Milena Zlatar
NIT OB PETDESETLETNICI
KOROŠKE GALERIJE LIKOVNIH UMETNOSTI
V zahodnoevropski kulturi poznamo mit o Ariadni, ki je s klobčičem
niti pomagala iz blodnjaka rešiti Tezeja. To je bila nit duhovnega
iskanja, ki povezuje svetove in stanja na simbolni ravni. Sinonim
za drugi pol sveta, ki
je materialen in praktičen pa je votkovna nit, ki je osnova
za tkanje, za delo človeških rok. Oba svetova se prepletata
in niti so povezane z ustvarjalnim delom, katerega presežek
je umetnost. Tkati pomeni ustvarjati, ustvarjati iz lastne substance,
tako kot to počne pajek, ki plete mrežo iz sebe. Simbolične
in materialne ravni niti poznajo vse kulture, zato je tudi izraz
rdeča nit tako pomenljiv. Ne pomeni le kontinuitete, temveč
je pomen mnogo širši in zaobjame tako idejne kot psihološke
dejavnike. (Vdevanje niti v šivanko je tudi simbol prehoda).
Pogosto govorimo tudi o nitih usode. Ravno zaradi tako zgovornega
a hkrati večpomenskega pomena niti, kot tudi zaradi razcveta
uporabe niti kot materiala, ki ne le narekuje metjejske pristope
v sodobnih umetnostnih praksah, ampak pomeni mnogo več (zgodovinske,
filozofske, socializacijske in druge preokupacije), smo se odločili,
da v jubilejnem letu galerije pripravimo razstavo, ki bo zgovorna
tako v smislu petdesetletnega kontinuiranega dela in hkrati
nekaj posebnega. Želeli pa smo tudi, da bo v sozvočju z današnjim
časom, saj se umetniki ne poslužujejo le t. i. klasičnih slikarskih
in kiparskih materialov ter sledijo sodobni vizualni prezentaciji
(film, video, netart, performens…), temveč prav danes pogosto
izbirajo materiale, ki so s vsesplošno rabo postali profani.
Nit kot material (tekstilije)
je postal od prvotne rabe, katere presežki so se kazali v uporabni
umetnosti (npr. francoske tapiserije 17. in 18. stoletja po
predlogah umetnikov), z razvojem industrije vedno bolj oddaljen
od umetniških hotenj, ne glede na hkraten razvoj vrhunskega
oblikovanja. Šele nekateri pomembni umetniki
20. stol. so se temu »neuglednemu« materialu (niti) upali dati
novo veljavo (npr. G. Balla, P. Picasso), da bi lahko na pragu
21. stoletja spet doživel razcvet in postal enakovreden dejavnik
sodobnim umetniškim praksam. Ali kot pravi gostujoča kustosinja
in avtorica idejne zasnove razstave Maja Škerbot: »Razcvet
uporabe niti kot materiala v okviru umetnostne produkcije je
izziv mednarodni skupinski razstavi Nit. Razstava odstira segment
pluralnega karakterja sodobne vizualne umetnosti in odpira družbeno
aktualna vprašanja, ki so bila mnogokrat doslej rdeča nit razstav
v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Tudi
s kuratorsko strategijo. Opaziti je namreč bilo, da se številni
umetniki, ki danes ustvarjajo umetniška dela z nitjo, inspirirajo
in v svojih vsebinah reflektirajo različne segmente zasebnih
prostorov in pojavov v njih. Vabimo vas, da se nam pridružite
in skupaj z umetniki in vsemi nami odkrijete kakšnega od koščkov
vaše in naše ali pa morda le njihove zasebnosti.«
V umetnosti se vedno prepletata in manifestirata zasebno in
javno. Tako je tudi s pobudami. Da bi moglo zasebno postati
javno, mora umetnik uporabiti ves svoj ustvarjalni naboj, nagovorjeni
pa morajo biti pripravljeni (in morajo znati) ponujeno sprejeti.
Na tem segmentu dobi pomembno vlogo galerija in kustos. Povedano
drugače – potrebna je javna prezentacija ter interpretacija
in proučevanje strokovnjakov. Komunikacija je večplastna in
nujno potrebna. Tega dejstva so se zavedali mladi zanesenjaki,
ki so v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Slovenj Gradcu
ustanovili Akademsko skupino ter zatem priredili ciklus predavanj
Likovni razgledi. Hkrati so obrazložili svoj program, kjer so
poudarili, da je njihov namen,
da vzgajajo ljudi ter jim približajo osnovna vprašanja estetskih
vrednosti, umetnosti, urbanizma, arhitekture, kulture stanovanja,
ljudske umetnosti, umetne obrti, industrijskega oblikovanja
in ostalih panog, ki ta vprašanja dopolnjujejo (povzeto
iz brošure izdane ob prvi obletnici delovanja galerije, takratnega
Umetnostnega paviljona, leta 1958). Želeli so torej najprej
izobraziti ljudi, da bi ustvarili dobre temelje za nadaljnje
delo in ustanovitev profesionalne galerije, ki bi prirejala
občasne razstave ter zbirala in hranila umetnine.
Tako so se povezala hotenja mladih zanesenjakov - Akademske
skupine (ustanovitelji Marijan Gnamuš, Primož Simoniti, Mirko
Zdovc in Karel Pečko), ki so se jim pridružili še mnogi drugi,
podpirale pa so jih številne ugledne družine, tako, da so pozneje
z najširšo podporo v lokalni sredini in širše, kakor tudi strokovnjakov
iz celotne Slovenije, lahko dobili potrditev 18. maja 1957,
ko je Občinski ljudski odbor ustanovil Umetnostni paviljon in
poveril vodenje akad. slikarju Karlu Pečku. Z vizijo in delom
ter angažiranjem najširše javnosti in strokovnjakov je Karel
Pečko naredil galerijo tudi mednarodno prepoznavno. V povezavi
s humanimi načeli Združenih narodov pa je to postal tisti vzvod
za presežke, ki je povezal vsa prizadevanja mesta – glasnika
miru. Danes ima galerija opredeljeno poslanstvo, prepoznavno
zbirko in smelo začrtan nadaljnji razvoj.
