31.12.2006: Stolove severne grape

Hja, kako malo snega je v tem koncu, saj se je vse do pod stene prediralo do presnetega grušča. Osrednja grapa je bila tokrat čisto drugačna, kot ob najinem edinem (takrat smučarskem) obisku dosedaj, ko sva vseskozi enostavno rinila več ali manj naravnost navzgor, tokrat je bilo pa ravno za silo zalito, vse čudno zavito in razcepljeno, tako da sva dvakrat ali trikrat potipala tudi malce naokoli - povsod je potrebno slediti grapi čim bolj naravnost navzgor in v dvomu izbrati levo. Izstop je bil kopen, poskusila sva desno po zasneženem žlebu, ki se je končal v divje izpostavljeni rdeči podrtiji. Na koncu sva izplezala naravnost navzgor, kjer je bilo lahko.

Z vršnega grebena sva po ožjem žlebu sestopila do Janezove riže, odkoder sva imela od lani manjši dolg - izpostavljena povezava z Martinim žlebom. Tokrat je bila gredina ustrezno zalita in sva bila hitro na robu. V Martinem žlebu naju je začuda presenečenje pričakalo povsem spodaj, saj vstopni skok ni bil zalit, pravzaprav sploh nisva vedela, da skok obstaja. Za kakšne slabe tri metre je bilo gladke in položne skale, kjer je bil na voljo ozek prekinjen trakec pomrznjenega snega, zatem pa še enkrat toliko do široke rampe. Nazaj se nama ni ljubilo, priročen manever s cepini in vrvjo, ko se spustiš po eni vrvi in spodaj potegneš za drugo, nama je žal ušel iz spomina, tako da sva s cepini naredila ravno prav 'ušiv' štant, ki bi zdržal težo, močnega sunka pa ne. Marijano sem varoval navzdol, potegnil gor njena cepina, počasi splezal do zraka in se kar se da previdno spustil po zraku. Varovanje je zdržalo, po močnem potegu sva cepine in vrv potegnila navzdol. Coool!

30.12.2006: Ob Severnem stolpu na mogočni Montaž - 'kraljevska'

Po tako luštnem potepanju je težko kaj smiselnega napisati, ne da bi se izgubljala v samih presežnikih. Pred dvema letoma naju je zimski Montaž strašansko navdušil, tokratna pustolovščina nama je podarila še tisti dodatek, ki globok stik z goro požene v nebo. Prestop v samoto na drugi strani gore, divjina, pričakovanje, dolgouhi in okameneli lokalci, raziskovanje, resnost, razposajenost, tesnoba, spoštovanje, razgledi in silovit zaključek - predstava na Velikem platnu. To pravljico sva/bova vseskozi neumorno lovila in lakomno grabila, krog brez konca in kraja...

S Škrbine Vrh strmali na izpostavljeno Veliko polico, ki obkroži celotno Montaževo Z steno z manjšo prekinitvijo na orlovskem gnezdu (bivak Suringar) na vršnem Z grebenu, ki je odpirala/zapirala vrata najine ture - namenila sva se v žleb med Severnim stolpom in Montažem, ki sva ga kot alternativni dodatek smeri iz Dunje raziskala v kopnem. Takoj za robom naju je pričakal zelo izpostavljen prehod, zatem pa strm sestop, kjer so se nama snežne razmere poklopile, saj sva le na enem mestu morala tudi malce popraskati po skali. Prečila sva do žlebu, ki naju je pozdravil ustrezno zalit (v kopnem se skoki gibljejo okoli trojke) in tudi za ovinkom so bili vsi skoki pod snegom, za pestrost sva preplezala tudi ledni skokec.

V zarezani Rdeči škrbini se nama je odprl silovit pogled na drugo stran (Viš), edino nadaljevanje (v kopnem II) se nama je v cik-caku gredin ponujalo desno navzgor na rob, kamor z druge strani pripelje Findeneggov žleb. A sva imela že takrat s Severnega stolpa ogledan 'skriti' vršni žleb, ki bi naju lahko pripeljal tik na vrh Montaža in sva ga šla tudi lovit. S škrbine strmo navzgor tik desno ob robu, levo čez skokec (tu sva se zaradi izpostavljenosti začela varovati) in po prečnici levo v vršni žleb. Nezalit začetek sva obvozila na levi (nazaj pripelje ozka polička), zatem naju je kar strm raztežaj višje pričakal 'večji' kopen skok, ki je s svojo položnostjo deloval prav nedolžno. A kako naju je videz prevaral, plezanje z derezami po gladki skali z majhnimi stopi in nikakršnimi oprimki nikakor ni po mojem okusu. Na robu ravnotežja sem čim bolj nalahko goljufal navzgor proti snegu, tam me je pričakala še siiitna polička v desno, kjer tudi ni bilo kaj za prijeti. Zračni vršni metri do grebena, ki sva ga dosegla grbo pred zvonom, so bili v mešanju modrine neba in snega prav sproščujoče lahkotni.

Na vrhu sva odložila prav vse breme, bila sva le nema opazovalca poslavljajočega se dne, bila sva. Večerno sonce je prineslo pastelne, zatem vse bolj živo rdeče barve, ki so naju spremljale celoten sestop po normalki, ki pozimi premore le malo obiska, ta dan sva bila Montaževa edina gosta. Rdečica na zahodu naju na Montaževi visoki planoti ni imela namena zapustiti, obzorje je bilo vedno bolj kričeče rdeče, tik nad Pecolom je zarja izgubila svoj sijaj in dan se je potiho poslovil. Hvala.

29.12.2006: Visoki Rokav

Kje točno z Rokavske škrbine poteka normalni pristop na Visoki Rokav (s škrbine sva trikrat splezala na vrh, vedno po varianti, ki nama jo je razkril gams v sestopu) nama je bila še vedno uganka, ko sva ujela, da je 'na frišno' uhojena. Navkljub (delno zamedenim) stopinjam sva od bivaka do ozebnika garala, po njem je bilo pa vzpenjanje prav luštno. Normalna smer je bila res povsem drugačna od gamsje variante, vstopni kamin je drug, enako velja za zgornjega. Nasploh se normalka po spodnjem kaminu usmeri desno naokoli in nad zgornjim kaminom je do vrha povsem lahko. V snegu je bila smer skoraj 'otročje' lahka (v snegu ni bilo nobenih krušljivih zgag), gotovo lažja kot v kopnem. Navzdol grede sva tako plezala nevarovana, čez oba kamina sva se seveda spustila po štriku.

Med obiskom vršne špice sva z zanimanjem opazovala, kako so deskarji medtem dobesedno zratrakirali ozebnik tako gor kot dol grede (brez cepina, brez derez - gor grede je bilo varovanje zabijanje deske, dol grede pa previdno drsenje ;). Pod ozebnikom sva si tudi midva zaželela vožnje in res je šlo po zadnji plati naravnost fenomenalno! Podlaga je bila ravno prav mehka, povsem gladka, letelo je kot hudič, iztek je bil pa blag. Zdaj sva že prava mojstra turnega ritanja, le hlače se vse bolj (namuckano in dobesedno na široko ;) pritožujejo. Luštna tura!

28.12.2006: Odklon z normalke Triglava: preeečnica na S greben

Po normalki s Kredarice na Triglav pozimi še nisva pristopila, pričakovala sva podobne razmere kot na Jalovčevi glavi in tudi uvod je bil pravi, nadaljevanje razočarajoče kopne normalke, kjer so bila vsa varovala kopna in s širokimi pločniki namesto izpostavljenih prečnic, naju je pa pustilo povsem hladna.

Na Triglavu sva pozimi sicer že bila, ko sva s sedla za Malim Triglavom smučala na ledenik skozi Mullerjev kamin, tudi takrat je bil vršni del nad sedlom kopen. Pogled nama je po zasneženi gredini zaplaval na Severni greben nad Kugyjevo polico, ki sva ga v kopnem spoznala z obeh strani. Nemudoma sva bila budna, sestopila nekaj klinov do sedla in skočila na obljubljeno avanturo. Skorajda vodoravna prečnica (malo gor, malo več dol) vse do rame na S grebenu nama je podarila celo uro, le zadnji metri niso bili zaliti in na ozki rezi sva kar malce skeptično gledala kopno-zasneženo nadaljevanje po robu, zato pa nama je pogled takoj ujela obsežna snežna vesina na desni strani - le do nje nisva videla primernega sestopa.

Odločila sva se za žleb s škrbinice višje od naju, kjer sva prav počasi in varovana splezala navzdol po le bolje poprhani skali (slabih 30 m = slaba ura kvačkanja). Zatem sva se razgledala in opazila 'otročje' lahak prehod levo/nižje od najinega - nič hudega, časa sva imela na pretek. Desno sva prečila čez rob na vesino in nadaljevala v desno, kjer se je za naslednjim robom odprl žleb, ki naju je lahkotno dostavil nazaj na greben. Čez zasneženo grbo, desno v kratek žlebiček in že sva bila pri Aljažu, kjer naju glasno razpoloženje ni pretirano zanimalo, tako da sva se hitro popokala navzdol, tokrat strogo po normalki in modrovala, kako strašno samosvoj obisk in samotno ter nedeljeno pozornost nama je naklonil zasneženi očak. Hvala!

26.12.2006: Jalovec s popolno sneženo kapo

Poskusila sva s smučmi, saj naj bi se dalo peljati vse do Tamarja, kar je bila zelo 'kamnita računica'. Gor grede sva naštela razmerje 6:1 v korist dobrih smuči, saj je le en sam smučar vztrajal do podna. Dol grede sva število 'razbitin' povečala za ena, drugemu se je pa 'ta dolgih nog' zdelo škoda ;)

Nad Jalovčevim ozebnikom sem zaprepaden strmel v zasneženo Jalovčevo kapo, saj tega prizora še nisem uzrl - vedno je bilo čisto premalo snega, da bi lahko smučal z vrha. Nejeverno sem gledal zdaj Jalovec zdaj moje ta stare smuči: Jalovec je bil pripravljen, da ga odsmučam, žal sam nisem bil ne 'tehnično' ne psihološko na nivoju. Trda podlaga mi je izbila še zadnje dvome, zato pa sva celoten vzpon do vrha uživala in študirala smučarsko smer, ki bi se jo ravno dalo potegniti brez praskanja po skalah. 'So it goes!'

25.12.2006: Z Mojstrovk po grebenu prek Travnika na Šite in v presneto goščavo

V kopnem je to grebensko potepanje izjemno lahkotno in uživaško, pa sva poskusila tudi v snegu. Za pristop sva si izbrala Župančičevo, ki se nama vedno dopade, pripelje pa skoraj na vrh Male Mojstrovke. Gaz preko Velike sosede je bila tudi potegnjena, zatem so greben zapustile še zadnje sledi in preko 'Zadnjega Mojstra' sva že naporno gazila. Greben po zahtevnosti ni nič posebnega, le tu in tam je bilo potrebno malce prijeti za skalo, poiskati najlažje/zasnežene prehode, gaženje je bilo pa odsekoma zelo naporno. Tako sva počasi potovala preko Travnika (najvišja točka, 2378 m), Kola in Roba Velike Dnine, kjer sva naskočila še najzahtevnejši del - prečenje nekaj bolj nažaganih in ozkih Šit:

Po grebenu do najvišje točke (Velika Šita, 2308 m) čakajo tri težavice, prvo sva dobesedno preskočila, zadnji dve sta pa težji: ostra sestopa z zadnjih špic pred glavnim vrhom. Na predzadnji špici sva po krajšem tehtanju odločila, da naju je čas zabasal in da si igranja z vrvjo ne moreva privoščiti, tako da sva opremo pustila v nahrbtniku, sto metrov nižje goljufivo obvila obe težavi in na vse mile viže odvihrala na vrh Šit, kjer sva 'že' občudovala zadnjo svetlobo dneva.

Z vrha sva najkrajši sestop naivno začrtala naravnost navzdol po Veliki Dnini do prečne markirane poti, ki vodi nazaj na Vršič. Začetek je bil zelo vihrav, nekje na 1800 m so se začele težave v premalo zasneženem ruševju. Napredovala sva le po polžje, se utapljala pod vejami in sčasoma je bilo samo še slabše, saj sva nemočno obtičala v leseni podrtiji pomladnih plazov in po kakšni uri neenake borbe z goščavo sva s 'trdo' temo le padla na markacije. Dolgo časa nama je za silo prav prijazno svetila mlada luna, dokler se nama v temačnem gozdu pot ni izgubila na dvoje. Z lučko si nisva mogla pomagati, ker se ni hotela prižgati, zemljevida tudi nisva uspela prebrati, tako da sva šla po širši poti, ki pa nama je bila vse manj znana. Nekajkrat sva jo tipaje lovila, dokler na lepem nisva stala na gazi, potem na gozdni cesti,...

24.12.2006: Kukova špica

Klasika, normalni pristop, pozimi sva že lazila, tudi tokrat nama je bilo mukotrpno gaženje prihranjeno (Hvala dobrotnikoma s Škrnatarice za sledi!), v nasprotnem zaradi poznega štarta do vrha verjetno ne bi zlezla, tako pa sva morala zgaziti le z Gulc na vrh Kukove špice. Pravzaprav še dobro, da sva bila tako pozna, saj je čez dan točno čez gaz v spodnjem delu Gulc potegnil pošten plaz mokrega snega, ki je priropotal z vršnih pobočij.

23.12.2006: Špik nad Nosom, zahodna pentlja

Zelo luštna in lahkotna tura. S Pecola naravnost na Škrbino nad Tratico (Forca de lis Sieris), v okviru markirane poti na zahodni vrh Špika nad Nosom (Foronon del Buinz) in sestop čez južna pobočja. Tako s Škrbine nad Tratico kot z rame Špika nad Nosom potekata težja turna smuka (opisa v Candolinijevem vodničku), tako da sva z Neveje po za silo zasneženi cesti optimistično štartala celo s smučmi. Kmalu sta naju prehitela dva avtomobila in v zasedi pričakali kratki kopni odseki, na Pecolu naju je pa skoraj kap, ko sva strmela na porazno zasneženo planoto. Nekaj časa sva šla še na inercijo, zatem sva smuči odvrgla v prvo smrečje.

Pristop po široki grapi direktno na ŠnT sva v letni sezoni že spoznala (sam vstop zahteva malček lahkega 'plezanja'), tokrat sva se vstopnega skoka lotila po ravno za silo zalitem žlebičku povsem na levi, lahko (pravzaprav je bilo zaradi gaženja naporno) nadaljevanje se nama je pa sproti odpiralo levo in desno. Na škrbini so naju pozdravili divji razgledi in iskanje najlažje poti nadaljevanja na vršni greben ŠnN, izbrala sva najbolj očiten žleb, ki naju je z leve privedel na kar oster greben. Prehodi levo so bili premalo zasneženi, tako da sva morala na sam rob, kjer sta bila kratko mesto ali dve zaradi izpostavljenosti malce sitni (ozka polička, kjer ni bilo za kaj prijeti). Višje sva brez težav dosegla ramo (stik s sestopno smerjo) in naprej po ravno zasneženih prehodih (okoli 45°) na zahodni vrh, ki je 15 m nižji od glavnega (2516 m, 2531 m).

Sestopila sva nazaj na ramo in smučarsko (beri 'po riti') opravila z večino mokrega južnega pobočja. V spodnjem delu sva se čisto po nepotrebnem ubadala z vbodom izteka na planoto, ki kar sam povabi in v slalomu (en majčken skokec je bil kopen) privede pod 'steno'. Kmalu sva ujela pristopne sledi, poiskala smuči, začuda celo prismučala do ceste (kombinacija trava-sneg), ki pa je bila v spodnjem delu žal že neprimerna za vožnjo.

20.12.2006: Smučarski otip Begunjščice

Presneto kamnit otip je bil to! V Osrednji grapi sva lazila že ohogromnokrat, pozimi tako nesmučarska še nikoli ni bila, po drugi strani pa tako zanimive tudi še nisva tipala. Prvi (edini pravi) skok v grapi ni bil zalit, vseeno sva obdržala smuči in nad njim ugledala zanimiv/zavit hodnik, ki je postregel še z dvema ali tremi skalnimi ožinami, z nekaj zameti in skalnatim izstopom. Marijana je na vrhu obrnila s smučmi na nahrbtniku, meni se je zdelo pa preneumno, da bi jih nosil še dol grede.

Z vrha je šlo, v grapo sem šel med in nad skalami, v zgornjem delu sem kvačkal po zametih, v hodniku sem se večinoma basal skozi ožine, dokler nisem obtičal nad spodnjim 'skokom'. Zbasati se ni dalo, poštamfati tudi ne. Po daljšem (bilo bi še bolj dolgotrajno, če se ne bi naglo mračilo ;) zbiranju korajže sem skočil tisti ušivi meter navzdol (s skale v vbočen in ozek hodnik). Seveda mi je odpelo smučo, a na srečo le zgornjo...

17.12.2006: Megla nad Pokljuko

Lušten sprehod nad snežno-mokro Pokljuko: normalka po 'avtocesti' na Viševnik, za 'samotnimi' stopinjami na Srenjski preval in na Mali Draški vrh, 'deviški' sestop s prevala v kotanjo na V stran in gaženje navzgor na izrazito ramo S(V) od Viševnika, prečka na V greben (2000 m) do stika z normalko.

Smer drugega vzpona na Viševnik je kot varianta spusta opisana v vodničku Turni smuki (Poljanec, PZS) in sva jo imela že večkrat na piki, tako da sva jo našla navkljub gosti megli, čeprav naju je daljša prečka nad ramo malce presenetila.

16.12.2006: Prisojnik, klasičen zimski krogec

V zimskih razmerah sva bila že večkrat tako na Prisanku (= s severa) kot na Prisojniku (= z juga) in sva le dvakrat uzrla samotno družbo, tokratni 'neznosni' gneči, ki je za zasneženi Prisojnik povsem neobičajna, kar nisva mogla verjeti. Kot je najina navada, sva štartala zelo pozno (= daleč zadnja), pozdravila (= lenoba) gaz in od Prednjega okna do vrha naštela nekje dva ducata sestopajočih - v organizaciji dveh AO ali tako nekako.

Prav vsi Prisojnikovi sobotni uživači so se na vrh povzpeli po zahodnem grebenu, začuda so po isti smeri tudi vsi sestopili. Nama pa isti (= dolgčas) povratek ni nič dišal, raje sva potacala še deviška južna pobočja. Zgoraj je šlo prav lahkotno, v grapi je šlo odsekoma tudi po riti, prečka nad Mlinarico pa tudi ni bila naporna, saj je bilo snega spodaj malo.

V sicer povsem jasnem dnevu nad Prisojnikom se je z juga opoldne privalil gromozanski oblak in nama točno v času obiska vršne kape (okno - vrh - prečnica) namenil presneto meglo. Brez kamere je sicer težko fotografirati, lahko pa za silo naslikava, da je bil pogled na 'strašen' greben Kanceljnov in gosto morje, ki je butalo (a se ni prelilo) za njim, čudovit in še bolj divji kot običajno.

3.12.2006: Smrekovško pogorje - prečenje

Odsek Hlipovec - Travnik je bil zadnjič tako lušten, da je bilo potrebno poskusiti greben vse od Smrekovca. Zaradi peške/simulantke smo morali čarati z začetkom, tako da sva s Pikico vzpon iz Ljubnega na Mačkin kot opravila na koncu ture kot daljši kolesarski iztek. Nasploh je bilo zgoraj na grebenu strašno lepo!

Do Doma na Smrekovcu sva brcala po cesti, Marijana se je pa prebijala skozi labirint (ne)markacij in na koncu urezala direktno navzgor na greben, kamor sva morala midva od doma kar lepo poriniti (100 vm), saj razmere in 'strm' teren prave vožnje nista omogočala. Vožnja po/pod grebenom je bila zatem izredno prijetna, odsekoma čarobna, le sneg nama je tu in tam onemogočal vožnjo, drugače je bil pa greben razen nekaj ostrih mest, kjer je bilo potrebno kolo za kratko prenesti, praktično v celoti vozen. Odsekoma celo izjemno uživaško - s številnimi ovirami, ki so bile ravno še obvladljive. Drugi del grebena je v splošnem težji od prvega, edini daljši in zelo oster spust poteka s Komna (obisk najvišje točke grebena je zapoved) na Hlipovec, z grebenom je smiselno zaključiti na rami Z od Turnovke (Veliki Travnik), saj je spust preko Široke trate in naprej čez Mali Travnik in sv. Primoža zelo tekoč in prijeten, saj kar traja in traja!

Mi smo zaključili na Široki trati (Koča na Travniku), vzpon na Turnovko nam je onemogočil sneg, pa tudi noč se je bližala, spust je bil pa isti! Skratka lepo, pridemo potegnit še enkrat z dodatkom (Golte), pa v obratni smeri s S štartom...

2.12.2006: Utrip Karnijskih Alp: Monte Zermula, 2143 m

Iz doline (Pontebba) visoko na preval Cason di Lanza vodi ozka, asfaltirana cesta, odkoder je na vrh Zermule le kratek skokec. Po markirani potki sva pristopila na sedlo Forca di Lanza, odkoder sva jo po svoje mahnila direktno na vršni greben Zermule (V rama, 2086 m), ki je povsem lahko prehoden, le tu in tam je potrebno za ravnotežje tudi poprijeti za kakšno skalo. Po samem robu, mimo tunelčkov z okni in drugo vojno 'pridobitvijo' sva prehodila celoten greben skoraj čisto do njegove Z rame (Cul di Creta, 1913 m), kjer naju je ustavilo ruševje. In meglice, ki so se prav tedaj silovito zaletele v Zermulo, čeprav so jih pred tem dolgo časa zadrževali vrhovi na J. Z grebena sva sestopila nekaj deset metrov do markirane vojaške poti, ki odsekoma zračno preči celotno J pobočje Zermule in se tu in tam dotakne tudi samega grebena.

Zelo ležerno, a nadvse luštno najino uvodno tipanje Karnijskih Alp z obilico novih razgledov.

26.11.2006: Kraljevska špica (Monte Re, 1912 m)

'Preganjali' so naju debeli pasovi oblakov, tako da sva z avtom zaključila v sončnem Rablju in po markirani poti skočila na Kraljevsko špico. Pot je večinoma presenetljivo strma, odlični razgledi se pa v gozdu odpirajo vseskozi.

25.11.2006: Peči

Lani sva se na tem luštnem grebenčku že podila, tokrat sva pričela na drugi strani in od jezera v Završnici po prečni potki pri tunelčku dosegla Z del grebena. Z Vrha Peči (na zemljevidu Smokuški vrh, 1122 m) sva v gozdu ulovila vlako v smeri Z, po dolini pa sva se cesti umaknila po prijetni potki na levem bregu Završnice.

23.11.2006: Begunjščica v prvem snegu

Kratek skokec na sneg, katerega nama je v 'deževnem' gozdu nad Prevalom olajšal predhodnik, ki je na drevesni meji očitno obupal, tako da sva imela zgoraj čast tacati po novi obleki, 'odritala' sva po Šentanskem plazu...

19.11.2006: Prek Pece, drugič

Obet sonca naju je spet spravil daleč na vzhod in še Pikici sva pokazala zelo lepo turo prek Pece, saj je zadnjič manjkala. Tokrat sem se vzpona napovedano lotil strogo po smučišču in ugotavljal, da naključnim planincem in kolesarjem nikakor ni za zaupati (vsak pač ocenjuje po svojih fizičnih zmožnostih), saj se je smer izkazala za v celoti (ravno še) vozno! Pikico sem poslal naokoli po cesti, Marijani v roke potisnil fotoapart, sam pa sem se kot razjarjen bik zaletel v strme klance. Tam, kjer ni šlo naravnost navzgor, sem vozil v cik-caku, kjer pa ovinkov ni bilo moč narediti (parkrat bi se tudi zloglasna strmina Zvoha sramežljivo poskrila), sem pomagal z ročnim zasukom in volja me vse do vrha navkljub mokri travi ni niti najmanj minila, prav nasprotno.

Pikica je bila po cesti enako hitra, tako da se nama glede na prečenja smučišče/cesta (dobrih 100 m iz 'srednjega' na 'gornje' gre tudi smučišče po cesti) ni uspela nikamor izgubiti. Na 'vršnem' smučišču, kjer ceste ni več, so klanci prav tako zelo hudi, tokrat zaradi mokre/spolzke podlage en odsek (cik-cak v levo) niti ni bil vozen, nad smučiščem je pa tako ali tako potrebno riniti. Žal nam je oblak že nad zgornjo postajo pojedel sonce, pod sedlom pa nas je obvila še gosta megla, tako da smo skrajno presenečeno radostno tulili v modrino neba, ki se je pod Končnikovim vrhom v hipu odprla vse naokoli. Žal pravljica ni trajal niti pol ure in ostanek ture smo občudovali povsem nerazgledno belino megle. Po dobri uri netekoče vožnje prek grebena, je sledil odličen spust z dolgim in fantastičnim zaključkom, tokrat je bil tudi sam konec zelo lušten, saj sva spodaj izbrala varianto v Globasnico...

18.11.2006: Smrekovec (Veliki Travnik, 1637 m)

Na vzhodu naj ne bi deževalo, a je bilo vseeno vse mokro, pravzaprav je bilo tako turobno, oblačno in vlažno, da sem celoten vzpon (iz Ljubnega sem po gozdnih cestah ubral varianto Detmer - Počkova pl. - sedlo Hlipovec) komaj čakal, da se tlaka čimprej zaključi. Na sedlu se je slika v trenutku obrnila v pesem, v levo sem odbrcal po travnatem kolovozu, ki se je prelil v vse lepšo stezico in ta v luštno potko, za katere sem ob vzponu domneval, da so jih iz Smrekovškega pogorja gozdarji kratkomalo izgnali, saj so se od ceste neprestano cepile le številne vlake in kolovozi. Z neznanskim veseljem sem vse bolj navdušeno brcal tik pod grebenom, enkrat sem moral za kratko tudi poriniti, drugod je šlo pa naravnost uživaško in niti od živine razrit zaključek do Široke trate ni vtisa prav nič pokvaril. Vrhunec ture!

Pri koči me je ujela Marijana, tudi nadaljevanje naravnost na vrh Travnika je bilo zaradi 'blage' strmine lepo vozno. Po naskoku vršnega stolpa sva se v dolino spustila po dolgem grebenu naravnost na izhodišče (Marijanina smer pristopa). Spust je lep, razgiban, vsaj dvakrat je potrebno zelo ostro navzgor, vseskozi si sledijo potke in kolovozi, v celoti je markiran, a sva na par odsekih markacije gladko pustila na miru, saj so bile na voljo lepše variante. Posebej bi izpostavila daljši odsek od domačije Purkat do sv. Primoža, kjer prav po grebenu vodi luštna stezica, ki se ji markacija nerazumno umakne! Spust je v splošnem lahak, tik pod Primožem pa je stvar zelo ostra...

Na idejo ture so naju napeljale SK, kjer je opisano bolj cestno prečenje Smrekovškega pogorja, kar v kombinaciji peš-kolo ni izvedljivo. Travnik sva tako na slepo presneto srečno izbrala z zemljevida, ob naslednji priliki se pa za SK lotiva celotnega grebena, ampak ne po cestah...

15.11.2006: Krvavec, Zvoh

Ta hitra popoldanska in ta ostra na Zvoh. V tretjem poskusu je izbira kolovozov malo pod Ambrožem končno dobila kolesarsko smiseln zaključek, tako da dodajam kratek opis vzpona: Od spodnje postaje gondole po asfaltni cesti navzgor do ostrega ovinka v levo (600+ m), ostro desno čez potok Reka in po mestoma zelo zagruščenem kolovozu strmo navzgor (vmes je potrebno malo poriniti). Na izravnavi/razcepu desno, v zložnem spustu v Stiško vas, po asfaltu levo v središče vasi, levo (čez dvorišče) do (pod) cerkve. Naprej v isti smeri (začetek je zaradi jarka mestoma nevozen) vseskozi po glavnem kolovozu do razcepa (900+ m). Desno, več ali manj vodoravno do naslednjega odcepa, levo in po strmem odseku na izravnavo. Na razcepu levo strmo navzgor na gozdno cesto in naprej v isti smeri (navzgor) do stika z asfaltom (1050- m)...

Ostalo nič posebnega: Pikica je spet omagala, Marijana je na vrh pritekla po markirani potki, sam pa vršne strmine Zvoha tudi tokrat nisem zmogel odpeljati direktno navzgor. Dol grede je na strmi potki pod gondolo Pikica ugotavljala, da gre tokrat glede na lani 'ful dobr'!

12.11.2006: Blegoš - Likarjev pes

Po bluzenju tam okoli naju je vse lepši dan preusmeril na najbližjega velikana. Sam sem gor odbrcal po 'naši' luštni varianti, Marijana je peš potipala eno od potk in od koče sva skupaj skočila na vrh povsem zamegljenega Blegoša. Navzdol sva šla po klasiki čez Prvo ravan in do Likarja, kjer sem sklenil poiskati direktno in necestno varianto v Čabrače. Naša varianta preko Volake je sicer prijetna, a ima vključen nebodigatreba vzpon. Zadnjič smo glede na zemljevid neuspešno poskušali na SV strani Likarja, zatem sem na Tabli ugledal opis in si v spomin spravil, da je treba takoj za Likarjem v smeri Čabrač neposredno za pasjo uto levo s ceste.

Tik za kmetijo je po travniku vodil kolovoz, a bi moral do tja par metrov poriniti, tako da sem raje nadaljeval 50 m po asfaltu, odvil levo na naslednjem (novejšem) kolovozu in vse bolj presenečeno ter vse težje brcal navzgor na grič (kota 805 m), kjer se je vse skupaj v gozdu na lepem vdrlo v tla. Nekaj časa sem lomastil okoli, zatem sem se usmeril levo proti najvišji točki, pri bunkerju stopil na travnik in na zgoraj omenjeni kolovoz ter odbrcal še nekaj metrov navzgor. Kolovoz je prečil čez vrh in počasi začel odvijati levo ter se močno spuščati, dokler nisem zaključil v slepi ulici globoko v gozdu. Nekaj časa sem še iskal morebitna nadaljevanja, zatem odlomastil skozi gozd na travnik v smeri Likarja (Z) in kolo porinil nazaj navzgor na grič, kjer sem dolgo iskal morebitno potko, ki bi odcepila v smeri Čabrač. Razen nesledljive gozdarske potke nisem našel ničesar, tako da sem se po travnatem kolovozu spustil do Likarja in se še enkrat zaprašil v strm novejši kolovoz, če potka morda kje le ne odcepi. Našel sem le temo, ki me je po uri trmarjenja začela neusmiljeno loviti in sem se spustil nazaj na asfalt. Le malo nižje pod tem odcepom sem tik za cestarsko barako s peskom v levo povsem nenadejano opazil potko v gozd, jo takoj potipal in me je prav luštno popeljala do cerkvice, kjer sem le prečkal cesto in nižje padel v Čabrače...

'Ma kakšen opis so to dali na tablo...Simon se norca dela...Cestarska baraka, ne pa pasja uta...', sem z nasmeškom vso pot domov brundal Marijanci. Nemudoma sem skočil za ekran, odprl temo (Blegoš - južna pobočja), kjer je črno na belem pisalo: "Do kučice s peskom po asfaltu, takoj za njo pa...". Kučica s pèskom? 'Porkamizerja', kučica s péskom!!! ;)

11.11.2006: Rodica, brezpotja nad Baško grapo

Pregled zemljevidov za 'Baški masaker' je nakazal veliko neoznačenih potk na J pobočjih Rodice, tako da sva šla stvar potipat v živo. Za izhodišče sva izbrala zaselek Grant, odkoder sva se povsem prepustila navdihu ter potkam in kamor so naju vabile, tja sva tudi šla...

Uvodni markaciji v vasi sva še staknila, zatem so poniknile (domačini/lovci markacistov v/nad Grantom ne marajo in svoje potke 'aktivno' skrivajo). Glede na zemljevid sva poskusila desno od Runže, a sva našla le slepo potko, novejši kolovoz naju pa ni zanimal. Vrnila sva se v vas, prečila desno (J) in za dvoriščem našla drugo markacijo, nadaljevala sva po kolovozu, a nadaljnjih oznak ni bilo več in sva se zagnala v breg po najbolj obetavni potki, ki se je višje cepila in še višje poniknila v številnih stečinah, ki so naju vse manj strmo pripeljale na razgledne Temerece. Tu sva stopila na izrazito potko, ki je pripeljala z desne in po njej nadaljevala levo ob grebenu luštno navzgor, mimo podrtega senika na Trato, po desni mimo lovske koče in točno pri nemarni klopci (gotovo lovski, kajti tudi okolica koče je nemarno našarjena) na glavno/markirano mulatjero, ki preči malodane celotna pobočja nad Baško grapo.

V levo po njej do izrazitega pomolčka, kjer naju je navzgor zvabila za silo uhojena potka na JZ grebenčku Špičaste Kupe. Mestoma je greben precej strm, sicer pa uživaško hoden, dokler se ruševju potka ni začela izmikati daleč desno. Nekaj časa sva ji sledila, zatem pa po svoje mahnila po zelo strmih travah navzgor na vršno piramido, ki sva jo 'preplezala' malček z leve. Na vrhu je začuda celo vpisna knjiga, pot je višje prek manj izrazitih Peči (1727 m) kmalu priključila markirani poti na Rodico, katere vrh je bil ves ljubi dan skrit v oblakih.

Po glavnem grebenu sva se sprehodila do sedla Čez Suho, odkoder sva poskušala vdeti iz pristopne smeri lepo vidno potko, ki je v gornjem delu izsekana med rušjem JZ grebena (Ravenska Ovčja Suha). Zgoraj sva se držala gruščnatih jezikov precej levo od robu, kjer sva kmalu staknila potko, ki naju je elegantno pripeljala skozi goščavo, nižje sva sestopala po zmerno strmih travah vse do Konjskega brda (1336 m). Tu je potka zavila desno v gozd, zatem naju je v neverjetno zložnem cik-caku spustila na 'Baško prečko'.

Po najbolj slikovitem delu prečke nad Hudo stopnjo sva se sprehodila do že znanega pomolčka in se vseskozi nejeverno spraševala, kako in koliko se pa tam ('kultna' gorskokolesarska tura) za vraga vozijo s kolesom. Sestop po J grebenčku v smeri pl. Grant (po domače Poljana) je najbolj pametno zastaviti prav po robu, kajti z listjem obložene in nemarno strme trave na levi so bile presneto spolzke, zdrs bi bil pa (pre)dolg. Previdno sva sestopala navzdol, strmina se je kmalu unesla in po/ob bolj ali manj strmem robu sva dosegla izrazito in široko travnato sedlo.

Dneva je bilo dopoldne še ogromno, a sva se vseskozi gibala tako spokojno počasi, da se je pričelo temniti in sva se malce podvizala. Na razcepu sva po potki v levo dosegla ruševine opuščene planine, odkoder naju je navzdol vodila širša steza, ki je spodaj nepričakovano padla na novejši, v breg vsekan kolovoz. Nadaljevala sva levo v smeri izhodišča, a se je stvar začela počasi sukati navzgor in kmalu sva grizla breg po vse slabši vlaki. Obrnila sva nazaj, nekaj časa brskala naokoli, pretaknila mesto, kjer se je kolovoz najbolj približal potoku (Žventarska grapa), in kmalu staknila stezo, ki se je spuščala tik desno ob potoku. Nižje sva trčila ob ruševine (vse do vasi se vrstijo številni seniki: temelji celi, lesa ni več - razen enega še polno ohranjenega), zatem je steza kmalu prečila levo prek potoka, se udobno razširila, dobesedno vsekala v strmo pobočje in naju počasi (spodaj je prek potoka z desne priključil kolovoz, gotovo prav tisti, ki naju je presenetil zgoraj) z nočjo pripeljala v Grant.

10.11.2006: 4B: Baron Born in Begunjščica Begunj

Ljubelj - Born - Preval - Begunjščica - Roblek - Roža - Preval - Born - Ljubelj za pešakinjo in Ljubelj - Born - Preval - Roža - Poljška - Roblek - Poljška - Sankaški - Rodine za kolesarja. Popoldanska, ta hitra.

Bornovo pot se je navzgor dalo presenetljivo tekoče odpeljati in le nekajkrat je bilo kolo potrebno tudi ročno prestaviti. Od Prevala naprej sva šibala ločeno in v razmaku nekaj minut sočasno dosegla Roblekov dom. Po posvetu z 'oddaljeno in prijazno bazo podatkov - hvala ;)' sem se odločil za spust v Rodine. Do Sankaškega doma kot pred kratkim (kolovoz mimo Tolstega vrha je bil tokrat še bolj blaten od najbolj blatnega), zatem po luštni, nekoliko zagruščeni potki v Rodine (na vseh razcepih levo). Marijana je bila na izhodišču sicer malček hitrejša, a sta mi obvoz in kolona turo mimo Begunj podaljšala še do 'nojev'.

8.11.2006: Planina Korošica

Oster skokec na planino z luštnim spustom, 'tradicionalna' popoldanska turca. Klanci na Korošico so na meji voznosti in kot nalašč za preseganje osebnih zmožnosti. Tokrat mi je na obeh ravnicah za počivanje nagajal led, kateremu sem čisto od blizu izmeril tako trdnost kot drsljivost, drugače mi je šel pa vzpon presenetljivo dobro od kolesa. Še malo...

V spodnji polovici spusta, kjer se na strmem pobočju en za drugim pričnejo vrstiti (pre)ostri okljuki, se pa navkljub štirim obiskom z ozkimi serpentinami kar ne morem spoprijateljiti. Na višini od 1250+ do 1050 m sem tako naštel 17 ovinkov, a brez dotika sem zvozil le 4...

5.11.2006: Tromeja - Petelinjek

Jeseni smo tam zgoraj s kolesom prav luštno brcali, pa sva šla pogledat najnovejše beljenje, s tem da sem s kolesom zastavil v obratni smeri, Marijana se je šla pa naravnost navzgor na Petelinjek temeljito izgubljat prek Lomičev. Po obmejni, na tanko zasneženi cesti sem brez težav pribrcal na Tromejo, se spuščal po belem smučišču in porinil na Petelinjek, kamor je pritekla Marijana, ki je ubrala kar direktno varianto na Kališje in se pri tem dolgo zabavala v neznanem ;)

Spust prek Lomičev je bil lušten, čeprav me je motil tako sneg zgoraj kot mestoma mokrota spodaj (zavorne ploščice so šle v maloro). Nad Ratečami sva se na razcepu za Ravne dala zapeljati prijetni potki, ki po izjemnem uvodu za kolo (zame!) ni bila več najbolj primerna in sem odsekoma sestopal tudi peš...

4.11.2006: Krasji vrh: prečenje Polovnika

Prečenje Polovnika je zelo lepa in hvaležna tura, malo obiskana, zmerno (ne)zahtevna, izjemno razgledna, nasploh kot naročena v trenutnih razmerah, ko je višje/severneje že zapadel sneg. Obisk nama je v iskanju 'zadnje' jesenske ture priporočil Sidartin vodnik Gore nad Sočo, še največji problem predstavlja logistika, saj je od 'sestopišča' (Log Čezsoški, 345 m) nazaj do izhodišča (Drežniške Ravne, 575 m - Stritar si privošči dva avtomobila in zgoljufa visoko do planine, 1200 m ;) po cestah ohogromno km. Za grebensko prečenje je predviden čas 8-10 ur, midva sva pa zaradi poznega vstajanja in dolge vožnje lahko računala le do teme, kar se je imelo namen storiti v šestih urah...

Z Raven sva prek plotov in senožeti urezala naravnost navzgor do Korit (konec asfaltne ceste, 700 m), od koder naju je popeljala markirana potka (ni vrisana na zemljevidu), ki se ob večkratnem prestopanju prek ceste vije naravnost navzgor, nadaljevanje ture je pa v vodniku odlično opisano. Midva sva imela manjše težave pred Velikim vrhom, kjer sva se dala zapeljati stečini v levi bok, ki je 'skrajno' izpostavljeno prečila nad prepadnimi strmalmi (smer in kasneje vojaško pot je potrebno poiskati gor na grebenu). Nad planino Dolec je možnih več variant do začetka vzpona na Pirhovec, ki poteka z desne. Tudi na zadnjem vrhu (Veliki Polovnik) je potrebno prebrati opis in potko poiskati na desni strani, saj je vrh kosmat in lomastenja brez prask ni.

V Logu sva bila še pred mrakom, idejo o teku po kolovozih na levem bregu Soče (nekje 15 km in 250 vm) so v pozabo pospravile moje mišice in skelet, ki po dobrem mesecu preganjanja na kolesu vseh tresljajev/udarcev kar presneto hitrega preganjanja po grebenu niso najbolje prenesle, tako da me je že na Pirhovcu vse bolelo in zbadalo, pa še Marijana me je neusmiljeno gnala naprej. V zameno sva se do izhodišča v dobri uri sprehodila po glavni cesti in pri tem s palcema dvakrat ujela prevoz (Hvala!).

1.11.2006: Deževne Klopce

Malo pozno, a točno z začetkom rosenja sva se odpravila z Matizovca. Marijana je z ledenim nalivom prisopihala na Kofce (Gorenjci smo škrti tudi z glasovi, da je iz Klopce nastalo Kofce! ;), sam pa sem se mučil s fantastično blatnim kolovozom, dvakrat zgrešil na obeh 'glavnih' razcepih in z dežjem pribrcal in prigural na Ravne. Ture je bilo tako konec, Marijana je odtekla dol, sam pa sem se zapodil po markiranih potkah v Tržič. Zgoraj so me morile spolzke korenine, na Kalu je bilo začuda še suho, tako da sem se odločil za meni neznano levo/grebensko varianto do Završnika, ki pa je za kolo deloma (vsaj zame) nevozna. Žal je začelo močno liti, kmalu je bilo vse mokro in na enem od ostrih detajlov sem prav nemarno (od/po)letel, tako da je bilo heca konec. Počasi sem se le prebil do makadama in po njem v Podljubelj.

31.10.2006: Dunjski vrh (1961 m)

Zelo gledljiv in lušten Milošev filmček (MTB Kamni) je vse od objave vabil v te konce in barvita jesen je pravcati čas za obisk. Marijana je iz vasi Dunja za markacijami (602) potegnila na Dunjski vrh (Jof di Dogna, 1961 m), s Pikico sva iz naselja Pietratagliata prek planine Poccet na kolesu brcala na Lanež (Clap del Jovel, 1846 m), skupaj naj bi se pa dobili na Lipniku (Monte Schenone, 1950 m), ki je nekje vmes, in se po potki (601) ter nižje gozdni cesti spustili v Dunjsko dolino. Tura je izpadla čudovito, prečudovito ;)

Iz doline Bele (500+ m) na planino Poccet (1350+ m) vodi asfaltirana cesta, midva sva pričela prav iz naselja (smerna tabla), kjer naju je do priključka na asfalt popeljal makedam. Asfaltna cesta se precej monotono vije po tokrat barvitem gozdu, ki je poskrbel za pestro podlago, dodatno je vzpon obogatil tunel z oknom in edino razgledno mesto, ki se je odprlo visoko zgoraj. Nikar pa ne poskušaj krajšati/obogatiti vzpona s kakšno divjo bližnjico/varianto, ker preverjeno nikjer ni bilo kruha. Nad planino naju je vodila vse lepše vozna gozdna cesta, ki je bila pod vrhom V Kapelu (Monte Piccolo, 1748 m) dodobra obložena z macesnovimi iglicami. Na prevalu sva morala od vsega lepega neobhodno in dolgo počiti, saj naju je pravljični ambient s prečudovitim pogledom na Montaž dodobra prikoval na mesto.

Po neoznačeni stezici, ki se odcepi točno na sedlu, sva malo gor - malo dol pribrcala do stika z markacijami (601, 1727 m), odkoder je bilo potrebno na greben, na škrbino Laneža (1800+ m), kolo odnesti/poriniti. Na grebenu sem se sam (jasno, peš) zapodil na Lipnik, Pikica pa je po kratkem sprehodu raje izbrala daljše martinčkanje. Po prijetni in razgledni potki, čez slikovito polico, na vrh, z njega po grebenu po neoznačeni potki, ki se mi je nekje na sredi do Dunjskega vrha izgubila v ruševju, odkoder sva se že slišala z Marijano, tako da sem kar po goščavi precej pretepen odtelovadil navzdol do markacij, ki potekajo 'globoko' pod grebenom.

Začetek spusta je bil zaradi razgledov in izpostavljene potke kar se le da slikovit, v tekoči vožnji naravnost psihadeličen. Nižje (dvakratni razcep poti 602/601, brez zemljevida je križ, naš je pri vzponu nekje v rušju Marijanci ušel) je potka žal bolj razbita, spust je manj/ne tekoč, dodatno je bilo potrebno mestoma peš, enkrat pa celo ob varovalih. Zatem je šlo spet tekoče, potka se kmalu prelevi v čudovito vozno širšo stezo, po kateri sva se (pre)hitro spustila do gozdne ceste (1350+ m), 'oddivjala' po njej do asfaltne ceste visoko nad Dunjo (838 m, zaselek Chiout), po kateri sva ob slikovitih razgledih na reko in na vmesni podrti del nekdanje ceste (most, oboki,...) v previdnem 'šusu' odpeljala navzdol.

30.10.2006: 'Zelo drugače do Krnskih jezer'

V obetu sibirskega mraza in močnega severnika sicer sončnega dneva naju je pritegnil zanimiv Borisov opis pristopa na Krnska jezera, ki nama je ponujal pristop po (v nasprotju s senčno lepensko normalko) osončenih JZ pobočjih. Po kratkem pomenku z domačinom (kmetija Robelj) sva sledila opisu. Po brezpotju sva lomastila ob cevi, dokler nisva stopila na sledljivo potko, ki naju je vodila do zajetja v grapi (opisane ruševine nama niso padle v oči), višje naju je pripeljala do ruševin, ker pa se je potka kar nadaljevala v isti smeri naprej, sva dopustila možnost, da se je Boris v opisu malček zmotil in res sva višje prispela do novih ruševin (dolga in lepo ohranjena škarpa), kjer se je pot kot v opisu takoj usmerila navkreber, tako da sva bila o pomoti gotova. Potka naju je brez zapletov v okljukih (vseskozi s težnjo v desno) vodila vse do 1200+ m, kjer sva iz gozda stopila na čudovito razgledišče visoko nad Lepeno. Navkljub iskanju nadaljevanja potke nisva našla, bilo pa je polno stečin in zaradi obljubljene bližine sedla Predel (1282 m) sva jo po travah urezala kar naravnost navzgor, dokler se 100 m višje nisva začudeno znašla pod zelo strmo in nepregledno 'trentarsko steno'. Smer sva tako zaradi res neverjetne podobnosti v praktično vseh podrobnostih izgubila pri najini prvi (Borisovi drugi) ruševini...

