kartuzija praznovala 850. obletnico, leta 1782 jo je razpustil Jožef II. Na prehodu iz 14. v 15. stoletje, ko so Evropo pretresala verska in politična nasprotja, so bile Žiče center vzhodnega reda kartuzijanov. Iz kartuzije je generalni prior Štefan M. (tudi zaradi Katarine Sienske) miril in zbliževal razklano Evropo – zveni aktualno. Štefanu je misija kar uspela. V 15. stoletju je kartuzija hranila več kot 2000 knjig – to je skoraj toliko kot jih je imela vatikanska knjižnica – ena največjih na svetu (novejše raziskave so pokazale, da je bilo v samostanu celo 2500 knjig, kar je več kot v Vatikanu). Sedaj so knjige razkropljene po različnih samostanih in knjižnicah – ta bogat fond bi bilo dobro pregledati tudi iz naravoslovnega vidika.

Še glede znanosti, humanizma in politike. Ko določene skupine postanejo dobesedno obsedene z oblastjo, pa ni važno ali gojijo religiozni, ateistični ali kak drug nazor (bolje rečeno ga zlorabljajo), med temi skupinami ni opaziti bistvene razlike – ne v preteklosti in ne danes. To se kaže tako na področju kozmologije, kjer so mnoge ideologije 20. stoletja popolnoma zavračale veliki pok, tudi zgolj kot teorijo (jo prepovedale, saj je po dogmi dialektičnega materializma "materija večna in nič ne obstaja izven nje"), kot na področju darvinizma. Tudi naše okolje je pred desetletji na nivoju osnovnega izobraževanja določena poglavja iz modernega naravoslovja (astronomije - nastanek vesolja, izvor elementov, itn) kar zamolčalo, oziroma odrinilo na stran (to se še danes pozna v učnih programih, tudi v glavah – takrat se je prevajalo predvsem avtorje, tudi vabilo v državo, ki so nasprotovali velikemu poku).

Zgovorna slika propadanja neprecenljive kulturne – znanstvene - dediščine. Knjiga je bila že pred stoletji zavita v srednjeveški notni zapis, oboje pa je zelo teknilo miškam. Knjige so namreč med prvo vojno (neznosna soška fronta) skrivali v sodih v kletnih prostorih. Zelo pohvalno, v hudih časih večina pozabi na reševanje knjig.

Kar koli si že mislimo o preteklem času (veliko je odvisno od vzgoje, tudi poučenosti, okolja, karakterja, starosti - izkušenj), o samostanih, univerzah, religijah, družbenih ureditvah, zgodovina katerih ni samo svetla, poznamo namreč tudi obdobja sežiganja knjig in avtorjev, a poznamo tudi aroganco in brutalnost mislecev, raziskovalcev (a če odkrito pogledamo v oči sedanjosti, smo podobnim vzorcem priča še danes na mnogih koncih sveta, tudi kje v Evropi, pa jih naši mediji kdaj zelo prizanesljivo obravnavajo) – pa je vendarle bilanca iskanja resnice pozitivna; tudi glede pisnih virov poti in stranpoti znantvenega raziskovanja. Poznamo namreč še bolj banalne primere, ko so nekateri uničevali knjige (kurili) za potrebe ogrevanja, jih trgali za razne "potrebe", nekateri pa so naredili na policah več prostora in se tako hkrati znebili bremena obdelave strokovnih vsebin (poznam primere iz 21. stoletja).
Ko tako listamo, držimo v rokah, stoletja stare (temeljne) knjige, ki so jih pred zobom časa, vojnami, miškami, itn, ohranili za nas in zanamce mnogi knjižničarji, menihi, mnoge sestre – ni kaj, da se jim ne bi, danes v glavnem pozabljenim osebam, globoko zahvalili, priklonili. Seveda so bili najprej pogumni avtorji, misleci, raziskovalci, ki so upali "'znanost' postaviti na glavo", kljub zavedanju, da jih lahko ljudstvo (mi), "racionalna" večina tako izobražencev kot neizobražncev, izobči.

Ljubljana, julij 2010, Zorko Vičar

Nazaj na aktualno stran.
Nazaj na domačo stran.