»Žepni« teleskopi za otroke in odrasle – II. del,
 |
 |
|
|
|
Zorko Vičar
Prispevek je poskus nadaljevanja članka iz lanske septembrske Spike. V njem smo se spraševali, kakšno astronomsko opremo kupiti mladim radovednežem in ne nazadnje tudi odraslim. Sklep je bil, da naj bo oprema optično kar se da zmogljiva (premeri objektivov med 100 in 150 milimetri, kratkih gorišč f/5), a hkrati mobilna, lahka, praktična – torej enostavna in vodljiva stojala, kot so namizni Dobsoni. V tem prispevku bosta predstavljena, lahek in vsestransko uporaben 100-milimetrski Newton na namizni Dobsonovi montaži (za 100 EUR in skoraj zares se ga da spraviti v majčkeno večji žep) in nizkocenovni daljnogled 15x70 (iz akcije za 58 EUR), ki nas je vse pozitivno presenetil. Kaj pomeni številka 15x70? 15 je povečava, 70 pa premer objektiva v milimetrih.
Ostanimo na trdnih tleh. To pomeni, da moramo zmeraj, ko govorimo v superlativih (v našem primeru o 100-milimetrskem teleskopu in o 70-milimetrskem daljnogledu), upoštevati optične omejitve. Preletimo omejitve teleskopka s premorm objektiva 100 milimetrov. S 100-milimetrsko napravo lahko opazujemo nebesne objekte tam nekje do magnitude 11.5 (teoretično seveda več) – torej vse Messierjeve objekte. Premer objektiva odloča tudi o ločljivosti naprave – glavna dejavnika sta uklon na odprtini in interferenca svetlobe – glej članek »Testiranje enega izmed teleskopov ... » (Spika, junij 2010). V našem primeru je ločljivost približno 1.4 ločne sekunde (140''/100). Enako velja za zgornjo in spodnjo mejno povečavo - maksimalna (200x) je približno dvojna vrednost premera v milimetrih. Minimalno pa določa maksimalna očesna zenica, recimo pri 7 milimetrih - nočno gledanje (odvisna od starosti) - je spodnja povečava 14x, saj velja: 100 mm/7 mm = 14. Podoben razmislek velja za izstopno zenico iz teleskopa, to je premer izstopajočega snopa žarkov (izstopna_zenica = premer_objektiva/povečava) - za megličaste objekte naj bo vsaj 1 milimeter, raje več, za planete pa 0.5 milimetra ali več. Enake optične omejitve lahko preračunate za 70-milimetrski daljnogled, kjer bi pa za spodnjo povečavo pričakovali vrednosti 10 ali 11 – seveda tudi taki daljnogledi 11x70 obstajajo. A kot vse kaže, postajajo vse popularnejši daljnogledi 15x70 ali 16x70. Pa ne zaradi nekega modnega trenda, ampak ker dejansko okularji blizu 70 ° polja na napravi 15x70 predstavljajo konsenzualno sprejet kompromis med vidnim poljem, težo, znosnim gledanjem »iz roke« - povečavo, ločljivostjo in svetlostjo slike. Povedano bomo dodatno utemeljili v nadaljevanju prispevka – opisali bomo zares neodvisen test naših članov, rezultat je praktično enak ugotovitvam iz forumov.
Tudi cene so, za ta tip daljnogledov, postale dostopnejše. Seveda še zmeraj zgolj s povprečno kvaliteto optike, ki pa nam vseeno ogromno vrne. Večina ljubiteljev nočnega neba, zaradi mnogih razlogov (cen, skromne ponudbe trgovcev, tradicije, razvoja optike, ...), pozna, oziroma ima izkušnje zgolj z daljnogledi premera do 50 milimetrov. Nekateri pa tudi s premeri 80 ali 100 milimetrov. Manj pa so (bili) v uporabi 70-milimetrski daljnogledi (ali 60-milimetrski). Iz tega zornega kota se naj tudi razume drugi del prispevka.