Maja Škerbot, kuratorka
NIT – vaše in naše zasebnosti
Vizualna produkcija je danes pestra kot še nikoli doslej. A
zgodovina umetnosti priča o dolgem obdobju, ko je bila umetnost
precej zaprt, samosvoj, in prav nič napak ni, če rečemo, eliten
sistem. Od renesanse naprej so umetniška dela na ravni vsebin
upodabljala zlasti različne mitološke, religiozne in zgodovinske
motive. Toda dolgo, več kot stoletje, je tudi že tega, ko je
umetniški sistem sprejel vase številne profane motive. In sedaj
že vrsto desetletij umetniki vse intenzivneje posegajo na številna
področja človekovega udejstvovanja ter določene pojave in dejstva,
pač glede na (lastna) zanimanja, izdvajajo iz realnih okolij
ter jih skoraj načeloma s kritičnimi prijemi in raznolikimi
estetskimi jeziki prevajajo v pozicije vizualne umetnosti. Umetnost
je de facto pokazatelj časa in okolja. Kakopak, še vedno.
Nit kot material skozi zgodovino umetnosti
In tako ni le na vsebinskih ravneh umetnosti. Tudi materiali,
ki jih umetniki uporabljajo v svojih kreacijah in pozicijah,
niso več omejeni zgolj na oljne barve, pa platna in kose marmorjev
in drugih dragocenih materialov. Dejstvo je, da ga skoraj ni
materiala, ne tehnologije, ki se je sodobni umetnik v svojih
kreacijah ne bi poslužil. Nit, ki jo definiramo kot dolg, tanek
skupek vlaken, je vrsto stoletij veljala za utilitarni material.
V umetnosti je skorajda ni bilo zaznati. Nemalokje je med muzejskimi
predmeti zaslediti igle, ki kažejo na uporabo različic niti.
A oblačilna kultura ima bolj opraviti z modo kot z iskanjem
sledi, kdaj se je nit kot material pojavila v vizualnih umetnostih
– kakorkoli pluralistični želimo biti. Bližje naši genealogiji
so vsekakor izdelki umetnostne obrti – (nacionalne) vezenine,
pletenine, obkvačkani izdelki, vozlanja in kar je še tega. Ali
pa srednjeveške in pa velike francoske in flamske tapiserije.
Kar dolga je bila pot, da je nit postala suveren material in
sredstvo pri kreiranju umetniških del. Če zanemarimo dejstvo,
da je temelj vsakemu slikarskemu platnu prav nit, je bila nit
kot material pri stvaritvi umetniškega dela prvič res samozavestno
uporabljena v delih ruskega suprematizma, futurizma (G. Balla)
in kubizma (P. Picasso). Konec gibanj z revolucionarnim karakterjem
pomeni tudi izginotje intenzivnega pojava niti kot materiala
v vizualni umetnostni produkciji vse do 70-ih let 20. stoletja.
Iz novejše zgodovine umetnosti je znan italijanski umetnik Alighiero
Boetti, ki je s preprogami, ki so jih po njegovih predlogah
tkale ženske v Alžiriji, sporočal, da je umetnost nekaj več,
kot je bil takrat pripravljen sprejeti zahodni umetnostni sistem.
Z vrvjo je ustvarjal v istem desetletju tudi J. Miró. Prav v
zahodnem svetu sta v istem času pričeli v svojih umetniških
delih uporabljati nit kot material Lygia Clark in Eva Hesse.
Slednja je z materialom, njegovo težo, maso, kompozicijo in
obliko iskala kontradikcije samega materiala. Od 80-ih let naprej
je nit tudi kot del feminističnih pozicij nadaljevala s kazanjem
novih obrazov v delih umetnic, kot so Miriam Schapiro, Rosemarie
Trockel, Louise Bourgeois, Ghada Amer, Annette Messager, Tracey
Emin, če omenimo le najpopularnejše. Od devetdesetih let minulega
stoletja se Elaine Reichek inspirira pri ikonah zgodovine umetnosti
ter njihove motive kot apropriacije izveze z nitjo ter se v
svojih delih v druženju obrtniške tehnike šivanja in umetnosti
konceptualno spoprijema z zgodovino umetnosti.
Nit kot suveren material sodobne vizualne
produkcije
Kakorkoli je nit kot material stopal v polje etablirane oziroma
t. i. visoke umetnosti, če se opremo na distinkcijo C. Greenberga,
postopoma, se na začetku novega tisočletja v materialu inspirira
in ga uporablja pri izvedbi umetniških del in pozicij tolikšno
število umetnikov, da lahko govorimo o pravem pravcatem fenomenu
v polju najsodobnejše vizualne produkcije. Vzrokov za tako množično
uporabo materiala, ki je bil dolgo v domeni oblačilne kulture
in umetnostne obrti, je veliko. Eden glavnih je zagotovo povezan
s pluralnim karakterjem sodobne družbe, ki ga sodobna umetnost
kakopak reflektira. Tudi vizualna.
Nit kot sinonim za žensko kreativnost
Je to material, ki ga danes pri svojih umetnostnih kreacijah
in pozicijah uporabljajo zlasti ženske? Vsekakor bi bilo iluzorno
trditi, da v večji meri ni tako. Konec koncev gre za material,
ki je bil skozi stoletja v domeni ženskih ročnih del in kreacij.
Prav zato je opaziti, da so ženske še posebej pogosto inspirirane
z nitjo kot materialom ter ga v svojih umetniških izjavah in
pozicijah še posebej rade izpostavljajo in umeščajo v različne
umetniške kontekste. Nit kot material je vsekakor izziv tudi
nekaterim umetnikom. Sodobni čas in njegovi akterji pač razčiščujemo
s številnimi tradicionalno pogojenimi predsodki.