Svet sicer ni bil skrajno trentarsko zahteven, a je imela Marijana na voljo le eno roko, jaz pa zato vrv v zlati rezervi, tako da sva se povsem prepustila terenu, ki naju je po lepih prehodih, ki so se kot nalašč odpirali zdaj levo - zdaj desno, varno vodil navzgor, dokler 200 m višje nisva na lepem stopila na obljubljeno mulatjero. Radovedno stikajoča levo po njej sva bila v dveh-treh minutah na razpotju, kjer sva v desno pokukala navzgor na greben (mulatjera se nadaljuje na planino Za Črnim vrhom) in po njem v desno odlomastila do najvišje kote v bližini (1651 m), ki je bila kot nalašč gola in je ponudila izjemne razglede, ki jih niti slučajno ne bi bilo pametno zamuditi.

Vrnila sva se nazaj in vse bolj ležerno nadaljevala po prijetni mulatjeri, ki naju je ob uživaškem martinčkanju po barvito luštnem svetu pripeljala na 'krnsko' stran. Ob vsem dremuckanju na toplem soncu sva na koncu postala tako lena, da se nama niti do jezera ni dalo sprehoditi, pa sva doma ciljala vsaj na Kaluder in Babo, če že ne na sam Lemež, da o potki, ki se z Lemeža spusti naravnost v Lepeno, niti ne piševa ;)

29.10.2006: Golica - Rožca

Avtor SK je očitno tako nesrečno vdel smer prečenja, da je turo namenil le zagrizenim gorskim kolesarjem, ki "so vajeni vsega hudega". Boštjan nam je ob priliki namignil obratno smer (porivanja/nošnje je v tem primeru vsega skupaj za pičle pol ure), vključil Hruški vrh in prečudovit spust, tako da s Pikico lahko mirne duše zapiševa, da je tura namenjena samo tistim, ki so vajeni vsega lepega in še tega strogo v izobilju... ;)

Javorniški Rovt - Pusti rovt - sedlo Kočna - sedlo Suha - koča na Golici - Jekljevo sedlo - sedlo Rožca - Hruški vrh - planina Dovška Rožca - Dovje. Do sedla Kočna sva s Pikico že poznala, zatem sva se pa le še sladkala z nama povsem neznanim (bolje: neznansko lepim) prečenjem do Dovške Rožce, kamor se je z Dovjega zagnala Marijana (Dovška Baba - Hruški vrh), skupaj smo pa prišli nad sedlom Rožca. Prečenje Ptičjega vrha je bilo hitro, zatem sva se po potki zagnala proti koči, kjer pa so nama posamezna mesta dala vetra, tako da sva tu in tam malček porinila. Do koče je bila po občutku precej dolga vožnja, a nama je zemljevid v nasprotju razkril, da sva komaj dobro pričela s prečenjem Golice. Za kočo se potka po malem spušča, 'vzpončkov' je malo, tako da je vožnja ob prijetno slikovitem ambientu luštno tekoča, a mestoma zelo izpostavljena in je terjala popolno pozornost, ki je enkrat za hip popustila in sem se ob udarcu s pedalom v breg hipoma znašel par metrov pod potko, a na srečo na le zmerno strmih travah.

Po takem užitku sva kmalu nad Jekljevim sedlom lahkotno ponesla kolesa po razritem/peščenem grabnu navzgor, kjer je pot na najino presenečenje kmalu postala spet vozna. Za robom naju je pričakal spust do sedla Rožca, ki pa je bil zaradi 'kravjega posega' bolj poskočen, kot je kazalo od daleč, tudi veje ruševja so naju tu in tam poskušale grobo spraviti s kolesa, a sva tudi midva za take hece, tako da je bilo smeha dovolj. Proti Hruškemu vrhu se trave kmalu postavijo precej pokonci, dodatno zelo motijo kravje vdrtine, pa je tudi moja zagnanost kmalu popustila in sva kolesa porinila, dokler ni pot pod vrhom odvila levo, počasi postala tekoče in ob vse širših razgledih čudovito vozna. Ob ograji se je dalo na sam vrh v cik-caku tudi pribrcati, če odmislim ročno obračanje.

Spust na planino je bil malo gor, več dol, še enkrat so naju 'pretepli' grmiči ruševja, zatem naju je s planine v dolino popeljala morda kar najbolj čudovita in pestra potka, kar sva jih vozila (zadnja je vedno najslajša ;). Čez senožeti je bilo slikovito, zatem je sledil strm iglični odsek, pa 'skrajno težaven' peščen vložek (tu sva šla malce tudi peš, kajti pesek nama ni nudil dovolj opore - po padcu je tudi pogum usahnil), za cestnim odsekom sva lovila ravnotežje na presneto lepi ter uživaško vozni prečnici, pa malo preskokov prek cest in kolovozov, po senožetih in v gozd, kjer sva v globokem in barvitem listju malodane utonila. Skratka čudovito, bo treba ponoviti, Marijanco se že zasrbeli prsti... ;)

28.10.2006: 'Baški masaker'

Za severni Bohinjski masaker je premrzlo, pa sva s Pikico ob Marijanini spremljavi udarila južnega. Po dolgem grebenu Spodnjih Bohinjskih gora sva se z Marijano že zapodila, a grebenske kolesarske razdalje so nekaj čisto drugega in se znajo hudo vleči. S kolesom tja gor po grebenu nas gotovo ne bo več.

"Kam pa vidva? Danes je lov in je območje zaprto", so naju pri lovski koči na koblinem smučišču obvestili lovci, ki so imeli ravno opraviti s pripravo ražnja. Pred tem sva Vrh Bače res slišala streljanje.
"Gor na vrh smučišča. Zakaj pa spodaj ni označeno?"
"Saj je! V Bohinju."
"Midva sva prišla iz Baške grape."
"Ja kdo pa še hodi tam gor", nama je nepričakovano butnilo v ušesa.
"V medijih bi lahko obvestili planince, da je območje zaradi lova zaprto", sva trmarila.
"Naši planinci so obveščeni!"
"Kateri vaši planinci? Ja za boga milega, ena vrstica na forumu PZS uredi vse!"
"Z vama se ne da pogovarjati...", so naju na kratko odpravili lovci.
Tura bi lahko dobesedno postala naš masaker, a sva se s Pikico na smučišču (na grebenu Koble se nama je glasno pridružila tudi Marijana) prav nemarno drla kot jesiharja in kašljala na vse pretege. Streljanje je na srečo kmalu potihnilo.

Od Petrovega Brda po stari cesti, po prijetni mulatjeri mimo Hube in obeh lovskih koč do sedla Vrh Bače, spust in po smučišču Koble z zloglasnimi klanci navzgor (prvi je bil za vožnjo na ključnem mestu zame preveč spolzek, ostali so padli kot domine ;), spust proti pl. Za Črno goro in še pred njo za markacijami za Črno prst, kjer naju je ujela Marijana, ki je od Podbrda prek Bače pristopila po 'neskončno' monotoni mulatjeri na Vrh Bače ter nadaljevala po grebenu prek Koble in družno smo čez Suho prišpancirali na Črno prst - nad planino se je namreč dalo peljati le odsekoma, še najlepša je bila prečnica pod Kontnim vrhom.

Začetek spusta od koče je bil res luštno slikovit, a je bilo že na razcepu tekoče vožnje konec. Do Vrat, pod vrhom Četrt in na Konjski vrh je bila vožnja možna le odsekoma in še ti odseki so bili kratki. Pot je mestoma precej izpostavljena, zato je bilo tudi porivanje in nošenje kolesa zahtevno opravilo, ki Pikici kar ni hotelo steči ne od rok ne od nog. Vse skupaj je šlo celo tako počasi, da smo zaradi kratkega dneva že razmišljali o vrnitvi, a se nam po uri grebena nazaj ni več ljubilo. Ravno tedaj je sledil najslajši grebenski bonbonček, kajti vožnja pod Poljanskim vrhom je en sam neprekinjen užitek, tudi prečnica pod Matajurskim vrhom je bila odsekoma lepo (bolje zapisano grobo) vozna, mimo Raskovca in Suhe Rodice je bilo glede vožnje le tako-tako, a je bila vsaj hoja bolj normalna, nadaljevanje proti Rodici je pa spet zahtevno in še bolj zamudno - na vrh smo prišli po dobrih dveh urah in pol.

Spust z vrha je bil razgleden in prav lušten (enega mesta nisva upala odpeljati ;), zatem je levo dol z grebena sledila čudovito tekoča, slikovita in vse bolj hitra mulatjera, ki naju je kar prehitro (Marijano sva pustila daleč zadaj) pripeljala na gozdno cesto, ki so jo vrli gozdarji ravno na meji TNP 'ustvarili' na 'prečni' mulatjeri, ki se je ne tako dolgo tega (karte stare 20 let tam praktično ne poznajo nobene ceste) še vila na celotni širini med Baško grapo in Spodnjimi Bohinjskimi gorami. Po divji vožnji skozi Grantarski in Rutarski gozd, se je cesta tudi v nasprotju z novimi zemljevidi vila še kar naprej okoli Lajte, z najnovejšo glomazno pridobitvijo visoko nad Stržiščem in s priključkom tik pod Sedlom, odkoder sva žal le za kratko vozila po mehki potki, zatem pa spet cesta do Kocenpoharja in naprej do Bače ter za konec po luštni potki skozi temačen gozd tik pred temo v Podbrdo in začuda je kmalu za tem z Ruta prištopala tudi Marijanca, tako da sva 'zmagala' le za tanek las. ;)

27.10.2006: 'Na Roblek sem odšel, sem lubco s sabo vzel. Kjer sem bil spet mlad fantin, skup sva užila gorski mir...' ;)

Nad Tomčevo kočo (1180 m) se takoj začne 'hudo' strma steza, ki vodi na Roblekom dom (1657 m). Klanci so ravno še vozni, le mestoma je potrebno kolo kakšen meter prestaviti, odsekoma je vzpon celo zelo tekoč, čeprav me je posebno v spodnjem delu precej motila mokrota. Za ostrim uvodom je sledil bolj zložen srednji del, višje se je spet ostrilo, dokler dobrih 100 m pod vrhom stvar ni postala pretežka, tako da je bilo treba nekaj daljših odsekov tudi poriniti, vsega skupaj je porivanja (manj kot) 100 m. Za hec sem poskusil tudi nad kočo in kolo nesel celo do razcepa, a je stvar povsem neužitna, saj se niti navzdol ni dalo peljati. Marijanca je skočila na vrh, sam sem pa po zelo lepem spustu z Robleka nadaljeval po že poznani smeri na Kališča, na Sankaški dom in po luštni potki s sv. Petra do Begunj. Tokrat sem se klancu nad Kališčem primerno oddolžil za bolečine izpred dveh let, za hec sem nad Kališčem nadaljeval za markacijami, a je 'hudičevo' strma vlaka v spodnjem delu tako blatna, da se niti hoditi ni dalo, nad Sankaškim domom sem dosledno ulovil prijetne grebenske potke, pod Petrom sem pa na desni varianti, na križišču petih poti tokrat izbral ta hudo in se spodaj v temni hosti močno zaštrikal...

26.10.2006: 'Konšca'

Lom pod Storžičem (650 m) - Potarje - Pri Tiču - Na vršeh - Na borštu - Planina Spodnja Konjščica - Zgornja Konjščica (1601 m) in spust po markirani poti nazaj na izhodišče. Spust je opisan v SK, varianto vzpona (kot tudi idejo za panoramo Košute) sem s Table ukradel Nejcu, povezava med Tičem in glavno gozdno cesto je (pravilno) vrisana le na karti Tržič 1:25k, markirana pot je pa zgodba zase in je na planinski karti Storžič in Košuta le kot približek.

Po prijetnem/lahkotnem vzponu sva s Pikico na Spodnji Konjščici celo malček čakala na Marijano, ki se je lotila markirane potke in se izgubljala na mojstrovinah markacistov, ki so jo pošiljali nekam v hosto in nasploh v tri krasne. ('Kot bi se en nalašč zajebaval!') Nadaljevanje na Zgornjo Konjščico je namesto obetane potke prekmalu postreglo z mokro vlako, tako da je bilo vožnje le za vzorec, saj na spolzkih kamnih in koreninah strmo navzgor pač ne gre. Lovljenje markacij navzdol je bilo kot po pravilu neprimerno lažje opravilo, tako da smo ujeli prav vse odseke. Spust je bil celo prav lušten ter na srečo 'le' zmerno težaven, saj naju mokrota začuda sploh ni motila. Prijeten popoldanski potep ;)

22.10.2006: Prek Pece s severa

Peco sva s prstom po zemljevidu temeljito pregledala podolgem in počez ter udarila po najbolj smiselni kolesarski varianti, ki se je oddolžila s prečudovito turo visoko v gorah, z dovoljšno mero višincev (2000- m), z malo porivanja in nošnje, s poljubno težkim vzponom po/ob smučišču, z ostrim vršnim zaključkom, z obilo razgledov na vse strani, z vožnjo po valovitem grebenu z zelo zahtevnimi odseki in za konec dooolg spust po čudoviti lovski potki v dolino. Le Marijanca je bila žal spet malo prikrajšana, zato sem si pa sam lahko obliznil vseh deset prstov...

Od spodnje postaje gondole (hotel Petzenkonig, 650 m) sem štartal po kolovozu/cesti prek izteka položnega spodnjega smučišča (oznaka P1 za cesto, P6 za smučišče, markirano), ki se višje priključi glavni cesti, katera iz Podkraja vodi do zgornje postaje (koča Siebenhutten, 1700 m). Po zaspani cesti se mi ni ravno ljubilo voziti, zato sem že kmalu na začetku ob prvi priliki nadaljeval desno po potki/kolovozu, ki vodi po smučišču naravnost navzgor. Smučišče je v spodnjem delu zelo blago in le na nekaj bolj strmih odsekih me je motila jutranja mokrota, tako da sem jih prevozil v cik-caku, dokler se počasi nisem izvil iz megle in prav navdušeno brcal navzgor, a le do naslednjega prevoja, kjer sem pred/nad sabo presenečeno ugledal presneto strmo nadaljevanje. Naravnost navzgor je bilo utopično, cik-cak je pa ravno za las še šlo, a sem moral okljuke ročno obračati in paziti, da mi kolo ne bi ušlo po bregu navzdol. Po nekaj serpentinah sem obupal in ravno takrat se je v levo odprla potka, ki me je s smučišča odpeljala na gozdni kolovoz, le ta pa prav prijetno na veliko izravnavo in do stika z glavno cesto (1075 m). Po razgovoru s planincema sem nadaljeval po cesti (glavno smučišče nad mano je bilo prav v srednjem delu daleč najbolj strmo), čeprav me je bolj mikalo prijazno stransko smučišče na levi, a sta mi ga zaradi prestrmega zaključka odsvetovala (drugič grem prav tam, saj sem od zgoraj opazoval kolovoz, ki je priključil do ceste). Po zmerno strmi (= položni ;) cesti sem kmalu prišel nad najbolj strm smučarski del, malce višje za poživitev skrajšal kratek okljuk prek smučišča in po cesti nadaljeval do zgornjega smučišča, kjer se odpre pogled na drugo stran (1415 m). Naslednjih 100+ vm sem odpeljal po za kolesarja mestoma zelo strmem smučišču, presekal nekaj serpentin, dokler zadeva spet ni postala prestrma in sem po cesti nadaljeval do zgornje postaje, kamor je medtem ravno prispela Marijana, ki je iz doline pristopila po KWW (603, P3).

Nad 'umetno' cerkvico sva nadaljevala za markacijami, ki so me po smučišču odsekoma precej ostro pripeljale na vrh vlečnice (1920 m), odkoder na glavni greben (Knipsovo sedlo, 2012 m) vodita dve potki, a žal nobena ni vozna. Lotil sem se desne prek melišča, kjer je bilo vožnje bolj malo, višje na travah in na grebenu je bilo zatem bolje, a sem do Končnikovega vrha (2109 m) kolo večji del nosil. Začetek valovitega greben proti Bistriški špici je bil zelo obetavno lušten, zatem so pa vožnjo močno ovirali ostri vzpončki/ovire, še bolj pa res številne skalne ožine, kjer mimogrede lahko ostaneš brez menjalnika. En daljši odsek spusta in vožnje po ravnem je bil navkljub temu fantastično vozen, čeprav je šlo na nekaj mestih ravno za las - po drugi strani je bil pa en spust zame prehoden le peš, prav tako zadnji vzpon na Bistriško špico (2113 m), a na najvišjo točko se je pa dalo pripeljati ;)

Netekoča vožnja je prek naslednje grbe sledila še do Veške kope (2078 m), tudi prvih 100 vm spusta z nje je bilo večinoma zaradi ožin tu in tam kako mesto potrebno oddelati peš, zatem je bila pa vožnja vse do doline možna brez vsakršne prekinitve. Strmi grebenski travniki so bili prav luštni, le markacije je bilo potrebno malo poloviti, prav tako je bil lep spust na Veško planino s slikovitim oltarjem (1568 m). Pod planino je Marijana po cesti nadaljevala v smeri izhodišča (P7), mene pa je pričakala fantastično luštna lovska potka, s povsem gladko (= brez ovir) podlago, ki se je v blagih okljukih spuščala v dolino. Tisoč m lagodno uživaškega spusta v prijetnem gozdu mi je minilo, kot bi trenil, in če ne bi dvakrat/trikrat pritisnil na sprožilec kamere, sploh ne bi stopil s kolesa. Nekje na 700+ m se je potka razcepila (Globasnica - Večna vas), izbral sem izhodišču bližnjo desno, ki pa se je nižje žal prelila v bolj ali manj razbito in blatno vlako, tako da bo potrebno poskusiti še levi zaključek...

21.10.2006: Javornik (1690 m), nad Selami

Od križišča Borovlje/Sele Kot/Sele Fara (Zollhauser, 589 m) vseskozi po glavni gozdni cesti na sedlo Koce (Hansen Ruhe, 1360 m), desno po cesti na sedlo Poldne pod Črnim vrhom (Christinen-Hohe, 1534 m), desno po cesti do Čevhove planine, desno kar ostro čez planino po markirani potki do znamenja na vršni ravnici Javornika (1650- m). Najvišja točka leži desno (1690 m, za silo uhojena potka), s kolesom se da mimo jezerca in lovske koče zapeljati na bolj razgledni Z vrh (1657 m). Spustiš se po isti poti na planino in za markacijami (603) nadaljuješ na sedlo Vrata (1370 m). Po krajšem vzponu sledi bolj zahteven spust do začetka zelo dolge in izpostavljene prečnice prek odsekoma izjemno strmega gozdnega pobočja do JZ grebena Setič (Užnikov križ, 1300- m). Tu za markacijami prečkaš cesto, sledi 'prelet' čez številne korenine, zatem po cesti do sedla pred koto 1183 m, kjer markacije zavijejo desno dol na kolovoz/vlako, ti pa se okleneš uhojene steze, ki vodi preko tega vrha. Potka se nižje priključi na manjši kolovoz, a še preden padeš nanj poišči nadaljevanje levo, nižje pot spet pripelje na kolovoz, ki ga le prečiš, potka je zatem vse težje sledljiva, tako da se na naslednjem stiku okleneš kolovoza, ki te pripelje v Sele. Po glavni cesti desno skozi naselje in na razcepu desno na Staro cesto (markirano, 647), po njej vseskozi pozorno za markacijami, na 'zadnjem' razcepu gre cesta levo, markirana potka desno in te v luštnem spustu pripelje v Babučnikov graben. Po gozdni cesti levo na glavno cesto (661 m) in desno po njej do izhodišča.

Turo sem imel ogledano z Grlovca in je v sobotnem sumljivem vremenu prišla kot naročena. Po razgibani gozdni cesti mimo številnih lovskih opazovalnic do planine pod vrhom Javornika se je dalo presneto dobro divjati, tako da sem hudo dolgo čakal (bolje zapisano zmrzoval) na Marijano, ki je pristopila po markirani poti iz Sel. Njen vtis o vzponu je bil v celoti sicer slab, a je zatem na dolgo in široko razlagala o vmesni prečudoviti prečnici po celotnem JZ pobočju Setič, tako da sem rezervno različico (spust po markirani poti v Bajdiše) takoj zavrgel. Spust z Z vrha na planino je bil lušten, nadaljevanje pa vse manj, dokler vse bolj netekoče vožnje niso onemogočila podrta drevesa, spolzke veje in mokre skale, nižje pa še po poti speljana blatna in razrita vlaka (150- vm). Nadaljevanje na Vrata je bilo zatem prav sladko, prav tako pod njimi, a je bilo na nekaj mestih zame kar preostro.

Sledila je valovita (vseskozi malo gor, malo dol) prečnica prek resnično strmega gozdnega pobočja, tako da je bilo za popolno koncentracijo v hipu poskrbljeno. Potka je bila res čudovita, mestoma zelo izpostavljena, mestoma čisto ozka (gotovo dobro poznaš iz lastnih izkušenj, kaj se zgodi, ko pri poganjanju s pedalom zadeneš ob strm breg ;), mestoma zagruščena, mestoma zelo netekoča, mestoma z dodatkom neobhodnih jeklenic, večinoma pa mehka poezija iglic in listja, ki ji kar ni in ni bilo konca ;)

Po odseku nekaj bolj divjih korenin na 'drugi strani' me Marijanin obet vlake do Sel ni nič kaj mikal, tako da sem poskusil po dobro uhojeni neoznačeni potki čez koto 1183 m, kjer je sledil zahteven, a luštno vozen zaključek, ki ga je prekinilo le iskanje nadaljevanj, kjer je potka prišla v stik s kolovozom. V Selah sem nekaj motovilil prek 'nevarnih' dvorišč in glede na zemljevid nadaljeval po markirani Stari cesti, ki se je nižje za dober po-okus prelila v zaključno singlo visoko/zračno nad glavno cesto...

18.10.2006: Mežakla, Jerebikovec

S Pikico sva ponovila najbolj zanimiv del poletnega križarjenja po Mežakli: Srednja Radovna - pl. Ravne - pl. Strženica - mimo Obleka - pod pl. Zgornji Kozjek - Jerebikovec - pl. Mežakla - Mojstrana.

Začetni vzpon je 'grozno strm in hud', prvih 250 m so konstantno težave V6 in V7 z vmesno travnato izravnavo, tik nad travnikom je potrebno za kratko poriniti, a bi se v suhem morda tudi to izšlo na kolesu (zmanjkalo je 5+ blatnih metrov). Nadaljevanje je zatem bolj umirjeno in le nad Strženico je ostrejši odsek (V6), zatem pa do vršnega V grebena Jerebikovca vodi zaspana cesta, pri čemer sva Oblek tokrat obkrožila po JZ strani. Po grebenu (100 m) pa kaj prida vožnje na sam vrh zaradi slane tokrat ni bilo.

"Tukaj nimaš kje voziti, vse skupaj je skoraj navpično, listja na tone, pa še genija nimaš pod sabo!" nama je vršni spust po Z grebenu smiselno odpihnila Marijanca, ki je na vrh prišibala po smeri najinega spusta. V resnici sem takrat poleti resnično jahal izposojenega Genius-a, ki mi je (brez vsakršne moje pomoči ;) skoraj v celoti zvozil do ceste (200 m, S7). Tokrat sem se s svojim starim kljusetom in večjo samozavestjo navkljub tako odločno izraženem nezaupanju kar lepo pognal navzdol, in ko na prvi težavi nisem uspel zavreti kolesa in previdno sestopiti, sem v trenutku drznosti kar zagrabil 'bika' in spustil navzdol. In je šlo, pravzaprav mi je šlo celo bolj tekoče, kot je uspelo geniju, tako da sem le na enem ali nemara na dveh/treh hudih mestih odstopil od vožnje. Pod planino sva imela pa s Pikico fantastično listnati užitek vse do tal...

15.10.2006: Krn - Dobrenjščica

Tura Krn - Dobrenjščica nas zaradi dolgega porivanja/nošenja na Krnsko škrbino nikoli ni kaj prida mikala, dokler je v petek niso ponovili souživači z Matajurja in me je sobotno pregledovanje čudovitih slik zapeljalo v mešetarjenje. Baje je vsaka stvar za kaj dobra in Marijanina polovična mobilnost nama je s Pikico omogočila ležerno goljufijo pri iztrebljanju dolgočasnega asfalta ter poskrbela za preštevilne fotografije, ki bi jih bilo kar greh zavreči...

S pl. Kuhinja na pl. Zaslap naju je pripeljala mestoma zagruščena in betonirana cesta, tam se je pa najbolj obnesla ozka in ravno še vozna potka ostro desno, ki naju je dostavila do markacij (in fotografa ;) nekje na 1400 m. Na markirani mulatjeri do škrbine zatem začuda nisva samo porivala kolesa, saj so se vozni odseki ponujali malodane eden za drugim, tako da so se zahtevni izzivi kar vrstili. Takšno kombiniranje je resda bistveno bolj naporno kot porivanje, a sva bila dovolj zagnana, Marijana je pa tudi vneto pritiskala na sprožilec. Sama strmina v povprečju/večinoma niti ni tako huda, večji problem predstavljajo številne ovire. Posebno uživaški je bil (naj)daljši, lepo vozen odsek do grebena nad Kožljakom, kjer se odpre slikovit pogled na drugo stran. V skupnem je bilo precej netekoče vožnje morda za slabo polovičko dolžine, po višini (skupno 650 m) je bil pa izkupiček bistveno slabši.

Nad Krnsko škrbino (2058 m) sem kolo po travnatem hrbtu imel namen nesti do samega vrha Krna (2244 m), a sem na predvrhu (Préhod, 2192 m) odnehal, saj je nadaljevanje do vrha skalnato in na pogled čisto nevozno. S Prehoda se je dalo po travah kar lepo kombinirati in sem z le nekaj prestopi pripeljal nazaj v škrbino, tudi mulatjera do Praga, ki preči vrh Batognice, je še netekoče vozna, nadaljevanje je bila pa vse lepša in lepša pravljica. Marijana je prek Jezera v Lužnici sestopila nazaj do izhodišča, s Pikico sva pa nadaljevala z luštno prečnico pod Vrhom nad Peski in na drugi strani še pod vrhom Malih peskov do Piramide. Peščen spust proti Prehodcem nama je nato povzročal nemalo težav (mestoma čez zagruščene pragove peš) in enkrat nama je na preostrih skala 'pisnila' tudi zračnica. Valovito nadaljevanje do Prehodcev je bilo zatem zelo luštno z nekaj izzivalnimi vzpončki in enim (pre)ostrim spustom, dokler se ni pričelo resnično (brez najmanjšega pretiravanja) pravljično prečenje proti pl. Dobrenjščica. Takega odseka v tako čudovitem barvnem ambientu še nisva vozila, mulatjera se vseskozi počasi spušča, naredi nekaj ostrih okljukov, nekaj zelo izpostavljenih prečenj, nekaj hitrih gozdnih/listnih odsekov, nekaj manjših, zahtevnih, a voznih vmesnih grbin je bilo pa ravno za popestritev. Urica uživanja nama je čisto prehitro minila (tik pred planino se lovski pasti nisva dala ujeti ;), a je zatem proti pričakovanju sledilo še pol ure dodatka, saj je bil spust v dolino v nasprotju z ostro poletno izkušnjo tokrat povsem obvladljiv in naravnost uživaški!

Spust z Dobrenjščice proti izviru Tolminke je zelo zavit, saj si ostri okljuki brez predaha sledijo en za drugim in jih je za malo morje. Glavna težava so prav ovinki, v spodnjem delu (nad grapo) je tudi izpostavljeno, tako da je bil način, s katerim sva odpeljala spust za oba veliko presenečenje. Nekaj je k temu gotovo pripomogla tudi navedba, da je mojster Batko ;) celoten spust odpeljal z le tremi nezvoženimi okljuki. Sam sem imel res neverjetno dober občutek, zaporedoma sem odpeljal tudi take serpentine, da kar verjeti nisem mogel in se moram neskromno pohvaliti, da mi je spodletelo 'le' na desetih okljukih: od teh natanko desetih sem jih polovičko sicer tudi zvozil, a z manjšim dotikom za ravnotežje, polovico sem jih pogrnil (enkrat celo čez krmilo in po bregu navzdol ;), enega se pa sploh nisem upal lotiti (dvojni skalni prag, ta drugi me je prehudo prestrašil ;).

Gozdni iztek do jezu pri izviru Tolminke je bil zatem tako hiter, da sva nekje zgrešila 'neviden' odcep za pl. Na Prodih, ki je najbolj smiselna varianta nadaljevanja. Nekaj časa sva tako nad strugo vozila po vse slabši potki, kjer se je za edinim možicem tik pred velikim usadom vse skupaj udrlo v tla. Kar nekaj časa sva iskala okoli tega trapastega možica, zatem pa s kolesom na ramah odlomastila po hosti naravnost navzgor, kjer sva 30 m višje le staknila pravo potko, ki naju je luštno vodila na planino, dol do bučečega potoka in naravnost fenomenalno čezenj. Pravzaprav sem tod čez že hodil peš, davno nazaj - spomnil sem se tako bazenčka kot jeklenega prestopa...

14.10.2006: Križev pot ;)

S kolesom sem romal po vseh okoliških hribih in svetnike enega za drugim prosil, naj zgoraj zastavijo zdrave besede za našo Marijanco. Prav nobeden ni odklonil! ;)

Vse luštne potke in steze (cestam sem se malodane v celoti izognil), ki jih poznam 'med Kranjem in Loko', se je dalo brez ponavljanja res imenitno nanizati na čudovito ogrlico. Po precej poskočni vožnji sem na koncu kar boleče trčil ob svoje fizične meje, moči in energije je bilo sicer še nekaj na rezervi, a so mišice z bolečinami in krči tako v nogah kot rokah odpovedale poslušnost. V 7 urah se je nabralo čez 3000 m nič kaj lahkih vzponov in prav toliko čudovitih spustov. Bilo je dobesedno enkratno, v drugo me namreč ne bo več zraven! ;)

11.10.2006: Mala planina :(

Pred dobrim tednom smo bili na Veliki planini in smo si obljubili še reklamirano lušten spust na Krivčevo, odkoder smo se tako kot zadnjič lotili težkega vzpona na Malo planino, pri čemer so nas na 'skrajno zahtevnem' kolovozu z Volovjeka na Rakove ravni pričakale bistveno boljše razmere. Spodaj je bilo za vožnjo za las dovolj suho, v sredini so odstranili večje podrto drevje (za nekaj manjšega smo poskrbeli sami, nekaj ga pa še čaka), zgoraj pa je sicer še vedno obilica grušča, a ta ravno še omogoča vožnjo. Kolovoz je bil tako razen enega prestopa čez drevje, enega čez skalo in enega čez grušč v celoti vozen. Na Rakove ravni smo spet pripeljali z nasmeškom, izzivalna prečnica proti Marjaninim njivam se nam (popravljam, nama ;) je tokrat dopadla kot bonbonček, strm kolovoz na Gojško planino se nam (popravljam, mi ;) je pa tokrat 'na škrge' vdal brez sestopa. Prevozili smo še neobvezen, a zelo lušten vzpon na Malo planino, zatem smo se pa kar prehitro zapodili navzdol.

Na Gojško planino je spust hitra travnata lepotička, zatem je sledil prav tako lušten gozdni odsek, takoj po drugem prečenju ceste nas (popravljam, jo ;) je pa presenetila strma peščena/gruščnata potka, ki je Marijano tako nesrečno spodnesla, da je bila v hipu izločena iz igre. (Presneto, zračnice so bile na polno napumpane - na servisu so žal v tej smeri vedno preveč pridni!) Zvita (vse je na z: zvita, z...!) leva roka je bila boleča in povsem neuporabna, sreča v nesreči je bila cesta, tako da se je počasi sprehodila v dolino. S Pikico sva nadaljevala s spustom, za planino se je pričelo zares in že na drugi sedmici (S7) mi je tako krasno odletela, da sem moral klobčič ročno razplesti. Nižje sva tako na razcepu previdno izbrala lažjega (desni, markiran), ki pa ima presneto (pre)ostre okljuke, tako da sva jih večino ročno obrnila. Drugače nam (popravljam, nama ;) je bilo pa na spustu prav luštno!

8.10.2006: Križem-kražem po Kaninskih podih

Pred leti sva po Kaninskih podih že zagrizeno križarila, a je vseh vrhov na tako nepregledni kraški puščavi toliko, da je tudi po drugem potepanju v malhi še nekaj ostalo. Za tretjič...

Nad postajo B smo pod Velikim Skednjem dobrih 100 vm sledili markacijam, zatem smo odvili po neoznačeni potki, ki je glede na zemljevid (Bovec 1:25k) vodila v naši smeri. Prijetna mulatjera nas je iz Gozdca prek Ruše, tu smo skladno z zemljevidom na dveh razcepih nadaljevali navzgor (steza odsekoma tu in tam presahne v komaj sledljivo potko), pripeljala pod sedlo med obema Babanskima Skednjema.

Zdaj pa pozor! Mulatjera se tu nikakor ne zaključi, temveč preči levo čez južno pobočje/steno Velikega Babanskega Skednja. Doma smo zatem pregledali vodničke, dva mulatjero celo poznata, a obema jo 'čudežno' zmanjka na sedlu, tako da vodita na severno/drugo stran in po normalki na vrh. Mi se vabi nismo dali prav nič prositi in smo se tako stezi kot VBS z veseljem dali zapeljati, čeprav vrha ni bilo na našem spisku. Mulatjera se je oprijela pravilne in izrazite police ter mestoma izpostavljeno prečila pobočje, dokler nismo pogledali na drugo stran. Polica se tu še bolj drzno nadaljuje čez JZ steno, mulatjera se tudi ni zaključila, kam in kako vodi, je pa na vas! Mi smo jo zapustili ter po širokem in lahkem travnatem hrbtu odvili naravnost navzgor na vrh VBS, zaradi imenitnih in zelo zračnih razgledov prvi del po levem in vršni po desnem robu. Prav gotovo najlepši pristop na VBS, s sestopom po normalki (ki je celo malček težja, ZB) in po markirani poti nazaj na izhodišče, se vam ponuja zelo luštna jesenska tura.

Po normalnem sestopu smo se prek imenitnih škrapelj 'zapodili' na Glave nad Jezerci (2044 m), kjer smo na najvišji postavili prikupnega dekliča (zakaj bi se postavljali samo možici, če jim pa lahko ponudimo družbo ;).

V nepregledni puščavi smo 'počasi' poiskali markirano potko, ji sledili proti Zadnjemu dolu, ter po kar izrazitem robu odvili proti Črnemu voglu, kjer smo imeli 'označen' Turn pod Črnim voglom (2380 m). Stolpa smo se lotili iz ostro zasekane škrbine, ki smo jo dosegli po gruščnatem žlebu z J in kjer smo upali na šibko točko. Tik pod/desno od škrbine se nam je ponudil na videz lahak kamin, ki se je izkazal za težjega in z nemarno krušljivo skalo (10 m, III), nad njim nas je pozdravila še kratka stopnička (3 m, III) in 'že' smo skrajno premraženi (skala v senci je bila tako mrzla, da se je nemudoma zanohtalo) lovili tople žarke ter uživali zračne razglede s turna. Plezanje navzgor sicer ni bilo posebno težko, podrto je bilo pa skrajno. Za dekleti, ki sta mi 'čistili' sestop, je skrbela pomožna vrv, sam sem se pa moral navzdol presneto počasi in previdno basati, da nisem prehitro pristal s skalo v naročju...

Po sestopu v senčni Dol smo lovili Glave v laštah (2136 m), ki smo jih po daljšem oprezanju v nepreglednem svetu le srečno (sončna kapa! ;) določili. Zatem smo skočili še na Mali Talir (2174 m), za zgornje nadstropje Kaninskih podov nam je pa zmanjkalo dneva. Sestopili smo na drugo (V) stran, kakor nas je pač vodil teren, in med obema Gnilima glavama dosegli markacije, ki so nas pospremile na izhodišče.

7.10.2006: Preostri Grlovec (1840 m)

Iz Bajdiš (od Borovelj proti Selam) nas je gozdna cesta (prepoved prometa, tudi za kolesa :( vodila visoko navzgor po V pobočju. Na višini slabih 1400 m se cesta razcepi, a sta oba kraka slepa in tudi za vsaj kakšno ubogo vlako žal ni bilo več nobene sledi. Tako smo nadaljevali po markirani potki 603, kjer pa je bilo kolesa treba večinoma nositi, malo manj porivati in le tu in tam smo kakšen kratek odsek celo odpeljali, vseskozi do vrha smo se pa spraševali o smiselnosti take tlake.

Grlovec upravičeno slovi kot odličen razglednik, bližnji dolg zid Košute smo recimo imeli kot na dlani, a nas je mraz hitro pregnal navzdol. Željeno potko v Borovlje smo pregnali iz glav (oznaka: steil/strm), malo smo razmišljali proti Z (Winkel), a je ostalo kar pri pristopni potki. Prvih 100 m je bilo zelo luštnih in povsem voznih, zatem pa do gozdne ceste ni bilo več tekoče vožnje, saj je bilo čisto preveč prekinitev in peš odsekov. Druga tretjina (potka 603 se po strmem V pobočju Grlovca spusti točno v Bajdiše, pri čemer gozdno cesto le nekajkrat preči) je bila sicer bolj vozna, a še vedno precej netekoča, in šele zadnja tretjina je bila končno kolesarsko ta prava. Ko smo spodaj tekočo vožnjo tako le za kratek hip predahnili, so nas pa napadle 'divje' ose, ki so uspele dvakrat zelo boleče zadeti, preden smo v poskoku, malo na kolesu - malo ob njem, odvihrali naprej.

1.10.2006: Velika planina

Tura zmešnjav. Hoteli smo peljati (hmmm, prehoditi ;) 'grozni' Dolski graben, pa je bilo ob vzponu v gozdu od megle mestoma mokro, tako da smo v mislih preklopili na nekaj lažji spust mimo sv. Petra/Primoža v Stahovico, pa nam je ravno ta opis manjkal (za variante spustov in vzponov pobrskaj na MTB ture), vedeli smo pa, da bi znal biti presneto kamnit, tako da smo še enkrat preklopili, tokrat na spust v Krivčevo, a nas je zatem prestrašil že uvodni del, ki bi moral biti luštna poezija, na koncu se je izkazalo, da smo zaradi goste megle zgoraj povsem zgrešili vbod, čeprav nam je v še hujši megli uspelo celo prikolesariti na najvišjo točko Velike planine, kjer se nam je na vršni ravnici za nameček podrla orientacija, zatem smo se nad pl. Kisovec srečno le odločili nazaj za Stahovico, dekleti sta se dali potem prestrašiti dekletu, tako smo ločeno ropotali s kamni, v zaključki nas je pa pričakal tako lušten in razgiban odsek, da bi turo takoj ponovili. No, saj smo zapisali - zmešnjava...

Normalen vzpon na Veliko planino nam ni čisto nič ustrezal, duhamorna cesta od tal do vrha, gost pločevinast promet in posledično neznosen prah. Seveda smo štrikali po svoje, iz Stahovice do Krivčevega smo se še sprijaznili z asfaltom, zatem smo neuspešno iskali kolovoz na Kališe, potem pa na ziher udarili po neprometni makedamki, ki iz Krivčevega vodi naravnost na Volovjek (Kranjski Rak). Lagodna cesta se je proti koncu postavila močno kvišku in strmina kar ni hotela popustiti vse do gostilne (60 m, zagruščeno, V6), tako da smo bili dodobra ogreti. Par sto metrov smo zatem sledili glavni in res neznosno prometni cesti, zatem pa po vlaki odvili levo, kjer se je nekaj časa dalo ravno še voziti, zatem pa zaradi 'razritega blata' in mestoma izredne strmine ni bilo več pravega oprijema (v suhem bi šlo!), tako da je bilo treba riniti. Po stiku z markacijami smo na razcepu nadaljevali po stezi desno, čez podrto drevje nosili, zatem pa smo se vse bolj uživaško pripeljali na Rakove ravni. Od cestnega križa smo nadaljevali za markacijami na desni (tik levo od glavne ceste), čez strm gozdni klanec z ostrimi okljuki je bilo potrebno za kratko poriniti (25 m), višje smo poganjali po zgornjem travnatem kolovozu, ki je v desno prešel v izzivalno, pestro razgibano in ozko potko (zaradi lukenj, skal in ožine ravno še vozna, tu in tam kak meter z nogo na tleh, tudi s kakšnim poletom s kolesa ;), ki je vodoravno prečila travnata pobočja vse do razcepa pri pl. Marjanine njive.

Markirana potka v levo se je izkazala za mestoma zagruščen kolovoz, ki je po precej strmem in zagruščenem vbodu (V6) ponujal presenetljivo lagodno vožnjo, dokler se ni na lepem hudo strmo zagnal navzgor in malodane ni popuščal vse do jezerc na Gojški planini (130 m, V6, tri mesta V7, ena 'ravnica' za oddih, zagruščeno). Tudi naprej do Male planine, kjer smo utonili v megli, je bilo na kolovozu kar nekaj kamnitih in strmih izzivalnih mest (V6). Na Mali planini smo zelo strm klanec s fantastično travnato podlago peljali še za markacijami (V6), zatem pa itak nismo ničesar več videli in smo pač padli na 'cesto'. Tu smo se zanašali na 'step-by-step' opis v Strmih kolesnicah, mimo Domžalskega doma, na Veliko planino, zatem se pa teren in opis nista več skladala, tako da smo na Veliki planini 'zaslišali' kar domačina. Naprej po glavni cesti, pod žičnico, kjer smo nekje na najvišji točki ceste po travnatem kolovozu prek smučišča pripeljali na vršno planoto Gradišča (zagruščen zaključek, V6), ki je tudi najvišji vrh Velike planine.

Tu smo pa čarali, hoteli smo se spustiti 'nagliho' na markirano pot, ki vodi po JZ robu Velike planine, a sta bila čut za orientacijo in kompas diametralno nasprotna. Na pamet v meglo za kompasom pa nismo upali, tako da smo se vrnili po smeri vzpona, pa smo vseeno nekje zgrešili odcep za Domžalski dom. Ravno prav, smo zaključili nižje, saj smo vozili po luštni potki, ki se je očitno vila ob JZ robu planote, saj smo enkrat celo pokukali čez. Misleč, da smo na obljubljenem luštnem spustu (do S4/S5), smo se lahkomiselno zagnali navzdol, a na vsakih nekaj metrov naleteli na nepričakovano kamnito mino. Nekaj smo jih zvozili, nekaj le na dotik, nekaj smo jih šli peš, na nekaterih smo se pa kar zvrnili čez krmilo, min pa ni in ni hotelo zmanjkati. Pravzaprav ta odsek do razcepa pl. Kisovec - Stahovica (sedlo pod Pirčevim vrhom) sploh ni tako napačen, le naš pristop 'tole bo na easy' je bil povsem zgrešen. Ko smo končno ugotovili zmoto (ne le našo) pri branju opisa in ko smo zaključili, da se hočemo po potkah pripeljati čisto do izhodišča, smo izbrali Stahovico. Sam sem se zagnal po markirani potki, ki me je utrujenega vse bolj nesramno strmo vodila 'čez' Pirčev vrh (60 m, V6, na vrhu/robu par nevoznih metrov peš), 'leni' dekleti sta šli pa po prečni poti desno, poti se nižje združita, a v divjem spustu in brez zemljevida nisem prav ničesar opazil, niti nisem imel časa. Začetek spusta je bil še lušten, mestoma zelo strmo, mestoma zagruščeno, zatem je bilo pa odsekoma vse bolj kamnito in zagruščeno, tako da je bilo veliko rolanja obeh koles skupaj s kamni, tu in tam je bilo treba za hip tudi stopiti s kolesa, dvakrat pa tudi za kratko peš sestopati. Ura je pokazala 1000 m, ko sta me dekleti poklicali in sporočili, naj ju počakam, da sta šli prav tako za mano, saj ju je na prečnici prestrašila punca, ki je obračala nazaj...

Zaključek do kolovoza/ceste ob sv. Petru/Primožu smo tako odropotali skupaj in sklenili, da tak plesoč spust sploh ni tako napačen, po hitrem cestnem odseku nas je najprej razveselila markirana bližnjica, zatem pa dolga luštna potka, ki je bila kar se le da čudovita! Najprej so nas zabavale ogromne in številne korenine, prek katerih je bila vožnja spektakularno tresoča, posebno čisto na dvignjenem robu, kjer je bilo lovljenje ravnotežja nadvse izzivalno. Zatem smo peljali čez številne kamnite 'stopničke', ki so omogočale hitre prelete, zaključek je bil pa sploh 'divje' hiter, na cesto Črnivec - Stahovica smo padli tik pred Stahovico. Za celoten spust z Male planine bi bila lahko ocena nekje odsekoma/mestoma okoli S6.

30.9.2006: Montaževa Sfinga

Megla na Montaževi visoki planoti nas je vseskozi ovijala zelo na gosto, tako zelo, da smo na Veliki polici skoraj nejeverno zrli neskončno modrino neba. Meglice so se sicer vseskozi podile okoli nas in nas tudi mehko zagrinjale, a je bilo jasnih oken preko dneva še in še. V planu smo imeli smer diretta Kugy, ki pa ni slavna Kugyjeva smer iz Zajzere, temveč poteka v okviru JZ stebra s Police naravnost na vrh (350 m, III, IV, glede na različne vire mesto IV+ ali V-, kjer se je svojčas zataknil tudi Avčin ;).

Za ogrevanje smo zastavili na izzivalni stolp Torre Disteis (po slovensko bi slišal nekako na ime Stolp vrh (S/s)trmali, 2468 m), ki leži tik nad Veliko polico in kot nalašč ob vstopu Kugyjeve smeri, pristop je ocenjen s IV. Na V strani 20 m pod lahko dostopno škrbino smo locirali vstopno poličko, se sprehodili levo do navpičnega vogala in uredili sidrišče. Po krajšem tipanju sem zastavil na nekoliko podrti levi strani in zatem levo po poči izplezal na raz (15 m, IV-), se potegnil na poličko, prečil desno okoli vogala, zabil klin in po poči (5 m, IV) izplezal na veliko teraso, kjer smo se za kratko utaborili. Vršni naskok smo zastavili desno od raza, kjer se je nad manjšim podstavkom in za poličko v desno (k) levo navzgor odprl prostoren kamin med steno glavnega vrha na desni in špičke na levi strani. V nasprotju s prvim (grozljivim - 'Tu pa ne bo šlo!') vtisom nas je ob uživaškem plezanju in zračnem prestopu s špičke (10 m, IV-) na dovolj prostornem temenu pričakal še dvometrski stebriček, ki je najvišja točka Stolpa vrh Strmali. Pogled z vrha navzdol na Veliko polico je bil spektakularen, prav tako smo imeli Montažev JZ steber kot na dlani. Na vršni ploščadi začuda ni bilo urejenega spusta, a smo pripraven skalni blok hitro našli, ter se po vrvi dobesedno na poskok, v enem šusu in nadvse imenitno spustili točno do vznožja stene tik V pod škrbino (31 m, vrv je zabingljala meter nad tlemi ;).