Newton SkyScanner 100/400 – namizni Dobson
Kot darilo sodelavcu smo si zamislili »žepni« teleskopek. Zaradi
okoliščin je bil 7 kg-ski Newton »firstscop« Heritage FlexTube
130/650 (f/5) pretežak; Newton »firstscope« 76 mm/300 mm (f/4)
pa ima nekoliko preskromne karakteristike – priložena okularja sta
pod vsako kritiko. Kaj nam še ostane – premeri okrog 100 milimetrov. Šel
sem na splet in po desetih minutah našel namiznega Dobsona, Newton
SkyScanner 100/400 (f/4), s solidnima okularjema 10 milimetrov in 20 milimetrov
tipa Kellner, z LED iskalom, masa kompleta je samo 2.8 kg.
Montaža je praktično enaka kot pri 76-milimetrskem »firstscopu«, le
»nožice« ima nekoliko bolj narazen in izjemno uporabno univerzalno
vpenjalno čeljust. Tisto kar loči ta tip montaže od drugih je, da
ima na spodnji plošči še nastavek za pritrditev kompleta na fotografsko
stojalo. Nastavek ima oba standardna navoja - najpogostejšega s premerom
1/4 inče in širšega s premerom 3/8 inče
(enota inča ali palec in znaša 25.4 milimetrov) - kar je
zelo uporabna dopolnitev.
|
|
|
|
|
|
Slika: Slika preproste zaslonke, pokrova z odprtino – zelo uporabno,
recimo pri opazovanju Sonca skozi filter.
Uporaba teleskopa
Gorišče zrcala 400 milimetrov in priložena okularja, nam nudita povečavi
20 (40 mm/20 mm) in 40 (400/10). 100-milimetrsko zrcalo in osnovni povečavi
sta odlični za:
- razsute kopice (recimo: M45, M44, M35, M41, M52, Hi-h, M11,
Obešalnik, Collinder 39, za »popotovanja« po Rimski cesti, ...),
- dvojne zvezde z razmikom parov blizu 10'' ali več
(recimo: Albireo, Mizar [A,B] in Alkor, Karlovo srce, ...),
- bližnje galaksije (recimo: M31, M33, ...),
- svetlejše kroglaste kopice (recimo: M3, M4, M13, M5, M92, ...),
- večje in svetlejše meglice (recimo: M42, pogojno za
Severno Ameriko, ...).
Seveda s teleskopom premera 100 milimetrov ujamemo, ob dobrih pogojih,
vse Messierjeve objekte, a določene (njihovo obliko) zgolj slutimo.
Recimo planetarno meglico M57 komaj zaznamo kot nežen oblaček,
obroček – s teleskopom 130 milimetrov (FlexTube, obravnavali smo ga v
prvem članku) pa to ni noben problem.
Opazovanje planetov in Lune. Povečava 40 brez težav pričara Jupitrove
lune, tudi Saturnov prstan, Luna (s kraterji) je že prav imenitna, a želimo
si kaj več kot zgolj zaznavo. Kaj storiti? Kvalitetni okularji kratkih
goriščnih razdalj, recimo 4-milimetrski, so precej dragi. 2x Barlowa leča nam
dodatno ponudi zgolj še povečavo 80. Kaj pa 3x Barlowa leča? Z njo
dobimo še dodatni povečavi 60 in 120. Izkazalo se je, da je 3x ED
Barlowa leča (okrog 35 EUR) zadetek v polno. Povečava 60 nam že tvori
spodobne podobe Lune, planetov, dvojnih zvezd, Venere in ostalih planetov.
Povečava 120 (pri f/4 imamo seveda nekaj več težav z ostrenjem, a se da)
pa iz planetov že potegne to kar pričakujemo pri ločljivosti 1.4 ''. Proge
na Jupitru se lepo razloči, Saturn ima podobo, kot jo pričakujemo iz
literature in plakatov – zazna se tudi Cassinijevo ločnico, Venerine
mene so prav estetske, kraterji na Luni pa so špica. Teleskop se brez
težav kosa s 100-milimetrskim Maksutovom, ki pa je za povrh na Dobsonovi
namizni montaži lahko izjemno neroden – prava mučilna naprava.