Nit v diapazonu različnih umetnostnih
tehnik in medijev
Umetnice in umetniki posegajo po niti kot materialu pri kreiranju
umetniških del in pozicij na različnih nivojih. Umetniška dela,
ki uporabljajo nit kot material po modernističnih principih,
tj. presprašujejo lastna sredstva, so sicer pogosta. Opaziti
pa je, da gre za principe, ki so v sodobnih delih nemalokrat
bolj ali manj le sestavni del širše zasnovanega dela. Še več
pa je stvaritev, kjer je nit zreducirana na sredstvo pri kreiranju
umetniške pozicije, pa vendar je prisotna kot nujna sestavina
umetniškega dela. Na razstavo Nit so vključena dela, ki kažejo
obe drži umetnikov, in to v širokem diapazonu medijev, ki so
lastni sodobni vizualni produkciji. Nit nemalokrat nadomešča
slikarsko ali risarsko potezo (t. i. »piercing of canvas; J.
Flinzer, I. Melsheimer, M. Löffke, P. Varl, E. Lesjak, K. Takemura),
z njo so izgotovljene skulpture (C. Shiota, P. Waller, B. Bernsteiner),
ali pa so objekti bodisi izvedeni z nitjo (Z. Janin, W. Bartsch,
J. Morton, T. Candiani, P. Maher, I. Schieferstein, A. Čufer)
bodisi se pri niti in ročnih delih le inspirirajo (M. Kavčič).
Veliko je instalacij (A. Tuominen, A. Tempel, A. Ožbolt, E.
Antoine, J. Koeke, M. Van der Meij, S. Pelletier, M. Kos), ki
nit, volno, vrv – in kar je še tega – na številne izvirne načine
vključujejo vase in tvorijo nova sporočila, nemalokrat vezana
na aktualne družbeno-politične (C. Föttinger) in zasebne (B.
Caveng, J. Van Koolwijk) ikonografije. Tudi performance (M.
M. Pungerčar, S. Wawro), fotografija in celo video (R. Banet)
ne ostajajo imuni do materiala, ki je bil vrsto stoletij v domeni
utilitarnih kreacij.
Zgovorna nit in kuratorski koncept razstave
Nit
Na dejstvu, da je nit prav danes izrazito suvereno in množično
uporabljen material vizualnih umetniških del in izjav, ki je
reflektiran v pestri paleti medijev, ter na dejstvu, da je nit
še vedno sinonim ženske subtilne umetniške kreacije, je zasnovana
tudi razstava Nit. Praviloma je osredotočena na dela novejših
datumov, saj je eden njenih bistvenih ciljev pokazati prav inventivno
uporabo tega t. i. cenenega materiala. In v začetku novega tisočletja,
kot je bilo opaziti v analizah in kot reflektira izbor avtorjev
razstave Nit, se umetniki, prav tako, kot je bilo to v pionirskih
časih uporabe niti kot materiala, še vedno ne oddaljujejo bistveno
od tega, kar nit tradicionalno nosi v sebi in s seboj. Material
zgovorno uporabljajo kot simbol, vezan na oblačilno kulturo,
ročne spretnosti in žensko kreacijo, pri čemer poudarjajo tudi
komunikacijo in meditativnost, ki je lastna aktom šivanja, vezenja,
kvačkanja, pletenja in kar je še tega. Ustvarjajo pozicije,
ki reflektirajo utilitarnost materiala, kakršnega poznamo iz
gospodinjstev, velikih šiviljskih delavnic, industrije ter s
pomočjo zgovornosti, ki jo ima material sam po sebi, vključujejo
veliko socialnih interakcij in osvetljujejo različne fenomene.
Številna dela reflektirajo intimne zgodbe in sodobno družbo
z umetniško distanco in presežki, ki so nemalokrat humorni.
Ko pa dela načenjajo emocionalno zapletene eksistencialne teme,
pa se le-ta skoraj praviloma odlikujejo s samoironijo. Prav
te vsebine so bile tudi rdeča nit kuratorskemu konceptu razstave
Nit, ki je udejanjen kot naracija in ki je bil zastavljen kot
odgovor oziroma progresivna kontinuiteta nekaterih razstav1
, ki so zadnji čas osvetlile fenomen uporabe niti v umetnostni
produkciji. Cilj razstave Nit je namreč dogodek, ki ne predstavlja
le posameznih zgovornih avtorskih pozicij, razpršenih po galerijskem
prostoru, pač pa ima v stilu tendence po Gesamtkunstwerku
naracijo, ki jo je brati tako na mikro kot makro ravni. Na mikro
ravni pomeni to, da so posamezna dela postavljena v medsebojne
dialoge, torej komunicirajo med seboj zlasti na vsebinskih ravneh
ter se med seboj dodatno plemenitijo, na makro ravni pa to pomeni,
da gre za vzpostavitev koncepta, ki umesti posamezno delo v
celoto, kakršna se kaže obiskovalcu, ko se sprehodi po prostoru.
Na prvi pogled se kaže koncept precej prikrito, a obiskovalec
slej kot prej ugotovi, da se je znašel v insceniranem zasebnem
stanovanju, kjer so določeni prostori nemalokrat pretežno polni,
spet drugi skorajda prazni. Razstava je pravzaprav sprehod skozi
stanovanje, v katerem živijo ljudje, ki so zelo odprti do gostov,
ničesar ne skrivajo pred njimi, se ne pretvarjajo, ne skrivajo
niti svojih najbolj intimnih doživljanj in ponosno razkazujejo
svoje uspehe, domislice, fantazije, strahove. Tako se razstava
prične z dvema deloma, ki sta razstavljena v javnem prostoru,
in sicer pred nakupovalnim centrom in pred KGLU, ki kot umetniški
deli »naših stanovalk« (Morton, Bartsch) napovedujeta dogajanje
v galeriji. Na podoben način se pričenja tudi razstava s prvima
razstavljenima deloma (Pelletier, Tempel), ki pred vstopom v
dvorano, kjer je jedro dogajanja, jasneje napovesta rdečo nit
razstave, ki ob izvirnih in humornih vsebinah postavlja na piedestal
nit kot suveren material sodobnih umetniških kreacij. Obiskovalec
se nato prepusti užitkom banketa (P. Waller) in kuhinje (denimo,
B. Bernsteiner, A. Tuominen itd.), preide v dnevni prostor (denimo,
P. Maher, C. Föttinger, P. Varl, E. Lesjak itd), ki se veže
tudi na javne zaprte prostore (S. Wawro, M. M. Pungerčar), lahko
postoji v kapelici ter se naprej sprehodi in se preda intimnim
spalničnim delom (denimo B. Caveng, T. Candiani, É. Antoine
itd.), toaletnemu prostoru (L. Cerar in S. Sedlaček), pa poziciji,
ki napove večer ali zaključevanje (I. Schieferstein), ki nato
izzveni v delu, ki med drugim omogoči prespraševanje o naši
zavesti in razumevanju (A. Ožbolt)2
. Nakazan koncept pa je bil vzpostavljen tudi, ker želi biti
razstava zanimiva tako laičnemu kot strokovnemu obiskovalcu,
kar je že pol desetletja poslanstvo Koroške galerije likovnih
umetnosti, ki je med drugim že vrsto let ob številnih kakovostnih
razstavah in zbirkah prominentnih, zlasti domačih, umetnikov
tudi gostiteljica Slovenskega bienala domačih in umetnostnih
obrti, pri čemer izbor fenomena, ki se giblje med umetnostno
obrtjo, oblačilno kulturo in t. i. visoko umetnostjo, ki jo
z izbranimi deli in pozicijami daje na plan, sploh ni naključje.