Stolp je bil tako zelo gostoljuben, da nas je zabaval cele tri ure, nam izmaknil dva klina, podaril zelo luštne utrinke, a hkrati ukradel Kugyjevo diretto, saj se je izkazalo, da nam ob slabi, nedodelani in neuigrani navezi treh čas čisto prehitro polzi po vrvi in bi nam Buscainijeve štiri ure in pol za smer zadoščale ravno do teme!

Na obisk smo se tako najavili Sfingi (Sfinge, 2349 m) na Z pobočju Montaža, ki sva jo pred dvemi leti že skušala pobožati po temenu, a je brez klina nisva drznila niti resno potipati. Po Veliki polici mimo bivaka in po travah navzdol na greben tik nad Sfingo ter po zelo zračnem mostičku do pravcate strehe pod brado. Levo od obraza je svet podrt, zračen in navpično/previsno odrezan, podobno je na desni strani, kjer pa vodi polička, ki se je žal 'podrla', tako da je le bolj nakazana, skala pa obupno krušljiva. Klin na začetku, previdno obremenjevanje podrtije in klin na koncu so razrešili problem (III), nadaljevanje po udobni travnati polički in vršno poplezavanje je bilo pa prijetna sprostitev psihičnega uvoda.

Na pripravnem klinu smo se uživaško spustili prek obraza in odbingljali z brade v škrbino. Do teme smo imeli zatem ravno še toliko časa, da smo na vrh Montaža za prvopristopniki odbrzeli po Findeneggovem ozebniku (letos je na novo markiran vsak meter, tako da se tudi hote ne da izgubiti), začudeno buljili v novo ropotijo na vrhu (povsem nebodigatreba zmečkano-kovinski križ) in po normalki prek lojtrce 'poleteli' nazaj na Pecol. Hja, 'Luštno je blo!', posebno kopanje v soncu ob pogledu na vseprevzemajoče nebeško morje...

28.9.2006: Petelinjek in Tromeja

Turo smo nažicali pri prijazno ustrežljivem Boštjanu (Hvala! ;), ki nam je dal res luštno in imenitno popoldansko idejo! Pri vzponu smo se strašno naigrali in uživali (morila nas je le pozna ura) z iskanjem prave smeri, saj nam je zaupal (ostalo pa pozabil ;) le preganjanje preko Lomičev. Nasploh je vzpon vedno daljši del ture, zato mora biti zelo pester, prijeten in poln izzivov, kar je Petelinjek v celoti izpolnil in tudi presegel. Spust je pa vedno posladek na koncu napornega vzpona, tokrat je posebno prednjačil lušten zgornji del, kjer smo šli malo po svoje - markirana potka po mejnem grebenu med I in A, spodnji del je bil pa, glede na to da poteka po ožji stezi, strašansko hiter in se je bilo kar greh (enega smo zaradi fotke le zagrešili ;) ustavljati...

V Ratečah smo po krajšem tipanju vdeli obetavno smer (nad križiščem/postajo je v breg navzgor odcep ožje ceste), ki se je za hišo ukalupila v vzdrževan kolovoz. Višje smo na razcepu najprej poskusili desno (zapornica), kjer pa je bilo za robom veselja kmalu konec, saj vlaka zaradi strmine in blata ni bila vozna. Vrnili smo se na glavni kolovoz in po njem zelo strmo (odsek V6) pribrcali na travnato izravnavo Ravne. Tu je z leve priključil še en kolovoz in 'skupaj' smo nadaljevali več ali manj vodoravno naprej do naslednjega travnika, v gozdu za njim nam pa nadaljevanje zaradi 'kravje potacanosti' ni šlo v slast. Malo smo lomastili naokoli se končno vrnili nazaj na Ravne, kjer smo kmalu za kočo le ugledali zelo obetavno travnato stezo (kolovoz bi bila kar premočna beseda), ki je nadvse zapeljivo vodila prek senožeti desno navzgor (iz smeri Rateč takoj na Ravnah še pred kočo ostro desno gor). Takoj smo se je oklenili (mestoma precej strmo, odsek V6), nad travnikom zapeljali desno v gozd, prestopili strugo in nadaljevali do prijetnega in vse bolj strmega gozdnega robu, po katerem je bila vožnja ravno še mogoča (V6). Na razcepu smo nadaljevali vodoravno v desno, kjer nas je na koncu prečke presenetila strmina in podrto drevje. Oboje na kolesu ni šlo prav nič skupaj, tako da smo jih ročno prenesli in višje po nevzdrževanem kolovozu pripeljali (zadnji meter zaradi zaraščenosti ni vozen) na staro Rimsko cesto.

Z Rateč sta do Rimske ceste vrisana dva kolovoza in glede na nadaljevanje našega kolovoza nad cesto smo radostno ugotovili, da smo na pravi, spodnji poti! A glej ga zlomka, položno vrisan kolovoz proti Lomičem se je izkazal za strašno strmo stezo, ki je, namesto da bi popuščala, le še bolj 'strmarila' navkreber. Klanci so sicer ravno še vozni (V7), tako da so bili 'vsiljeni' počitki hudo dobrodošli, dekleti sta pa, kot imata grdo navado na takih odsekih, goljufali peš ('Ketna mi spet preskakuje!' & 'Dons sem tok zmatrana!' ;). Na Lomičih je steza prešla v potko, ki je bolj vodoravno prečila daleč v desno, dokler se za nekim robom ni čez senožeti strmo zagnala navzgor. Nad strmim klancem (V6) je sledil še hujši gozdni odsek (V7) in takoj zatem najhujši travnati odsek (V7+ ;), kjer sem moral za par metrov povsem nemočen požreti lastno hvalo in kolo tudi poriniti. Višje tudi ni bilo lahkega kruha (mesta/odseki V6), čeprav so težave počasi popuščale in se je potka le še tu in tam strmo zagnala kvišku. Okolje Lomičev nas je še bolj kot kolesarsko navdušilo vizualno, saj je tako pravljico težko sanjati, kaj šele držati za roge.

Pod Kališjem smo padli na gozdno cesto, nemarkirana potka na zemljevidu, ki po slemenu vodi vse do Petelinjeka, pa se nam kar ni hotela pokazati. Itak je prestrmo, smo sklenili in na levi obkrožili vrh, na razcepu spet nismo našli na zemljevidu obljubljene potke, pa itak je bilo spet prestrmo, tako da smo nadaljevali s cestnim prečenjem tokrat na desni strani grebena. Tu smo pa zatem smer tako hudo zamotali, da smo vozel komaj razpletli (pri prebijanju/porivanju po hosti smo že hoteli obračati in odstopiti od Petelinjeka): na odcepu 'pozabljene' nevozne vlake v levo strmo navzgor smo kolesa porinili proti grebenu, kjer smo našli le slabo uhojeno pot, ki se je vseskozi obilno cepila in izgubljala. Po zamudnem iskanju in obupavanju ('Kolk je že kej pozna ura?') smo sklenili preklopiti na zanesljivo trmo ('Ni važn, zdej nam gledou na cajt, mora zdržat, bomo že!') ter malo kolesarili, malo porivali, dokler nismo presenečeno padli na vlako, ki je pripeljala z desne. Torej smo bili le preveč nestrpni in prehitro odvili z gozdne ceste!

Vlaka nam je takoj nabila mlečno kislino, saj se na pogled manjši klanec za ovinkom kar ni in ni hotel zaključiti (V6), višje se je zadeva le umirila, za zaključek pa nas je potka zelo strmo (V6) privedla na sam vrh Petelinjeka (1556 m), od koder nam je ob večernem soncu pogled na Peč vzel sapo. Po 'zelo strmem' smučišču smo se zapodili navzdol, pa kar strmo navzgor, še enkrat navzdol in še bolj strmo navzgor, vseskozi bolj ali manj po potkah in kolovozih tik desno ob meji, na Tromejo (1508 m). Pri spustu smo spet kvačkali, posebno ker so markacije na razcepih večkrat tako strašno pametno postavljene, da je razrešitev pogosto kar gordijska, kot je bila tudi tokrat. Po 'sporedu' bi morala glede na zemljevide slediti markacija J pod grebenom (522?), nas pa cesta ni mikala, razcepa pravzaprav nismo niti dobro določili, saj nas je premamila potka, ki se je spuščala prav po I&A mejnem grebenu (603?, levo in desno od grebena se vije cesta). Potka se nam je za izbiro izdatno oddolžila, saj nam je ponudila res imenitno vožnjo z ravno prav težkimi detajli (do S6), ki smo jih z užitkom odpeljali.

Na sedlu (1275 m) smo odvili levo in po makedamu kar nekaj časa peljali gori in doli mimo številnih (hmmm, 5?) razcepov, dokler se kmalu za izrazitim sedlom pred Kavalarko (1322 m) markacije niso usmerile levo na prečno stezo, ki vodi nazaj proti Ratečam. Do meje (tu šele markacije zavijejo navzdol, na zemljevidu je napaka!) je sledilo 300 m res hitrega in prijetnega prečenja, zatem pa po pašniku do ceste, na drugi strani smo namesto travnatega nadaljevanja izbrali gozdno singlo na levi, ki nas je spodaj pripeljala v sadovnjak, kjer smo se po uhojeni potki skozi vratca v živi meji padli v Rateče točno na verando s psom...

27.9.2006: Dobrča, tokrat do vrha ;)

Po gozdni cesti z V strani na Lešansko planino sva že peljala, tokrat sva s planine (natančneje tik pod planino, na ostri serpentini, ki pripelje do koče) nadaljevala kar naravnost naprej (S) po čudovito zatravljeni vlaki, ki je vabila kar sama od sebe. Na serpentini sva prečkala leso in nadaljevala levo vse do grebena pičlih 60 m pod vrhom Dobrče. Steza je res imenitna, v celoti vozna, mestoma kar ostra (V6), z dovolj oddihi, sam zaključni klanček je pa 'oreng' (V7). Na vršnem grebenu o tekoči vožnji ni bilo več govora, a se je navkljub temu s trmo in vztrajnostjo dalo slabo polovičko odsekoma odpeljati.

Z vrha sva se spustila po markirani poti v Brezje. Vršni del do prečnice (na sedelčku je razcep poti!) je zelo pester in presenetljivo tekoče vozen (čisto z vrha je na skalnatem terenu potrebno vdeti pravo linijo)(odseki do S6, mesto ali dve morda tudi težji, vmes zahteven kamnit vzponček), nadaljevanje v Brezje je sicer luštno, a je na dveh odsekih mestoma potrebno sestopati, podrobno je bilo pa že opisano na Tabli. V Bistrico sva se zatem spustila po neoznačeni potki, ki se odcepi takoj za vasjo.

Pri vzponu od Breške do Lešanske planine me je v cestnem 'Z'-ju mamila direktna varianta vzpona po markirani vlaki (gozdna cesta ima od Breške gore do Lešanske planine obliko narobe obrnjene črke Z, 200 m, mestoma zagruščeno, V6) in sem ji ob naslednji priliki obljubil obisk. Naslednjič je bil kar takoj čez dva dni, ko sva s Pikico sopihala navzgor po strmi vlaki, ki jo na sredi seka cesta 'Z'. Klanec je tako hud, kot le hudič zmore biti: zelo strmo, mestoma zagruščeno in kamnito ter jarek po sredini, V7. Začuda je vlaka sicer v celoti vozna, a za vožnjo brez sestopa zahteva skrajno 'vzdržljivost v moči'. Spodnja polovica je težja od zgornje, posladek pa pride prav na vrhu (tik pod cesto/planino), na manjšem razcepu, kjer je najtežje in izjemno zagruščeno mesto (5 m), ki mi ga navkljub nekaj poskusom ni uspelo zvoziti. Sicer sem pa itak nižje zaradi zdrsov petkrat cepnil s kolesa, nekaj zaradi tehnike prehodov, več zaradi prekurjenosti in potrebe po počitku. Z vrha sva se za markacijami spustila na Podgorsko planino (Koča na Dobrči) in nadaljevala v Hudi Graben. Ta spust je v splošnem lažji in manj slikovit/zanimiv od zgoraj omenjenega, zato pa je tekoče vozen.

24.9.2006: Trbiška Krniška špica: S raz Pinnacola!

Glede na prejšnji dan sva skladno z 'vrhovnimi' navodili, da je vse v izhodišču, jurišala prek Corsija in Trbiške škrbinice proti vznožju S stene Krniške špice. Zavarovan sestop s škrbine v dolino Mrzlo vode sva prvič potipala lani in je bil hudo podrt, tokrat je bila stvar čista polomija, tako da se magari tudi Via della Vita lahko sramežljivo skrije, saj so varovala v obupno slabem stanju. Jeklenice so večinoma potrgane, na enem zelo sitnem mestu so tudi konkretno prekinjene, zaključna lestev in skobe (ena je 'ostala' v rokah) so pa ponudile pravi akrobatski vložek. Melišče do vznožja S raza Pinnacola (1900 m) je bilo potem prav prijetno mehko.

Tine Mihelič, Viševa skupina: S raz Pinnacola (Metzger, 1933; III, 5 m IV-, 350 m, 3 h). Popularna, prijetna klasika v čvrsti skali. Smer se drži desnega boka jasno oblikovanega raza, le tu in tam pokuka čez rob v divje prepade SV stene. Opis je komaj potreben. Ves čas plezaš tik desno ob razu. Prehodi so jasni, plezanje zelo prijetno. Spodnji del je lažji, nekako sredi raza te v kratki, malce previsni zajedi nad stolpičem točno na razu čaka najtežje mesto (IV-, k), samo špico pa obideš po žlebovih in gredah na levi.

V novejšem vodničku Giuli Verticali so raztežaji ocenjeni s III in IV. Tej zadnji oceni potrjuje tudi videz raza s strani, z vznožja je pa pogled navzgor še bolj napet, a je stvar velika optična prevara, kot se je kmalu izkazalo. Tinetov opis je namreč odličen, kompaktna skala sicer strmega raza je posebno v spodnji polovici posladek zase, saj se številni zanesljivi oprimki pod rokami ponujajo en za drugim, prehodov je več, plezanje samo pa je uživaško. Midva sva raz napadla v loku z desne, višje sva opravila še en obvoz desno, nazaj na raz naju je 'polička' pod najbolj izrazitim pragom celotnega raza pripeljala točno pod ključno mesto, ki pa bi ga midva ocenila s 'pravo' IV. Obok okna ponuja čudovito varovanje, v previsu tiči dober klin, tako da je poteg čezenj prijeten, težave do konca raztežaja so tudi resne, nad njim pa zahtevnost smeri popusti. Dodala bi še, da je možnosti naravnega varovanja dovolj in da midva klina sploh nisva zabila. Vrh Pinnacola sva po 'navodilih' dosegla z leve, ga izmerila na 2270 m, tako da bi oceno smeri popravila na III, mesto IV, 370 m.

Pinnacolo je Z predvrh Krniške špice (2368 m), s katere v Mrzlo vodo prav tako pada še bolj mogočen raz, kjer poteka Tinetova lepotička Julijcev (Krobath, Metzger; V-, 550 m). S Krniške špice do Trbiške škrbinice vodi zobat greben, kjer je prvi vrh Mala Krniška špica (2325 m), zatem pa sledita še dve neimenovani špici (2290 in 2280 m). Pinnacolo je od glavnega grebena zelo konkretno pomaknjen na S in se nanj naveže v škrbino Z od Male Krniške špice. Tako sva zadeve dorekla v zamegljenih razgledih glede na Buscainijev vodniček, vrhove sva pa vse razen glavnega premerila sama.

S Pinnacola je glavni vrh prav lahko dostopen: po pomolu/grebenčku na glavni greben, na gredino J od MKŠ in do stika z označeno normalko. Tudi sestop v Mrzlo vodo je povsem enostaven: po stiku z glavnim grebenom desno navzdol po široki zagruščeni gredini, ki vodi pod steno. Naju pa je brez možnosti ugovora uročila čudovito drzna polička, ki se je vila na S strani MKŠ in je vodila v smeri S raza KŠ. Bahala se je s številnimi možici, bila je vzorno shojena, vseskozi nad globokimi prepadi, mestoma zelo ozka, celo tako da jo je na enem mestu kratkomalo zmanjkalo in kjer naju je naprej povabila pravcata jeklenica. Na S razu Krniške špice se polička izgubi v gredini, ki vodi še naprej proti škrbini z Veliko Lojtrico. To je torej tista Kugyjeva polička, ki je opisana v Buscainiju, a je zaradi jezikovnega neznanja nisva uspela razvozlati. Alpinisti so leni ljudje (glej PV, september, Kozjek), S raz KŠ plezajo le do Kugyjeve poličke (2250 m), potem pa desno po njej... ;)

Tako sva se zapodila v vršni del lepotičke Julijcev (spodnjega si še ne upava privoščiti), pri čemer je plezanje na izrazito špico prav prijetno in lahko (2330 m, II-III). S špičke sva v zasekano (z obeh strani izpodjedeno) škrbino poletela po vrvi (20 m) ter se navkljub obljubljeni le III+ ob 'nemogočem' pogledu na steno spraševala, kako hudiča bova splezala iz nje navzgor. A glej si to čudo, ta polovični raztežaj (30 m) je bil nekaj najbolj krasnega, kar sva plezala dosedaj. Stena je sicer zelo strma (spodaj navpična), drobni in kompaktni oprimki so se pa pod prsti in nogami kar sami ponujali, prava 'nebeška lojtrca'. Do vrha naju je ločilo še lahko poplezavanje, potem pa sestop po normalki, vmes skok na MKŠ (z V škrbine III, z JZ I) in kratek drnc do izhodišča...

Zelo lepa tura, navkljub jutranji tesnobi tudi presenetljivo lahkotna in sproščena. Ampak je že tako, da nenasitni človek nikoli nima zadosti, bo njuno potrebno pretipati tudi lepotičko...

23.9.2006: Okrog Kamnitega lovca

Tudi tokrat naj bi naju pot prek raza Pinnacola vodila na Krniško špico, a se je vreme spet nekaj kujalo, oblačnost in megla nista kazali veselja do spremembe, midva pa prav tako nisva kazala pretirane odločnosti (hmmm, strah?). S raz Pinnacola (IV/III, 370 m) sva namreč imela že na muhi iz Žabniške krnice, a se je drugače zasukalo, pravzaprav sva jih takrat zaradi lenobe, avto sva navkljub prepovedi zapeljala do žičnice, krepko dobila po buči: nekdo nama je spustil gume. Ključ problema je seveda v (pre)dolgem dostopu do stene, tako da sva tudi pozimi skušala krajšati do Trbiške škrbinice prek škrbine Lastavic in naju je prav tako ustavilo vreme. Tokrat z avtom sicer nisva kršila prepovedi vožnje v dolino Mrzle vode, a sva pri dostopu in sestopu nameravala goljufati s kolesom, pa naju je spet vreme zavrnilo...

Dobro! Resda sva lena, imava tudi zelo trdo bučo, a tako očitnih namigov le nisva mogla zgrešiti: če res želiva po S razu na Pinnacolo, bo potrebno izbrati najdaljši pristop, torej iz Jezerske doline prek Viške planine in Corsija na Trbiško škrbino ter sestop do vznožja raza. Tako sva visoke sobotne plane pustila za drugič in sva hvaležno sprejela rezervni plan, ki nama ga je prijazno prišepnil Andrej. Hvala! Izkoristila bova to priliko in tudi tebe, dragi bralec, vabiva, da naju usmeriš na potke, ki so ti pri srcu - vsakega nasveta bova hudo vesela!

Tako sva se odpeljala po dolini Mrzle vode na sedlo Prašnik, se spustila v Zajzera, po gozdni cesti vzpela na Višarje, naprej na smučišče Florjanca in se po smučišču ter kolovozih spustila v Jezersko dolino: za ravnino doline Mrzle vode, se cesta/kolovoz strmo zažene v breg, mestoma je tudi izjemno zagruščeno, tako da sva kak meter tudi porinila, drugače se težave sučejo okoli/vsaj V5. Tu in tam se nama je kot nasmešek med oblaki odprlo okno proti zelo slikovitemu zidu nad Mrzlo vodo, tako da le nisva bila povsem zamegljena. Spust v Zajzera je bil lušten, v zgornjem delu je sicer potegnjena nova cesta, a se vse bolj prijetna markirana potka (zapuščen kolovoz) kmalu odcepi naravnost navzdol, kjer sva nekaj nad dnom doline priključila cesti na Višarje, ki pa je precej dolgočasne sorte. Cesta je sicer strma, podlaga odlična, počitkov pa malo, zato pa se dvakrat odpre čudovito okno proti Viševi skupini in Montažu. Na 'drugi' strani je cesta bolj razgibana, na sedlu pod Višarji sva dosegla najvišjo točko in se spustila v smeri Florjance, kjer naju je nepričakovano pričakal še raztegnjen, a zelo razgiban in mestoma izredno strm vzpon z neprekosljivo gladko podlago. Po smučišču (dela s težko mašinerijo so v polnem teku) sva se spustila po mestoma zelo strmi in na dveh tudi skrajno zagruščeni 'cesti', saj druge variante navkljub res temeljitemu in zamudnemu česanju nisva uspela vdeti. Na vmesni postaji bi morala po zemljevidu zapeljati na markirano potko, ki naj bi naju pripeljala v Jezersko dolino, a sva se hudo uštela, saj tam zdaj kraljuje 'široka avtocesta'. Nekaj časa sva begala sem in tja, neuspešno iskala neoznačeno potko v smeri Žabnice, na koncu pa sva se spustila po novi cesti (to razdejanje je očitno šlo skozi, čeprav se nahaja na območju naravnega gozdnega parka!), kjer sva nižje na prvem kolovozu odvila desno. Po krajšem tipanju in zgrešenem odcepu (desno!) naju je pričakal lep odsek singlce, zatem pa opuščen kolovoz (črno bele oznake), ki naju je v dolino spustil dober km pred Mrzlo vodo.

Prvi del ture je zelo lep in samoten, drugi del pa ni nič posebnega, zato pa so razgledi vseskozi čudoviti!

16.9.2006: Vodnata Zelenica

Za hec smo šli pogledat, kako je kaj uležana in vozna predlanska sporna cesta na Zelenico. Posebno zadnji del, kjer cesta poteka čez melišče in je maksimalno zagruščena. V že tako deževnem dnevu smo ujeli presneto mokro časovno okno, večinoma je scalo, a mokrota vzpona začuda ni ovirala, saj so gume povsem zadovoljivo prijemale. Na vzponu se težave klancev vrtijo okoli V6, s tem da je med njimi dovolj 'položnejših' delov za počitke. A je čisto vse vozno, vključno z zadnjim zagruščenim klancem, za katerega je začuda le malo zmanjkalo, da ni padel v enem šusu. Spust ni nič kaj zanimiv, le ostri jarki za odvodnavanje spodnjega smučišča so res odlični luknjači zračnic, kar je potrdila že Pikica, ki je prva, resda čisto počasi, a navkljub opozorilu, prevozila uvodnega ter potem za kazen pešačila do tal...

12.9.2006: Polom pod Ratitovcem

V misli se nama je prikradla obetavna ideja pristopa na Ratitovec, kjer naju je najbolj begala povezava Danje - Mišji grund in od tu (le na enem zemljevidu je vrisana neoznačena potka) direktno na gozdno cesto, ki vodi proti planini Pečana, a se nama je dobesedno zataknilo že na markiranem kolovozu, ki ob potoku Štajnpoh vodi na Ravne. Kolovoz je bil po pričakovanju sicer zaraščen, ampak ta je bil resnično povsem zanemarjen, tako zelo da je bila vožnja izjemno netekoča in odsekoma tudi nemogoča. Podrto drevje, kamenje, listje: sam uvod je bil naravnost 'obupen', višje se je pa stvar precej popravila, tako da so sledili tudi luštni tekoči odseki preko strmega pobočja in če bi pot očistili, bi bila v celoti vozna vsaj do...

Ena od številnih vej, ki so ob vožnji čeznje 'našpičile' najina kolesa, je Marijani na lepem odlomila menjalnik! Vraga! Marijana je tako odpeljala navzdol (nekaj nižje se je v smeri glavne ceste odcepil kolovoz), sam pa sem šibal navzgor na sedlo Povden, da vsaj kaj rešim od ture, saj naj bi v Zali Log potekal lep in zahteven spust (S6 z mesti S7, 700 m).

Ampak polom nama je bil očitno namenjen. Malo višje se je kolovoz na lepem zaključil (850 m), a je pogled čez potok razkril, da je le odneslo mostiček, tako da sem prečil čezenj. Kolovoz na drugi strani se je kmalu sprevrgel v nočno moro (ena zelo obledela markacija - zgoraj sem se pogovarjal z domačinom, ki je razkril, da markirana pot ne prestopi potoka): visoko šavje, nemogoča zaraščenost in na lepem konec v obliki nažaganih smrekovih vej. Nekaj časa sem še svojeglavo tiščal naprej v goščavo, zatem sem obupal, se prebil na najbližji travnik in kolo zvlekel na glavno cesto (950 m), odkoder sem se do Povdna na suhem makedamu najedel prahu.

Končno me je čakal posladek. Po prečenju Grebel vrha se je pot prijetno mehko vila v gozdu, dokler se ni pričelo zares. Prvi oster ovinek na strmem pobočju sem trapasto zamudil, na drugem sem po neumnem odletel, na tretjem sem površno zapeljal čez pot, na četrtem mi je preveč obrnilo kolo - pa ovinki sploh niso bili tako zahtevni! Usedel sem se na tla, počasi odvrgel vse misli in hitenje, pozabil na polomijo, se znebil nesproščenosti in se naravnal na trenutek tu in sedaj...

Kolo sem odnesel navzgor na začetek težav in se še enkrat lotil spusta. Tokrat je šlo lahkotno in natančno skozi vse ovinke, luštni, mestoma zelo strmi deli so si zatem kar sledili in po 300 vm tekočega spusta sem začel razmišljati, kdaj neki bom zapeljal na kakšno nemogočo S7. In me je tudi takoj pozdravila, za izruvanim drevesom se je odprl zelo strm skalnat odsek, kjer me je na dodatku drsljive prsti kmalu spodneslo, tako da sem po kratki 'koloborbi' sestopil in pretežak (a na srečo kratek) del 'pogumno' prepešačil. Zatem je šlo spet tekoče (z izjemo ene strme in skalnate šikane), a je bila potka zaradi kamenja in peska bistveno manj prijetna. Zaključek je bil spet lušten, posebno prečenje nad strmim travnikom in zaključni strmi spust po njem.

10.9.2006: Na Mali Oltar in po brezkončnem grebenu na Škrlatico (greben Oltarjev + Rokavski greben)

Ponovno prečenje izjemno zobatega Rokavskega grebena je bilo že nekaj časa na najinem sporedu, odločilno naju je zbodlo vabilo v čudovito/iskrivo napisanem vodničku Martuljek, kjer avtor na Mali Oltar po smeri Bučer-Kristan (IV-/III, 450 m) vabi z besedami: "Če bi bili mi alpinisti nevoščljivi, te smeri ne bi privoščili niti najboljšim prijateljem. Priporočamo jo vsem!" Tako je nadvse ambiciozna in dooolga kocka padla na: iz Martuljka na Mali Oltar, po nama že znanem grebenu Oltarjev na Velikega brata, na Visoki Rokav in za vrhunec dneva prečenje najvišjega in z vsemi nepreštetimi stolpiči gotovo tudi najbolj naježenega grebena Julijskih Alp. Vključno s sestopom s Škrlatice v Vrata sva glede na nama večinoma že poznan svet, dinamično hojo, plezanje brez obiranja, z varovanjem le na najtežjih mestih, uporabo spustov po vrvi, brez počitkov na vrheh, brez fotografiranja v nedogled, brez nepotrebnih (neobhodnih?) zapletov in zgrešenih smeri realno (optimistično?) računala na 13 ur. Prav toliko časa do teme sva tudi imela na voljo...

Iz Martuljka poskočno v Za Ak, veliko manj živahno po smotanem prehodu do Treh Macesnov in že kar težaško po zagruščeni potki, ki preči pod zgradbo Malega Oltarja. Nad rdečim žlebom sva odvila od poti naravnost navzgor pod steno, odkoder se lepo vidi vstopna votlina, do katere sva splezala po mestoma izjemno podrtem svetu v velikem loku iz leve, kjer je tik pod zagruščeno votlino že dišalo po trojki.

Smer B-K (za podroben opis glej Slovenske stene) poteka v čudovito trdni skali, kjer je bilo plezanje en sam sproščen užitek. Že sam uvod, izjemno zračno prečenje luske, naju je neznansko navdušil s slikovitim prehodom. Neskončno dolg in plitek kamin nad 'avtobusnim obračališčem' ponuja brezskrbno poplezavanje s številnimi 'poskočnimi' potegi. Le stena vršnega raza je bila bolj napeta, posebno en poteg brez konkretnega stopa se nama je zdel kar utesnjen, čeprav je bilo mesto hudo zračno! To je po najini sodbi tudi najtežje mesto smeri, saj od štirih klinov, ki jo 'premore' celotna smer, pod njim tičijo kar trije (na razu je urejeno sidrišče), enega sva pa našla v kaminu. In klinov je tudi povsem dovolj, saj je možnosti naravnega varovanja obilo, midva sva tako zabila le dvakrat, enkrat v kaminu in drugič na razu, varovala sva se pa mimo luske, dva raztežaja v kaminu in enega na razu. Smer je resnično zelo močno priporočljiva!

Na vrhu MO sva bila točno po časovnem planu, tako da sva upravičeno računala s posladkom vse do Škrlatice, saj sva nadaljevanje že poznala. A 'čudo božje', navkljub temu da sva v mislih preklopila s kompaktne na skrajno krušljivo skalo, je bila že sestopna polička v škrbino hujša ter bolj zračna od spomina in zapisa, potem sva pa kvačkala s prestopom na raz proti VO, ki je možen le z desne škrbinice! Višje sva se zapletla še s kratkim spustom, ko se vrv že spet ni hotela potegniti za sabo, zato pa sva višje en težji prehod na desni zamenjala za lahek sprehod na levi strani grebena.

Na vrhu VO sva tako že malo zamujala, enako tudi na VR, do kamor je bilo spet bolj podrto kot v spominu. Tudi najlažja smer pod vrhom VR (vdela sva jo lani v obratni smeri) nama je začuda postregla s težavami bližje trojki kot dvojki, a ocene so za polovičko kar po pravilu subjektivne in močno odvisne od razpoloženja, še bolj pa od smeri plezanja ;)

Naježenega grebena za VR sva se lotila v skladu s svojimi navodili, pri čemer sva se spuščala po vrvi, kjer se je le dalo (4 urejeni spusti, še enega sva pa spustila). Prvič sva se popeljala proti škrbini s čudaškimi Financarji, ki sva jih tokrat potrpežljivo prečila spodaj po skrajno nemarno krušljivih, 'zarolanih' in zračnih poličkah in žlebovih, dokler se svet ni dokončno izkompliciral in sva po kaminu prilezla na greben pod najvišjo glavo prvega velikega stolpa, na katerega sva tokrat splezala z desne. Po levem obhodu naslednje glave sva se v škrbino spustila po vrvi, po udobni polici (a tako kot vse poličke je bila polna sitnih rolerčkov, ki kar vabijo k drsenju ;) vodoravno prečila oster (verjetno najbolj oster) stolp, ki visi desno od grebena in brez težav skočila na vrh drugega/najvišjega stolpa Rokavskega grebena. V naslednjo škrbino sva sestopila kar peš (možnost spusta), kjer naju je čakal še tretji in daleč najtežji stolp, saj plezanje na oster in zračen vrh v zaključnem previsu gladko doseže četrto stopnjo (2k; na celotnem grebenu od MO sva se samo na tem mestu varovala, v nasprotnem bi šlo namreč napredovanje čisto prepočasi). Za sestop v škrbino pod Škrlatico sva se dvakrat spustila po vrvi in že sva plezala po kompaktnem razu luske navzgor, a hitrosti ni bilo več, saj je bila vsa 'ta hitra' energija že davno potrošena. Pod vršno zaporo (ob nezgrešljivem mostičku) sva prečila še po zadnji in dolgi (jasno, da zagruščeni) polici levo in vrh dosegla ob sedmih - z enourno zamudo. Kako lepi so bili zatem ukradeni in sproščeni trenutki na vrhu, ko se je svet kopal v soncu poslavljajočega se dneva in je vsa napetost dokončno odpadla z najinih ramen.

Kar obstala bi še v nedogled, a je bilo treba dol. Po zavarovani poti je šlo bolj počasi, po dolgem melišču v hipu, po še daaaljši prečnici se je vleklo kot vedno, pod bivakom je kmalu zmanjkalo svetlobe, tako da sva preklopila na umetno, ki je pa bolj 'počasna', in po dobrih 14ih urah sva precej zmahana končno le odprla tako željena Vrata. Za čudovito prijazen nasmešek, ki je bil pred tem le skrit v najinih upih, sta poskrbela plezalca, ki sta se pozno vrnila iz Triglavske stene in sta naju izven svoje poti dostavila čisto do parkirišča v Gozd Martuljku. HVALA!

9.9.2006: S Trupejevega poldneva po grebenu čez Vošco

Ponovila sva letošnjo luštno in ostro turo na Vošco ter jo močno razširila z resnično prečudovitim in razglednim grebenom vse od Trupejevega poldneva do Sedla Bavhica: Log - Frtalež - Srednji Vrh - Jerman - Železnica - Trupejevo poldne - vseskozi po grebenu - Sedlo Bavhica - Brvoge - Srnjak - Robe - Sava. Rezultat je daleč presegel vsa najina pričakovanja. Naravnost sijajna tura, čakava le še na 'ko zažarijo macesni'...

Strm, kamnit klanec nad Frtaležem je resnično od hudiča (V7, 100- m) in me je neogretega že nekje do polovice tako hudo namučil, da sem od vsega hudega stopil s kolesa, višje sem še enkrat odletel, ostalo je pa ravno še šlo - me zanima, če ga kdo zvozi v enem šusu? Nasploh je vzpon od Save do konca Železnice hudo zabeljen (recimo skupna V6, posamezni odseki V7), a je skoraj v celoti tekoče vozen, saj poleg številnih ostrih klancev ponuja tudi vmesne izravnave za počitek. Ob Jermanu sva se tako zabavala, s koliko stopi zvoziva do Železnice, do koder sta dva hudičevo ostra odseka (oba V7): en strm, peščen in močno drsljiv, drugi pa izjemno zagruščen in ga je vključno s podrtim mostičkom brez stopa 'nemogoče' zvoziti. Nad lovsko kočo je prav tako skrajno težak klanec (V7), ki privede na 'pravljični' travnik, a se ga z dobro izbiro smeri začuda da zvoziti. Nad travnikom pa sledi še hujši klanec, kjer vožnja zaradi vse bolj drsljive podlage počasi postane manj tekoča, dokler pri ograji umetnosti dokončno ni konec. Do sedla je zatem 60 vm nošnje, do vrha pa še dodatnih 100 vm.

Grebenski spust z vrha je bil čudovit in do izrazite izravnave (razpotje) ponuja 200 vm zelo tekoče vožnje, kjer sva pa dve kratki, strmi in drsljivi mesti sestopila peš, saj nama je zmanjkalo tako tehnike kot poguma. Zatem sledi manj tekoče prečenje grebenskih grb (Znoternice) in od teh je ena zaradi skal čisto nevozna, tudi en spust je bil odločno preveč odsekan, spust na Blekovo planino je pa hiter. S planine sva nadaljevala po prijetni travnati/gozdni potki, ki vrh Zajčnika elegantno obvozi na desni strani. Po spustu na Vratca sva se ločila, kolovoz je zavil desno (nadaljevanje se je izkazalo za nevoznega), težje sledljiva potka (od daleč je lepo vidna) pa levo. Sam sem po travniku odvil levo v gozd, kjer je bila prečnica do slemena (razen treh kratkih prestopov) vozna, prav tako izredno strmo nadaljevanje naravnost navzgor na predvrh Vošce.

Zdaj sva bila spet domača, z Vošce sva tokrat do Tamarče peljala prav po grebenu, strm spust na Dolič je bil glede na zadnjič tokrat presenetljivo povsem tekoče vozen, pri vzponu na Grpišco pa brez kratkega porivanja spet ni šlo. Z Nizke Bavhe sva nadaljevala po glavnem grebenu, kjer sva na najino skrajno začudenje tekoče odpeljala zelo zelo strm vršni del s par ostrimi okljuki in nekaj dodatka skal (S7). Ko smo zadnjič stali tam na vrhu, smo ob pogledu na strmo pobočje le gladko odmahnili z roko. Po spustu na Sedlo Bavhica sva se spustila do ceste, prečila levo do JZ slemena (manjša izravnava, z leve prav po slemenu pripelje strma vlaka, možic), odkoder sva se spustila po že znani, hudo luštni in mestoma zelo strmi potki na Brvoge in naprej čez Robe v dolino.

7.9.2006: Pokljuka (Galetovec, 1265 m)

Od vseh dostopnih podatkov naju je opis popoldanske turce na razgledni Galetovec daleč najbolj vabil. Opis je sicer zanesljiv, le ključno mesto spusta je zaradi razdrobljenih podatkov in slabo markirane poti prepuščeno pravilni odločitvi na licu mesta...

Sicer dolgočasen vzpon po mestoma zagruščenem makedamu sva že s planine Za jamo po svoje nemudoma začinila z markirano bližnjico (odcep je označen). Po kratkem spustu in iskanju nadaljevanja (na desnem robu travnika), naju je nad jaso (koče) v levo pričakal strm kolovoz, zatem pa luštna potka v desno (le eno nezvozljivo mesto) na planino Kranjska dolina.

S (spodnje) planine Kranjska dolina naj bi naju glede na opis na zgornjo vodil nezvozljiv odsek, kar nama je dalo dovolj motiva, da sva dokazala, da je 'nezvozljiva strma in zelo razrita pot' v celoti (razen prestopa čez podrto drevo) vozna. Kolovoz preko zgornje planine (mimo koč) je bil tudi lušten, sam vršni vzpon na Galetovec pa kar oster in vozen, le tik pod vrhom, ko travnata podlaga preide v ozko in drsljivo pot, je bilo za naju umetnosti konec, a 'ta prav dedec' bi z dobro linijo (z leve) verjetno zvozil tudi to. Do res izjemnega razgledišča naju je vodilo le še nekaj prijetnih dol-gor metrov.

Po mehkem vršnem spustu in dolgem prečnem kolovozu se za spomenikom končno prične zares. Začetek je bil na najino začudenje popolnoma razrita vlaka, a takoj nižje se nadaljuje vse bolj prijetna markirana pot, ki je bila navkljub mokri in posledično drsljivi podlagi kolesarsko izvrstna in za naju ravno prav začinjena. Markacije na poti so redke, te pa je potrebno na par razcepih zelo pazljivo in pravilno prebrati, da pridemo na gozdno cesto neposredno nad kmetijo Slamniki, tu pa moramo: po cesti levo, na razcepu cest desno in na levem ostrem ovinku desno dol na potko, zatem sva spet sledila opisu. Tudi v nadaljevanju so markacije redke, za dodatek je tudi pot mestoma slabo razvidna, a naju je opis točno, predvsem pa z luštnimi odseki, pripeljal nad izhodišče. Tu sva s kolovoza tik nad hišami po potki odvila levo, kjer naju je za posladek razveselil še en oster odsek...

2.-3.9.2006: Samotni prepadni svet kaninskih gora visoko nad utesnjeno Reklanico

Žrd (Monte Sart, 2324 m), severni greben

V Reklanici in na Žrdu še nisva bila, a nama je Buscaini nastavil tako privlačno vabo, da sva jo neobhodno pograbila, saj je bila kot ustvarjena za naju (= iskanje prehodov, divjina in nekaj težavic za posladek). Opisa smeri po S grebenu sicer nisva prav veliko razumela, a je bil ohrabrujoče kratek: prvi vzpon davnega leta 1927, še brez ponovitve, prehodi naj bi imeli 'domnevne' težave III. stopnje, 8 ur, 'povsod' naj bi se držala levo, omenjena je bila ena krnica in pa gladek žleb s kaminom...

Iz Tamaroza (612 m) sva zastavila po prijetni in slikoviti markirani poti, ki vodi levo od vznožja S grebena v smeri Prevala Plazič (Sella Blasic, 1850 m). Nekje na 1000- m, kjer pot začne prečiti levo, sva po občutku zapustila markacije in nadaljevala naravnost navzgor v smeri izrazite gozdne gredine, ki bi naju lahko privedla desno na S greben. Namero sta nama skušala preprečiti dva praga, prek katerih sta drsela vitka slapiča, a sva prvega nekako le ugnala na levi strani, drugega pa na desni (mokre in drsljive trave ter zanesljivo drevje/ruševje), kjer sva na 1200+ m le dosegla omenjeno gredino. (Do sem bi bilo veliko lažje, predvsem pa hitreje, po markirani poti čez prag v krnico Plazič in potem desno skozi gozd do vstopa na gredino.)

Gredina se je kmalu začela nepričakovano spuščati ter se zožila v ozko, vzorno uhojeno! in strašno izpostavljeno poličko, kjer so številna drevesa skrbela za relativno varno ograjo nad obilico zraka. Potka naju je kar malo begala in se nekako nisva mogla zatrdno odločiti, ali je delo človeških rok (hmmm, nog!). Po daljšem prečenju sva se znašla na desni strani širokega in strmega S grebena, kjer se je pot začela v ključih vzpenjati. Tu in tam se je malo porazgubila, a so se višje (pod pragom, ki prereže celotni greben) vse variante združile in usmerile več ali manj vodoravno v levo. Navkljub temu, da se je navzgor odprlo nekaj prehodov, sva potki z veseljem sledila povsem v desni bok (od spodaj gledano levo!) grebena v manjšo krnico desno od Plaziča, nad katero (prag) sva slutila v opisu omenjeno slikovito krnico Calderino Robel.

Preko pragu sva zastavila na desni strani, kjer je bil vstop skoraj navpična mešanica trav in skal z odličnimi prijemi in stopi. Višje sva desno sledila stečini do žlebička, nad katerim naju je v levo navzgor, kamor so vodile sledi, pričakalo izjemno čudno mesto, ki sva ga pa elegantno pregoljufala. Nadaljeval sem po žlebičku navzgor do malega macesna, napeljal vrv, splezal dol in varovan od zgoraj preplezal tisto čudno mesto do velikega macesna na levi strani. Do velike krožne krnice CR (nekje 1650 m) so sledile še izpostavljene in zelo strme trave, vse skupaj je bil prehod čez prag kar konkretna trentarska III.

V krnici sva bila kar malo zgubljena, potke ni bilo več nobene, desno nazaj na raz grebena pa tudi ni vodil noben pameten prehod, le sekundarni grebenček (za njim krnica zavije desno), ki je višje vodil desno na greben, nama je dajal malček upanja. Nad vogalom sva tako z neprikritim navdušenjem pozdravila dejstvo, da se krnica res nadaljuje desno in da proti (upala sva da glavnemu) grebenu vodi udobna travnata gredina. (Greben na levi strani krnice, ki privede na JV predvrh Žrdi (2321 m, Tuma navaja ime Senožeče), se vzdigne na zelo izrazit in iz krnice lahko dostopen vrh Rob (Punta Rop, 1980), tudi prehod na drugo stran na Preval Plazič je lahak, kot sva videla pri sestopu. Ta varianta se nama je v krnici vseskozi pletla po glavi, če nadaljevanja na S greben ne bi našla!)

Na vrhu gredine (tik nad izrazito grebensko čuklo, 2034 m) sva radostno uvidela, da sva na pravem grebenu in da naju do lažjega sveta loči 'le' še en prag, ki na videz ni bil tako zelo hud, a glej ga zlomka! Prag sva zastavila po izrazitem žlebu tik levo od raza, ki pa se je kaj kmalu izkompliciral. Tipala sva levo, na koncu pa po pameti/sreči usekala desno navzgor, prav po žlebu. Za začetek sem med gladko skalo in previsom izbral slednje in se znašel pod zelo ozkim kaminom z zagozdeno skalo. Ker po zunanjem, odprtem robu ni šlo (pregladko), sem snel nahrbtnik in se kot črv splazil skozi preduh, ki je bil tako ozek, da sem se bočno le za las spravil notri. Tu nahrbtnika zaradi 'hudega' pomanjkanja prostora niti nisem poskušal spraviti na ramena, tako da sem nadaljeval brez, se splazil iz luknje navzgor in gvozdil višje po odprtem (kvazi) kaminu, ter levo prestopil v zelo strme trave. Višje sem se tudi srečno odločil za desno varianto (ob oknu), kjer nad skalnim pragom 'razen' strmih trav ni bilo večjih težav.

Marijana se je nekoliko lažje splazila skozi preduh, nahrbtnika pa tudi ni mogla pobrati, tako da sem ga po vrvi vlekel navzgor, medtem ko se je sama zabavala z izbijanjem klinov. Celoten prehod sva pretelovadila v dveh urah, visok je bil vsega skupaj le slabih 100 m, kjer pa naklon nikjer bistveno ne popusti in je zaradi menjavanja 'obdelovalnega materiala' v skupnem izjemno siten: od tega je raztežaj štirice okoli kamina, ostalo je bilo pa bolj trentarske narave v okviru dobre trojke.

Nadaljevanje grebena je bilo za 'iztekanje' kar se le da izjemno luštno in razgledno poplezavanje po lahkih skala in travah, ki so naju točno po napovedanih osmih urah z izhodišča dostavile naravnost na vrh Žrdi in to skupaj z meglicami, ki so priplesale iz Rezije. Za markacijami sva sestopala po sicer kar 'ostrem' JV grebenu, ki pa ima na sami rezi obilo ravnega prostora, tako da je lagodna hoja prav po vrhu več kot uživaška. Žrd sicer premore tri bolj izrazite in široke glave, zatem sva iz Škrbine v Senožečah prečila še lahko prehodni in brezpotni Vrh Grubje ter končala pred bivakom na Prevalu Peravo, odkoder se nama navkljub dovolj zgodnji uri za sestop kar ni ljubilo premakniti. Spalke sicer nisva imela, vode je že skoraj zmanjkalo, hrano sva nazadnje videla doma, a je bilo odej v bivaku obilo, pa tudi Col Sclav naju je vabil na lagodno nedeljsko mašo...