|
|
|
|
Hiba teleskopa je fiksno primarno zrcalo, kolimacija je torej mogoča samo preko sekundarnega zrcala, ki pa je kar veliko, s tem pa tudi obstrukcija. Ostrenje pri povečavah nad 80 zahteva kar precizno roko, a za teleskop f/4 je slika odlična, koma je minimalna. Teleskop SkyScanner 100 je za nekaj razredov boljši od 76-milimetrskega »firstscopa«. Še ena posebnost konstrukcije - kdaj se s kakšnim (daljšim) cenenim okularjem drugih proizvajalcev ne da ostriti na neskončnost, ker ima fokus relativno blizu tubusa. Če povzamemo. Teleskop SkyScanner 100 je izjemno mobilen, tudi za otroke in dame dovolj lahek. Nudi vse kar pričakujemo od osnovnih astronomskih opazovanj – odlične podobe razsežnih nebesnih objektov, razsutih kopic, meglic, Lune in solidno zaznavanja dvojnih zvezd ter planetov. V bistvu je posrečena kombinacija med navadnim daljnogledom in napravo, ki ji pravimo teleskop. Dobsonova mini enoročna montaža je zaradi inovacij precej bolj uporabna od sorodnih rešitev. Ima navoj za namestitev na fotografsko stojalo, glava, oziroma čeljust za vpenjanje optičnih cevi, pa je univerzalna. Tako lahko nanjo pritrdimo še druge naprave – recimo teleskop za opazovanje Sonca s H-alfa filtrom – glej sliko.
Slika: SkyScanner ima stojalo z univerzalno vpenjalno čeljustjo.
Na sliki (desno) ja na stojalu vpet teleskop za opazovanje Sonca
s H-alfa filtrom. Na sliki (levo) je tudi stojalo 76-milimetrskega »firstscopa«
z modifikacijo - nanj je pritrjena dokupljena čeljust, tako
da je sedaj tudi to stojalce primerno za vpenjanje različnih optičnih
cevi. Razlika med stojaloma je tudi v razmiku nogic na osnovni nosilni
plošči. Obe stojali sta izjemno uporabni – lahki in vodljivi.
H-alfa teleskop na sliki, Lunt 35 mm (LS35TH), je skupina, ki je prvič
opazovala Sonce v emisijski H-alfa svetlobi (656.3 nm), primerjala z
veliko dražjim 60-milimetrskim teleskopom. 60-milimetrski je seveda boljši
- a zanimivo, večina je bila prav navdušena tudi nad manjšim
(primerjalno tudi sam). Ta izkušnja je namig (tudi za šole),
če boste kupovali H-alfa teleskop za opazovanja Sonca in nimate
ravno preveč denarja – teleskop s premerom 35 milimetrov je solidna in
izjemno mobilna rešitev.
Slika: Primerjava H-alfa teleskopov - Lunt 60 mm in 35 mm -
na namiznih Dobsonovih stojalih (posneto po oddaji članka).
Malo romantike. Na nekemu forumu lahko preberemo, da nek astronom zmeraj vozi s sabo (v prtljažniku avtomobila) namizni teleskopek SkyScanner 100 mm. V poletnem času se namreč z ženo skoraj vsak konec tedna zapeljeta kam na deželo in je zanju SkyScanner veliko bolj uporaben, priročen, kot recimo 60- ali 70-milimetrski x mučilni refraktor. Je 100-krat lažji za uporabo, nudi tudi kvalitetnejšo in svetlejšo sliko ... Opis uporabnosti SkyScannerja je kar realen.
Omenimo še dva namizna Dobsona, ki jih še nisem imel na testiranju,
razen cevi Newton 150 mm/750 mm, ki je odlična.
To sta:
* StarBlast 4.5 - Dobson - 114 mm/450 mm, zelo ga hvalijo, je pa
precej težji in dražji od SkyScannerja,
* StarBlast 6 - Dobson - 150 mm/750 mm ali StarBlast 6i »Intelli
Scope Reflector«, je seveda optično najboljši od vseh naštetih -
je pa precej masivnejši in večji od teleskopa 130 mm FlexTube.
StarBlast 6 je še zmeraj primeren za v avto (razstavljen ne zavzame
veliko prostora), za nahrbtnik pa je vsekakor pretežak in neroden.
Prednosti in zagate pri uporabi Dobsonove montaže
Pri namiznih Dobsonih je kdaj (protislovno) problem njihova enostavnost.
Je pa zanimivo, kako zelo pri teleskopih velja pregovor, da je navada
železna srajca. Tako mladi, kot odrasli in starejši, se zelo težko
znebijo stereotipov o tem, kaj je teleskop. Predstava je večinoma taka:
trinožno stojalo, pogled od zadaj (refraktor) in morebiti nekaj vijakov
za upravljanje. Ko pa se recimo nekdo navadi na Newtona na nemški montaži
(kar ni zmeraj enostavno), bo pri Dobsonu nekaj časa zgubljen – kako
premikati cev, kako in kje jo zagrabiti, kako ročno slediti objektu.