Poglobljeno po razstavi Nit3
a. »predsoba«
Razstava Nit se v galerijskem prostoru pričenja z delom švicarske
umetnice Sandrine
Pelletier, ki je pravzaprav interier, ki je kot hibrid
med hotelsko sobo in folklorno tradicionalnim prostorom, poklon
grozljivkam Alfreda Hitchkocka in trilerjem Daria Argenta ter
njegovim novodobnim ambientom z elementi surovosti, srhljive
romantike in pravljic o čarovnicah, pri čemer pa odslikuje tudi
anonimnost bordelskih radosti, kjer je tesna navezava na analogijo
med njimi in pozicijo sodobnega umetnika, ki se mora nemalokrat
kot prostitutka obnašati do galeristov in kuratorjev, od katerih
je mnogokrat, zlasti pri umetnikih, ki šele oblikujejo svojo
pozicijo v okviru nekega umetniškega sistema, odvisna prezentacija
njihovih umetniških izjav ter njihov preboj v svet umetnosti.
Na začetek razstave Nit umeščeno delo Pelletierjeve funkcionira
kot vrata v doživetje nekega umetniškega sistema, katerega karakter
oziroma temo nato določi delo nemškega, v Dresdnu živečega in
ustvarjajočega umetnika, Andréa
Templa, ki z nitjo ustvarja le izjemoma. Njegovim
rdečim in belim škarjam kot industrijsko izgotovljenemu objektu
je s prevezi niti paradoksalno in humorno odvzeta funkcija.
Delo z izčiščenim formalnim jezikom in veliko dozo humorja se
kaže kot metafora narobe sveta, reflektira mnoge paradokse sodobne
družbe, pozicioniranost dela na začetek razstave pa definira
in napove še enkrat to, kar obljublja naslov projekta.
b. banket
Z volneno nitko obkvačkani narezek, kanapeji, pa jastog, estetsko
obogaten z listi solate, plošča z raznovrstnimi siri, jajčni
krožnik, košarica s kruhom je še ena humorna pozicija, katere
avtorica, ki se inspirira v utilitarnih kreacijah in materialih,
je priznana umetnica Patricia
Waller, ki živi in dela v nemškem Karlsruheju. Njeno
delo je estetska sublimacija pojedin, ki spremljajo tudi večino
kulturnih dogodkov, ter kot trojanski konj humorno priča o filistroznosti
in tabujih različnih sistemov sodobne družbe. S tem, ko je postavljena
v galerijski prostor, seveda reflektira atmosfero otvoritev
razstav, na katerih so umetniki in njihova dela nemalokrat postavljeni
v drugi plan, saj se obiskovalci, kar postaja skoraj pravilo,
bolj posvečajo družabni komponenti ali pa jim zadošča le to,
da so se prišli pokazati in opozoriti, da še vedno so.
c. kuhinja
Humorna pozicija banketa Wallerjeve pa hkrati napove, da smo
se znašli v prostoru, zaznamovanem s hrano. V kuhinji torej.
Barbara
Bernsteiner s kuhinjsko postavitvijo pripoveduje
o ujetosti in upanju. Z vedno istim vzorcem in istim sivim barvnim
tonom obkvačkani predmeti pa ne pričajo le o žal preštevilnih
transformacijah najlepših momentov našega življenja v njihovo
nasprotje, pri čemer upanje kakopak ostaja, umetnica ga simbolno
ujame v hudomušnem, tako resničnem tiktakanju stenske ure, pač
pa se delo odlikuje tudi s svojo formalno in estetsko platjo.
Ta je hudo premišljena in je rezultat razmišljanja o likovnih
zakonitostih znotraj narativnega ambienta. To pomeni, da kompozicije
predmetov reflektirajo visoko stopnjo čistega modernističnega
vizualnega jezika. V kuhinjskem delu razstave Nit je nasproti
tega dela razstavljena instalacija finske umetnice Anu
Tuominen, v kateri igrata barva in oblika prav tako
pomembno vlogo, lastno modernističnim raziskovanjem, za katera
je tako značilno samo-meditiranje o barvah, oblikah in dimenzijah.
Oblika, tj. tanka dolga struktura niti, in barva, ki se v delu
Tuominenove kot oljne barve mešajo v nove barve in odtenke,
sta uporabljeni sila inventivno in humorno, saj umetnica bombažno
zakvačkano nit kot tipično uporabno-kreativni material naših
gospodinjstev, kombinira s kuhinjskimi pripomočki, kot so, denimo,
ribežen in niti rdečega korenčka, solnica in čipka soli, kuhalnica
za pripravo pire krompirja in majhen prtiček, ki je pravzaprav
okusen sadež – višnja, češnja, sliva ali karkoli pač. Presežek
je karikatura na ravni materiala, ki jo je zaznati tudi v delu
kanadske umetnice Janet Morton, ki je s sivim tvidom obšila
serijo kuhinjskih pripomočkov in dekorativnih elementov, kakršni
sta razstavljeni deli, in sicer lončnica ter stepalnik za smetano.
d. javni prostor
Nujen diskurz! Torontčanka je hkrati tudi ena izmed dveh umetnic,
ki s svojima deloma, razstavljenima izven galerijskih prostorov,
torej na ulicah Slovenj Gradca, vabita v galerijo na ogled razstave.