Col Sclav (Cuel Sclaf, 2157 m)

Močno dehidrirana sva, kar se je le dalo lagodno, lazila naokoli čisto počasi, se spustila v razsežno Oslovo jamo (Foran dal Muss, okoli 1950 m), ki je podolgovata kraška ravnica (dol, dolina, podi,...?), ki Col Sclav obkroži na J in V strani. Vršno zgradbo sva naskočila povsem na V strani in pociljala na koto 2009 m, ki sva ji namerila dobrih 40 m relativne višine in sva jo za interno uporabo poimenovala kar Oslova glava.

Po izrazitem visokogorskem kraškem svetu (tu in tam sva iz čistega veselja preplezala čudovito kompaktne skale, drugače je lahkih prehodov obilo) sva se kar dolgo sprehajala do vznožja vršne glave Col Sclava (2000+ m) in tik pred njim stopila le pokukat v speleološki bivak. 'Ohohohoho!' Kakšno udobje, široka ležišča, odeje, hrana, kuhalnik. 'Vodaaaaaaaaa!' Tu se res nisva mogla več zadržati in sva jamarje prikrajšala za nekaj litrov in en limonin koncentrat ter potem 'čisto proti najini železni volji' še za ene najmanjše krekerje in čisto majhno marmeladico... ;)

Pristop na Col Sclav (navkljub temu, da je gore veliko v hlačah, več od imena v vodnikih ni moč dobiti) sva zatem zastavila čudovito poskočno, navzgor naju je pa vzorno vodila zelo izrazita in mestom krepko strma travnata gredina desno od grebena, težave so postregle nekje s trentarsko enico. Na vrhu sva užila lep razgled vsenaokoli in nemudoma ukradla tudi eno gorniško idejo. Po sestopu z vršne glave sva se spustila v Oslovo jamo in za markacijami skozi Plazič sestopila nazaj v Reklanico.

Pot je sicer res markirana, a deluje bolj kot označeno brezpotje, saj je za hojo, posebno v mokrem, izjemno neprijetna. Zgoraj 'nagajajo' raztreskane skale s travnatimi pastmi, v krnici pa drsi kot za stavo (nič koliko zdrsov, tudi en manjši polet se nama je primeril, tako da se je že zvitemu gležnju pridružil še zvit sredinec ;). Nekje na 1200 m se krnica Plazič konča v skoku, prek katerega pot vodi zelo slikovito (tudi tu drsi kot za stavo) in je zavarovana le na izpostavljeni brvi. Pod umetno razširjenim oknom in spodnjo podrto brvjo je pa zaključek poti razkošno mehak!

Na turi sva 'vseskozi' uživala (hmmm, vse drsalnice sva pošimfala, kot se je le dalo!), vzpon po S grebenu na Žrd je celo močno presegel najina pričakovanja, ki so bila zelo visoka, in tudi odločitev za bivak je bila na mestu. Poskusi, ne bo ti žal!

1.9.2006: Vzhodna pobočja Grmade s severa in juga

Na Tabli čislajo spust z Grmade v Belico in vzpon po V grebenu, tako da sva kar nekaj časa obračala zemljevid, se odločila za dvojni vzpon in izhodišče elegantno obrnila na bližnjo S stran: Trnovec - kmetija Omejc - Majčove strmine - Jame - Tošč - Mali Tošč - Gonte - Grmada - k777 - Kregovnik - Belica - Robidovc - Na vrheh - k779 - V greben do k777, odkoder sva upala na kak lušten spust nazaj na izhodišče (zemljevid: Polhograjsko hribovje).

Makedam na Omejca je bil za uvod kar strm, domači pes še bolj hud, nadaljevanje je bilo pa takoj strmo kot hudič (nad kmetijo levo in vseskozi po glavnem kolovozu). Kolovoz je kmalu presahnil v potko, ki naju je mestoma izredno strmo vodila po in ob sicer nadvse luštnem grebenu. Nekaj mest je bilo ravno še voznih, na dveh je bilo pa zaradi skrajno nemogoče peščene podlage umetnosti konec (en meter nad usadom in nekaj več po kanalu). Na Jamah sva se odločila ponoviti lušten (raje beri skoraj 'nemogoč') naskok na Tošč, ki se je v spustu zatem izkazal za pravi cukerček, nižje sva odvila desno prek Malega Tošča, kjer je prav tako sledil zelo lep spust v Gonte.

Do vznožja Grmade sva še veselo pribrcala, tam je bilo pa vse umetnosti nemudoma konec in sva kolesa odnesla na vrh, odkoder nama je le potka po V grebenu obetala vožnjo, pa še tam je bila zaradi drsljive peščene podlage izjemno netekoča, nižje na okljukih sva pa ročno obračala. Na razcepu markiranih poti sva odvila desno (v nasprotju z zemljevidi ta krak ni markiran!), kjer ozka potka, ki preči bolj ali manj strma pobočja, mestoma ni vozna. Na JV grebenu so naju navzdol v Belico usmerile markacije, vožnja je postala vse bolj tekoča (vmes čaka nevozen vzpon na Kregovnik), v gozdu pa vseskozi naravnost uživaška, le sam zaključek je bil tako-tako.

Iz Belice sva še pred glavno cesto odvila po kar strmem kolovozu/makedamu na Robidovc, tik pred kmetijo odvila desno v smeri za Belo, a sva zatem na razcepu enakovrednih kolovozov srečno odvila levo in se zapeljala na prijetno travnato 'ravnico'. Sledila sva kolovozu naravnost navzgor do zadnje bajte, kjer se začne 'čudno' markirana potka, ki ni ravno primerna za vzpon. Markacije na začetku prečijo na levi strani grebena, zatem pa na desni, vendar je vožnja po prečnici izjemno netekoča. Prav po grebenu vseskozi poteka tudi neoznačena potka in sva se je, potem ko sva obupala na prečnici (žal prepozno!), tudi oklenila. Na najvišjo koto sva kolo sicer nesla, a je bilo v splošnem kar vozno, predvsem pa bistveno lepše!

Po kratkem spustu sva šla na križišču levo in že sva bila na V grebenu, kjer naju je 'ustavila velika roka Robeža'. Takemu povabilu nisva odrekla (žal!), le najprej sva odpeljala odsek po V greben navzgor do že znanega razcepa (k777), ki naj bi bil ena od sladic Grmade (večinoma zelo luštno, le ena kamnita grba je nemogoča in to v obe smeri). Povratek je bil še slajši, potem pa za 'prsti' levo po potki proti Robežu, a se je nemarnica prekmalu prelevila v opuščen kolovoz, pa spet potka, kolovoz in Robež. Tu sva nekaj časa tipala po kolovozu levo, celo našla obetavno potko, ki pa naju je spet pripeljala na kolovoz in po njem v dolino. Bistveno lepši bi bil spust po Majčovih strminah, le kakšen (kdo ve?) pa je spust z Gont na Rovtarja...

Zelo lepa turca z zelo zahtevnimi odseki tako navzgor kot navzdol, v petek popoldne začuda skoraj nisva srečala žive duše, sva se pa na poti lahko dvakrat dodobra nasladkala in to čisto konkretno...

20.8.2006: Pentlja Osolnika

Še ena krajša ponovitev. Ogrevalni krog s strmim vzponom in luštnim spustom smo opravili iz Bodovelj preko Andreja v Puštal. Zatem smo ponovili zelo lep krog Osolnika, kjer smo se po pogovoru z avtorico tokrat temeljito zapičili v opisano Pentljo nad Kamnarjem. Upravičeno je pisana z veliko, saj meri konkretnih 70 vm in je tudi konkretno strma...

Spust po vršnem travniku je bil tokrat bolj na peš, potem je pa vse do doline sledila ena sama uživancija. Tudi vmesni oster vzpon je bil za spremembo lušten, saj ga je 'nekdo' očistil gostega trnja.

19.8.2006: Deževna ravan!

Neskončno namakanje v 'Veliki slanici' in premočno zvit gleženj (jasno, da na presneti ravnini, kot je to neumno in razširjeno gorniško navado Avčinu prišepnila že Tišina ;) nista ravno željena popotnica za dolge gorske ture, pa sva šla Pikici pokazat nama že poznano Pasjo ravan: kratko in težko za gor, predvsem pa dovolj lahko in strogo brez padcev za dol. Kako skrajno nemogoč je bil potem občutek pri spustu, kjer sem vsakič, ko je le malce zadišalo po šestici, odrevenel od strahu, noga se je pa dobesedno tresla kot šiba na vodi, kajti če bi 'zajebal'...

Neverjetno točno smo izbrali odprto deževno okno sicer sončnega dneva, tako da smo bili deležni nenehne pozornosti z neba. Vzpon je bil enak kot prejšnjič, le pod 'kozami' smo namesto prestrmega travnika izbrali kolovoz v desno, ki se je izkazal za pravo izbiro. Tudi spust je bil enak, a je bil vtis tokrat tudi v zgornjem delu bolj lušten in manj kolovozen...

6.8.2006: Turn in Glavica nad Dunjo in Zajzero

Pod vznožjem SSZ grebena Montaža, ki se ponaša s slikovitim imenom Zmajev greben, se iz ostre škrbine (Forca del Montasio, 1900- m) med Krnico na zajzerski strani in Val Rotta na dunjski dviga strm in težje pristopen Krnični turn (2041 m), ki je s Krniško škrbino (1731 m) ločen od 'neprekosljivo' razgledne in od 'vsepovsod' lahko dosegljive Krniške glavice (1889 m). Pristop je opisan v Buscainijevem vodničku (II, 250- m).

Slabih 100 m pod škrbino iz gruščnatega žlebu desno po udobni gredini (druga po vrsti, nižja je napačna) dokler se le ta ne zaključi. Po/ob rušju lučaj navzgor in po polici desno do krajše prekinitve, ki je precej krušljiva in zelo zračna (II+). Na drugi strani se polica nadaljuje vse do grebena, ti pa se takoj za prekinitvijo usmeri navzgor po izrazitem žlebu, ki ga prekinjajo skoki in zagozdene skale. Težave so kratke in se smukajo okoli II. stopnje in na mestu ali dveh morda tudi potipajo spodnjo III. stopnjo. Žleb, ki privede na vršni greben, je sicer dvakrat prekinjen, a sta oba prestopa lahka. S škrbine se zatem do najvišje točke, ki je na levi strani, držimo 'tik' ob grebenu, kjer se odpirajo najlažji prehodi (do II). Pri sestopu se je v žlebu prek najvišjega skoka smiselno spustiti po vrvi (klin in pomožna vrvica).

Vse do prekinitve na polički je bila smer lepo shojena, tu sva pa ob zraku in hudo nezanesljivi skali posegla po vrvi. Žlebu nisva takoj prepoznala in sva po polički udobno podaljšala čisto do grebena (okno). Sam žleb je bil prav prijeten, lažji kot je varal pogled, tudi grebenska telovadba je bila luštno zračna (okno), vrhunec je bil kar se le da bližnji in silovit vršni pogled na Zmajev greben, kljub temu da se vidi le spodnji del in še ta od spredaj, tako da se ostre škrbine in zobje bolj slutijo kot vidijo...

Po sestopu (s 60 m vrvi sva se z enim spustom ravno pregoljufala čez oba najtežja skoka) sva skočila še na škrbino in malce potipala Zmajevo vznožje, da vidiva, kako je kaj hud (zgoraj mora biti glede na opis pravi hudiček). Težave so spodaj sicer zmerne (II, II+), a vseskozi neprekinjene, tako da plezanje navzdol ni ravno lagodno in sva z izvidnico kmalu zaključila. Enkrat 'kmalu' se vrneva in bova Zmaja tudi naskočila, kot je treba, zgrabila ga bova za rep in potem do vrha več ne spustila!

Za konec sva skočila na Krniško glavico, ki nama pozimi ni naklonila razgledov in se nama je tokrat ob večernem soncu več kot oddolžila. Pot na vrh sva skrajšala direktno na Krniško škrbino in po grebenu navzgor, a sva se zato morala mestoma prerekati z gostim ruševjem, iskanje vršnega prehoda pri neudobnem vojaškem 'hotelu' je bilo pa prav prijetno...

30.7.2006: Gamsje police: obroč okoli Velikega Nabojsa

V Žabniški krnici sva se zaradi sumljivih oblakov in preutrujenosti preusmerila na rezervno in prav ležerno turo po Gamsjih policah, ki na višini okoli 2000 m obkrožijo vršno gmoto Nabojsa in za katere Buscainijev vodniček zapiše, da so sicer izpostavljene, a v treh urah prehodne brez posebnih težav...

Od koče po le za silo markiranem in nezavarovanem V grebenu, kjer je uhojenih potk brez pretiravanja ogromno, tako da se je 'prave' smeri skoraj nemogoče držati in sva jo enkrat tudi gladko zgrešila ter spet našla na samem grebenu, ki je precej lahak. Tu sva se počasi začela ozirati za pričetkom Gamsjih polic, našla enega kandidata, ki pa naju ni prepričal, dokler se na višini nekje 2050 m stena na desni strani grebena ni povsem položila, prav tako se je odprl pogled na vršne špice Nabojsa.

Prave police sicer tu ni, tako da je začetek na nekakšni ogromni gredini poljuben, omejuje pa ga prehod preko kar ostro zasekanega kanala, ki sva ga poiskala zgoraj (na drugi strani je možic). Sledil je lahak sprehod, temu pa nejeverni pogled na izpostavljeno poličko preko severnega grebena/raza, ki pada v smeri poraščenega Malega Nabojsa. Da bo šlo zares, je pričal svedrovec na začetku sumljivega prehoda (krušljivo, brez pravih oprimkov) pred to 'nebeško' poličko, a je bil ta raztežaj še lahak. Nadaljevanje je bilo najtežje mesto celotnega prečenja, saj je bila polička mestoma prekinjena, svedrovca nobenega, zato pa en dober klin na začetku in v okviru ključnega mesta en zelo ušiv klin, tako da sva po dolgem poskušanju uspela zabiti še enega solidnega. Prestopi so bili zelo sitni, plezalsko sicer nič posebnega (nekje II-III), zato pa je skala zelo zelo slaba, zraka pa več kot preveč.

Za robom se nama je odprl čudovit pogled na mogočni Montaž, takoj zatem pa še na drugo (kasneje se je izkazalo tudi za zadnjo) težavo (prehod preko dveh zaporednih in zelo izpostavljenih žlebov), ki pa je bila na otip bistveno lažja. Do prvega žleba je bilo zaradi podrtosti sicer sitno, tesno obkoljevanje stebra za njim je bilo prav uživaško (eno trebušasto mesto in za konec skok), v drugem žlebu sva zatem sestopila nekaj metrov, dokler se nazaj na poličko ni odprl kar lahak prehod. Tu sva vrv pospravila in se lotila zdaj zares ležernega in dolgega sprehoda v spremljavi spektakularnih pogledov na sosednje špičake...

Malce bolj resen je bil še en prestop žlebu, zatem pa so naju celo spremljale nebodijihtreba packe, ki so vodile vse do Nabojseve škrbine, kjer je bilo spet malce bolj zračno. Malo pred škrbino se polička namreč zoži in izpostavljeno preči nekaj robov (mesta I), zatem sva se po zagruščenem žlebu spustila za dober lučaj do markacij tik pod škrbino. Da bi opravila pravi krog, bi morala po markirani gredini (normalni pristop na Nabojs) do stika s potjo, ki naju je vodila po V grebenu, a se nama sploh ni ljubilo, saj sva ta del dodobra 'naštudirala' iz najinih zimskih pristopov.

Gamsje police okoli Nabojsa, od 2050+ do 1950- m, slabe 4 km, dva raztežaja/mesti II-III, drugod tu in tam mesta do I-II, skoraj povsod zelo izpostavljeno, nezanesljiva skala, v primeru varovanja na ključnih mestih, ki je zaradi podrtosti in zračnosti 'skoraj' obvezno, vsaj 4-5 ur. V primeru, da se odločimo le za lažji/označen del od Nabojseve škrbine, moramo računati na izpostavljena mesta I. stopnje in na izjemne razglede...

29.7.2006: Pasja ravan, 1029 m

Pozno in predvsem ležerno sva na pamet odkolesarila na Pasjo ravan. Napotkov in opisov zaradi pozne ure nisva iskala ter sva turo potegnila kar za prstom po zemljevidu: iz Loga nad Škofjo Loko po markirani poti ob potoku Sovpat in naravnost na greben, preko Pasje ravni ter v spustu čez Bukov vrh v Hotovljo. Zadela sva luštno turo, tako gor kot dol, za ponavljalce pa navkljub (oziroma prav zaradi nemogočih) markacij priporočava neobhoden kompas in zemljevid!

Po gozdni cesti iz Gornjega Loga ob potoku je šlo prav 'komotno', ko pa se je nadaljeval le še nevzdrževan kolovoz, je šlo mestoma na nož. Za pozornost so vseskozi skrbele markacije, ki so bile hudo redko posejane in skoraj nikoli na pravem mestu. Podrt mostiček, poraščena steza, mimo bajte in po zanemarjenem kolovozu do velike kmetije Golar. Nadaljevala sva levo in strmo na travnik z lovsko prežo in navzgor v gozd na kolovoz, kjer sva šele v drugo ugledala odrezano nadaljevanje poti, ki je markirano, tu in tam celo z novejšimi barvami, a prav na poti zdaj uspevajo drevesca, ki so še za peš sitna, tako da sva morala do travnika s kozami 20 vm kolo celo nositi.

Po kolovozu (levo-desno) čez travnik je bilo strašansko naporno, saj je strmina več kot konkretna in je bila vožnja komaj mogoča, zatem sva po cesti prikolesarila na greben, desno po novem asfaltu, dokler se kmalu v desno ni odcepila markacija, ki vodi na vrh Pasje ravni. Sprva lepa vlaka, zatem pa ostro desno še lepša potka, ki je mestoma zelo zahtevno vodila na vrh, zadnjih 10 vm sva pa na ogromno 'nogometno igrišče' porinila (za celoten vzpon velja, da je težavnost posameznih, večinoma krajših odsekov okoli V6).

Spust sva opravila za markacijami na Bukov vrh, kjer je bilo potk bolj za vzorec, zato pa več (žal na račun potk tudi novega) kolovoza. Od cerkve sva glede na zemljevid dovolj trmarila po grebenu ob ograji, jo dvakrat prestopila in le vdela na luštno potko, ki se strmo zaključi na cesto. Desno po kolovozu na sleme, po njem do Kamenška in naprej do Platiše, kjer sva se spet lovila z iskanjem potke, ki vodi v dolino. Da je ja ne bi zgrešila, sva naporno pretaknila vsak meter sledi, ki se je odcepila od ceste, a je bila markacija le napačno vrisana, saj sva padla na 'dvakrat' markirano pot, ki nama je ponudila nadvse čudovit spust. Sprva položen, slikovit, med borovci, z lepimi utrinki, zaključek je bil pa strm, ovinkast, ozek - pravi posladek (mesta S6).

V dolini sva po stranski cesti nadaljevala mimo Tavčarja, rinila še kar naprej po nevrisanem in vse bolj zaraščenem kolovozu, ki se je žal tik pred izhodiščem zahrbtno zaključil v Poljanščici in 'gozdni steni' nad njo...

28.7.2006: Reševanje (z G)glav nad Sovatno

Preko Glav nad Sovatno (dve ogromni glavi: 2128 in 2205 m) na vrh Bovškega Gamsovca (2392 m) sva imela že nekaj časa ogledano turo. Prepreka, ki naju je strašila, je bila gladka in navpična stopnja pod vrhom prve glave, ostalo bi pa moralo iti, čeprav se obeh zarezanih škrbin od nikoder ni prav pregledno videlo.

Nad prvim pragom v Sovatni sva odvila levo na veliko travnato gredino, odkoder prečno preko stene vodita dve polici. Obetavna zgornja se je na lepem malodane zaključila v zraku, tako da sva se lotila spodnje (začetek je z manjše travnate izravnave). Prvi raztežaj je bil sicer izpostavljen, a kar lahak, nadaljevanje je pa izgledalo bolj divje: ozka travnata polička, ki je vodila v skoraj navpičnem svetu in je bila na dveh sitnih mestih tudi malce prekinjena. Prav počasi sva se 'sprehodila' po njej, porabila skoraj celotno vrv (60 m) in varovala na vmesnih rušnatih grmičkih.

Takoj za prestopom žlebička se je polica razširila in po pravcati potki sva nadaljevala s prečenjem, odkoder se je navzgor odprl pogled na vršni prag. 'Položno' pobočje pod steno (trave in ruševje) sva 'preplezala' na levi strani, kjer sva se po polici sem in tja sprehajala pod navpično/previsno steno ter izbirala kar najlažje nadaljevanje.

Levo od raza ni bilo kruha, saj se je v previsnem pragu odprl le en, na pogled težak prehod, ki pa mu nisva videla vrha. Malce sva ga potipala in takoj opustila ter poskusila prav v okviru kar širokega raza. S poličke (ruševje) desno po ozki travnati gredi tipaje navzgor v strm in ne preveč 'zanesljiv' svet v smeri previsnega žlebu/kamina na desni. Še pred njim se je v levo odprl lahak travnat žleb z mravljiščem, kamor sem se nemudoma preusmeril. Nad mravljiščem me je greda za vogalom pripeljala v uživaški kaminček/žlebiček v sicer gladki steni, ki so jo prekinjali pasovi od vode izdolbenih kanalov. Izbral sem desno varianto in splezal do primernega stojišča. Tu naju je čakal plezalsko najtežji del (poteg čez gladek trebuh v odprti steni), zatem sem nadaljeval po vse bolj plitvem žlebičku, ki je postal le preveč zglajen, tako da sem po le bolj nakazani polički prečil levo do ruševja, odkoder se je za vogalom odprl lahak vršni svet prve od Glav nad Sovatno (čez prag sva potegnila dva raztežaja, III, mesto IV-).

Iskanje lahkih prehodov se je resnično tako zamudno zavleklo, da je na vrhu plezalskega dela pričelo po malem že rositi in za nameček tudi pogrmevati, tako da sva na zelo podrto špico kar poletela, na vrhu pogoltnila ogromen cmok ob pogledu na nič kaj lahko nadaljevanje iz škrbine proti drugi glavi, a vseeno nadaljevala naprej, saj bi bil sestop hudo dooooolg in pošteno zabeljen.

Sestop v ostro in nemarno podrto škrbino sva v cik-caku opravila na brzino, čeprav eno mesto sploh ni bilo lahko (gvozdni kamin, III), si uredila varovališče in že sem vlekel raztežaj desno od strmega raza na grebensko ramo, kjer pa težav glede na videno res ne bi smelo biti več. Prvi kratek raztežaj do dobrega stojišča je bil glede na strmino, trave in podrtost presneto siten, nadaljevanje je bilo pa še hujše. Obdeloval sem poteg preko kar najbolj nemarnega dela (malce previsno, brez pametnega oprimka, s slabim varovanjem - višje je do položnega grebena čakala še nekajmetrska poč, ki ni delovala ravno strašljivo) in dolgo cincal s ključnim potegom, se spet spustil nazaj, dodal še eno varovanje ter poskusil vnovič, ko je začelo z neba nositi ledena zrna. Zatem se je močno usula toča, zatravljena stena je v hipu postala drsalnica in ravno sem jo še ucvrl nazaj do stojišča. Nič nisva več razmišljala o nadaljevanju, samo še golo preživetje in celo kožo sva imela v glavi: dol, dol, dol, čim hitreje dol...

Med bolečo točo in strašljivim grmenjem sem varoval Marijano, ki je po drsalnici plezala navzdol in tik ob škrbini trikrat odletela. Med nebeškim tepežem sem brskal okoli in iskal primerno mesto za spust po vrvi, kajti plezanje navzdol bi se končalo z dolgim padcem. Zabiti se ni dalo prav nič, tako sem za zaupanja vredno točko po dolgem obotavljanju le določil večjo, a nemarno rdečo skalo, ki je nisem uspel niti malo premakniti in sem po vrvi poletel v škrbino. Bila sva premočena do kože, v čevljih je bila luža, vrv namočena, zeblo naju je pa tako, da je celotno telo šklepetalo. Med vso to zmešnjavo grmenja in toče sva s škrbine plezala na vrh prve glave, kjer sem se v kaminu uspel dvakrat tako zagozditi, da mi je za tretji poskus skoraj pobralo moči. Na srečo se je toča in zatem počasi tudi moča ustavila, grmenje pa ni ponehalo, a na srečo ni treskalo v neposredni bližini.

Pod nama je bil sicer višinsko kratek, časovno pa dolg, orientacijsko zapleten in zamuden sestop, ki je terjal še štiri spuste po vrvi, nič koliko 'nerešljivo' zapletenih vrvnih zank, iskanje najboljše smeri in prave police ter predvsem zamudno varovanje na spodnji polički. Vseskozi sva prezebala in glasno šklepetala, ko sva vmes dvakrat morala tudi skozi gosto rušje, sva na plano prišla celo bolj mokra, kot bi naju potegnili iz vode in šele po malodane štirih urah, ki sva jih porabila za celoten sestop z Glave, sva bila v Sovatni...

26.7.2006: Rdeči kup Planjave

Lani sva v popolni megli zgrešila smer Skozi rov in okno in preplezala JZ steber Planjave, ki je verjetno najlažji prehod čez JZ steno Planjave (III/II). Še enkrat sva šla kopat, tokrat s Pikico in drugič so nas ustavili lokalci...

Po Wisiakovi grapi do markacij in levo v Grapo za Rdečim kupom, kjer smo ob pogledu na snežišče z robno počjo zajeli sapo, a nas je preduh pod snegom prav enostavno spustil na levo stran, kjer do vrha snežišča razen mokrote ni bilo posebnih težav. Tu smo iskali pravi vstop smeri v desno proti votlini, a je vse skupaj izgledalo najmanj čudno, za nameček je takoj začelo leteti kamenje in na lepem se je strahovito usulo, padalo tudi po nahrbtniku, tako da smo se ekspresno popokali pod bližnji previs, kjer smo bentili nad štirinožci, ki so nas vztrajno bombardirali. Soglasno smo odpovedali nadaljevanje, odhiteli navzdol in se podali v že poznani JZ steber...

...ki smo ga nameravali začiniti s pristopom na Rdeči kup, ki se nama tokrat za razliko od lani v megli ni dovolj uspešno skril. Na sredini stebra, kjer se le ta povsem položi, smo prečili desno po lahkem svetu do podrtega grebena, ki Rdeči kup spaja s steno. Turn sem naskočil z leve in po začuda odlično zlepljenem grušču splezal na vršno zaveso, ki pa je bila dodobra razmajana, tako da je bil pristop na najvišjo točko prava umetnost. Plezalske težave niso nič posebnega (slaba III), izpostavljenost je precejšnja, skala pa vseskozi skrajno sumljiva. Ravno sem zavzeto obdeloval podrto zaveso, ko je prvič zagrmelo in zatem še drugič, tretjič...

Na hitro sem se popokal nazaj, kjer smo se odločili za plezanje na vrh Planjave, kar nam je ob kar bučnem odobravanju z neba uspelo v pol ure. Nevihta nas ni dosegla in se je celo odmikala, na melišču pod Kamniškim sedlom se je na Planjavi povsem zjasnilo :(

25.7.2006: Gori in doli nad Škofjo Loko (čez Tošč)

Ponovila sva zelo lušten vzpon na Osolnik ter v smeri Tošča našla krasen izogib hudemu Anžiču. Po strmem travniku z vrha v smeri markacij za Soro (S6) na kolovoz, ki se nižje okrepi in pripelje na gozdno cesto. Za markacijami ob njej do razcepa (700 m), kjer sva odvila desno v Mavški graben (Ločnica). Nekakšna opuščena vlaka z mestoma drsljivo in zagruščeno podlago (odsek S5-S6) naju je vodila ob potoku, kjer sva kmalu za mostičkom na neoznačenem razcepu (400+ m) odvila strmo desno po slabo markirani potki, ki je za vožnjo kot ustvarjena. Za/skozi kmetijo Gašper sva na razcepu kolovozov odvila desno na travnik, kjer sva prav na slemenu našla nadaljevanje te luštne markirane poti, ki naju je pripeljala na Govejkarja, odkoder sva po makedamu pribrcala na sedlo Križišče (težave na potki od Mavškega grabna do Govejkarja so odsekoma V6).

Po markirani poti do doma na Govejku (koreninast odsek pred travnikom ni vozen) in nad njo po spet luštni, a naporni in v celoti vozni potki (V6) nazaj na greben na sedlo Na peskih. Tudi nadaljevanje po grebenu na Igale in Babnik je ravno še vozno (V6-V7), kratek spust do ceste je pa sploh zahteven in mestoma prav nemarno drsljiv (S6, S7?), tako da je bilo potrebno malček tudi peš.

Tu sva priključila opisani poti preko Tošča, Ožbolta in Andreja. Od sedla Jama do vrha Tošča je obljubljeno porivanje z malo vožnje, midva sva pa poskusila ravno obratno in mi je ob trmastem poskušanju za silo tudi uspelo. Vzpona je za 200 m in od tega sem porival le 40 m, a kaj ko vožnja ni bila tako tekoča, kot bi si želel, saj je bila ohogromnokrat prekinjena s padci in krajšim porivanjem kolesa. Nekaj odsekov je bilo sicer prav luštno voznih, veliko krajših pa le na polno moč ob bolj ali manj uspešnem lovljenju ravnotežja...

Z vrha naju je pričakal uživaški spust, kjer je Marijana na eni od dveh kratkih, a drsljivih šestic poletela s kolesom, pri čemer je bilo na srečo kolo pri doseganju čim daljšega padca mnogo bolj uspešno. Malce utrujena naju je proti Ožboltu za začetek pozdravil strm in kasneje zagruščen klanec, kmalu zatem pa je bilo do cerkve prav na 'frišno' asfaltirano, kar koles(arj)u ni prav nič po godu. Lep spust sva zastavila takoj za cerkvijo, a v napačni smeri, tako da sva po prečni potki v levo popravila do kmetije, kjer sva po kolovozu držala smer do 'glavnega' razcepa, kjer sva se spet lovila, saj so markacije tudi tam nadvse vzorno postavljene. Po vmesnih luštnih potkah ob prašnem kolovozu sva se pripeljala na Andreja in ponovila spust od zadnjič.

Luštna in razgibana tura s težjimi vzponi in lepimi spusti. Z iskanjem in uživanjem sva se prav počasi ukvarjala dobrih šest ur...

23.7.2006: Po grebenu Brd na Poliške Špike

Pristop v samotno in skrito krnico, ki pada na sever s škrbine Turna pod Cijanerico (Torre Genziana, 1936 m), je bila najina prva prepreka, ki sva jo prav nerodno rešila, saj se je travnata polička na levi strani pragu po zelo strmem cik-caku prav nemarno izkomplicirala, tako da sva se šele ob pomoči vrvi in ruševja potegnila čez vršni previs. Višje z markirane poti proti bivaku Stuparich je zagotovo lažji prehod, ki zna biti celo dobro uhojen, kajti višje v krnici in na travnatih Brdih sva tu in tam sledila potki!

Svet se kmalu postavi pokonci, a je plezanje po dnu krnice naravnost navzgor v smeri škrbine zaradi dobre skale in obilice prijemov izjemno prijetno (odseki do II; levo tik ob steni je lažje, a zagruščeno). V škrbini se kar nisva mogla načuditi previsni steni do vrha Turna pod Cijanerico in odličnim pregledom na številne naostrene Špike in Turne nad Špranjo. S škrbine sva v desno po lahkih in 'neskončnih' travah (Brda; po njih se imenujeta tako greben, kot sam vrh: Greben Brd, Vrh Brda) greben dosegla nekaj nad 2000 m v okviru Turna v Brdih, kjer je travnatih in nižje rušnatih grbin v spodnjem delu grebena malo morje.

Desna stran grebena je vse od Zajzere do Vrha Brd bolj ali manj navpično odrezana, tako da je bilo najino pohajkovanje uvodoma povsem lahko, a nadvse zračno in temu primerno razgledno. Višje se nad prvo izrazito škrbino teren ustrmi, a je prehodov obilo in sva za popestritev uporabljala tudi številne strahovito zračne police in poličke na desni strani, kjer so naju nezgrešljivo vodile stečine.

Za izrazitim stolpom (zadnjim še travnatim, 2329 m), ki sva ga obšla na levi strani, je šlo takoj zares. Najprej sva zlezla nekaj strmih travnato skalnatih prehodov (okoli II), v izogib trčenju s kozorogi sva vmes preplezala tudi krajši kaminček (III) tik ob grebenu, zatem pa sva pod naslednjim zelo ostrim stolpom dolgo časa iskala najboljšo izbiro nadaljevanja. Stečine in številne poličke so vse bolj izpostavljeno vodile daleč v levo, morda celo vse do Škrbine nad Plazom, kamor nama pa ni prav nič dišalo. Gibanje je tam zelo oteženo, trebuhi nad policami so kmalu postali preveč konkretni, zraka je bilo tudi preveč in za nameček nama je zbranost rušil kozorog, ki se je lahkotno sprehajal naokoli in naju obstreljeval s kamnitimi izstrelki. Dolga časa sva tipala v levem boku grebena, opustila police in poskusila navzgor na greben na dveh mestih, a sva vsakič obrnila.

Vrnila sva se nazaj, skoraj do grebenskega raza in po na videz najlažjem prehodu zastavila na vrh stolpa (III, mesto IV-). Nekaj časa naju je kozorog še obstreljeval, ko je pa uvidel, da sva na pravi poti, naju je zapustil in prhnil v pozdrav. Na vrhu ostrice nama je bilo nemudoma jasno, da sva pred ključnim mestom celotnega grebena. Raz nad ostro zasekano škrbino je deloval izjemno zahtevno (podrto, navpično), zato pa sva levo v žlebu, ki teče vzporedno z grebenom, na najino skrajno presenečenje ugledala jeklenico...

S stolpa sva se po vrvi mimo škrbine spustila do vznožja tega žlebička in naskočila zavarovan prehod: nekaj metrska in celo malce previsna poč. Nekaj časa sem cincal, se gvozdil v poči, si prav na vrhu na glavo sprožil veliko skalo, komaj zadržal in splezal nazaj. V drugo sem si še malo pretresen pomagal tudi z jeklenico in klini ter nad počjo uvidel, da je ključno mesto pravzaprav višje in začuda opremljeno le z enim klinom. Pod previsnim kotom levo po čudnem svetu (za stop je 'planinski' klin) in nekaj sumljivih/psihičnih potegov (klin) in že sem bil nazaj v lažjem delu žlebu. Marijana je za mano splezala kar po jeklenici navzgor, najdeni varovalni klin na ključnem mestu je pa na moj trd cmok v grlu kar z roko potegnila iz špranje...

Višje sva splezala še krajšo ter luštno trojko in že sva bila v lahkem vršnem grebenu, kjer sva do vrha le še divjala, saj naju je že nekaj časa strašila prihajajoča nevihta, ki se je razdivjala nekje na drugi strani. Na samem Vrhu Brd (2661 m) ob pogledu na bliske nisva prav veliko tehtala in sva nemudoma začela s sestopom na Pecol, kjer sva bila v slabi uri. Medtem se je nevihta oddaljila, midva sva se pa dolgo 'zabavala' z igrico štopanja in hoje, kjer nama je na koncu ustavil prijazen možak (zamejski Slovenec), ki naju je izven svoje poti dostavil čisto na izhodišče v Zajzeri. HVALA!

Greben Brd je prav lahkotno poskočna pravljica v sicer temačnem ambientu sten nad Zajzero in Špranjo, a prav lahka nikakor ni. Okolje je divje, razgledi fantastični, samota zagotovljena, le 'lokalci' znajo biti ob vdoru tudi presneto neprijazni...

22.7.2006: Porezen - Hudajužna

Vzpon na Porezen in lušten spust na Petrovo Brdo sva že skusila, tokrat je bil na pladnju baje najlepši spust z vrha, v Hudojužno! Začela sva v Podbrdu in po makedamu (stara cesta) na Brdo, po asfaltu do Podhočarja in po kolovozu (zgornjem) proti Majdelcu, kjer sta naju presenetila podrta prestopa čez grapi, kjer so potko za silo obnovili. Nadaljevanje sva že poznala, do koče je sedaj 'zloglasna' in dolga šestica povsem obvladljiva, nad kočo je pa hudo.

Prvič lani sploh nisem pomislil na vožnjo, drugič sem klanec (do vrha je 40 strmih, ozkih, 'stopničastih', mestoma zračnih in zagruščenih metrov) odsekoma zvozil, tokrat sem pa začuda odletel le na enem mestu, na vrh pa pripeljal s takim kreditom, da sem krepko lovil sapo. Marijana je za mano elegantno prišpancirala in sporočila, da je po oskrbnikovi statistiki ta klanec doslej brez stopa zvozilo sedem kolesarjev in da mi po 'strokovni' oceni manjka moči ;)

Začetek spusta v Hudojužno je bil fantastično slikovit, ko sva se prek trav spuščala po vse bolj strmem grebenu, ki je bil kmalu prestrm za vožnjo, tako da sva lučaj pešačila. Zatem je bilo tudi lepo, malo je nervirala le bližina žičnate ograje, nižje v gozdu pa je bila vožnja spet karseda luštna. Nekje na polovici naju je spet pričakal nevozni odsek, ki je bil tako drsljiv, da je bila še hoja sitna, zatem pa spet en sam užitek do doline (pot je markirana in označena s smerokazi Maraton štirih občin), kjer naju je po cesti čakalo še kratko 'iztekanje' do izhodišča. Prav luštno je bilo, čeprav naju je na grebenu vseskozi strašila nevihta, ki se je ihtavo podila nad Cerknim!

21.7.2006: Mala Jerebca in konec...

Lani sva že bluzila proti Mali Jerebci, a sva se v presneto strmem gozdu in travah izgubila pod J stene ta velike. Tokrat sva z 'glavne'/prečne poti navzgor odvila nekaj prej in presenetljivo lahkotno sva pristopila pod steno, kjer sva po travah prečila desno čez rob, kjer se je pred nama le odprl greben ta male. Po široki travnati gredini sva se sprehodila do grape in čezenj ter izbirala lahke prehode navzgor, na najvišjo točko (špic tam okoli je precej, a prav najvišja ni kotirana, 1820+ m) je bilo pa potrebno tudi malo splezati, saj je vrh špičasto zračen, razgledi pa temu primerno izvrstni. Le tisti proti Jerebici, kamor sva bila namenjena, nama ni nič dišal...

Greben se namreč navzgor požene tako silovito, da se še vrat ob pogledu skoraj prelomi. Vseeno sva poskusila - med vitkim stebrom in razom grebena se odpira ozek žleb, kamor sva (varovana z vrvjo) prav nejeverno pokukala, saj je bil notri samo zrak in zagozdeni balvani. Tako sem naskočil steber na levi in po polovici raztežaja neuspešno poskušal priti v žleb, kjer le ta postane užiten. Navkljub dvema dobro zabitima klinoma mi po ozki polički nad zrakom in pod velikanskim gladkim trebuhom kar ni uspelo priti notri. Poskušal sem pokonci, pa kleče, pa goljufal z vrvjo, a vedno je na gladkem trebuhu za roke zmanjkalo opore, telo je pa močno vleklo ven. Po stebru navzgor nisem poskusil, ker je bil za malodane navpičnico (celo mestoma previsen) preveč krušljiv, tako je ostala le možnost, da bi se dalo v širokem razkoraku s steno grebena nekako zgoljufati navzgor, a mi je za prestop nad zrakom zmanjkalo hrabrosti. Po dobrih dveh urah sem le odnehal, poskusila je še Marijana, ki se je tudi izgovorila na pogumno srce...

Kaj sva hotela, sestopila sva nazaj. Seveda se bova še vrnila, in če ima kdo opis, ga bova strašno vesela. Greben od Male Jerebice prek Kucerjev na Jerebico naju bo naslednjič morda le sprejel, kajti v tretje gre rado!

Opis pristopa na Malo Jerebico (težave so večinoma trentarske do II. stopnje, tik pod vrhom mesto III):
Od doma po gozdni cesti dobrih sto metrov desno, kjer se ostro v levo odcepi lovska pot. Dobrih 200 m višje se na območju podrtega drevja pot izgubi in nad njim v levo spet najde, zatem pa pot preči strm gozd daleč v levo (pravzaprav preči celotno J pobočje Jerebice vse do stika z markirano potjo). Malo po prečenju suhe struge (druge? po vrsti, je polna podrtega drevja in malo manj grušča - naslednja grapa je skalnata, zelo izrazita in 'povsem' nezgrešljiva) po občutku zarinemo v gozd, kjer več ali manj naravnost navzgor izbiramo najlažje (najmanj strme) gozdne prehode in tu in tam celo slutimo zabrisano pot (visoko zgoraj lahko naletimo na mostiček!).
Nad gozdom ubiramo strmo brinje in trave, ki nas pripeljejo do vrtoglavo strme stene. Po travah se usmerimo desno na rob (tik pod steno), kjer na drugi strani ugledamo vršni greben Male Jerebice. Po gredini nadaljujemo proti grapi, nekaj časa po njej in desno v cik-caku po travah do/nad škrbino z Jerebico in po grebenu na vrh, kjer moramo preplezati izpostavljen 3 metrski prag (III) z odličnimi oprimki.

19.7.2006: Pustolovščina Obir

Turo smo potegnili zelo velikopotezno in skrajno optimistično, kajti vedeli smo le, da je spust od Kapelske koče po grebenu v Kaplo prvovrsten, da je med tednom zaradi gneče pravi dan in da z Marijano še nisva bila na Kravjem vrhu, kar je določilo izbiro izhodišča, ki smo ga postavili na sedlo Šajda, 1069 m.

Na najboljšem zemljevidu je s sedla vrisana cesta, ki jo vseskozi sekajo markacije, najvišje na 1300 m, nadaljnjih 50 m pa se cesta zaključi, tako da smo na zadnjem razcepu odvili po markacijah, malo še peljali potem pa smo se pripravili na dolgo porivanje, ki ga je bilo na 1400 m na naše skrajno presenečenje konec, saj smo padli nazaj na cesto! Očitno so gozdarji bolj pridni od kartografov, smo modrovali in veselo brcali navzgor vse do 1700 m, dokler cesta v spustu ne začne prečiti pobočja Obirja. Tu smo drugič brcnili v temo, pravzaprav v ruševje, ki je v kombinaciji s kolesom skrajno nemogoč obup!

Kolesa smo nosili navzgor po strmem pobočju, težili v levo, a nas je teren in goščava odrivala desno, dokler nismo obtičali v ruševju. Malo smo se še prepirali z goščavo, potem pa obrnili navzdol, sestopili 100 m in prečili pod goščavo do markacij, kjer smo na potki z veseljem porinili (in malo tudi peljali) do lese (nekje 1850-1900 m), kjer pot postane v celoti vozna, a je presneto naporna in zahtevna! Z Obirjevega sedla smo levo po grebenu skočili na Kravji vrh (Klinar, 10 min, brez težav,...), kjer je pot sicer označena z obledelimi krogci, a je ozaljšana z gostim ruševjem, tako da je bila do najvišje točke dolga in boleča borba, zatem še nazaj do koles...

Tudi nadaljevanje je vozno, a spet bolj na meji. Po kratkem spustu smo naskočili še strmo vršno glavo z drsljivo podlago, kjer je bilo pa nekaj metrov tu in tam le potrebno tudi poriniti, na sam vrh se je dalo pa ob nejevernem odobravanju planincev prav 'ponosno' pripeljati!

Spust do Kapelske koče smo zastavili vseskozi po markacijah in ni nam bilo žal, saj je navkljub grušču zgoraj in ostrim (nemogočim, večino smo kar ročno obračali) ovinkom spodaj prav zanimiva in ravno pravšnja za vožnjo 'na meji'. Od koče smo nadaljevali za markacijami v smeri Kaple, a nas je na z žico ograjenem kolovozu zaustavila čreda krav, ki se je z dodatkom dveh strašljivih bikov le zelo počasi umaknila na planino Na jezercah, kjer smo končno sproščeno zadihali in na prekrasni poti lahkotno 'odritali' do Počule. Sledilo je dolgo in zahtevno prečenje Koča, ki je odžejalo s čistim izvirčkom. Za prečenjem Čebra smo na enem od vmesnih kolovozov spregledali odcep markacij, kar smo odplačali s 50 m vzpona - in to z veseljem, kajti že tako neverjetno dolgemu in lepemu spustu je sledil neprekosljiv dodatek mehke potke na kar ostrem gozdnem rebru.

Na razcepu tik nad Kaplo smo se odločili za spust v dolino, si spodaj premislili, porinili tistih 50 m nazaj in za smerokazom Florjan pripeljali do gromozanskih vrat v prav tako ogromni žičnati ograji pred kmetijo. Begali smo sem in tja, na koncu se je pa izkazalo, da so se dala vrata enostavno odpreti (!) in smo se zapeljali še prek dveh pastirjev in mimo dveh oslov skozi kmetijo do gostilne. Na tem mestu bi omenili, da je vožnja po kolovozih in celo po gozdnih cestah na pobočjih Obirja več ali manj povsod prepovedana!

Tu smo imeli ture že poln kufer, saj smo se tudi na markiranih poteh (predvsem na relaciji Železna Kapla - Obirska planina) vseskozi izgubljali v orientacijskih točkah, tako da nam je počasi pričelo zmanjkovati dneva. Nekaj smo se pregovarjali o ponovitvi ture, na koncu smo se le ohladili, psihološko pripravili na napore in brez večjega razmišljanja peljali glede na načrt, 'pa neka bude šta bude'.

Gozdna cesta nas je pripeljala na kmetijo Strožek in na razcepu za njim smo se spet napačno odločili (za ta del nismo imeli dobrega zemljevida) za navzgor, popravili, se spustili presneto daleč navzdol do asfaltne ceste Kapla - Kapelska koča, kjer smo se ločili. Dekleti sta 'padli na lep videz' (nova asfaltna podlaga), sam pa sem se zaprašil na markirano bližnjico do Kurnikovega sedla in sem na zaraščenem kolovozu ter od listja in visoke trave drsljivi podlagi ob številnih lovitvah ubegle duše dobesedno prigaral vsak meter, saj so bile mišice že dodobra prazne (dobrih 300 m, V6). Nadaljevanje do Obirske planine je le asfaltno, od planine se je pa začelo razpletati, kakor si v sanjah nismo upali razmišljati...