Potrebnih je prav nekaj vaj, drila na Dobsonih - najprej čez dan,
da bo njegova enostavnost prišla do izraza.
Pri namiznem Dobsonu se lahko zgodi, da ga nimate kam postaviti –
a večinoma se najde rešitev (kak kamen, stol, avto, štor, ...).
Pri Dobsonih tudi ni dileme, kje in kako je obrnjen okular.
Zagotovo pa se vam ne bo zgodilo, če smo banalni, da bi se
radovednim znancem oparvičevali, »da je pri ročnem Dobsonu
akumulator glih zdaj prazen, da nekje nagaja kontakt«, da bi
kolegi premraženi čakali vsaj pol ure na prvi pogled v nebo
- ko bi pa recimo zahtevnejši »go-to« teleskop že pripravili
na opazovanje, pa bi družba dejala adijo, da jih zelo zebe,
in da pridejo kdaj drugič, ... Namizni Dobsoni se hitro postavijo
in seveda tudi pospravijo, imajo dvojno vlogo, so daljnogledi in hkrati
teleskopi.
T. i. "Google Sky Map" aplikacija (ali podobne), za novo generacijo mobilnih telefonov (z linux android podporo), nam preko detekcije magnetnega polja, GPS signala, vgrajenega žiroskopa (vrtavke, ki ohranja smer), pomaga dokaj natančno locirati nebesne objekte. To je lahko koristna pomoč pri iskanju nebesnih objektov s teleskopom z ročnim vodenjem (aparat položite na cev). Morebiti pa nam mobilni telefoni pomagajo nazaj do zvezdnega neba?
Da ne bo pomote – večji teleskopi in še povrhu računalniško krmiljeni, so seveda v mnogih pogledih boljši, uporabnejši in udobnejši ... A marsikdaj si ga ne fizično, ne časovno, ne finančno in ne prostorsko, ne moremo privoščiti. Lahko je problem sama teža, ko gre za radovedne otroke, starejše kolege, itn - vsem tem skupinam pa je primarno prispevek tudi namenjen. V tem primeru pa so žepni teleskopi (tudi daljnogledi) res solidna rešitev. Kje je meja - odvisno kaj opazujemo – premeri okrog 130 milimetrov pomenijo že kar velik preskok v svetlosti in ločljivosti slike – to je izkušnja mnogih, tudi moja, so univerzalno uporabni (povečave od 20 do 260). Zgovoren je že podatek, da lahko recimo s tako napravo enakovredno tekmujete na Messierjevem maratonu. Zanimivo je, da tudi začetniki kmalu opazijo dokaj veliko razliko v kvaliteti slik (recimo planetov, v svetlosti in razločljivosti meglic, kopic), ki jih tvorita zrcali premerov 100 in 130 milimetrov. Pričakovano se kvaliteta zelo nagiba v prid zrcala s premerom 130 milimetrov. Na koncu, pred odločitvijo o nakupu, pa moramo seveda pretehtati vse dejavnike, tudi težo in prenosnost teleskopov, daljnogledov.
Daljnogled SkyMaster 15x70
Slika: Daljnogled SkyMaster 15x70 na stojalu, desno je »stativadapter«,
ki je del kompleta.