Mortonova, ki v igrivih in kritičnih umetniških izjavah, ki
asociirajo udobje naših gospodinjstev, namenja še posebno pozornost
sodobni percepciji tradicije. To je na glavni slovenjgraški
ulici, in sicer pred galerijo, materializirala v izjavi s čipkami
oblečenega drevesa, ki s svojim romantičnim izgledom izprašuje
pomen in vrednost kreativnosti naših babic, ki so še poznale
meditativne občutke pri kreiranju, denimo, čipkastih prtičkov,
in pa družabno funkcijo akta kvačkanja, pletenja, vezenja in
v Sloveniji še posebej klekljanja, ko so se žene uspele veliko
dogovoriti in se med seboj informirati, kar sodobna ženska danes
nemalokrat čuti kot manko.
Vračanje v galerijski prostor. V kuhinjo, kjer sta, na prvi
pogled nelogično, razstavljeni dve deli umetnice, katere glavnino
dela sreča obiskovalec na svojem obhodu kasneje. Slovenka Petra
Varl kaže v kuhinji dve sliki s kuhinjsko tematiko,
na kateri vidimo ponosne lastnike nove kuhinje. Dislokacija?
Ta je v zanikanju klasičnih strategij postavljanja razstave,
kjer vsak umetnik dobi svoj kot(iček). Ker je razstava Nit še
posebej nabita z življenjskostjo, se ta reflektira tudi v potezi
razpršenega. Domovanja!
e. dnevna soba
Slovenska umetnica, ki živi in dela v Ljubljani, Marija
Mojca Pungerčar popelje obiskovalca v atmosfero zasebno-javnega
prostora. Njena instalacija je poklon tekstilni industriji,
domačemu ustvarjanju in pa seveda sodobnim umetniškim izrazom.
Jedro dela, ki je pravzaprav kontinuiteta njenega prejšnjega
projekta, ki ga prenaša v nov pričujoč projekt na nivoju arhivske
vrednosti, je osemdeset metrov modne tkanine, ki jo je možno
kupiti za pičlih 8,99 evrov. Še več, na delavnicah, ki jih vodi
umetnica, lahko vsakdo zašije iz tkanine svoj kos oblačila ali
modnega dodatka. S tem projektom je umetnica posegla v tisto
poglavje umetnosti, ki je s svojo serijskostjo podobna multiplom.
Sicer pa je umetniška vrednost tkanine humorno stopnjevana na
analogiji med umetnostjo in prodajo konfekcijskih oblačil, ko
razstavi serijo slik v treh velikostih, in sicer L, M in S.
Kakopak na prodaj. A le po dva izvoda vsake velikosti. Njeno
delo se po barvah in po dokumentarnem videu, pokazanem na televiziji,
torej z atmosfero delovno-dnevnega prostora zliva z enim stenskim
delom Polone Maher,
ki živi in ustvarja v Mariboru, in s tremi umetniškimi deli
Nemca Clausa
Föttingerja, čigar dela so spoj sodobnega vizualnega
izraza in dizajna, kakor se kaže v notranji opremi. Tudi umetniška
strategija, v Düsseldorfu in na Nizozemskem živečega avtorja,
je kot trojanski konj vpletena na razstavo, saj funkcija uporabnega
dela s svojimi vsebinami (ki se kažejo zlasti na fotografijah,
iz katerih je narejen lestenec in svetilka, ali pa na besedilih,
napisanih na objekt, ki spominja na računalniško »škatlo«) odpirajo
vprašanja o političnih fenomenih ali pa reflektirajo socialno
interakcijo, torej komunikacijo, ki zna biti v instantnih in
ambicioznih časih, ki jih živimo, sila okrnjena in za odnose
nemalokrat uničujoča. Atmosferi prijetnega delovnega prostora,
ki se pokaže v delu Pungerčarjeve, je pendant delo v Leipzigu
in Amsterdamu živeče in delujoče Silke
Wawro, ki se po svoje v obeh razstavljenih delih
prav tako giblje med modnimi izdelki in umetnostjo. Na otvoritvenem
performancu je umetnica prevzela vlogo šivilje in zainteresiranim
obiskovalcem na oblačila našila podobe živali, katere lovska
ikonografija je simbolno zgovorna. Spregovori namreč o identifikaciji,
kakor jo narekujejo oblačila, o signalih, ki si jih v procesu
socializacije dajemo drug drugemu, ko pokažemo, ali smo pripravljeni
igrati vlogo žrtve ali pa hočemo biti lovci. Blizu lovski estetiki
Wawrowe, ki nosi v sebi nekaj ljudskega, je tudi skulptura nizozemske
umetnice Marjolijn
van der Meij, kjer je uporabila štiri lutke, ki so
pravzaprav izdelki umetnostne obrti in so uporabljeni kot ready
made objekti, pri čemer ima ena od protagonistk v rokah majhno
špulco, na katero je navita nit. Na novo angažirana scena, skulpturalno
zamrznjena, se na prvi pogled bere kot karikatura. Gre namreč
za obračun treh žena s četrto, kar je daleč od naših predstav
o tradicionalnem. Nova, provocirajoča postavitev figur z izrazito
izpovedno gestikulacijo napeljuje k prespraševanju o realnosti,
o manipulacijah.