Markirana pot od planine do izhodišča je namreč prvovrstna in tekoča kolesarska prečnica, ki se večinoma pomalem spušča, vseskozi pa se menjajo potke (v veliki večini) in kolovozi, le puščicam je potrebno pozorno slediti. Travnat kolovoz na planini je bil hiter, potem izpostavljeno nadaljevanje, pa spet hiter kolovoz, lušten spust, kolovoz, predrta zračnica, pa spet strma prečnica, malo gor-dol,... in spust v Šajdo. Temo smo tako celo prehiteli za dobro uro, noro!

Tura več kot zasluži ime pustolovščina. Vzponi so kar zahtevni in se jih nabere čez 2 km, od tega je potrebno 200 m porivati. Spusti potekajo skoraj celotni del po potkah in so hudo luštni ter še daljši, saj jih dobesedno kar noče in noče biti konec...

Od sedla Šajda po gozdni cesti (prepovedana vožnja) do 1700 m, kjer se le ta usmeri prečno navzdol po pobočju. Malo pred najvišjo točko ceste v levo ujemamo lovsko pot, po kateri porinemo kolo do markirane poti in po njej do lese. Od tu do vrha Obirja je zatem skoraj vse vozno (V6, V7). Do Kapelske koče se spustimo po markirani poti (odseki S6, mesta S7), kjer v levo ujemamo kažipot za Železno Kaplo. Vseskozi vozimo po gozdnih potkah (S5, mesta S6), ki jih za kratko vztrajno prekinjajo kolovozi/ceste, a so odcepi dobro označeni (večja pozornost je potrebna na makedamu nad Trplakom, kjer odvijemo levo, kažipot pa je na desni strani). Tik nad Kaplo lahko na razcepu zavijemo desno (Florjan) ali pa se spustimo v dolino in do gostilne pribrcamo po asfaltu. Po gozdnih cestah in kolovozih (večinoma glavno, markirano nadaljevanje, ki pa je slabo označeno)(vmes na enakovrednem razcepu levo, desni gre do Trplaka) do Strožka in naprej do stika z makedamom, ki pripelje iz doline. Levo po njem do glavne ceste Kapla - Kapelska koča, za kratko po njej in ostro desno po zaraščenem in markiranem kolovozu (V6), ki asfaltu priključi na Kurnikovem sedlu, ki nas udobno pripelje na Obirsko planino. Levo na planino in 'spodaj' na travnat kolovoz, odkoder nas vse do Šajde v tekoči vožnji in izmenjavi kolovozov in potk vzorno vodijo markacije (S5, mesta S6, odsekoma izpostavljeno).

18.7.2006: Hribi nad Škofjo Loko (Andrej, Osolnik, Lubnik)

V Bodovljah smo se na koncu vasi zaprašili v precej strm kolovoz, ki je priključil boljšemu, ta pa nas je pripeljal na gozdno cesto in po njej do Andreja nad Zmincem. Spustili smo se po markirani poti v Puštal, po uvodni gozdni cesti smo nižje lovili in sumničavo izbirali številne potke (markirane tako in predvsem drugače, kot imajo navado v loškem koncu ;), ki ravno vzbudijo okus po luštnem.

Naslednji, zelo zelo lušten krog smo potegnili preko Osolnika in ta opis bi konkretno dopolnili in popravili: Namesto asfalta v Hrastnici smo na razcepu pri turistični tabli peljali desno, kjer asfalt preide v kolovoz in ta v potko, ki se 'drzno' vije tik desno nad strugo (levi breg). Peljali smo preko nekaj dvorišč in asfalt priključili na travniku tik za mostom. Na naslednjem razcepu smo sledili opisu z direktno (desno) varianto, skozi kozolec, mimo cerkve,... do razcepa pred zloglasnim Anžičem, kjer nas je pričakala uganka, saj opis in razcep (oznaka B, kazala je na kolovoz ostro v levo) nista bila usklajena (morda je 'ta hud kmet' zaradi prevelikega prometa kažipot kar prestavil). Odvili smo levo in tik pred slemenom ostro desno po opuščenem kolovozu, ki je zdaj luštno vozna potka in nas je preko Mavrovca pripeljala na travnik in do spominske plošče. Tudi Anžičeva gospa na njivi je bila huda, tako da smo ubrali direktno varianto do cerkvice na Osolniku (točno 15 vm strmega porivanja). Spust smo zastavili za markacijami po strmem travniku navzdol, a se nam je sumničavo zdel bolj S6 kot S7 in smo glede na zemljevid zaključili, da smo na poti v Soro. Porinili smo nazaj na vrh in se spustili v smeri Loke (razcep je prav delikatno tik pod vrhom, kjer se težave začnejo in ne moreš gledati v dve smeri ;), kjer je po travniku resnično čistokrvna S7. Nižje je bil spust res sijajen, večinoma po potkah, le vmesni hud in dolg vzpon na Mrtancovo planino je bil še zadnje presenečenje, saj ga opis gladko spregleda (80 m, do V6)...

Za konec smo spet brcali po luštnem vzponu na Lubnik in se spustili po še lepših Borovničkah, ki sva si jih obljubila v nemogočem ruševju Bucherja in spustu kar ni bilo konca, je pa časovno hudo odvisen od sezone... ;)

16.7.2006: Po grebenu čez (Monte) Bucher, 2023 m

Iz zatrepa Remšendola sva kar nejeverno zrla v severno pobočje Malega Bucherja, ki je ponujalo le goščavo in na videz preveč raztreskane pečine. Odločila sva se za prvo izbiro, vendar ruševja na pogled nisva uspela zvezno povsem povezati, zato sva na razcepu poti nadaljevala še nekaj časa za markacijami v levo in se širokega predvrha lotila z boka. Lahkotno sva zagrizla po kar strmem gozdu, dokler na 1300 m nisva trčila na previsne pečine, ki sva jih za kratko prečila v desno in po vse bolj strmem svetu nadaljevala navzgor. Kmalu sva padla v morje ostrega ruševja, ki je v 'skoraj' navpičnem svetu sicer omogočalo varno, a počasno napredovanje. Na 1400 m se je vse skupaj malodane ustrmilo do navpičnice, za nameček pa ruševje ni bilo več zvezno ali pa se je bilo treba vleči celo čez male previse in sva se kmalu navezala na špago...

O gori, ki se vrtoglavo in zašiljeno poganja nad Remšendolom, je v planinski literaturi kaj malo znanega. Prvi zapis je pred stoletjem prispeval Tuma, ki je na zašiljeno oster vrh celo vodil svojega vodnika! Naslednji, prvi opis pristopa po normalki, je prišel na svetlo pred štirimi leti v Planinskem vestniku. Midva sva pristop tako zastavilo v neznano prek Malega Bucherja, po severnem grebenu na Bucher in sestop po opisani normalki po vršnem južnem grebenu...

Potegnila sva tri raztežaje in čez rob stopila na remšendolsko stran (1500 m), kjer je bil svet bolj prijazen: manj strm in rušnat. Vijugala sva navzgor, dokler sto metrov višje celotnega severnega pobočja ne zapre navpična/previsna skalna stopnja. Že nižje sva tu in tam sledila stečinam, ki so se pod steno okrepile in vodile v levo za rob. Ta del je bil resnično čaroben in je skoraj odtehtal vse posledice borbe z ruševjem in glej si no glej, na nekem mestu je bilo ruševje celo požagano. Torej so tu davno nekoč celo hodili, le kje so potegnili spodnji del - mogoče v levem delu pobočja nad Remšendolom?

Na drugi strani sva ugledala kosmato nadaljevanje tako do Malega kot večino grebena proti Velikemu Bucherju. Neenake borbe sva imela dovolj, tako da sva se ruševju kar najbolj izmaknila po strmem in drobljivem pečevju na levi, višje za stečinami prečila pod grebenom in po skalnem žlebu splezala na zašiljen vršni raz Bucherja. Poplezavanje je bilo luštno zračno, ostri težavi sva se izmaknila levo in raz spet dosegla lučaj pod vrhom, ki sva ga naskočila z desne (do II). Pri veliki kamniti piramidi na vrhu so bili občutki odlični, razgledi fantastični, vse okoli je en sam amfiteater špic nad Remšendolom, zračno je pa tudi, kot se le da, tako levo kot desno od grebena je namreč vse skupaj skoraj dobesedno odrezano.

Glede na opis normalke naivno misleča, da je težav konec, sva začela s sestopom po južni rezi, ki pa ni bil prav nič lahak. Prav nasprotno, vse skupaj je namreč izredno izpostavljeno, skala ni zanesljiva, gibanje počasno in že prva resna težava naju je zaustavila. Marijana je sicer suvereno splezala po 'astronomsko' izpostavljeni zajedi navzdol, mene pa krušljiva skala kar ni prepričala, tako da sem z zamudo v škrbino 'poletel' po zraku. Tudi nižje je sledilo še eno težje prečenje nad zrakom in počasi sva vrtoglavo vršno rez le pustila za sabo.

Nižje sva povsem sledila opisu: pod rušnatim grebenom na desni v ostro škrbino, ki Bucher veže z vrtoglavo raztreskanim glavnim grebenom (Špica nad Belim potokom, 1986 m), desno čez rob na uhojeno veliko (dvojno) in zelo izpostavljeno gredino, ki vodi v samotno krnico Gamsji dol, kjer se nama je pot vseskozi izgubljala (nadaljevanje sva povsod, razen pri zadnjem prehodu, našla na levi strani ob steni Male Ruše)...

Normalni pristop je v PV opisan zelo dobro in sledljivo, a o težavah (vršni del II, ostalo lahko) in časovnicah (6-8 ur) bi imela večje pomisleke. Tik pod vrhom sta dve mesti med II in III, skala je krušljiva, izpostavljenost popolna, tako da sta bolj tri kot ne. Tudi spodaj svet zdaleč ni lahak, saj se vseskozi gibljemo v zelo zahtevnem svetu, kjer je vsak padec ali pa zdrs na grušču lahko usoden. Glede časovnice pa le tole, midva niti najmanj nisva med počasnimi, a sva sestopala dobre tri ure in pol, pri čemer posebnih orientacijskih težav nisva imela...

Po grebenu čez Bucher je naravnost božanska tura, prava poslastica za vse izkušene brezpotnike, ki jim vrv, lažje plezanje ter pretepanje z ruševjem ni tuje. Okolje je izredno samotno in 'prvobitno divje', svet naokoli pa izredno našpičen, tako da so razgledi vseskozi naravnost izjemni. Le sam spodnji del (do 1500 m) bi bilo nujno potrebno drugače zastaviti, saj je ruševje tam docela nemogoče in je primerno le za ljubitelje...

15.7.2006: V krnici Klonice pod Pelci

Kucer v Klonicah sva iskala že z grebena Pelcev, a od zgoraj nisva našla uporabnega prehoda v krnico, zatem se nama je lep pristop pokazal pozimi z Briceljka: po dolgi gredini nad Prevalo...

Na 'bavško' markirani poti 100-200 m nad sedlom sva v levo stopila na veliko travnato gredino, kjer se je na najino presenečenje vila lepo uhojena gamsica, ki naju je prek večje 'stopnice' (sestop je ozek in izpostavljen) privedla v Klonice, odkoder sva jo navzgor ubrala kar po luštnem grebenu, ki razpolavlja krnico in ki naju je brez večjih težav (mesta I-II) pripeljal na vrh samotnega Kucerja v Klonicah (2161 m) - idilični razgledni pomolček!

Med pristopom sva si ogledala nekaj prehodov iz krnice na vršna pobočja Pelcev, enega so nama pokazali tudi gamsi, a noben ni deloval prav enostavno. Za začetek sva potipala naravnost navzgor v smeri Velikega in Srednjega Pelca (strma poč, vsaj IV), zatem sva šla desno pogledat, kjer od zgoraj ni bilo kruha in ga tudi od spodaj ni bilo videti. Spustila sva se malo navzdol in pogledala še za 'norimi' gamsi, a sva se le dobro zaplezala, o varovanju pa ni bilo sluha, saj se niti klina ni dalo nikamor zabiti...

Tako sva si razočarano poiskala primerno travnato blazino in naslednjo uro z užitkom oddremala. Zbujena z novo energijo sva sestopila še malo nižje in v levo skočila pogledat na vabljiv travnat stožec (na spodnjem, južnem koncu krnice), ki je podpiral strm raz in prav pod steno sva stopila na gamsico z bobki, ki so vodili za rob in v žleb, odkoder sva v desno našla prav enostaven prehod na lahko vršno pobočje Srednjega Pelca (pod previsno zaporo v glavnem žlebu desno navzgor, II, 3 m, dobri oprimki, in po travnati prečki izpostavljeno nazaj v levo).

Na grebenu nama je začuda izpuhtela namera o neplezalskem sestopu po Zajčji polici (poteka nisva točno poznala, zato sva med vzponom zaradi uhojene gredine celo zmotno razmišljala, da sva morda pristopila po njej) in sva se med Kloniškim in Zadnjim Pelcem tokrat odločila za desno in varianto po zraku...

14.7.2006: Borovničke z Lubnika

Ob zadnjem obisku sva nevede našla zloglasne Borovničke in smo jih šli konkretno potipat. Nad Breznico smo tokrat najprej poskusili po travniku (neuspešno, kolovoz se konča), zatem pa popravili varianto do 'gozdne ceste', ki vodi na Lubnik. Z grebena do Breznice smo se z dvema težjima dodatkoma in eno zgrešeno varianto spustili v okviru vzpona, z Ostrega vrha pod/nad Breznico pa smo se držali slastnih borovnic vse do vlake tik nad Zmincem...

Popravljen opis vzpona na Lubnik: Po makedamu iz Zminca in na razcepu nad kmetijo Mežnar levo do izravnave, kjer se v desno navzgor požene prijetna potka (borovnice). Po njej kar strmo na jaso, kjer na vrhu travnika v levo navzgor ujamemo nadaljevanje poti, ki ima zelo strm, a začuda vozen uvod. Kratek odsek višje je prestrm za vožnjo, nad njim se pot priključi opuščenemu kolovozu, kjer nadaljujemo desno do naslednjega razcepa, ostro levo in nekaj metrov zatem zelo strmo desno navzgor na izrazit gozdni greben (Ostri vrh, 719 m), ki pripelje v Breznico pod Lubnikom. Levo po asfaltni cesti nekaj 100 m, dokler se ostro desno ne odcepi vzdrževana gozdna vlaka (druga po vrsti, prva tik za 'kozolcem' se konča na travniku). Po njej strmo do kar izrazitega gozdnega hrbta nad travnikom (križišče) in ostro levo navzgor po vabljivi širši poti, ki je skoraj v celoti vozna (kratek gruščnat odsek peš, dve drevesni zapori). Gozdno cesto (običajna kolesarska smer) dosežemo na veliki izravnavi, kjer se v desno kmalu pričnejo vrstiti strmi in kamniti klanci proti vrhu Lubnika.

12.7.2006: Nad Kokro

Lep spust z Davovca v Kokro je bil očiščen podrtega drevja (celo preveč temeljito) in smo šli še enkrat čezenj prek Štefanje gore. Roberto je pokazal še luštno in naporno potko na drugi strani Kokre, zatem smo se po strmi gozdni cesti zagnali na Jakoba, pri čemer se nam ta hud odsek nad znamenjem kar ni dal omehčati in je terjal vsaj en stop, čeprav smo večkrat poskusili. Spust prek Studenca v zgornjem delu in mimo Senčnice spodaj je bil lušten zaključek...

11.7.2006: Utrip Naborjetskih gora

Potipala sva le vzhodni (najvišji) konec dolgega grebena med Dunjo in Kanalsko dolino, ki sva ga zaradi barv in razgledov sicer imela na jesenskem programu. Celotni greben od Vrha Dunje do Poldnašnje špice s številnimi navihanimi dodatnimi vijugami za nosom preko grebena je sicer dvodnevna tura. Namesto dolge vožnje v Dunjo sva se raje odločila za Zajzero in nekaj več hoje, tako da se je vzponov za letošnje prvo gorsko potepanje kar nabralo: Zajzera - Rudni vrh - Dve špici - Piparji - Poldnašnja špica.

Vršna 'glava' Dveh špic je prav posebna gmota, saj sta tako nižji, vzhodni Vrh nad Cijanerico (Cima Vildiver, 2008 m) s sedla Čanalut kot Veliki vrh (Cima Alta, 2046 m) po vršnem zahodnem grebenu prav lahko dostopna, povezave med njima pa ni, svet se je kratkomalo podrl. Med vojno so povezavo dobesedno vsilili (nasploh je povsod na grebenu polno ostankov iz vojnega časa, skoraj na vsak meter se vrstijo) in so skopali tunel ter izklesali polico, kjer danes poteka zavarovana pot. S škrbine med vrhovoma se sicer da pristopiti direktno na glavni vrh, a ni prav lahko, težko pa tudi ni. Spodnji del grebena je absolutno podrt, višje se mu umaknemo desno, kjer 'preplezamo' ključno/navpično mesto do ruševja, nadaljujemo pod grebenom, vršni previs obkolimo in glavo naskočimo z desne. Nazaj sva šla raje naokoli za markacijami ob bolj ali manj uničenih jeklenicah...

Tudi grebenu do Piparjev sva se umaknila po markirani poti, ker ni prav nič vabljiv (podrto, odsekano), in ko pot začne prečiti tik pod vršnim grebenom, sva odvila za nosom na zahodno ramo (Nizki Pipar) in po luštnem in mestoma zelo krušljivem grebenu prek Srednjega Piparja pristopila na najvišjo točko Piparjev (2069 m). Resda je celoten greben Naborjetskih gora krušljiv, ampak vzhodna stran Piparjev je pa skrajno podrta in sva se spet držala markacij. Večji podor je celo zasul/odnesel pot, tako da je uradno še vedno zaprta, čeprav posebnih težav ni.

Za konec sva skočila še na Poldnašnjo špico (2087 m) in tu se nama je prvič v povezavi z gorami dobesedno prikradla grda misel. Grda! Ta gora je grda. Posiljena v vojni, izkoriščana danes - vršno pobočje je skoraj povsem erodirano. Ampak v vpisni knjigi je zapis o 'cima bella', kakršna je lahko v očeh obiskovalcev, čeprav se je nebo nad nama tudi močno zjokalo...

9.7.2006: Matajur

Kar pisana družba se nas je zbrala v Kobaridu, a je vzpon na Matajur dovolj dolg in predvsem lahak, da smo se lahko nagobcali/spoznali. Po prečenju meje visoko nad dolino smo nadaljevali po luštni mulatjeri, ki je za razliko od napredka spodaj (cesta) ostala nedotaknjena in jo je čas počasi zarasel v čudovito potko. Dobrih 100 m pod vrhom je bilo pa šale konec, saj se naravnost navzgor na greben usmeri travnat kolovoz, ki je resnično strahovito strm in ravno na meji voznega, tako da je bilo potrebno na vrh malo (ali 'malo' več) tudi poriniti.

Spust je bil srčece ture, a ga kar ni in ni hotelo biti konec, čeprav vsega luštnega enkrat vendarle zmanjka. Cel kup zanimivih/uživaških kolesarskih detajlov, pa jezerce, čudni Dom na Matajure, neskončna travnata mulatjera, še daljše in (pre)hitre gozdne potke in tudi neizogibni asfalt nazaj do izhodišča s pestrim polkilometrskim višinskim dodatkom...

Lepo je bilo, hvala vsem!

6.7.2006: Zvoh, direktna

Ponovitev lanske 'ta hude' čez Zvoh. Tokrat sva nad Stiško na razcepu (900- m) nadaljevala navzgor/naravnost, a je zaključni del prestrm, pregruščnat, vse skupaj pa manj razgleden in sploh neprijeten glede na prečno nadaljevanje...

Drugače se pa pozna, da je poleti podlaga malo boljša kot jeseni. Vršni del Zvoha je hud pri direktni varianti, cik-cak je pa čisto znosen. Spust je še vedno zelo zahteven, a se pozna kilometrina in sva peljala '''skoraj''' vse. A zakaj trije narekovaji? ;-)

2.7.2006: Planina Korošica

Glede na večerno stanje, ko zaradi bolečin niti hoditi nisem mogel, je bila nedelja začuda prav prijetna. Prilegla se je ena kratka, a sladka. Na planino sva se s kolesom podila že dvakrat, tokrat sva ta 'nemogoč' vzpon (V7) pokazala še Pikici, ki: "V sanjah si nisem mislila, da je tako težak!"

Res je težak, a vsakokrat se ga prevozi malo več, tokrat je začuda 'padel' tudi najbolj drsljiv in strm klanec iz rdeče zemlje tik pod planino. Tako je 'trenutno' blizu 90% klanca voznega, še najbolj nemogoče je na gruščanith serpentinah v uvodnem delu, kjer je porivanja največ.

Spust? ;-) !

1.7.2006: Kobariški Stol

Tura čez Stol je v SK vabljivo opremljena z 'vsemi' zvezdicami, le malo jo je bilo potrebno vseeno popraviti: vzpon z juga, vključen vrh Stola in po grebenskem spustu nadaljevanje po markirani poti naravnost v Kobarid. Pridružil se je še Roberto, ki nam je nazorno pokazal, kako se je potrebno peljati navzdol tudi tam, kjer izgleda malodane nemogoče.

Dolgočasno in nemarno cesto, ki dobesedno rani celotno južno pobočje Stola (glede na blag naklon in zabrisano nadaljevanje do vrha je to včasih morala biti prijetna mulatjera), smo malo skrajšali, tako da smo iz Stanovišč ulovili kolovoz (zagruščen odsek peš), ki nas je dostavil kar visoko na cesto, po kateri smo pribrcali na greben. V levo smo nadaljevali po travnatem kolovozu, ki ga 200 m pod vrhom zmanjka, od tu naprej se proti vrhu vije že davno zaraščena mulatjera, po kateri je vožnja komaj še mogoča in jo dodatno nenehno prekinja žičnata ograja, ki teče po samem grebenu. Na rami (50 m višje) je vožnje konec, saj je mulatjera čisto preveč zaraščena in se le bolj sluti, kako se vseskozi na južni strani vije proti vrhu. Na drugi strani grebena nas je pričakala uhojena markirana pot, po kateri smo kolesa porinili do vrha.

Pri porivanju prek vršnega travnika obogatenega z neštetimi skalami sem bil 'hudičevo' skeptičen o vožnji, a sta RR tako suvereno odpeljala navzdol, da smo se tudi mi potrudili in presenetljivo je bilo vsaj polovico vršnega spusta voznega tudi za nas. Po prijetni potki smo se spustili do planine Božica, natankali in po panoramski cesti nadaljevali tik pod grebenom. Pred Starijskim vrhom je bilo še nekaj luštnih utrinkov, zatem pa strm spust, ki je bil vseskozi na meji voznega in enkrat sem to mejo konkretno prestopil in se po hitrem poletu do sitega več kot le najedel krvavic.

Nadaljevanje po na novo zriti vlaki ni bilo nič prijetno, nekaj smo se tudi lovili z orientacijo, zato je bil pa toliko bolj lušten dolg spust po markirani poti vse do Kobarida, ki se pred Babo z vlake odcepi v desno. Ker so padci baje nalezljivi, smo zaradi naše počasnosti zamudili RRjev salto mortale, sicer pa vseskozi uživali v spustu (500 m, S5-S6).

27.6.2006: Blegoš

Skočili smo pogledat, kako 'naši' klanci izgledajo v dobrih/sušnih razmerah in bili smo (hmmm, negativno) presenečeni. Prvi in tretji ostri klanec sta bila lepo vzdrževana in posledično za vsaj pol stopnje lažja ('le' še V6) kot lani po močnih neurjih. Nadaljevanje je še vedno kot se šika, vključno s ta hudim klancem od 'jase do jase', na jasi je pa vedno sploh pestro...

Od koče smo tokrat s kolesi nadaljevali na sam vrh Blegoša (spodnji in zgornji del sta vozna, vmes 80 m porivanja), odkoder smo poskusili ujeti markirano pot (JV), a smo zaštrikali preveč desno (J, neoznačena pot). Po prehodu 'pastirja' smo po potki pod njim prečili levo, ujeli markacije in po njih kmalu tudi klasični spust...

25.6.2006: Vošca

Zadnjič nam je pri vzponu (beri porivanju) čez Brvoge kapnilo, da bi se dalo tu potegniti spust in smo nemudoma poskusili. Zadeli smo čudovito turo, z luštnim spustom vse od vrha Vošce čisto do Save, vzpon je bil prav tako zelo zanimiv, zahteven kot sam hu...

Iz Loga (med GM in KG) čez most in po cesti do Frtaleža (mlin), kjer se začne zelo strm, a vozen kolovoz (V6, V7), ki se na travniku ublaži in prijetno pripelje na Srednji Vrh. Po 'prečkanju' glavne ceste se kolovoz takoj strmo zažene navzgor, umirjeno preči prek travnika desno v gozd in naprej do potoka Jerman, zatem pa se navzgor do Železnice vseskozi poganja tik ob potoku. Podlaga je mestoma precej gruščnata, mestoma mokra, več ali manj vseskozi pa je klanec fizično in tehnično precej zahteven, a s številnimi vsiljenimi počitki v celoti prevozen (V6).

V Železnici smo s stikom s cesto odvili levo do nove (lovske) koče nad Jureževo planino, odkoder vodi na vrh Vošce strm kolovoz. Prek prvih treh špic smo še pribrcali (V6), za ovinkom je bil pa kolovoz glede na razritost bistveno prestrm in smo naslednjih 100+ m navkljub zagnanosti več ali manj skoraj v celoti porivali. Na vršnem travniku je bilo spet vozno (V6) in smo veselo pribrcali na sam vrh Vošce (1737 m), kjer so nas pozdravili zares prečudoviti konji. Naslednjič (ki zagotovo bo prišel!) bomo namesto vršnega kolovoza poskusili z gozdne ceste na Blekovo planino in po grebenu na Vošco, kjer vsaj 100 m porivanja prav tako ne uide.

Spust smo v drncu skupaj s konji (kar zapodili so se za nami) zastavili po grebenu, a se je pot od 'idealne linije' prekmalu začela oddaljevati in se je na lepem prevrgla v kolovoz. Nekaj smo godrnjali, se za kratko posvetovali in demokratično (1:2 - pri čemer je en, najmočnejši glas suvereno zmagal) ter brez sprejemanja obeh ugovorov kolesa ročno porinili nazaj na greben pri vrhu Tamarče. Tu smo padli na lepo shojeno potko, ki se je prav po grebenu vila od mejnega kamna do mejnega kamna in je omogočala fantastično grebensko vožnjo navzdol in enkrat konkretno tudi navzgor (od sedla Dolič na Grpišče, V6, nekaj metrov peš) vse do Nizke Bavhe (1642 m).

Tu smo slutili pot po stranskem slemenu v smeri JZ, a se v goščavi kmalu izgubi in smo par 10 m sestopili 'nožno', dokler nismo padli na strmo vlako, ki v desno za kratko pripelje na gozdno cesto, kjer smo se naigrali z iskanjem nadaljevanja, ter temeljito pretaknili levo in desno. Najlažje je nadaljevanje vdeti na drugi strani ceste ('kao' možic), kjer nekaj metrov pod njo ujamemo prečno pot in ji za kratko sledimo v desno in naravnost navzdol ('kao' možic - prečna potka se nadaljuje še naprej v desno). Pot je lepo shojena, vse bolj strma, več ali manj vodi naravnost navzdol in je za vožnjo prav uživaška, dokler je grobo ne preseka vlaka, kjer smo se z iskanjem poti spet naigrali. Na levem ovinku v hosto in malo v desno navzdol, dokler ne pademo na izrazito pot in po njej v levo, kjer se takoj spet strmo zažene navzdol in konča na gozdni cesti, tik levo od odcepa za Brvoge.

Na čudovitih iglicah pod Brvogi smo bili že domači in 300 m nižje smo na stiku s cesto (Srnjak) nadaljevali levo (malo gor-dol) vse do izrazite smrekove žive meje na levi (vikend), pod katero se navzdol odcepi kolovoz, ki pripelje do bajte, odkoder smo nadaljevali po potki (slabše viden odcep v desno/naravnost), ki nas je kar ostro pripeljala v dolino (celoten spust je nekje S5-S6). Po razgibani in prijetni peš poti ob levem bregu Save smo pribrcali do mostu, kjer smo s turo tudi pričeli...

24.6.2006: Križem kražem čez Mežaklo

V SK je opisanih več variant potepanja po Mežakli, le da smo mi hoteli zaključiti z manj znanim spustom z Jerebikovca v Mojstrano, kar je za sabo potegnilo, da moramo gor v okviru smeri, kjer gre v SK dol, saj nam tlaka iz Mojstrane v Gorje niti najmanj ni dišala.

Po cesti v Srednjo Radovno in takoj za mostom ostro levo (spomenik Požgana Radovna) in kmalu zatem desno po kolovozu zelo strmo navzgor, ki nas je pripeljal na večji rovt. Nad/mimo obeh poslopij v gozd in desno po grabnu navzgor (peš), dokler se 10-20 m višje v levo ne odcepi prijetno vozna potka, ki nas je vodila daleč v levo do 'zbiralnika', kjer zavije desno in pripelje na gozdno cesto na Mežakli, po kateri smo se pripeljali na velik travnik (planine Ravne, Oblek, Strmole). Ta pristop na Mežaklo je kar precej zahteven (večinoma V6, V7), malo pa je potrebno tudi poriniti.

Po cesti (označeno) smo nadaljevali na prijetno razgibano planino Obranica in se spustili v dolino (Sp. Gorje). Spust ni posebno zahteven, je sicer v celoti vozen, a prav nič priporočljiv, saj je kolovoz globoko vsekan in več ali manj vozimo po grabnu.

V drugo smo na Mežaklo brcali po glavni cesti do zgoraj omenjenega velikega travnika, kjer smo odvili na kolovoz, ki vodi na planino Oblek. Nad travnikom se kolovoz razcepi, pričaka tudi dobrodošlica v obliki grožnje in ker je bila podkrepljena z nezemskim rjovenjem, smo odvili po stranskem/desnem kraku, ki nas je pripeljal do vikenda. Tu smo se posvetovali z lastnikom in jo urezali naravnost po travniku, tako da smo glavni kolovoz ujeli nad planino s pobesnelim bikom, ki je bil sicer k sreči privezan. 'Markiran' kolovoz je bil zatem prav lušten za vožnjo, potekal je v senci, nas izzival s strmimi klanci (V6) in mimo planine Strženica pripeljal na gozdno cesto.

Tu smo se lovili v zmešnjavi križišč in vrh Obleka prečili na severni strani do stika z dolgočasnim glavnim makedamom, ki vodi proti Jerebikovcu. Za kratko smo se mu sicer umaknili (kolovoz pod planino Zgornji Kozjek, klanec V5-V6), zatem smo pa jedli prah vse do izravnave pod vršno glavo Jerebikovca. Presneto strm ter kar razrit kolovoz v smeri vrha smo napadli (pravzaprav sem, ednina - dvojina po drugi strani je šla bolj na lahko) na vso moč in je bil do zadnje tretjine ob številnih prekinitvah zaradi padcev malodane v celoti vozen - na zaključnem delu pa tudi zagnanost ni prav nič pomagala in je bilo potrebno riniti do tokrat zaradi mrča povsem nerazglednega vrha.

Spust je bil poglavje zase v vseh pogledih. Z vršne glave v smeri zahoda do ceste je sicer 'hud hudič', ki ga je izposojeni Scottov genij navkljub obupnemu jahaču uspel skoraj v celoti obvladati (S7), pod planino Mežakla je pa prav prijetna, čeprav zelo strma pesem (S6), ki pa se z Manjco kar ni in ni hotela uglasiti - no, nekaj modric, bušk, krvavitev in podobnega ji je le podarila...

23.6.2006: Čez Davovec (nad Preddvorom)

Prek Možjance in Štefanje gore (opis poišči v arhivu) v Štefanjo vas, kjer smo se zagnali na strm kolovoz, ki vodi na sedlo Davovec (932 m). Klanca je za 250 m (V6), pri čemer je do serpentine podlaga bolj slaba, nadaljevanje v desno pa poleg strmih odsekov ponuja tudi nekaj kratkih izravnav.

Na neizrazitem sedlu smo ujeli markirano pot (kažipot) in ji sledili v Kokro. Po zahtevnem prečenju strmega pobočja se pot po gozdnem hrbtu prek Babe v uživaški in tekoči vožnji spusti v vas Kokra (S6). Na drugem bregu nama je Pikica najprej razkazala lušten in lahak spust (po makedamu v smeri Čemšenika, kmalu na razcepu desno in nekje na 750 m desno dol po singlci nad potokom), zatem pa še prijetno neoznačeno pot, ki po pobočjih skoraj vodoravno preči do zaselka Potoče nad Preddvorom.

22.6.2006: Dovška Rožca - Mlinca

Svoje staro kljuse sem pri Valy-ju oddal na temeljito popravilo in v preskus dobil Scottovega genija (Genius), kar je bilo potrebno temeljito izkoristiti in so nemudoma padle štiri zahtevne ture. Hvala, razlika je povsem nepredstavljiva...

Tura planina Dovška Rožca - sedlo Mlinca je zelo prijetna, ampak šele od planine naprej, saj na makedamu z izjemo zadnjega klanca, ki naju je dodobra predramil, posebnega užitka nisva bila deležna. Nadaljevanje sva poiskala nekaj 10 m nad planino in se po luštni prečnici zapeljala na sedlo Mlinca, odkoder naju je čakala bolj našpičena prečnica do izvira Koritec (le nekaj kratkih mest peš), kjer se prične 'opevan' spust, ki naju je zaradi tekoče vožnje prek ravno še voznih ovir zelo navdušil (dvakrat sva morala za kratko peš - za naju pretežko). Po prečenju potoka pod Erjavčevim rovtom sva se lotila še lovljenja potk do Dovjega, kar nama je kar lepo uspelo, le električni pastir naju je pa dodobra pretresel...

18.6.2006: Brvoge - Železnica - Trupejevo poldne - Grajšca - Sedlič - Belca

Idejo za smer te čudovite ture smo napaberkovali z vseh 'možnih' vetrov, dodatno smo se hoteli ogniti tudi uvodnemu asfaltu v smeri Korenskega sedla in smo po ogrevalnem klancu do gostišča Srnjak odvili levo na kolovoz, ki vodi na Brvoge. A glej ga šmenta, sicer zelo prijeten kolovoz ni nič maral za okljuke in se je kar naravnost zagnal navzgor. Po uvodnem potisku je bilo zatem prvih 100 m ravno še tekoče voznih, po silovitem prevoju v desno je bilo naslednjih 100 m sicer še vedno voznih, a le odsekoma, kjer so vmesne izravnave skrbele za umirjanje utripa, nad rovtom je bilo pa umetnosti konec, tako da smo zadnjih 100 m do lovske koče na razglednih Brvogih bolj porivali kot vozili in razglabljali, kakšen lušten spust bi tu lahko odpeljali...

Po dolgi panoramski cesti smo se zapeljali v Železnico, kjer se klanec do lovske koče spet postavi pokonci, nadaljevanje je bilo ob bujnem zelenju sicer naravnost idilično, a višje klanci terjajo vse več sestopov in počitka, zadnjih 50+ m do sedla pod Trupejevim poldnem pa ni bilo voznih. Po skoku na vrhu smo začeli s prečenjem proti planini Grajšci, a mi je kolo odpovedalo.

Ko se enkrat začnejo okvare, jim kar ni konca, saj se vedno najde kaj novega. Tokrat so se na 'pesto zalepili' zadnji zobniki, tako da ni bilo prostega teka, pri tem pa je vožnja navzdol nemogoča. Ponavadi se po razmisleku, potrpežljivosti in šraufanju vedno kaj pametnega uredi, tokrat pa temu niti po dobri uri kar ni bilo tako. Ko začuda niti profane besede niso nič zalegle, sem kot zadnjo možnost pograbil zadnje kolo in ga nekajkrat silovito treščil v tla in stvar je bila čisto zadovoljivo urejena. Te sicer stroge intelektualne rešitve me je že kot mulca naučil Pepe iz Mikijevega zabavnika. ;)

Gor in dol po luštnih potkah in še bolj prijetnih utrinkih mimo Murnovca in Maloškega poldneva ter hiter spust po 'skakalnicah' nas je pripeljal na planino Grajšco, odkoder smo nadaljevali (malo tudi porinili) na sedlo pod Kresiščem in nadaljevali s prečenjem do Črnega vrha, kjer je bilo pa nekaj ostrih klančkov povsem nevoznih. Ko se je prečenje počasi prelevilo v spust, mi je kolo spet odpovedalo poslušnost. Tokrat so se zobniki tako 'zalepili na pesto', da nobena maža ni več pomagala. Ker je bil pred nami le še spust (pravzaprav to ni res, v mislih je bilo še nekaj idej, a smo turo skrajšali), sem verigo snel z zobnikov, tudi sprednjih, in jo privezal na okvir, tako da so bila pedala prosta.

Spust po/ob grebenu do Sedliča je bil naravnost čudovit, tudi s sedla je bilo prav spodobno, dokler dobrih 100 m nižje nismo padli na makedam ob potoku Belce, ki smo se ga morali držati vse do doline, kjer smo za uravnoteženje, ker preveč zlorabljamo kolesa, tolkli še slabe pol ure asfalta, ki tudi ni od muh, saj je Pikici tudi tu uspelo v prekrasnem loku poleteti čez balanco, slike pa zaradi pločevinaste gužve na cesti žal ni bilo moč tako hitro posneti...

17.6.2006: Prek Nanosa

Na Tabli naju je predramila beseda o hudem klancu na Plaz, ki je kot dostop na Nanos opisan na MTBslovenia.net. Tega 'hudiča' sva si šla iz radovednosti pogledat v živo in sva pokleknila na celi črti...

Uvodna dolga prečnica pod celotnim JZ robom planote Nanosa naju je navkljub bolečemu poletu po pobočju lahkotno navdušila. Poseben utrinek je pogled na 'tipično kraško cerkvico' sv. Nikolaja s prikupnim zvonikom. Zatem se je kmalu pričelo zares, dobrih 200 m visok klanec na Plaz je bil v uvodnem delu presenetljivo 'lahak', dokler se na lepem ni postavil bolj pokonci, oborožil z dodatki številnih skalnatih stopnic in z gruščnato podlago. Morala bi vedeti, da ne bo šlo v celoti na kolesu, če je že spust po tej poti ostro ocenjen (S5, mesta S6).

Nova veriga mi je že od Razdrtega nekaj preskakovala, za nameček je odpovedala tudi prva prestava, a sem vseeno in navkljub številnim prekinitvam in peš prestopom čez 'stopnice' striktno vztrajal na kolesu, ko je Marijana že davno obupala, dokler proti koncu zagnanost vendarle ni otopela. V gozdu naju je zatem pričakalo še 200 m zahtevnega klanca, ki pa je bil (razen kratkega začetnega dela), povsem 'luštno' vozen.

Na planoti naju je spremljal vonj po morju, dišeči borovci, žgoče sonce in le prašni makedam nama je vse bolj najedal, dokler nisva ob prvi priliki (slabih 900 m) po vse bolj razgledni potki odvila desno na travnik in se strmo zagnala do sv. Hieronima - take pristne, skromne in nevsiljive kraške cerkvice se nama naravnost dopadejo! Nad cerkvijo sva sledila makedamu, ki se skoraj do koče vije tik ob desnem robu planote.

Spust za 'ekstremiste' je bil opisan že v 'prastarih' SK in sva se vnaprej pripravila tudi na kako pešačenje, a je bila potem vožnja proti pričakovanju prav luštna tudi za naju. Nekaj sva se sicer lovila na strmem travniku, nižje, kjer so bile opisane največje težave, sva pa po kamniti mulatjeri z manjšim dodatkom grušča začuda celo brezskrbno uživala v vožnji. Spust sva spodaj zaključila na zaraščenem kolovozu in po gozdnih potkah za nosom pripeljala v Veliko Ubeljsko...

14.6.2006: Iz Tržiča prek Dolge njive na Jezersko

Z Dolge njive na Jezersko je tura, ki naju je že dolgo vabila. S kolesom do Spodnje Dolge njive sva že kar domača, tu naju je pa pričakal zelo hud/strm klanec do Zgornje Dolge njive (kolovoz + travnik), ki mu kar ni hotelo biti konca. Spodnja polovica klanca je bila res izredno zahtevna (bolj V7 kot V6), saj poleg moči zahteva tudi dobro tehniko, v drugi polovici je strmina močno popustila, zato pa je bilo na poti vse več kamenja, na planini je bila pa zemlja še od snega namočena.

Sledili so številni luštni utrinki pri prečenju Plešivca, ki jih je na eni od zelo ostrih 'stopničk' na lepem prekinil oster 'penk', ko sem pri potisku na vso moč strgal verigo. Že tako sva bila s časom precej na tesnem, potem sva se pa še celo uro pregovarjala s členkom in zatičem, ki se kar nista hotela združiti. Zaplet so končno rešili dobro merjeni udarci s kamnom, ki so trdoglaveža končno prepričali v poslušnost ;)

Tudi nadaljnje prečenje je v prijetnem okolju zelo všečno, z orientacijo ni večjih problemov, čeprav sva tu in tam vozila po svoje, saj se nama opis in stanje parkrat kar nista hotela poklopiti (spremljaj oznake 'SAM' in vedno uberi najbolj smiselno/prečno nadaljevanje). Žal so naju pa vse do Virnikove planine morila številna (večinoma od letošnje zime) podrta drevesa, ki so nama vožnjo kar prepogosto prekinjala. Gotovo bova pot še ponovila, a le za predhodno pridno motorko...

11.6.2006: 'Tolminske krvavice' (Razor - Kal - Dobrenjščica)

Opis te čudovite ture smo (kje pa drugje ;) spet sneli pri Jiržiju, pri čemer smo vbodni del zastavili po svoje. Tura na Tabli sliši tudi na ime Tolminske krvavice, nekaj smo jih pojedli že pred prečenjem (kolo), nekaj na njem (veje), na spustu se je pa kar usulo (skale). Tu res kot pribito velja nomen est omen! Tura je več kot vredna obiska - koliko luštnih trenutkov bi zamudila, ko ne bi imela kolesa...

Od parkirišča pri gostišču smo se skozi slikovit predor zapeljali na še bolj slikovit Hudičev most, kjer smo globoka korita Tolminke le slutili. Malo višje smo skočili pogledat v Zadlaško jamo, kjer je Dante baje (legenda ni resnična) v azilu pisal Božansko komedijo. Višje smo za vasjo Zadlaz-Čadrg s ceste zapeljali na kolovoz, zatem pa na razcepu markiranih poti ubrali zgornjo prečnico, ki vodi do ceste proti Tolminskim Ravnem. Prečna pot se nam je strašno dopadla, saj premore prav luštne detajle, posebno del, kjer pot 'konkretno spodjedeno' preči zasekano grapo, tudi prehod preko mostička je bil malce psihičen in le na dveh krajših odsekih smo morali kolo tudi poriniti (na začetku in na koncu).

Asfalt do Raven je bil sproščujoč oddih pred zahtevnim vzponom do planine Razor. Posebno drugi del vzpona je utrujajoč, saj se odseki V6 kar vrstijo, kako mesto je pa tudi težje. Na planini se pa tura šele zares prične, za uvod nas je pričakal hiter odsek, 'ugankarska zajezitev', zatem pa so se luštni odseki gori in doli vrstili eden za drugim. Glede na opis in zemljevid nas je malo begalo stanje na terenu (očitno nova markirana pot), dokler se ni pričel izjemno zahteven klanec (V6) z mestoma zagruščeno podlago, ki vodi na idilično planino Na Kalu.

Od planine smo nadaljevali na drugo stran Migovca, kjer je sledila še bolj slikovita prečnica vse do planine Dobrenjščica. Razgledi, utrinki, okolje, linija,... - utrip poti je bil naravnost navdušujoč! Za pestrost so skrbeli tudi številni snežni plazovi, ki pa so nas prijazno prenašali. Vijugast spust na travnati potki do planine je bil pravšnji trening za kar silovit spust v dolino, kjer so bili nekateri okljuki zelo ostri in za nameček tudi kamniti, tako da nekaj poletov s kolesa ni manjkalo. V drugem delu spusta smo zastavili bolj previdno, saj je bilo vse skupaj izpostavljeno in precej kamnito. Nižje v gozdu smo tekoče in hitro 'pridrveli' do nezgrešljivega jezu pri izviru Tolminke, kjer so nas v vzorcu 'nekam sumljivo' pričakali številni balvani.

Po požirku smo se že hudo načeti zagnali v nepričakovano oster klanec nad kočo, kjer je sledil še bolj nepričakovano nevaren spust po cesti, ki to od potresa naprej ni več! Tu je med skalnimi bloki padla še zadnja krvavica, zatem nas je blaga cesta mimo ogromnega zemeljskega plazu na levi (pod Čadrgom) pripeljala do odcepa za spominsko cerkev na Javorci, in ker smo bili spet polni moči, smo se zagnali še teh 150 m navzgor. Od cerkve sem se za razliko od deklet ('Dost mava!') po strmem pobočju spustil po markirani poti, ki pa ni več vzdrževana! Na cesti nas je za konec dotolklo še nekaj nepričakovanih klancev, pri tabli TNP smo se pa po kolovozu spustili nazaj na izhodišče, odkoder smo skočili pogledat še vojaško pokopališče iz prve vojne.

10.6.2006: Nad Baško grapo: Možic in Kobla

Podbrdo - Huba - Lajnarjevo sedlo - Možic - Vrh Bače - smučišče Kobla 3 - Kobla - Vrh Bače - Bača - Podbrdo. Luštno mulatjero iz Baške grape na Možic s tokrat lepo voznim spustom na sedlo Vrh Bače sva že spoznala, zaradi pozne ure sva takrat zamudila spust s sedla naravnost v Podbrdo in sva šla v soboto vse skupaj popravljat. A z dodatkom ostre začimbe, vključila sva krog s Koblo, kamor naju je že dolgo vleklo gledat, kako hudi so klanci, ki jih Paternu v SK tako izzivalno ponuja vsem kolesarjem. Vrhunec ture je bil pa izjemno čudovit vršni spust po grebenu Koble!