Članica naše skupine gospa Irena Leban mi je tako mimogrede pokazala prospekt ene izmed trgovin, ki je imela v akciji daljnogled 15x70. Iz prve se mi je zdel tak daljnogled nekoliko pretežak, pa da povečava 15 praktično onemogoča uporabo daljnogleda iz roke (v rokah sem namreč že držal daljnogleda premera 80 in 100 milimetrov, povečavi 20 in 25 - odlični napravi, a veliki in težki, tako da brez stojala ne gre) in to je bil, v časovni stiski, tudi moj prvi pogojno-refleksni odgovor. Doma sem, že ves zaspan, le šel na splet in izbrskal omenjeni katalog - tisti iz našega nabiralnika je najbrž že romal v koš ali za kak »podstavek« – koliko papirja, barve, energije zavržemo. Akcija se je nanašala na tip SkyMaster (seveda izdelan na Kitajskem). Preveril sem ceno (58 eur), poiskal težo (1.4 kg, no tudi daljnogledi 10x50 imajo maso okrog 1 kg) in spletne cene ostalih trgovcev (blizu 100 EUR). Presenetilo me je relativno razkošno zorno polje - 4.4 °, v ceno je tudi vključen vmesnik za pritrditev na stojalo (»stativadapter«, nekateri slovenski fotografi jih prodajajo kar za dobrih 40 EUR – kaj poreči ...). V roke sem vzel še Spiko (binokel mi je ostal v spominu), kjer pa je bila cena kar 200 EUR - hm. Kolegom sem po e-pošti poslal nekaj osnovnih informacij in primerjalne cene. In kakšen je bil odziv? Lahko bi pričakoval, odziva ni bilo. Tudi sam sem že cepljen proti reklamam in akcijam, v katerih je kvaliteten izdelek prej izjema kot pravilo. Sploh če gre za optiko iz nakupovalnih centrov od salame do »fleksarce«. Ker sem skoraj dolžan odgovoriti na prošnje kolegov, ker je bila cena res ugodna, sem se ob jasnem začetku noči (utrujenih oči) le odpravil v romarski kraj potrošniške ere - v trgovski center. Daljnogleda mi seveda niso dovolili odnesti iz trgovine - na hiter test (tudi, če bi jim pustil denar - bil sem le eden iz množice potrošnikov ..., kupi ali pusti, kdo pa se bo ukvarjal z vsakim kupcem posebej). V trgovini se mi je zdela slika imenitna, večji del polja oster, na robu nobenih divjih barv.
Slika: Ocena izstopne zenice daljnogleda SkyMaster 15x70 kaže, da je
res 70 mm/15 = 4.6 mm (foto: Zorko Vičar).
Od daleč pogledam okularja in takoj ocenim, da je izstopna zenica res vsaj 4.6 milimetrov (70 mm/15) – daljnogledi torej nimajo vgrajenih nobenih umetnih zaslonk za prikrivanje optičnih napak. Premer objektiva 70 milimetrov in efektivno zorno polje daljnogleda 4.4°, nudita izjemno svetlo, razkošno in razločljivo sliko čez 50 stopinjsko osrednje polje - od izjemnih 66 ° (4.4°*15 = 66°) polja okularja. Nekoliko manj oster rob pa sploh ne moti. Kaj pa sedaj - a ga naj kupim – doma se bo potrebno zagovarjati ...? Poti nazaj ni bilo več. V avtu na hitro odložim embalažo in takoj, med bleščečimi reflektorji parkirišča, poiščem Jupitra. Planet kar premočno zažari, roka se mi maje, komaj ujamem kakšno od štirih lun. Malo sem bil razočaran – usedem se v avto in oddrvim domov. Parkiram, na poti čez atrij zagledam šibko ozvezdje Raka in poskusim srečo na Jaslih (M44). Takoj postanem boljše volje – tako lepo, čeprav iz mesta, še Jasli nisem videl (svetel trikotnik z zvezdami na ogliščih, na sredi pa gruča »biserov«), tudi ne izven mesta z binoklom 10x50. V Orionu pa sem kar zaplaval iz pasu v meč – morje zvezd, dobra razločljivost, meglica M42 je kar žarela. Čez nekaj dni odrinem na teraso Gimnazije Šentvid – kristalna noč. Andromedina galaksija, tudi iz preosvetljenega Šentvida, izpade kot na sliki, dvojna razsuta kopica Hi-h Perzeja pa je taka, kot da bi jo prvič opazoval, v Plejadah se »prižge« morje drobnih zvezdic, zdi se, da loćim A in B komponenti Mizarja ... Kopica Collinder 39 v Perzeju, z vodilnim Mirfakom, zasveti v izjemnih odtenkih in zvezdnih vzorcih – kot da bi jo na novo odkrili. Daljnogled sem imel (»ravnodušno«) obešen okrog vratu, kot da bi ga uporabljal že 10 let. Kmalu me najbližji mladi sosed vpraša, kaj da imam to za eno napravo, a je to ta zgodba iz e-pošte. Daljnogled je strastno vzel v roke in dve uri ga nisem več »videl«. Romal je od rok do rok, od oči do oči – vladalo je posebno vzdušje. Neodvisen in nevsiljiv test je uspel, vse kar vidim jaz, vidijo tudi kolegi – vidijo še več, saj imajo zdrave oči. Društvo in še dva člana, so takoj kupili ta »akcijski« daljnogled. Izkazalo se je, da so bili zadnji iz zaloge – v enem tednu so prodali vseh dvajset kosov (brez naše reklame, torej tudi drugi vidijo to, kar vidimo mi). Tudi naslednji komplet SkyMasterjev je kmalu pošel (sam sem zaprosil za nabavo). Cena je bila sedaj fiksna 77 EUR, a še zmeraj nižja od spletne. Opozorilo – kakšen binokel je tudi rahlo »škilil« – a to se je opazilo že v trgovini med samim testiranjem.