Atmosfero dnevne sobe je zaslediti tudi v novem »prostoru«
razstave Nit, kjer je veliko stenskih in prostorskih del. Polona
Maher razstavlja na eni steni serijo petih izrazito
likovno dovršenih del, ki so po svoje poklon (cenenim) materialom,
kot so nit, tekstil, šiviljski dodatki, karton, papir iz škatel
za čevlje ipd. Ti so kombinirani po čistih modernističnih principih,
ki podeljujejo spoštovanje oblikam, barvam in prostorski komponenti
ter pri gledalcu v svoji abstraktnosti vzbujajo vrsto subjektivnih
percepcij in asociacij. Uporaba cenenih materialov pa je (v
nasprotju z modernističnimi principi, ki so po svoje preživeli
in uporabljeni danes le še v smiselnih in argumentiranih progresivno
zastavljenih delih) izvirna in reflektira in posredno kritizira
sodobno družbo, prenapolnjeno z materialnimi dobrinami. Cikel
slik Petre Varl
temelji na risbah, ki so natisnjene na platna: nekatere
konture, a zlasti ploskve, so po principih otroške pobarvanke
izšite s strojnimi, ekspresivno našitimi šivi. Portreti, tako
značilni za umetnico, so upodobljeni tudi na skupnem delu Varlove
in Eduarda Lesjaka,
ki kot plod skupnega sodelovanja kažejo harmoničen dialog dveh
umetnikov na enem delu. Zlitje dveh povsem različnih govoric,
pri čemer se Varlova izraža z realizmom, Lesjak pa z abstrakcijo,
na zanimiv način priča o zdajšnji generaciji adolescentov, o
njihovi krhkosti in odločnosti obenem, ter napoveduje Lesjakovo
delo. Ustvarjalnost, v Celovcu živečega in delujočega umetnika,
je bistveno zaznamovana z nitjo kot tistim umetniškim materialom,
s katerim raziskuje specifični abstraktni jezik, ki ga podkrepi
s formami pravokotnega nosilca, s t. i. moduli, ki so pobarvani
v žive fluorescentne barve. Prav takšne barve so lastne tudi
prostorski postavitvi poljske umetnice Zuzanne
Janin, saj ob niti, ki jo uporablja kot sredstvo
pri kreaciji umetniškega dela, uporabi delovna oblačila javnih
delavcev, ki so s svojimi barvami opazna, izstopajoča. Z njimi
je ustvarila sedežno garnituro, ki je po svoje tisti otok v
okviru razstave Nit, kjer se obiskovalec lahko usede, uleže
ter preda mislim o videnem, a je primarno vendarle delo, ki
ozavešča o požrtvovalnem delu javnih delavcev, in je umetničina
izjava, da vse prepogosto, še posebej po koncu »katastrof«,
pozabimo posameznike, ki v nesrečnih okoliščinah pogumno rešujejo
naša življenja ter jih v svoji predanosti poklicu včasih tudi
izgubijo. Oblačilo kot povezovalni element tega dela razstave
se spet pojavi v delu priznanega nemškega, v Hamburgu živečega,
umetnika Jochena
Flinzerja, ki že skoraj dve desetletji uporablja
nit kot slikarsko in risarsko potezo, pri čemer se njegove slike
odlikujejo sočasno tudi s kiparsko komponento, saj njegova dela
funkcionirajo sočasno na dveh ploskvah – sprednji in zadnji
strani slike. Njegove slike, v katerih se vsebinsko navezuje
na dress code sodobne družbe in njenih skupin, imajo praviloma
dva nasprotujoča si načina odslikavanja: na eni strani se odlikujejo
z abstraktnim jezikom, na drugi pa z mimetičnim, pri čemer pa
slednji narekuje forme in barvna prekrivanja abstraktne strani
dela. Poleg tega je vsako upodobljeno oblačilo, naj si bo fluorescentni
delovni jopič, majica Fred Perry ali kravata, nosilec v sebi
zaključene naracije, ki jo ustvarja s šivanjem, ki pa ga sam
avtor dojema kot dejavnost med absurdnim in komičnim, s čimer
želi poudariti trivialnost vsakdana. Z doživljanji realnega
sveta, kot se nam vsak dan kaže, je povezano tudi delo drugega
v Hamburgu živečega in ustvarjajočega umetnika. Martin
Löffke komplementira realen svet z metafizično-pravljičnim
svetom, kakršen se poraja v umetnikovih mislih, v momentu ustvarjalnega
akta. Njegove zašite slike so po svoje poklon nezavednemu, saj
so podobe, strukture, pa tudi besede, ki jih aplicira na slikarsko
platno, rezultat umetnikovega trenutnega navdiha in impulzov,
ki jih dobiva iz okolja, ter jih nemalokrat racionalno dojame
veliko kasneje. Ob enem pa so njegova inspirativna dela tudi
poklon meditativnemu stanju kreativnega procesa – ročnim delom,
umetniški ustvarjalnosti in sploh vsem možnim ustvarjalnim aktom.
f. kapelica
Sprehod skozi stanovanje preide prav z delom Löffkeja v polje
misli o naših (skritih) notranjih močeh, katerih vir, žal, ni
permanenten izvir. Zateči se včasih vase ali k tistemu, kar
imenujejo Bog, pa ni važno, kakšen obraz ima, torej v introventivna
stanja, reflektira instalacija Julie
van Koolwijk, ki živi in dela v Düsseldorfu. Kapelica.
V stanovanju. V Galeriji. Poklon religiji. Politeizmu. Človeku.
Družini. Družina je sveta. Radostna. Takšna bi naj bila. V delu,
v katerem uporablja umetnica nit kot pastozni nanos barve, ki
se kaže v estetiki kiča v številnih pisanih vzorcih, izšitih
s šivalnim strojem, umetnica aktualizira tudi percepcijo telesa.
Na majhne prešite objekte iz blaga, ki so nato obdani z naslikanimi,
pozitivnimi in na kič aludirajočimi vzorci, so natisnjene fotografije,
ki se spogledujejo s pristnimi in nepolepšanimi telesi, kakršna
so znana iz del Nan Goldin. Poklon življenju, takšnim in drugačnim
pojavom, ki jih imenujemo čudeži, je avtorska unikatna knjiga
v slovenski Vrbi na Gorenjskem ustvarjajoče Andrejke
Čufer, ki je zavestno razstavljena kakor, da bi šlo
za sveto knjigo. V njej namreč avtorica z vizualnimi in verbalnimi
podobami meditira ob sintagmah, povezanih z nitjo; rdeča nit,
rešilna nit, prva nit ali popkovina, astralna nit, pajkova nit
ipd.
Še eno introvertirano, sila subtilno delo je kiparska instalacija
japonske umetnice Chiharu
Shiote, v kateri črna, bombažna, gosto prepletena
nit kot nož ostro reže zrak in se zajeda v bela, lebdeča se
oblačila, ki po svoje pričajo o prisotnosti duše in duha. Ujetega.