...Po spustu z Možica sva se s sedla Vrh Bače spustila po slabem kolovozu do gozdne ceste, ki naju je pripeljala na kolovoz, kjer se prične pet zaporednih zloglasnih klancev do vrha sedežnice Kobla 3. Brez obotavljanja sem se zaprašil v prvega, ki je zelo strm, posebno v srednjem delu, z neprijetnim dodatkom grušča in sem na ključnem mestu tudi padel s kolesa. Motivacija je bila tolikšna, da sem se brez obotavljanja po klancu spustil navzdol, ga naskočil v drugo, tokrat brez 'nezgode' zvozil ključni del in ko se je klanec že nekoliko položil ter sem se že videl na vrhu, sem le nekaj 'ušivih' metrov pred izravnavo zaradi zdrsa zadnjega kolesa nepričakovano odletel. Za tretji naskok pa žal ni bilo več prave moči, ker so bile noge že goveje, tako sem nadaljeval z mesta, kjer sem padel in potem malo iz trme malo iz jeze na moje veliko presenečenje v enem kosu in brez sestopa zvozil vse ostale klance. Drugi je bil dolg, a manj strm, tretji je bil kratek, četrtemu kar ni in ni hotelo biti konca ter je neprestano ponujal tehnične vložke na meji padca, peti je pa za konec celo ponudil kar prijeten iztek.

V SK je vseh pet klancev ocenjenih kot skrajno težavnih (V7) in povsem možno, da je bila podlaga pri mojem poskusu v boljšem stanju. Meni se klanci namreč niso zdeli tak 'bavbav', prvega in četrtega bi tudi sam ocenil v okviru V7, ostali trije so pa vsi za celo stopnjo lažji.

Z vrha sedežnice sva se za kratko zapeljala nazaj in se po markacijah strmo zagnala proti grebenu Koble, do kamor vodi tehnično zelo težaven klanec. Na grebenu je bilo potrebno na nekaj metrih kolo tudi poriniti, drugače je bil pa v čudovitem ambientu prav luštno vozen. In potem spust...

Luštno, luštno! Spust je bil tako skrajno čudovit, da fotke z vrhunca sploh nimava, ker se nama je zdelo škoda ustavljati. Prav z vrha Koble s kolesom sicer ne gre, zatem sledi več ali manj položen del vseskozi travnatega grebena (desna stran je kar ostro odsekana), ki se kmalu strmo (prijetno strmo, brez ovir, mesta do S6) prelomi navzdol. Užitek je trajal dobrih 100 višinskih metrov, zatem je sledila prečnica (vseskozi gor-dol), ki naju je dostavila nazaj na Vrh Bače.

Od lovske koče sva v desno ujela mulatjero, ki se spusti v Bačo. Vršni del je silovit, ozka potka, z ostrimi ovinki in z nekaj dropi. Tu sva brez razmišljanja na serpentinah ročno obračala in drope sestopala, zatem je se je pot prelila v mulatjero, ki je bila luštno vozna, z enim dodatkom strme bližnjice (markacije). V Bači sva nadaljevala za markacijami mimo cerkve sv. Lenarta v prekrasno vozen smrekov gozd, kjer sva kar naenkrat padla v goščavo, ki naju je temeljito opraskala. Malo sva se čudila, rinila naprej, se potem vračala nazaj, našla spregledan odcep, ki naju je tik pred nalivom dostavil v Podbrdo.

4.6.2006: Slikovita prečnica pod Čavnom

Slikovit in zahteven vzpon na Veliki Modrasovec prek Predmeje je opisal že Marko v SK, Jirži je turi na Čaven z veliko mero domišljije dodal še bolj slikovit in zahteven spust, ki je gotovo nekaj najslajšega, kar gorsko kolesarjenje lahko ponudi. Silovita prečnica je navkljub 'mestoma' netekoči vožnji zelo luštna, izjemno slikovita, odsekoma pa tudi skrajno izpostavljena in ji na srečo kar ni in ni bilo konca...

Za prvo presenečenje je z napačno informacijo poskrbel domačin in smo 'za kazen' ponovili cesto Čohe - Gorenje in zatem le ujeli staro Resslovo cesto. Prva polovica vzpona po slikoviti 'cesti' je bila prijetno lagodna, z nekaj strmimi ogrevalnimi klanci (eden je bil le prekamnit), a so bili obljubljeni še hujši (SK: zaključni odsek V6-V7). Nad razcepom poti (polovica vzpona na Predmejo), se je poskočnica nemudoma začela, a je vsakemu zahtevnemu klancu sledila kratka izravnava za počitek, dokler se en zelo kamnit klanec kar ni in ni hotel zravnati, tako da je šlo s počitki le 'na kredit'. Eno zagruščeno mesto je bilo sploh strmo, pa se je počitek zaradi padca s sedla kar sam vsilil. Pikica je tudi uspela nekaj pojamrati, Manjca je bila pa tako temeljito zdelana...

Nad Predmejo smo seveda namesto dolgočasnega in dolgega glavnega ovinka naskočili gozdno cesto v levo, a se je bližnjica tudi tokrat po pravilu izkazala za časovno najdaljšo možno razdaljo med dvema točkama. Takoj po zapornici me je v desno premamila strma vlaka, na katero sem se tudi nemudoma zaprašil in smo se domenili za 'mobilni' stik. Kar strm klanec me je pripeljal na izravnavo, kjer se je vlaka razcepila na tri krake, a se je vsak končal sredi ničesar. Po nekaj porivanja sem spet stopil na 'kolesnice', ki pa so kmalu ugasnile in skozi hosto sem se prebil do vzorno vzdrževane ceste, za katero pa nisem vedel ali je že ta glavna ali še bližnjica in sem se v levo pripeljal do razcepa ('pri podrti smreki'). Naš 'mobilni' stik je seveda odpovedal, ker signala v gozdu ni bilo, nekaj časa sem ga iskal, nadaljeval vse bolj navzdol in ga našel spodaj pri zapornici(!), kjer je telefon izdavil nekaj o podrti smreki, pa markacijah in porivanju kolesa.

Šibal sem nazaj do razcepa in po kraku čez podrto smreko ponovil vajo deklet, da se ne bi še bolj lovili (krak v desno je prava izbira in zagotovo pripelje na glavno cesto). Dekleti sta mi na razgledni točki zmrznili in niti vršni vzpon na Modrasovec (na zemljevidu je vrisan kot cesta, dejansko gre za opuščen in zaraščen kolovoz) ju ni ogrel, čeprav smo se tik pod njim zagrizeno pretepali z gostim šavjem.

Opis ključnih točk spusta je odličen, tako da se nismo lovili z iskanjem in smo toliko bolj uživali tako v vožnji kot ob sami trasi zelo pestre smeri. Prečna pot, ki je srčece spusta, je res nekaj enkratnega, v vseh pogledih za razred bolj slikovita (beri hujša) od znane Bornove poti na Begunjščici! Izjemno izpostavljenih detajlov okoli številnih robov kar ni bilo konca, tako da smo se po malem že 'bali', da smo zgrešili odcep navzdol. Kakšnih posebnih spustov/dropov na prečnici niti ni, nekaj odsekov je celo uživaško hitrih, težja tehnična mesta so večinoma kratki klančki navzgor in večkrat gre čez ovire le peš, saj so določena mesta tudi skrajno izpostavljena - vseskozi je potrebno 'le' paziti, da ne padeš na napačno stran, kajti to bi uspel narediti samo enkrat...

3.6.2006: Večerna na Lubnik

Lubnik naju je prvič navdušil s prijetnim spustom, v soboto sva bila gor že četrtič, a sva očitno postala malo razvajena, saj se nama spust sploh ne dopade več. Za nameček so luštno vozen in gladek kolovoz nad Gabrovim nasuli ter grobo razširili. Zato se nama pa sedaj izjemno dopade vzpon, ki sva ga nad Lovrenško goro potegnila po svoje in sva se tudi asfaltu nad Breznico skoraj v celoti ognila. Povsem nevozni vršni del do koče sva pustila na miru in z vzponom zaključila na JV grebenu nekje na 950 m (z izravnave nad 'ta hudimi' klanci v desno navzgor po strmi poti).

Po makedamu iz Zminca in na razcepu nad kmetijo levo do izravnave, kjer se v desno navzgor požene prijetna potka. Po njej mestoma strmo (kratek odsek je prestrm za vožnjo) na jaso, kjer na vrhu travnika v levo navzgor ujamemo nadaljevanje poti, ki ima zelo strm, a začuda vozen uvod. Višje se priključi opuščenemu kolovozu, kjer za kratko nadaljujemo desno do naslednjega razcepa, ostro levo in nekaj metrov zatem zelo strmo desno navzgor na izrazit gozdni greben, ki pripelje v Breznico pod Lubnikom. Levo po asfaltni cesti nekaj 100 m, dokler se ostro desno ne odcepi vzdrževana gozdna vlaka. Po njej do kar izrazitega gozdnega hrbta (tik pred njim je vabljiv stranski odcep v levo, ki zna biti boljša izbira nadaljevanja)(če je trava pokošena, je do sem najbrž možno priti tudi po kolovozu, ki se prične v vasi), kjer na njegovi desni strani odvijemo po stranskem kraku levo navzgor. Pot je v suhem verjetno v celoti vozna, v mokrem pa zaradi potočka na dveh odsekih za kratko pešačimo. Gozdno cesto (običajna kolesarska smer) dosežemo na veliki izravnavi, kjer se kmalu pričnejo vrstiti strmi in kamniti klanci proti vrhu Lubnika.

28.5.2006: Mangart, zaključna

Pomladna goljufija na Mangart nama je prišla tako v kri, da sva jo z veseljem posvojila za tradicionalni zaključek smučarske sezone. Kot nalašč je bila cesta tudi na sveže sfrezana vse do vhoda v zadnji tunel, pogled na drugi strani je bil pa zelo obetajoč!

A glej ga zlomka, kako sva neumno pogledala na drugi strani vršne glave. Žleb, kjer poteka Slovenska pot, je bil kopen, Slovenska grapa je bila neuporabna, vstop Zimske smeri pa tudi povsem suh. Pociljala sva na običajni obvoz levo po jeklenicah Italijanske poti, ki pa so bile ravno tako vse kopne, pravzaprav sva že pozabila, da je tam toliko varoval. Tako kopnega Mangarta v zimski sezoni pač še nisva doživela. Trmarila sva s smučmi čez jeklenice in nad njimi čudežno zagledala smučini, ko sva dosegla rob, nama je pa nasmeh ob pogledu na Zimsko smer v trenutku zaigral na obrazu.

Z užitkom sva se po smeri vzpela vse do rame, odkoder je do vrha le še lučaj, ki pa ga s snegom kar nisva uspela povezati. Na vrhu je bilo res luštno, spust prav tako, pešačenje do izhodišča je bilo pa sploh nekaj najboljšega... ;-)

27.5.2006: Slovenska in 'spust' čez Prag

Kako kopno je delovala stena, suha kot poper! Po drugi strani naju je bodril snežni jezik, ki se je globoko v Bistrico spuščal vse izpod stene. Spust čez Prag sva imela že dolgo v mislih, a sva ga vztrajno izbirčno odlagala, saj za naju kar ni bilo dovolj zalito in sva tako cincala v vseh teh letih, da sva na koncu zadela daleč najbolj neužitne razmere. Vse v slogu: "...prešerna se brani in ples odlašuje, si vedno izgovore nove zmišluje...".

Vstopni skok Slovenske je bil zalit skoraj do vrha, ravno za jutranjo telovadbo ga je bilo, nad njim pa malodane kopno do nad Belih plati. Za bolj pestro turo je Marijana nad Macesni naivno nasedla čudovito uhojeni potki v levo, jaz sem se ji pa dal zapeljati, čeprav sem 'točno' vedel, da je treba iti po prečnici desno navzdol, kot sem imel v spominu izpred treh let. Družno sva se izgubila v zelo čudnem svetu, kjer je bilo vse dodobra podrto in nasploh nič užitnega. Po uri sva se vrnila nazaj, kjer sva pri Macesnih uzrla zasledovalce, dva sta se zatem celo poskušala izgubiti prav tam, kjer sva grešila sama. 'Mesto zločina' je res kot nalašč, kar kliče po tem, da zgrešiš, saj je napačni krak čudovito uhojen. Nič čudnega, saj če bi vsi zgrešili, bi bila napačna potka dvakrat shojena, pravilna pa le enkrat. Resnici na ljubo ni čisto tako, a podlaga v levo je zemlja, v desno pa kamen...

Nad prijetnimi Belimi platmi sva si spet lahko nadela dereze in uživaško dosegla skok pod Bučerjevo steno, ki pa tudi ni bil do vrha zalit. Prestop krajne poči je bil sicer lahak, a je malo pa le motilo kakih 5 m zraka med nogami. Tudi siten žleb pod Škrbinico je bil kopen, višje je bilo potem končno za uživaški 'hej, juhej'. Po Slovenski grapi in Prevčevem izstopu smo družno kar poleteli čez Steno.

Pogled proti vrhu Triglava ni bil nič obetaven (kopen Mullerjev kamin), tudi dež se je najavljal in sva malo pod Kredarico obrnila in se navkljub slabim izgledom odločila za spust čez Prag. Kar tako, za hec! In ta pester hec je bil dooolg skoraj 3 ure, kolikor sva rabila do Aljaža. Prav vsi 'pragovi' so bili kopni, vmes sva se sicer smučala, a sva smuči petkrat pripenjala nazaj na nahrbtnik...

20.5.2006: Pod steno Hudega vršiča

Ko sva pod Kuntarjem prestopila levo na 'Prestreljeniški led' naju je pozdravila tako gosta megla, da nisva kaj prida videla. Ciljala sva proti Oknu, kjer sva imela v glavi prav luštno 'raziskovalno' idejo, a niti stene nisva videla, kaj šele prehodov v smeri glavnega grebena. Prečila sva levo, a verjetno premalo, saj naju je teren povlekel nazaj desno in sva mu sledila vse bolj strmo do stene (dobrih 2300 m, zadnji lučaj do 50°), kjer je bilo veselja nemudoma konec. Slepih miši se nama v vse bolj gnilem snegu ni dalo več igrati, tako sva se sprijaznila s polomijo in odsmučala po pristopnih sledeh.

Žal se je vreme ravno za vikend izpridilo, pa tako luštne spuste bi se še dalo voziti, zdaj bo pa sneg žal pobralo. Zjutraj sva sicer bila na drugem izhodišču, a je neumorno scalo, tako da sva nadaljevala do Neveje, kjer je pešačenja malo (dol grede ga je bilo točno 8 min)...

14.5.2006: Žleb med Lastavicami in Divjo kozo (Forcella delle Vergini, 1950 m)

Odkar sva začela turno smučati, naju je mamila Trbiška škrbinica (2240 m), a naju dolg pristop po dolini Mrzle vode ni nikoli prepričal, ker sva namreč čisto prelena za take položne pohode. Ko sva poleti bluzila tam okoli, sva splezala čez 'Škrbino Lastavic' (v kopnem je bil vršni del precej smotan) na drugo stran v Mrzlo vodo ter dobila strašno mamljivo idejo ture: iz Žabniške krnice na Forcella delle Vergini, kratek spust v Mrzlo vodo in vzpon na Trbiško škrbinico. Spust bi izvedla po smeri pristopa. Tura iz Žabniške krnice na Forcella delle Vergini je opisana tudi v Candolinijevem vodničku.

Po načrtu sva splezala na škrbino (vršni del je bil presneto strm), a so bili zadnji izstopni metri tako sumljivo 'zagnojeni', da ob soncu, ki je ravno začelo nažigati točno na škrbino, čez dve uri, ko naj bi se vrnila s Trbiške škrbinice, nikakor ne bi bili več varni za spust. Tako sva nemudoma prečrtala nadaljevanje in odsmučala po žlebu nazaj v Žabniško krnico, kjer se je pa vse skupaj nemudoma zabutalo in po vrhovih zameglilo. Kaj sva hotela, šibala sva še enkrat nazaj gor na škrbino!

Ker tako strme zadeve na tako dolgem odseku verjetno še nisva smučala, sva v drugo žleb še temeljito premerila. Višina žlebu je 250 m, pri čemer je spodnji del širok in ni pretirano strm (do 40°), v zgornji polovici strmina hitro narašča, 100 m pod vrhom se žleb zoži na 3-4 m, kjer strmina presega 45°. Žleb se 60 m pod vrhom razcepi, levi krak je primeren za smuko in je večinoma širok le dobra 2 m, strmina pa pod 50° ne pade več. Na mestih sva izmerila 55°, pri čemer sva merila zelo konzervativno, saj je v mehkem nekoliko nezanesljivo nastavljati merilec. Izpostavljeno pa ni, čeprav bi se padec v strmem delu nižje na ovinku/razcepu verjetno trdo končal...

Ko sva v drugo ravno 'nabadala' vršni del, je počilo kot za stavo, a je na srečo zagrmelo le nebo. Megla se je še znižala, na vrhu je začelo deževati, tako da sva tudi v drugo obrnila in še enkrat odsmučala žleb. Ponovitev je bila občutno lažja, bistveno bolj sproščena, pravzaprav en sam užitek smučanja na strmem terenu. Če čisto malo pretiravava bi zapisala, da je v krnici in nižje še nekajkrat močno usekalo, deževalo je več ali manj vse do podna, vmes je za spremembo tudi lilo, tako da sva bila mokra kot cucka, žejna pa prav nič!

13.5.2006: Veliko špičje iz Trente, Tumova

Tumova na Špičje naju je že dolgo mamila, najprej sva mislila potipati v kopnem, na koncu sva jo pa ujela tako lepo zasneženo, da sva jo lahko presmučala. Z užitkom! Vse skupaj je bilo nepozabno lepo...

Zadnji teden je bilo Špičje zelo aktualno, v nedeljo so Tumovo tudi presmučali, v četrtek je 'neuničljiva' Maja presmučala Skrito diagonalo - obe potekata 'nekje' v okviru Tumovega vzpona. Dostop do vstopa v steno je kar dolg, a še bolj položen. Spoznala sva ga letos, ko sva Tumovo na začetku zime po neumnem iskala v napačnem kotu. Tokrat nisva mogla zgrešiti, saj sva imela 'markirano'.

S snežišča pod steno Velikega špičja na greben, ki Tičarico veže s Špičjem, od koder sva prestopila čez 'razič' v izrazito grapo, kjer poteka smer Skrita diagonala, ki je najbolj naraven in logičen prehod čez steno. Na vrhu 'spodnje' grape sva po zelo izpostavljeni in strmi prečnici v levo prestopila v 'zgornjo' grapo, kjer sva preplezala kratek ledni skok, ki je bil za nameček ožji od smuči - drugih težav v smeri ni bilo.

Na grebenu sva močno zacincala, če ne bi kar takoj obrnila, saj je nadaljevanje proti vrhu izgledalo skoraj kopno in tudi sneg je bil v Skriti diagonali ravno prav mehak za varno smuko. A brez vrha se kar nisva pustila zadovoljiti in sva potegnila za sledmi (dan pred nama sta bila še dva ponavljalca) ter se glede na ušivo zalito pobočje naigrala z iskanjem prehodov vse do najvišje točke, ki sva jo v megli komajda določila.

Na koncu se je celo izkazalo, da sva lahko smučala čisto z vrha, dva prehoda sva glede na izpostavljenost in opasti nežno izsilila prav po rezi, potem pa za sledmi, vmes za kratko peš, enkrat po travi, potem pa po svoje kar naprej po zasneženi prečnici vse do vpadnice grebenske grbe, ki jo omejujeta izstop Tumove in Skrite diagonale. Vršni, grebenski del je sicer izpostavljen, a lahak - vseeno je bila zbranost popolna, saj nama je pod smučmi močno plazilo. Do grebena naju je čakalo kakih 100 m vzpona in Peter...

Prav tisti prijazni Peter, ki naju je pred tremi leti vodil prek nepozabnega grebena Bavškega Pihavca. Tokrat naju je povabil smučat Tumovo, ki jo je poskušal pred tednom, a je zaradi pretrdega/pomrznjenega snega sestopil peš. Malo sva sicer kolebala, ker je nisva pred tem 'pretipala' in ker je prehod z grebena izgledal zelo kočljiv, saj se je bilo potrebno ob polni izpostavljenosti spustiti čez opast. A sva se kar hitro navdušila za spust in res odlično, da sva si premislila - Peter hvala! Tumova smer je namreč bistveno bolj pestra, bolj odprta, v povprečju tudi bolj strma in v zgornjem delu zelo izpostavljena. Predvsem pa je bolj tekoče smučljiva in ni se bilo potrebno ubadati z ledno ožino. V splošnem je težavnost Tumove (brez ocene, 50°) podobna Skriti diagonali (V+, prehod S6), ki v prečnici premore zelo zahtevno mesto.

Spust prek opasti se je zatem izkazal za manj problematičnega in se je dalo lepo oddrsniti, nižje se je pa sploh dalo povsod z užitkom vijugati, saj so bile snežne razmere še vedno odlične. Tumova tako kot Diagonala vseskozi preči počasi v levo. V vršnem delu si sledijo strmi prehodi in izpostavljene prečnice, ki privedejo na širšo gredino, ki je nagnjena nekoliko navznoter, tako da občutek izpostavljenosti izgine. Nižje gredina preide v flanko, ki se tik nad razom priključi Diagonali. In ravno v spodnjem koncu gredine, tam kjer nad njo zija strm žleb (baje je prav tam Tuma našel prehode čez steno), je res glasno počilo in plaz snega in nekaj kamenja je prihrumelo navzdol točno v sredo med naju, kjer je bilo slabih 10 m širine. (Tik pred pokom sem presenečeno/zgroženo opazil, da sem z enim pancarjem smučal kar na 'walk'). Začetni/hitri del plazu je tako oplazil Marijano, ko se je pa hitrost umirila je premaknilo mene. Imela sva res 'peklensko' srečo, da nisva fasala glavnega curka in sva po taki siloviti budnici nemudoma odmaglila še spodnji del smeri, saj si nisva želela, da se na naju podere še kakšna opast.

Pred spustom sva malo celo računala, da bi za posladek posmučala še Diagonalo, a nama je bila tako temeljito izbita iz betice, da smo po luštnem gnilcu družno odvijugali v dolino. Midva sva se spodaj še igračkala z iskanjem čim krajšega pešačenja in sva tudi ujela ustrezno plazovino, ki naju je pripeljala skoraj tik do ceste, res sva se pa morala na divje spuščati skozi vse bolj gosto šavje.

7.5.2006: Čez Škrlatico in skozi Rokavski ozebnik

Z vrha Škrlatice (2740 m) se 'po spisku' da smučati v krnico V kotlu (2300-2350 m, do sedaj le dva? spusta v 'davnih' sedemdesetih: Vzhodna stena, brez ocene). A kam potem? Iz Kotla dol ne gre, ker se v žlebu, ki vodi v krnico Pod Dolkom, vrstijo skoki. Da bi se vračala na markacije in sestopila nazaj v krnico Zadnji Dolek naju tudi ni prav nič vabilo. Vse upe sva tako položila v najbolj smiselno smučarsko nadaljevanje: v prehod, ki iz Kotla vodi na Rokavsko škrbino (2515 m) med Visokim in Srednjim Rokavom in ki je v kopnem 'šala mala' (mesto II). Od tam bi po Rokavskem ozebniku brez težav odvijugala v krnico Na jezerih...

Dan se je začel sredi trde noči in za dober uvod nemudoma poskrbel z enourno zamudo, ko sem v kleti 'navdušeno' razbijal po smučeh in verjetno prebudil vse naokoli. Iz Vrat sva potegnila po markirani poti proti bivaku IV, a sva nad skokom ubrala bližnjico tik ob grebenu Dolkove glave, ki sva jo 'raziskala' lani. Mimo bivaka (postavljen šotor?!), po markacijah mimo Strmih polic in po prečnici ob globokih sledeh do Zadnjega Dolka, do kamor se vedno tako črevasto vleče. Tu so sledi odvile na Kucelj in naju pustile izgubljene v megli, ki se je medtem trmasto usedla na vrhove.

Vse skupaj je v mlečni belini izgledalo povsem brezupno, a o tem sploh nisva spregovorila in sva trmasto vlekla naprej po snežišču, dokler nisva zaslutila prehoda v desno, kar nama je potrdila markacija in takoj zatem v steni tudi prva jeklenica. Nobenega razmisleka, nobenega tehtanja, nemudoma sva vstopila, preden bi se utegnil kdo naglas vprašati o smiselnosti nadaljevanja. Misli so tako preklopile na meter pred/pod/nad/za sabo, saj sva za začetek imela opraviti z zelo izpostavljenimi poličkami, ki se gor-dol vijejo okoli Škrlatičine gmote. Nekaj varoval je gledalo ven, še več je bilo zakopanih, tudi žleb je bil globoko 'zakopan', tako da sva se kar namučila, da sva prerila na škrbinico, odkoder se na drugi strani v steni v ravno vrsto en za drugim ne postavijo številni klini in skobe. Težave so presahnile in že sva bila v škrbinici tik nad izrazito ramo v J grebenu Škrlatice (2539 m).

Tu naju je megla že malo bolj znervirala, saj se v smeri Kotla ni videlo čisto nič in le kako bova našla prehod iz krnice na Rokavsko škrbino, ko ga je od spodaj že tako ali tako težko vdeti? Pomisleke sva še enkrat dosledno postavila na stran in se posvetila vršnemu grebenu, ter z 'dvojno taktiko pristopa' iskala optimalne/zalite prehode za spust, ki sva jih našla več ali manj strogo v okviru poti.

Na vrhu so se naju le usmilili tudi oblaki, ki so se počasi začeli trgati in kar najhitreje sva zastavila s spustom. Vršni del v okviru poti in po plitvem žlebu pred zgoraj omenjeno ramo sva odvila levo v smeri Kotlov, kjer sva z navdušenjem opazovala, kako se je megla počasi razkadila. Še prestop preko robu in že sva se po širokem pobočju pod V steno Škrlatice spustila v krnico ter vmes dodobra naštudirala prehod, da nama ja ne bo utonil nazaj v meglo. Sam spust z vrha Škrlatice v krnico V kotlu ni pretirano zahteven, prehodi do 45°, zgornja polovica izpostavljena, če upoštevava še siten dostop in ošabni kraljici tudi malo pogledava skozi prste, bi smeri morda lahko pritisnila štirico.

V kotlu sva za kratko izpregla in se potem nekam počasi zvlekla do zatrepa. S prehodom, ki je od daleč deloval prav enostavno, sva nameravala opraviti prav na lahko, tako da v mehkem snegu niti derez nisva natikala. Po uvodnem kar strmem žlebu sva trčila na najtežje mesto, kjer se desno točno v smeri škrbine odpre zelo strma gredina, do katere pa vodi le ozka in presneto strma laštica. Ko sem nekaj metrov višje malo negotovo opletal z 'antenami' nahrbtnika, iskal zanesljive stope in po mehkobi brez kakega uspeha v prazno ropotal s cepini, sem zabremzal in se vrnil po okrepitve. Odvrgel sem 'pujsa', obul dereze, se navezal in se zagnal v drugo. Začetni del je bil tokrat neprimerno lažji, nad drugim robom sem pa dolgo časa cincal, preden sem vso težo le postavil na očiščen stop, ki je bil moja edina opora, saj se prav tam v roke ni hotelo prav nič zagrabiti. Zatem sem prestopil na gredino in odkopal večjo skalo, kjer sem se odlično zasidral, a nahrbtnika vseeno nisem uspel potegniti za sabo, tako da je morala šibka Marijanca pritovoriti oba naenkrat in sem bil zatem še oštet, da je bilo vse skupaj celo malodane povsem enostavno!

Nadaljevanje do škrbine je bilo lahko, tudi spust po Rokavskem ozebniku ni bil zahteven, čeprav se je v spodnjem delu (najožjem in najbolj strmem) navkljub pozni uri še svetil led (do 45°, 200 m, recimo III+). Nadaljevanje je bilo za utrujene mišice pravi balzam, saj sva v dolino oddrvela po lahkotnem veselcu. Zelo pestra tura, samotna, kar divja, predvsem pa dolga in zanimiva ter ravno pravšnje vreme, sva modrovala na koncu. Taka potepanja čez vrhove naravnost obožujeva. Izvrstno, midva bi še in še in...

6.5.2006: Razor iz Mlinarice

Čudovito smer spusta z Razorja (Žabji krak, z vrha v Mlinarico, V, 40-45°, prehodi 50°, izpostavljeno) sta smučarskim navdušencem podarila Črnivec in Terčelj. Midva sva se lani v pomanjkanju snega več kot zadovoljila s peš pristopom (glej tam za opis smeri) in od takrat nama je spust kar naprej letal po glavi. V soboto so bile končno primerne razmere, Vršič kopen in ni, da bi zamudila...

Sneg je bil za hojo odličen ("Razmera je strašansko ugodna. Sonček, trdo, fajn grifig sneg...", če parafrizirava smučarskega Dava), prehodi zaliti, le nepretrgana plazovina na gredini nama ni nič dišala. Na vrhu sva bila pa odločno prezgodnja, saj se je sonce že kmalu po vstopu začelo uspešno skrivati za oblaki, tako da je bilo vse okoli naju trdo kot beton. Po daljšem pregovarjanja se je le počasi zjasnilo in po dobri uri je ravno odjenjalo. Več res nisva strpela in sva se 'pognala' navzdol.

Z vršne glave je bila smuka naravnost božanska, a že žleb nama je zagodel s skorjo, na gredini naju je morila plazovina, potem pa spet uživaški srenec vse do ključnega mesta. Zelo izpostavljena prečnica do ožine, kjer je na sredi prežala pomrznjena, a na srečo povsem plitva drča. Skozi 'za kravo široko' ožino (1 m široka, do 10 m visoka) sva po mehkem snegu 'elegantno' sestopila kar peš, saj 'dobrotnika' basanja tam čez ne priporočata. Sicer sem doma prav naivno razmišljal o šusu naravnost, samo na licu mesta je pa kar strmo, povrhu pa konkretno izpostavljeno in si kar nisem upal ;-)

Sledila je še ena izpostavljena in nekaj lažja prečnica, potem pa spust v Mlinarico, kjer nama je prostor spet ožila drča, ki se je na srečo uvidevno držala robu. Idealen veselec v Mlinarici je bil sproščujoč dodatek, a je nižje žal prešel v mestoma predirajoč se 'gnoj', zatem pa v borovce, potočke, skale, mehke gozdičke,...

Ena lepših smučarskih smeri pri nas. Najina zahvala je res globoka!

2.5.2006: Razgledni Mojstrovki

Zaradi še vedno neobetavnih razmer sva cincala z izbiro in samodejno pristala na Mojstrovkah, kjer nisva bila že celo večnost, čeprav so bile včasih najin priljubljen cilj in 'raziskovalni vrtiček'.

Razgledi z vrha so res bogati in za smuko sva bila še prezgodnja, tako da sva se dodobra namartinčkala in nagledala naokoli...

1.5.2006: Delovna Kredarica

Na Zasipski planini sva bila precej pozno in z veseljem preštela pol ducata (večinoma tujih) jeklenih konjičkov, kar je zanesljivo obetalo lagodno avtocesto vse do Kredarice, kjer že dobro leto nisva bila na obisku. Tako sva štartala z minimalno obtežitvijo (ena plastenka pijače za oba) in preden sva se dodobra zadihala sva bila že na Malem polju, kjer se je vse drugače zasukalo, saj so sledi zavile na Bohinjska vratca!

Čudno, prečudneje nama je odmevalo v glavi. In ti smučarji so nama le malo nižje zatrjevali, da se spuščajo s Kredarice ("Nicht Triglav, nur Kredarica!"). Tu se nama je le zazdelo, da utegneva imeti še nadvse garaški praznik dela in nisva se zmotila. Z Malega polja, mimo zaradi plazu premaknjene Pastirske koče, po prečnici pod Ar(n/h ?)ovo glavo in navzgor proti Kalvariji sva se izmozgala kot že dolgo ne. Udiralo se je za pancar globoko in smuči so se neprestano nemočno zatikale v mokrem in težkem snegu, predvsem nama je pa žgoče sonce iz telesa dobesedno izpilo vso tekočino in navkljub vsemu varčevanju je nad Kalvarijo presahnila tudi zaloga v nahrbtniku. Izsušena sva se z meglo privlekla do Kredarice in začuda glede na uro sploh nisva bila počasna, nasprotno...

Prav lušten dan, resda več garanja, zato pa tudi vsa željena samota ter nedotaknjena belina, ki je na tej turi zelo redka dobrina. In za spremembo od prejšnjih dni na koncu nisva bila namočena kot cucka. Ravno obratno ;-)

30.4.2006: Pršič pod Kriško steno

V Kranjski gori je medlo kot za stavo, nad Kočo v Krnici je bilo novega že dobrih 20, v zatrepu pa slabih 40 cm. Trasa TS (z izjemo kratkega vršnega dela) je pred plazovi, ki so se neprestano otresali z okoliških sten, relativno varna. V času najinega obiska je štirikrat močno počilo in se dodobra usulo ter zameglilo tako z leve kot z desne, manjših otresanj pa sploh nisva štela. Je bilo pa zato nekaj zdravega nelagodja vseskozi prisotnega...

29.4.2006: V žlebeh - Škrbina v Pečeh (2417 m)

Z Nevejskega prevala brzinsko po smučišču, kjer naju dež ni prav dolgo močil. Od Gilbertija sva višje v sneženju in vse večji megli sledila zamedeni smučini do Sella Ursic, ki je zelo priljubljen TS cilj.

Lani sva se po kratkem in ozkem žlebu (dobrih 100 m) že vzpela na Škrbino v Pečeh (najnižja grebenska točka med Hudim vršičem in Kaninom), a sva takrat nadaljevala in obkolila greben na drugi strani ter se spustila skozi Prestreljeniško okno. Tokrat sva žleb nameravala tudi presmučati in to v povezavi s Srednjim vršičem, ki pa nama je zaradi 'popolne' megle odpovedal vsakršno gostoljubje. Pravzaprav sva imela veliko srečo, da sva sploh pretipala do vstopa v žleb, ki naju je pripeljal na glavni greben. Zgornji del žlebu pa pomladi tudi v obilni zimi očitno ni dolgo primeren za udobno zavijanje, saj s previsnih sten na levi dodobra kaplja in uničuje/oži zasnežene prehode. Problematični sta dve mesti, povprečna naklonina žlebu je 40-45°.

27.4.2006: Begunjščica v dežju

Dež, dež in še enkrat dež, ki pa snega ni pretirano namočil. Bolj se je spravil na 'skale', saj je v vpadnici vrha nekaj velikega na lepem popustilo in je vse skupaj s silovitim truščem zgrmelo proti Zelenici. V megli s Plazu nad Zelenico sicer nisva videla prav nič, je pa celoten hrušč Marijano odvrnil od nadaljevanja in mi je nemudoma ušla dol. Na vrhu se je dežju pridružil še mrzel veter, tako da mi ni bilo prav nič samotno...

23.4.2006: Grintovec z Jezerskega: Fritsch-Lindenbach

Ko so FATovci zvečer objavili, da je bila ponovno presmučana najtežja smer pri nas (VII: res dolgo naju je matral 'firbec', kako v živo izgleda smučarska sedmica), nama je globoka želja samodejno odredila turo, da nemudoma izkoristiva sneg, ki je samo za enkratno uporabo, kot je po spustu zapisal Davo Karničar. V kopnem smer sicer poznava, a naju je v snegu zatem pričakala čisto druga zgodba. Lepša, a tudi bistveno bolj zahtevna...

V 'občudovanju' razdejanja plazov v zatrepu Ravenske Kočne sva ulovila sobotne sledi in se desno ob steni Dolgega hrbta po vse bolj strmi grapi Malo žrelo, ki pada izza križa na Beštrovi špici (spomin na nesrečni Okrešelj), vzpela na Ravni, kjer naju je le pričakal trd sneg. Tu sva za sledmi izpostavljeno prečila na Zgornje Ravni in vstopila v središče divjega zimskega ambienta.

Nemudoma sva vstopila v smer, ki je bila za naju čudovito markirana (Davu resnično najgloblja zahvala!) in z užitkom odpikala na prvi rob, kjer naju je pogled prikoval na mestu. Pred nama se je odprla dolga, skoraj vodoravna prečnica, ki je bila na pogled grozno strma in skrajno zračna. In v kopnem je tu čisto navaden sprehod! Preden sem uspel zbrati misli, je Marijana že prečila do ožjega dela in sem ji hočeš-nočeš pridno sledil. Takih prečnic čisto nič ne maram, gibanje ni naravno, vseskozi 'občuduješ' preveč zraka okoli sebe, za nameček je bilo vse skupaj zelo trdo. Zelo počasi sem prečil v desno, kjer pa začuda ni bilo oddiha, saj se je po kratki strmi vesini odprla še daljša prečnica v levo. Razdalja do Marijane se je le daljšala, ko sem korak za korakom počasi le 'priracal' do večje vesine v srednjem delu, kjer sneg ni bil več tako zelo trd. Nasploh strmina v smeri pod 50° ne pade nikjer, Davo je povprečno izmeril na 55°.

Na vrhu vesine so naju sledi vodile desno, kjer se je že pod steno videlo, da bo tam ključno smučarsko mesto (za naju na srečo le plezalno, saj si glede smučanja nisva delala nikakršnih utvar - v planu je bil spust skozi Dolce). Kar dolg (večinoma prečni) prehod ni bil nič kaj bogato obložen, pravzaprav je bil ozek ravno za smuči in nič več (na horizontali po širini, na vertikali po dolžini). Zraka je pa tam kolikor si ga le hočeš (beri nočeš). Z neprikritim občudovanjem sva spremljala drzno smučino, ki je vodila s kirurško natančnostjo. Na ključnem robu je bila skopana celo polička, kjer je Davo odrezal majhno 'opast'. Nekako takole je bilo tam brati sledi: ...bočno drsenje navzdol na veliki strmini in po ozkem prehodu, nekaj prestopov, par metrski spust!! na poličko pri skrajni izpostavljenosti, še en spust!! do naslednjega robu...

Po prehodu 'smo' nadaljevali levo navzgor na vršno vesino, kjer so sledi na lepem povedle prečno na rob, takoj nazaj in navzgor do stene, kjer so se risale sledi 'lahkotnih' zavojev. Pod spodmolom (pripravna luknja v snegu) je bilo sledi na lepem konec, prehoda v levo čez zadnji rob, ki pripelje v lahak svet pod Dolško škrbino pa ni bilo. Malo poprhano, malo požlejeno in 'astronomsko' izpostavljeno - nič užitnega!

'O ti hudiča, kva čva pa zdej!' Davo torej ni smučal z vrha, ampak 'le' izpod vršne stene. Torej je bil prehod lučaj nižje, kamor so vodile sledi, pravi, a očitno ni bil zalit. Nekaj časa sva cincala, dol po smeri si peš razen v nuji niti slučajno nisva želela, 'originalnega' prehoda nisva šla gledat, saj ga je že Davo odpisal, torej sva šla gor, kamor so se odpirali trije kaminčki in levi naju je sam povabil.

Vso (resnici na ljubo - zelo borno) opremo sem vrgel nase, se znebil nahrbtnika in naskočil najin 'kvazi' kaminček, ki se je od blizu izkazal za skoraj navpičnega, s krušljivo skalo, majavimi oprimki in kjer sta za nadlogo skrbela sneg in požled. Že sam vstop je bil zabeljen, s cepinom sem udrihal za zdravimi oprimki, se gvozdil in vlekel navzgor, ter se uspel na dveh rogljih tudi dobro zavarovati. Višje sem cincal z nadaljevanjem in se srečno odločil za zvestobo ravni liniji ter se čez in okoli smotane večje gladke skale počasi prigoljufal do snega, odkoder sem v levo prečil na rob in s 30 metrsko vrvjo ravno še dosegel ogromen rogelj, ki je bil tam kot ustvarjen za varovanje. Po daljšem času se je za mano vsa zmahana in otovorjena z 'antenskim' nahrbtnikom prikobacala Marijana. Splezal sem nazaj dol v votlino, pobral še svoj nahrbtnik s smučmi in se z 'zadnjimi' močmi ravno še zvlekel čez, saj je s tako okornim in težkim prašičem presneto težavno plezati. (Takih mešanih težav ne znava oceniti, podobna primerjava v kopnem bi gotovo dala štirico.)

Nekaj časa sva še lovila sapo, pospravila opremo in se sprehodila še teh nekaj 'tako otročje lahkih' metrov na Dolško škrbino, kjer naju je pozdravilo sonce in za nebodigatreba tudi oddaljeno grmenje, a je bil vrh Grintovca čisto preblizu. Običajna smer (tudi smučarska, IV) iz Dolcev na vrh se oklene strmega žlebu levo od vpadnice, ki privede točno na vršne jeklenice in ki so po najini izkušnji le malokrat ustrezno zalite (celo 'obilnega' leta 2001 sva morala pri spustu tam sestopiti peš). A sva nekoč 'raziskala' tudi manj znano alternativo, ki jo je (vsaj od zgoraj) težje vdeti in ki poteka desno od vpadnice vrha. Je nekoliko lažja (nekje med III in IV) in predvsem je hitreje ustrezno zalita. S škrbine sva tako potegnila desno navzgor na večjo vesino in navzgor na stranski rob, kjer sva prestopila desno v plitek žleb, ki naju je pripeljal na Streho nekaj 10 m pod vrhom.

Na hitro sva ob spremljavi mešanja sonca, oblakov in grmenja odmaglila po pristopni smeri v Zgornje Dolce, po vse bolj ubogih prehodih nadaljevala v Spodnje Dolce in z enim štrikanjem dosegla pastirski prehod, ki je bil kopen in sva morala peš. Kot vedno je bil prehod v Suhi dol tudi tokrat konstantno siten, pod njim sva za konec po plazovini lahkotno odsmučala v gozd, kjer sva še malo poflikala...

Nekatere fotke so slikane v 'nemogočih' položajih, tako da je možno, da katera tudi malce visi - in da je v resnici še bolj strmo ;)
Nepozabna zimska avantura! Vsem omenjenim: Hvala.

22.4.2006: Hribi nad Kranjem

S kolesom po luštnih in manj obiskanih potkah čez hribčke in dolince v trikotniku Kranj - Škofja Loka - Jelovica je čista gorskokolesarska naslada. Tokrat smo po nam že 'odkritih' poteh vozili preko Šmarjetne gore, Jošta, Mohorja in Planice. Izlet je bil naporen za dobrih šest ur, kjer se je pribrcalo za slaba dva tisočaka višine. Vse skupaj je bilo večinoma kar našpičeno (okoli kolesarskih petic in šestic), cestam smo se pa skoraj v celoti umaknili, le Pikica je pod hruškami povsem omagala in nama je predčasno ušla domov.

Le kaj smo v idealnih razmerah za smučanje počeli na kolesu? Material je 'pokleknil'...

20.4.2006: Kladivo

Imava neke 'neporavnane račune' s Tomazinom in sva popoldne šla pogledat na Kladivo, kako kaj izgledajo stvari na severni strani. Žal je bil gnoj odvraten, tako da nisva nič prida pokukala čez, ampak sva nadvse previdno ušla nazaj na jug, pri čemer sva s pobočij odpihnila ogromne količine mokre brozge...

17.4.2006: Mala Martuljška Ponca, JZ greben

Iz Velike Dnine sva prečila levo do vznožja grebena in po vse bolj strmi vesini dosegla rob, kjer se je najina pravljica pričela. Smer je bila naravnost ljubka, prehodi v levo in desno so se odpirali sami in najbolj naravno nadaljevanje je bilo vedno tudi najboljša izbira. Razmere sva imela za vzpon idealne, tako da sva brez napora 'odpikala' do presneto ostrega vrha (2502 m), kjer prostora skoraj ni, za dve riti se ga je pa našlo. Malo naju je zaradi trdote vseskozi mučila misel na spust, saj je smer zelo zračna, strmina ne popušča, vse skupaj je tudi dodobra izpostavljeno, kajti pogledi vseskozi že po nekaj metrih 'lahkotno' zdrknejo v dolino.

MMP naju je 'ujela' pred tednom, ko sva jo ugledala z vršnega JZ grebena VMP. Pravilna, naravnost vrtoglava ostrica s strmimi in povsem zalitimi vesinami naju je v globokem občudovanju prikovala na mestu in sva ji obljubila skorajšnji obisk. Na spisku sva zatem našla podatek o smeri (Južni greben, IV, S5-, 250 m), ki ga popravljava in dopolnjujeva na:

JZ greben, IV, S5-, 45°, izpostavljeno, 400 m: Iz Velike Dnine po vesini desno od vznožja JZ grebena MMP na rob, kjer prestopimo levo čez greben in se vzpnemo do skalne zapore, kjer spet prestopimo nazaj čez rob na gredino in po njej nadaljujemo do njenega konca, kjer se v levo odpre strm žleb. Po njem na vršne vesine, odkoder je do vrha možnih več variant.

Smer dodatno kot nalašč premore pomladansko zaščito, saj sonce čez (točno 100 m) višjo sestro pokuka šele okoli desetih. V soboto so svoje pristavili še oblaki, tako da sva na vrhu počakala čez enajsto, ko je vse skupaj ravno za las odpustilo. In res, brez kančka pretiravanja sva ujela 'božanske' razmere, tako da se nama je med spustom kar samo smejalo. Smer je bila tekoče smučljiva, tudi ledene plošče v ključnem delu (žleb ki iz 'srednje' gredine vodi na vršne vesine) so popustile, tako da težav ni bilo prav nobenih. Začuda se tudi izpostavljenosti pri spustu v takih razmerah ni prav nič čutilo in sva v srcu glasno privriskala v Veliko Dnino.

Tu sva močno cincala z nadaljevanjem, razmere naprej v dolino so bile namreč idealne, midva sva imela pa še eno neskromno in 'davno' željo v obliki spusta čez Kotle na martuljško stran. Žal sva vse skupaj precincala in se lakomno odločila še za Kotle, tako da sva škrbino med Poncama v besni furiji globokega gaženja in v upanju dobrih razmer na drugi strani dosegla v vsega slabe tričetrt ure. Dobrote je bilo pa za ta dan očitno prepolno čašo, saj naju je na drugi strani po uvodni skorji pričakal gnoj, po katerem je smučanje na strminah precej neužitno. Sama smer je sicer zelo lepa, zanimiv/težji je prehod iz Srednjega v Spodnji kotel (na levi strani), ki je kar strm. Skozi Kotle sva vseskozi sledila smučinam, ki so naju 'glih za glih' prismučale celo do gozdne ceste pri Ingotu, v dolini nama je pa prijazni domačin prihranil dolgo pešačenje do avta. Hvala vsem!

16.4.2006: Begunjščica iz Završnice

Ravno sva se potikala po tistem koncu in sva v pričakovanju kratke turce zavila proti Tinčkovi koči, odkoder sva se usmerila proti Smokuškemu plazu. Tu sva sledila osamljeni smučini, ki pa je v vršnem delu (kjer se plaz razcepi) začuda odvila desno. Seveda sva ji radovedno sledila, a na grebenu potem nisva bila več tako navdušena, saj naju je do vrha (gor-dol) pod smučmi mučil gnoj...