Daljnogled(e) smo vzeli tudi na Khamovo sračanje – Kurešček 2012. Vsak
ki ga je vzel v roke, ga vsaj kakšno minuto ni izmaknil izpred oči.
Vsi so bili navdušeni nad svetlostjo, velikostjo in jasnostjo slike.
Redki so pojamrali, da se jim roka preveč trese. Ko namreč zagledaš
lep prizor, se ali roki umirita, ali nas tresenje ne moti več. Mnogi
so spraševali, da kaj je to za daljnogled, in da jim je tako opazovanje
neba boljša izkušnja od vsega videnega ta večer. Morebiti pa se želja
Gorazda Bizjana iz Spike št. 3/2012 uresniči in bo v bodoče kaj več poročil
o binokularskih opazovanjih.
Opisi nebesnih objektov, ki jih lahko preberemo v odlični Bojanovi knjigi Ozvezdja in veljajo za daljnogled 10x50, zagotovo veljajo tudi za daljnogled 15x70. Lahko bi tudi dejali, da je daljnogled 15x70 rešitev za tiste z visoko dioptrijo. Sam imam dioptrijo minus 10 in ta daljnogled mi omogoča, da vidim to kar piše v Ozvezdjih, recimo galaksijo M51. Brez težav sem daljnogled tudi izostril na dioptriji minus 10, kar pri mnogih ostalih tipih ni samoumevno.
|
|
|
|
Realna ocena daljnogleda SkyMaster 15x70. Na forumih daljnogledova optika nima najboljše ocene, sploh pri svetlejših planetih se ni najbolje izkazala (lahko sam potrdim) – najbrž so zadaj problemi odbojev, antirefleksnih slojev, same zasnove optike (a planeti niso poslanstvo takega daljnogleda). Zdi pa se, da je, pri nežnih objektih, prav ta pomanjkljiva zasnova optike njegova prednost (prepušča namreč veliko svetlobe). Skupna ocena je vseeno blizu daljnogledov, ki stanejo 400 ali celo več kot 900 EUR (recimo Oberwerk, Fujinon). Zakaj? Sam kontrast je pri dražjih daljnogledih res veliko boljši, a so tudi težji in nekoliko večji – torej že zaradi same teže nujno rabimo stojalo. Tako je zanimiva zgodba, da je nekdo prodal kvaliteten, a zanj prevelik in pretežak 100-milimetrski daljnogled in kupil cenenega, predvsem pa relativno lahkega SkyMasterja 15x70. Zakaj? Z njim solidno opazujemo, sploh šibke objekte - tudi iz roke, po masi in velikosti pa ne predstavlja prehudega bremena, recimo v rokah, v nahrbtniku, v avtu, okrog vratu. To so tiste lastnosti, ki višajo skupno oceno SkyMasterja 15x70 in pretehtajo nad nekoliko skromnejšo kvaliteto same optike. Opazoval sem že skozi daljnogled za 600 EUR, premera zgolj 42 milimetrov, res odlična slika, a vseeno se ne da, ne po ceni, ne po svetlosti in ne po splošni kvaliteti slike, primerjati s SkyMasterjem 15x70 za 58 EUR. Objektiv 70 milimetrov (čeprav po kvaliteti povprečno brušen, naparjen in zlepljen) je namreč vsaj za razred boljši po ločljivosti in svetlosti slike od manjših standardnih daljnogledov do 50 milimetrov premera. Lahko bi dejali, da za celo magnitudo, kar je tudi blizu resnice. Če opazujemo v čezmerno razsvetljenem okolju (mestna in vse bolj vaška razsvetljava), je priporočljivo blokirati stransko svetlobo s senčnikoma – tulcema na objektivih.