Strašljivo ujetega. Edino vertikalna postavitev fantomskih figur,
ki dajejo slutiti mamo in hčeri, pričajo o optimizmu, ki je
potencirano v ogledalih, ki so obrnjena navzven, spogledujejo
s kaotičnim svetom, ki včasih tudi ujame. Prav ujetost daje
delu noto tostranskega, v katerem so strahovi, če se jim pogleda
v oči, gonilo zadovoljstva, mnogokrat pa kar preživetja. Kontrast
črnim nitim Shiotove so prepleti belih nitk, ki so dihajoče
prepleteno ujete za steklo dveh slik, in sicer v enem od treh
razstavljenih del slovenskega umetnika Alena
Ožbolta, ki živi in dela v Ljubljani in katerega
dela se odlikujejo z visoko stopnjo tenkočutnosti, subtilnosti
in nežnosti, ki mestoma, kot da se eterično kot privid prikazujejo
pred nami ter opominjajo na stanja »rem« faz ali pa kar na transcendentalna
stanja. Atmosfera meditativnega, ki je lastna Ožboltovim delom,
je s tremi njegovimi deli »razsejana« po galeriji, ki skupaj
z drugimi deli, premišljeno poskrbi za otočke še posebej poglobljenih
emocionalnih stanj. Ogromno stensko delo japonske umetnice Kei
Takemura, ki živi in dela v Berlinu, je narejeno
iz prosojnih materialov, ki v svoji krhkosti pripovedujejo o
zavetju in nežnostih avtoričinega otroštva, s spominih in zdajšnji
percepciji dojemanja otroštva. Perspektivno zasnovana podoba
prostora pa je v svoji intimnosti pravzaprav tudi hommage globalnemu
svetu. Tega se zavemo, ko preberemo humorno nastavljen naslov
dela: japonska svilena nit je kombinirana z italijanskim sintetičnim
blagom, nemškimi voščenimi barvicami ter flomastri.
g. intimni prostori
Na tem mestu dobijo sfere intimnega – s kakršnimi se obiskovalec
sooča na sprehodu skozi razstavo, ki evocira nasprotujoča si
občutja doma in varnosti, obupa in poguma –, dimenzijo, kjer
se duša spoji s poželjivostjo in reflektira mesenost, kri in
bolečino. Instalacija Tanie
Candiani, ki živi in dela v Tihuani in v Meksiko
Cityju, je poklon življenju, ki je polno absurdov, o katerih
umetnica spregovori z visoko stopnjo ironije, ko mantrično na
vzmetnice našije slovensko besedo »še« (more) in »hvala« (thank
you), ki samo-ironično seva globoko hvaležnost, ki jo ženska
dobiva v izpopolnjevanju z moškim. V humornem tonu je uporabljena
tudi snovnost niti kot umetniškega materiala, ki – kot tradicionalni
material gospodinjskih praks – na simbolni ravni priča o tradicionalni
vlogi ženske (vzorna gospodinja, požrtvovalna delavka, skrbna
žena in mati), hkrati pa zgovorno spregovori o uporabi niti
kot suverenem materialu sodobnih vizualnih praks. Na napihnjene
balone izšit, bodreče optimistični stavek »Pain is a sofistication
of pleasure«, ki je del prostorske postavitve Candianijeve,
je pendant nasproti postavljenemu delu švicarske umetnice Barbare
Caveng, živeče in ustvarjajoče v Berlinu. »If hurts,
invent another pain,« je na steno – tudi z zgovorno rdečo nitjo
– izšila umetnica, katere instalacija se izraža s plejado simbolov,
ki pričajo o vrednotenjih, odločitvah, koncih in začetkih, skratka
o nepredvidljivostih in paradoksih, s katerimi se na ravni intimnih
odnosov sooča vsak posameznik v momentih, ko začuti, da »je
sreča opoteča«. Rdeča nit v instalaciji Cavengove je zgovorna
na vizualni in semantični ravni, ko narativno priča o »ločitvi
kot amputaciji«, s katero kakopak preživiš, a te je na različnih
nivojih primerno manj. Krvavost, ki jo simbolno vsebuje njeno
delo in ki je pravzaprav hommage kanadski pisateljici, pesnici,
feministki in aktivistki Margaret Atwood, je light motiv dveh
nadaljnjih postavitev.
Poljska umetnica Justyna
Koeke, ki živi in dela v Stuttgartu in Krakovu, gradi
sporočilo dela z mehkim tekstilom in nitjo. Njena stenska kiparska
instalacija je fantazijski konglomerat, ki primarno in v detajlih
spominja na cvetje, listje, paramecije in amebe, polžje hišice,
faluse in vagine ter druge organske strukture, ki so med seboj
povezane s cevastimi členi istega materiala. Formalni jezik
skupaj s simbolnim jezikom barve in mehkim materialom je všečen
poklon najpomembnejši življenjski tekočini. S krvjo operira
tudi nemška umetnica Isa
Melsheimer, ki živi in ustvarja v Berlinu. Na rumeno-zelen
tekstil so zašite majhne rdeče nitne strukture, ozaljšane s
perlami, ki kot krvna telesca skrbijo za moč našega organizma.
Sočna kletvica Another Fucking Day (Še en kurčev dan) je pravzaprav
neutrudljiva in vulgarna – kot smo v osnovi vulgarni vsi, pa
če to po bontonu skrivamo ali ne – izjava personificirane krvi
oziroma krvnega obtoka, ki si je navkljub svojemu refleksnemu
delovanju prilastil pravico pritoževanja, ki je pravzaprav samospodbujanje,
ki ga nemalo kdo potrebuje še posebej ob jutrih.