15.4.2006: Koritnica - Rob nad Zagačami

V vstopnem žlebu sva se za začetek pritoževala nad zoprno drčo, zatem pa razočarano obstala pod skokom, ki je bil pred dobrima dvema mesecema bolje zalit. Vrnila sva se nazaj in poskusila z obvozom po markirani poti, a je bila zelo izpostavljena ter strma prečnica že zjutraj povsem gnila in bi popoldne ob obremenitvi verjetno splazila čez prag. Poklapano sva se vrnila pod steno, ugotovila, da nama je ušla dobra ura, in se poslovila od Jalovca, saj enega od ključnih prehodov ne bi mogla odsmučati, peš pa že poznava...

Po snežišču sva se spustila nazaj v zatrep Koritnice, kjer sem bil sam tako razočaran, da bi takoj odsmučal nazaj v dolino, a je Marijana po daljšem obotavljanju odločno potegnila v gmajno in zastavila v smeri škrbine Rob nad Zagačami, kjer še nisva smučala in je bila mišljena kot rezervna tura. Brezvoljno sem ji sledil med poškodovanimi drevesi, dokler nisva stopila na obširno krnico Ravnica med Mangartom in Jalovcem. Po njej sva nadaljevala vse do zatrepa V koncu, kjer sva se ob spremljavi kamnitega trušča odločila za edino dovolj varno varianto - povsem levo zarezo obsežne škrbine Rob nad Zagačami. (Po izpostavljeni gredini na srednje 'sedlo', kamor v kopnem vodi neoznačena pot do bivaka, poteka zahteven spust (V+, 100 m), ki pa je bil zaradi pozne ure prenevaren. Prav tako naju je iz zatrepa mamil žleb naravnost navzgor, kjer bi se dalo pristopiti na večjo vesino, odkoder bi bil možen vzpon na Kotovo špico, a naju je raketni izstrelek hitro ohladil.)

Iz zatrepa sva tako v levo po bolj strmem prehodu nadaljevala na obsežno snežišče pod grebenom, se usmerila čisto levo in po žlebu prigazila na ostro škrbino v še bolj zašiljenem grebenu (10-20 m visok izstopni del ima nekje 50°, dobrih 2150 m). Na hitro sva odsmučala dol in brezskrbno uživala v veselcu, dokler v spodnjem delu krnice nisva padla v gnoj. Po bitki z gozdom in plazom sva se nekaj časa še dričala po cesti, potem je bilo treba peš do avta, kjer naju je čakal še najzahtevnejši del celotne ture, saj nama je avto zjutraj 'padel' v sneg...

Kar lušten in zelo samoten TS, samo pristop iz Koritnice v krnico je pa dolg!

13.4.2006: Storžič, Kramarjeva s Črnim grabnom

Lani v aprilu sva zlezla Kramarjevo smer v povezavi s Črnim grabnom, ki pa takrat niti najmanj ni bila smučljiva, saj so bili vsi trije skoki kopni in pravzaprav nisva verjela, da so lahko prav vsi zaliti, posebno spodnji! Ocena smučarske smeri Kramarjeva - Črni graben je V, mesto S6, 700 m.

Smer je smučarsko-alpinistični 'hit' letošnje sezone (vsaj 20 spustov) in sva jo morala tudi midva 'pod mus povoziti' - ampak strogo med tednom, ko tam ni neznosne gužve. Tako sva popoldne povlekla čisto samotno gaz na Storžič, saj je novi sneg v spodnjem delu povsem zamedel sledi. Vstopnega skoka zares kar ni bilo, kajti bil je povsem zasut, skok pod bivakom je prav tako pod snegom in enako tudi skok v Črnem grabnu. "U ko'j fajn!", sva si dala duška ob misli na spust, a naju je na tla takojci pribil siten in presneto izpostavljen prehod iz grabna čez rob na široko gredino pod Gradom (v danih razmerah najtežje mesto smeri).

Novega snega ni bilo več v takih količinah in še ta je bil neenakomerno spihan, pod njim pa trda, pomrznjena podlaga, tako da sva 'plezala' po ledenih ploščah (od 'oka' 45-50°), občudovala vrezane smučine in čez rob prestopila po zgornji varianti, ki s te strani deluje mnogo bolj užitno kot spodnja, ki je bila le bolj poprhana. Gredina in vršni del Kramarjeve grape sta bila sicer večinoma kar trdi/pomrznjeni, a naklonina tam že precej uplahne, tako da sva bila na vrhu precej sproščena.

Spust z vrha je nudil odlično ogrevanje za trd izstopni del grape pod grebenom, zatem je sledila bolj mehka smuka do Gradu in mestoma pomrznjena in vse bolj strma gredina, ki naju je pripeljala do ključnega mesta. S te strani pa kot nalašč spodnji prehod deluje mnogo bolj obetavno in tudi nekatere sledi so vabila tja, tako da nisem dosti pomišljal in že sem bil na robu, kjer pa sem nasedel na gladkih ploščah. Nekaj sem še motovili, a mi je spodnjo smučko vztrajno odnašalo, tako da sem se čisto, čisto počasi in nalahno vrnil nazaj čez rob.

Zatem sva se lotila gornjega prehoda, kjer se je potrebno najprej dvigniti za dober meter, kar v taki strmini in ob še večji izpostavljenosti ni ravno mačji kašelj in sva zadevo zmogla tako, da sva se gor potegnila na cepinu, ki se ga je dalo krasno zabiti v trdo podlago. Z robu potem začuda ni bilo več take sile, najprej malo strmega drsenja, zatem sem prečil nekaj metrov v desno (občutek manjše izpostavljenosti), a me je ledena plošča v trenutku prestavila meter-dva nižje, kjer so robniki zagrabili in bolj previdno sem nadaljeval do grabna. Marijana se je pa uspela ploščam povsem umakniti in je 'oddrsela in odstopicala' po manj izrazitem robu. Nižje posebnih težav nisva več imela, saj je mehak sneg poskrbel za varnost. Zanimiv je bil še spodnji skok, ki sva ga med lednimi in skalnimi ploščami brez težav bočno oddrsnila, pod steno sva se za nagrado povsem sprostila na čudovito smučljivem gnilcu. "Hej, juhej...!"

9.4.2006: Iz Špranje mehkobno v Zajzera

Sonca sva imela v soboto dovolj, tako da sva iskala severna pobočja, ki naj bi bila zaradi pršiča po možnosti tudi 'visoko ograjena'. Na koncu sva pristala v Zajzeri, kjer naju že dolgo vabi spust s Špranje in kjer sva bila že trikrat na obisku v zimskih razmerah, a v spodnjem delu nikoli ni bilo zasneženo. Pešačenje je pa tam zaradi velikih razsežnosti 'duhamorno' in prav vsakič sva pri tej tlaki sanjarila, kako bi se bilo lepo lahkotno spuščati na smučeh. V nedeljo je bilo potem še bolj luštno kot v željah: zgoraj lahkoten in globok pršič, spodaj ugodni gnilec. Sam TS je prijetno razgiban, pobočja so razsežna, ambient divji in razen vršnega žlebu Škrbine Prednje Špranje je tudi povsem enostaven...

S ceste (1000 m) po urejenih tekaških progah do zatrepa Zajzere in za markacijami levo v razsežno Špranjo. Krnico na višini 1300-1500 m na celotni širini prereže prag, ki deli 'Nizko' od 'Visoke' Špranje. Lahak prehod čezenj se odpira v levem delu, kamor se usmerimo 'poljubno za nosom' (markirana pot se čez prag vzpne na desni strani - zavarovano). Udobna in položna grapa nas pripelje na široka pobočja Prednje Špranje, kjer nadaljujemo desno navzgor (v levo na Škrbino Zadnje Špranje vodi Mojzesov žleb, ki sodi v domeno alpinističnega smučanja, III), dokler se na vrhu snežišča v levo ne odpre nekoliko bolj strm žleb, ki nas privede na Škrbino Prednje Špranje (2138 m). Tura je z izjemo krajšega vršnega dela žlebu (do 40°) delno zahtevna.

8.4.2006: V mišnici Velike Martuljške Ponce (2602 m)

V poznopomladnem snegu sva že pristopila na vrh po smeri normalnega pristopa, a sva pred dvemi leti (prav tako aprila) tudi nemočno dojela, da se skozi vršni kamin/žleb niti pod razno ne da smučati. Še več, takrat naju sploh ni hotel spustiti navzgor in sva razočarano obračala. Tokrat sva vršni vzpon z mislijo na spust zastavila po smučarski smeri (IV+, S5+, 400 m), ki je glede na videno tudi smer najlažjega zimskega pristopa.

Presenetljivo lahkotno in hitro sva bila na razcepu (2200 m), kjer sva iz Velike Dnine v levo odvila na JZ greben VMP. Na vmesni gredini (ki daleč v desno vodi proti 'normalnemu' kaminu) naju je obsijalo sonce, malce višje v strmem (mesta 50° in morda tudi več) in zelo razvejanem žlebu je bilo pa že vse gnilo (JV orientacija). Celo tako, da nama je pod nogami nekajkrat splazilo. Sam sem si ogledal možnosti prehoda v 'desnem kraku s spodnjo levo varianto' in tik pod grebenom preplezal nekajmetrsko ožino, kjer bi bilo potrebno sneti smuči. Marijana je raziskala levi krak, ki je bil dovolj širok, a z lepotno napako, da se je morala z grebena 'globoko' spustiti na drugo stran, da je obvozila zelo izraziti stolp (2421 m).

Pravzaprav sva že tedaj spust po pristopni smeri zaradi nevarnosti splazitve južnega snega na strmih pobočjih prečrtala s programa in računala s povratkom po normalki. Greben proti vrhu nama je zatem, poleg obilice gaženja, postregel še z dvema težavama. Za začetek par metrov visoka pregrada, ki bi bila s skokom potencialno celo smučljiva, zatem pa presneto siten prestop robu v škrbini pod izrazitim Žandarjem (2568 m), ki pa niti slučajno ni bil smučarsko zalit.

Vršni pristop nama je kar mimogrede ukradel dve uri in s tem tudi varen povratek po smeri pristopa. Normalka je zaradi JZ orientacije bolj varna, a je vbod v prehod, ki 'edini' vodi čez vršni prag presneto težko zadeti. Midva sva se zanašala takoj na prvo žogo in zasmučala v predvideni smeri in se kaj kmalu znašla v labirintu strmih žlebičev in ostrih robov. Poskusila sva v najbolj vabljivem žlebu, a se je nemarnež lijakasto zaključil, tako da čezenj nisva videla. Zatem sva se malček vrnila, poskusila v sosednjem, ki se je prav tako zaključil v lijaku. Za dodatno vzpodbudo nisva prav ničesar prepoznala, čeprav v kopnem tam iz izkušenj 'niti pod razno ne moreva zgrešiti'.

Spustil sem se čisto do lijaka, prestopil na 'čudovito' izpostavljen rob, stegnil glavo in olajšano ugledal rdeč prusik. Previdno sem odpel smuči, a potem nikakor nisem utegnil splezati/spraskati do njega. Marijana je medtem še enkrat pregledala prvotni žleb, kjer pa ni bilo kruha, saj se je odsekano končal v globokem skoku. Ta čas mi je z varovanjem na smučeh (s sabo sva imela pomožno vrv, 30 m) uspelo splezati v dno mojega lijaka, tudi prusik sem dosegel, a navzdol vseeno nisem nič videl. Po razmisleku sva zatem poskusila še tretji žleb in se vrnila celo nazaj na greben. Tu sva zaključila, da nazaj po pristopni smeri pred večerom nikakor ne greva, saj so se takrat z JV pobočij že prožili plazovi. "Kva čva pa zdej? Ne vem! A čva nazaj? Ne vem! A čva še tm pugledat? Ne vem! A čva po špag? Ne vem!..."

V normalki sva imela še nekaj časovnega okna in sva sklenila, da poskusiva s spustom. Dol se oba nisva smela spustiti, ker nazaj morda ne bi šlo, zato sem se s pomočjo vrvi (varovan na Marijano z roba nad prusikom) spustil v lijak in skozi strm kamin ravno dosegel ozek žleb, ki sem ga v sestopu hitro prepoznal za 'normalnega' in pod njim odložil smuči (vsega prehoda je skupaj za dobrih 30 m). Kamin sem nazaj grede preplezal in prepraskal varovan od zgoraj, se vpel v prusik, varoval Marijano, ki se je zatem po vrvi spustila kar po rokah in še sam po vrvi odfrčal čez kamin. Pod njim (z vrha VMP malodane tri ure) sva si v zavetju tako in drugače (predvsem drugače ;) dala glasnega duška, 'zabava' pa še ni bila končana.

Pravzaprav se je vse skupaj tudi časovno ravno prav izšlo. Pobočja pod pristopnim JZ grebenom so bila medtem že vsa dodobra splazena, tako da sva bila dokaj varna. Na hitro sva odsmučala po 'vmesni' gredini (vsaka bolj strma flanka je pri obremenitvi splazila), vseskozi v območju splazenega pod stenami in se po prav tako temeljito splazenem prehodu spustila v Veliko Dnino, kjer sva zatem povsem lagodno odsmučala v dolino. In to celo po 'mokrem pršiču', ki je bil prav luštno smučljiv.

7.4.2006: Begunjščica na dušek

Pršiča res ni bilo za zamuditi in sva popoldne neobhodno poletela na Begunjščico. Spustila sva se po Osrednji grapi in vse do podna uživala v izvrstni smuki. Brez dvoma je bilo vsaj za 'majka'... ;)

2.4.2006: Povnova dolina

Povnovo dolino sem sam že presmučal, a sem se je lotil po pameti, kar pomeni iz Suhega dola! Tokrat sva šla po grapi gor in to z mislijo, da iz zatrepa poiščeva prehode ob Pallavicinijevem žlebu na vrh Jezerske Kočne (smučarska smer Streha poskusov, VI), v tem primeru bi seveda odsmučala v Dolce...

Pristop po Povnovi je resnično 'grozljivo' dolg. Čisto predolgo prečnico sva sicer nekoliko ukanila s prehodom čez prag nekje v sredini (ko je zmanjkalo snega, sva se poslužila nama domačega ruševja), a so bile razmere obupne, saj je bilo že zjutraj vse m&m (= mehko in mokro ;). M je bila tokrat najin edini vlečni konj (v resnici le kljuse in še to napol crknjeno ;) in naju je nekako le zvlekla čez prvi prag v grapi, kjer se je vse skupaj povsem zasukalo. Podlaga je hipoma postala trda, zbudila sva se iz kome in se čisto drugače sukala navzgor. Ko se je v levo odprla poželjiva in vse bolj strma gredina (zgoraj 50° in več), sva jo na hitro oklicala za Pallavicinija (od spodaj sicer vabita dva kandidata, a je zgornji imel skok), zagrizla navzgor in 200 m višje na zračnem robu nekje na slabih 2400 m le začudeno obstala dobesedno sredi ničesar.

Vrnila sva se dol, pokukala še v pravega Pallavicinija, kjer naju skok od blizu ni uspel prepričati in sva malček poklapano še enkrat odvila nazaj. Tako sva iz zatrepa Povnove doline po normalnem žlebu izplezala na glavni greben, na škrbino (2441 m) med 'uradno' Kokrsko Kočno in vrhom Na križu.

Najtežji (najbolj strm) del smeri je prav izstopni žleb, kjer je bilo tokrat za 'zabavo' pomrznjeno. V udobno široki grapi je zatem sledil en sam neprekinjen, sproščen užitek sprva veselca in zatem še gnilca, ki sva ga nato še doooolgo časa odplačevala z namočeno prečnico, ki ji kar ni in ni hotelo biti konca, za nameček je bila le vse bolj gnila, nagnjena in izpostavljena. Pod prečnico sva še nekaj časa brodila po gnoju, dokler nisva zadeve očitno spet preplačala in sva pod steno v gnilcu ujela prav luštne zavoje...

1.4.2006: Krnička gora

Smer normalnega pristopa s severa je hkrati tudi najlažji vzpon na vrh Krničke gore, ki je pravzaprav le SV predvrh Mrzle gore. Smer sva imela že dolgo na muhi, lani se nama je pa pri sestopu z MG na KG utrnilo, da bi se v dobrih razmerah mogoče dalo celo smučati prav z vrha MG.

Prva ovira je že prag nad Belsko Kočno, kjer gredina s plazu v desno povede na zelo izpostavljeno prečnico. Zato sva na trdi/pomrznjeni podlagi toliko bolj nejeverno opazovala sledi predhodnikov (Jezersko sedlo je priljubljen TS), ki sta 'težavico' navzgor oddelala kar na smučeh. Midva sva si mimo jeklenic in zraka brez okolišanja pomagala s cepinom ter derezami in tudi če bi s seboj imela srenače, bi gotovo storila enako. Na koncu prečnice sva se usmerila levo navzgor in pod pečinami v levo čez rob prestopila v krnico med Krničko in Mrzlo goro. Iz zatrepa sva pociljala na sedlo, direktno k vznožju SV grebena Mrzle gore (normalka vodi po sistemu žlebičev v levo navzgor). Prehode sva si ogledala že globoko spodaj, še najbolj siten je bil izpostavljen prestop preko 'glave' na levi strani, kamor naju je usmeril edini še zalit prehod preko vstopnega pragu.

Zgoraj sva pri prestopu grebena s pomrznjenega snega dobesedno utonila v namočenem gnoju. Sumničavo sva se razgledovala po obsijanih, strmih vesinah, ki so pod grebenom vodile na vrh MG in celo poskusila s pristopom, ki pa sva ga nekaj pod 2100 m zaradi nevarnosti splazitve opustila.

Tako sva se prestavila na vrh Krničke gore (2061 m) in odsmučala po normalki. Največje težave so v vršen delu, kjer je potrebno z vesine zasmučati v žleb. Ponujajo se kar tri variante: zgornjo sva zamudila, M je odsmučal po srednji (najbolj strma), M pa po spodnji (najbolj luštna). Po žlebičih sva nadaljevala v prostrano krnico, kjer sva se nadivjala, prestopila v levo in nižje po namočeni prečnici v desno 'odčofotala' v dolino, kjer sva pri cestni zapornici nemudoma sklenila, da spodnji del 'čofotanja' pod gredino še enkrat ponoviva. Če sva čisto iskrena, morava dodati, da je k ponovitvi verjetno malček prispevalo tudi dejstvo, da je en nahrbtnik v dolino prijahal s strganim paščkom in brez cepinov...

Podatkov o smeri in težavah nisva našla: Krnička gora, Z vrha v Belsko Kočno, III+.

30.3.2006: Tihotapska grapa Košute

"Vraga, a sva tut u drugo zaston pršla?" nama je v škrbini Toplarja odzvanjalo v glavi ob pogledu na presneto trd/pomrznjen izstop Tihotapske grape (IV, 400 m). Vseeno sva se pripravila za spust, se počasi premaknila na levi (od zgoraj) izstop, ki je bil bolj užiten, še malo cincala, razpredala o najtežjem (= uvodnem) zavoju in potem 'junaško' zamenjala smuči in palice za dereze in cepin ter skočila pogledat razmere lučaj nižje v grapo, kjer naju je prijazno pričakal mehki napihanec.

"Greva dol!" sem se odločil, zamenjal orodje in sproščeno presmučal izstop, ki pa Marijane kar ni prepričal in ga je 'pregoljufala' peš. Nasploh ji 'ledni' odstavki prav nič ne dišijo in se jih ogiba. Za lahkim napihancem je sledil vedno bolj moker sneg na trdi podlagi (20 in več cm), ki nama je smučanje zelo otežil. Takemu spustu se bolj nazorno reče oranje, saj dobesedno prekopljemo snežno podlago. Za nameček je bilo potrebno na strmih odsekih (45°) previdno obremenjevati, saj tak 'gnoj' pod smučmi rad splazi. Izpostavljen prestop sredi smeri je bil kar užiten, v spodnji grapi je bilo pa smučanje zaradi manjše strmine in udobne širine vse bolj lahkotno. Na plazu celo uživaško, dokler nisva pod steno dokončno zavrla (snežišče pod Hanjževim sedlom, 1450 m).

"Kam čva pa zdej?" sva ob petih popoldne modrovala spodaj. Nazaj gor po smeri nama kar ni prijalo, saj je bilo Hajnževo sedlo (1701 m) čisto preblizu. "Če pa šibava in se ne zatakneva greva lohk poj čez zajle tut na Velki vrh!" in ker še nisva smučala prav z VV, je prevagalo ter sva šla, zavarovano pot sva pa v zimskih razmerah tudi že prebavila in je bila v snegu prav luštna, a tudi presneto zračna.

Do sedla sva se v gnoju pošteno nagarala, prek jeklenic, klinov in žlebičkov je šlo potem hitro, višje sva na zasneženi vesini 'lahkotno' odvila levo od poti in iskala zalite prehode naravnost na vrh, kar pa se nama je na ključnem mestu izjalovilo (kopen skok), tako da sva se za konec tudi psihično natelovadila. Spust z vrha je bil zatem presenetljivo užiten, na planini naravnost uživaški in prav tedaj je ob sončnem zahodu neponovljivo zažarelo za Triglavom in se čarobno prelilo čez robove...

Popoldanska: 13:30 - 19:30. Matizovec - Kofce - Toplar - Tihotapska grapa - Hajnževo sedlo - Veliki vrh - Kofce - Matizovec.

26.3.2006: Koštrunove špice, 2502 m

Po cesti na Viško planino sva začuda imela pomrznjeno, tudi v nadaljevanju je bilo trdo še vse do veličastno izpostavljene police, ki v kopnem ponuja udoben sprehod h koči Corsi, v snegu je pa na njej čisto druga pesem. Previdno sva potegnila smučino v še nedotaknjeni belini, a na najbolj ozkem delu sva po pameti za kratko raje nadaljevala peš. Za lagoden sprehod je zraka čisto preveč in predvsem je čisto preblizu...

Nad kočo sva pod pečinami Viša nadaljevala v levo po grapi (slabih 40°), ki pada z Mojzesove škrbine (Škrbina Zadnje Špranje, 2271 m) in par deset metrov pod njo odvila po izpostavljeni gredini v levo, dokler se navzgor ni odprla obsežna vesina, ki naju je prek strmega žlebu (45° in več) pripeljala na greben, ki se od Mojzesa pne na vrh. Lučaj višje se le ta združi z vzhodnim grebenom, kjer se teren položi in se prično vrstiti vršne glave Koštrunovih špic. Zaključila sva na 'predšpici', kakih 10-20 m pod glavno špico, ki ni smučljiva. Nekaj časa sva še cincala s peš pristopom, a sva se mu odpovedala v korist bolj zgodnjega spusta, ker si za vrat nisva želela neželjenih pošiljk gnilca.

Po spustu z vršne glave sva zaradi nezalitosti za kratko prečila na severno stran, kjer sva po izpostavljenem in ravno še zalitem pobočju prismučala na greben, odkoder sva se spustila po pristopni smeri. Spust na Mojzesa sva glede na spisek opravila po Vzhodni steni, V-, 300 m. Nadaljevanje po udobni grapi do Corsija je 'narisano' v Candolinijevem vodničku in je bistveno lažje (recimo III-), polica pod Kapno steno je bila pa spet bolj zahtevna. Predvsem psihično, saj padca ali zdrsa ne sme biti...

Pestra tura, sončno lahkotna in presenetljivo ambiciozna, saj sva zjutraj lenobno dremuckala celo v zatrepu Bavšice. Od Corsija je možen tudi spust direktno na Viško planino, a ga ne poznava. Nad Viško planino je priljubljen in lahak TS s Škrbine Prednje Špranje, cesta je pa dovolj strma za divjanje, celo preveč, saj se zna v gnoju hitro uloviti v globoke pasti, kar sva tudi neprostovoljno izvedla.

25.3.2006: Veliki Nabojs (Nabojec, 2313 m)

Da je Nabojs smuški vrh, sva spoznala lani, a takrat za spust ni bilo dovolj zalito. To je očitno kar pravilo, saj sva navkljub s snegom obilni zimi razmere komajda ujela za smučljiv rep, ki bo čez teden dni že čisto preveč gol...

Iz Žabniške krnice proti Nabojsevi škrbini (1970 m), lučaj pod njo (1900 m) v desno na strmo rampo in po njej vseskozi ob steni naravnost navzgor do zapore, ki se ji umaknemo s kratko prečnico v desno (najtežje mesto). Teren se nekoliko položi, mi pa vseskozi pod (!) grebenom prečimo prek nekaj zaporednih robov daleč v levo in med njimi ubiramo prehode (grape, vesine,...) navzgor. Šele ko ugledamo vršno špico (križ), se vzpnemo na sam greben, ki ga dosežemo tik (5 m) pod vrhom. V levo na vrh nas povedejo jeklenice in klini.

Spust v krnico je bil naravnost lušten in glede na razmere tudi presenetljivo lahkoten, čeprav sva se pri vzponu vseskozi sumničavo pogrezala v 'namočen gnoj'. Smer bi ocenila (podatkov o spustih ni) s IV, do 45°, izpostavljeno, 400 m.

24.3.2006: Lenuh in greben Begunjske Vrtače

Vzhodni greben Begunjščice sva parkrat že imela na 'smuški muhi', a zgoraj kar ni bilo pravih razmer. Pozimi sva ta 'od gornikov pozabljen' greben že prehodila, tako da sva vedela, da bi bil smučljiv, izkazal se je pa za naravnost luštnega...

Šentanc je bil presenetljivo trd, tako da sva se samodejno usmerila proti vstopu Lenuhove smeri, kjer sva z veseljem uzrla, da nama je nekdo podaril stopinje. Sneg nad napoko v direktnem vstopu nama je po par neuspelih poskusih ravno še omogočil poteg navzgor, višje so bile razmere nasploh odlične in stopinje so naju vodile več ali manj po žlebičkih naravnost navzgor. Lani sva se namreč v Lenuhu dodobra naigrala in v srednjem delu splezala levo varianto, ki je bila presneto strma...

Spust z vrha Begunjske Vrtače (1993 m) sva zastavila lučaj pod grebenom na južni strani, kjer je bilo navkljub pozni popoldanski uri povsem trdo. Prva orientacijska točka nama je bila izrazita grebenska glava (1898 m), zatem sva ciljala na prehod, ki se pod visokimi pečinami umakne zelo izraziti skalni čukli (1826 m), a sva prečnico zaradi izogiba večjim lednim ploščam zamudila, tako da sva prehod prek bolj našpičenih robov našla šele dosti nižje. Še zadnjo prečnico sva povlekla v gozdu, ki naju je pripeljal na sedlo ob izraziti rami, ki je zadnja orientacijska točka (1521 m). Tu sva zasmučala na drugo stran grebena, kjer sva po plazu, ki se izteče točno na parkirišče, privijugala v dolino.

Smeri začuda ni na spisku alpinističnih smukov, čeprav je povsem tekoče smučljiva, ponuja obilo 'odprte' smuke, smučišču se docela umakne, a je tudi 'vsem na očeh' in je bila zagotovo že presmučana. Strmina je skoraj povsod blizu/do 40° in ne popusti vse do konca. Begunjščica, Vzhodni greben Begunjske Vrtače, III, do 40°, 900 m.

19.3.2006: Krn z juga

Odkar sva pričela s TS naju po malem vedno vabi slika v Jenčičevem vodniku, kjer med skalnimi rebri na južnih pobočjih Krna nemoteno uživa osamljeni jezdec...

Poročilo na TKG je tako prišlo kot naročeno in sva z veseljem ugriznila. Z izhodišča (planina Kuhinja, 1000 m) naju je pričakal silovit pogled na ogromno razsežnost južnega pobočja, takoj zatem pa še bolj siloviti ostanki plazov, ki so planino le za las pustili pri življenju. Pod osrednjim delom, ki ga prekinjajo pečine in se jim običajna smer umakne daleč v levo, sva sledila stopinjam v plitvo grapo (slabih 300 m, slabih 40°), ki se je presenetljivo izkazala za od spodaj nepredstavljivo široko in naju dostavila na vršno pobočje pod zavetiščem, odkoder je le še skok na vrh, kjer bogati razgledi na celotne Julijce v lepem vremenu ne izostanejo.

Po čudovito odjenjanem snegu (zgoraj malce preveč, spodaj pa bolje zagotovo ne bi moglo biti) sva odsmučala naravnost navzdol. Ker si od spodaj nisva podrobno ogledala številnih grapic med skalnimi rebri v srednjem delu, sva se zadovoljila kar s pristopno grapo, kjer je bilo prav udobno...

18.3.2006: Krniška glavica (Jof di Somdogna, 1889 m)

Tura je opisana v Candolinijevem vodničku (Gruppo del Montasio, delno zahtevno), poteka pa v okviru markirane poti iz Zajzer in mimo koče Grego na vrh. Do koče je očitno vedno uhojeno, nadaljnja smučina izpred tedna nama je pa pri 'Jezercu' utonila pod napihanim snegom. Začuda sledi niti v gozdu niso bile sledljive, tako da sva lagodno vlekla svojo špuro. Nad jezerom je tudi orientacija bolj zapletena, a se najbolj naravno nadaljevanje vedno izkaže za pravilno, kar nam potrjujejo redke markacije. Sam vršni vzpon po grebenu je celo presenetljivo izpostavljen, razgledi so pa naravnost božanski.

Prav zaradi njih sva turo tudi izbrala, saj sva si hotela od blizu ogledati nekaj najinih zelo željenih ciljev. A 'presneto' sonce se kar ni in ni hotelo prikazati, tako da nisva videla prav nič! Razočarana sva brezvoljno obsedela na vrhu in zaman upala na spremembo...

Spust je bil za konec celo presenetljivo lušten. Gozd je dovolj redek, mestoma so pa veje zelo prožne, tako da je zaščita priporočljiva. Pod kočo se da smučati tudi direktno navzdol v dolino (s težnjo v levo), kar sva z užitkom raziskala.

12.3.2006: Goli vrh za Grintovci

Goli vrh nad Jezerskim (1787 m) ni splošno poznan TS cilj (v vodničkih ga ni), med domačini je pa priljubljen. 'Koroški' Matjaž je celo zaljubljen vanj, saj je malodane vsak dan na vrhu in prav on pozimi vztrajno utrjuje gaz za pešce, ki sva jo uporabila pri vzponu - dosledno vseskozi po markirani poti.

S smučmi je šlo po in ob gazi večinoma dovolj lahkotno, vmes smo se pozdravili z neutrudnim Matjažem, nad Jenkovo planino je bilo pa veselja kmalu konec, saj je za hojo na smučeh prestrmo in pregosto. Nekje na polovici naju je ujel domačin (jasno - v tekmovalni TS opremi), nekaj časa smo se še družno trudili na smučeh, zatem smo odnehali in nadaljevali lepo peš.

Razgledi z dobesedno golega vrha na Grintovce so nedvomno najlepši, kar jih ponuja njihovo S obličje. Ne predaleč, ne preblizu, le Baba se štuli tam, kjer bi ji ne bilo treba ;) Po uživanju na vrhu sva se spustila za sledmi domačina in smer, ki nama jo je odkril, je bila prav luštna, pršič pa še bolj. Priporočava!

Opis TS, spust: Z vrha se spustimo na avstrijsko stran, sledimo čistinam in vzporedno z grebenom vijugamo po redkem gozdu. Na primernem mestu prečimo desno na bolj poraščen hrbet in se spustimo na sedlo. S planine sprva prečimo v okviru markacij, ko te zavijejo navzdol po pobočju, nadaljujemo s prečenjem do (redko poraščenega) grabna po/ob katerem privijugamo na izravnavo, kjer dosežemo markacije in vlako. Le te vlako kmalu zapustijo, mi pa ji sledimo vse do velikega prodišča. Neposredno pred njim jo urežemo desno navzdol po hosti in nižje po vlaki prismučamo na cesto...

11.3.2006: Še dvakrat na Monte Cocco

Ker v glavi ni bilo nič konkretnega, razen obeta dobre smuke, sva samodejno končala pri 'gamsovi oštariji'. Žal šele opoldne, saj so vremenarji nekoliko zamočili in nama je sonce ojužilo sneg, pri drugem spustu je pa v senci že začelo zmrzovati...

Smuka je bila vseeno dobra, resnično bogati razgledi so se nama pa na vrhu Kolka tokrat prvič razodeli.

4.3.2006: Viševnik

Namesto pršiča sva ob spremljavi goste megle, sneženja in silovitega vetra zadela povsem spihano vršno pobočje. Začuda tudi spodaj v gozdu ni bilo globoke/mehke smuke, ker je bil 'kvazi' pršič bolj 'grabljive' sorte...

3.3.2006: Kolk (Monte Cocco, 1941 m)

naju je s Pikico prisrčno gostil že lani, tokrat se nam je v lovu na pršič pridružil še Andrejček. Bilo je luštno mehko, braniki še stojijo in so nas pritegnili še bolj temeljito...

1.3.2006: Okoli Belih peči

Na Trupejevo poldne greva vedno v pričakovanju zimske pravljice, tudi tokrat naju je prijazno sprejela. Iz Železnice sva od lovske koče odvila levo na razgledni Z greben (to varianto nama je razkrila strokovnjakinja za hribovske otroke ;), kjer do vrha v sončnem vremenu le uživaš. Z vrha sva se spustila na sedlo z Belimi pečmi in odločno odsmučala na drugo stran, ki sva jo sicer že večkrat nameravala, a sva se vsakič po sili razmer zadovoljila z normalko. Bilo je božansko...

Tereni so bistveno bolj smučarski, in ker ni bilo posebne nevarnosti plazov, sva se lahko držala pobočij Belih peči, ki so prostrana in ravno prav nagnjena za brezskrbno uživanje. Pred spustom v strugo Žlebnice sva v nasprotju z zamedenimi smučinami vztrajala na desnem bregu, dokler se navzdol ni odprla strašno zapeljiva gozdna strmina (blizu 45°), kjer sva okusila malodane neprekosljivo smuško slast. Ob strugi je šlo bolj na 'oštro', zatem so naju smučine povedle levo ven iz grabna do vlake in po njej za kratko do odcepa gozdne ceste, ki je vodila v smeri planine Grajšce, kamor sva zastavila z drugim vzponom.

Po cesti do struge Hladnika in vseskozi po glavnem kraku na izravnavo, kjer sem si ob čakanju na 'krotilca psov' s pomočjo zemljevida ogledal nadaljevanje in za konec kar tako za hec pokukal še na kompas, ki je začuda kazal za 90° obrnjeno sliko in mi razkril, da sva verjetno na sedlu Velika trata med Tišlerico in Laskovcem, 1650 m. Glede na vabljiv puhec sva se odločila za SZ pobočje Tišlerice, 1757 m, in zadela v nulo. Spust v danem trenutku je bil resnično fenomenalen in še slajši od 'malodane neprekosljivega'. Po dolgi cesti sva le še oddelala neobhodno tlako za tako čudovita in povsem samotna doživetja v naravnost čarobnem ambientu.

V vodničku 55*K nama je Klinar pri turi na Kresišče doma postregel z: "Razcep poti, kjer gre leva na Grajšco in desna na Veliko trato, bomo verjetno zgrešili, vendar brez škode nadaljujemo..." Torej sva vendarle ubrala 'normalko'...

28.2.2006: Viševnik

Zdaj, ko sem uresničil nedeljsko grožnjo in upepelil vso opremo, ki mi je letos malodane razpadla, je bilo potrebno poskusiti novo: smuči, vezi, pse. Nenavaden občutek, avtomatizmov še ni, uvodni vtisi odlični...

Na vrhu sva dolgo cincala, če ne bi zasmučala na Srenjski preval ali po 'Široki' grapi pod Jezerca, a se nikakor nisva uspela prepričati. Po spustu z vršne glave sva 'grobo' preizkusila snežno odejo (točno v vpadnici vrha, kjer je najbolj strmo in se sonce tudi najbolj upre), ki je proti vsem pričakovanjem (sneg ni deloval posebno namočeno) izjemno močno splazila. To nama je odgnalo prav vse dvome in sva po čudovitem pršiču mehkobno nadaljevala v okviru normalke. Nad smučiščem sva se tokrat dala zapeljati smučinam desno v gozd, ki se je izkazal za zelo lepo smučljivega.

26.2.2006: Ženiklovec

ali Veliki Javornik je prav tako TS klasika, ki sva se je dosledno ogibala. Na spletu sva brala o zaprtih zasebnih cestah in sva ubogala Poljanca (Turni smuki) ter štartala iz Lomščice in se prek številnih ograj/plotov končno prebila na zasneženo cesto, kjer sva zatem naštela štiri avtomobile ;)

Za zabavo so se mi že na cesti pošteno potrudili psi in z zagnanostjo niso prenehali vse do vrha, a sem bil vztrajnejši, bolj neusmiljen in jih pod vrhom v pomanjkanju 'šraufizmov' že povsem mirno natikal nazaj tudi na vsakih par minut. Z dolgočasne ceste naju je na (Gabrčev ali Reberčev?) rovt zvabila gaz, nad njim pa čudovita flanka, ki sva jo napadla že gor grede, da je nazaj 'pa ja ne bi' zgrešila. Nad čistino je sledil preboj skozi goščavo (z obvezno ograjo ;) in že sva se znašla na vršnih vesinah nad planino Javornik.

Smuka je več kot odtehtala vse muke 'psovanja'. Vršno pobočje je ravno prav nagnjeno za mehko in brezskrbno vijuganje v pršiču, strma vesina nad rovtom je bila v danih razmerah prav tako čudovita, tudi mimo Rekarja je šlo čisto spodobno, samo ograj je bilo pa odločno preveč...

25.2.2006: Dovška Baba

Teče najina sedma turnosmučarska sezona, a naju Baba navkljub (verjetno pa ravno zato) slovesu morda celo najbolj priljubljenega turnosmuškega cilja doslej nikakor ni uspela zvabiti. Tokrat sva šla bolj za hec pogledat, kam romajo silne množice. V tipični 'družinski idili' sva z Dovjega odrinila v četrturnem razmaku in ubrala vsak svojo smučino. Sam sem sledil cesti in za Blaščevo skalo odvil s smučinami, ki so vodile čez senožeti. Višje sem nekje očitno zaštrikal, saj sem moral v neprijetno strmem gozdu nekaj deset metrov oddelati peš, na Ravnah sem spet ujel udobne smučine, vseskozi sem se pa boril z zoprnimi coklami, dokler mi na dolgem cestnem odseku ni odneslo pokrovko in sem pse potegnil dol, temeljito očistil ter zalimal nazaj. Dovška Rožca me je zatem navdušeno sprejela z vetrom in tako meglo, da zapihanim smučinam nisem več uspel slediti, za nameček je odpadel pes, a sem tudi z enim prišibal do koče (z Dovjega v močno zastavljenem tempu ob vseh nevšečnostih v uri tričetrt), kjer sem se na dolgo pregovarjal z odlimanim psom in končno le zarezal v megleno nadaljevanje, ki sem ga bolj slutil. Tu in tam sem celo dosegel zapihane sledi, a jim v nikakršni vidljivosti nisem uspel slediti. Po primernem času za dosego vrha sem se znašel na nečem bolj ostrem, slutil večje opasti, pretipal nekaj metrov naprej/navzdol in po nekaj nadaljnjih minutah obtičal na podobni grebenski grbi. Ob priliki žirafovskega stegovanju vratu čez opasti je nenadoma naredilo 'wuuuf' in osvajanje vrha Babe je bilo zaključeno, dasiravno prav veliko ni več manjkalo.

Odsmučal/odtipal sem navzdol, kmalu presenečeno odvijugal iz megle in Rožco dosegel skupaj z zamudnico, ki se je na veliko zabavala z alternativno smučino, ki jo je zavedla Z od Blaščeve skale (mimo križa) in se ji iz zavetrnega brloga kar ni ljubilo na vrh, pa sva 'odmaglila' navzdol...

19.2.2006: Vihravi Vranček Zajmenovih peči

Plaz pod Zajmenovimi pečmi (na kartah imenovan Vranček), ki za zadnjim predorom ljubeljske ceste na desni strani priklene pogled, se nama že dooolgo mota po glavi, pa nekako nikoli ni bilo pravih razmer, morda sva bila pa le midva preveč izbirčna. Enkrat sva ga na pragu poletja (30.4.03) sicer že skusila pri sestopu z Zajmenovih peči, kamor naju je zvabil navkljub precej pozni uri. Zgornji del (ozka in precej strma grapa) je bil izjemno 'vijugast in razcepljen' (v kopnem 'skrajno' podrt), zatem se širok plaz v naletu strmo zažene v dolino. Takrat se nama je strašno dopadel in sva ga naravi primerno imenovala Vihravi Vranček...

Neugnana smučarja Jurij in Aleš sta naju pred kratkim vzpodbodla z obiskom v pretrdem Vrančku in sta ga zapustila še deviškega in tak je, kot vse kaže, počakal na naju. Na spisku alpinističnih spustov ga namreč ni, a je resnično malo verjetno, da se ga ni še nihče lotil, ko je vsem na očeh.

Prvi pogled na plaz je bil katastrofa (spodaj je na več mestih zaradi nočnega deževja splazilo do tal), od blizu je bilo vse skupaj le še slabše. Ko se je plazni stožec ožil, sva prešla mejo sneženja in na vstopu v grapo so bile razmere vse boljše. Novega snega je bilo 20 cm, zgoraj v grapi pa bistveno več (60+ cm) in je bil fantastično sprijet, grapa vseskozi v senci, tako da nevarnosti plazu ni bilo. Le 'presneto' sonce, ki si ga tokrat nisva prav nič želela, je povzročilo, da so tu in tam kepe priletele v žleb in se v manjših plazičih kotalile navzdol.

Izstop na greben ni bil ravno zalit, zato sva temeljito študirala in preskušala izstopno linijo, na koncu pa čez skale splezala kar naravnost navzgor. Marijano moja študija ni ravno prepričala in je sestopila čez skale, sam sem bil za umik čisto preveč zagret. Na grebenu sem nadaljeval še nekaj metrov navzgor, zapeljal čez manjšo opast, izpostavljeno prečil do ozkega prehoda, ga oddrsal navzdol in čez strme poprhane skale zapeljal v grapo, ki sem jo dosegel iz desne. Zatem nama je šlo po globokem pršiču prav luštno navzdol do ključnega mesta v grapi, kjer se le ta razcepi. Direktno se v levi krak (ozko, nezalito) ni dalo spustiti, temveč sva morala prečiti strmo/izpostavljeno desno do izrazitega robu (kjer na drugo stran odvije desni krak) in nekaj metrov nižje prav tako strmo/izpostavljeno nazaj v grapo. Nov sneg naju je zatem razvajal vse do izstopa grape in še po vršnem delu plazu, dokler nisva zapeljala v razmočen gnoj, ki se je vse bolj zagnano prediral vse do grušča...

Od izhodišča za planino Korošico (900 m) čez potok in prečno na plaz ter po njem na vrh plaznega stožca, kjer se v levo odpre vstop v ožjo grapo (1300 m). Po njej zavito in vse bolj strmo navzgor, kjer se na razcepih vedno odločimo za najbolj očitno nadaljevanje. Grapa izstopi čez manjši skok na greben Zajmenovih peči (ob koti 1611 m). S smučanjem z grebena (če je le dovolj zalito) je smiselno pričeti par deset metrov višje, tako da se v grapo spustimo iz desne. Smučarsko smer (če je sploh bila prvenstvena) bi imenovala Vranček in ocenila najmanj s IV, mesta S5 (do 45°, prehod 50°), 350 m + 35°, 450 m.

18.2.2006: Izgubljena v megli Košute

Odlično razpoloženje se nama je nad Kofcami začelo hitro podirati. Pri natikanju smuči sem osuplo opazil, da mi je serviser brez opozorila podaljšal dolžino okovja (pri težjih spustih je vsak mm pomemben - kaj šele cm), zatem sva v megli zgrešila odcep za Veliki vrh in presenečeno ugotavljala, kako ozko je zastavil greben proti Kofce gori. Pihalo je vse bolj nemogoče, sneg je nosilo kot za stavo, pripravnega mesta za ustavljanje pa ni hotelo biti, tako da sem napol miže in povsem ledenega obraza nadaljeval na vrh, kjer so kletvice prosto letele od mene.

V 'popolnem bojnem oklepu' je bilo divjanje vetra in snega povsem znosno, a naju je uničila megla, ki je bila tako gosta, da sva komajda sledila 'rezi' grebena. Po dolgem tipajočem prečenju, kjer se je skozi očala komaj kaj videlo, brez njih pa zaradi vejavice ni bilo moč zdržati, sva na ostrejšem vzponu ugibala na bližino Toplarja, zanesljivo določiti ga pa nisva uspela. Kar nekaj časa sva še 'raziskovala' naokoli brez nahrbtnika, a sva v vseprevzemajoči belini brez referenčnih točk z veliko sreče in s težavo našla le nazaj do najine protivetrne baze. Pravzaprav o spustu na S stran ni bilo več kaj razmišljati, bolj naju je skrbel spust nazaj proti Kofcam.

S palico sva vseskozi tipala pod smučmi in plužno vozila v dolgih zavojih, se srečno izmaknila vsem morebitnim strmim pastem ter si ravnotežje veselo privezala ob smrekah. Tu sva ujela smučine in jim sledila kar naravnost navzdol do jase nad Matizovcem, kjer sva ujela normalko. Tako goste megle na tako širokih in enakomernih pobočjih še nisva imela prilike rezati. Vsi rezultati napenjanja, da bi poleg beline sploh kaj videla, so bili le prekomerna slabost...

12.2.2006: Črnelska špica iz Možnice

Prav pestro sva si zastavila vzpon k Veliki Črnelski špici (2332 m) čez Klinkonov žleb, ki naju je vztrajno motril z zemljevidov, kjer se je dalo razbrati, da ima v povprečju 45° (550 m). Prehod nad škrbino pri Vrhu Klinkonovega žlebu (1978 m) nama je drugače dal precej več misliti, saj ga poznava v kopnem in tudi z Jalovca se nama pred dnevi z zalitostjo ni prav pretirano pohvalil. Za spust sva imela označeno prek Meli v Korita (vesine pod severno steno Klinkona), kjer sva 'ugibala', da glede na plastnice poteka smer z vrha Velike Črnelske špice: SV stena, IV+, 800 m ('v resnici' slabih 1000 m).