Tudi del skupine Univerze za tretje življenjsko obdobje (starosti nad 60 let) je hkrati testiral, primerjal, oba daljnogleda 10x50 in 15x70. Rezultat uporabne vrednosti je bil v 90 % v korist optike 15x70. Še tistih 10% udeležencev si je po nekajkratni uporabi obeh daljnogledov premislila. Nekateri so namreč imeli težave že s samo uporabo daljnogleda (to ni redkost), sploh z napravo 15x70 in so zgolj tavali v okolici ciljnih objektov. Ko so se navadili daljnogledov, sploh večje naprave, so presenečeni dejali, pa res je slika daljnogleda 15x70 veliko boljša in razločna.
Daljnogled s 70-milimetrskim objektivom praktično prejme 2-krat več svetlobe kot 50-milimetrski ( [70/50]2 = 1.96 ), mejna magnituda pa se poveča kar za 0.7 m. Zaradi korektnosti pa moramo dodati, da se povprečna gostota svetlobnega toka slike, zaradi večje povečave 15x, glede na daljnogled 10x50, izniči (je celo nekoliko manjša, saj je svetlost slike sorazmerna razmerju (D/M)2, kjer je D premer objektiva in M povečava). A se poveča ločljivost in s tem kontrast, ter seveda velikost slike (zorni kot objekta), kar pa je za mnoge objekte odločilnega pomena. Če poenostavimo, dvojna zvezda, ki je daljnogled ne (raz)loči, nas ne prepriča. Prav SkyMaster pa je v tej lastnosti najmočnejši – zaradi večje ločljivosti, večje povečave, svetlobne moči in kar je zelo pomembno, še zmeraj velikega vidnega polja – 4.4 °, naravnost odlično in razločno poseje zvezdice na razkošno nebesno ozadje. Sploh za osebe z visoko dioptrijo (okrog minus 10) so taki daljnogledi velika pomoč pri opazovanjih.
Zagotovo je priporočljiva uporaba stojala, a če daljnogled 15x70 mase 1.4 kg primerno primemo, se da solidno opazovati tudi iz roke. Recimo če ga na široko podpremo - palec odzad, mezinec in prstanec spodaj, sredinec s strani, kazalec proti sredini zgoraj ali pa ga primemo nekoliko proti objektivoma, več možnosti, je opazovanje bolj stabilno (manjše so kotne nihajne amplitude); na naslonjaču je seveda precej lažje. Je pa zanimivo, da se daljnogled, po dveh ali treh opazovanjih, tudi damam ni zdel pretežak. S treningom se torej kar da izboljšati mirnost roke, formo opazovanja z nekoliko zmogljivejšimi daljnogledi. Opazovanja delajo astronoma. Vsekakor pa bi bilo zanimivo narediti kako raziskavo o najprimernejšem oprijemu daljnogleda – recimo z laserjem na daljnogledu. S kamero se beleži razpršenost laserskega žarka na in ob tarči - tarčo opazuje več različnih ljudi in vsak preizkusi več načinov oprijema daljnogleda.
SkyMaster ima več izvedenk, poleg 15x70 še: 25x70, 20-100x70 zoom,
20x80, 25-125x70 zoom, 25x100, 8x56, 9x63. Veliko o ostalih izvedenkah
pove ena izmed spletnih anket »Skymaster 15x70 ali 25x70«
(da ne bomo pristranski, z veliko gotovostjo lahko rezultate
posplošimo na vse proizvajalce – »Kitajce«):
15x70 68%
25x70 4%
Ohrani 10x50 14%
Zberi denar za kaj boljšega 14%
Velika večina je izbrala daljnogled SkyMaster 15x70 – ko ga boste vzeli v roke, boste razumeli zakaj.
Pa veliko poletnih užitkov, na naslonjaču z daljnogledom v roki vam želim – mislim seveda na opazovanja nebeških lepot. No, tudi narava našega planeta nam čez dan ponuja (še zmeraj) ogromno lepot in zanimivosti – le v Sonce nikar ne glejte.
Ljubljana, 16. april 2012
Vičar Zorko
Odziv na članek - Gorazd Bizjan (NebesniGospodar) - zmagovalec M+M maratona,
Šmartno na Pohorju 13./14. oktober 2012 (glavni organizator Igor Žiberna)
|
|