Konstrukcija ženskega spalničnega kotička, ki nudi prostor
sanjarjenjem, hrepenenjem, fantazijam, upanjem in ezoteriki
je del prostorske instalacije belgijske umetnice Élodie
Antoine, kjer so lastnosti materiala skupaj s formalnimi
elementi in ostalimi inventivno izpeljanimi domislicami temeljni
gradniki metafizične atmosfere. Nemodernim in neatraktivnim
kosom spodnjega perila je umetnica s svojim posegom vdahnila
nove dimenzije, ki se ob mističnih konotacijah odlikujejo s
humornim karakterjem. Elastične spodnjice so ozaljšane s sramnimi
dlakami, ki so materializirane v izvezenem cvetju in vzorcih
iz keltske mistične tradicije, pri čemer vsak posamični hudomušen
objekt funkcionira kot slika. Hudomušnost družbeno kritične
izjave veji tudi iz instalacije slovenskih umetnikov Lade
Cerar in Saša Sedlačka,
ki občasno ustvarjata kot tandem. V okviru razstavnega koncepta
njuno delo reprezentira intimni kotiček stanovanja: stranišče.
Podobe dopisane z besedili sta prevod in dodelava filozofije
Slavoja Žižka v vizualni jezik. Konkretno tistih Žižkovih misli,
ki razpravljajo o nacionalnih karakterjih, kakršni so definirani
preko tipa straniščne školjke. V navezavi na material reflektira
delo občutljivo dejstvo gospodarsko-politične stvarnosti zahodnega
sveta, v okviru katerega prihaja do selitve delovne sile na
Vzhod, še posebej na azijski kontinent, pri čemer se Zahod srečuje
s prepogostim fenomenom praznine in naveličanosti svojih državljanov,
ki je rezultat brezposelnosti. Pa vendar humorna dimenzija,
ki jo delo tandema vsebuje, a se še bolj navezuje na poetiko
Antoinove, se nadaljuje v delu Wiebke
Bartsch, kjer gre za skulpturo, ki nastopa v podobi
lestenca, nežnih rožnatih barv, ki se je z došitimi elementi
spremenil v personificirani falus, ki se v pozi sklece upira
na tla, s čimer postane ta polovični ready made objekt Bartscheve,
simbol ujetega moškega.
h. spet javni prostor
Tu je potreben drugi diskurs: Wiebke Bartsch je tudi tista avtorica,
katere delo na štirih kolesih, je moč srečevati na različnih
lokacijah po Slovenj Gradcu. Njeno delo, instalirano v osebni
avtomobil, se odlikuje z visoko stopnjo humorja, ki reflektira
realnost starejših ljudi, ki jih nemobilnost uklene v njihove
svetove – nemalokrat senilne, zmedene in sploh čudaške, ki se
s svojimi ptički pustijo odpeljati v nakupovalni center. Umetniška
izjava Bartscheve pa kot javna skulptura med drugim opozarja
in vabi na večmesečni razstavni dogodek v mestu.
i. prostor za operativne posege
Atmosfero operativnega, ki je napolnila edini prostor velike
dvorane, je zaslediti tako v delu v Madridu živeče Rosalíe
Banet kot v delu Michaela
Kosa, ki živi na Dunaju. Prva z operacijskim posegom
na umetni masi v obliki torte, ki aludira na človeško meso,
skupaj z očmi in glasbeno podlago videa, samoironično odslikuje
sodobno emancipirano žensko ter priča o emocijah, konfuznosti,
zapuščenosti in hrepenenjih. Pendant organskemu v delu Banetove
je instalacija Michaela Kosa, ki z železno nitjo šiva razpoke
kamenja, mu vdihuje animo in se kot umetnik poklanja materialu,
ki je temelj udejanjanja njegovih idej in umetniških vizij.
j. izhod
Proti koncu razstave je intimno skrito skrivnostno delo v Berlinu
ustvarjajoče umetnice Iris
Schieferstein, ki se s svojimi hibridnimi, v formaldehid
potopljenimi bitji, ki so sešiti iz delov mrtvih živali, njihovih
obritih kož, organov in okončin, kaže v Hirstovski estetiki
grdega. Delo navdušuje med občudovanjem in odporom, pri čemer
je triptih semantično zgovoren: »Heute mache ich mir kein Abendbrot,
heute mache ich mir Gedanken« (»Danes si ne bom pripravila večerje,
danes bom razmišljala«). Ob izboru materiala, niti torej, ki
jo uporablja kot sredstvo pri kreiranju skulptur in kot aplikacijo,
namiguje vsebinska plat dela na žensko in njen prosti čas, ki
ga izrabi za revitalizacijo. Z naznanjanjem večera naznanja
delo tudi zaključevanje razstave, ki se zaključi s čutnim in
subtilnim delom v Ljubljani živečega Alena
Ožbolta, ki daje na preizkušnjo naša čutila. Povezano
je, kot napoveduje naslov, z nezavednimi in kozmičnimi stanji,
pa tudi z negotovostjo, s katero se srečujemo ob povsem budnih
stanjih. Ožboltovo delo, z blazinami obložene stopnice, tako
na intimno človeški ravni kot na ravni vizualnega sistema napeljuje
obiskovalca razstave k vnovičnemu ovrednotenju lastne percepcije
videnega in občutenega ter k izoblikovanju trdne pozicije, ki
je vstopnica za uspešno nadaljnjo pot.
1
Denimo, razstave: Loose Threads, 22. 8.–20. 9. 1998, The Serpentine
Gallery, London; KUNST STOFF, 5. 3.–24. 4. 2004, Galerija nächst
St. Stephan, Dunaj; "…an der Nadel”, 5. 9. 2004–17. 10.
2004, Nassauische Kunstverien, Wiesbaden; Flexible 4, The Whitworth
Art Gallery, the University of Manchester, Manchester, Velika
Britanija (14. 11.–15. 2. 2004), Dutch Textile Museum, Tilburg,
Nizozemska (6. 3.–6. 6. 2004), Kunsthallen Brandts Klaedefabrik,
Odense, Danska (3. 7.–12. 9. 2004), Landesgalerie am Oberösterreichischen
Landesmuseum, Linz, Avstrija (29. 9.–7. 11. 2005), in Rheinisches
Industriemuseum, Euskirchen, Nemčija (19. 2.–15. 5. 2005) ...
2 Za poglobljen sprehod
po razstavi Nit, beri naslednje poglavje.
3 Več o posameznih
avtorjih in njihovih delih je moč najti pri predstavitvi posameznega
avtorja.
pojdi na vrh