Po zasneženi cesti (izhodišče je odcep z glavne ceste, 600 m, 8:00) v Možnico, kjer sva nad ravnico izgubila osamljeno smučarsko sled in se za kratko zabubila v goščavi (čistina je na desni strani). Navzgor do zatrepa in v iztek Klinkonovega žlebu (1400 m). Pravi vstop naju je pričakal 100 m višje, kjer se je v desno odprlo ožje nadaljevanje. Lahkotno sva se vzpenjala navzgor, žleb je le malo vijugal, se počasi ožil, opremil z drčo in za vse bolj sumljivim vogalom naju je neusmiljeno pozdravila gladka stena (1700-1750 m). Pod skokom sva bila tako zelo majhna, da skale sploh nisva potipala. Izgledalo je tako nemogoče (vsaj 20 m, malodane navpično, brez uporabne razčlembe), da sva po globoko zajeti sapi navkljub kompletni plezalni opremi brez oklevanja obrnila, sestopila 'drčasti' del in odvijugala nazaj pod steno.

Slabih 400 m nižje nama je padla vsa morala, zato pa sva si nabrala na pretek utrujenosti. Tako sva lenobno skočila le pogledat za prehodi v Korita, kjer naj bi potekal najin spust - za morebitni drugič. Skoraj vodoravno sva pociljala na najbolj izrazito sedlo in se spustila strmo navzdol v Korita. Zatem sva se povlekla še 100 m višje, kjer se grapa razširi, da potipava za morebitnim prehodom, ki vodi k S steni Klinkona. Na levi so se odpirali številni žlebički, čisto levi je bil najbolj širok, a nama je od blizu v spodnjem delu postregel s skokcem, zato sva vstop obvozila po žlebičku na desni, zatem prestopila v srednji žlebiček med njima in se čez ledni odstavek s pomočjo ruševja zvlekla na obsežno vesino.

Lenoba je na mah izpuhtela, motivacija postala vrhunska, odločnost jasna ('ne glede na uro greva do konca'), tako da sem na vse mile jere priganjal izčrpano telo navzgor in vztrajno vzpodbujal 'neumorno zasledovalko'. Tu in tam je šlo prav lagodno pikaje, večinoma se je pa zoprno prediralo in celo mlelo pod nogami. Na škrbino Klinkona sem posekal kar direktno po ozkem žlebu, nad njo sva celo iz prve ulovila zelo zavit in na najino veselje za silo zalit prehod čez pečine (po gredini desno za rob in ostro levo po polici, kjer se svet za robom nekoliko odpre), ter višje prek 'zadnjega' grebenskega robu končno stopila na od jutra obljubljeno sonce. Kako nama je prijalo in kako prijetno bi bilo posedeti, a nama nisem privoščil več od trenutka. Dolga prečnica do škrbine med Veliko in Malo ČŠ mi je popila še zadnje atome, vršne vesine sem se tako lotil kar naravnost navzgor in sem jo zgazil tudi na prazno baterijo.

Pri spustu s ČŠ (16:15) nisva preveč kvačkala. Najlažji prehod je gotovo lok v desno (od zgoraj), a nisva imela časa za iskanje, tako da sva se pod vršnimi zavoji kar malce na silo zbasala skozi kratko vmesno ožino. V spodnjem delu vesine je prijetno smuko in globoko tišino na lepem prekinil krik. M je odletela, se ustavila na eni smuči, druga pa je žalostno zabingljala - zlomljena os okovja (Diamir 1)...

Krasno, torej turna oprema niti za 'Barbike' ni primerna (za ploden uvod je že zjutraj nad krpljico zlomila 'navadno pohodno' palico - konico sva obrnila okoli in jo zarinila v cev, začuda je zdržalo) in obetal se nama je res dooolg večer. M je prestopila v dereze, mi obtežila nahrbtnik z vso kramo in obdržala le smuči. Za prečenjem pod MČŠ je sledil daleč najtežji del spusta, zelo zelo izpostavljen prehod v škrbino Klinkona. Pravzaprav mi je šlo kombiniranje prehodov začuda prav enostavno, le dve ozki mesti sem zaradi spihanosti odštamfal/oddrsnil po skalah. Pod škrbino je zbranost na prostranih vesinah za kratko popustila, a le do spodnjega prehoda, kjer sem žlebičke povsem na desni strani uspel smučljivo vdeti v Korita. Tu sva malce presenečeno padla na sveže sledi, ki so nama prijazno pokazale še drugi (lažji) prehod v Možnico, kjer mi je pozornost dokončno popustila, tako da me je udarila vsa teža pujsa, ki mi je jezdil na ramah. Nižje sem na ravnici počakal utrujenega pešaka, ji odvzel še smuči in se ves ubog v temi spuščal/tipal navzdol. Na izhodišču (19:00) sem bil tako izžet, da sem le nemočno klecal naokoli. Eden fizično najhujših, če ne celo najhujši dan v življenju, a tudi eden najlepših in najbogatejših. Hvala.

11.2.2006: Zadnja Trenta - Šite

Turo na Jalovško škrbino je opisal Jenčič (TS vodnik), spust z vrha Šit (2308 m) po južnih vesinah naju je vabil s spiska alpinističnih spustov (III, 350 m) in sva se šla na veliko sončit in uživat v konec, ki ga pozimi še nisva skusila...

'Osamljena' smučina naju je od konca ceste v nasprotju z vodničkom potegnila v desno, stran od markacij. "Mojster, ta že ve", sva si mislila, in sva ji vdano sledila ob izrazitem grabnu, a se je kmalu vse bolj turno neugodno začela zaganjati navzgor. "Res pravi mojster", sva priznala, midva sva jo zmogla z enim zdrsom, s padci, z večkratnim štamfanjem, vlečenjem in preboji čez goščavo ter ji sledila nekako do razcepa markiranih poti, kjer je odvijala proč od najine smeri. Tako sva čez šavje na silo prečila daleč desno v Veliko Dnino in se direktno navzgor vzpenjala proti vršni strmini Šit. (V desno se odpira zapeljiva vesina/prehod tudi na vrh Travnika, ki pogledu ponuja odlično smuko.)

Naskočila sva na videz najvišjo vesino, ki je mestoma dosegla/presegla 45°, zgoraj sva se v strmini res težaško namlela v globoko predirajočem snegu in na ostrih grebenskih špičkah začudeno pogledala naokoli v spoznanju, da sva le na V predvrhu Šit (2262 m?). Greben Šit v kopnem poznava skoraj do obisti in o kakem lahkem zimskem prečenju do le lučaj višjega vrha ni govora. Po strmini sva z vse večjim užitkom odsmučala navzdol (ocenila bi vsaj s III+, 150 m) in se zaprašila proti glavnemu vrhu (čisto leva vesina), kjer je bilo manj strmo in tudi mlelo se ni tako hudo. Smuka z vrha Šit je bila prav tako dobra, pod strmino pa po prostranih pobočjih na predelanem/trdem snegu z vršnim napihancem vse do gozdne meje mestoma naravnost uživaška.

Tu sva nadaljevala po čistinah navzdol, kjer/dokler se je pač odpiralo, zatem sva za kratko prečila prek goščave desno in po bolj redkem gozdu dosegla jutranje sledi, ki so naju ugodno pripeljale navzdol. Zelo lahkotna, sončna, srce vriskajoča tura!

8.2.2006: Iz Koritnice skozi Loški žleb na vrh Jalovca

je bila dolgo najina želja le na zemljevidu, saj nikoli ni bilo pravih snežnih razmer, da bi sploh poskusila. Vrh Jalovca je le malokrat smučljiv, sam Loški žleb do Dolgih prodov sva že presmučala pred leti, zdaj pa lahko zapiševa, da bi bil spust s samega vrha vse do Koritnice v primeru res dobre zalitosti povsem mogoč. Ne samo to, več kot 1500 m zahtevnega spusta bo (ko bo) karseda imeniten podvig...

Vstop v steno je bil, ko sva končno le uspela pogledati okoli vogala, na najino globoko hvaležnost zalit. Nasploh so se nama prehodi res srečno odpirali, vedno tik pred nosom in prav nikoli naju niso preslepili. V kotu pod steno sva tako po zasneženi gredini prečila v desno čez vstopni skok, kjer se je levo navzgor odprl ozek žleb, ki je obetal nadaljevanje, a nama je veselje prehitro pokvarila ogromna zagozda (visoka malodane 10 m). Čez ta nemogoč previs in zlizano skalo se za živo glavo ne bi mogla spraviti čez, če ji ne bi na levi tičala bela lisa. Smuči sva odložila v lopo pod previsom, praskala po čisto gladki skali, zasadila cepine v krhko strukturo snega, ki je navkljub najinemu uničevanju celo začuda zdržala, in se kot dva črva počasi povlekla čez. Višje je ozek žleb v skoku, ki sva ga obvozila po zelo strmem in sumljivo puhastem prehodu na levi, izstopil na plano in se prelevil v nekakšno široko grapo (na levi strani gmote Velikega turna, 1998 m)(V ozebniku, na desni strani turna, poteka markirana pot).

Grapa je bila resnično nekoliko čudna, saj se je v njej kmalu izoblikovala druga, manjša grapa, ki naju je močno vijugoma na slepo peljala navzgor (obvoz skoka je mogoč na obeh straneh) vse do stene, kjer se v levo šele odpre žleb, ki je nekakšen iztek Loškega žlebu. Naravnost navzgor sva povlekla na Jezerca, s tem da sva izstopila po stranskem, desnem kraku, saj naju je kopen skok v žlebu tik pod vrhom nepričakovano odbil.

Na hitro sva skočila na vrh in še hitreje odbrzela navzdol, da bi ujela nekaj časa, ki bi nama omogočil dodaten pregled vstopnega dela. A prav kmalu sva se izgubila/zaplezala v zelo strmem gozdu, se naporno vračala nazaj in po 'večerni pameti' sestopila po že znanem. Izstop iz stene sva presmučala še v svetlobi, cesto pa v temi. Čudovito, a presneto naporno!

5.2.2006: Brda (stena nad Krmo)

Po kratkem ogrevanju z Zasipske planine je sledila takojšnja vertikala, s katero nama je postregla grapa Dolgi plazi, ki se odpre v steni Brd tik levo od markirane poti na Lipanska vrata. Nad vstopno ožino se je grapa za slab lučaj (10 m) postavila skoraj povsem pokonci, a je bila tako čudovito zalita s trdim snegom, da je bilo pikanje naravnost uživaško. V kopnem je ta skok v 'davnem' spominu popredalčkan kot naravnost oduren...

Na Brda sva zastavila v okviru markirane poti (smučarska smer Zimski vihar, V-), za spust sva imela v mislih lovski prehod ob steni Debele peči (smučarska smer Grapa ob Trapezu, IV), ki sva ga v kopnem tudi že skusila. Po res prijetni vstopni grapi (stik z markirano potjo) sva na razpotju zacincala in pravilno nadaljevala daleč levo navzgor (vseskozi pod steno, vse bolj strma vesina/rampa) dokler se v desno ni odprl prehod na zelo izpostavljeno in dolgo gredino (1650 m). Več ali manj sva prek nekaj robov prečila v ravni liniji, dokler naju v škrbinici pod resnično markantnim pomolom končno ni obsijalo toplo sonce. Iz čistega veselja sva mu nagajivo skočila na teme (1718 m) in uživala v resnični pravljici, ki se naju je iz Krme vseskozi trdno oklepala. Razgledi na drugo stran (žlebovi in rebra Rjavine) so bili vseskozi naravnost božanski, odmaknjenost pa absolutna, če odštejeva sledi gamsov, ki sva jih srečavala skoraj na vsakem koraku in so nama tudi lajšali orientacijo.

Iz škrbinice sva nadaljevala poševno strmo navzgor in okoli roba stene, kjer se je teren odprl in naju privedel na greben levo od Lipanskih vrat. A poglej si ga zlomka, v trenutku ko sva bila na drugi strani, je bilo čarobne pravljice nemudoma konec. Prav vsa čarovnija je izginila, tako da sva kar najhitreje odbrzela z vrha na drugo stran proti Debeli peči in iz (prve) škrbine zasmučala na pravljično stran, ki pa se žal ni več v celoti vrnila!

V grapi naju je kmalu presenetil skok (v kopnem gre prehod na levi), ki sva se mu prav počasi in nadvse sumničavo približala, a se je izkazal le za nekaj metrsko oviro, ki sva jo brez težav obdelala peš. Naslednji skok je bil dovolj zalit, da se ga je dalo speljati cik-cak, spodnjega skoka pa sploh ni bilo, ker se nama je prav imenitno skril pod snegom. Tu se začnejo tudi orientacijske težave, saj je potrebno zadeti prečnico, ki vodi pod celotno steno Debele peči. Po prečenju prvega robu (zadela sva ga 'iz druge') sva za kratko zasmučala v grapo med Trapezom in Debelo pečjo, zatem pa prek treh zaporednih robov dosegla snežišče pod 'zadnjim' koncem Debele peči. Najbolj smotan je bil 'največji' rob, a ne zaradi težavnosti: potrebno se je bilo pošteno namučiti navzgor, da sva mu stopila na teme (v južnem snegu se je ugrezalo tudi čez pas, 30 m). Po širokem pobočju sva zasmučala v graben in ob njem po zmerni goščavi v Krmo privozila v 'ročnem cik-caku'.

Kot 'zanimivost': pred koncem ture mi je na lepem počilo v pancarju (Lowa Struktura) in opcija ski ni več delovala. Pri avtu sem ugotovil, da je izpadel net (tudi ostali trije so bili povsem razmajani - nič čudnega, da je bil pancar vse bolj mehak), ki v prepogibu drži čevelj. V ProMontani so že spet strokovno ugotovili, da sem edini, ki se mu je to primerilo - rezervnih delov seveda nimajo! Stvar so mi brez problema uredili v servisu/prodajalni Dedra v Kranju...

4.2.2006: Rušev graben

V soboto so nama dvakrat pokazali preostre zobe in ob drugem renčanju sva odstopila od velikopoteznega načrta (skoraj ne upava izdati, da sva se videla malodane na samem vrhu Špika), ki se nama je časovno in težavno povsem podrl na tistem delu, ki ga nisva poznala, do 'terra cognita' naju je na koncu ločilo sto metrov...

Rušev graben ima spodaj neprehoden skok, kjer je tokrat tudi zelo glasno bučalo. Na levi sva z zamudo zaradi 'ubijalskega udiranja' mukoma našla strm gozdni prehod ter zatem neznansko dolgo in naporno nadaljevala po slemenu nad globokim grabnom. Ko sva se končno le spustila vanj, se je najino nikakršno razpoloženje v hipu obrnilo in sva se že videla 'vsepovsod', saj so bile razmere za vzpon naravnost idealne. Za robom/ovinkom se glavni krak Ruševega grabna usmeri med Rušico in Vrhom nad Rudo in ko se je postrmil ter povsem ukalupil v steno, sva se nejeverno bližala nepričakovanemu skoku, ki ni imel obvoza (1800+ m). Bolj zaradi lepšega sva ga tudi malo potipala, zatem pa zaradi prepozne ure in še kakšnega morebitnega dodatnega presenečenja obrnila. Odsmučala sva po (nedvomno prvenstveni ;-) smeri vzpona in začuda je bil spust malodane vsepovsod prav lušten...

3.2.2006: Kalški Greben - Neškarjev plaz

Smer v Z steni Kalškega Grebena Neškarjeva prečka (IV-, 800 m, do 45°) sta prva našla in presmučala Črnivec in Terčelj. Ključ spusta je odkriti prečko z vršnih vesin v Neškarjev plaz nekje na višini 1650 m.

Midva sva se 'popoldanske' ture lotila od Suhadolnika: po cesti do lovske koče, levo po gozdni vlaki in višje na križiščih po občutku desno navzgor do 'konca' (1300+ m), odkoder sva prečila v Neškarjev plaz. Višje se je glavni krak grabna zožil v kratek žleb (skok je bil dovolj zalit), nad njim pa sva v nepregledni 'pahljači' izgubila vsakršno orientacijo. Nekako neučakano sva nemudoma prečila prek ostrega rebra v najbolj desni žleb, ki je bil zgoraj žal zaprt s steno, zato sva pod njo splezala nazaj na rebro in po njem dosegla skrit, ozek, a lepo zalit žlebiček, ki se je za ovinkom razcepil v tridelni izstop (izbrala sva desni krak, ni bil primeren za smučanje) in naju pripeljal na obširno vesino, ki jo je na sredi brazdala globoka grapa.

Slutila sva, da sva vseeno našla ustrezen ključ, čeprav je bil najin očitno 'ponarejen'. Zaradi neplanirane zamude z iskanjem sva se kar najhitreje vlekla navzgor, se zaradi razmer dvakrat preobula, vmes opazila originalni ključ (dolga prečka) in s širokega robu prečila v grapo na desni, kjer le ta pride na plano in se porazgubi na vršnih vesinah (1800 m). Po plitvem (levem) nadaljevanju 'grape' sva pristopila na sedlo (2152 m) tik J pod vrhom Kalškega Grebena.

Zgornje vesine sva odsmučala z užitkom (trdo, 35-40°), rob ob grapi je bil še slajši (ojužene vesine), zatem sva cincala in prehod odsmučala kar lepo v okviru najinega pristopa. V zgornji žlebiček sva se spustila z desne (leva izstopna varianta, gnilo, 45° in več), pod njim sva za kratko nadaljevala po rebru in se v desno spustila na vesino nad spodnjim žlebom, ki tudi ni bil pretirano zahteven (do 45°, kratek skokec sva bočno oddrsnila/preskočila). Zatem naju je v gozdu presenetila tema in sva gladko zgrešila smer pristopa, a nižje ujela krak, po katerem sva prišla na 'pravo' vlako.

Kot 'zanimivost': na najbolj strmem delu se mi je v gnilcu nepričakovano odpela vez (Silveretta, Easy go). Da bi se to zgodilo na trdem odstavku, bi bila čisto druga pesem. Po daljšem pregledu sem zaprepadeno ugotovil, da je plastika pod petnim delom na treh mestih odlomljena (na drugem okovju je odlomljena 'le' na enem mestu), tako da je bilo prijemališče pete zaradi razmajanosti premaknjeno. Treščil sem jo nazaj, za silo je držalo, doma sem jo zatem dodatno učvrstil. Seveda sem bil glede na ProMontanino zagotovilu že spet edini, ki se mu je to primerilo...

1.2.2006: Kalški Greben s Krvavca

Turnosmučarska klasika: Kriška planina - Zvoh - planina Dolga njiva - Kalški Greben - Vrh Korena - planina Koren - Kriška planina. Prav luštna zanka!

Še ena popoldanska, ki se nama je že spet ravno poklopila s sončnim zahodom. Na podobni trasi sva se že enkrat lovila z alpsko opremo, tokrat sva prehod z Zvoha našla brez težav in je 'prav enostaven' (za turnosmučarsko zahtevno, II), zato pa naju je za sam zaključek zmahala čisto odvečna prečnica do Kriške planine, kjer sva se namučila po predirajočem in strmem snegu...

29.1.2006: Po Gamsovi grapi na Ablanco

Opoldne so naju nad Pokljuko spet takoj pričakale cokle, odrešila naju je uhojena gaz in sva peš kar nadaljevala duhamorno gor-dol po njej nad planino Konjščico, tako da sva se že spet zaobljubila, da tam za markacijami pozimi ne hodiva - neizogiben spust na planino naju čisto prehitro odvrne. V drugo greva lahkotno kar čez Viševnik!

Najbolj izrazita grapa, ki izstopi iz JV stene Ablance, desno od vpadnice vrha, je spodnji del smučarske smeri Gamsova grapa (IV-, 350 m). Grapa se na 1800 m pahljačasto odpre (naravnost navzgor je možen prehod na SV greben), kjer sva izbrala levo nadaljevanje in čez (rušnati) rob dosegla izpostavljeno vesino sredi stene. Po prečenju se je v steni na najino žalost odprl tako temeljito splazen žleb, da so bile skale le poprhane. Višje sva se na razcepu ločila in obadva sva se do vrha mestoma napraskala po (sicer lahkem) skrotju, tako da sva spust po Gamsovi grapi prečrtala (naklonina se giblje okoli 40°). Marijana je od razcepa nadaljevala 'original' v isti smeri naravnost navzgor na greben in po njem dosegla vrh, sam sem se po levem kraku vzpel na izpostavljeno in strmo vesino, ki me je dostavila na grebensko rez točno med obema vršnima špičkama Ablance.

Z vrha sva odsmučala po SV grebenu, prvih par metrov sva 'poštamfala' po spihanih skalah, zatem naju je pršič na trdi podlagi razvajal vse do Jezerc (III, 300- m), pod njimi sva zasmučala pod steno in spodaj med prvimi macesni poiskala pobeglo čelado, ki mi je navihano ušla pred vstopom v Gamsovo grapo...

28.1.2006: Pod Velikim Špičjem (poskus Tumove)

TS iz zatrepa pod Plazjanskimi lopami je opisan v vodničku (Jenčič) in cesta do zapornice (Na Skali, slabih 1000 m) je očitno pozimi res vzorno plužena, tudi smučina iz prejšnjega tedna je bila potegnjena. Pred odhodom je začelo mesti in ker naju je v steni med močnim sneženjem že pičila plazna kača, sva vdano čakala in cincala o spremembi plana. A je kmalu le še 'snežinkalo' in sva jo urezala po zasneženi smučini, se malček lovila (neprestano gor-dol) do Dola pod plazmi, višje pa nadaljevala po še 'deviškem' svetu v Ravni dol, ki je dobesedno raven kot miza.

Na 1600 m se strmina šele začne, prav tedaj je res močno počilo in kar dolgo je strašljivo grmelo po stenah nekje iz smeri grebena med Velikim Špičjem in Plaskim Voglom na najini desni strani, dokler se trušč plazu ni umiril. Zaradi goste megle nisva videla prav nič, kar je občutek ogroženosti samo povečalo in sva cilj v hipu prenesla na varni Plaski Vršac (1868 m). Pri vzponu sva se držala leve strani (v smeri sedla Griva, 1804 m), se v megli medsebojno 'iskala' z glasovi in vzpela do skal pod grebenom, kjer sva na lepem odkrila prečudoviti, neponovljivi šestkratni odmev! Tega čuda se kar nisva mogla naveličati in sva se pošteno naigrala, dokler naju ob hipni razjasnitvi ni preplavila čista groza: nahajala sva se tik pod centralno steno Velikega špičja, levo od najvišjega stebra, nekje na 1800 m.

Urno sva se popokala stran v smeri Grive, potem pa na manj izrazitem in relativno varnem robu sredi snežišča (tudi zaradi sumljive klože v smeri Grive) spremenila smer in se vzpenjala navzgor po snežišču do samega zatrepa (2000+ m), kjer sva si v varnem zavetju skal poiskala zatočišče. Pokukala sva v grapo, ki je iz zatrepa vodila visoko v steno, jo potipala (dobre razmere) in prav tedaj se je spet močneje usulo z neba. Nekdo se je v megli z nama očitno igral pravcate slepe miši in sva mu dala 10 min, da preneha. Potem sva mu 'milostno' dodelila še 5 min, a ni prenehal in sva se počasi pripravila za smuko. Ravno ko sva odrinila, je sneženje nemudoma ponehalo! Vdano sva počakala nekaj sekund, zadovoljno ugotovila, da se še ni usulo in skočila nazaj v dereze, pograbila cepine in sva jo ucvrla po grapi navzgor.

Iz zaključka grape se je glavni (močno zožen) krak nadaljeval naravnost/desno navzgor, kjer pa so se težji skoki kar vrstili. V levo naju je povabila rampa (smučarska smer se imenuje Skrita diagonala, V+, in poteka 'tam nekje' v okviru Tumove smeri - hmmm, opis smeri sem ravnokar opazil v Strmih smučinah...), ki se je šele za vogalom izkazala za širšo in bolj zalito, zato pa tudi bolj strmo nadaljevanje (kmalu naraste na 50° in višje tudi krepko? več). Iz votlinice na desni sva se po snegu dvignila do skrotja, kjer je med skalami vodil le še plitek žlebiček, ki pa je bil na najino žalost le dodobra poprhan in kjer si kljub temeljitemu iskanju razen 'štanta' nisva uspela pripraviti nobenega dodatnega varovanja. Po 20 m vrvi sem tako tik pod robom (kjer bi se morda videlo nadaljevanje, nekje 2150+ m) v strmem skrotju 'moral' zabremzati in obrniti. Vrnila sva se nazaj do baze (vmes sva kratek lučaj pod razcepom grape opazovala zalit žleb, ki je tudi vodil v pravi smeri, a nama je celodnevno igranje z vremenom žal vzelo že preveč časa) in po 'pršičku' na trdi podlagi lahkotno odsmučala v Ravni dol, kjer so naju kmalu napadle gromozansko težke cokle, ki se jih navkljub maži nisva uspela zares iznebiti...

Vseeno prav luštna tura ;-)

25.1.2006: Tihotapska grapa (Toplar, Košuta)

Popoldne sva šibala proti Velikemu vrhu in v škrbini (kamor pripelje markirana pot) dvoglavega Toplarja (2000 m) opremljena z različnimi zobmi skočila na drugo stran v Tihotapsko grapo. Sam sem poskusil na smučeh (ocena težav: IV), a sem na skoraj kopni ožini (100 m pod grebenom, dalo bi se 'poštamfati' po skalah) po hitrem razmisleku dokončno zabremzal (zares znervirala me je snežna podlaga, ki je bila neverjetno zglajena, tako da pri bočnem drsenju 'v neznano' ni bilo zanesljive opore - po drugi strani so robniki v skokih/zavojih začuda prav lepo prijeli).

Peš sva nadaljevala še dobrih 100 m, dokler se grapa ni zaključila v kar solidnem skoku. Malce sva se čudila, obrnila in lučaj višje presenečeno ugledalo izpostavljeno prečnico, kjer so bili vidni odtisi smuči. Prečila sva desno (gledano od spodaj) v škrbinico nad izrazitim stolpom in prestopila v široko grapo, ki naju je brez težav pripeljala na lahko snežišče pod steno Velikega vrha. Ker sva imela od sonca postavljeno časovno zaporo, sva na hitro obrnila, šibala nazaj na greben in v poslavljajočem dnevu odsmučala nazaj na izhodišče.

Zgornji del Tihotapske grape (200 m) v dobrih razmerah ni posebno zahteven (40-45°), prečnica je kar izpostavljena, spodnji del je pa bistveno lažji (150 m). Luštna, malček zapletena zadevica!

22.1.2006: Špik nad Špranjo

Ob smučišču sva lahkotno krajšala pristop na planino Krnega dola in se potem na prečki v desno nerešljivo zabubila v goščavi. Ravno sva dokončno obupala nad smrečjem, ko sva zaslišala 'turni ropot', ki je začuda odpeljal le dober m od naju. Z veseljem sva skočila na špuro, potem pa sva na planini v trenutku družno omagala. Na lepem se naju je polotila taka utrujenost, da sva se le še vlekla navzgor in se je razdalja do predhodnikov (TS s sedla Forca de la Val je izredno priljubljen) začuda le daljšala. Tak 'black-out' se nama je že primeril, zdravilo je obilica trme in potrpežljivosti. V zatrepu nad planino sva tako namesto ambicioznejše variante pristopa čez JV steno Špika nad Špranjo (prehod sva si poleti od daleč ogledala z Nižnjih vrhov) ubrala zanesljivo varianto preko škrbine Riomoz (2159 m, žleb je udobno širok in razen strmega izstopa nagnjen do slabih 40°, 200 m), kjer sva dobesedno z grozo nemoči opazovala, kako se nama številna konjenica naskakovalcev škrbine 'nevarno' bliža, za nameček se nama je povsem izpridilo vreme.

Nadaljevanje do sedla Buinz (2480 m) sva poznala od lani (pravzaprav sva smučala tik izpod vrha Špika nad Nosom, 2531 m, ki je bil v nedeljo prav vabljivo zasnežen). Le da je bilo tokrat vse pomrznjeno in trdo, tako da sva se čudila, kako je večja gruča Italijanov suvereno smučala s sedla, in to ne po ravno najlažji varianti, ki sva jo ocenila s III, ampak naravnost navzdol, kjer bi prisodila za plus dodatka (vesina, vsaj 40°, 300 m). Za razliko od predhodnikov sva se izpod sedla v okviru grebena usmerila na Špik nad Špranjo (2554 m), tu je najina utrujenost dosegla vrhunec: nekaj korakov gaženja, potem počitek in globoko dihanje, kot da bi bila na 'osemtaužent'.

Po bolj kopnem grebenu sva spraskala na predvrh in se za kratko spustila na desno po žlebu, ki sva ga kanila uporabiti za spust. Smuči sva pustila lučaj (20-30 m) pod vrhom in po spihanem skrotju in snežnih jezičkih skočila na vrhunec, kjer pa se oblakov nisva uspela znebiti, čeprav naju je prav tedaj za kratko obiskalo sonce.

Smučanje prav z vrha je verjetno možno le malokrat, vršni žleb naju je pripeljal (ožino sva obvozila na levi) na izpostavljeno prečnico v desno do odprte vesine, po kateri sva priključila na smer s sedla. Strmina dosega do 45°, če 'težji' smeri s sedla dodava še dober plus, sva pri slabi štirici. Nadaljevala sva za predhodniki, kjer se nama glede na zgoraj ni več zdelo posebno zahtevno, saj so robniki na trdi podlagi res izvrstno prijeli, drugače bi se zavoj kaj lahko končal tudi par sto metrov nižje. Nižje sva odsmučala naravnost navzdol po krnici Livinal del Buinz (lušten in veliko obiskan TS) in po cesti na Nevejski preval.

21.1.2006: Kladivo (Hajnžev turn, 2094 m: SZ grapa)

Kar konkretnega, previsnega skoka sem se lotil v kotu na desni strani. Z derezami sem bolj jalovo praskal po skali, zato pa toliko bolj zanesljivo gvozdil s hrbtom in kot gosenica počasi lezel navzgor, dokler se s pomočjo manjšega oprimka na zagozdeni skali z očmi nisem dvignil nad skok. Z olajšanjem sem okla cepinov zabil v ozek pas trdega snega na levi strani in se nekako zvito le potegnil čez previs. Takih akrobacij pozimi še nisva lezla, v kopnem bi podobni prisodil najino subjektivno 'dobro štirico', ki sva jo deklarirala za najino mejno oceno težav. V naslednje slabe pol ure nama je po številnih mukah le uspelo najti smer, da sem za sabo uspel potegniti še nahrbtnik, ki je bil opremljen s smučmi. Sicer sva se nabrala 'herojskih' zgodb, kako je težaško vleči 'pujsa' za sabo, če ima pa ta nestvor pripete še smuči, je stvar očitno skoraj nemogoča. Ravno sva se pripravljala na naslednjo tlako, ko me je iz votline pod previsom Kladivo dobesedno udarilo po buči: "Zlomila se mi je dereza!"...

V SZ grapo Kladiva, 'grande course' Karavank, naju je spet zvlekel Klinar (kakopak: 55*K). Med tednom sva si steno s profila ogledala s Košutice, potem nama pa ni dala miru, tako da sva jo sklenila zasnubiti z vsem razpoložljivim arzenalom. Najvišja stena Karavank je visoka 1000 m, če ji zraven radodarno prištejemo še 400 m visok skrotast podstavek. Vodniček napoveduje težave v zgornjem delu (IV, če snežne razmere niso idealne), v spodnjem pa omenja izpostavljeno lovsko pot, ki pa je pozimi globoko pod snegom.

Za tablo 'Zvrhnji kot' se pri Malejevi žagi v levo usmeri stranska cesta, ki je bila začuda plužena in sva jo uporabila do prvega okljuka. Tik pod njim sva bolj po 'zegnu' našla začetek luštne potke v Hajnževem grabnu, kamor naju je povabila smučina. Po pestrem sprehodu ob potočku sva se pod steno Kladiva usmerila v najbolj izrazito, 'ta srednjo' grapo (1100 m), ki je vodila do nezgrešljivega snežišča vrh skrotastega podstavka (1500 m). V grapi sta se videla dva skoka, ki sva ju od daleč kar mimogrede odmahnila z rokami. Najprej sva jih nameravala obvoziti na desni strani, kjer pa sva se znašla v labirintu ostrih robov in žlebov. Tako sva prvi skok zlezla v kotu, kjer je bilo med skalami ravno dovolj trdega snega, da so okli cepinov krasno prijeli, zato pa sva se toliko bolj namučila z dviganjem nahrbtnikov. Drugi skok je bil pa večjega kalibra. Za začetek sva se namučila, da sva zlezla v pravcato votlino pod previsom, kjer sva si postavila nepričakovano 'bazo'...

...tura je bila po objavi nepopravljivega zloma v trenutku končana (1200 m, za ušivih 100 m sva porabila dve uri). Nekaj sem še robantil in cincal, spustil nahrbtnik čez previs in si izprosil malo časa (okvirno sva zastavila na dve uri), da sam pogledam za nadaljnjimi skoki grape. Brez vsakršne obtežitve me je želja kar sama nosila navzgor, do prave stene ovir ni bilo, snežna podlaga pa naravnost idealna za hitro vzpenjanje. V steni se je nad mano v desno odprla rampa, ki se je od blizu udobno poglobila v grapo. Na levem ovinku (1600 m) me je pričakal napovedani skok, ki sem se mu brez problema izmaknil na desni strani. Grapa se nad njim globoko ukalupi in malček višje (1700 m) je pričetek labirinta, za katerega sem imel ustrezno rešitev (odlična karta Sele 1:20.000 s plastnicami na 20 m: vseskozi izberi levo!), zatem (1800 m) naj bi se začeli vrstiti 'neobplezljivi' skokiči (dodatno so odpovedale še baterije v kameri) in le upal sem, da bodo dovolj zasneženi in zmerni. In res sta bila, oba! Prvi je bil nizek (3 m), drugi le malo višji (5+ m) in že sem letel naprej, dokler nisem (1900 m: svet se pahljačasto razširi, stene umaknejo) skozi solze sreče ugledal glave Košutice, kar je pomenilo prosto pot na vrh. Nadaljevanje grape sva imela namreč med tednom s Košutice kot na dlani: ne meneč se za morebitne odcepe več ali manj naravnost navzgor po zasneženem žlebičku, ki je v loku vodil proti levi. Na glavni greben sem skočil kakih 30 m pod vrhom Kladiva in šele vršni gnilec je upočasnil moj zdaj že pošteno utrujeni nalet.

Na vrhu sem takojci obrnil, skočil kar v prvi žlebiček, ki je vodil navzdol, zatem sem izklopil možgane in na lepem sem se znašel nad skokom, ki ga začuda nisem plezal gor grede. Vrnil sem se do prve rampe, prečil v desno in tokrat budno za sledmi več ali manj tekel navzdol (povprečni naklon grape je 40°), 'preskočil' skokiče, ujel časovni limit, Marijana je medtem za silo usposobila derezo, zmrznila pa tudi še ni...

Na pripravni korenini sem se spustil čez previs, spodnji skok sva tudi pospravila in odsmučala v graben. Dan je bil še, zato sva šla pogledat za drugimi prehodi v spodnjem delu stene in res sva ugledala zalito grapo (čisto na desni), ki ni imela skokov, zato pa obvozov nič koliko ;) Nadaljevala sva po smučini, ki je vodila na Hajnževo sedlo (sam TS s sedla v Hajnžev graben ni nič kaj smučarsko posebnega, je pa slikovit!), obrnila pod ostrogo Kofce gore in odpujsala domov...

19.1.2006: Košutica

Popoldanska izvidnica, kjer sva z Z (meter nižjega) vrha dvoglave Košutice (1969 m) za prvo silo 'pregledala' S steno Kladiva, kamor naju je vabil Klinarjev grande course...

Na Ljubeljski Babi s smučmi še nisva bila, Hajnževo sedlo sva pa poznala. Vršni del sva tako s planine Korošica za sledmi naskočila prek Z grebena (morda bi se dalo tudi s sedla po/ob JV grebenu). Smučala sva prav z vrha, pri čemer je sam začetek kar zahteven (izpostavljen greben, strmo pobočje), potem pa težave takoj popustijo. Tura je pestra in prijetno lahkotna. Luštno...

15.1.2006: Krnica Belega potoka - Trbiška Krniška špica

Dolina Belega potoka in njegovi velikani so nama poleti naklonili izjemne utrinke, tako da naju je z lahkoto zvabila še pozimi. Smučarska tura skozi krnico Belega potoka na Krniško škrbino je opisana v Candolinijevem vodničku, midva sva ji za vrhunec želela pritisniti še pristop na Krniško špico, ki je z 2368 m najvišji vrh nad Belimi vodami.

Vstop je brez okolišanja obupen. Takih 'taborniških' variant sva v najinih 'raziskovanjih' sicer vajena, a med uveljavljenimi turnimi smuki jih je presneto težko najti (pri spustu je ob pomoči obupne snežne podlage Marijana čisto scagala in le s težavo sem jo prepričal, da ni odložila smuči). Gozd je nasploh redek, a veje listavcev so tu izjemno prožne, za nameček je teren za smuči kar siten, saj vseskozi preči pobočja nad Belim potokom, tako da posameznim strmim stopnjam ni moč ubežati. Na srečo naju je prek tega dela vodila osamljena smučina, ki je po prečenju potoka (1300 m) zavila z najine poti in prav tam se teren kot nalašč prijetno turno 'ukalupi'...

Nepozabno, brezčasno doživetje v krnici je bilo prečenje vrhov in škrbin Visoke Bele špice, tokrat sva se za razliko od kopnega nasajanja prek čudovitih in prepadnih vršnih robov čudaških Obrobnih vrhov, Okroglega stolpa, Vzhodnega zvonika, Visoke in Male špice lotila vratolomnih prelomov senc, kjer nama je sonce med škrbinami in vrhovi vseskozi prijazno mežikalo, in če je bilo potrebno, sva topel pomežik poiskala tudi izven idealne smeri, kjer sva se malodane dotaknila vrtoglavo ustromljenih sten Lojtric in Krniške špice.

Pristop na Krniško špico sva opravila v okviru kopne normalke. S škrbine sva se spustila za dober lučaj do vstopa v prvi žleb, ki se požene proti glavnemu grebenu (takoj za njim je še en, nekoliko širši). Žleb je bil splazen, dobro zalit, strmina pa se je mestoma sukala do 45° stopinj. Splezala sva čisto do škrbinice v glavnem grebenu, kjer sva se zadovoljila s pazljivim pogledom na prepadno severno stran, saj nadaljevanja od tam ni. Normalka se 10-20 m pod grebenom usmeri desno na izpostavljeno poličko, ki naju je sprejela z odličnimi snežnimi razmerami. Nad njo sva do zapore za kratko nadaljevala po žlebičku, kjer se je na levi strani (ob grebenu) odprlo spihano skrotje, kjer pa nisva imela nikakršnih težav vse do vrhunca, kjer neobhodno zastane dih...

14.1.2006: Martin žleb (Stol)

"Hudo, tole je pa noro!" sva začudeno pogledala na drugo stran čez škrbinico na izstopu Martinega žlebu v SZ razu Krkotnika (okoli 2050 m), ko se je pod nama prepadno odprl vrh Janeževega žlebu s Stolovo škrbino (2062 m). Zaustavila naju je na pogled sitna in dolga prečka, ki se je zelo izpostavljeno vila prek nekaj manjših robov v smeri Stolove škrbine. Do prvega robu sva celo poskusila, a je bil zelo strm sneg sumljivo nesprijet in globok, rob je bil pa za kontrast le dobro poprhan...

Klinar (55*Karavanke - zdaj sva naredila že toliko reklame za ta vodniček, da bova avtorju zaračunala honorar ;) Martin žleb uvrsti med zasnežene žlebove, ki jih resda opisuje v pozno pomladnih razmerah, za smučanje ga globoko odsvetuje, najini glavni prepreki pa nameni le v kopnem obrobni: "...sestopimo dober raztežaj po skrotju..."

V najinem planu je bil pristop na Stol zastavljen prek Martinega žlebu do Stolove škrbine in po ožjem nadaljevanju Janeževega žlebu na vršni greben Stola. Spustila bi se prek Široke riže, če bi bile razmere v steni ugodne, pa kar po grapi, ki prereže Stolovo severno steno tik levo od vpadnice (smučala pred par leti, IV).

Martin žleb ni kar tako ženski, saj se obiskovalcu kar noče in noče razodeti. Vstop s snežnega jezika levo od Janeževega žlebu je sicer lepo viden, žleb pa je dodobra skrit zadaj za rebrom. Očesu se v vsej svoji dolžini res imenitno prikaže s sosednjega Ovčjega vrha, ki sva ga imela med prav prijetnim vzponom vedno v prvem planu. Na izstopu žlebu sva po zavrnitvi poskusila še po levem kraku 'izstopne delte', kjer je bil pa sestop še za stopnjo bolj nemogoč. Naravnost navzgor na sam vrh Krkotnika so nama pa uspešno branili nezaliti skalni skoki.

Zatem sva opazila nekega 'Franza', ki so ga zvabile najine stopinje, počakala še na njegov 'zu gefährlich' in družno smo odsmučali po Marti navzdol. Smučarske težave so zmerne, slaba III, do 40°, 350 m.

12.1.2006: Viševnik

Popoldanska, ta hitra, za trening. Po razbojniškem uničevanju vršne skorje sva s Plesišča za pršičem in v žaru raziskovanja odsmučala ob južnem grebenu in zatem po gozdu 'direktno' v smeri Rudnega polja, kjer je kar (pre)gosto...

8.1.2006: Čarobna Peca (Bistriška špica, 2113 m)

Pred mesecem se nama je v 'snežnem deževju' Peca prav nemarno izjalovila. In najina sreča, da se je, kajti tokrat se nama je razodela v resnično čarobni luči, ki je drugače gotovo ne bi užila.

Avstrijci cesto iz Železne Kaple očitno 'vedno' plužijo vse do 'cestarske bajte' tik za Mirovno cerkvijo nad gostilno Riepl. Do planine Luža je tako le kratek sprehod, višje bi bilo pa namesto nadaljevanja dolgovezne ceste (kamor naju je zapeljala smučina) bolj pametno upoštevati Klinarjev nasvet (55*Karavanke) in izbrati markirano pot. Nad drevesno mejo sva se v gosti megli dosledno držala smučine dveh 'sobotnikov' in zaman upala, da se bodo oblaki ja držali navodil vremenarjev...

Sam vzpon nama, razen vršne megle, niti ni pustil kakšnih globokih vtisov - da vstopava v pravljico, sva se zavedla šele pri vratih, ki sta jih brezgrajno označevala v stražna stolpa spremenjeni in v sneg okovani smreki. Smuka med tako mogočnimi bitji je bila zatem čisti estetski užitek, h kateremu je nemalo pripomogel tudi prvovrsten pršič, po katerem je tako lahkotno vijugati. Nižje v gozdu se je najbolj pametno povsem predati čutnemu ugodju in brezskrbno smučati, kamor nas vodijo oči, četudi bi nas kdaj za kratko zapeljale v goščavo. Prav nič se ni treba obremenjevati s smerjo pristopa, saj se v vsakem primeru znajdemo na cesti pri planini Zgornja luža, odkoder je smiselno nadaljevati po markirani poti do okljuka (do sem lahko celo privijugamo, če poznamo prehod z 'druge strani koče'), pri katerem zavijemo naravnost navzdol po redkem gozdu, ki nas pripelje na cesto malček nad planino Luža.

7.1.2006: Vošca

je opisana v vodniku Turni smuki (Poljanec). Midva sva izbrala običajno izhodišče (parkirišče pri nekdanji karavli med Srednjim Vrhom in kmetijo Jurež). Za razliko od smeri pristopa je smer spusta v gornjem delu pametno zastaviti nekoliko zahodneje. Midva sva pravzaprav pristopila na 7 m nižji, vzhodni vrh dvoglave 'Vojšce' (1737 m) in odsmučala za sledmi, ki so vodile po lepo smučljivem terenu več ali manj naravnost navzdol. Stik s pristopom sva dosegla nekje na slabih 1400 m, kjer je lagodne smuke konec, saj nama je sproščenost ukradla presneta žica, ki je vse do travnika napeljana ravno na, vrag si ga vedi zakaj, višini vratu. A pod gozdom je bilo spet lahkotno in poskočno...

6.1.2006: Še enkrat na Srednji vrh

Popoldne. Spodaj presnete cokle. Zgoraj vse več svežega pršiča. Presenetljivo veliko. Nad Dolgo njivo tu in tam skorja. Smuka še vedno zelo, zelo dobra - a brezdanjega pršiča ni več...

2.1.2006: Kališče - Bašeljski vrh

Kratka, nenaporna in 'na ziher' varianta, saj je od pešcev obljudena gaz na Kališče podobna avtocesti. Za pestrost so tokrat poskrbele cokle, ki se jih nikakor nisva uspela znebiti. V 'samotni divjini' nad kočo naju je za dodatek sprejela gosta megla, sneženje in neznosen veter, ki je prav nemarno nabijal prek grebena, ki vodi na Bašeljski vrh (1744 m). Zgoraj sva začudeno občudovala do 5 cm debele ledene cokle, tako da sva jih morala najprej fizično razbiti, preden so psi dopustili, da sva jih potegnila s smuči.

Pod kočo sva smučala več ali manj direktno navzdol - tam kjer je bilo dovolj redko za neovirano zavijanje po globoookem pršiču. Pod Velikim vrhom vodi v levo cesta, ki jo je smiselno uporabiti, če spodaj ni dovolj snega, ki nama ga je snedel dež...

1.1.2006: Pod Kurjim vrhom

Zgrešena tura. Po strmem Jerebikovcu nama je ideja preskočila še za stopnjo navzgor, kar se je zaradi prestrmega vzpona izkazalo za odločno pretiravanje. Muka je pravzaprav sledila že takoj na začetku, ko sva se po nepregledni goščavi od parkirišča pod Eriko prebijala na začetek lovske poti na gozdni cesti ob Rogarjevem grabnu, kjer naju je za prijeten konec presenetila večja atomska bomba (na Manjco se je otresla smreka) in naporen peš preboj čez zaključno strmino pod cesto. V kopnem sicer celo poznava primerno vlako, a je nisva uspela izslediti ne gor ne dol. Na začetku potke naju je zatem zapustila še sreča, saj sva poznavalsko (in pravilno) lovila potko po strmem in gostem gozdnem grebenu, namesto da bi pokukala desno čez rob. Nad prvo smotano stopnjo sva napako sicer popravila, a so teren, razmere in drevesa napredovanje vseeno močno otežili. Nad tem izrazitim robom sva nadaljevala naravnost navzgor skozi naslednjo gosto stopnjo in zaradi pozne ure zaključila z vzponom na čistini (izravnava) nekje na 1500 m vsaj dobro uro pod vrhom. Navzdol je šlo potem prav luštno in lahkotno, le sam zaključek je bil zaradi napačne odločitve spet ubijajoč...

arhiv